Articles from: August 2022

TRIGLAV TRAIL RUN 2022

Da sem se sedem mesecev po porodu odločila nastopiti na organizirani tekmi, je kriva Špela Čampa, ki me je kot ambasadorko dogodka povabila k sodelovanju. Sprva sem se optimistično prijavila na najdaljšo razdaljo, a po pestrem poletju (večino časa sem bila z avtodomom sama s puncama na morju), mi je bilo kristalno jasno, da je iluzorno pričakovati, da bi uspešno prišla do cilja. Nenazadnje še polno dojim in Dora brez mene še ni bila več kot 2 uri. Najraje bi tekla kakšnih 20 km, a trasa do Vrat in nazaj mi ni bila tako všeč, kot naslednja razdalja – 44 km z 2600 višinskimi metri, kjer se bo šlo v visokogorje. Velikokrat v življenju prej skočim, kot tehtno premislim, tako je bilo tudi tokrat. Start je bil ob štirih zjutraj, kar mi je zelo odgovarjalo, da bo Dora čimmanj časa brez mamice. Toni me je podpiral od vsega začetka, a kaj, ko si je nakopal še delo – stojnico s pivom Stezičar. Ne morem se pretvarjati, da mi ni bilo stresno, da sem znova ostala sama za varstvo in pripravo na tekmo. Tekmovala nisem ves čas korone in še dlje … celo večnost! Imela sem nemalo dilem in česarkoli sem se dotaknila, nekaj ni štimalo. Nezanesljiva čelka, plesen v bidonih, pretečeni roki gelov .. Dora kot zakleto ravno ta dan, ko sem pakirala stvari za tek ter urejala še avtodom, ni spala NIČ! Kmalu bi se mi zmešalo, njej pa tudi od dolgčasa, saj mamica ni bila čisto prisotna in skoncentrirana nanjo.

Pot do Mojstrane je trajala precej dlje zaradi zastojev na cesti, a mi je Dora v avtu lepo spančkala, ko pa se je v Jesenicah zbudila, je zaspala Hani, že ob sedmih zvečer in do jutra se več ni prebudila. Neverjetno! Ta teden je prvič po praktično dveh mesecih redno hodila v vrtec in očitno ji bolj zgodnje vstajanje ni najbolj odgovarjalo. Dori sem zraven speče Hani na posteljo nametala kup igrač, s katerimi se je lepo zamotila. Medtem sem skušala vase spraviti čimveč hidratov, si pripraviti vso opremo za zjutraj ter čimprej zaspati. Slednje nama je z Doro uspelo šele po deseti uri. Spala sem kot polhek in se prebudila par minut pred budilko, ob treh zjutraj, podojila Doro, si izbrizgala še preostanek mleka, pojedla kos kruha, se oblekla in šla v temno noč. Adrenalin je delal svoje, ni mi bilo težko vstat, je pa res, da me je malo stiskala tesnoba, ker grem za okrog osem ur vstran od moje male punčke. Vse bo ok!

Pred startom poklepetam s starimi tekaškimi prijatelji in obujam spomine, dolgo je že tega, ko mi je vse to bila rutina. Tokrat pa nisem bila sigurna, da sploh vem, kaj delam tukaj. 🙂 Treniram veliko premalo, višincev imam v nogah skoraj nič … uf … srčno upam, da bom zmogla do cilja! Od Mojstrane do Vrat tečem z rezervo, čisto na začetku občutim močno zgago, zaradi česa nisem mogla piti sladkih napitkov. V glavi se mi pa odvija, da, če ne bom pila napitkov in pojedla par gelov, tudi energije ne bo za celotno pot. Ponavljam si, da sem prišla uživat, da je za vse poskrbljeno, in da je to mojih par ur svobode, zato se moram že enkrat sprostiti in res uživati. Bolj ali manj mi je uspelo, dan je prinesel čudovite razglede in sem pa tja sem s kom spregovorila par besed, kar mi je bilo super. Na Luknji sem srečala legendo Francija Teraža, ki nas je pospremil do Doliča, a mu pravzaprav noben ni mogel slediti, kljub temu, da je pred kratkim prebolel kovid in letos praznoval 60 let!. 🙂 Čudovita pot, bilo mi je lepo, a nisem čutila nobene svežine, nobene lahkotnosti, sigurno tudi na račun odvečnih poporodnih kilogramov, v nogah ni bilo nobene moči, da bi lahko bolj pospešila. Zdelo se mi je, da se vlečem po polžje, je bilo pa v mojih nogah že okrog 1500 metrov vzpona! Kar nekaj sem jih spustila naprej, a jih na spustu hitro ujela. Hvala bogu sem imela relativno dober občutek pri spustih in tukaj nekaj pridobila. Na Doliču sem zmešala Winforce napitek, kar mi je vsakič vzelo precej čas (sem iz forme:)), za nameček pa se po kakšnih 200 metrih spomnila, da sem na okrepčevalnici pozabila palice. Najraje bi jih kar tam pustila, a sem se vseeno vrnila po njih. Sledila je prelepa pot proti Vodnikovi koči, a prav tekaška ni bila. Kljub temu so kilometri hitro leteli in kot bi mignil sem bila pri koči. Spet veliko časa sem porabila, da sem sploh našla pipco z vodo in si nato zmešala napitek. Prisilila sem se, da sem zaužila gel, saj me je čakal vzpon na Konjsko sedlo, nato pa spust v Krmo. Uživala sem v vsakem koraku, kilometri se mi niso zdeli dolgi, kar naenkrat sem bila na zadnji okrepčevalnici, pri Kovinarski koči. Popodla me je evforija, saj sem vedela, da teh zadnjih par kilometrov bom pa že zborbala, čeprav noge res niso bile več sveže! Orosile so se mi učke ob misli, da me čakata moji dve princeski. In to veliko prej, kot v zastavljenih osmih urah.

6 ur 22 minut neverjetno lepe trase in sem bila v cilju, v objemu svojih srčkov. Cilj ni bil prav nič dramatičen, saj je deževalo in praktično nikogar ni bilo ob ciljnem loku. “Škoda, četrta si, ena je samo kakšno minuto ali dve bla pred tabo!” mi je pričakal Toni. Priznam, ob tej novici me je malo grizlo, zakaj nisem več dala od sebe, ampak že itak sem med potjo sklenila, da sem zadovoljna z rezultatom in presenečena, da sem odtekla tako kot sem. Zdaj pa začet trenirat, predvsem v klanec, da bo drugič šlo bolje. 😉

Hvala za povabilo, hvala za to res lepo izkušnjo in hvala vsem mojim navijačem, ki ste verjeli vame!

Čestitke vsem tekačem, predvsem na najdaljši razdalji, 87 km! Norci! In pohvale organizatorjem, izpeljali ste krasen event v osrčju Julijskih Alp, okrog Triglava! Naslednjo leto se pa spet vidimo. 🙂

Categories