Prve mini počitnice s Hani

Velikokrat sem že želela napisati blog, odkar se je v naše življenje pridružila Hani, pa nekako nikoli nisem našla, ne bom rekla, da časa, bolj volje. Blog želim ohraniti v istem kontekstu, kot je bil do sedaj, o naših potovanjih in preživljanje časa v naravi ter športnih podvigih, in nikakor ne kot mamin blog s temami o porodu, opremi in razvoju dojenčka. Tri mesece po porodu sem se počasi začela vračati k teku (četrti mesec bolj redno), na sprehode sem pa hodila do predzadnjega dne pred porodom in od drugega tedna po porodu, tako da trenutno se fizično že kar dobro počutim in že nekaj časa tli v meni želja po kakšnem visokogorskem hribu, da nahranim svojo dušo. Toni ima več dni na teden redno delo, kar nam trenutno onemogoča daljši dopust, na žalost, ali pa na srečo, saj sicer verjetno sploh ne bi imela obstanka doma in bi bili skoz na poti. 🙂 Ko bom enkrat nazaj v službi, bom še kako hrepela po sedajšnji svobodi, to zagotovo. S Hani sem za njeno drugo mini svečko sama potovala v Radence, k babici na obisk za cel teden. Seveda sem bila napeta kot struna, ker ob njenem joku se težko skoncentriram na kako drugo stvar in nisem mogla vedeti kako bo prestala dvourno vožnjo, ampak je bilo super .. brez postanka, prespala skoraj vso pot. Pri štirih mesecih sva se sami peljali iz Krka, iz Malinske domov. Na morju sva bili že petkrat, a za največ tri dni. Sedaj, v višku sezone, me pa morje čisto nič ne mami. Sovražim gnečo na cesti, na plaži, vsepovsod… Tako da v naslednjem mesecu ali dveh samo na sever in blizu hribov! 😉
Toni je v petek pozno v noč še preurejal kombi. Zaradi dodatnega člana družine moramo imeti v kombiju tudi en zadnji sedež, kar nam sicer zelo zmanjša površino za prtljago in posteljo. Pridružila se nam je tudi Zara. Ob polnoči naju je Toni poklical na otvoritev kombija, ker še nisva spali. Čez celo površino kombija je zasnoval posteljo, pod njo pa prostor za prtljago, hladilnik, iz zadnje strani kombija pa je kuhinja, kot je bila prej. Ko je postelja postavljena, težko prideš do prtljage odspodaj, kar je minus in zgolj začasna rešitev, ampak trenutno mi je prioriteta, da dobro spimo in da ima Hani dovolj prostora. Prvi mini dopustek sem sicer planirala tako, da bomo nastanjeni v kampu v okolici Bovca ali Kobarida, vsak dan bomo šli na kak izlet na manjši hrib (do sedaj sva s Hani šli le še na Gradišče in Pristavo). Pa je načrte prekrižal vročinski val, 34 stopinj okrog Tolmina. Tako smo plane sproti spreminjali, ampak to pri nas ni nič novega. Prvi dan smo kampirali v Šobcu pri Bledu, da bo tudi Zara prišla na svoj račun in se lahko kopala v urejenem kopališču v kampu. Voda ima sicer 20 stopinj, tudi sama sem dvakrat šla v vodo, ampak komaj!! Je pa v tako vročem dnevu prav osvežilno. Nad Šobcem smo bili vsi navdušeni, imajo lepe urejene sanitarije, ogromno prostora, veliko sence, luštno se je malo sprehodit ob Savi Dolinki, edini minus so kar zasoljene cene – 42 eur smo plačali za eno noč. Popoldne nas je obiskala Tinči, moja Himalajska prijateljica. <3 Morala je plačati 4 eur za vstop v kamp oz. kopališče. Hani smo zvečer skopali v prenosni banjici Stokke (hvala Sabini za izposojo lupinice, soparnika za pripravo hrane, banjice, blazine za dojenje… skratka en kup uporabnih stvari, za katere bi odštela na stotine evrov).
Toni je naslednje jutro krenil iz kampa peš proti Trenti, kjer smo bili dogovorjeni, da se čez kakšnih sedem ur dobimo. Šel je po cesti čez Pokljuko do Rudnega polja – Vodnikov dom – Dolič – v Trento. Punce smo še malo hengale v kampu do poldneva, nato pa šle naprej. Že v Jesenicah sem morala ustaviti, saj je Hani neustavljivo jokala. Ok…lačna je. Peljemo se naprej, nič bolje… vreščanje na polno. Zara je ni mogla pomiriti. Se drugič ustavimo pri Hotelu Špik v Gozd Martuljku, malo se carljamo v senci. Končno zaspi, a mi je Toni pustil prazen tank in medtem ko tankam v Kranjski gori, se spet zbudi in vrešči… res je prevroče, smo sredi dneva, a vožnjo čez Vršič še moramo zdržati, pa smo v senčki in na hladnem ob Soči. Nekako ponovno zaspi, že se Zara oglasi, da ji je slabo in bo verjetno bruhala, če lahko ustavim. Omg, a je lahko še kaj? Sem si mislila, kako raje bi pohajkovala in švicala po Julijcih, kot tukaj v tem razgretem avtu, ob povečanem prometu in teh neskončnih serpentinah, ki jih lažje premagujem peš ali s kolesom. Po kakšnih treh postankih vmes, nekako prilezemo do Vršiča in tudi dol. Sparkiramo malo naprej od kampa, pri prijateljih, pogrnemo dekco, in začne se čista uživancija. Tukaj, ob Soči, pri Joži in Janezu je najlepše, raj na zamlji! <3 Hani ne zdrži na hrbtu niti minuto, cele dneve preživlja na trebuščku in opazuje svet okrog ter grizlja žirafo Sophie. Kmalu v vozičku zaspi, jaz si živce mirim z mrzlim pivom, Toni tudi, a za kazen, ker je imel tako lepo turo, more še pripravit kosilo. 😉 Toni naslednji dan ne bo treniral, zato predlaga, da grem jaz iz Lepene na Krn, počakajo me pa v Drežnici. Mi pa tokrat Hani prekriža načrte, saj prespi celo noč, do pol sedmih zjutraj in zaspi naprej do pol devetih. Pri zajtrku začne na polno pripekat sonce in mene kar mine v tej vročini in tako pozno štartat… pa še 4-5 ur me ne bi bilo nazaj. Predlagam, da grem končno na Svinjak, ki si ga pravtako želim že nekaj let, odkar sem ga prvič zagledala iz Bovca. Tri ure je markirana pot za gor in 1200 višincev, to bo pa ja šlo. Prvič po porodu sem se srečala z višinci, pol poti je šlo super, potem pa so noge že bile težke in sem se večkrat ustavila in malo zadihala. Pot se kar vleče, strmina pa se tudi samo še stopnjuje. V 98-ih minutah sem prisopihala na vrh, bila poplačana s prekrasnim razgledom in po kratki pavzi sem že odvihrala nazaj. Pri spustu sem orng nabila noge in kasirala s konkretnim muskelfibrom v naslednjih dneh. Potrebovala sem tričetrt ure iz vrha. Hani še lačna ni bila, pa sem že bila nazaj, super turo sem si izbrala. 🙂 Peljali smo se proti Kobaridu in Podbeli, v kamp Nadiža. Zari ni bilo tako všeč glede kopanja, ker je voda še bolj mrzla kot v Šobcu, sicer je pa kamp krasen, malo dlje smo edino hodili do wc-ja. Toni se je takoj znašel glede vode in nam namontiral na drevo kanister z vodo, da smo jo imeli pri roki. Bili smo v senčki, kar je v teh vročih dnevih najvažnješe. Ob večerih smo ponavadi kartali remi ali igrali Naseljenci otoka Catan. Naslednje jutro je Toni opravil trening na Kobariški Stol, slabe 4 ure, v kampu pa nas je že ujela nevihta. Kar dobro mi je uspelo namontirat cerado za streho, da smo vsaj bile na suhem. Za popoldne je bila slaba vremenska napoved za ta konec, zato smo se odpravili proti domu, sicer bi še eno noč prespali.
Mama mi je rekla: “Boga Hani, že more v kombiju spat.” 🙂 Ampak jaz mislim, da ji je bilo zelo všeč.. sicer tudi doma zelo lepo spi, zbudi se enkrat ponoči, na tem prvem preizkusnem mini potovanju pa je prespala noč tudi brez zbujanja. Vesela sem za to izkušnjo, tudi s petmesečno punčko lahko greš na lepe izlete, če si le želiš! <3 Komaj čakam, da spet naložimo kombi in gremo v neznano … 

kamp Šobec
Šobec, v ozadju najvišnji vrh Karavank – STOL
.. umit se .. 🙂
… in spat! 😉
Trenta
ob Soči
ata tekel 7 ur in še kuhat more 😉
drugače je povsod čez 30 stopinj! 😉
Svinjak, 1653m
razgled na Bovec in Kanin <3
srečanje s to lepotičko
kamp Nadiža, Podbela

mrzla Nadiža
zasilna streha zaradi rahlega dežja
še zadnje kosilo pred odhodom domov 🙁

Začetek leta 2017

SILVESTROVANJE V PLANINSKEM DOMU PRI KRNSKEM JEZERU (1385 m)
Zadnje dneve decembra sem imela rahle pomisleke o svojem početju, a glede na to, da sem vsakodnevno brez kakršnih koli težav prehodila 1-2 uri hitre hoje, največkrat na domače Gradišče in/ali Pristavo, sva se s Tonijem odločila, da greva iz Lepene do Koče na Krnskem jezeru ter tam pričakava leto 2017 v družbi prijateljev. Res, da je zadnja stvar, ki bi si jo želela s helikopterjev v porodnišnico iz hribov, ampak kljub že visoki nosečnosti (35. teden), ni bilo nobenih znakov, da bi mala punčka že želela spoznati ta svet. Markirano pot 2 uri in 20 min iz parkirišča v Lepeni smo z Lauro in Robijem premagali v uri in 40 minut, sicer brez postanka, a tudi hiteli nismo. Ves čas sem poslušala svoje telo, da sem hodila v sproščenem tempu in brez naprezanja. Če vsak dan doma zmorem 400 višicev do Pristave, jih bom pa tudi teh 700 do koče. 😉 In res je šlo z lahkoto. V zadnjih 19-ih letih menda letos prvič ni nič snega na celotni poti do koče. Toni je pot izkoristil za trening in šel dvakrat gor in dol, da je tako prenesel še moj nahrbtnik. Ob enih popoldne smo že zelo dobro razpoloženi počivali v jedilnici koče, Robi in Laura ob zasluženem pivu, jaz ob gratis čaju – “bomo pa ja za nosečnico dobro poskrbeli” 🙂 Vsa čast prostovoljcem, ki so kljub težavam izpeljali silvestrski večer maksimalno uspešno! S Tonijem sva plesala, igrali smo pantomimo v dveh skupinah, večerjali in se zabavali. Malo pred polnočjo je večji del skupine šel do jezera odštevat sekunde do novega leta, midva z Robijem in Lauro pa smo se greli in nazdravili v koči. Bila sem zelo utrujena, od sedenja, od dolgega dneva, od vsega, zato sem kmalu po polnoči šla počivat v sobo, čeprav nisem bila zaspana. Punčka je cel večer zganjala akrobacije v trebuščku in verjetno je bila tudi ona že konkretno utrujena. Toni se mi je pridružil, stiskala sva se celo noč. Naslednji dan so Kristi, Miha in Joli mahnili na Krn z božanskimi razgledi, ostali pa se z avtom (razen Tonija, ki je spet izkoristil dan za trening in tekel) zapeljali do Vršiča in peš na Slemenovo Špico. Prekrasen dan, prekrasen začetek novega leta! Hvala prijatelji moji za družbo!
Slemenova špica, 1.1. 2017
jaz, Toni, Robi in Laura pa se grejemo v koči 😉
3. NOVOLETNI KNAP TRAIL, TRBOVLJE
Z novim letom 2017 sem v svojem življenju obrnila prav poseben list, popolnoma nepopisan, popolnoma drugačen. Po treh dneh dopusta, se mi je v petek 6.1. pričel porodniški dopust. V soboto  sem spremljala Tonija na Knap trailu, že tradicionalnem. Letos so najdaljšo traso – forhajersko, podaljšali na 64 km, premagati pa je bilo treba 3300 pozitivnih višinskih metrov. Napovedovali so polarni mraz in res je zjutraj ob 5:40, ko smo se vsedli v avto, števec kazal -13 stopinj. Vozil je Tonijev oče, sem pa zjutraj razmišljala, da bi skoraj lažje sama vozila, saj težko prenašam ovinkasto cesto čez Bogenšperk. V zadnjih dnevih čutim več utrujenosti, včasih me boli hrbet in čutim utesnjeno dihanje ob daljšem sedenju. Upala sem, da ne bo za naju z malo princesko dan prenaporen. 
Po startu ob sedmi uri smo se zapeljali na njihovo prvo postojanko, na 10-em km, VRHE (planinska koča je bila zaprta, zato smo bili malo v dvomih, a smo sploh na pravem mestu). Na srečo sem imela track in mapo, tako da sem vedela, da smo na pravi poti. Kmalu zagledam Ivija, 6 minut za njim pa Tonija in Nina Fijačka. Toni mi naroči, naj nekako izoliram bidon, saj mu je zmrznila voda. Odbrzi naprej proti Čemšeniški planini, mi pa na naslednje mesto, nekje na 25-em km pod Sveto Planino. Grejemo se v avtomobilu, zunaj je še vedno -8 stopinj. Časa imamo veliko. Najprej zagledam eno punco in fanta iz krajše proge (očitno vodi punca absolutno), nato pa Marijo Trontelj, Petra Macuha in še tri v tej skupini. Zmedena sem, in ni mi čisto jasno kaj se dogaja, ampak nekaj ni prav… pa nismo menda Ivija in Tonija zamudili, saj smo že dolgo časa tukaj na tem mestu? Takoj pokličem Tonija, ki je odlično razpoložen, sploh se ne pritožuje nad mrazom, le kapo bo moral zamenjati, ker je čisto zledenela. Takoj mu je jasno, kje je peterica zgrešila in si za kakšnih 7 km skrajšala pot (niso šli na Čemšeniško planino). Žal mi je bilo, da se jim je to zgodilo, sploh Marija je z veliko prednostjo vodila v ženski kategoriji. Zagledam tudi Ivija, 13 minut za njim pa Tonija. Tast se po mojem malo čudi, da Toni že kar precej zaostaja za prvim, a mu povem, da je to čisto pričakovano, da to še nič ne pomeni. 🙂 Naslednjič se vidimo v Trbovlju pri tovarni Iskra, kjer si zaželi le wc papirja. Tukaj se kar preveč zaklepetam s Klavdijo, Klaro Bajec in Bogojem in med vožnjo do Koče na Kalu me malo stisne panika, da bom na naslednji okrepčevalnici zamudila Tonija. Sicer ima vse potrebno s seboj, dovolj napitkov, tudi gelov. . Zgodilo se je tako, da sem na Kalu, po osmih minutah v avtu zagledala Tonija, zamudila pa Ivija in tako nisem mogla sporočiti zaostanka. Počuti se še vedno odlično, zebe ga ne, geli so sicer čisto trdi, a tudi ta problem sproti rešuje, da ga zatlači pod telefon in ob kožo, da se vsaj malo ogreje. Naslednjič se bomo videli šele na cilju. Mi smo se iz Kala po “strašnih” ovinkih čez Čeče zapeljali do Trbovlja, s tastom sva šla na obisk k njihovim prijateljem. Tonija sem pričakovala med 14-15 uro, zato se nič ni mudilo. A 10 minut pred drugo uro me pokliče, predvidevala sem, da iz vrha Mrzlice, kjer brzi proti cilju, a on me je spraševal, kje je pivo!? “Kako to misliš, kje je pivo, pa ja, da nisi že v cilju?” “Ja, sem ja!” in se reži. 🙂 O moj bog, zamudila sva ga v cilju!! Grozno, pa tako sem si želela, da ga pričakava v cilju, a očitno je v zadnjem delu proge brzel kot zmešan, sploh ko sta se tik pod vrhom Mrzlice srečala z Ivijem (na žalost je Ivi na tem mestu zalutal zaradi napačno prestavljenih trakcev in menda izgubil vsaj 5 minut). Spust sta imela na nož .. na vse, kolikor noge dajo, vseh 7 km iz vrha Mrzlice pa do cilja! Toniju je ratalo prednost obdržati, vendar za zgolj 16 sekund, Ivi se ni in ni vdal! Bravo obema, odlična sta! Lepo je bilo srečati tekaške prijatelje, z njimi poklepetati ter se okrepčati v gostišču Brin, kjer so res prijazni, jota in jabolčni zavitki so pa tudi bili božansko dobri! Čestitke vsem tekmovalcem, ki so tako pogumno in z nasmehom borbali v res izjemno nizkih temperaturah! Bravo!

NOSEČNIŠKO FOTOGRAFIRANJE

Naslednji dan, v nedeljo, sva bila dogovorjena s Tino Robba za “nosečniško fotografiranje”. Želela sem si lepih slikic s trebuščkom, za spomin na to prelepo obdobje in na srečo je Toni brez pomisleka ustregel moji želji. Ustvarila sem si nemalo skrbi, zaradi mraza in oblačil… kaj neki bom oblekla če bo tako mrzlo, pa še za  nedeljo je napovedano oblačno vreme. Toni je preštudiral vreme in sklenil, da moremo proti Primorski, kjer bo lahko celo kakšna stopinja nad ničlo in kjer se je kazala jasnina, drugod po Sloveniji je bilo vsaj -6 stopinj in oblačno. Moja želja je bila Gorenjska in razgledi na hribe, ampak nimaš kaj… predala sem se dogodkom in Tini, s katero smo se takoj dobro ujeli. Najprej sem doma na stopnišču pozabila veliko vrečko oblačil za fotografiranje, kar mi je kliknilo, ko sva že bila v Ljubljani. Toni se je samo nasmejal in brez pritoževanja zapeljal na izvozu za Bizovik in obrnil nazaj proti Dolenjski, Tini pa tudi ni bilo težko počakati dodatnih 40 minut, da greva nazaj domov po stvari. Omg…a sem lahko še bolj raztrešena? 🙂
Po poti smo si imeli tako veliko za povedat, tudi Tina je strastna trail tekačica in ljubiteljica narave ter hribov. Vzdušje je bilo res sproščeno in pripeljalo nas je do Socerba, čeprav smo bili brez konkretnega cilja, idej pa je bilo veliko. Skratka iskali smo sonce in čimvišje temperature in jih glede na razmere tudi našli. 🙂 V začetku sva bila kar malo nerodna in nesproščena, načeloma nisva ravno fotogenična in ne pozirava rada. Tina je z sproščenostjo in profesionalnostjo razbila napetost in vse je zlaufalo samo od sebe. Bilo je prav super. Hvala Tini za njen čas in prelepe fotografije, kolikor nama jih je do sedaj pokazala – se že veselim celotnega albuma. <3
behind the scene 🙂

Prvi vikend januarja 2017 se je končal perfektno … sicer sem bila konkretno utrujena od vseh dogodkov, vendar še toliko pri moči, da sem spekla slastno lazanjo in preživela družaben večer – obiskala sta naju Roko in njegova Katija iz Dalmacije, iz Omiša. Oktoberski dnevi na Dalmacija Ultra trailu, katerega eden izmed organizatorjev je bil tudi Roko, nama bodo obema s Tonijem za večno ostali v nepozabnem spominu. Za naju so poskrbeli kot za kralja in kraljico, v hotelu Damiani *****. Roko in Katija sta pri nama prespala dve noči, medtem si ogledala center naše prestolnice, Toni pa je poskrbel, da sta se tudi malo rekreirala… od jutranjega teka na Gradišče, do večernega spininga. 🙂 Bilo je res lepo in že se veselim ponovnega snidenja pri njih v prekrasni Dalmaciji. V mesecu decembru sta se poročila in želim jima srečen in trden zakon, poln ljubezni in spoštovanja!

Roko in Toni na jutranjem teku

JADRANJE 2016: Peroj – Vis – Peroj

Po lanskoletni izkušnji z enotedenskim jadranjem tik po najini poroki sva se tudi letos odločila delček dopusta preživeti na tak način, ki Toniju pomeni zelo veliko. Ker sem že takrat relativno dobro prenašala valovanje morja na jadrnici in ker so prvi štirje meseci nosečnosti potekali brez kakršnih koli težav ali slabosti, sem predvidevala, da bo to spet ena nova super dogodivščina in top izkušnja, tokrat dolga cela dva tedna. Jadrnica je majhna (8,5 m) in stara nekje toliko kot sem jaz ali še več. Takšnih je bolj malo na morju – večino imajo vsi velike, luksuzne, z večjo posadko. Midva sva bila sama in največji stres mi je predstavljal privez – na bojo, mooring, pomol ali sidranje .. karkoli, vedno sem imela kar pomembno vlogo, znanje in izkušnje pa zelo skromne. Štartala sva v soboto, prvi vikend v septembru, vreme je bilo napovedano krasno, prve dni sicer nekaj burje, zato se nama je mudilo prečkati Kvarner. Prvo noč sva se sidrala v zalivu Vognišče na Unijah. V pomoč pri iskanju zalivov je bila nepogrešljiva knjiga 888 pristanov in zalivov: atlas pristanišč in sidrišč, ter Tonijeve bogate izkušnje iz časov, ko je imel še svojo jadrnico. Zaliv je bil skoraj poln, a sva vseeno našla dobro mesto za sidranje. Noč je bila izredno mirna, jadrnica se ni nič zibala, tako mirno morje je bilo. Toni je nalovil 13 ribic, med njimi sta bili celo dve oradi, jaz sem pa brala knjigo Mirana Tepeša: Z vetrom. Naslednji dan sva nadaljevala proti otoku Silba, kjer sva ostala dve noči, saj se je vreme poslabšalo, nekaj je bilo tudi dežja in neviht. Takoj pri privezu nama je en starejši možak, ki že celo poletje vozi turiste s svojo jadrnico po Jadranu povedal, da noben ne pobira denarja za privez, saj je potekla koncesija in še niso sklenili dogovora za naprej. Super! Za kosilo smo spekli vse prejšnji dan nalovljene ribe in si jih delili s posadko sosednje jadrnice. Slabo vreme sva izkoristila za potepanje po Silbi. Ponoči sva šla prespat v šotor na obalo na zunanji strani otoka, saj je bilo v pristanišču preveč razburkano morje in mi ni bilo prijetno biti na jadrnici. Silba je prekrasen otok, brez prometa, srečaš lahko samo kak mali traktor. Ta čas je bilo izredno malo turistov.
Naslednje jutro sva ujela ravno pravo uro, ko je burja malo popustila, da sva krenila iz pristanišča, sicer bi še dodatna dva dni morala ostati na Silbi, saj je ob burji zelo težko nadaljevati pot proti jugu iz tega zaliva. Naslednja destinacija je bila Sakarun na Dugem otoku. Prekrasen zaliv z bojami (160kn), kjer sva bila že lansko leto, morje kristalno čisto in turkizne barve. V zaliv sva prijadrala “v velikem slogu”, kot se je izrazil Toni, izključno z jadri, motor sva prižgala čisto na koncu, ko sva že bila tik pri bojah. Zanimiva izkušnja, želel me je naučiti, kako zgleda jadranje na regatah. 🙂 Ta veliki slog sva zaključila v malo manj velikem slogu, saj nisem mogla takoj ujeti boje. V drugo sem jo sicer imela, a je hitrost jadrnice bila prevelika in je nisem mogla zadržati, bila sem brez rokavic (pa skoz me je Toni opozarjal, da so rokavice in dobra obutev obvezna oprava pri privezu) in olupilo mi je sredinec leve roke. Naslednjič je šel Toni in jo ujel, sama sem ostala za krmilom. Nato pa solze, povijanje krvavečega prsta in ihtenje. Toniju dopovedujem, da so sigurno krivi hormoni. 😉
Nekako rutinsko sva preživljala popoldneve in večere: skok v morje, tuširanje, priprava kosila ali večerje (beri: ribe in pečen krompir), ribolov, kartanje remija ali branje knjige.
Naslednji dan sva prispela na otok Žirije, po dolgotrajni in vznemirljivi vožnji čez Kornate. Iz ene smeri veter, iz druge valovi, pred seboj sva videla, da greva direktno v deževen oblak. Veter ni bil več tako ugoden, zato sva pospravila jadra in naprej motorirala. Zazeblo naju je in plovba naenkrat ni bila več prijetna, k sreči sva se pravočasno oblekla v nepremočljivo  jadralsko opremo in gumjaste škornje, tako da vreme res ni moglo pokvariti najinega razpoloženja. Naenkrat sva se kljub dežju spet dobro počutila. Na Žirijah sva plačala bojo (150kn), ponovno se je pokazal sonček, namočila sva se v morju in rutinsko preživela preostanek dneva. Sredi noči sem ponovno šla spat v kokpit, saj mi je bilo noter prevroče, napadali so me komarji, na sosednji jadrnici pa so imeli žur do jutranjih ur. Komaj sem čakala, da bo jutro!
Naslednje jutro sva z gumenjakom veslala do obale in šla tečt po otoku. Sama sem pol poti bolj prehodila, ker me je vse tiščalo okrog trebuha, Toni je pa uspel narediti par intervalov. Prišla sva do trgovine in s tem do svežega kruha, sadje pa sva narabutala – fige in grozdje. Ta dan sva imela kratko plovbo, odjadrala sva na južnejši del otoka Žirij in se tam zasidrala. Iz Žirij sva naslednji dan motorirala v smeri otoka Jabuka, a sem po kakšni uri ali dveh protestirala, da mi resnično dol visi za Jabuka, kjer ni nobenega življenja razen galebov, ki nama bodo srali po glavi in da želim direktno v Komižo na Visu – vožnja mi ni pasala, bila sva na odprtem morju in kljub brezvetrju je bilo zelo razburkano morje. Kasneje mi je priznal, da ga je malo zaskrbelo zame, zato je seveda brez ugovarjanja sprejel moje prošnje, saj sva imela 6 ur vožnje po morju brez kakšnega otoka vmes in bi bilo zelo neugodno, če bi se moja slabost še stopnjevala. Sicer mi ni bilo slabo, samo en neprijeten občutek nemoči, ki te rahlo onesposobi, tako da ti je vsako premikanje po jadrnici odveč. Skoraj ves čas plovbe sva za seboj vlekla panulo in ravno tukaj, na odprtem morju, naju je iz tega klavrnega vzdušja predramil zvok role na ribiški palici. V trenutku se je odvilo več 10 metrov laksa. Toni je poln adrenalina pograbil palico in počasi pričel zategovati. Potreboval je vsaj deset minut, da je ribo počasi privlekel do jadrnice. Vmes mi je dajal napotke kaj moram narediti: najprej zmanjšati hitrost jadrnice na minimum, pospraviti kokpit (ker ko bo riba gor, bo vse krvavo), v eni izmed ribiških torb poiskati podmetalko in kavelj, obuti superge, natakniti rokavice… Ribo mu je uspelo potegniti zelo blizu, bila je cca. 5 kg težka mečarica. Na žalost se nama je zaradi starega rjavečega trnka strgala iz plastične vabe. Škoda, še jaz sem obžalovala to mečarico, ker še nikoli nisva ujela skupaj tako velike ribe. Bila je pa zanimiva izkušnja.

Proti večeru sva po, za moje mnenje najbolj naporni vožnji, prispela v čudovito Komižo, nisva se privezala na pomol, kjer so želeli 310kn, temveč na bojo (150kn). Obekla sva se in odveslala z bay boatom na kopno, morje je tudi v zalivu bilo kar precej razburkano. Na kopnem so se mi kar majala tla pod nogami. V iskanju restavracije za kakšno lahko kosilo (na jadrnici naju itak spet čakajo ribe za večerjo) sva naletela na Gulash festival. Že prej sem Tonija opozorila, da se sigurno kaj dogaja, saj je neverjetno dosti hipijev po mestu. In res – brez da bi preverjali vstopnice, sva uletela na festival. Toniju je full dogajalo, vživel se je v sceno, jaz sicer malo manj, saj sem bila zelo lačna in zato tudi malo tečna. 🙂 Pozno zvečer sva le prišla do slastne pice in sladoleda za posladek.
Zjutraj sva šla po otoku, želela sva do Titove špilje, a je bila precej zaraščena, neshojena pot. Toni je opravil trening po svoje, jaz sem malo tekla, malo hodila in končala v mestu v slaščičarni. Nadaljevala sva do Paklenih otokov nasproti Hvara in se sidrala v zalivu. Ravno sem prebrala knjigo Mož po imenu Ove in cel popoldan bila nekam melanholična in tudi ta privez je bil zame stresen. Nisem razumela kaj mi želi Toni rečt (priznam, nisem ga niti dobro poslušala) in sem narobe krmarila, ko sem pa končno prav zapeljala, pa on ni pravočasno spustil sidra (medtem mu je ugasnil daljinec in potreboval 2 minuti, da je ponovno začel delovati). Skratka polomija in sva ene dvajset krogov prevozila, preden sva se uspela zasidrati, jaz pa spet v jok. Ampak drugače sploh ni bila takšna polomija, ker ko sva opazovala ostale, ponavadi jih je bilo 6 ali več v posadki, so velikokrat pravtako po trikrat metali sidro, povozili bojo ali jo tudi po petkrat zgrešili s čaklo. Jaz sem imela občutek, da imava probleme pri privezih, ker me je zmeraj bilo malo strah, zaradi odgovornosti, ki sem jo imela, ampak v bistvu nama je pa šlo zelo dobro, glede na to, da sva bila sama. Problem je bila tudi jadrnica, sploh rikverc, ker ni dobro prijelo krmilo in sem jo težko obvladala. Toni je vedno želel, da se sidrava točno pod določenim kotom, glede na smer vetra, ki je bila predvidena za ponoči. Tudi, če sva prišla v zaliv že popoldan, ko je še pihal zahodnik, sva se sidrala v smeri predvidenega severovzhodnika. Ostale jadrnice v zalivu so to le redke upoštevale. Res da ni bilo napovedanih močnejših vetrov, ampak vseeno je v primeru, če sidro popusti, lažje ukrepati pri bolj številčni posadki. Vreme sva imela sicer glede na napoved kar lepo in toplo, sva pa v srednjem Jadranu skoraj vsak večer videla bliske in slišala oddaljeno grmenje.
Toni je kar naprej preračunaval razdalje in glede na razmere čas predvidene vrnitve čez Kvarner v Peroj. Načrtovala sva še obisk Omiša pri ekipi organizatorjev Dalmacije ultra traila, ki je bil v mesecu oktobru, vendar bi nama bilo kar iz poti in bila bi še bolj na tesnem s časom. Tudi na Braču sva načrtovala obisk pri mojem očetu, a se nama tudi to ni izšlo. Nazaj grede sva še enkrat sidrala na Žirijah, nato pa jadrala čez Kornate po zunanji strani otokov in se zasidrala na otoku Lavdara, nasproti Salija.
Naslednji dan je bil največji projekt iti do črpalke v Zaglavu na Dugem otoku, da nama ne zmanjka goriva. Na črpalki so nama pomagali se privezati, prav tako potem na bližnji pomol. Privezala sva se zraven enega slovenskega para z 10 mesečnim fantkom. Toni je imel veliko skupnih tematik z gospodom, jaz pa z mamico, tako da sva kar tam ostala do naslednjega jutra, pa še zastojn privez je od meseca septembra naprej. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, pred nama je bila dolga pot, a so naju ustavile višje sile – na morju je bila tako huda megla, da nismo videli par deset metrov pred seboj. Megla se ni dvignila vse do desete ure, zato smo morali čakati, bilo bi prenevarno nadaljevati pot, ribiči so poročali, da je zunaj na morju še hujša vidljivost. Toni je izkoristil čas za hiter trening. Kmalu po deseti uri sva pognala motor in na dolgo pot proti Susku. Po pol urah plovbe sva ponovno padla v pas megle, a sva počasi vozila tik za veliko ladjo (očitno ni imela radarja, zato je vozila tako počasi).
Na Susku sva se privezala v že poznani natrpan zaliv in si privoščila sprehod po prekrasnem mestecu ter sladoled. Toni je nehal loviti ribe, ker jih nisem več mogla jesti – totalno sem se jih prenajedla. Mi je pa žal, da tukaj nisva šla lovit lignjev, opazovala sva domačine pri ribolovu. Zjutraj kljub dogovoru, da vstaneva zelo zgodaj, saj je pred nama spet dolga plovba, Tonija nisem mogla zbuditi, zato sem sama šla na jutranji jogging v kombinaciji s hojo po otoku. Susak je peščen otok in ima krasne stezice. Nekje sredi poti me pokliče Toni in se odpravi na svoj trening, intervale po stopnicah. Po treningu se mi pridruži pri zajtrku in kavi na jadrnici, nato pa kreneva v smeri doma.
Popoldne uspešno prečkava Kvarner in se priveževa v Uvali Valmižeja za par ur, na obisk prideta Joli in Miha, ki delata potope na bližnjem Kamenjaku. Preživimo res super popoldan, malo se kopamo, veliko smejimo in se dogovorimo, da naslednji dan gremo jadrat iz Peroja proti Brijonom, če slučajno njima odpade potop. V zahajanju sonca epsko odjadrava iz zaliva proti Peroju, kjer se priveževa šele po deveti uri zvečer, v trdi temi. Že naju čakata Bojan in Alison in gremo na pivo, jaz brezalkoholno. 🙂 Zelo dolg dan je za nama, zato na smrt utrujena zaspiva pozno ponoči.
V petek, zadnji dan potovanja, zaključimo z dvournim jadranjem okrog Peroja proti Brijonom.  Pridružijo se nama Alison in Bojan ter Miha in Joli, ki jima zaradi slabšega vremena res odpade potop, vsi so prvič na jadrnici. Sama prevzamem pobudo nad krmilom, Toni in Miha pa nad jadri. Ostali se nam prepustijo in se trdno držijo ob nagibanju jadrnice. Izkoristimo veter in jadramo, motor prižgemo šele zadnje minute pred privezom. Vso znanje v zadnjih dveh tednih imam priložnost pokazati naši posadki in končno se počutim samozavestna. Še sama spoznam, kako veliko lažje je, če je posadka številčnejša. S Tonijem sva res carja, da sva popolnoma sama prejadrala celotno pot. Pravzaprav največji car je moj Toni, tako sposoben, natančen, preračunljiv in iznajdljiv, da mu lahko samo popolnoma zaupaš. <3 Hvala vam prijatelji za tako lep zaključek jadralskega popotovanja in Alison ter Bojanu za zaključni piknik v kampu Pineta!

selitev na jadrnico

otok Silba

Silba

Jabuka 🙂

poškodba pri delu 🙂

Kornati

otok Žirje

narabutane dobrote narave
na jedilniku vsak dan 🙂
nočni ribolov

ko se prenaješ rib…palačinke! 🙂

spet ribice za kosilo… 🙂
Gulash festival

Gulash festival

Komiža, VIS

NK Svoboda, Žirije

otok Susak

v najboljši družbi <3

 

zaključni jadralski krog iz Peroja proti Brijonom

 

Dalmacija ultra trail 2016

Organizatorji prvega Dalmacija ultra traila (DUT) s ciljem v Omišu, so bili prisotni na postojanki Champex Lac v Franciji, kjer je Toni odstopil na UTMB-ju že tretjič v svoji karieri, čeprav so le-ti rekli, da izgleda najbolje od vseh. Ni jim bilo čisto jasno zakaj bo odstopil. Tudi meni ne v tistem trenutku, a glede na lanskoletni dober rezultat (27 ur, 36. mesto) in dobrim počutjem med tekom, bi bil težko zadovoljen z letošnjim usihanjem že od tranzicije v Courmayerju naprej in s tem par ur slabšim časom od lanskoletnega. Ponovno so oba lepo povabili na njihovo premierno ultra tekmo. Jaz sem že od začetka navijala, da greva v Dalmacijo, natančneje v Omiš, Toni malo manj, saj je vedel da to pomeni še ena 100 milj dolga izkušnja, nobena druga razdalja ga ni zanimala (110km, 60 km ali 20 km). Ponujali so nama namestitev v hotelu in lep podaljšan vikend, in naposled je Toni le pristal na prijavo na 100 milj prve izvedbe DUT. 
V službi sem koristila zadnje nadure, dopust je ves šel že v začetku septembra za dvotedensko jadranje, tako da do porodniške, katero nastopim v začetku leta 2017, bo treba še pridno delat. Na pot smo šli v sredo po službi s Kristijem, sproti sva doma v Šentvidu pobrala Tonija, ki kot po navadi še ni bil pripravljen in je po hiši iskal stvari in pakiral, meni pa so lasje šli kar pokonci. Vožnja je potekala mirno in hitro, tako da so pred deveto uro zvečer že nazdravljali s pivom v mobilni hiški v avtokampu Galeb pri Mateji in Branetu. Medtem naju je klikal Roko, ki je pravkar pospremil Marjana Zupančiča v hotel Plaža in čakal, da tudi naju pospremi do hotela Damianii, dva kilometra oddaljen od centra mesta. Totalen šok, ko smo prispeli do hotela z 4 zvezdicami. Vsi zelo prijazni in gostoljubni, razkazali so nama sobo in midva sva bila kar brez besed. Za naju, ki sva vajena svojega naloženega in običajno nepospravljenega kombija, je bil to predsedniški apartma. 🙂 Nekako sem še nabrala moči, da sva šla na večerjo, stregli so do 23-ih. Pasala mi je samo goveja juha in čaj, nato pa sem po tušu kar padla v mehko posteljo in zaspala kot na oblaku. Bil je preveč naporen dan zame, zato mi naslednji dan niti na kraj pameti ni prišlo, da bi šla raziskovat bližnjo okolico ali se povzpela na kak okoliški hribček. Tiščalo me je v trebuhu, zato sem ves dan bila v postelji in oba sva počivala do poznega popoldneva. V takšni lepi sobici, to sploh ni bilo težko. Toni je še čutil utrujenost od Valamar traila (72km), kjer je zmagal pred tremi tedni, ter od fizičnega dela zaradi odprtja fitnesa na novi lokaciji. Upala sem, da bosta zadnja dva, trije dnevi počitka dovolj, da se bo na štartu počutil spet močan in sposoben pretečt tako dolgo razdaljo. Zvečer sva dvignila štartno številko, malo poklepetala z znanci, jaz pa naredila okviren plan avtomobilske vožnje od postojanke do postojanke. V drugi mobilni hiški tik ob morju, pri Kristiju in Markovičih so popili pre race beer, nekateri kar več pirčkov, najedli smo se pečenih kostanjev, ki jih je nabrala Meta Trampuž, spekla pa Tjaša na obali. Toni se je po večerji v hotelu malo pripravljal na tekmo, šival hlače, pisal časovnico, mene je pa odneslo v deželo tižulemižule, ne da bi se sploh zavedala kdaj. Zjutraj sem šla sama na zajtrk, da se je Toni lahko dobro naspal, nato še zadnji opravki in odhod v center Omiša na štart, ki je bil v petek ob 13-ih. 
Na vseh razdaljah je startalo 349 tekačev, na najdaljši razdalji 65 tekmovalcev. Imela sem Tonijev plan teka, ki je nakazoval, da bo razdaljo 165 km in dobrih 6000 višincev premagal v 19ih urah. Po pogovoru z organizatorji bi čas prihoda v cilj lahko bil celo boljši. Nisem imela čisto jasnega načrta potovanja od kontrolne točke do kontrolne točke, saj sem v tem okolišu bila prvič, to je laufalo kar spontano. Že na prvo KT do Jesenic, sem parkrat morala obrniti, saj je šlo za neoznačeno cesto in brez navigacije bi imela večje probleme najti pravo pot. Takoj smo se spoznali z dvema Kranjčanoma, ki sta spremljala Benjamina Žumerja ter z bratom Francoza Lionela. Srečala sem se tudi s Katarino, ženo  Marjana Zupančiča in njunim sinom Markom, skupaj smo potovali in suportirali že na Valamar trailu. Toni je na prvi KT za vodilnima (Marjanom in Lionelom, ki sta se prve ure držala skupaj) zaostajal že 12 min. Na hitro mi je uspel rečt samo, da sta z Benjaminom za par minut zgrešila traso, saj je manjkalo trakcov, nekdo jih je snel. Lionel Trivel je Francoz s štartno številko št.1, favoriziran za zmago, po ITRA točkah daleč v ospredju pred ostalimi. Proti naslednji KT – Solin, sem sledila Vitoju, a sem ju na glavni cesti izgubila v prometu, tako da sem se sama znašla čez Split do Solina, z aplikacijo na telefonu to ni bilo težko. Vito in Katarina sta bila že tam, vse do KT 7 (Kostanje), smo potem bolj ali manj potovali skupaj. Na okrepčevalnicah sem Toniju predala že zmešan napitek in predvideno količino gelov, tako da se ni rabil veliko ustavljati. V Solinu sem dobila celo poljubček, za katerega nama je zmanjkalo časa na štartu. 🙂 Izpustila sem samo KT 3 (Putalj), vse ostale kontrolne točke sem bila z avtom ob pravem času na okrepčevalnicah. Razen bolečin v križu, sem vožnjo in vso avanturistično pot zelo dobro prenašala. Na tranziciji v Gati (83,8 km) je Marjan vodil s skoraj pol urno prednostjo, Lionel pa je bil pred Tonijem 14 minut. Pred tem je padel in si grdo ranil desno koleno. Oskrbeli so mu rano in s tranzicije se je odpravil 7 minut preden je prispel Toni. Tukaj sem dobila naročilo, naj skušam do naslednje okrepčevalnice zašiti jermenček na palici, saj se je strgal. Zasilno je vzel eno drugo palico, ki je pa bila kar nekaj centimetrov krajša od druge. Šele doma sem po pogovoru izvedela, da tega sploh ni opazil. 🙂 Do naslednje KT – Kostanje, na 101 km se je zgodil velik preobrat. Palico sem seveda uredila, s pomočjo Daliborke. Tukaj sem ponovno srečala Jeseno, Tonijevo oboževalko. Punce so si privoščile Stezičarja, jaz pa sem nestrpno čakala na Tonija. Pred prihodom me je poklical, da ima eno težavo: baterije! Teren je zahteven in svetilko ima prižgano na polno in ni prepričan, da imava dovolj rezervnih baterij, polnilne so že precej nezanesljive. Naredila sva plan baterij, jaz bom sicer še skušala kakšne dobiti, a ura je bila 1:45, sredi noči. Pol pa, da ima še eno dobro novico, je rekel, naj ugotovim, na katerem mestu teče?! “Tukaj se nekaj hecajo, da ti vodiš, ampak ne vem…saj si bil še prej 24 minut za Marjanom.” “Ja, prav imajo, lihkar sem kar padu mimo Marjana, Lionela sem dohitel že prej, očitno bo odstopil, ker ga boli koleno, prihajam, pripravi mi rezervne baterije!” 🙂 Juhuuu. Prišel je trenutek, ko je konkurenca omagala, moj Toni pa preklopil v naslednjo prestavo, tudi počutil se je odlično. Takoj po srečanju se odpravim naprej na KT8 – Slime, kjer bo čez dobro uro. Okrepčevalnica je bila lepa, svetlikale so se novoletne luči, prižgali so radio, vzdušje je bilo super. Popila sem topel čaj. Na cesti sem pred tem srečala srnico in zajčka, ki je skakljal čez cesto. Vozila sem se kar  nekje, bila je trda tema in zvezdice na nebu, to je pa vse, kar sem videla, škoda da se tukaj nisem vozila podnevi. Toniju sem sporočila pravzaprav slabo novico, da sta na KT 7 odstopila oba – tako Marjan, kot Lionel. 
Sedaj ni več imel takšne motivacije, razen zborbati še zadnjih 60 km in prispeti v cilj. Pot se mu je začela vlečti, čas prihoda na okrepčevalnice se je vse bolj podaljševal, tudi teren je bil po pripovedovanju zelo zahteven – “Katka, da vidiš ti ta teren, ma kaka Istra, to je huje kot Velebit!” 🙂 Malo pred peto uro ponoči me je prijela strašna zaspanost. Čeprav so mi ponudili prenočišče v šotoru, sem si uredila mesto v svojem avteku in se za 40 minut ulegla. Bilo je zelo mrzlo. Tekačem sicer ne, ampak mene je pa prezeblo do kosti, verjetno bolj zaradi utrujenosti in negibanja. Ko je Toni šel iz okrepčevalnice, sem tudi sama pojedla malo juhe in testenin, ter se odpeljala do morja, v Brelo. Tudi tam sem se ulegla za 45 minut, in dokler je prispel na KT, je bil že dan! Toni je vzel napitek in si preobul mokre nogavice. Plan je bil, da bo od Brele potreboval dobre 3 ure do cilja, vendar se je to raztegnilo na 5 ur! V Pisku sem ga pričakala sredi idilične potke med hišami, nato pa zaradi nepazljivosti pri speljevanju po višjem zidanem robniku popraskala svoj novi avto. O groza, polna sem bila enih emocij, kar jokala bi, Toni se več ne počuti dobro, avto sem popraskala … Nič.. s tem se bom ukvarjala kasneje, zapeljala sem se do Lokve Rogoznice, kjer sem neskončno dolgo z Jeseno Platišo čakala na Tonija, nato pa se končno odpeljala zadnji etapi naproti, na cilj v Omiš. Tukaj sem izgubila še telefon, ampak sem mislila, da sem ga verjetno po pomoti dala v Tonijev nahrbtnik, medtem ko sem mu odstranjevala smeti iz žepov. Kasneje sem ugotovila, da ga ni imel Toni, ampak sem ga vozila s seboj zataknjenega za brisalec na sprednji šipi. 🙂 Ostala sem torej brez navigacije, zgrešila isto pot za nazaj, naenkrat mi je bila pot čisto nepoznana, a smer taprava, tako da sem po naključju vseeno prispela do glavne ceste za Omiš. Sparkirala sem na ciljnem prizorišču ter se povzpela čez center mesta proti Fortici, kjer je njihova zadnja kontrola pred ciljem. Fortica je trdnjava cca. 300 m visoko nad mestom s prekrasnim razgledom. Tik pred vrhom sem se srečala z mojo ljubeznijo, bil je tako umirjen in lepo počasi je hodil, idealen tempo za moje nosečniško stanje, tako da sva se skupaj povzpela do vrha Fortice, se razgledala na morje, Omiš in oddaljene otoke, naredila par slik ter se skupaj počasi spustila proti cilju. “Jaz sem pa mislila, da bova danes šla še na zajtrk!”sem rekla. “Ojoj, klko je pa ura, a je že 11?” Hihi. “Pravzaprav je že pol 12 in sva zamudila zajtrk, da.” 🙂 Skupaj sva stekla čez mesto proti cilju. Čestitke Toni za zmago! Čas 22:39:24 je bil mnogo daljši od pričakovanega, a vseeno je bilo veselje na cilju nepopisno. Tudi zame je bila pot kar naporna, predvsem pikica v mojem trebuščku je že protestirala, da je skrajni čas za počitek. 🙂
Zvečer, po popoldanskem počitku, sva ponovno šla do ciljnega prostora, da smo pričakali Braneta iz njegove prve 100 km razdalje, Robija in Lauro iz 20 km, Kristija in Mateja iz 100 milj. Vsi so zborbali! Vsa čast in iskrene čestitke vsem! Zjutraj naslednjega dne sta v cilj prispela še Simon in Leon. Nazdravili smo v bližnjem lokalu, nato pa sva šla na večerjo. Ostala sem brez zajtrka, brez kosila in zdelo se mi je, da si bi pa že zaslužila nek topel obrok. 🙂 V hotelu so Toniju vsi čestitali za zmago. Hotelir je prišel sporočit, da lahko na račun hiše naročiva karkoli iz menija (jastoga, ribe in ta dražje stvari sva namreč imela limitirane, ni spadalo v sponzorski paket:)). Midva loleka, ki nama hotel res ni domač, sva bila čisto izgubljena, kaj pa bi sploh jedla? Seveda nisva komplicirala, sva pa si privoščila ribjo ploščo za dve osebi. Dobila sva tako veliko porcijo, da me je takoj minil apetit. Vsak ribo, zrezek tune in kalamare na žaru ter cel kup blitve in krompirja, pa še dodatno pomfri. Za sladico so mu pripravili presenečenje in mu prižgali tortico s številko ena. 🙂 Oba sva bila kar ganjena, res lepo! Bilo je že pozno in bila sva sama v jedilnici. V sobi naju je čakal jacuzzi, meni topla voda ni odgovarjala in sem hitro šla ven, Toniju je pa očitno dobro delo, saj se naslednje jutro zbudil praktično kot nov. Spala sva kot angelčka, še zadnjo noč v tem prekrasnem hotelu. <3
Naslednji dan so bile razglasitve rezultatov, druženje z najinimi prekrasnimi prijatelji ter slovo od prelepega bivanja v čudovitem hotelu Damianii. Čeprav sva prenočila štirikrat, se mi je zdelo, kot da sva bila na dopustu vsaj en teden. Tako umirjena nisem bila že dolgo. Hvala organizatorjem za povabilo in za namestitev, takšne prijaznosti še nisva bila deležna nikjer! Vložili so ogromno truda v ta event, odlično označili traso, odlično založili okrepčevalnice ter maksimalno dobro poskrbeli za tekmovalce! Vse pohvale in se zagotovo vidimo prihodnje leto!  
sprejem v Omiš, hotel Damiani ****
Bili & Roko, top ekipa!

i djeca ga vole 😉 by: Nikola Perlic
prvi pre race beer
…še en pre race beer in kostanjev piknik 🙂
najina sobica v hotelu Damianii

start 

Matej, Miha in Kristi na prvi KT – Jesenice
Marjan in Lionel Trivel

KLIS
poslavljanje dneva nad Splitom
Stezičar fan club na KT Kostanje

Omiš, zadnji spust iz Fortice

z Jeseno Platišo

večerja za zmagovalca 🙂
presenečenje hotela…. in tortica za zmagovalca 🙂

najboljši na 20km, 60km, 110km ter 100 milj
zmagovalci 100 milj, vsi trije Slovenci! 🙂

Krvavec trail vikend 2016

Pretekli vikend sem preživela na Krvavcu. Že drugič je bil organiziran Krvavec vikend trail, lansko leto sicer meseca septembra. V soboto je bil Vertikal km, 5 km in 1300 višincev, v nedeljo pa Sky Race z dolžino 11 ali 22 km ter 1900 višincev. Najprej nisem bila najbolj navdušena zaradi sobotne vertikal tekme, ki mi ne leži najbolj, a sem se zaradi celotnega koncepta prireditve, preživeti cel vikend na Krvavcu, prijavila na obe tekmi. Toni se ni udeležil nobenega teka, saj je v nedeljo zjutraj šel v Gore nad Idrijo  na izbirno tekmo za reprezentanco za svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, ki bo 18.6. v Podbrdu. Na Krvavcu je bil samo moj spremljevalec.
Na srečo je sobotni štart bil šele ob 11:00 in sem se enkrat za spremembo zbudila pred budilko. Je pa bila druga slabost poznega štarta že precej visoka temperatura. Malo me je skrbela vročina, zato sem vzela pasno torbico in poln bidon napitka. Pasna torbica me sicer vedno ovira, a pri vertikalu, ko praktično ne bo treba teči, verjetno ne bo problemov. Na startu se srečamo s Karmen Klančnik, Špelo Strasser, Petro Miklošo, Uršo Trobec…skratka same top legende za v breg in sem že vedela, da bom “pečenka”, kot bi rekel Marjan Z. 🙂 Bilo nas je malo punc in sploh manjša udeležba, a sami dobri tekači. Škoda, ker je istega dne bilo toliko tekaških dogodkov tudi drugod po Sloveniji (DM tek, Golte trail, Visoški tek), a sem prepričana, da smo se na Krvavcu imeli najlepše! 😉
Že v startu so se hitro zagnali, bilo nas je 50 tekmovalcev. Noge so bile težke in nobene lahkotnosti, a rekla sem si, da se bom kakšno uro in pol pač matrala in zgrizla teh 1300 višincev. V gozdu je bilo prav prijetno, proti Zvohu je pa bilo še dodatnih 10 stopinj manj, tako da nisem občutila neke hude vročine. Ni bilo potrebe, da dam več od sebe, saj me je naslednji dan čakal še en tekaški izziv – 22 km in 1900 višincev.  Nekako sem sfajtala še zadnji vzpon na Zvoh, občutek sem imela, da sem se šele segrela in končno dvignila pulz na višje obrate. V cilj sem prišla s časom 1:14:58, kot četrta punca. Bila sem zadovoljna, pričakovala sem, da bo težje. Zmagovalec je bil Simon Alič s praktično nepredstavljivim časom 50:47, pri puncah pa Karmen Klančnik, moja favoritinja, s časom 1:06:25. Če bi bil še spust v dolino, bi bila velika verjetnost, da bi še kakšno pred seboj ujela, tako pa bo treba še veliko trenirat za samo vertikalne tekme. Vesela sem bila Špele Strasser, ki je prišla za menoj, saj sem mislila da je odstopila. Že po 17ih minutah po štartu je imela manjše težave, a je zborbala do cilja! Bravo!! V cilju seveda odlično vzdušje, ob gajbi Stezičarja, sonce je pripekalo na polno. Večina jih je šla po razglasitvi domov, nekaj pa nas je prespalo bodisi v šotorih, bodisi v hotelu, midva pa v najini kuči potojuči, v kombiju. Za nočitev v kampu z zajtrkom je bilo treba odšteti 10 eur, za nočitev v hotelu pa 25 eur. Toni je zvečer predstavil video posnetke svojih izkušenj iz tekov, bilo je zelo zanimivo, tako da so fantje pozabili na nogometno tekmo za naslov lige prvakov. Po nogometni tekmi smo šli počivat, zaspala sem s pogledom na zvezdnato nebo, v popolni tišini… prelepo!

prireditveni prostor

razglasitve Krvavec Vertikal
v cilju, na sončku je najlepše 🙂

V nedeljo zjutraj me je prebudilo črvičenje po želodcu, ups, a so to samo živčki? Večkrat sem morala na wc, treme pa nisem čutila, tako da mi je ostala neznanka zakaj te težave, pa še slabost. Razmišljala sem celo, da ni tako samoumevno, da bom sploh zagledala ciljno črto. Na srečo se je po kakšnih pol ure teka vse umirilo. Start smo imeli ob 10:00. Trasa je bila neverjetno lepa in razgibana. Najprej precej tekaški del, po prelepih stezicah, vmes en kratek vložek plezanja po jeklenicah ter prečenje zaplat snega. Prvič sem bila na Kamnišem vrhu, prvič na Korenu in totalno sem bila navdušena nad potjo in razgledi. Zadnjo tretjino poti sem se kar precej matrala, energija je pošla, verjetno se je poznala tudi sobotna vertikala. Pričakovala sem, da bom v cilju v vsaj treh urah, a se je čas prevesil na tri ure in pol, preden sem zagledala cilj.  Pričakal me je Kristi s pirom v roki. Bil je vesel, da me je prehitel, saj mu na kaki daljši tekmi (okrog 100 km), to še ni uspelo. 🙂 Po dolgem času sem spet srečala Polono Strnad, ki se je s prijateljico udeležila krajše različice teka – 11km. Najprej sem šla pod vroč tuš, po razglasitvah pa smo pojedli odlično kosilo. Temni oblaki so nas začeli preganjati, da sem se s Kristijem in Anžetom odpravila na sedežnico in nato z gondolo nazaj v dolino. Hvala vama za mega družbo! Medtem mi je Toni sporočil, da ga niso izbrali za reprezentanco. Najbolj zamalo se mi zdi, da ga niso omenili kot enega izmed kandidatov. Kakorkoli, zadovoljen je bil s svojim nastopom, zaostanek ni bil velik, saj dobrih 8 km dolga proga ni njegova disciplina. Z nami na Krvavcu bi se pa sigurno imel lepše! 😉
Popoldne sva se srečala v Tacnu, na zaključku 10 krogov za 10 nasmehov. Toliko poznanih, srčnih, luštnih ljudi, da smo bolj klepetali, kot tekli. 😉 Zvečer se mi je mudilo domov, saj sva pričakovala Mitja Volščanška po zaključku njegove 2.etape Evropske pešpoti (E6). Skuhala sem testenine s šparglji v smetanovi omaki, spat smo šli šele po polnoči. Sama sem bila izžeta kot limona in ponedeljkov dan v službi je bil kar težek po tako napornem, pestrem, a čudovitem vikendu!
Pohvalila bi vrhunsko organizacijo, s Klemnom Udovičem na čelu, odlično vzdušje, čudovito traso, lepe nagrade ter delo prostovoljcev! V cilju smo lahko izbirali med čemaževo juho, enolončnico, ričetom, joto ali pasuljem. Vsa čast za tako pester izbor hrane in res odlično postrežbo! Z Lukatom Miheličem sva kot zmagovalca obeh tekov dobila superge Salomon Wings pro. Hvala še enkrat! Nedvomno se vidimo prihodnje leto. Preživela sem nepozaben vikend!

REZULTATI
SLIKE

startni prostor pred Hotelom

happy, v cilju 🙂

razglasitve Sky Race, 22 km

s sedežnico in gondolo v dolino 😉
zaključek: 10 krogov za 10 nasmehov, Tacen
Tacen, zaključek 10 krogov za 10 nasmehov

Dobrodošli na mojo novo stran!

Moja nova stran je še v delu.

Vse moje dosedanje bloge lahko preberete na tem naslovu http://katka005.blogspot.si/

7. KBK (Kopačnica – Blegoš – Kopačnica)

Včeraj zjutraj smo se zapeljali v Kopačnico v Poljanski dolini in se udeležili 7. KBK (tek iz Kopačnice na Blegoš, ter nazaj v Kopačnico). Tek je eden izmed štirih, ki štejejo za Pušeljc gorskih tekov (KBK, Ratitovec, GM4O, Črna Prst). Vzpon na Blegoš je enak delčku trase Pušeljc traila. Na startno ciljnem prostoru v Kopačnici so me večkrat spomnili, da bo kmalu obletnica najine poroke. Med tekom sem se spominjala lanskoletnih dogodkov na tej poti, bilo je sicer bistveno slabše vreme, dež, sodra, mraz…in jaz v beli “poročni” tekaški opravi. 🙂 Sopihala sem za Kristijem in Mucki, včeraj pa za Mihaelo Tušar ter Jernejo Homec. Na vrhu hriba sta imeli več kot minuto prednosti pred menoj.Vzela sem si čas za pogled na čudovite Julijske Alpe, parkrat globoko vdihnila, saj je mučnega vzpona bilo konec, nato pa gasa proti cilju. Pihalo je in veter mi je čisto orosil oči, tako da sem se s težavo skoncentrirala na traso. Pred seboj sem videla tretjeuvrščeno Jernejo in presodila, da jo lahko ujamem. In res mi je uspelo, nakar zagledam še Mihaelo pred seboj. Toliko o tem, da sem se nameravala na easy, neobremenjeno spopast s traso, sem naenkrat videla priložnost, da sem lahko na drugem mestu v ženski kategoriji, za Ajdo Radinja, ki je bila pa dobrih pet minut pred menoj. Tako sem morala dati malo več od sebe v zadnjem delu in komaj sem čakala, da zagledam cilj. Jutranjih 8 stopinj se je spreobrnilo na čez 20 in zame je bilo že skoraj prevroče. Zadnje metre pred asfaltom sem zagledala Tonija, ki me je vzpodbujal in mi sporočil, da je tudi njemu šlo vredu. Glede na to, da je pred tednom dni zmagal Vipavo 100 km in imel še malo zbite noge, je s časom 1:24:40 in s tretjim mestom absolutno, za Timotejem Bečanom in Simonom Strnadom, bil zadovoljen. Premagali smo dobrih 1000 višincev v 15-ih kilometrih, meni je uspelo v času 1:40:05. Teklo nas je 129 udeležencev. Proga se je večkrat že malo spremenila, morda bo prihodnje leto celo 21 km. Meni je sicer bilo všeč, da je tako kmalu bilo konec mučenja. 🙂 Zadovoljna sem bila s tekom, čeprav s samim vzponom ne preveč, noge so bile kar težke. Je bil pa trud poplačan na vrhu z res prekrasnimi razgledi, z odličnimi navijači ob progi, v cilju pa z mrzlim Stezičarjem ter odlično družbo ostalih tekačev in pohodnikov. Takšni kratki teki niso ravno moja disciplina, a se jih je prav lepo udeleževati… vsak tek je neka nova izkušnja, po teku pa je najlepše v družbi pozitivnih ljudi malo pokramljati.
Na cilju je bilo krasno vzdušje. Končno en lep, sončen dan. Hvala za družbo, lepo vas je bilo srečati.
Spet sva šla med zadnjimi domov. 🙂

1.tek Pušeljc gorskih tekov je uspešno za nami, naslednjič se vidimo:
– na Ratitovcu – 5.6.2016 (21.tek na Ratitovec)
– v Podbrdu – 18.6.2016 (15. GM4O in 2.Ultra Pušeljc trail) in
– na Črni Prsti – 3.9.2016 (23.gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst).
Pušelj gorskih teko ni tekmovanje, ni točkovanja, gre samo za udeležbo ter lepo preživet dan v dobri družbi pozitivnih, srčnih ljudi.

REZULTATI
SLIKE (Maja Sakač Rožmanec)

start
razglasitve po kategorijah, članice, manjka Ajda Radinja

mlajši veterani 🙂

naša “klapa” v senčki 😉

2. Ultra Trail Vipava Valley

V Vipavo sva se odpravila v petek popoldne, direktno po moji službi. Klasika. Sicer nisem vraževerna, a ta petek 13. je bil res zelo čuden dan. Toliko je bilo dela in šele ob treh popoldne sem s polnimi pljuči zajela svež zrak izpred UKC-ja. Najprej sva šla v trgovino po hrano in sladkarije, ki si jih zmeraj pred tekmo brez slabe vesti privoščim. Ker v službi ni bilo prav veliko časa za malico, sem med vožnjo jedla in skušala preklopiti na čisto drug film… na 50 km dolg tek, ki me čaka prihodnji dan. 

Vikend prej sva “sklicala najin krizni sestanek” in se odločala na kakšno razdaljo se bova v Vipavi sploh prijavila, 25 km, 50 km ali 110 km. Lansko leto sva oba tekla na najdaljši razdalji. V nedeljo sva odtekla 26 km po domačih hribčkih in ker me je ta tek čisto izžel, pa sploh ni bil hud tempo, sem se odločila za 50 km. Po trekingu v Nepalu me je več kot teden dni mučila trebušna viroza, ki mi je pobrala veliko moči, kasneje pa se je od mene nalezel tudi Toni. Čeprav teden dni pred startom tudi on še ni bil dober, se je vseeno odločil za 100 km z veliko verjetnostjo odstopa, če se ne bo počutil dobro. Sicer je imel popravni izpit, lansko leto je na tej tekmi že odstopil, zato vsaj meni, misel na ponovni odstop, ni bila preveč prijetna. 
Zvečer je v kampu Tura v Gradišču pri Vipavi imel Toni potopisno predavanje. Predstavil je Maraton des Sables, nekaj malega o Mont Blancu 100 milj ter par posnetkov najinih potovanj iz Skandinavije, Italije in državah bivše Jugoslavije. Ker sem to videla že parkrat in ker itak ne maram sebe gledati na posnetkih, sem izkoristila čas, da po napornem dnevu malo zadiham v samoti, si v miru pripravim opremo za tek ter vmes skuham večerjo – testenine kakopak. Čeprav je zvečer deževalo, ni bilo moteče, saj sta Toni in Francesco napela cerado med oba kombija in smo imeli streho nad glavo.
Kmalu po deseti uri zvečer sem že opravila vse potrebno in zaspala ter se do 4:20, ko je Toniju zvonila budilka, nisem verjetno niti premaknila. Ponavadi je spanec pred tekom bolj slab, tokrat sem pa spala kot ubita. Toniju sem zaželela srečno pri teku, sama pa nazaj zaspala za dodatno dobro uro, šele ob 6:45 nas je pobral kombi in nas peljal iz kampa v Vipavo do avtobusa. V Vipavi je že bilo živahno, najbolj sem se razveselila Uršule, Drejke, Mucki, Cici, Braneta. Večina znancev je pa itak bila na 100 km razdalji. Pogovarjali smo se, da je letos res huda konkurenca med ultraši, praktično vsa slovenska ultra trail elita. Cici je imela ta dan rojstni dan in se je želela poljubljat na vsaki okrepčevalnici. 🙂 Ob njenih izjavah in zgodbah je splahnela trema in moja nesigurnost vase, sploh, ko sem v Brjah malo tekla, sem videla da so noge kar lahkotne, končno. Ves teden prej sem se namreč vlekla kot megla, noge so bile pa trde kot kamen. Imela sem nove superge, sicer že preverjen model, a superge so čisto neshojene, vendar je občutek bil vredu. Na startu sem spregovorila par besed še z ostalimi, zaželela sem srečno pot tudi Jakatu in njegovi Tatjani, nato pa smo startali novi dogodivščini naproti. 
Seveda sem imela za največjo konkurentko Mihaelo Tušar, ki je kandidatka za reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Podbrdu. Čudilo me je, zakaj me ne dohiti, sem pa si pri sebi mislila, če ne prej, me bo pri vzponu na Nanos ujela, ker je močna za vzpone. Pulz mi je sicer rahlo uhajal čez željeno vrednost, a počutje je bilo kljub temu dobro, nisem imela občutka, da se matram. V začetnem delu sva kar nekaj časa tekla skupaj z enim izmed ambasadorjev Pušeljc teka – Renatom Lešnikom. Bil je zelo prijetna družba in mi je popestril kar nekaj kilometrov. Kasneje se nama je pridružil še Iztok Omejc, a smo se  okrog Podnanosa vsi porazgubili. V cilju mi je rekel, da je mislil, da sem kje zašla, čudno mu je bilo, da me ni ujel. A meni se je mudilo, sem bežala pred Mihaelo. 🙂 Vmes sem klicala mamo, da mi pove rezultate. Presenetilo me je, da je Žana bila na okrepčevalnici pri Štjaku le 4 minute za menoj, torej sem nepričakovana bežala pred Žano – Mucki. 🙂 Kot večina trailov zadnje čase, so tudi tukaj uporabili sistem merjenja časov – Stotinka kar pomeni, da se je dalo spremljati vmesne rezultate s proge preko interneta v času tekme.
Ves čas sem premalo jedla in pila, kar sem čutila pri vzponu na Nanos. Čeprav mi je Vesna Gombač rekla, da sem šla kot raketa mimo nje, to ni ravno držalo. Počutila sem se zelo počasno. Proti vrhu sem srečala še Markota Perkota, morala sem se ustaviti za hip, namreč ni me spustil naprej brez objema. Navzdol je fajn letelo, sploh na tehnično najbolj zahtevnih odsekih sem bila prepričana, da sem brez konkurence. Na tekaških delih sem pa malo manj uživala in spet imela občutek, da sem počasna. Nove superge so odlično prijele in nobeno blato in luže me niso mogle ustaviti. Za spust iz Pleše do kampa Tura, kjer je bil cilj, sem potrebovala 1 uro 14 minut, kar sicer v primerjavi s Tonijevim časom (1 ura 6 minut + pred tem dodatnih 50 km teka) ni omembe vredno. Fantje na stopničkah 50 km razdalje so tekli pod eno uro! Noro!
V cilju je bilo odlično vzdušje, sonček je kar premočno pripekal, bila sem zelo vesela, da sem uspešno končala tek. Za traso sem potrebovala 5 ur 38 minut in zasedla skupno 13. mesto od 131 tekačev ter 1. mesto v ženski kategoriji. V cilju ni bilo skoraj nikogar od mojih prijateljev, večina jih je še premagovala takšne in drugačne osebnostne in fizične borbe nekje na progi. Z navdušenjem so me pozdravili dolenjci z Janezom na čelu in sem bila vesela, da je tudi njemu šlo dobro na 25 km. Najprej sem poklicala Tonija in presenetil me je njegov pozitiven glas, zelo dobro se je počutil, omenil pa je, da so ostali pred njim zelo hitri, da zaostaja skoraj pol ure za vodilnim Marjanom in da se jim nikakor ne more približati. Oba se strinjava, da to še ničesar ne pomeni, naj le nadaljuje v tem svojem ritmu in uživa. Ni me pričakoval tako zgodaj v cilju in je bil zelo vesel, da sem uspešno prišla do cilja. 
Žana je pritekla 15 minut za menoj v cilj, 10 minut za njo pa še Cici. Od sile sta ti dve punci, skupaj smo preživeli res lep popoldan, tudi Brane se nam je pridružil. Iz idiličnega vremena je okrog petih popoldne nastala ploha, ki je v trenutku pregnala vse v šotor, pod streho. Končno smo prišli do hrane, ves čas smo se hidrirali s Stezičarjem ter opravili podelitve nagrad na 25 in 50 km. 
Sredi Tonijevega vzpona na Nanos sva se še enkrat slišala, malo je bil že v skrbeh, kako to, da noben ne popusti pred njim, kje neki so? Pri oddajniku na Nanosu (oz. Pleši) je Toni imel 17 minut zaostanka za Marjanom Zupančičem, 5 minut za Tilnom Potočnikom in Ivijem Hrastovcem. To sem mu napisala preko sms-a, a sem kasneje izvedela, da ga ni imel časa prebrati. Odločil se je namreč, da gre na vse in ulovi Tilna ter Ivija, da mu bo ratalo še Marjana, pa še sam ni verjel, da je mogoče. Tako se zgodi, da dejansko na polovici spusta, na Abramu, prevzame vodstvo. V ciljnem prostoru so nas obveščali o dogajanju s proge in nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. Moj Toni bo prišel kmalu v cilj, po dobrih dvanajstih urah teka, 105 km ter 5200 višinskih metrih in to kot zmagovalec! Res sem bila neskončno vesela in ponosna nanj. Razen Cici, ki je delovala precej ravnodušno nad rezultati in zgolj številkami, smo vsi bili totalno evforični in v pričakovanju. Na koncu je prišel v cilj z deset minutno prednostjo pred Marjanom in niti ne preveč utrujen.
Naslednji dan sem videla še ostale prijatelje, ki so se v večini spopadali z 100 km razdaljo. Zvečer in ponoči so imeli slabo vreme, dež, sodro in nizke temperature na Nanosu. Vsa čast vsem tekmovalcem! Veliko je bilo odstopov, od 90 tekmovalcev jih v cilj ni prišlo 33. 
Vsa čast tudi organizatorjem za izredno dobro označeno pot in vzdušje tako na okrepčevalnicah, kot v ciljno štartnem prostoru ter številnim prostovoljcem! Čestitke! Z veseljem se bom vsako leto vračala vsakič znova!
Po razglasitvi najboljših na 100 km sva zamotila organizatorje pri pospravljanju, z gajbo Stezičarja. Toni je bil v elementu, ostalo mu je čisto preveč energije in z njegovim sloganom : “Nikol’ še nismo šli, ne da bi še enga spil’!” sva prizorišče dogajanja zapustila šele pozno popoldne, z od sonca opečenim obrazom. 🙂
Hvala za prelep in nepozaben vikend! 

s cerado za streho dež ni bil nič moteč 🙂

start 50 km, Brje
pred startom

zmagovalke 50 km

kategorija do 35 let
zmagovalci 100km

Nepal – HIMALAJA, Everest Base Camp & Gokyo Ri

1.aprila sva s Tino potovali v Nepal, z Letališča Jožeta Pučnika na Brniku, preko Istanbula v Kathmandu s Turkish Airline. Čeprav sva se zadnja leta bolj malo videvali, je Tina v mojem srcu kot moja sestra, to naju še vedno vsi sprašujejo, ali sva sestri. Po mojem podobnost ni toliko vizualna, kot je v najinem karakterju, in tudi na potovanju se je izkazalo, da sva si zelo podobni v razmišljanju in vedenju. Za moj 30. rojstni dan mi je med drugim kupila karto za Demolotion Group na Metelkovi. Čeprav sem naslednji dan delala v službi celodnevno, sem seveda šla na koncert in prespala v kombiju, saj je bila huda megla, pa še ni se mi ljubilo za štiri ure obračat domov. Kadili sva cigarete, pili pivo, poslušali koncert in Tina je rekla, da bo letos pa šla na potovanje v Nepal, četudi sama. Ne, ne, ne… sama pa ne, jaz grem s teboj! “Bi res šla Katka?” 🙂 
Ta dan bo tudi za njo verjetno za vedno nepozaben, saj je ta večer srečala Primoža in iskrice med njima so dokončno vzplamtele. Po pogovoru z možem, ki je totalno podprl to idejo in bil navdušen, da grem na treking na območje, kjer so dolge etapne tekme, o katerih sam že dolgo potihoma sanja, sem ji odgovorila pritrdilno: “Ja Tinči, greve!”. 😉 In sva šli…

Po 12ih urah potovanja sva bili že v Kathmanduju. Tudi potrebno vizo (40$) sva uredili dokaj hitro. Kar na letališču sva zamenjali SIM kartico (Namaste) da sva se lahko med seboj klicali zastojn, odrezana pa sem bila od našega sveta doma, razen preko interneta. V eni uri sva bili zunaj v kaotičnem vrvežu, s cca 20 kg težkim ruksakom. Toni mi je doma rekel, da mi je komaj stlačil v ruksak, a da mu je ratalo en liter Stezičarja za uspešen prihod v Nepal. Naročile sva taksi (700 Rp = 5,9 eur), a so me mogli čakat, ker sem iskala Stezičarja… neuspešno, ni ga bilo. Uživali sva v vožnji, po levi strani ceste, vsepovsod hupanje, veliko prometa, veliko prahu, veliko ljudi, ki hodijo vsepovprek. Ni mi bilo moteče, je pa full drugače kot pri nas. Povedali sva naslov, ki sta ga priporočila Titina in Peter, v Thamlu – Tibetan peace hotel. In hop sva bili nastanjeni, še prej pa nazdravile z Everestom, da je do sedaj šlo vse kot po maslu. Šli sva proti mestu in se ustavili v eni agenciji, da povprašava kako je glede prevoza do Sallerija, kjer bova midve začeli treking. Hoteli sva z Jirija, a bi nama še za kake dodatne 3 dni podaljšalo hojo, a nisva vedeli kakšen bo najin tempo, kako nama bo šlo. Iz Lukle nisva želeli, kakor gre večina ljudi, z manjšim letalom na 2800m, ker si prehitro na tej višini, potem so pa razdalje zelo kratke med kraji. Tako da Salleri oz. Paplou (tja je možno tudi z manjšim letalom), je bila odlična izbira! V agenciji je gospod obrnil ene dvajset telefonskih klicev, da nama je naposled uredil prevoz z Jeepom naslednje jutro ob 5:30. Plačali sva 3200 Rp/osebo = 27 eur (da se dobiti skoraj enkrat ceneje, ampak ne vem kako bi si to uredile, ker prostor, od koder smo se zjutraj peljali, je bil kar nekaj, ni bilo podobno kakšni postaji:)) Vse agencije za TIMS kart so bile zaprte, saj je bila sobota popoldne, poslal naju je do enega centra (s taksijem, a sem rekla, da ne, dosti je bilo nategancije, ne bova plačevali spet 500 Rp, če lahko greva peš, ker po Orux map je bil ta center oddaljen samo 1,5km). Tam je bil odprt samo okenček za urejanje trekinga okrog Anapurn, midve sva pa šli v Everest Base Camp in Gokyo, tako da nič nisva uredili. Bil je pa “lep” sprehod in prvi resnejši stik z mestom. 🙂 Na poti nazaj sem si kupila eno tanjšo puhovko The North Face za 2900 Rp = 25 eur. Malo me je skrbelo, da me bo zeblo na višini, a nimaš kaj… ruksak je nabit do amena, za nič nimam več prostora:) Zvečer tuš z mrzlo vodo in počitek. Spala sem odlično, le sredi noči so me pogrizli komarji in komaj sem čakala na jutro…
Naslednji dan startava res zgodaj, upala sem, da se bo tip iz agencije držal dogovora in prišel po naju. V začetku sem bila še malo nezaupljiva do ljudi, sploh v Kathmanduju. Prišel je z mopedom in odzad neka kripa kot taksi in peljal naju je po tako zakotnih ozkih ulicah, da me je postalo za trenutek pošteno strah. Ob petih zjutraj je bilo mesto še temačno, električna razsvetljava zelo slaba ali je sploh ni, zato je vtis mesta bil toliko bolj grotesken. Moped je skoz vozil okrog nas levo, spet desno in skoz je hupal – komuniciral z najinim šoferjem v taksiju. A prispeli smo do kao nekega parkirišča, kjer je čakalo več Jeepov. Še enkrat sva mogli plačat 400 Rp za taksi, čeprav sva mu plačali že dan prej. Tina je rekla vredu.. samo da živi prideva od tu:) Prtljago je naložil na vrh Jeepa, poslovili smo se in odšli sva z mesta… peljalo se nas je 7 oseb + nori voznik, ki je prehitel vse kar je videl pred seboj. Ponavadi natlačijo 10 oseb in vožnja je bistveno manj udobna. Po osmih urah in pol adrenalinske vožnje (vmes postanek za zajtrk in kosilo) in v poslušanju njihove lokalne glasbe smo prispeli v Paplou. Cesta je bila res odbita, včasih je tudi ni bilo in prevoziš kako reko, pa nešteto ovir na cesti, od tega, da pes spi sredi ceste, da kaj gradijo ali rešujejo nasedli stroj na gradbišču.
Na kosilu sva se začeli pogovarjat z dvema Nepalcema in sta se kar čudila, da sve same in vsi so smejali, ko sva rekle, da še ne veva kam greva, ko so naju odložli. Tudi midve sva se smejali. 🙂 Nepalca sta se zavzela za naju in nama priporočila lodge, ki ga imata onadva rezervirana. In sva bile nastanjene, ob dveh popoldne. Jaz hop v tekaške cunje in tečt po okolici. Gledali so me vsi, kot da sem z lune padla, ampak nisem se dala motiti, pač res ne pašem kot tekačica v ta kraj, a vseeno, meni je lepo. Veliko sem spremljala Orux map, kljub temu sem parkrat zašla z zamišljene poti in se plazila po ofroad terenu. Tekla sem 16, 5km, bila sem blizu Junbesija, kjer je nek samostan in pot iz Jirija vodi mimo, a žal mi je bilo, da sem to iz Lonly Planeta izvedela šele kasneje, ko sem se vrnila s teka in sem prehitro obrnila. Zvečer sva sestradani naročili Dal Bhat in čakali več kot uro in pol. Nisva vedeli, da se moreš zmenit za uro, oz.da kuhajo za vse naenkrat, itak pa noben domačin tukaj ni govoril angleško. Za nameček sem se obremenjevala zaradi denarja, saj sem zaradi vseh opravkov, ki sva jih imele, pozabila dvignit malo več denarja in sem računala, da mi bo zmanjkalo za cel treking. Prišla sem do sklepa, da bom preživela z budgetom 15 eur/dan, ampak brez pirčkov, čokoladic in drugih priboljškov. Vsi so mi namreč rekli, da ne v Lukli, ne v Namcheju nimaš več bankomata. Ob sedmih se je napolnila jedilnica in vsi hkrati smo dobili hrano. 🙂 Dal Bhat pomeni, da čez nekaj časa pridejo do tebe in ti ponovno napolnijo šalčko z lečino juho ter dosipajo riža, kolikor želiš. Tako da sem ob večerih pojedla dve porciji oz.toliko riža, kot ga doma nikoli ne bi. Nepalca sta nama vmes prinesla Mo:Mo (to moreta probat!), po večerji pa smo pili rum z vročo vodo ter si pogledali  Kung Fu Pando z otroci, ki so bili tam. Res lušten večer!
1.dan trekinga, Paplou – Jubing – 1600m (8 ur 30min):
Zjutraj smo štartali skupaj, hodili kako uro in pol, potem sta si Sashank in Ganesh vzela čas za cigaret med cvetočimi rhododendroni in kao, da naju bosta ujela. Najin tempo je zgleda bil kar dober, ker naju nista ujela več. Do Taksinduja, kjer bosta onadva prenočila, sva prišli okrog poldneva. Tukaj sva že bili na poti, ki se pridruži iz Jirija in ugotovila sem, da je ta dobro markirana. Nisem rabila več spremljati zemljevida. Meni se je zdelo prehitro, da bi končale etapo, šele dobro sva začeli hodit, zato sva se strinjali, da greva še malo naprej. Hodile sva dobrih 8 h ta dan, brez kosila, med riževimi polji, razgledi so bili sicer bolj klavrni, koprenasto in oblačno je bilo, a toplo. Popoldan sva se nastanile v lodgu v Jubingu. Vsepovsod tako prijazni ljudje in nasmejani otroci, res sva uživali, skoz smo se pozdravljali z “Namaste”. Tina je zadnjo uro bila že kar zmatrana, bilo se je treba spustiti iz 2330 m na 1600m. Dobila je žulje in krče v mišicah. Mene so malo boleli boki od teže nahrbtnika, drugače sem bila zelo zadovoljna, da tako dobro prenašam težo nahrbtnika, kajti najbolj me je skrbel le-ta.

2.dan: Jubing – Paiya – 2772m (6ur 45 min):

Zjutraj chapati with jam, kar bo skoraj klasika za zajtrk. Nekaj časa sva hodli z enim mladim nosačem Chhiri-jem in vmes naju je povabil na mangov sok, nosači so imeli še kosilo. Vsi so se nam smejali, spet. Zanimivi sva bili za domačine, saj sva iztopale s tako velikim nahrbtnikom in sami, večina jih ima namreč nosače in vodiča. 🙂 Nikakor ni želel, da midve plačave, kar me je res ganilo. Ne zgleda, da imajo prav dosti v življenju materialnih stvari, a zgledajo srečni in tudi rečejo, da so srečni in dali bi še to malo, kar imajo. Tino matrajo krči v mišicah in žulji, danes sva premagali 1500 višincev, jaz sem nosila še Tinino spalko ta dan in vso vodo, tako da je moj ruksak bil težak najmanj 24kg, a še zmeraj sem flegma hodila, brez kakršnihkoli težav. Ta dan prvič srečava jake, večinoma pa mule, ki nosijo plin in razne stvari. V Bupsi opazujem menihe, kako se umivajo pri lavorju. Ljudje tukaj so zelo čisti, večinoma lepo oblečeni, nosači v kavbojkah in karirastih srajcah. Zjutraj je res luštno opazovati kako se vsi rihtajo pred hiškami v lavorjih in pipah z vodo. Po 6h 45 minut hoje obstaneve v Paiyi ob dveh popoldne, čeprav sem jaz imela v mislih, da bova prišle do Lukle, a je Tina res utrujena. Nima smisla, da forsirava naprej, nikamor se nama ne mudi. Kasneje mi prizna, da je ta dan za njo bil najhujši. Lepo sva izkoristili popoldan, se umili z mrzlo vodo, ki sva jo doble v lavorju, si skuhale čaj ter kockali Jamb do večerje ter opazovali otroke, kako se zunaj igrajo.

3.dan: Paiya – Phakding – 2650m (5 ur 30 min):
Ta dan se nama odpre pogled na goro Khumbilo (5671m), sveto goro Sherp. Zjutraj res krasni razgledi na gore. Vedeli sva, da sva blizu Lukle, saj je nad najinimi glavami letelo ogromno avionov. Še 500 višinskih metrov vzpona in prispeli sva v mesto. Hodiva kar lep tempo, hitreje od nosačev, saj se oni med potjo ogromno ustavljajo in počivajo. Do sedaj mirne vasice, pristni domačini, tukaj se pa začne turističen del trekinga, kar naju kar malo žalosti. Najbolje sva se počutili z domačini. Spašujeva za Tims kart, pa doben nič ne ve, naposled dobiva informacijo, da se oglasiva pri tourist police na koncu mesta. Tam naju vpišejo v knjigo, ne dobiva pa nobenih dovoljenj, Tims bova dobile v Monju, dovolilnico za naionalni park pa v Namcheju. Tukaj na banki bi lahko dvignila denar, a pobereje 5% provizije. Je rekla gospa, da bo bankomat v Namcheju, da ni problema. Tina je v lodgu počivala, jaz sem pa šla malo tečt popoldan, na tej višini sem še upala. Večerja je bila najslabša od vseh, saj je bila zelo pikantna. Sva se pa prvič tuširali z vročo vodo in si zadnjič na celem trekingu umili lase. 🙂

4.dan: Phading – Namche Bazaar – 3430m (6 ur):

Na poti spoznava Mingmo, sherpa in vodič skupine šestih Kitajcev, s katerim se bomo srečevali čez cel treking. V kraju Chhumawa , malo za Benkarjem sva uredili kartico za trekerje – TIMS, za isto ceno kot bi jo v Kathmanduju (v agenciji nama je rekel, da bo enkrat dražja) = 17,5 eur/2000Rp. Dovolilnico za nacionalni park dobiva v Monju za 3300 Rp. Pred Namchejem je bila kontrola dovolilnic, nato pa nikoli več. Mingmo “izkoristim” predvsem, da mi pove imena gora, ki so pred nami, to mi zelo olajša moj način raziskovanja – slikanje razglednic in potem primerjanje v naravi ali pa iskanje po zemljevidu. Sred idiličnega gozda smo se ustavili, razlagal nama je o njihovem življenju, o veri in naju obe objel ter naju ni izpustil za debelo minuto. Malo je že bilo čudno, a kasneje sem razmišljala o življenju, ki ga mi živimo. Sama se sicer zelo rada objemam z vsemi, do katerih čutim prijetno energijo, a veliko ljudi se pa ne. Smo zelo nedostopni in vase usmerjeni ter kljub vsem materialnim stvarem, ki jih imamo, precej nesrečni. Tam mi pa vsi razlagajo, kako so srečni, kljub temu, da nimajo veliko. Potres jim je lansko leto porušil nešteto domov, s politiko so nezadovoljni, ni služb, ni denarja, Indija jim omejuje surovine, a menda se ne sekirajo preveč, verjamejo, da bo vse vredu. In kar se tiče od potresa porušenih hiš, vsaka jim čast, sploh nisem imela občutka kakšna grozota se jim je dogodila, saj na veliko vse popravljajo, gradijo, urejajo… V Namcheju sva se nastanili v lodgu Mt.Kailash, z razgledom na Kongde Ri, 6186m. V lodgu sva vse tri noči bili edini turistki.

5.dan: Namche Bazaar (9 ur – na Everest View point, nato Thame)
6.dan: Namche Bazaar (4 ure 30 min – Ed Hillary Viewpoint, Khunde, Khumjung)

V Namcheju sva ostale cel dan zaradi aklimatizacije, ker pa je Tina naslednje jutro tožila za slabostjo in da je ponoči enkrat bruhala, sva ostali celo dva dni. Skoz imam v glavi besede Titine in Petra: “Bojta se višinske bolezni kot hudič križa!” :), zato sva res previdni. Prvi dan že pred zajtrkom greva na Everest view point, prvič zagledam Everest, kar me navda s tako evforijo in zganjava norčije ter pozirava ena drugi. Najprej sem seveda zamenjala Everest za en drug vrh, ki je zgledal višji, potem sem pa spet primerjala z sliko z razglednice in stvari so se mi poklopile. 🙂 Malo sem se počutila butasto, ampak sem nazaj grede videla, da se verjetno tako počutijo tudi drugi, saj naju je marsikdo ustavil in vprašal, če vava kateri vrh je Everest. 🙂 Po zajtrku sva šli do kraja Thamo in Thame (6ur), po kateri se vrneš v Namche, če greš iz Gokya čez Renjo Pass. Pot je bila prečudovita, podplati so me srbeli, da bi kar tekla. Turistov za na prste ene roke prešteti, idila nebeška! V Thame sva šli na odlično kosilo… testenine z zelenjavo in sirom ter pile njihov vrhunski čaj milch tea.
Naslednje jutro bi lahko šli počasi naprej, a po prebiranju o višinski bolezni iz Lonly Planeta obstaneva dodaten dan v Namcheju. Tina se ne počuti dobro, slabo ji je. Tudi sama sem zadnja dva dni imela hud glavobol, zato sem vzela en Diamox in se trudila piti veliko tekočine, saj je Diamox diuretik. Mingma nama je svetoval popiti vsaj 4 litre tekočine na dan in tega sva se držali. Sama grem na potep po “bližnji” okolici za dobre 4 ure – obiščem kraja Khunde in Khumjung ter se prvič v življenju povzpnem čez 4000m nadmorske višine, na Hillary Memorial View Point. Uživam neskončno in to je kraj, kamor bi sama peljala vsakega turista, srečala pa nisem žive duše, razen jakov – 360stopinj razgled na Khongde Ri, Khumbilo, kraja Khunde in Khumjung, Everest, Lhotse, Ama Dablam, Thamserku, Namche… Tukaj sem se počutila, da lahko kar umrem, tako sem bila srečna. 🙂 In končno je popustil glavobol. Ko sem se vrnila je tudi Tina bila bolje, šli sva na sprehod po mestu ter na lahko kosilo.

7.dan: Namche Bazaar – Pangboche – 3950m (6ur 30 min + 3h do Ama Dablam Base Camp)

Za tri noči, tri večerje, tri zajtrke, vroč tuš in polnjenje baterij sva plačali 6500Rp (55eur) za obe skupaj. Spanje je vsepovsod praktično zastojn ali pa zaračunajo 200Rp (1,7eur) za sobo, vendar je pogoj, da pri njih ješ. Si pa res nisva privoščili nobenih čokolad, nobenega alkohola, nobenih priboljškov…tudi nisva ničesar posebaj pogrešali. V Namcheju nisem mogla dvigniti denarja, ker občasno ne dela bankomat, pa še večinoma sprejme Viso, in ne Maestro. Današnja pot je bila zelo lepa, panoramska, spust do Sanase in Phunki Thanga, nato 500 višincev do Tengboche, kjer na višini skoraj 4000m stoji znamenit budistični tempelj. Skoz naju spremlja pogled na mogočno in prelepo goro Ama Dablam (6812m). Od Tengbocheja naprej vodi cel gozd rhododenronov, a žal še niso cveteli, je zgleda še prezgodaj, saj je že visoka nadmorska višina. Ob dveh popoldne se razpakirava v Eco Holiday lodgu v Pangbocheju, jaz se pa že odpravljam naprej do Ama Dablam Base Campa (4550m). Tina mi je rekla, da mi bo zaplenila Lonly Planet, ker zmeraj kaj najdem. Seveda je šla z menoj. 🙂 Markirano je sicer 5 ur povratna pot. Midve sva nazaj v treh urah, Tina samo pade v posteljo, a se je splačalo…čeprav v campu ni bilo žive duše, razen jakov. To me full preseneti, nobenega šotora, nikjer nobenega, a mi kasneje razložijo, da je to normalno, da na Ama Dablam hodijo jeseni, sedaj pa na najvišje gore sveta, na osemtisočake. Po mojem sva opravili dobro aklimatizacijo.

8.dan: Pangboche – Dingboche – 4350m (2 uri +3h Chukhung)

Zadnji hip si premisliva in ne greva v Periche, temveč v Dingboche – je bolj razgleden kraj. Odločitev nama potrdi nosač nekega turista, katerega vprašam za mnenje. Pot je bila lahka, kratka, 2 uri hoje, a sva že kar na višini. V Dingbocheju greva na kosilo, nato pa naprej v Chukkung za aklimatizacijo. Srečava Mingmo, ki pove, da je svoje Kitajce zjutraj peljal na sončni vzhod na Chukkung Ri (5550m). Bili so zelo lepi razgledi, lahko bi šle naprej do Island Peak Base Campa, a je kar vetrovno in nimava neke volje spet cel dan hoditi. Preden sva šli, me je ogovoril en Turk in rekel, ko se bova vrnili s pohoda, naj prideva k njim na najboljši čaj. Slikali smo se z njim in njegovim prijateljem Nepalcem. Nazaj grede naju Nepalc, Phurba po imenu, res ustavi in se jim pridruživa. Povabiju naju v njihovo kuhinju, punce kuhajo večerjo in nam strežejo ter se skoz smejijo, mi pa začnemo z Changom (riževo vino). Zelo se ujamemo, Turku je ime Aydin in je pred leti šel s kolesom do višine 6000m. Legende, ampak takrat še nisem vedela kakšne! Pogovarjali smo se o smislu življenja in zaključili z sloganom: “Everythink is possible!” Aydin je zgubil prste nog na Everestu, lani prste desne roke na Anapurni, letos pa osvaja Lhotse. Phurba se pa reži, katero okončino mu bo Lhotse vzel. 🙂 Zelo sva uživali, izvedeli marsikatero lokalno, bilo je samo preveč alkohola in cigaret, vse to je zmotilo najin abstinenčni ritem in običajni zgodnji odhod v posteljo ter zgodnje vstajanje. Ponoči smo še igrali snooker. To noč  naju je malo zeblo, bilo je -5st, se je pa najina spalka Deuther Neosphere -15 izkazala za odlično.
Težko sva si zapomnili imena, sploh Phurbino, a sedaj mi je vse jasno. Sherpe imajo ime po dnevu v tednu, kdaj so se rodili: Dawa (ponedeljek), Mingma (torek), Lhakpa (sreda), Phurba (četrtek), Pasang (petek), Pemba (sobota), Nima (nedelja). Drugače se pa sherpe ne sme enačiti z nosači (porterji), kajti sherpe so ljudstvo, etnična skupina, ki so se naselili iz Tibeta v vzhodni Nepal, predvsem v območje Khumbu.

9.dan: Dingboche – Lobuche – 4900m (4 ure)
Današnjih štiri ure hoje, z večimi dolgimi postanki vmes, sem umirala. Seveda sem krivila močen glavobol zaradi mačka. Komaj sem čakala, da pridemo na cilj, da se vležem. Pri hoji sem bila dovolj hitra, nobenih težav, samo glavo mi je mislilo raznest. Fantje so srečevali veliko poznanih ljudi na poti in vsepovsod kamor smo prišli so vsem razlagali, da smo mi Team, da gre Tina na Everest, jaz pa na Lhotse. 🙂 Zelo lep kraj je Lobuche, na višini 4900m, popoldne smo šli na kratek sprehod, a zgolj kakih 100 višincev više in nato “meditirali” na soncu, še Mingma se nam je pridružil. Bili smo v Lodgu Himalaya Eco Lodge, kjer so bile same neke alpinistične legende, nek američan, ki ima celo snemalno ekipo s seboj, potem neke znane sherpe…meni ni nič bilo jasno. Alpinizem mi je čisto tuj. Je bil pa vredu občutek, naju so vsi gledali in se smejali, nama pa nič jasno zakaj. 🙂 Z njimi sva ostali zato, ker sta nama Aydin in Phurba želela dati kot nepozabno izkušnjo, spanje v Everest Base Campu, kar sicer ni možno, razen če si del alpinistične odprave. Phurba je 27 let star fant, ki vodi odprave in trekinge preko svoje firme Dreamers Destination in je bil že devetkrat na Everestu. Zelo sposoben, zelo prijeten fant. V čast mi je, da sem ga spoznala! Večkrat me je kdo vprašal ali sem vredu, ali sem srečna, predvsem Aydin in Pranav (Indijec). Za nas Slovence malo čudno vprašanje, če si srečen? Nismo vajeni koga to vprašat, niti nas ne zanima ali so ljudje okrog nas srečni. Ampak to je zelo pomembno vprašanje in še pomembneje je, če se tako počutimo. Po tem trekingu, po tej izkušnji lahko rečem, da sem srečna. Drugače gledam na stvari, kot sem prej, več stvari vidim in počutim se srečna, ker jih lahko občutim. Srčno upam, da me tok realnosti ne bo prehitro posrkal in bom pozabila na te občutke.

10.dan: Lobuche – Gorakshep – 5150m (2 uri)

Gorakshep je zame bil bolj dan počitka. Imela sem spet hude težave z glavobolom. Tokrat ni bil kriv maček, saj nisem ničesar več pila. Krivila sem lahko samo še pomanjkanje kave, a v sebi sem se začela sekirati, da imam pač znake višinske bolezni. V lodgu sem popila kak čaj, potem šla nazaj počivat. Popoldan sva s Tino šli na Kala Patthar, a sva po dvesto višinskih metrih obrnili, saj sem bila čisto zanič. Fantje so ta čas reševali enega Kitajca, ki je imel tako hudi višinsko bolezen, da bi skoraj umrl. Nekako so ga uspeli strpat na helikopter, saj ni bil pri močeh, da bi ga s konjem uspeli dostavit nižje. Phurba je vse uredil, veze ima vsepovsod. Zvečer so me prišli iskat za večerjo, a nisem mogla dol. Lodge je bil poln in ni mi pasal dren. Naša klapa je pila hot water (doma mi kaj takega ne pride na pamet, tam je pa kar pasalo) in klepetali so. Aydin mi je prišel zmerit saturacijo, ki je bila 53%. Malo me je zaskrbelo, samo nisem želela kakšnega helikopterskega reševanja ali kaj podobnega. Na vsako uro ali dve mi je prišel merit saturacijo, me filat z hot water (spila sem najmanj 4 litre tekočine) in vzela Diamox. Tina mi kasneje razlaga, da je zvečer cela jedilnica bila kot popipsana, ljudje so bili zelo bogi od višine.

11.dan: Gorak Shep – Everest Base Camp – 5330 (1ura 30 min)

Zjutraj sem bila kot nova. Saturacija 77%, rekli so, da je to odlično za to višino in počasi smo šli naprej do Everest Base Campa, čeprav sva se s Tino zmenili, če se mi nazaj pojavi glavobol, greva takoj nazaj. Bila sem brez prtljage, Tina je bila moja sherpa. 🙂 Šele tukaj dojamem kdo je sploh Phurba. V njihovem taboru nas čaka šotor z maksimalno postrežbo ter šotori z jogijem, kjer bomo prenočili. Hrana je bila vrhunska, imajo svojega kuharja, enega, ki skrbi za vso organizacijo, drugega, ki hodi po vodo, tretjega, ki pere posodo…skratka veliko oseb, pri nas bi vse to počela ena oseba. 🙂 In vsi so zelo prijetni in prijazni. Phurba nam skoz doliva čaj in vročo vodo, ter nas zabava s svojimi alpinističnimi zgodbami. Prelep dan! 
12.dan: Everest Base Camp – Dzongla – 4800m (5 ur)
Zjutraj imamo skupen zajtrk, kar bolj v tišini, prišel je čas slovesa. Oni bodo na tem mestu preživeli še dodaten mesec in več. Si kar ne predstavljam. Dan je lep, topel, a ponoči je bilo mrzlo, zaspala sem v treh jaknah in si med podplate dala bidon s toplo vodo, da me je grel. Zunanja stran spalke je bila pomrznjena. 🙂 Do Lobucheja hodiva z Richardom iz Havajev, nato se tudi naše poti razcepijo. Midve greva naprej čez Cho La Pass do Gokya, a za ta dan bo predolga, obstaneva pred prelazom v kraju Dzongla. Prvič na celem trekingu je pot malo navigacijsko zahtevnejša in morem skoz spremljati Orux map ter kompas, ki ga imam na uri. Na tej višini kar lažje diham, končno je bolje z mojo glavo. Tina ni imela praktično nobenih težav, mogoče malo slabosti. Tukaj si po enem tednu spet privoščiva vroč tuš… čeprav se morava umivati nad wc školjko, je tuš res kot balzam za telo. Moje misli so pri Toniju, saj ima ta dan štart na 100 milj Istre.

13.dan: Dzonglha – Gokyo – 4650m (7 ur 30 min)

Pred sedmo uro zjutraj startava proti prelazu Cho La. Pot me je kar presenetila, navigacijsko je bila kar težavna, bilo je treba plezati po skalah in le možiclji sem in tja ter sled na moji karti je kazala, da sva na pravi poti. Zadnje metre pred prelazom sem se še zaplezala in ni bilo več smešno, saj je bil zelo krušljiv teren. Enostavno mi ni bila pot očitna in komaj sem ji sledila. Na drugo stran prelaza se je kmalu povečala oblačnost in razgledi so se nama popolnoma zakrili. Vmes sva se ustavili na kosilo v kraju Dragnag, gospa tam nama je rekla, da sva lahko v dveh urah v Gokyu, če spadava med hitre. Tukaj kupim kartico Everest Link za internet in izvem, da je Toni drugi na Istri in preden mi je kartica potekla, da je celo prevzel vodstvo. Neznansko sem bila vesela, samo da mu gre. Je pa imel še 30 km do cilja. Hodili sva po pokrajini kot po Marsu.  Škoda da je bilo slabo vreme, prečkali sva ledenik Ngozumba. Sva bili pa na cilju v uri in pol, kar pomeni, da sva ekstra hitri. 😉 V Gokyu se takoj želim povezati na internet, da izvem kako napreduje Toni, a zaman, internet ni delal. Če bi bil lep dan, bi šla naprej med jezeri do Cho Oyu Base Campa, tako pa sva se greli v lodgu in opazovali ljudi, mene je pa žrla misel, kako neki je šlo Toniju?

14.dan: Gokyo – Gokyo Ri – 5380m (3 ure) – Phortse – 3600m (5ur 30 min)

Pot na Gokyo Ri je markirana 4 ur s povratkom. Midve sva bili nazaj v treh urah, s tem, da sva na vrhu obtičali zelo dolgo. Iz vrha je bil najlepši razgled, kar sem ga v življenju videla, še zadnjič na Everest, Lhotse, Pumori, na Cho Oyu, na Gokyo, …zelo lep dan in verjetno neprimerljivo lepši razgled kot s Kala Pattharja. To je to – vrhunec potovanja! Sva se pa namatrali na vrh, sopihali, se veliko ustavljali, bilo je kar naporno. Komot bi šli še čez Renjo Pass, ampak moje misli so preveč prevzele misel na Tonija in ker sva se vračali počasi nazaj, niti nisem več bila tako motivirana. Zato sva šli po dolini iz Gokya proti kraju Portse, kjer bova ta dan prespali (3800m). Pot je bila izjemno lepa, zelo sem uživala v razgledih in v spreminjanju pokrajine iz nad 5000m do 3800m, kjer so ponovno cveteli rhododendroni. Danes sva hodili dobrih osem ur in kar utrujeni prišli na cilj. Kot zakleto, tudi tam ni bilo interneta, čeprav sva že zelo blizu Namcheja in civilizacije. Še vedno ne vem kako je šlo Toniju, mislila pa sem ves čas, da je zmagal. 🙂

15.dan: Portse – Benkar – 2750m (5 ur 30 min)

Zjutraj sva tri ure hodili do Namcheja, najprej eno uro v hrib, prehlajena sem bila tako in nos sem imela ves v krastah od brisanja. Tina pa že nekaj dni kašlja kot zmešana. Ampak sva vredu, zelo ponosni, saj nama gre res odlično! Jaz spet kipim od energije, prija mi nižja nadmorska višina. 🙂 V Namcheju greva v že znan lokal Trekers Paradise z free wi-fi, a kot zakleto ta trenutek ne dela. Tini sem rekla, da se nekdo norca dela, kako hudiča naj izvem kako je Toni odtekel Istro? Naposled le pride en gospod in reče, da so nazaj vzpostavili server in da sedaj dela. 🙂 Izvem, da je končal na drugem mestu. Vau…. zelo sem vesela zanj, res je napredoval v zadnjem obdobju v ultramaratonih. Po kosilu greva kupit letalsko karto iz Lukle v Kathmandu (150eur), letiva čez dva dni ob devetih zjutraj, vreme se obeta tudi za naprej vredu. Turistov ni prav veliko, zato ni bilo težav s prevozom. Sama bi sicer raje šla peš nazaj v Paplou (dodatna 2 dni celodnevne hoje) in z Jeepom. Se nama je pa kar težko vračati nazaj in ni več prave motivacije za hojo. Popoldne v Benkarju je prvič rahlo deževalo – ves čas potovanja sva imeli lepo vreme, suho,brez padavin, le dvakrat je malo snežilo čez višino 5000m, a je zjutraj sonček pobral ves sneg.

16.dan: Benkar – Lukla – 2900m (3 ure 15 min)

Zjutraj sem šla tečt pred šesto uro, a neuspešno… bila sem nekako otožna in melanholična in sploh nisem mogla zalaufati, opazovala sem mimoidoče nosače in okolico, kako drugačno življenje je tukaj kot ga mi živimo. Kmalu sem se vrnila, zbudila sem Tino, pojedle sva zajtrk in se odpravili proti Lukli. Hodili sva dobre tri ure in to so bile najhujše tri ure. Vleklo se nama je, čisto odveč nama je bilo… a naposled sva le prispeli. V lodgu sva nazdravili na uspešen treking ter na Tonijev uspeh v Istri, tokrat kar z pirčkom! 🙂 Ker je ostalo precej denarja od trekinga, sva si privoščili hamburger (prvič tako nezdravo hrano), snickers, kavo in tortico ter nakupili sadje. Prvič so se pri meni pričele prebavne motnje. In na žalost so trajale 1 teden, doma je celo bilo najhujše. Naslednji dan sva leteli iz Lukle z najbolj adrenalinskim letalom na svetu pravijo, saj je vzletna steza dolga zgolj 200m in se v naklonu spušča proti dolini za 15%. Na višji nadmorski višini sta še zgolj dve letališči na svetu, in sicer eno v Boliviji in drugo v Tibetu. Mene leta ni bilo strah, mi je pa med letos postalo slabo, saj je letalo majhno in stoli kar neudobni in te skoz premetava. Je bilo pa lepo opazovati pokrajino pod seboj, čeprav je bilo kar malo oblačno. Pred poletom sva ponovno zagledali Sashanka in Ganesha, s katerima sva hodili čisto prvi dan trekinga – neverjetno naključje!
Sledili so trije dnevi v Katmanduju, kar mi je bilo absolutno preveč. Ampak malo rezerve sva si vzele zaradi tega, ker nisva imeli rezerviranega leta za nazaj, a sva na koncu vse gladko uredili. Jaz sem skoz imela prebavne težave in neke slabosti, saj je bilo v mestu čez 30 stopinj. Mesto je zelo kaotično, zelo prašno, na milijone ljudi in prometni vrvež je obupen. Drugače mi je všeč, ampak samo za en dan. 🙂 Ogledali sva si Swayambhunath, Boudhanath, Pashupatinath in veliko peš hodili po mestu, v Thamlu pa nakupovali. Imela sem neke ideje, kako bom šla vsaj enkrat tečt, bolj proti severu, ampak mi ni uspelo … počutila sem se kar slabo, brez energije iz dneva v dan. S kar nekaj Nepalci sva se pogovarjali (zaposleni v trgovini, v hostlu) in noben od njih še ni bil v Himalaji….

V Nepal sem šla z 400 eur v denarnici, saj po spletu okoliščin nisem mogla več dvigniti na bankomatu, na banko pa se mi ni ljubilo oz.nisem imela več časa. Po spletu okoliščin sem tudi v Kathmanduju pozabila dvignit denar na bankomatu in kasneje ugotovila, da ga tudi ne rabim, saj imam čisto dovolj denarja. Tina je imela precej več v rezervi, če bi nama zmanjkalo. Od teh 400 eur sem pokrila še viso (30eur), TIMS kart(17,5eur) in dovoljenje za nacionalni park Sagarmantha(25eur). Na koncu sem v Kathmanduju končno našla en bankomat za Maestro in dvignila 10.000Rp (85eur), to je največ koliko lahko dvigneš, da sem nakupila nekaj malega daril.
Celotno potovanje me je tako stalo:
-700 eur letalska karta v Nepal
-150 eur letalska karta Lukla-Kathmandu
-500 eur celoten treking z vsemi stroški vred (hrana, pijača, darila, spanje, prevozi, taksiji).

let iz Lukle v Kathmandu, Tara Air

Stvari, ki sem jih vzela s seboj:
55+10L nahrbtnik (hvala Titina!)
2x pulover
1x pohodne hlače
1x jakna goretex Vertical
1x jakna Raidshell
1x ultra lahka vetrovka Raidlight
1x puhovka
2x tekaške hlače, ene tanjke, ene zimske debele
3x športne majice kratke
2x športna majica z dolgimi rokavi
3x bombažno majico kratko
2x modrc športni
4x spodnje hlače
2x tekaške nogavice
2x pohodne nogavice
1x debele tople nogavice merino volna
1x brisača
1x pohodne čevlje
1x tekaški copati goretex Salomon Speedcross
1x crocsi
1x kapa z šiltom
1x topla goretex kapa (ki sem jo izgubila v Dingbocheju:))
2x BUFF
1x 170gr lahek tekaški ruksak
1x vrečka z naramnicami kot nahrbtnik
1x spalka Deuter Neosphere -15°C
-Steripen za razkuževanje vode (hvala Peter&Titina!)
-nekaj klorovih tabletk za razkuževanje vode (hvala Peter in Titina!)
-mali plinski gorilnik (hvala Peter in Titina!)
-2x 600 ml posodi za kuhanje čaja in kave
-razne tablete (Reglan, Diamox, Rupurut, Aspirin, Daleron, Seldiar) … lahko bi še Claritin in kaj proti kašlju in driski, oglje in probiotik
-prva pomoč
-2 bidona
-naglavna svetilka in rezervne baterije
-polnilec za telefon, za baterije
-mobitel in fotoaparat
-toaletna torbica
-2×wc papir, 2x osvežilni robčki
-karte (Remi) in kocke (Jamb)
-knjigo (sem jo pustila v prvem lodgu:))
-manjši zvezek za dnevnik
-torbico za okrog pasu za denar in dokumente
-2 sliki za TIMS kartico (dovoljenje za treking)
-moji dve Rozini za pogum in srečo.
DOVOLJENJA ZA TREKING, ki si jih urediš na samem trekingu:
TIMS (Trekker’s Information Management System) – 2000 RP = 17eur
SAGARMATHA National Park Permit – 3000 Rp = 25eur
Hvala mojemu možu Toniju, da mi zaupa in me podpira pri mojih idejah! Brez njegove podpore ne bi imela možnosti doživeti to, kar sem. Verjame vame in za to sem neskončno hvaležna!
Hvala Tini za to neverjetno lepo doživetje in bogato izkušnjo! Med nama nikoli ni prišlo do nesoglasij in kreganja, zelo sva se imeli lepo! Hvala! <3<3<3

moja šivilja…šivanje pasa za denarnico okrog pasu 🙂
prihod v hostel Tibetan Peace Hotel
iskanje Stezičarja 🙂
…in nazdravljanje z Everestom 🙂
kaos
naš Jeep, prevoz do Paplou-a
kosilo na poti
ovire na cesti
ogled Kung Fu Pande in rum z vročo vodo
1.etapa trekinga

cvetoči rhododendroni

trgovina

razkuževanje vode s Steripenom – UV žarki
Dal Bhat
preprosti, a lepi lodgi

počitek za nosače..

posledice potresa…gradnja…

markirana pot

riževa polja

sušenje perila
chapati with jam
kuhinja
umivanje zob..

z nosačem Amirjem
nosači čakajo na kosilo in pijejo mangov sok

boleče nogice…:)
wc in kopalnica 🙂

prihod v Luklo

odlična hrana

namaste!

v Namcheju lahko kupiš marsikaj…
namaste!
pa laufaj če lahko:)

Namche Bazaar, 3440m

Khumjung

Mo:Mo
chocolate pancake with jam

sušenje jakovih iztrebkov za kurjavo

Ama Dablam
Ed Hillary Viewpoint, 4000m

jak

Ed Hillary Scool

Tengboche monastery

Ama Dablam Base Camp, 4550m

jedilnica lodga

Chukkung
Phurba

Island Peak
chang in kuhan krompirček v neki pekoči omaki 🙂

najboljši Mo:Mo-ji
snooker
vsi so se mi smejali 🙂 snooker mi pa res ne gre 🙂

Mingma
fantje so se naučili igrati Remi
zjutraj odlična saturacija:)
Pumori, “killing mountain”

we will rise!
EBC in Everest!

gužva na cesti:)

Everest Base Camp, 5330m
američani snemajo..
prihod v jedilnico v EBC
tabor se šele postavlja…

spalnica…Dreamers destination
hrana za cel mesec ali več
kuhinja v EBC
zaloge s plinom
kosilo
…in slovo! Srečno fantje!

z Richardom
Khumbu Icefall in glacier

v mislih na Podbrdo gorski maraton junija..
via Cho La Pass

Cho La Pass

počitek
Mo:Mo
zjutraj pobeljen Gokyo

Gokyo Ri, 5380m
Cho Oyu
Everest

Gokyo Lake
Rozinci na Gokyu Ri 🙂

iz Gokya proti Phortse
panoramska pot

znaki višinske bolezni!
nazdravljanje v Lukli
letališče v Lukli
razgled iz balkona v Kathmanduju

reka

Swayambanath

končno lahko dvignila denar 🙂
pijačka v umirjenem lokalčku

končno nekaj priboljškov 🙂
svete živali

Pashupanath

v restavracijo iz Lonly planeta 🙂 K TOO, odlični zrezki!
za konec pa razvajanje v Istanbulu, hoteli Pullman
…in hoja na wc zelo pogosto, enkrat ena, drugič druga :)) 

REZULTATI

Rezultati

2018- 02-23 Transgrancanaria Hg 2018 – Trans Gc 126.9km / 6550m+ Finisher 18:25:43 94 / 679 14 629
01-06 Knaptrail 2018 2018 – Forhajerska 64 Km 63.9km / 3475m+ Finisher 08:07:01 5 / 24 1 629
Page 4 of 16« First...«23456»10...Last »

Categories