Articles from: April 2013

IškAAdventure trek

V nedeljo, 21.4. sva se udeležila drugega trekinga Slovenske treking lige v letošnjem letu – IškAAdventure trek v Iškem Vintgarju pri Ljubljani. Pridružil se nama je še Boris, čeprav je dan prej na Formaratonu odtekel skoraj 30 km. Z Borisom sva imela “priprave” na nedeljsko treking avanturo že v četrtek. Šla sva tečt na Polževo iz Ivančne Gorice in da bi bilo manj enostavno in bolj zabavno, nama je Toni določil 6 kontrolnih točk do Polževega. Zelo zanimiv tek, imela sva se odlično, izpustila sva samo KT 5, ki je bila sicer oddaljena zgolj 80 m, a, ker se je za nama zakadilo 5 psov, sva se mirno obrnila in skušala čimprej pobegnit tem zverincam. 🙂 Šla sva z GPS-om in sprintano karto, ubirala čimbolj direkte poti čez gozd in po 14-ih km prišla na cilj. Sledila je še ura spininga. Krasno vreme, mini treking, odlična družba in perfektno izkoriščen dan. 
Dan prej (20.4.) je v Tivoliju potekal že 5. Formaraton, zadnji dve leti sem se ga udeležila (2011, 2012) letos pa nisem tekla, sem se šparala za treking v nedeljo. Lahko bi si zadala samo par krogov, a vem, da v tako krasni atmosferi ni meja, popustijo zavore, krogov bi bilo mogoče preveč in bi v nedeljo bila utrujena. Tako sem bila navijač (pa še to slab :)). V senčki smo hengali, kartali, se zabavali in preživeli zelo lep na easy dan z našimi prijatelji. Bravo vsem, ki ste tekli in pridno nabirali kroge ter čestitke TF za ponovno (že peto) ekipno zmago! Naslednje leto se nas pa pazite, NGU-jevcev! 😉

Never Give Up demotivacijska postojanka 🙂

Štefan vse najboljše!!
Photos by Leon Grenko

Naj se vrnem na nedeljski treking: zgodaj zjutraj zvoni budilka, hvala bogu sva zvečer vse napakirala, na hitro popijeva kavo, pograbiva stvari in že se je mudilo. Boris naju čaka, veselo razpoloženi šibamo proti Iškemu Vintgarju. Odlično vzdušje že na štartu, v ultra kategoriji (cca. 40 km) nas ob deveti uri štarta 18 tekačev, pohodna (cca. 10 km) in aktivna kategorija (cca. 20 km) imajo start kasneje. Imam občutek, da ne bo težko priti do prve kontrolne točke, a se že uštejem, prepozno prečkamo reko Iško, prebijamo se po njeni desni strani, na levi pa markirana pot. :/ Pridemo do skal, ki nam ne dovoljujejo več napredovanja, zato smo primorani prečkati Iško. Brrrr…je mrzla. Ampak nič hudega. Četrto prečkanje Iške nas pripelje do KT1. Končno. 🙂 Pot se začne vzpenjati po gozdni markirani poti. “Glej, kakšna lepa markirana pot!” rečem. Toni nezadovoljno odgovori, da je pot že cel čas markirana, mi pa tako zabluzili in izgubili najmanj 15 minut. Nič hudega: začetek slab, konec dober! 😉 Ko se pot zravna, končno stečemo. Za hip me skrbi kako bo šlo, malo pa še so utrujene noge iz Istre. A pravzaprav me tek oživi in super mi gre. Na KT 2 izvemo, da je v vodstvu ženska, z 19 minut prednosti. S Petrom M. in Borisom nadaljujemo pot skupaj. Na KT 4 zadnjič vidiva Petra, Boris zaostane malo prej, ostaneva sama. Po makedamski poti tečeva do Stražarja (794 m). Tečeva dokaj hitro, najbrž tukaj pridobiva precej prednosti, saj par metrov do vrha Stražarja srečava Marjana in Martina, ki sta v vodstvu, kmalu za njima prehitiva Renato, ki je do takrat v vodstvu v ženski kategoriji. Evforija naju spet nese po zraku. V momentu, ko razmišljam, da to stanje ni vredu, saj sem nepozorna na okolico, se spotaknem ob kamen, po zraku me nese in padem naprej, z desnim kolenom pa močno udarim v skalo. Strgane hlače in odrgnine so še najmanj, pretrese me hud šok od samega padca, bolečina je pa tako močna, da se mi temni pred očmi, sili me na bruhanje. Panično začnem hlipati. Toni mi pomaga vstat, takoj vidim, da ni poškodbe, samo bolečina in šok, ki pa hitro mineta. Do naslednje KT hodim, je zelo blizu, ta čas se pomirim. Tečeva naprej, koraki so previdnejši, počasnejši, a sem pomirjena, čutim, da ne bo večjih težav… če hodim, so kolena sicer malo okorela, pri teku pa super, zato se skušam čimmanj ustavljat. 🙂 Kmalu sledi ravnina po barju, tukaj veliko pridobiva, saj tečeva brez težav, za seboj pustiva še Aleša, s katerim se prej nekajkrat srečamo. Toni je sedaj tretji. Na KT10 nama povejo, da sta prva dva kakšnih 10 minut pred nama. Uf, super, ampak niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ju lahko dohitela, niti ju ne loviva. Čudovito sva razpoložena, saj nabirava KT kot po tekočem traku. Pred KT 13 zagledam Marjana in Martina…”Wtf…Toni poglej!” Meni se kar smeji, vse bolj zabavno postaja. 🙂 Že prej se odločiva, da bova reskirala in tukaj ubrala bližnjico direktno po gozdu. Onadva gresta po poti naprej, ne vidita, da sva midva za njima. Trudim se hoditi hitro, da bi Toni pridobil prednost, a strmina je huda, čutim težke noge, ne gre hitreje. In kmalu zagledam konkurenta, kako nama sledita. Zavem se, da je za Tonija sedaj zmaga izgubljena, škoda, sem pa obenem nepopisno zadovoljna, ko me dohiti Marjan Z in se ne more načuditi, da naju vidi, najprej vpraša, če sva poštemplala vse kontrolne točke. 🙂 Bil je prepričan, da najmanj 15 min. ni nobenega za njima…in le minutka nama je manjkala, da bi jima res ušla, samo zagledat naju ne bi smel, Martinu je namreč vidno začel upadati tempo. In akcija naprej, Marjan se nama pridruži. Sedaj smo trije, jaz z dvema norcema! Dajem jima čas za nabiranje moči za finalni dvoboj. 😉 Pot je krasna, čeprav ju komaj dohajam in se malo matram, zelo uživam, vem, da se približujemo cilju in zadnji KT. Imamo srečo, da nam g. Jože pove, da je skrita za skalo, sami bi jo najbrž zgrešili. Toni in Marjan se od zadnje KT poženeta v dir. Meni se še kar smeji, kakšen razplet je to danes! Upočasnim tempo in previdno ter počasi grem proti cilju, sedaj se mi pa nikamor več ne mudi. Upam, da oba živa prideta do cilja, kajti tempo je živalski, pot pa zelo nevarna in strma. Naenkrat moje umirjene misli prekine vzklik: “Katka, pridi, pridi!”.. in zagledam Tonija, ki sedi na skali in me čaka z dvema piroma v rokah. Aaaa…kričim nazaj, kaj dela tukaj, zakaj ni že v cilju!?! :)). Skušal je prehiteti Marjana, a že zaradi vsaj 6 kg težkega ruksaka sta bila v premoči. Kakorkoli, tazadnja akcija je vsem popestrila dan in sigurno ga ne bomo zlepa pozabili. Na koncu se je nabralo 45 km, 1580 višincev, 5 ur 33 minut. V cilju seveda zaslužen pirček in henganje…kmalu se prikaže še Boris, ki je šel kar po bližnjici v Iški Vintgar, da bi čimprej lahko skupaj pili pir. 😉 Imeli smo se krasno, vzdušje sproščeno. Sledil je topel obrok, razglasitev rezultatov in kmalu proti domu. Naslednja postojanka je bil Flirt bar, pri sponzorju, v Ivančni Gorici. Še kar se nismo mogli poslovit, zato se ustavimo v Salonu. Lačni smo že, dolg dan je bil, sedaj bo pa res od tukaj treba naravnost domov! 🙂 Hvala Boris za krasno družbo, čestitke vsem tekačem ter organizatorjem za odlično izpeljan dogodek!! Mogoče se pa vidimo to nedeljo na Krku – Encian Krk Trail&Trekk, karte so že zunaj, steza bo označena, dobro prehodna in tekaška.

FILMČEK
REZULTATI

z odprtim pirom v cilj :), Foto: IškAAdventure
zmagovalci Ultra, Foto: IškAAdventure
zmagovalke Ultra, Foto: IškAAdventure

100 Miles of Istria

naša četica koraka…:)
Na 100 km / 100 milj teka po IPP (Istrska planinska pot) smo se prijavili že lansko leto, ampak v zadnjih tednih sem bila zelo skeptična če bi sploh šla zaradi poškodbe, ki je nastala po Tektonik ultra 124. Teden pred dogodkom, po uspešno zaključenem vzpenjanju na Kališče smo še praznovali Bojanin rojstni dan, kjer so me v hecu nagovarjali, da s tempom Dejana in Leona – “da se pir ne polije” 🙂 komot grem na Istrsko avanturo. Z Matjažem sva se že zdavnaj dogovorila, da se bova skupaj lotila tega podviga. V ponedeljek se res prijavim, čeprav so prijave že zaprte, ne komplicirajo in me dodajo nazaj na listo. V petek sva štartala iz Ljubljane šele ob devetih zvečer, pred tem pa sem namesto da bi še kako uro ali dve spala, bluzila po internetu, Toni je namreč končal svoj peti Marathon des Sables in čeprav je letos imel veliko smole, je vseeno končal na 30. mestu! On je razočaran, mi pa smo ponosni nanj! 🙂 Za 250 km po puščavi je potreboval 27 ur in 15 min…toliko kot mi za 104 km Istre (+4500 višincev), čeprav tega tisti moment še nisem vedela. Če bi mi kdo rekel, da bo tako dolgo trajala pot, mu ne bi verjela, kajti v glavi zacrtan maksimum prihoda v cilj je bil 20 ur, čeprav sem po drugi strani bila totalno brez pričakovanj. Malo čez polnoč prideva v Koromačno, parkirava in že se nama Boris pridruži pri piru. Ob petih zjutraj štartamo z avtobusi iz Koromačnega proti Buzetu, kjer je ob sedmi uri start na 104 km, na 100 milj (164 km) so štartali že v petek ob 21-ih. Zjutraj sem brez kave, pa še kmalu bi brez zajtrka ostala, kar mi povzroči glavobol in slabše razpoloženje, ampak vzdušje v štartnem prostoru me hitro naspidira. Ko zagledam Kristija, Perota in Robija (naše 100 miljaše;)), sem pa sploh happy, čeprav tudi zelo presenečena, saj sem pričakovala, da bodo najkasneje ob štirih zjutraj zapustili Buzet. Začetek je počasen, kmalu se začne hoja, saj je pred nami 10 km nabiranja višincev. Dela se krasen dan, toplo je in sonček sije. <3 Niti ura ne mine, pa se že srečamo z našimi prijatelji, veseli smo, da smo se našli in da lahko skupaj nadaljujemo (Kristi, Pero, Robi, Mirsad, Leon, Dejan, Simon, Tilen in mi, ki smo itak team: Boris, Matjaž in Roman). Kasneje se nam pridruži še Miro R. 
Kaj sploh naj rečem o tako dolgi poti, katero smo večji del prehodili? Bila je neskončno dolga… kilometri niso šli nikamor, čas pa je prehitro tekel.. družba je bila fantastična, skoz enga smeha in dogodivščin, pa tudi resnosti iz zatopljenosti vsak v svoje misli. Občasno smo se ločili, eni smo šli naprej, drugi so zaostali, a zmeraj smo se spet na kaki točki vsi zbrali in nadaljevali skupaj. Cel dan sem bila fantastično razpoložena, polna energije in zagona. Full mi je bilo vse skupaj prepočasno, kar sem se še najbolj zavedala po devetih urah, ko smo naredili šele maratonsko dolžino…to je bil najdaljši maraton v življenju vseh nas prisotnih. 🙂 Sama pot nas je čisto fascinirala – razgledi, pokrajina…ampak za tek pa obupno težka! Jaz sem obula napačne superge, ki sploh niso za kamne, skale, na koncu sem plačala davek s parimi žulji in strašno pekočim podplatom. Noro smo uživali, sploh na poti do Učke, čez zasnežen gozd..to je bila prava pravljica. Potem se je počasi začela kalvarija, sploh ko je zašlo sonce. Z Borisom sva šla naprej, saj sva bila polna energije, Matjaž in Roman sta zaostala. Pogovarjava se vse mogoče in kujeva plane prihoda v cilj. Jaz še kar govorim, da bova na cilju še ponoči. Boris se zaveda, da o tem lahko samo sanjava, da bo pot še precej daljša. En čas nama gre zelo dobro, veliko tečeva in prehitiva kar nekaj ljudi. Ker imam boljšo čelko, grem naprej in naju vodim po sicer zelo dobro označeni poti. Dokler ne prideva do ceste, ki vodi za Rabac, sva na višku najinih moči in motivacije, potem pa pade napačna odločitev – s pomočjo še enega tekača se odločimo it levo dol za Rabac, ker ne najdemo več markacije. Naredimo 2-3 dodatne km, pot pa itak napačna. Zgubimo dobre pol ure. To me psihično totalno uniči, demotivira, izgubim voljo. Končno najdemo pravo pot – samo čez cesto bi mogli it, po zajlah v kanjon, zelo adrenalinsko, sploh ker je noč. Spet se nekaj lovimo glede markacij in KT, a jaz totalno znorim, da se držim še samo belih listkov in ne briga me nobena druga markacija več in ne poslušam več nobenga.:) Vsak dodaten meter mi je bil odveč. 🙂 Borisu se na tem mestu opravičujem za mojo slabo voljo, čeprav on pravi, da moja trma glede na razmere sploh ni bila huda. 🙂 Za seboj vidim hordo lučk, kar me še bolj demotivira…prej nikjer nobenga, sedaj pa, kar sva s tekom prej pridobila, sva sedaj vse in še več nazaj izgubila. Nekak le prilezeva do kontrolne postaje (Labin), kjer dobimo vrečo osebnih stvari, obleke in hrano, kar smo pač oddali ob prevzemu številk. Do sem me že tako načne zaspanost, da še komaj živim. Fizično ne čutim nobene utrujenosti, od zaspanosti pa se mi blede, začnem halucinirat, ne vem več kaj govorim. Šele ko slišim svoj glas, se zavedam, da nekaj govorim. V moji glavi se vse dogaja z zamikom. Orientacijski bel listič, ki visi z drevesa je človek, ki pleše, palica na tleh je kača, kamni pa razne manjše živali. Sem tako otopela, da četudi bi bile v realnosti te razne živali, najbrž ne bi niti trznila. Toni mi pošlje par sporočil iz Maroka, ki me vsakič predramijo in razveselijo…za nekaj časa se zbudim, nato pa mučenje z zaspanostjo naprej. Na KT v Labinu žal izgubimo Romana, ki odstopi, saj ima prehude žulje. Občudujem ga, da je sploh prišel do te točke in da nam je na poti prispeval toliko dobre volje ter zvrhano mero optimizma. Z Matjažem sta bila dream team! Komaj odprem vrečko s svojimi stvarmi in napadem rižev narastek, se usujejo 4 punce in še kup enih ljudi. Motivacija mi še bolj pade, zdaj se zavem, da sem res med zadnjimi in še bolj mi postane vseeno za vse. Ne ljubi se mi nadaljevat, a ne dvomim vase…vem, da bom to še pregurala, čeprav je pred nami še 20 km. Še dobro, da se ne zavedam, da to pomeni še kakšnih 5 ur (ugibam, kajti niti enkrat nisem pogledala na uro). Spet gremo cela zasedba skupaj naprej, razen Romana. Jaz spim med hojo. Vsak spodrsljaj ob kamen me za hip predrami, nato spet spim…tako se mučim, dokler se ne naredi dan. Šele sončna svetloba me spravi k sebi. Enkrat grem na wc, takrat vse izgubim, hitrejše ne morem dohitet, Kristi in Robi zaostaneta, prepričana sem da me bosta dohitela, a me ne. Imata 60 km več za seboj kot jaz, tempo jima upade. V bistvu mi paše da sem sama. Vse je ok, dokler ne dohitim Matjaža, vprašam ga koliko km je še do konca. Odgovori: “11.” Jaz se samo obrnem, začnem korakati naprej, usujejo se mi solze. Čutim pekoč podplat, začnem sovražit kamne, skale, to zajebano podlago. Nimam pravih superg. Žulji me pa v bistvu sploh ne ovirajo, čeprav jih imam po dva na vsaki nogi. Prvič sprobam Compeed obliže za žulje in se res obnesejo! Podplati so boleči za znoret. Solze mi kar lijejo, sprašujem se kje sem zajebala, da ta zadeva tako dolgo traja, zakaj nisem šla prej naprej, da bi več tekla in že zdavnaj lahko spala v cilju.  Razmišljam zakaj jočem, pa sploh ne najdem odgovora, razen da smo neskončno dolgo časa potrebovali za 9 km, pa še kar jih je 11, ki se mi zdijo neskončno oddaljeni.. Toniju sem že pred polnočjo pisala, da imava z Borisom še 30 km pred ciljem, sedaj pa je že bil dan in še zmeraj jih imam 11?? Nekdo se heca z nami in prestavlja čas! 🙂 Iz joka preidem v agresijo in bes na cel svet, nato pa kujem plan: kako čimprej na cilj, dovolj imam te zajebancije! Lahko še neskončno dolgo hodim, lahko pa tečem in sem hitreje na cilju, bolečina je pa itak enaka. Ja nič, treba bo tečt! 
In res zalaufam..smešno, koliko energije je še ostalo po vsem tem času na poti, tečem z lahkoto, samo podplate bi morala zamenjat. 🙂 Ko zagledam zadnjo kontrolno točko, se spet raznežim, saj slišim valove, sem ob morju, cilj je skoraj viden, še par ovinkov, malo gor malo dol pa bom prišla v Koromačno! Spet na polno zalaufam, pot je prekrasna in 2 km pred ciljem zaslišim Borisa in Matjaža…na cilj pridemo skupaj, tako kot smo startali. Hvala vsem za fantastično družbo, naše prijateljske vezi smo še bolj poglobili. Čeprav sem razočarana zaradi rezultata, sem pa presrečna za vse skupne trenutke z ljudmi, ki jih imam rada in smo si tako blizu. Brez vas Istra ne bi bila v takšnem spominu, kot je! Čestitke tudi organizatorjem! Označeno je bilo fenomenalno, poskrbeli so za vse težave, ki jih je kdorkoli imel na poti, osebje na kontrolnih točkah super! Vsaka čast! Čestitke vsem tekačem na 100 km, še večje čestitke vsem na 100 milj, ki ste prišli na cilj pa tudi velikemu deležu ljudi, ki niso zagledali cilja, a so vseeno poskušali. Velik procent ljudi je odstopil. Hvala Mateji in Darinki za vztrajen support iz avtomobila ter za omamno dišečo in božansko kavo na kontrolni točki v Pazinu ter na cilju. V Pazinu smo imeli veliko srečo, da smo se greli na toplem v koči med nevihto, dežjem in sodro. Vesela sem, da sem se v ponedeljek naposled le odločila za ta podvig in da je za menoj tako nepozabna izkušnja! Drugo leto pa popravljamo rezultat, in to v miljah, kajti danes se počutim, kot da sploh nisem nič počela za vikend, sem popolnoma brez bolečin, razen malo rame bolijo od nahrbtnika najbrž. Spala sem pa 13 ur skupaj. Budilka me je zbudila ob pol šestih zjutraj in šla sem v službo…taka čudna realnost, kot da živim dva življenja. 🙂
Slike so od: Leon Grenko, Matjaž Čampa in Boris Grabnar
Video Istrske planinske poti, ki ga je posnel Inot K.

zjutraj na avtobusu
pred startom v Buzetu


Buzet

za dežjem vedno posije sonce…:)
na poti do Učke

Vojak, najvišji vrh Istrskega polotoka: 1401 m 
Učka

Rijeka
težavna pot za tek

trije mušketirji in jaz 🙂
noč nas bo vzela….žalujemo za soncem 🙁

naposled le prispeli v Koromačno…na cilj:)
..in zmagovalno pivo. Hvala Alen Paliska!!

6 ur Kališča, 2013

V četrtek slučajno naletim na dogodke čez vikend in med pestro paleto krajših tekov me zamami 6 ur Kališča. Začnem poizvedovati glede prevoza. Hitro se dogovorimo: Polona, Nataša in Irena, pred pol šesto zjutraj je odhod! Polona nam da koristne napotke, saj je že stari maček na Kališču. Informacija “kake hlače za tazadnjo, ki jih ni zelo škoda, ker znamo tudi malo po riti it dol” mi šele kasneje postane smiselna. V soboto dopoldan bomo osvajali Kališče, zvečer praznovanje Bojaninega rojstnega dne, v nedeljo pa pižama party all day..ne premaknem se iz bajte, morem nadoknaditi prekratke ure spanca. Nataše in Irene prej še nisem osebno poznala, takoj se ujamemo, krasne punce, pozitivna energija! Celo pot rahlo dežuje, vreme nas sicer ne ovira, ampak bi si pa res vsi že želeli, da se končajo te zimske in deževne razmere in da posije sonček. Kmalu prispemo na start – nad vasjo Mače, zgodnje smo, ampak nič zato, itak nasedemo v blatu, pa ne edine in je treba reševat problem parkiranja. Doživim najlepše presenečenje dneva – znan, vedno nasmejan obraz iz Tektonik ultra 124 – Uršula! Velikokrat sem mislila nanjo, pa smo izgubili vse stike, zdaj se pa tukaj najdemo. 🙂 Štartala sem z željo, da dosežem štiri vzpone, nisem pa vedela, koliko so realni, saj je pot zelo zahtevna – dobrih 800 višincev na en vzpon na Kališče, še nikoli nisem naenkrat prehodla/pretekla 3000 višincev. Imam 6 ur časa, da realiziram svoj cilj. Prvi vzpon zelo hitro mine, potrebujem 55 minut, spogledujem se z bližnjicami, ki so hitrejše, a toliko bolj strme. Spustim se po isti poti, s tem da grem po eni drugi direkti navzdol in sem za trenutek v dvomu ali grem prav, sledi so bile, megla full, nikjer nobenga. Tečem, tečem, snega je ogromno, prava zima še, ne pomnijo takih razmer v tem času. Naposled le prečkam markirano pot in začnem srečevati ljudi. Vem, da sem na pravi poti. Drugi vzpon ni bil nič posebnega, čas izkoristim za pripravo šejka, saj že čutim lakoto. Spet se hočem spustit po isti poti nazaj, pa me ogovorijo eni gospodje, zakaj ne grem po oni poti odzadaj, da je full hitrejša. Hm, ne poznam druge poti. Pospremi me do žičnice in mi prijazno pokaže pot. Spustim se, full je strmo, drsi, težko tečem, kar padam. 🙂 Vidim lepo gladko pot, ob robu shojeno … le od kje taka lepa bob steza? Padem spet na rit in po tej stezi me odnese dol, nakar pokapiram, da se folk po riti dol spušča in zakaj nam je Polona priporočala oblazinjene hlače, ki jih ni škoda, za po riti dol se pelat. 🙂 In akcija, kar vriskala sem od veselja, ko me je neslo par sto metrov nižje v dolino. Res sem pridobila najmanj 5 minut, saj sem prehitela Barbaro, ki je pred tem bila druga. Srečam jo na poti tretjega vzpona, pred tem sem bila pa še za njo. Pred seboj zagledam Manjo, ki je ves čas vodila. Do kontrolne točke divjih zajcev sem ji tik za petami, nato se mi pa ne ljubi več ukvarjat z mislijo, da bi jo mogoče pa lahko prehitela. Razmišljam o hedonizmu. Ko se enkrat “grebeš” za rezultat, ni več tapravega užitka. Namesto da opazuješ okolico in uživaš v naravi, v miru, se ti v mislih nenehno obračajo številke in kalkulacije okrog rezultata. Ne rabim tega, prišla sem uživat in se imet fajn. Tretji vzpon me je uničil, bil mi je najtežji. Pripravim si še en šejk, divji zajci že vedo, da rabim samo vodo v bidon, nič drugega. 🙂 Upam, da pridobim nazaj energijo. Sledi tretji spust, zadnji, po tazadnji…že v začetnem delu nasedem na eno skalo, edino, ki kuka izpod snežne podlage. Full zaboli, padec direkt na trtico, zato spuščanje ni več tako zabavno, nič več ne vriskam od veselja, samo še čakam, da pridem v dolino. Ta je bil res adrenalinski, full sem hitra, komaj se ustavljam na vsake par metrov, da me ne zabriše kam v drevo ali izven steze. Tukaj naredim še eno napako – ne grem po desni poti do spodnje kontrolne točke, ampak po levi, daljši in blatni cesti naokrog. Pa se sploh ne obremenjujem, vesela sem, da je pred menoj zadnji vzpon. Cel vzpon hodiva skupaj z Šumadincem. Celo pot se pogovarjava, kar me reši, da moje misli niso temne, v smislu, kako se mi več ne da. Itak oba veliko jamrava in čeprav se vzpon neznansko vleče, na koncu vseeno zelo hitro mine. Ko zagledam tablo za Kališče 5 minut, potem vem, da še par sicer zelo strmih metrov, a cilj je na dosegu. Dom na Kališču je odet v meglo. Zelo sem happy, da pridem do cilja, da se lahko preoblečem v topla, suha oblačila in navsezadnje sem vesela, da mi je uspelo obdržati drugo mesto. Sledil je topel obrok, laško in pa razglasitev rezultatov. Marjan Zupančič, ne vem kaj naj mu drugega rečem, kot norc 🙂 je dosegel rekord proge – 6 vzponov v 5ur 19 min. In to glede na razmere, kakršne smo imeli. Bravo bravo! Drugo mesto je osvojil Hrastavec Ivan, 5 vzponov v času 4 ure 52 min. Tretje mesto Miha Kosec, 5 vzponov v času 5 ur 14 min. V ženski kategoriji je prva bila Manja Frece s časom 5 ur 5 min, ki je rekorden v ženski kategoriji, drugo mesto sem dosegla s časom 5 ur 14 minut in treje mesto je osvojila Zupančič Barbara s časom 5 ur 28 min. Vse ženske smo opravile 4 vzpone, kar pomeni dobrih 3000 višincev in cca. 16, 5 km. Treba je bilo nazaj v dolino do avta, narediti še en spust, po dveh pirih je bilo to nadvse zabavno. 🙂 Nataša je imela full težav zaradi neprimerne obutve, shojena pot, moker sneg, strmina, drselo je nenormalno. Ampak počasi se daleč pride. Pa še Divji zajci so naju zabavali. 🙂
Pred dvema tednoma sem šla na Škofjeloški treking, prejšnji teden na Istra Trek, Barban, pa me noben ni tako zdelal kot včerajšnje Kališče. Že uporaba palic, ki jih sicer nisem vajena in jih praktično nikoli ne uporabljam so naredile svoje, konkretno čutim roke danes. Trtica še kar boli od nespametnega padca na tazadnjo. Bojanina žurka je uspela. Smeha ni manjkalo, sploh ko smo začeli igrati Activity – ženske vs. moški. 🙂 Res huda igra, zadnjo rundo sem izpustila, saj me je zaspanost onesposobila. Ob dveh zjutraj sem ugasnila. Bil je dolg in naporen dan. Čestitke vsem frikom, ki so se poganjali na Kališče, namesto da bi bili doma na toplem (itak nas prav nič ni zeblo) ter vse pohvale organizatorjem! Čudovit dogodek, na katerega se bomo še vračali! Tako kot je rekla Urša: “To je tak dogodek, kjer se lahko samo smeješ, ni prostora za slabo voljo!”
Slike sem ukradla na Kališče.com:
kontrolna točka na štartu

Planinski Dom  na Kališču, cilj

že nam kuhajo hrano 🙂
kontrolna točka: Divji zajci
komisija 🙂
zmagovalci absolutno
zmagovalke absolutno

Brooks Istra Trek, Barban 2013

V soboto zjutraj sva se odpravila proti Barbanu, kjer se je odvijal letošnji že tretji treking Alpe Adria Trekking Cup, na katerega sva se v navalu evforije prijavila po uspešno zaključenem Škofjeloškem trekingu, teden prej. Brez oklevanja spet na ultra kategorijo, cca 45 km. Čez teden sem dvakrat tekla na tekaški stezi, tako pogledala dva dobra filma, saj drugače ni časa za filme. Zvečer še enkrat 2 uri, drugič 3 ure spininga, konec tedna pa sem se počutila precej utrujeno, da sploh ne omenim neprespanih noči in stresne službe. Po treh urah spanca naju je zbudila budilka, skuhala sva kavo za na pot in že se je mudilo proti morju, na štartni prostor. 
Štart je bil zame spet čista zmeda, čisto nepripravljena, sploh nisem vedela, da smo že začeli, imela sem štartno številko 4 in naenkrat slišim: “Katja, ti si naslednja, za Tadejo! ” Vidim Tadejo, ki že teče, omg, čez 15 sekund pa sem na vrsti jaz. Že v začetku skoraj zgrešim smer, kar me čisto iztiri. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila terena, da tečemo po bodečih brezpotjih, vse ožjem žbunju, nadenem si rokavice, saj sem takoj cela popraskana. To je moja druga treking izkušnja in hitro mi je postalo jasno, da bo full težje kot v Škofji Loki. Vsakič se česa naučim, naslednjič bom bolje pripravljena. To sicer zmeraj rečem, pa zmeraj pride do kakšnih novih nevšečnosti. 🙂 Tovrstni teki, orientacijski, so me čisto fascinirali, vsebolj se oddaljujem od teka po asfaltu, a potrebujem še veliko znanja in izkušenj, da bom sigurna vase in se orientacijsko bolje znašla. Kasneje gazimo po blatu, vodi, nekateri padajo na rit… noro dobra dogodivščina, tudi nenehne mokrote v supergah se navadim. Na Istra Treku sva naredila kar nekaj nepotrebnih kiksov, pa tudi par zelo dobrih potez. Pred kontrolno točko 8 sva že mislila, da sva totalno zabluzila v gozdu, a naposled le zavijeva na glavno cesto, na srečo že v vas Bašić. Toni po telefonu ureja službene stvari, jaz tečem počasi naprej. Iz Jurićevega Kala do KT8 doživiva presenečenje – sploh nama ne gre slabo, mimo naju gredo vse moje glavne konkurentke, do kontrolne točke pa imava samo še kakšen kilometer – to pomeni, da sva zelo blizu ostalih, da nisva toliko zaostala kot sva mislila. Upanje se vrne, sploh pa moč v noge, paše mi tečt po ravnem in v dolino. Vrneva se po isti poti in na poti do KT 10 že prehitiva vse tri punce, ki so pred menoj. Ta del poti nama gre zelo dobro, saj je čisto tekaški. Problem se pojavi pri KT14 in nato KT15, obe nama vzameta precej minut, preden ju najdeva in tukaj me spet vse prehitijo nazaj. Zadeva postane zelo zabavna. Jaz, Marija in Meta se izmenjujemo in se prehitevamo. Zadnji vzpon, dobrih 200 metrov višinske, midva pospešiva, hodim hitro kot lahko in pridobiva dve minuti prednosti (Tonijevi strokovni izračuni :)). Ampak tokrat sreča ni na najini strani, saj zgrešiva zadnjo kontrolno točko (17) v vasi Puntera, pretečeva cel krog okrog vasi in tako zgubiva vso prednost, ki sva jo pridobila. Marija in Božo ravno zapuščata KT, ko midva šele prideva do nje. Zdaj bijemo dvoboj, Meto izgubimo, mi pa na polno naprej. 🙂 Pri teku sva hitrejša, a je prekratka pot do cilja, da bi še lahko pridobila nazaj izgubljeno minuto. Samo še kilometer naju loči do mrzlega pira. Malo si očitam za napake na poti, sploh za zadnjo KT, saj je na koncu šlo samo za dobro minutko zaostanka, ki jo je imela Marija v prednosti zaradi kasnejšega štarta. Za Istra Trek sva potrebovala 52 km, 7 ur 38 minut in okrog 1600 višincev, kar mi je prineslo 2. mesto v ženski kategoriji ter 14. mesto absolutno. Hitro jo popihava v kombi, na polno zakuriva, preoblečeva totalno mokre in z blatom prepojene cunje, odpreva še en pir in se relaksirava od precej napornega dneva, sploh ker nama primanjkuje spanca. Zgleda, da mine precej časa, saj me pridejo iskat do avta naj pridem na podelitev, saj me čakajo že 20 minut. Jej, jej, jej, zmeraj ista pesem zaradi zelenih bidonov. 🙂 Nazaj gledano, nama spet tako hitro mine tek, pa čeprav sva “oddelala” skoraj cel šiht. Bolj zadovoljna in predvsem srečna kot sem ta trenutek, ne morem biti. Spoznala sem človeka, kakšnega sem si lahko zamišljala le v najlepših sanjah. Sedaj živim te sanje. <3 
Večer zaključiva v Flirt Baru, pri sponzorju. 🙂 Super dan, večer in ves dogodek. Pohvale in čestitke organizatorjem ter bravo bravo vsem tekačem, da smo kljub slabemu vremenu, megli, dežju, vztrajali do konca in v cilj prišli z nasmeškom!! Se vidimo 4. 5. na Grobnik trekkingu!
Istra Trek 2013
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/ 
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
pred startom
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/

kontrolna točka
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/

Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/, zmagovalke ultra kategorije

Categories