Gospod Lado, VI ste moja inspiracija!

Zadnja dva tedna sta bila kljub lepemu vremenu zame precej turobna, kar se je poznalo tudi na Malem kraškem maratonu v Sežani. Ves teden pred maratonom sploh nisem tekla, kar je bila velika napaka. Tako rezultata nisem izboljšala na 1:45, kot sem si želela, kar me je precej razočaralo. Ampak roko na srce, ni moglo biti boljše glede na trening, ki ga praktično ni bilo. Ta tek me je vrgel na realna tla, da cel maraton nisem sposobna preteči, vsaj zaenkrat še ne. Tekli smo po lepi kraški pokrajini, mimo Lipice, eno tretjino po Italijanski strani, kar pa ni imelo vpliva na moj tek, saj sem skoz čutila težke noge, okrog 15. km pa me je čisto sesulo. Začela sem se ustavljati, hoditi, pregnale so me negativne misli, postalo mi je vseeno za vse, še najbolj za čas, ki sem si ga zamislila. Cilj je itak bil nerealen. Že na startu sem čutila žejo, kljub temu, da sem zaužila kar precej tekočine, kar je najbrž tudi imelo vpliv na počutje. Proti koncu poti sem se dosti ustavljala in takrat me je prehitel en starejši gospod, ki je prekinil mojo monotonost in agonijo s smešnimi komentarji in mi dal motivacije, da sem začela teči počasen tek konstantno brez ustavljanja. Čez čas se ozrem nazaj, bil je vztrajno za mano, tekel s težavo in sopihal. “Še samo 1,5 km do konca, to bo pa že šlo” rečem. “Ti si moja inspiracija” mi odgovori, in tako sva začela pogovor in si olajšala zadnje korake. Hospitaliziran je v bolnišnici in čaka na operativni poseg zaradi raka prostate, so mu pa dovolili vikend izhod, da se je lahko udeležil teka. Tečt je začel šele pri 55. letu, nazadnje je polmaraton pretekel s časom 1:42. Zaradi zdravstvenega stanja, nekaj več kilogramov in slabše pripravljenosti je zato preživljal manjšo krizo, a s časom 1:53 sva le prišla v cilj. Skupaj. V cilju me je čakal Simon, ki je tekel par minutk hitreje. Na koncu se je vse odvilo tako hitro, da sem se gospodu pozabila zahvaliti za prijetno družbo in lepši dan.
Sklep: Vsako “tekmo” se naučiš kaj novega, tokrat je bila lekcija: postaviti si realen cilj in ne imeti prevelika pričakovanja. Maratona v Radencih letos torej zame ne bo, bo pa še kak polmaraton, še prej pa Formaraton (mi smo skupina Koncertfriki, če kdo želi, se nam lahko pridruži 🙂 ) in najbrž tudi Tek trojk v Ljubljani  na 28km.

Začela sem z novo službo, redno službo v Kliničnem centru v Ljubljani. Brez turnusov, kar je velika zmaga! Čeprav se že lep čas dogovarjajo, da bi dežurstva prekinili in uvedli turnusno delo tudi za zdravnike in medicinske sestre. Začetek je zelo težak, prevzemat začenjam večjo odgovornost, na novo se učim praktično vsega, povrh tega pa še na lastni koži čutim frustracijo žensk v zrelih letih.

Mnogi ljudje so brez služb, z družino, za katero morajo poskrbeti in jo preživeti, drugi so neozdravljivo bolni in preživljajo strahotne bolečine, spet drugi so izgubili svoje najbližje in jim osamljenost para dušo. Kako lep je ta moment, ki ga živimo, se pa mnogi, ki imamo praktično vse, preslabo in preredko kdaj zavemo.

This entry was posted in , , , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories