Articles from: November 2018

Dalmacija ultra trail 2018

Dalmacija ultra trail 2016

Dalmacija ultra trail 2017

V Dalmacijo, v kraj Omiš smo se pretekli vikend vrnili že tretje leto zapored na Dalmacija ultra trail (DUT). Vsako leto smo bili povabljeni s strani organizatorja in sponzorjev prireditve, in nam tudi nudili večdnevno hotelsko namestitev. Na takšen luksus bi se človek sicer lahko kar hitro navadil, a nam čisto ustreza bolj nomadski način življenja in bivanje v kombiju. Na ta način lahko potujemo večkrat letno in če želimo, vsak lep vikend kam gremo.

Hani je bila prvo leto v Omišu v trebuščku, Toni zmagal 100 milj. Naslednje leto se je plazila ter ob opori že stala in v naročju z njo sem kot prvouvrščena pritekla v cilj 100 km dolge razdalje. V letošnjem letu pa sva tekla oba, Toni ponovno na SKY DUT-u 100 milj, jaz na SEA DUT-u 53 km.

Ker sem čez poletje pridno nabirala ure v službi, jih to jesen pridno koristim. Tako smo si privoščili petdnevni odklop ob morju. Poleti sploh več ne maramo obiskovati obmorskih krajev, ko pa je tako lepo spomladi in jeseni. Cel teden je bilo zelo lepo vreme, podnevi za ta letni čas celo visoke temperature in tudi morje ima še vedno do 22 stopinj. V torek ob pol treh zjutraj, ko se je Toni uspel spakirat, me je zbudil, prestavila sva Hani v avtosedež in peljali smo se proti Hrvaški. Za Hani je najmanj naporna vožnja ponoči, tako, da čimveč poti prespi. Proti jutru smo se ustavili na postajališču nekje pod južnim Velebitom in zajtrkovali. Že zgodaj dopoldan smo prispeli v Omiš, popoldan preživeli ob Cetinji. Popoldne je Toni šel na lahkoten iztek z Rokojem ter Ivano Vrvilo, jaz pa s Hani na sladoled ter sprehod po mestu. Zvečer sva imela plane, kako bova v miru spila kakšno pivo in uživala ob morju, medtem ko je Hani zelo zgodaj zaspala, a sva se ji tudi midva že kmalu po osmi uri pridružila. To noč smo prespali v kombiju, opoldne naslednjega dne pa se prestavili v Hotel Plaža tik ob prizorišču tekme.

zajtrk nekje pod Velebitom

popoldanski počitek ob Cetinji

… takole vožnja hitro mine 🙂

mamica se je vrnila s teka

opazovanje ribic

čist poletno v Omišu

popolna zabava..

 

V petek popoldne ob 14-ih sva Tonija pospremili v center na start 100miljske razdalje. Že tedne nama je bilo jasno, da od tekme ne jaz, ne on nimava nobenih pričakovanj, saj sva oba v bolj slabi formi. Jaz se komaj dobro sestavila po SPP, intervalov še nisem začela teči, Toni pa nikakor ne more sestaviti treningov zaradi stalnega pomanjkanja časa in preobilice dela. Obema je bilo jasno, da se more zgoditi ne vem kakšen čudež, da bo tekmo dobro odtekel in v solidnem času prispel v cilj. Zgodilo se je pričakovano in na polovici poti, v Gati odstopil. Na srečo ni bilo kakšnih posebnih težav. Vse od starta so bile noge težke, ni bilo nobenega užitka in kljub počasnemu tempu vsesplošno matranje. Sredi noči se je vrnil v hotel. Moj spanec je bil kar nemiren, ob devetih zjutraj naslednjega dne me je namreč čakal start na 53 km v Makarski. Tekma je štela za državno prvenstvo Hrvaške v trailu. Nisem vedela kaj se bo dogajalo z mojim telesom, ali bom zdržala, ali bo koleno vredu, ali bo karkoli drugega narobe? V zadnjih dveh mesecih po SPP sem tekla zelo malo, nikoli več kot 9 km, sem pa šla petkrat v zadnjem mesecu v visokogorje hodit. Pričakovala sem res hudo konkurenco glede na državno prvenstvo in tudi naša favoritka Ajda je bila na startu.

Odločila sem se, da bodo to samo moje urice, da bom uživala in zato ubrala tempo, ki mi bo odgovarjal, da bom lahko občudovala stezice in razglede na morje. Tako se je tudi odvijalo. V začetku me je sicer začetna evforija potegnila v kar malenkost prehiter tempo. Med 1.in 2.okrepčevalnico, nekje po desetem kilometru se je gneča malo zreducirala in sem lahko ujela nek svoj konstanten tempo. Večina jih je poročala kako težek se jim je zdel teren, meni pa očitno ta Dalmacija še kako odgovarja, saj so se mi stezice zdele izredno tekaške. Tudi spusti so mi šli dobro. Vzponi pač ne, prav tako tekaške ravnine ne, kjer me je tudi ujela in gladko prehitela prvouvrščena hrvatica v zadnji uri teka. V Brelo je prišel navijat in mi podat napitek Toni, Hani pa je kar lep čas spančkala v avtomobilu. Na zadnji okrepčevalnici sem zagledala tudi njo. Čeprav mi je pogled nanjo in objemček dal naval tople energije, sem bila vseeno preveč skuhana in pečena od vročega sonca in ozračja brez sapice vetra, da bi od sebe stisnila kaj več. Na koncu sem začela preveč popuščati. Enostavno bilo mi je preveč vroče, bila sem na meji s slabostjo, pojedla sem veliko manj, kot sem imela v planu, ker mi enostavno nič več ni pasalo. Samo da bi čimprej prilezla do sence in kakšne mrzle osvežilne pijače, to je bila moja edina želja. Tekmo sem zaključila na nehvaležnem četrtem mestu, pred menoj je bila samo ena hrvatica. Malo sem obžalovala, da sem se tako predala vročini, da bi na stopničkah na koncu stale tri slovenke (to bi bilo mega ;)), ampak dejstvo je, da očitno v tistem trenutko ni šlo stisnit kaj več. V sebi nimam prave borbenosti. Zadovoljna sem s tem kar imam in kako se je vse skupaj končalo. Kljub vse prej kot lahkotnim nogam, sem solidno odtekla. Da ne govorim o analizi v cilju … pričakali smo preostale tekače, imeli se vrhunsko! Malo je bilo edino naporno laufat za Hani vse do večera, ker ni imela obstanka pri nas. 🙂 Slovenci smo ponovno razturali na vseh razdaljah! In brez pomisleka laho rečem, da se prihodnje leto ponovno vrnemo!

hotelski zajtrk ..

pred startom 100 milj

favoriti … Ivi zmagal, Marjan in Toni odstopila 🙂

start stomiljašev v petek ob 14ih

oči teče, midve uživava popoldan <3

relax … 🙂

hotelski zajtrk

nedelja pa vetrovna in mrzla 🙁

na startu v Makarski z Anjo Klančnik

Sea DUT, 53 km

 

Categories