Category: Uncategorized

Srečno 2019!

Vsako leto napišem, da je bilo to leto najlepše, tokrat se bom ponovno ponavljala. Leto 2018 si bom vsekakor zapomnila in mi bo za vedno ostalo v prelepem spominu. Pridobila sem si nekaj izjemno bogatih izkušenj. Udeležila sem se kar nekaj lepih večjih tekmovanj (TransGran Canaria, Istra 100milj, Eiger ultra trail, Dalmacija ultra trail) in številnih drugih. Tudi skupaj s Hani smo doživeli nekaj lepih krajših potovanj, verjetno bo pa z njo to leto že veliko lažje potovati s kombijem, česar se zelo veselim. Najbolj pa se mi je seveda vtisnil v spomin moj pohodniško tekaški podvig iz Maribora do Debelega Rtiča po Slovenski planinski poti. Pa ne zaradi ženskega rekordnega časa, temveč celotne zgodbe, ki je ob tem nastala in zaradi izkušenj, ki sem jih pridobila. Pot nas je povezala, še najbolj z mojo podporno ekipo (Toni, Tadeja in Ivo) in počutim se kot najsrečnejša oseba na svetu, da mi je bilo vse to omogočeno…

… najsrečnejša in neskončno hvaležna sem tudi zato, da še vedno lahko preživim dneve na način, ki ga najbolj obožujem. V naravi in z ljudmi, ki jih imam rada. In največja zahvala gre moji mamici, ki mi to omogoča. Čeprav ima sama zdravstvene težave, je tri dni bila z mojo malo princesko pri nas doma, mi smo pa vandrali po Hrvaškem Gorskem Kotarju in Kapeli. Zadnji dan leta 2018 smo se sprehodili na čarovniško goro Klek (1181 m), zahodno od Ogulina. Skoz je bilo videti meglo, ki je zakrivala vrh Kleka, a nam se je pokazal sonček in nekaj razgleda na vrhu. Ob polnoči smo imeli svoj manjši, a prelep ognjemet nekje pod to zanimivo čarovniško goro. Prespali smo v avtodomu.

Naslednje jutro smo se zbudili v pravo zimsko idilo. Prebudila sem se prva in šla na sprehod po nedotaknjeni belini ter prezračevala glavo ob zvoku škripanja snega pod stopali. Po zajtrku smo se odpravili na izhodišče za Bele stene – Jasenak. Žal smo pohod skrajšali, ker je bil teren precej zahteven zaradi snega. Leta 1985 so Bele in Samarske stene bile razglašene za strogi naravni rezervat. Posledično pot ni nič očiščena, pogosto je treba plezati čez hlode. Na sestopu proti avtodomu smo srečali medvedovo stopinjo. S Tonijem sva malo podaljšala trening po cesti, medtem ko sta se Ivo in Teja peljala naprej proti Samarskim stenam. Srečali nismo žive duše, niti nobenih stopinj, razen živalskih. Zanimiv občutek, da smo sami “v divjini”. Ampak z ljudmi, ob katerih se počutim varno. Me je pa za trenutek stisnilo, ko je Ivo naenkrat skočil od mize in rekel, da smo spraznili akumulator – skoz je namreč delalo gretje in glasba. Na srečo se je dovolj hitro spomnil in še lahko prižgal avto. Ta večer smo si čas krajšali z namizno igro Ticket to ride ter Naseljenci otoka Catan. Vsakič se veliko pogovarjamo o SPP-ju, zanimivo mi je poslušati njihovo plat zgodbe in prigode, za katere nisem vedela. Ivo je že veliko prepotoval in doživel, ampak, da reče, da mu je naša Slovenska planinska pot eno najlepših izkušenj ever, sem posebej navdušena in vesela. To ni samo moja zgodba, ampak zgodba vseh nas, ki so bili z menoj! <3

Naslednje jutro sem si zaželela sončnega vzhoda na Samarskih stenah, jih uspešno vse zbudila ob pol sedmi uri in odpravili smo se na krajši sprehod. Pot je bila ponovno kar naporna zaradi snega in strmine. Vendar prelep jutranji sprehod v pravi zimski idili, ob naletavanju snežink. Na vrhu nas je pričakala samo megla, ki se je delno razkadila, ko smo bili nazaj v dolini. 🙂 Obiskali smo še Ratkovo sklonište (zavetišče) – prekrasen, edinstven bivak na vhodu v široko votlino pod skupino kamnitih stolpov. Pred kratkim (2017) so ga malo obnovili, prebarvali in je res nekaj posebnega. S Tonijem sva ponovno za par kilometrov podaljšala trening in tekla po cesti do avtodoma, iz katerega je že na daleč dišalo po palačinkah. Tukaj se je naše nepozabno vandranje zaključilo.

Hvala vam za najboljšo družbo in najlepše praznovanje novega leta!

Srečno 2019!

..da ne bo prelahek trening ..

… prinesemo par drv do koče

 

za nama Klečice

vrh Kleka

planinski dom pod Klekom

ponoči zapadel sneg <3

1.1.2019

veseli proti Belim stenam

zavetišče pod Bjelimi stenami

crazy happy people

prečudovite Bjele stene

sneg nam onemogoča hitro napredovanje

“Prsti”

pogled iz vrha Bjelih sten na Bjelolasico in Klek

..nekaj plezanja..

mi imamo zimsko idilo!

na sončni vzhod na vrh Samarskih sten 🙂

namesto sonca pa sneg in zimske radosti 🙂

prelepo zavetišče Ratkovo sklonište pod Samarskimi stenami

29.novoletni tek DOLSKO

Že za letošnjo sezono sem imela plan teči krajše teke, se udeleževati krajših tekem in ne toliko daljših. Vzdržljivost mi očitno ni problem, bi pa enkrat rada naredila nek preskok v hitrosti. Vse skupaj se mi je v letošnjem letu nekako izjalovilo, saj sem se prijavljala na same dolge tekme (to kar imam sicer najrajši in v njih najbolj uživam). Oktobra 2017 Dalmacija ultra trail 100 km, januarja 2018 Knap trail 64km, februarja Transgrancanaria 125 km, aprila Istra 100 milj, maja Maraton treh src 42 km, junija Eiger ultra trail 100km in avgusta Slovenska planinska pot 600 km.

O novoletnem teku v Dolskem sem že veliko slišala. Družina Vencelj se ga je več let tradicionalno udeleževala (Toni, njegova mama in oče). V bližini živita tudi dva sodelavca, Urša in Vojko in vedno se je lepo malo podružit tudi v civilu, ne samo v uniformi v bolnišnici. Letos mi je tako le uspelo priti na štart. Sprva smo mislili iti vsi, direktno iz Radencev, tudi Hani in Toni, a je Hanika zbolela za noricami, tako, da sem na tek morala sama. Izbrala sem razdaljo 10,5 km z 150 metri višinske razlike, čeprav sem sprva želela na 14,5 km (apriori vedno izberem najdaljšo razdaljo :)). Na spletu obstaja razpredelnica tekačev, ki so tekli pod 50 minut na 14, 5 km ter pri ženskah na 10, 5 km pod 45 minut. Toni mi je napovedal, da misli, da bi lahko tekla pod 45 minut, sama v to sicer nisem verjela. Zadnje dni je bilo čisto preveč enih dobrot na mizi, od bifteka, piškotov .. in čisto ničesar se nisem branila.  Na dan pred tekmo, ko sem želela kak ogljikohidratni obrok, sem ugotovila, da nimamo nič kaj primernega temu in si zvečer skuhala testenine.

Zjutraj mi je neznansko pasalo se peljat do Dolskega. Hani je bila tečna in tudi sicer so za nami slabše prespane noči in več sitnarjenja, normalno, zaradi bolezni. Potrebovala sem malo oddiha zase. Že na prijavah srečam nekaj znanih obrazov, potem sledi ogrevanje in odštevanje do štarta. Skoraj si oblečem dolgo zimsko majico, a kmalu ugotovim, da mi bo hudo prevroče. Idealen dan za tek je, čeprav je stopinj komaj kakšna nad ničlo, greje nas pa sonček! Mislim, da si lepšega dneva ne bi mogli želet. Ko sem se peljala nazaj proti domu, mu je pogled slučajno zasukalo v desno in ko sem zagledala Kamniške Alpe, tako prečudovite, kot bi bile narisane, sem skoraj izgubila nadzor nad volanom. Presunilo me je, kakšen čudovit pogled!

Toni mi je rekel: “Štartaj na polno, primi se prve, na koncu boš že zgrizla, to je kratka tekma!” S kratkimi teki namreč nimam izkušenj. In tudi ne s teki, ko greš čez sebe in daš vse od sebe. Do te meje enostavno ne znam in ne zmorem priti. Ampak sem se nekako držala Tonijevih besed in štartala kar se da hitro. Se je pa zgodilo, da se nisem rabila kakšne prijeti, saj sem po par sto metrih ostala vodilna. Konkurence nisem poznala, itak sem pa šla čisto svoj tek za trening. Doma vseeno ne dam toliko od sebe kot na tekmi. Zanimivo mi je bilo, da sem v klanec lepo prehitevala, na spustu in ravnini so me pa že ujeli nazaj. 🙂 Grizla sem do konca, a niti približno ne morem reči, da sem dala vse od sebe. Ko je Vojko prišel v cilj, je bil kar omotičen in slaboten in rekel: “Šel sem čez sebe!” Meni se je pa zdelo, da sem tako spočita in sveža, da bi šla še en krog. Se pravi, da nisem dala vse od sebe, in srčno upam, da bom kdaj prišla do te meje, da bom tega zmožna. V cilj sem prišla s časom 43:32, kot prva v ženski konkurenci in sem zelo zadovoljna, saj nisem pričakovala časa pod 45 minut. V cilju sem srečala svojega strica iz Gornje Radgone, ki je prišel odtečt 4,5 km in nato z ženo odpotoval naprej na morje. Nisem mogla verjeti, kje se srečamo!! Svet je majhnen… svet je čudovit … in tek nas definitivno povezuje!

Preživela sem prekrasen dan in hvala vsem, ki ste bili del njega! Z veseljem se bom vračala na ta tek v Dolskem.

Rašica trail 2018

Včeraj sem se končno udeležila Rašica trail-a, ki ga Roman in Mojca Jež v glavni vlogi organizirata že 4. leto zapored. Vsako leto sem le z zanimanjem prebirala poročila. Menda zraven obvezno paše slabo vreme oz.dež in tudi letos je bilo tako. Čeprav mi FB in ves ta virtualni socialni svet gre velikokrat pošteno na živce, ima pa tudi prednosti. Popolnoma enostavno je komunicirati in se dogovarjati – na moje vprašanje med nekimi komentarji, če bi morda kdo bil za štafeto, kajti na 60 km niti v sanjah trenutno ne pomišljam, se je praktično v istem momentu sformirala naša skupina. Žiga X Gombač mi je poslal sporočilo, da s Timotejem Bečanom iščeta punco za štafeto. V skupini za štafeto morajo biti trije udeleženci in najmanj ena ženska. Uf super, čeprav sem imela rahle pomisleke, saj bom verjetno najšibkejši člen in pokvarila rezultat. Ampak zadeva je itak bolj uživancija in “zajebancija”, kot resno tekmovanje. Veselila sem se teka in zame popolnoma novih stezic ter poti po Rašici in Šmarni gori. En krog je dolg 20 km z 1000 višinci vzpona in spusta (moja ura je pokazala večje številke višincev). Sama sem startala kot tretja, v 3.krog, saj sva dobila varstvo malo pred deseto uro dopoldne, ko je naš najbolši gorski tekač v letu 2018, Timotej Bečan že bil v cilju. Med čakanjem na Žigata me je zelo zazeblo. Komaj sem čakala, da začnem tečt. Žiga je prispel v nekako pričakovanem času 2uri 12minut. Interno sva med seboj imela “dvoboj”, v izzid v moj prid sem sicer iskreno dvomila, ker bo trasa zame čisto prekratka. Še nikoli ga na tako kratki razdalji nisem prehitela v klanec, spusti mu pa tudi grejo odlično. Že po pol ure so moje noge v klanec bile tako težke, pulza nisem mogla dvignit, čisto pričakovano, saj sem z novembrom začela z intervalnimi treningi in sem skoz po malem utrujena. Pa seveda služba in popoldnevi s Hani … enostavno ni časa za počitek, razen zvečer, ko greva s Hani spančkat in jaz obvezno zaspim pred njo. Vseeno sem se potrudila in skušala ne popuščati v svojem tempu, navzgor mi je bilo pač malo težje, na spustih pa tudi nisem mogla čisto spustit zavor, saj je dež že tako namočil stezice, da smo vsi bolj ali manj poplesavali po blatu. Ravninske in tekaške dele sem pa neznansko uživala. Po prekrasnih jesenskih stezicah in megli, so se mi v mislih predvajale otroške pesmice, ki jih pojem Hani. 🙂 Edini del poti, ki sem ga poznala je bil iz Grmade na Šmarno goro. Ko sem nekje na vrhu Šmarke za hip pogledala na uro in je pokazalo 1:51, mi je bilo jasno, da ne bom mogla ujeti Žigatovega časa. Nič zato .. samo da preživim ta vratolomen blaten spust, ki se je na srečo končal zelo hitro, potem pa samo koliko je šlo še zadnja dva kilometra. Pogled na uro v cilju me je presenetil. 2uri 10 min. Krog je izredno hitro minil in že sem bila v družbi prekrasnih ljudi, kjer je zmeraj tako prijetno. Premočena in blatna sem bila do kosti, se takoj preoblekla, nato pa na zasluženo pivo in druženje do razglasitve rezultatov. Naša ekipa je gladko zmagala, Timotej je naredil izjemno prednost (njegov čas: 1ura 36 min), midva z Žigatom pa tudi oba super odtekla. Hvala vama za povabilo in to čudovito izkušnjo! Občudujem predvsem tiste najvztrajnejše, ki so šli vse tri kroge .. bilo je mrzlo, pretežno deževno, megleno, spolzko, blatno … Skratka noro! Čestitke organizatorjem za res prijeten dogodek z obilico pozitivne energije!

VIDEO TRAIL RAŠICA 2018

stopničke, štafete

Dalmacija ultra trail 2018

Dalmacija ultra trail 2016

Dalmacija ultra trail 2017

V Dalmacijo, v kraj Omiš smo se pretekli vikend vrnili že tretje leto zapored na Dalmacija ultra trail (DUT). Vsako leto smo bili povabljeni s strani organizatorja in sponzorjev prireditve, in nam tudi nudili večdnevno hotelsko namestitev. Na takšen luksus bi se človek sicer lahko kar hitro navadil, a nam čisto ustreza bolj nomadski način življenja in bivanje v kombiju. Na ta način lahko potujemo večkrat letno in če želimo, vsak lep vikend kam gremo.

Hani je bila prvo leto v Omišu v trebuščku, Toni zmagal 100 milj. Naslednje leto se je plazila ter ob opori že stala in v naročju z njo sem kot prvouvrščena pritekla v cilj 100 km dolge razdalje. V letošnjem letu pa sva tekla oba, Toni ponovno na SKY DUT-u 100 milj, jaz na SEA DUT-u 53 km.

Ker sem čez poletje pridno nabirala ure v službi, jih to jesen pridno koristim. Tako smo si privoščili petdnevni odklop ob morju. Poleti sploh več ne maramo obiskovati obmorskih krajev, ko pa je tako lepo spomladi in jeseni. Cel teden je bilo zelo lepo vreme, podnevi za ta letni čas celo visoke temperature in tudi morje ima še vedno do 22 stopinj. V torek ob pol treh zjutraj, ko se je Toni uspel spakirat, me je zbudil, prestavila sva Hani v avtosedež in peljali smo se proti Hrvaški. Za Hani je najmanj naporna vožnja ponoči, tako, da čimveč poti prespi. Proti jutru smo se ustavili na postajališču nekje pod južnim Velebitom in zajtrkovali. Že zgodaj dopoldan smo prispeli v Omiš, popoldan preživeli ob Cetinji. Popoldne je Toni šel na lahkoten iztek z Rokojem ter Ivano Vrvilo, jaz pa s Hani na sladoled ter sprehod po mestu. Zvečer sva imela plane, kako bova v miru spila kakšno pivo in uživala ob morju, medtem ko je Hani zelo zgodaj zaspala, a sva se ji tudi midva že kmalu po osmi uri pridružila. To noč smo prespali v kombiju, opoldne naslednjega dne pa se prestavili v Hotel Plaža tik ob prizorišču tekme.

zajtrk nekje pod Velebitom

popoldanski počitek ob Cetinji

… takole vožnja hitro mine 🙂

mamica se je vrnila s teka

opazovanje ribic

čist poletno v Omišu

popolna zabava..

 

V petek popoldne ob 14-ih sva Tonija pospremili v center na start 100miljske razdalje. Že tedne nama je bilo jasno, da od tekme ne jaz, ne on nimava nobenih pričakovanj, saj sva oba v bolj slabi formi. Jaz se komaj dobro sestavila po SPP, intervalov še nisem začela teči, Toni pa nikakor ne more sestaviti treningov zaradi stalnega pomanjkanja časa in preobilice dela. Obema je bilo jasno, da se more zgoditi ne vem kakšen čudež, da bo tekmo dobro odtekel in v solidnem času prispel v cilj. Zgodilo se je pričakovano in na polovici poti, v Gati odstopil. Na srečo ni bilo kakšnih posebnih težav. Vse od starta so bile noge težke, ni bilo nobenega užitka in kljub počasnemu tempu vsesplošno matranje. Sredi noči se je vrnil v hotel. Moj spanec je bil kar nemiren, ob devetih zjutraj naslednjega dne me je namreč čakal start na 53 km v Makarski. Tekma je štela za državno prvenstvo Hrvaške v trailu. Nisem vedela kaj se bo dogajalo z mojim telesom, ali bom zdržala, ali bo koleno vredu, ali bo karkoli drugega narobe? V zadnjih dveh mesecih po SPP sem tekla zelo malo, nikoli več kot 9 km, sem pa šla petkrat v zadnjem mesecu v visokogorje hodit. Pričakovala sem res hudo konkurenco glede na državno prvenstvo in tudi naša favoritka Ajda je bila na startu.

Odločila sem se, da bodo to samo moje urice, da bom uživala in zato ubrala tempo, ki mi bo odgovarjal, da bom lahko občudovala stezice in razglede na morje. Tako se je tudi odvijalo. V začetku me je sicer začetna evforija potegnila v kar malenkost prehiter tempo. Med 1.in 2.okrepčevalnico, nekje po desetem kilometru se je gneča malo zreducirala in sem lahko ujela nek svoj konstanten tempo. Večina jih je poročala kako težek se jim je zdel teren, meni pa očitno ta Dalmacija še kako odgovarja, saj so se mi stezice zdele izredno tekaške. Tudi spusti so mi šli dobro. Vzponi pač ne, prav tako tekaške ravnine ne, kjer me je tudi ujela in gladko prehitela prvouvrščena hrvatica v zadnji uri teka. V Brelo je prišel navijat in mi podat napitek Toni, Hani pa je kar lep čas spančkala v avtomobilu. Na zadnji okrepčevalnici sem zagledala tudi njo. Čeprav mi je pogled nanjo in objemček dal naval tople energije, sem bila vseeno preveč skuhana in pečena od vročega sonca in ozračja brez sapice vetra, da bi od sebe stisnila kaj več. Na koncu sem začela preveč popuščati. Enostavno bilo mi je preveč vroče, bila sem na meji s slabostjo, pojedla sem veliko manj, kot sem imela v planu, ker mi enostavno nič več ni pasalo. Samo da bi čimprej prilezla do sence in kakšne mrzle osvežilne pijače, to je bila moja edina želja. Tekmo sem zaključila na nehvaležnem četrtem mestu, pred menoj je bila samo ena hrvatica. Malo sem obžalovala, da sem se tako predala vročini, da bi na stopničkah na koncu stale tri slovenke (to bi bilo mega ;)), ampak dejstvo je, da očitno v tistem trenutko ni šlo stisnit kaj več. V sebi nimam prave borbenosti. Zadovoljna sem s tem kar imam in kako se je vse skupaj končalo. Kljub vse prej kot lahkotnim nogam, sem solidno odtekla. Da ne govorim o analizi v cilju … pričakali smo preostale tekače, imeli se vrhunsko! Malo je bilo edino naporno laufat za Hani vse do večera, ker ni imela obstanka pri nas. 🙂 Slovenci smo ponovno razturali na vseh razdaljah! In brez pomisleka laho rečem, da se prihodnje leto ponovno vrnemo!

hotelski zajtrk ..

pred startom 100 milj

favoriti … Ivi zmagal, Marjan in Toni odstopila 🙂

start stomiljašev v petek ob 14ih

oči teče, midve uživava popoldan <3

relax … 🙂

hotelski zajtrk

nedelja pa vetrovna in mrzla 🙁

na startu v Makarski z Anjo Klančnik

Sea DUT, 53 km

 

Planina Zaslap in KRN

V začetku oktobra se nam je končno poklopil termin in predvsem vreme, da smo lahko obiskali prijatelja Andraža na Planini Zaslap pod Krnom, kjer kraljuje poleti. Planina je najvišje ležeča, na višini 1370 metrov. Andraža sem spoznala na Slovenski planinski poti, kjer se mi je pridružil pod Bogatinom in me spremljal vse do Debelega Rtiča, zame pa skrbel, kot da bi se poznala že celo življenje. Bila sem s svojo podporno ekipo iz SPP – Tonijem, Tadejo in Ivojem. Ker smo imeli s seboj malo Hani, je Andraž na planino pripeljal svojega psa Bukefal-a (Buki), da si je z njim krajšala čas. Verjetno naslednjič tega ne bo več ponovil, saj je celo noč ubogi kuža ječal od bolečin, toliko vsega je dobil za jest. Preživeli smo dva nepozabna dneva … Tadeja in Ivo sta kuhala, midve s Hani pa preprosto uživali na tej prekrasni planini. Ivo je nabral šipka za čaj ter marele, ki smo jih na vse načine jedli dva dni – v juhi za kosilo, v omaki za večerjo ter v jajčkah za zajtrk .. 🙂 Odkar je Hani začela s septembrom hoditi v vrtec, je veliko bolj navezana name in se me oklepa, kar je v tem primeru bilo zame super, saj ni hodila daleč naokrog, kot ponavadi, ampak bila skoz blizu mene. Krave se namreč po planini in okrog hiše prosto sprehajajo in s tem tudi kakci. Pa kljub temu je v enega mogla stopiti, da je še Toni imel delo in čistil čevlje. 🙂

Naslednji dan smo se po zajtrku povzpeli na Krn, Toni je nosil Hani na vrh, jaz iz vrha nazaj na planino. Skoraj 800 višincev navzdol mi je povzročilo kar konkreten muskelfiber v naslednjih dneh. Me je pa ravno ta pot utrdila, da sem jo čez slab teden z lahkoto nosila na Debelo peč (enodnevni izlet s prijateljico Anito, njenim Klemnom ter Živo, ki je zgolj dva dni starejša od Hani). Tako je Hani je v enem tednu bila na dveh dvatisočakih. Žal je vrh objela megla malo preden smo prispeli gor in se lep čas ni razkadila, kar nas je oropalo res božanskega razgleda iz vrha. Pa nič zato … k Andražu se vsekakor še vrnemo.

Bilo je nepozabno! Hvala Ivo, Teja, Andraž za vse! <3

priprava na novo avanturo 🙂

Andraž in Bukefal nas pospremita iz Pl. Kuhinja

Buki ni ostal lačen 🙂

topla kuhinja

pogled na vrh Krna iz Planine Zaslap

..iti ali ne iti na vrh? 🙂

Ivo in Tadeja na Planini Zaslap

mala planinka

Hanikin prvi dvatisočak … KRN 🙂

Prispevek o SPP – Spletna TV

 

Intervju v nočnem programu Slovenija 1- SLOVENSKA PLANINSKA POT

Prve dni po prihodu v cilj Slovenske planinske poti (SPP) sem bila zelo utrujena, ampak z vsakim dnem je počutje boljše. Počasi zbiram fotografije in izkušnjo sestavljam v celoto. V naslednjih dneh bom na tem blogu pripravila daljši zapis mojega popotovanja od Maribora do Debelega rtiča.

Danes ob polnoči sva se z Alešem Ogrinom v nočnem programu radia Slovenija 1 pogovarjala o mojem podvigu – dostopno na tej povezavi.

Preko spletne trgovine tektonik.si še vedno lahko naročite športne majice v podporo mojega projekta:

 

Katka na Slovenski planinski poti

Katka je starartala v Mariboru 18.8.2018 ob 6.05

Prvi dan je je uspela preteči 102 km. Za nekaj ur je zaspala na planini Vodol, malo pred Raduho.

Drugi dan je že premagala večino Kamniško Savinjskih Alp in si nekaj kratkih uric spanja privoščila v koči na Kokrškem sedlu.

Še v temi je opravilala vzpon na Grintavec, tako da je prve sončne žarke dočakala na Jezerski Kočni. Sledil je spust na Jezersko in nato vzpon na Storžič in Kriško goro pa naslednji spust do Tržiča. Do polnoči ji je uspelo priti še preko Dobrče in Begunjščice do Zelenice.

Po štirih urah spanca je bila že na poti naprej proti Stolu in Begunjščici. Po spustu v Mojstrano je sicer načrtovala nekaj urni počitek, vendar se je zaradi slabe vremenske napovedi v prihajajočih dneh samo na hitro osvežila in okrepčala in šla naprej noči naproti. Na Triglav se je v družbi treh spremljevalcev povzpela nekaj minut pred polnočjo. Do jutranje zore je uspela preko Plemenic in Bovškega Gamsovca priti na Kriške pode.

Malo je zadremala in že nadaljevala preko Razorja in nato po plezalni poti skozi Zadnje okno na Prisojnik. Na Vršiču si je zopet privoščila samo ‘power sleep’, saj vremenska napoved za naslednji dan spet ni bila najugodnejša. Tudi Jalovec osvojila ponoči.

Šesti dan je pričela z nekaj urnim spancem  v Trenti. Po vzponu na Prehodavce je nadaljevala mimo Sedmerih do Krnskega jezera. Na Krnu si je končno privoščila malo več spanca, dobrih 5 ur.

Danes ob 14.30 je prispela na Petrovo Brdo. Od tu naprej proti morju jo čakajo malo nižji hribi, vendar pa vremenska napoved ni najbolj ugodna. Že na spustu s Črne prsti jo je ujela prva nevihta.

Na poti jo spremljajo številni prijatelji in znanci. Poleg njih pa je spoznala tudi veliko novih ljudi, prijateljev gora in stezic, ki so se pridružili bodisi napovedano ali nenapovedano.

Vsi ste vabljen, da se ji pridružite  vsaj na delčku nejene dolge poti!

Težko je za daleč naprej napovedati njen napredek. Jutri dopoldan bo že nekje v bližini Idrije

Z nakupom športne majice v spletni trgovini www.tektonik.si  lahko podprete njen projekt SPP 2018.

 

avtor: Toni Vencelj

 

Slovenska planinska pot 2018

 

Te dni mineva eno leto, odkar sem pol leta po porodu odtekla prvi daljši – več urni tek.  Nikoli nimam občutka, da treniram veliko, pravzaprav treniram vedno veliko premalo, so bili pa treningi v zadnjem letu vseeno bolj načrtni in redni, kot kadarkoli. Konec septembra 2017 sem se opogumila za 42km Valamar trail v Rabcu in zmagala v ženski kategoriji. Oktobra 2017 sem bila povabljena na Dalmacijo ultra trail v Omiš, s strahospoštovanjem sem izbrala 100 kilometrsko razdaljo, saj sem bila šele osem mesecev po porodu in odtekla zelo lahkotno in brez večjih težav, ponovno zmagala v ženski kategoriji ter bila absolutno sedma.

Pričela sem razmišljati o sezoni 2018. Kot glavni cilj sem si zastavila Slovensko planinsko pot, ki je ostala moja velika nedokončana želja vse od leta 2014 (povezava na blog), ko sem se že lotila te poti, a žal neuspešno, predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj.  Ker nisem potrebovala jesenske pavze, sem lahko prvo tekmo tempirala že za februar in nastopila na tekmi ultramarathon world toura na  125 km dolgi Transgrancanariji. Vseh 18 ur na progi sem se spopadala s prebavnimi težavami in končala na 14. mestu, s čimer nisem bila zadovoljna. Zadnji hip sem se prijavila na 100 milj Istre, saj po Kanarcih nisem bila pretirano utrujena. Do razdalje 100 milj (170km) imam veliko spoštovanje, teči 100 km ali 100 milj je zelo velika razlika. Šest tednov kasneje mi je odlična uvrstitev na Istri 100 milj (2.mesto) – pod 23ur in pol, prinesla dobre ITRA točke, tako da sem se lahko zadnji hip prijavila na še eno World tour trail running tekmo – za julijski Eiger ultra trail 101km v Švici, ki slovi kot ena najlepših. Medtem sem sicer malo več časa posvetila treningom na asfaltu in ravnini zaradi Maratona treh src v mojih domačih Radencih v mesecu maju. Kar mi je kasneje bilo žal, saj mi je zmanjkalo časa za treninge po hribih in nabiranja višincev. V malo težjih razmerah, kar je sicer klasika za Radence, sem ga pretekla 3:09, kot tretja Slovenka, čeprav nisem bila uvrščena v državno prvenstvo, saj se nisem prijavila preko AZS (letošnja novost). Videla sem, da imam rezerve, če se bom v prihodnosti odločila odtečt še kak cestni maraton. Želja mi je vsekakor pod tri ure.

Na Eiger ultra nisem prišla povsem spočita, pa tudi dnevna forma ni bila ravno najboljša, zato sem bila zadovoljna z uvrstitvijo med deseterico (9.mesto).

S končanim Eiger ultra trailom se je pričelo odštevanje do letošnjega mojega slednjega in največjega izziva – Slovenske planinske poti v enem zamahu.

START:  sobota 18.8. ob 6ih zjutraj v Mariboru.

Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in v Evropi, ki jo je zasnoval Ivan Šumljak z značilno Knafelčevo markacijo s številko ena ob rdeče belih krogih. Dolga je okrog 600 kilometrov, skupaj se nabere več kot 45.000 metrov višinske razlike v vzponih in prav toliko v spustih. Pot poteka iz Radvanja pri Mariboru čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, čez najvišje vrhove Julijcev, Cerkljansko-Idrijsko hribovje, Nanos, Vremščico in Slavnik do morja. SPP ali planinska transverzala je eden od simbolov slovenskega planinarjenja in Planinske zveze Slovenije (PZS).

Pot je uradna od 1.avgusta 1953, od leta 1983 je pa izziv priti skozi čimhitreje. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh.Med tekači se v šali pogovarjamo , če nekdo premaga to pot v manj kot 14 dneh, lahko reče, da je pot pretekel, če potrebuje več časa, jo je prehodil. Zaradi ‘komercialnih’ interesov se knjižica z vsakim ponatisom malo spremeni.  Sama bom uporabila knjižico z 69-imi žigi, ki jo je uporabila tudi Ruth Podgornik Reš in ostali moški, ki so se “potegovali” za rekord SPP. Najnovejša knjižica im sicer 80 žigov vendar z izjemo ovinka v Kamniških Alpah in podaljška do Debelega rtiča, so vse nove točke na isti poti. Do sedaj je pot preteklo 9 moških (nekateri izmed njih tudi dvakrat) – Marko Dovjak, Franc Kavčič, Radovan Skubic Hillary, Milan Županec, Uroš Feldin, Andrej Martinčič, Nino Fijačko, Klemen Triler in Marjan Zupančič, ter 2 ženski (Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik).

Moški rekord ima Marjan Zupančič iz leta 2015: 7 dni 8 ur 9 minut.

Ženski rekord Anja Klančnik 2018: 11 dni 23 ur 49 minut.

Te dni se intenzivno ukvarjam s pripravami za celoten projekt.  Na poti mi bodo nudili suport moj mož Toni, Tadeja Krušec in Ivo Carin. Veliko tekačev se je že javilo, da me bodo spremljali na stezicah. Poskrbeti moramo tudi za leto in pol staro Hani. Prve štiri dni bo doma, v najboljših rokah svoje babi Marije, kasneje pa jo bom upam da tudi večkrat srečevala.

Na tako dolgi, nepredvidljivi in težki poti čez naše najvišje vrhove se lahko zgodi karkoli. Nemogoče je napovedati končni izzid, vsekakor pa mi je največja želja, da letos zagledam morje in prispem peš v Ankaran. <3 Vabim vas, da se mi na poti kadarkoli pridružite. O napredku vas bo sproti obveščal mož Toni. Vesela bom družbe, kjerkoli in kadarkoli, da bo ta neskončno dolga pot v prijetni družbi minila hitreje.

Prijateljica Tjaša Puklavec mi je oblikovala grafiko za majico. Z nakupom majice v spletni trgovini www.tektonik.si  lahko podprete moj projekt SPP 2018.

Hvala!

Se vidimo na poti ….

Katka

Trening za SPP

Dva tedna pred začetkom SPP se nama je ponudila priložnost, da opraviva zadnji dolg trening po hribih, in to skupaj, midva. Babi je prišla v varstvo k najini princeski. Toni je kot ponavadi imel zvečer še veliko opravkov glede pakiranja, tako da sva od doma krenila točno ob polnoči in malo pred drugo zjutraj štartala iz doline Vrata. Namen je bil preživeti noč brez spanca. Vožnjo sem izkoristila za kratek spanec, saj sem bila čisto povožena od celega delovnega tedna in prav mi je prišla kolona za Karavanke, da se je tudi nama pot nekoliko podaljšala. Nekako si nisem predstavljala, kako bom prestala noč.

RAZOR

 

Najprej sva se povzpela na Luknjo in po transverzalni poti šla proti Kriškim podom. Nadaljevala sva proti Razorju, kjer sva lahko ugasnila čelke. Noč mi je bila kar naporna zaradi zaspanosti. Sicer sva imela odprte vse možnosti, da zaspiva za kakšne pol urice v travi, skalah, .. kjerkoli, če bo kriza. Toni ni bil zaspan, zato sva lepo napredovala naprej. Proti jutru sem vzela eno kofeinsko tabletko. Ne vem kaj je pomagalo, a s pričetkom dneva, sem se zbudila tudi jaz. Na Razorju je bilo kar hladno, sam sončni vzhod sva zamudila, a uživala v razgledih na visokogorske hribe. Slikica ali dve in nadaljevala sva proti Prisojniku. Na odcepu za zadnje Prisojnikovo okno sva sklenila dogovor, da greva po spodnji poti, transverzalni, zgolj zato, da jo spoznava in primerjava z drugo, čez okno, ki jo že poznava. Spustila sva se za 400 metrov, na višino Vršiča in potem po sicer markirani, a čisto neshojeni začetni poti hodila proti vrhu Prisojnika. Priključila sva se slovenski poti, za spust sva izbrala grebensko. Lažje bi bilo obratno. A nama je bilo vseeno, namen je bil trening, čimveč višincev in plezanja po skalah. Na SPPju bom vsekakor šla čez zadnje okno, to, da sva se spustila tako nizko, me je psihično demotiviralo.

IZ PRISOJNIKA

Prisojnikovo prednje okno

 

Mislila sva nadaljevati iz Vršiča na Jalovec, a sem Tonija začela napeljevati, da Jalovec izpustiva, saj bo treba še nekako priti do avta. Imela sem občutek, da mi bo zmanjkalo moči za tako dolgo turo, ampak samo na račun zaspanosti. Takoj na spustu iz Vršiča do izvira Soče po poti alpe adria sem oživela in šlo je super naprej kljub vročini. Prelepa pot! Malo sva obžalovala, da nisva šla na Jalovec, a sva si pustila odprte možnosti, da za konec dneva greva še na Triglav, ali kam drugam, če bova pri močeh. Od izvira Soče sva po Soški poti tekla do Zadnjice. Še ena čudovita pot. Ni bilo čutiti hude vročine, saj sem se na vsake toliko osvežila v mrzli Soči. V Zadnjici sva imela krizni sestanek: kam greva pa sedaj? Na Luknjo, Kriške pode, Prehodavce ali Dolič? Izbrala sva neko srednjo varianto in šla na Kriške pode, kjer sva bila že zgodaj zjutraj. Vzpon se mi je zelo vlekel, saj sem bila nenehno žejna. Imela sva veliko vode s seboj, a jaz sem hrepenela po neki mrzli pijači. Pričela sva sanjati o mrzlem pivu, ki si ga bova privoščila v koči. Po slabih treh urah hoje s kar nekaj postanki, sva naposled prišla do piva in ležalnika z razgledom na Trento 1300 metrov nižje. Vau … res je lepo in odlično se imava. Ko je treba ponovno izbrati možnost povratka do Vrat, sva se kar na pamet odločila, da greva do Bivaka IV, namesto do Luknje … tam sva že danes bila, ne ljubi se nama po isti poti nazaj. Kmalu se nama je povetilo, da sva ponovno izbrala precej daljšo pot. 🙂 nič hudega… bova že. Pred nama je še bilo nekaj vzpona proti Križu s prelepim razgledom na Zg. Kriško jezero ter Triglav in okoliške gore, nato pa 1300 metrov spusta do avta. Na izhodišče sva prišla ob 22ih. Zadnjo uro so se mi v obraz zaletavale vešče, zaradi soja svetlobe naglavne svetilke.

PROTI KRIŽU

sonce zahaja za Razorjem

 

Preživela sva res čudovit dan … 20 ur na poti. Nabralo se je 50 km in okrog 5000 višincev. Babi je že zjutraj poslala sporočilo, da imava čas do nedelje popoldne, da je Hani super, in končno sva enkrat sva bila neobremenjena s časom in skrbmi. Vsekakor sva imela plan enkrat ponoči prispeti domov, vsaj jaz, Toni bi z lahkoto še bluzil. 🙂 Testirala sva nespanje, hrano, superge, tempo … za SPP. Najtežji del poti je bila vožnja domov. Preveč zaspana oba, se nisva mogla skoncentrirati na vožnjo. Večkrat sva se ustavljala. Ko sva za dobro uro prespala blizu Kranja, sem se prebudila z bolečim desnim gležnjem. Celo leto sem bila brez poškodb in kakšnih večjih težav, kaj je sedaj to …!?

18.8. se podajam na neskončno dolgo pot, okrog 570 km iz Maribora čez hribe do Ankarana, po SPP. Včeraj sva prehodila majhen, a eden zahtevnejših delov te poti. Edina želja je, da ne bom imela težav z gležnjem … vse ostalo bo šlo. 😉

Pridružite se mi, uro, dve ali cel dan ali več dni … kakorkoli, vesela bom vaše družbe!! Toni bo ažurno objavljal, kje se bom nahajala.

Se vidimo nekje v hribih!

Page 1 of 3123»

Categories