Category: Alpe Adria Trekking Cup 2013

Bohinjski treking 2013

Se mi zdi, da je že precej časa minilo od Bohinjskega trekinga (28.9.), a enostavno nisem našla časa in prave volje, da bi opisala, kako smo ga preživeli. Začelo se je novo šolsko leto in zadnje v mojem življenju, na posteljo pa me je priklenila včerajšnja operacija ušesa, zato se ne morem več izgovarjati s pomanjkanjem časa. Bolečine popuščajo, traja pa še proces sprijaznjenja na partedenski počitek. Bolnišnično okolje lahko hitro razrahlja sicer pozitivne misli. Hvala Mihatu, Urši in Nini, Urošu ter Mateju, da so mi danes skrajšali dan in ostalim, ki ste z menoj preko klicev ali sms-ov. To mi veliko pomeni. Pa seveda Nini za pošiljko slastnih muffinov in Mateju za prve letošnje mandarine. 🙂 Pa se vrnimo k trekingu: S Tonijem sva podzavestno verjetno oba računala na precej boljšo uvrstitev, kot se je na koncu izkazalo, a nikakor nisem razočarana zaradi tega. Treking je bil orientacijsko precej zahteven, izgubljali so se tudi najboljši. Ko sva doma analizirala pot in gledala čase, sva dobila točen podatek, da sva po sedmi kontrolni točki zgrešila odcep in šla naravnost po poti, se zaplezala v zajle in se znašla skoraj na brezpotju, ki naju je pripeljalo v gosto poraščene borovce, prečkala le-te ter zaradi tega zgrešenega odcepa izgubila 1 uro in 37 minut. Pri bluzenju po krošnjah borovcev sem pomislila, da se bom mogla soočit še z enim DNF – teden pred Bohinjskim trekingom sem namreč zašla na Cres trail-u, na sicer označeni poti. Po spletu okoliščin smo odstopile – z mano še dve punci s Hrvaške, saj nam je do takrat šlo precej dobro, kar sem šele v cilju in po dolgem razmisleku ter premlevanju okoliščin ugotovila, da je bila napaka. Tudi če bi šli po poti nazaj, vse bi bile sposobne dodatnih 300 višinskim metrov, bi izgubile mogoče eno uro, mogoče celo manj in še zmeraj v nekem doslednem času prišle v cilj. Ta DNF me je precej šokiral in potrl in evo, teden kasneje sem v mislih spet pri njemu. 🙂 Štartala sva zelo počasi, a do četrte KT že bila peta absolutno. To nama je vsakemu posebej najbrž malo nabilo ego, a naju tudi zelo kmalu postavilo na trdna tla. Takoj iz Koče pri Savici se je zgodil prvi kiks, cesta je bila 100 m nižje vrisana, in sva se zaplezala v skale, za katere sem se spomnila, da je bilo zjutraj rečeno, naj ne izberemo te možnosti rešitve. Res se je zdelo malo nevarno in sva iskala pot naprej. Hud kolenogriz po razmočenem gozdu, meni so drsele superge – po zgolj dveh mesecih uporabe so Salomon XT Wings zgleda, da še samo za po ravnem hodit. :/  Pot je bila in ni bila, še zdaj ne razumem kako nama je uspelo vsakič mimo poti usekat. 🙂 Na sedmi KT smo se srečali z Vedrano in Andražem, naj bi bila tam živa kontrola, ampak je ni bilo, kasneje smo izvedeli, da se je tudi ta izgubil, zato smo zaman iskali možica za “poštemplat”. Malo bi počakala z njima in bi verjetno še en čas nadaljevali skupaj, Andraž bi naju “peljal” po pravi poti, a midva sva jo mahnila hitro naprej. Zabredla sva v zajle, a nama nič ni bilo sumljivo, dokler se spet pot ni tako zožala, da je še komaj bila vidna. Kmalu sva jo popolnoma izgubila. Parkrat greva gor, dol, ja nič..in naprej. Bo kar bo! Zabredeva v borovce, nekaj časa naju vodi pot med borovci, nato še ta izgine. “Katka, a si vredu? Kaj je narobe?” po dolgih minutah tišine vpraša Toni. Šele ta vprašanja me streznijo in mi dajo mislit, zakaj sem pa res slabe volje? Pa kaj, četudi sva zadnja, važno je, da sva skupaj. Nazadnje sva skupaj tekla 21.4. na IškaAdventure. In situacija se je obrnila, v poti sem začela uživat, zganjala norčije in razigrano “surfala” po krošnjah borovcev. Skoz sva se hecala na račun situacije. Po uri in 37-ih minutah tavanja sva le prišla na pravo, markirano pot in od tukaj do zgornje postaje žičnice Vogel je končno spet steklo. Vreme nam je malo zagodlo, zaradi megle smo bili oropani razgledov, a sama pot zato ni bila nič manj lepa in zanimiva. No, sončka nam tudi ni manjkalo! Imeli smo vsega po malem. 🙂  Pri Gostišču Viharnik na zgornji postaji žičnice Vogel je bila deseta KT in cilj, a pred tem smo morali še dobro uro tečt in zbrat dodatnih pet kontrolnih točk po Voglu, najprej na Orlove glave – 1582 m, kjer me je skoraj odpihnilo, nato hiter spust po smučišču in še malo po gozdnih poteh do cilja. Dvakrat sva na poti srečala Perota in Darinko, sta isto imela velike težave z orientacijo, smo se hitro zmenili, da se kmalu dobimu na zasluženem piru. 🙂 V cilj sva prišla ravno ob koncu podelitev. Čestitala sem Marjanu Zupančiču za ponovno zmago, tokrat se je menda mogel pošteno namatrat, da jo je dosegel. Čestitke Marjan še enkrat! V cilj je prišel s časom 5 ur 20 min. V ženski kategoriji je zmagala Vedrana, s časom 6 ur 15 min. Midva sva potrebovala 7 ur in 34 minut. Kilometrov je bilo precej manj od obljubljenih, zgolj 31 km, višincev pa nekaj čez 2600 m. V cilju sem bila zelo zadovoljna, raje uro in pol kasnej od pričakovanega, kot pa DNF. 🙂 Splačalo se je, nabrala sva novih izkušenj in prav luštno se imela. V cilju smo poklepetali z Boltezom in Majo – Maja je zmagala v pohodniški kategoriji. Srečala sva tudi Blažko in Igorja, s katerima smo se spoznali pred tednom na Cres treku – bila sta najin prevoz iz trajektne luke do mesta Cres pa nazaj. V Hostlu ob Bohinjskem jezeru smo poklepetali in se zadržali v pozen večer z Darinko in Perojem, za spremembo ob kavi. 🙂 Misel na spanje v kombiju in “tuš” na hladnem je premamila misel na toplo posteljo in vroč tuš. Odpeljala sva se domov, obetala se je ležerna nedelja, pižama party in movie night…takih dni je na sporedu precej malo, ampak ko so, so toliko lepši. <3
Zaradi okrevanja po operaciji se ne bom mogla udeležiti zadnjega letošnjega trekinga – Kozjaški treking, niti trail-a na Mljetu in zaključka hrvaške treking lige na Rabu. Se pa veselim novih tekaških dogodivšin v prihodnjem letu!

prva kontrolna točka

4. KT: slap Savica

Večina slikc je snetih na FotoBohinj: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.583032818421990.1073741922.147996025259007&type=

Brooks Istra Trek, Barban 2013

V soboto zjutraj sva se odpravila proti Barbanu, kjer se je odvijal letošnji že tretji treking Alpe Adria Trekking Cup, na katerega sva se v navalu evforije prijavila po uspešno zaključenem Škofjeloškem trekingu, teden prej. Brez oklevanja spet na ultra kategorijo, cca 45 km. Čez teden sem dvakrat tekla na tekaški stezi, tako pogledala dva dobra filma, saj drugače ni časa za filme. Zvečer še enkrat 2 uri, drugič 3 ure spininga, konec tedna pa sem se počutila precej utrujeno, da sploh ne omenim neprespanih noči in stresne službe. Po treh urah spanca naju je zbudila budilka, skuhala sva kavo za na pot in že se je mudilo proti morju, na štartni prostor. 
Štart je bil zame spet čista zmeda, čisto nepripravljena, sploh nisem vedela, da smo že začeli, imela sem štartno številko 4 in naenkrat slišim: “Katja, ti si naslednja, za Tadejo! ” Vidim Tadejo, ki že teče, omg, čez 15 sekund pa sem na vrsti jaz. Že v začetku skoraj zgrešim smer, kar me čisto iztiri. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila terena, da tečemo po bodečih brezpotjih, vse ožjem žbunju, nadenem si rokavice, saj sem takoj cela popraskana. To je moja druga treking izkušnja in hitro mi je postalo jasno, da bo full težje kot v Škofji Loki. Vsakič se česa naučim, naslednjič bom bolje pripravljena. To sicer zmeraj rečem, pa zmeraj pride do kakšnih novih nevšečnosti. 🙂 Tovrstni teki, orientacijski, so me čisto fascinirali, vsebolj se oddaljujem od teka po asfaltu, a potrebujem še veliko znanja in izkušenj, da bom sigurna vase in se orientacijsko bolje znašla. Kasneje gazimo po blatu, vodi, nekateri padajo na rit… noro dobra dogodivščina, tudi nenehne mokrote v supergah se navadim. Na Istra Treku sva naredila kar nekaj nepotrebnih kiksov, pa tudi par zelo dobrih potez. Pred kontrolno točko 8 sva že mislila, da sva totalno zabluzila v gozdu, a naposled le zavijeva na glavno cesto, na srečo že v vas Bašić. Toni po telefonu ureja službene stvari, jaz tečem počasi naprej. Iz Jurićevega Kala do KT8 doživiva presenečenje – sploh nama ne gre slabo, mimo naju gredo vse moje glavne konkurentke, do kontrolne točke pa imava samo še kakšen kilometer – to pomeni, da sva zelo blizu ostalih, da nisva toliko zaostala kot sva mislila. Upanje se vrne, sploh pa moč v noge, paše mi tečt po ravnem in v dolino. Vrneva se po isti poti in na poti do KT 10 že prehitiva vse tri punce, ki so pred menoj. Ta del poti nama gre zelo dobro, saj je čisto tekaški. Problem se pojavi pri KT14 in nato KT15, obe nama vzameta precej minut, preden ju najdeva in tukaj me spet vse prehitijo nazaj. Zadeva postane zelo zabavna. Jaz, Marija in Meta se izmenjujemo in se prehitevamo. Zadnji vzpon, dobrih 200 metrov višinske, midva pospešiva, hodim hitro kot lahko in pridobiva dve minuti prednosti (Tonijevi strokovni izračuni :)). Ampak tokrat sreča ni na najini strani, saj zgrešiva zadnjo kontrolno točko (17) v vasi Puntera, pretečeva cel krog okrog vasi in tako zgubiva vso prednost, ki sva jo pridobila. Marija in Božo ravno zapuščata KT, ko midva šele prideva do nje. Zdaj bijemo dvoboj, Meto izgubimo, mi pa na polno naprej. 🙂 Pri teku sva hitrejša, a je prekratka pot do cilja, da bi še lahko pridobila nazaj izgubljeno minuto. Samo še kilometer naju loči do mrzlega pira. Malo si očitam za napake na poti, sploh za zadnjo KT, saj je na koncu šlo samo za dobro minutko zaostanka, ki jo je imela Marija v prednosti zaradi kasnejšega štarta. Za Istra Trek sva potrebovala 52 km, 7 ur 38 minut in okrog 1600 višincev, kar mi je prineslo 2. mesto v ženski kategoriji ter 14. mesto absolutno. Hitro jo popihava v kombi, na polno zakuriva, preoblečeva totalno mokre in z blatom prepojene cunje, odpreva še en pir in se relaksirava od precej napornega dneva, sploh ker nama primanjkuje spanca. Zgleda, da mine precej časa, saj me pridejo iskat do avta naj pridem na podelitev, saj me čakajo že 20 minut. Jej, jej, jej, zmeraj ista pesem zaradi zelenih bidonov. 🙂 Nazaj gledano, nama spet tako hitro mine tek, pa čeprav sva “oddelala” skoraj cel šiht. Bolj zadovoljna in predvsem srečna kot sem ta trenutek, ne morem biti. Spoznala sem človeka, kakšnega sem si lahko zamišljala le v najlepših sanjah. Sedaj živim te sanje. <3 
Večer zaključiva v Flirt Baru, pri sponzorju. 🙂 Super dan, večer in ves dogodek. Pohvale in čestitke organizatorjem ter bravo bravo vsem tekačem, da smo kljub slabemu vremenu, megli, dežju, vztrajali do konca in v cilj prišli z nasmeškom!! Se vidimo 4. 5. na Grobnik trekkingu!
Istra Trek 2013
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/ 
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
pred startom
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/

kontrolna točka
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/

Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/, zmagovalke ultra kategorije

Categories