Articles from: April 2011

8-urni FORMAraton v Tivoliju

Včeraj smo se nekateri prvič udeležili Formaratona, nekateri pa že tretjo leto zapovrstjo. Gre za 8 urni dobrodelni tek, en krog je dolg 1.964 km. Lahko odtečeš samo en krog, lahko pa tečeš celih 8 ur. Tečeš lahko tudi ekipno, našo ekipo, ki smo jo poimenovali Koncertfriki smo sestavljali Nina, Simon in jaz. Sama sem želela odteči maratonsko razdaljo, ampak če ne bi mogla, bi pač prej nehala. Pri 12-em krogu, ko je bila za mano dolžina polmaratona sem naredila malo daljšo pavzo, spočila in namazala mišice, že malo otrdela kolena, se najedla in rehidrirala. Ker se je sonček skril in zapihal hladen veter, sem kar hitro nadaljevala s tekom, vendar še vedno z dvomom o maratonski dolžini, saj sem si težko predstavljala, da bi pretekla še enkrat toliko. In potem sem presenetila samo sebe. Krogi so se kar nabirali, sploh jih nisem več dohajala. Na koncu sem se še komaj ustavila, še kar bi tekla. Noge so bile super, samo križ me je kar precej bolel, zato sem se kakšno uro pred koncem ustavila in nisem več mislila nadaljevati, za mano je itak bilo 25 krogov. Bila sem več kot zadovoljna. Že sem se preoblekla in ogrnila v koco, ker je bilo precej mrzlo in šla gledat rezultate. Bila sem na 9. mestu v ženski kategoriji. Kar nisem mogla verjeti, da je to res. In v meni se je prebudil tekmovalni duh, slekla sem trenerko in šla naprej tečt. Pa še Vitezi in Simonov povratek na stezo so me vzpodbujali. Odtekla sem še tri kroge in Formaraton se je zaključil. Seveda sem bila presrečna in zelo zadovoljna z rezultatom, a obenem sem obžalovala, zakaj nismo šli na štart ob točni uri, ampak šele slabo uro in pol po uradnem štartu. Ker sem prepričana, da bi včeraj lahko tekla celih 8 ur. Počasi in z pavzami, ampak bi. Ker je bil pravi dan za tek. Ker smo v formi! 🙂 Zaključek je torej bil 28 krogov in s tem 55 km, kar je za prvič več kot zadovoljivo. S tem sem svoj osebni rekord povečala za 20 km. Še nikoli nisem tekla tako dolgo in super sem se počutila. Zgleda, da še preveč super, saj me že zelo mika, da bi se udeležila 6 urnega Vogau :). Pri teh tekih, kjer nabiraš kroge je dobro to, da nisi pod obremenitvijo, da moreš neko dolžino preteči in to v čim boljšem času, kot se dogaja na maratonih, vsaj pri meni. Ustaviš se lahko kadarkoli, ob poti imaš ljudi, ki te vzpodbujajo in navijajo zate in če več ne moreš, odnehaš, kadarkoli. Vzmes spiješ pivo ali vsaj nekaj požirkov, in nadaljuješ. Tečeš v počasnem tempu, konstantno, lahko tudi hodiš, nikamor se ti ne mudi. Res je bilo super. Koncertfriki smo skupaj pretekli 112 km. Kljub neravninski in s tem kar  težki progi, se vidimo na štartni črti Formaratona (upam) tudi naslednje leto, z še več friki v skupini! 🙂 Hvala vsem za čudovit dan in noro izkušnjo!
Koncertfriki (Nina, Simon in jaz)

Foto: Špela U., okrepčevalnica Vitezov in 3iron

Sreča je v majhnih stvareh.

Včeraj sem, mislim, da prvič šla sama z avtom v Mursko Soboto na koncert (običajno kdo drug vozi) in ga preživela s coca colo. In z mojo drago Majči. Bil je lep, sproščen večer. Kleemar pa, kot že večkrat prej, naravnost fantastičen. Še boljši. Po koncertu sem bila polna emocij, ki mi niso dale spati še pozno v noč. Zjutraj me je budilka prebudila že ob pol osmih. Kako fajn se je po koncertu zbuditi brez glavobola in slabosti! Mami sem srknila par požirkov kave, pojedla en majhen košček kruha, se oblekla v tekaško opravo in šla v sončen dan. Tako z užitkom že dolgo nisem tekla. Zadnje čase sem se med tekom skoz ustavljala, nisem imela prave energije, niti največje volje ne do teka. Danes sem tekla dobri dve uri in pol ob čudoviti poti ob Muri in dobila zagon za naprej. Za jutrišnji nov dan v službi, za to, da pričakam Simona, ki je šel za par dni na meditacijo z odprtimi rokami in srcem ter za marsikatero drugo situacijo. Imela sem čas za razmišljanje. In v sklepu ugotovila, koliko negativne energije je nad našimi oblaki, v našem domu in okolju nasploh. Vedno je bila. Pa sem kljub temu ušla rutini in stagniranju, ki bi se lahko prenesla name. Neskončno sem hvaležna Manuelu, ki me je iz tega izvlekel, me naučil ljubiti, zaupati ljudem in najti srečo v malenkostih. Seveda je bila to kratkotrajna zgodba in teoretično bi morala izgubiti zaupanje v vse to, pa vendar ga nisem. Še bolj sem ga okrepila in še bolj verjamem. 
Slišite ptičke? Vidite metuljčke, jih mogoče še kdaj čutite? Se kdaj za hip ustavite pod soncem in zgolj dihate in ste? Danes bi me lahko zabolelo obnašanje nekaterih ljudi, ampak mi je ravno tek pomagal, mi vlil toliko pozitivne energije, da ni dovolila vstopa slabim občutkom. 
…zato rabim tek…
…zato, da Živim…

Gospod Lado, VI ste moja inspiracija!

Zadnja dva tedna sta bila kljub lepemu vremenu zame precej turobna, kar se je poznalo tudi na Malem kraškem maratonu v Sežani. Ves teden pred maratonom sploh nisem tekla, kar je bila velika napaka. Tako rezultata nisem izboljšala na 1:45, kot sem si želela, kar me je precej razočaralo. Ampak roko na srce, ni moglo biti boljše glede na trening, ki ga praktično ni bilo. Ta tek me je vrgel na realna tla, da cel maraton nisem sposobna preteči, vsaj zaenkrat še ne. Tekli smo po lepi kraški pokrajini, mimo Lipice, eno tretjino po Italijanski strani, kar pa ni imelo vpliva na moj tek, saj sem skoz čutila težke noge, okrog 15. km pa me je čisto sesulo. Začela sem se ustavljati, hoditi, pregnale so me negativne misli, postalo mi je vseeno za vse, še najbolj za čas, ki sem si ga zamislila. Cilj je itak bil nerealen. Že na startu sem čutila žejo, kljub temu, da sem zaužila kar precej tekočine, kar je najbrž tudi imelo vpliv na počutje. Proti koncu poti sem se dosti ustavljala in takrat me je prehitel en starejši gospod, ki je prekinil mojo monotonost in agonijo s smešnimi komentarji in mi dal motivacije, da sem začela teči počasen tek konstantno brez ustavljanja. Čez čas se ozrem nazaj, bil je vztrajno za mano, tekel s težavo in sopihal. “Še samo 1,5 km do konca, to bo pa že šlo” rečem. “Ti si moja inspiracija” mi odgovori, in tako sva začela pogovor in si olajšala zadnje korake. Hospitaliziran je v bolnišnici in čaka na operativni poseg zaradi raka prostate, so mu pa dovolili vikend izhod, da se je lahko udeležil teka. Tečt je začel šele pri 55. letu, nazadnje je polmaraton pretekel s časom 1:42. Zaradi zdravstvenega stanja, nekaj več kilogramov in slabše pripravljenosti je zato preživljal manjšo krizo, a s časom 1:53 sva le prišla v cilj. Skupaj. V cilju me je čakal Simon, ki je tekel par minutk hitreje. Na koncu se je vse odvilo tako hitro, da sem se gospodu pozabila zahvaliti za prijetno družbo in lepši dan.
Sklep: Vsako “tekmo” se naučiš kaj novega, tokrat je bila lekcija: postaviti si realen cilj in ne imeti prevelika pričakovanja. Maratona v Radencih letos torej zame ne bo, bo pa še kak polmaraton, še prej pa Formaraton (mi smo skupina Koncertfriki, če kdo želi, se nam lahko pridruži 🙂 ) in najbrž tudi Tek trojk v Ljubljani  na 28km.

Začela sem z novo službo, redno službo v Kliničnem centru v Ljubljani. Brez turnusov, kar je velika zmaga! Čeprav se že lep čas dogovarjajo, da bi dežurstva prekinili in uvedli turnusno delo tudi za zdravnike in medicinske sestre. Začetek je zelo težak, prevzemat začenjam večjo odgovornost, na novo se učim praktično vsega, povrh tega pa še na lastni koži čutim frustracijo žensk v zrelih letih.

Mnogi ljudje so brez služb, z družino, za katero morajo poskrbeti in jo preživeti, drugi so neozdravljivo bolni in preživljajo strahotne bolečine, spet drugi so izgubili svoje najbližje in jim osamljenost para dušo. Kako lep je ta moment, ki ga živimo, se pa mnogi, ki imamo praktično vse, preslabo in preredko kdaj zavemo.

Categories