Category: Uncategorized

Intervju v nočnem programu Slovenija 1- SLOVENSKA PLANINSKA POT

Prve dni po prihodu v cilj Slovenske planinske poti (SPP) sem bila zelo utrujena, ampak z vsakim dnem je počutje boljše. Počasi zbiram fotografije in izkušnjo sestavljam v celoto. V naslednjih dneh bom na tem blogu pripravila daljši zapis mojega popotovanja od Maribora do Debelega rtiča.

Danes ob polnoči sva se z Alešem Ogrinom v nočnem programu radia Slovenija 1 pogovarjala o mojem podvigu – dostopno na tej povezavi.

Preko spletne trgovine tektonik.si še vedno lahko naročite športne majice v podporo mojega projekta:

 

Katka na Slovenski planinski poti

Katka je starartala v Mariboru 18.8.2018 ob 6.05

Prvi dan je je uspela preteči 102 km. Za nekaj ur je zaspala na planini Vodol, malo pred Raduho.

Drugi dan je že premagala večino Kamniško Savinjskih Alp in si nekaj kratkih uric spanja privoščila v koči na Kokrškem sedlu.

Še v temi je opravilala vzpon na Grintavec, tako da je prve sončne žarke dočakala na Jezerski Kočni. Sledil je spust na Jezersko in nato vzpon na Storžič in Kriško goro pa naslednji spust do Tržiča. Do polnoči ji je uspelo priti še preko Dobrče in Begunjščice do Zelenice.

Po štirih urah spanca je bila že na poti naprej proti Stolu in Begunjščici. Po spustu v Mojstrano je sicer načrtovala nekaj urni počitek, vendar se je zaradi slabe vremenske napovedi v prihajajočih dneh samo na hitro osvežila in okrepčala in šla naprej noči naproti. Na Triglav se je v družbi treh spremljevalcev povzpela nekaj minut pred polnočjo. Do jutranje zore je uspela preko Plemenic in Bovškega Gamsovca priti na Kriške pode.

Malo je zadremala in že nadaljevala preko Razorja in nato po plezalni poti skozi Zadnje okno na Prisojnik. Na Vršiču si je zopet privoščila samo ‘power sleep’, saj vremenska napoved za naslednji dan spet ni bila najugodnejša. Tudi Jalovec osvojila ponoči.

Šesti dan je pričela z nekaj urnim spancem  v Trenti. Po vzponu na Prehodavce je nadaljevala mimo Sedmerih do Krnskega jezera. Na Krnu si je končno privoščila malo več spanca, dobrih 5 ur.

Danes ob 14.30 je prispela na Petrovo Brdo. Od tu naprej proti morju jo čakajo malo nižji hribi, vendar pa vremenska napoved ni najbolj ugodna. Že na spustu s Črne prsti jo je ujela prva nevihta.

Na poti jo spremljajo številni prijatelji in znanci. Poleg njih pa je spoznala tudi veliko novih ljudi, prijateljev gora in stezic, ki so se pridružili bodisi napovedano ali nenapovedano.

Vsi ste vabljen, da se ji pridružite  vsaj na delčku nejene dolge poti!

Težko je za daleč naprej napovedati njen napredek. Jutri dopoldan bo že nekje v bližini Idrije

Z nakupom športne majice v spletni trgovini www.tektonik.si  lahko podprete njen projekt SPP 2018.

 

avtor: Toni Vencelj

 

Slovenska planinska pot 2018

 

Te dni mineva eno leto, odkar sem pol leta po porodu odtekla prvi daljši – več urni tek.  Nikoli nimam občutka, da treniram veliko, pravzaprav treniram vedno veliko premalo, so bili pa treningi v zadnjem letu vseeno bolj načrtni in redni, kot kadarkoli. Konec septembra 2017 sem se opogumila za 42km Valamar trail v Rabcu in zmagala v ženski kategoriji. Oktobra 2017 sem bila povabljena na Dalmacijo ultra trail v Omiš, s strahospoštovanjem sem izbrala 100 kilometrsko razdaljo, saj sem bila šele osem mesecev po porodu in odtekla zelo lahkotno in brez večjih težav, ponovno zmagala v ženski kategoriji ter bila absolutno sedma.

Pričela sem razmišljati o sezoni 2018. Kot glavni cilj sem si zastavila Slovensko planinsko pot, ki je ostala moja velika nedokončana želja vse od leta 2014 (povezava na blog), ko sem se že lotila te poti, a žal neuspešno, predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj.  Ker nisem potrebovala jesenske pavze, sem lahko prvo tekmo tempirala že za februar in nastopila na tekmi ultramarathon world toura na  125 km dolgi Transgrancanariji. Vseh 18 ur na progi sem se spopadala s prebavnimi težavami in končala na 14. mestu, s čimer nisem bila zadovoljna. Zadnji hip sem se prijavila na 100 milj Istre, saj po Kanarcih nisem bila pretirano utrujena. Do razdalje 100 milj (170km) imam veliko spoštovanje, teči 100 km ali 100 milj je zelo velika razlika. Šest tednov kasneje mi je odlična uvrstitev na Istri 100 milj (2.mesto) – pod 23ur in pol, prinesla dobre ITRA točke, tako da sem se lahko zadnji hip prijavila na še eno World tour trail running tekmo – za julijski Eiger ultra trail 101km v Švici, ki slovi kot ena najlepših. Medtem sem sicer malo več časa posvetila treningom na asfaltu in ravnini zaradi Maratona treh src v mojih domačih Radencih v mesecu maju. Kar mi je kasneje bilo žal, saj mi je zmanjkalo časa za treninge po hribih in nabiranja višincev. V malo težjih razmerah, kar je sicer klasika za Radence, sem ga pretekla 3:09, kot tretja Slovenka, čeprav nisem bila uvrščena v državno prvenstvo, saj se nisem prijavila preko AZS (letošnja novost). Videla sem, da imam rezerve, če se bom v prihodnosti odločila odtečt še kak cestni maraton. Želja mi je vsekakor pod tri ure.

Na Eiger ultra nisem prišla povsem spočita, pa tudi dnevna forma ni bila ravno najboljša, zato sem bila zadovoljna z uvrstitvijo med deseterico (9.mesto).

S končanim Eiger ultra trailom se je pričelo odštevanje do letošnjega mojega slednjega in največjega izziva – Slovenske planinske poti v enem zamahu.

START:  sobota 18.8. ob 6ih zjutraj v Mariboru.

Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in v Evropi, ki jo je zasnoval Ivan Šumljak z značilno Knafelčevo markacijo s številko ena ob rdeče belih krogih. Dolga je okrog 600 kilometrov, skupaj se nabere več kot 45.000 metrov višinske razlike v vzponih in prav toliko v spustih. Pot poteka iz Radvanja pri Mariboru čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, čez najvišje vrhove Julijcev, Cerkljansko-Idrijsko hribovje, Nanos, Vremščico in Slavnik do morja. SPP ali planinska transverzala je eden od simbolov slovenskega planinarjenja in Planinske zveze Slovenije (PZS).

Pot je uradna od 1.avgusta 1953, od leta 1983 je pa izziv priti skozi čimhitreje. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh.Med tekači se v šali pogovarjamo , če nekdo premaga to pot v manj kot 14 dneh, lahko reče, da je pot pretekel, če potrebuje več časa, jo je prehodil. Zaradi ‘komercialnih’ interesov se knjižica z vsakim ponatisom malo spremeni.  Sama bom uporabila knjižico z 69-imi žigi, ki jo je uporabila tudi Ruth Podgornik Reš in ostali moški, ki so se “potegovali” za rekord SPP. Najnovejša knjižica im sicer 80 žigov vendar z izjemo ovinka v Kamniških Alpah in podaljška do Debelega rtiča, so vse nove točke na isti poti. Do sedaj je pot preteklo 9 moških (nekateri izmed njih tudi dvakrat) – Marko Dovjak, Franc Kavčič, Radovan Skubic Hillary, Milan Županec, Uroš Feldin, Andrej Martinčič, Nino Fijačko, Klemen Triler in Marjan Zupančič, ter 2 ženski (Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik).

Moški rekord ima Marjan Zupančič iz leta 2015: 7 dni 8 ur 9 minut.

Ženski rekord Anja Klančnik 2018: 11 dni 23 ur 49 minut.

Te dni se intenzivno ukvarjam s pripravami za celoten projekt.  Na poti mi bodo nudili suport moj mož Toni, Tadeja Krušec in Ivo Carin. Veliko tekačev se je že javilo, da me bodo spremljali na stezicah. Poskrbeti moramo tudi za leto in pol staro Hani. Prve štiri dni bo doma, v najboljših rokah svoje babi Marije, kasneje pa jo bom upam da tudi večkrat srečevala.

Na tako dolgi, nepredvidljivi in težki poti čez naše najvišje vrhove se lahko zgodi karkoli. Nemogoče je napovedati končni izzid, vsekakor pa mi je največja želja, da letos zagledam morje in prispem peš v Ankaran. <3 Vabim vas, da se mi na poti kadarkoli pridružite. O napredku vas bo sproti obveščal mož Toni. Vesela bom družbe, kjerkoli in kadarkoli, da bo ta neskončno dolga pot v prijetni družbi minila hitreje.

Prijateljica Tjaša Puklavec mi je oblikovala grafiko za majico. Z nakupom majice v spletni trgovini www.tektonik.si  lahko podprete moj projekt SPP 2018.

Hvala!

Se vidimo na poti ….

Katka

Trening za SPP

Dva tedna pred začetkom SPP se nama je ponudila priložnost, da opraviva zadnji dolg trening po hribih, in to skupaj, midva. Babi je prišla v varstvo k najini princeski. Toni je kot ponavadi imel zvečer še veliko opravkov glede pakiranja, tako da sva od doma krenila točno ob polnoči in malo pred drugo zjutraj štartala iz doline Vrata. Namen je bil preživeti noč brez spanca. Vožnjo sem izkoristila za kratek spanec, saj sem bila čisto povožena od celega delovnega tedna in prav mi je prišla kolona za Karavanke, da se je tudi nama pot nekoliko podaljšala. Nekako si nisem predstavljala, kako bom prestala noč.

RAZOR

 

Najprej sva se povzpela na Luknjo in po transverzalni poti šla proti Kriškim podom. Nadaljevala sva proti Razorju, kjer sva lahko ugasnila čelke. Noč mi je bila kar naporna zaradi zaspanosti. Sicer sva imela odprte vse možnosti, da zaspiva za kakšne pol urice v travi, skalah, .. kjerkoli, če bo kriza. Toni ni bil zaspan, zato sva lepo napredovala naprej. Proti jutru sem vzela eno kofeinsko tabletko. Ne vem kaj je pomagalo, a s pričetkom dneva, sem se zbudila tudi jaz. Na Razorju je bilo kar hladno, sam sončni vzhod sva zamudila, a uživala v razgledih na visokogorske hribe. Slikica ali dve in nadaljevala sva proti Prisojniku. Na odcepu za zadnje Prisojnikovo okno sva sklenila dogovor, da greva po spodnji poti, transverzalni, zgolj zato, da jo spoznava in primerjava z drugo, čez okno, ki jo že poznava. Spustila sva se za 400 metrov, na višino Vršiča in potem po sicer markirani, a čisto neshojeni začetni poti hodila proti vrhu Prisojnika. Priključila sva se slovenski poti, za spust sva izbrala grebensko. Lažje bi bilo obratno. A nama je bilo vseeno, namen je bil trening, čimveč višincev in plezanja po skalah. Na SPPju bom vsekakor šla čez zadnje okno, to, da sva se spustila tako nizko, me je psihično demotiviralo.

IZ PRISOJNIKA

Prisojnikovo prednje okno

 

Mislila sva nadaljevati iz Vršiča na Jalovec, a sem Tonija začela napeljevati, da Jalovec izpustiva, saj bo treba še nekako priti do avta. Imela sem občutek, da mi bo zmanjkalo moči za tako dolgo turo, ampak samo na račun zaspanosti. Takoj na spustu iz Vršiča do izvira Soče po poti alpe adria sem oživela in šlo je super naprej kljub vročini. Prelepa pot! Malo sva obžalovala, da nisva šla na Jalovec, a sva si pustila odprte možnosti, da za konec dneva greva še na Triglav, ali kam drugam, če bova pri močeh. Od izvira Soče sva po Soški poti tekla do Zadnjice. Še ena čudovita pot. Ni bilo čutiti hude vročine, saj sem se na vsake toliko osvežila v mrzli Soči. V Zadnjici sva imela krizni sestanek: kam greva pa sedaj? Na Luknjo, Kriške pode, Prehodavce ali Dolič? Izbrala sva neko srednjo varianto in šla na Kriške pode, kjer sva bila že zgodaj zjutraj. Vzpon se mi je zelo vlekel, saj sem bila nenehno žejna. Imela sva veliko vode s seboj, a jaz sem hrepenela po neki mrzli pijači. Pričela sva sanjati o mrzlem pivu, ki si ga bova privoščila v koči. Po slabih treh urah hoje s kar nekaj postanki, sva naposled prišla do piva in ležalnika z razgledom na Trento 1300 metrov nižje. Vau … res je lepo in odlično se imava. Ko je treba ponovno izbrati možnost povratka do Vrat, sva se kar na pamet odločila, da greva do Bivaka IV, namesto do Luknje … tam sva že danes bila, ne ljubi se nama po isti poti nazaj. Kmalu se nama je povetilo, da sva ponovno izbrala precej daljšo pot. 🙂 nič hudega… bova že. Pred nama je še bilo nekaj vzpona proti Križu s prelepim razgledom na Zg. Kriško jezero ter Triglav in okoliške gore, nato pa 1300 metrov spusta do avta. Na izhodišče sva prišla ob 22ih. Zadnjo uro so se mi v obraz zaletavale vešče, zaradi soja svetlobe naglavne svetilke.

PROTI KRIŽU

sonce zahaja za Razorjem

 

Preživela sva res čudovit dan … 20 ur na poti. Nabralo se je 50 km in okrog 5000 višincev. Babi je že zjutraj poslala sporočilo, da imava čas do nedelje popoldne, da je Hani super, in končno sva enkrat sva bila neobremenjena s časom in skrbmi. Vsekakor sva imela plan enkrat ponoči prispeti domov, vsaj jaz, Toni bi z lahkoto še bluzil. 🙂 Testirala sva nespanje, hrano, superge, tempo … za SPP. Najtežji del poti je bila vožnja domov. Preveč zaspana oba, se nisva mogla skoncentrirati na vožnjo. Večkrat sva se ustavljala. Ko sva za dobro uro prespala blizu Kranja, sem se prebudila z bolečim desnim gležnjem. Celo leto sem bila brez poškodb in kakšnih večjih težav, kaj je sedaj to …!?

18.8. se podajam na neskončno dolgo pot, okrog 570 km iz Maribora čez hribe do Ankarana, po SPP. Včeraj sva prehodila majhen, a eden zahtevnejših delov te poti. Edina želja je, da ne bom imela težav z gležnjem … vse ostalo bo šlo. 😉

Pridružite se mi, uro, dve ali cel dan ali več dni … kakorkoli, vesela bom vaše družbe!! Toni bo ažurno objavljal, kje se bom nahajala.

Se vidimo nekje v hribih!

Eiger ultra trail 2018

Moja letošnja tretja tekma v World tour seriji ultra tekov – Eiger ultra trail E101 v Grindelwaldu v Švici.

Zadnji dnevi pred odhodom so bili namenjeni počitku, a sem si sama zakomplicirala življenje in garala od zgodnjega jutra do pozne noči, tako v službi kot doma s prenovo kletnega prostora, vmes preživljala čas s Hani. Mama je bila skoz v pripravljenosti za varstvo in šele zadnji dan pred odhodom sem začela razmišljati, da bo morda res najboljše za vse, če greva v Švico sama. V sredo ponoči med polfinalno tekmo v nogometu sva krenila na pot, Hani pa ostala doma v svoji posteljici z najbolj skrbno babi na svetu. Prišla sva do okolice Benetk in spala do jutra. Oba sva bila preutrujena za vožnjo. Popoldne smo praktično istočasno prispeli v Grindelwald z Uršulo in Drejko, smo se pa nenapovedano srečali že prej na počivališču za tunelom Gottard. Skupaj smo našli zastojnski parking blizu centra mesta nasproti cerkvice, kjer smo v naslednjih nočeh prišparali kar nekaj frankov, ki bi jih sicer lahko zapravili za prenočišče v hotelu ali kampu. Na drugi strani ceste pa še javni wc, odprt 24ur/dan.  Imeli smo super lokacijo s pogledom na Eiger, si pa ne predstavljam kako bi tukaj krotila Hani .. bilo bi nemogoče, saj je postala prava mala raziskovalka in v sekundi dvajset odlaufa v svojo smer. Tako, da sem neskončno hvaležna moji mami, da je pripravljena priti k nam, biti z njo, po vrhu pa se ji posveča maksimalno!! Hvala!

Vse bi lahko bilo idealno. A ni bilo. Toni je takoj po prihodu šel na trening do naše 3. okrepčevalnice, na First .. idilično jezero v osrčju Švicalskih Alp. Ta čas smo mi spili pre race beer z Joli in Mihatom ter Uršulo in Drejko, ter si pričeli kuhat večerjo. Po večerji je naposled prišel trenutek, da sem se končno lahko ulegla … Počutila sem se brez atoma moči. In ne mine par minut po tem, ko se s treninga vrne Toni, z željo spit kakšno pivo in brkljat po kombiju in prestavljat škatle prav pod posteljo.

     

 

Ponovno sem začela nergat, tako kot že cel dan in še dneve prej. Toni pa verjetno prvič, kar ga poznam, čisto znori. Dosti ima mojega teženja, jaz pa imam tudi dovolj vsega. Naslednja dva dni sva imela tiho mašo. Bravo midva, končno sva sama, lahko bi uživala na polno, midva pa si takole uničiva dopust. Naslednji dan ni bilo nobenega prigovajanja naj jem, jem in še enkrat jem, nič mi ni pomagal pri pakiranju, niti časovnega plana tekme nisem dobila, kot ga ponavadi. Tak da sem vse naredila po svoje, veliko bolj površno kot se zadeve loti Toni in konec dneva sem ugotovila, da je moj karbolovding bolj slab. Vse skupaj je bilo bolj brez pomena, priznam, da sem razmišljala celo v smeri, da greva kar domov. Dobro, da tega nisem rekla na glas, ker bi se Toni verjetno v tistem momentu čisto strinjal.

Startali smo ob 4:00 zjutraj. Potlačila sem žalost, ker sem se na štart morala odpravit sama, ampak vseeno vesela, saj sta z menoj bili Uršula in Drejka. Neizmerno občudujem njuno povezanost! Objamemo se in si zaželimo srečno. Pri prebijanju v začetne vrste srečam še Mihija. Start je sredi noči in vse poteka precej mirno. Naj bi nas bilo 600 tekačev na najdaljši razdalji 101 km z 6500 višinci. Ko sem prvič pogledala na uro, je pokazala da že 25minut  tečem po vzpenjajočem se asfaltu, preden smo šli na ožjo gozdno stezico. Pristala sem v strnjeni koloni, a se nisem kaj dosti obremenjevala, morda mi je bil prepočasen tempo, a bolje tako, kot da porabim preveč energije že v začetku.

 

Do prve kontrolne točke Gr. Scheidegg smo prehodili dobrih 1000 višincev, jaz pa čisto po nepotrebnem nosila s seboj dva polna bidona … okrepčevalnice so bile zelo pogosto. (Toni bi mi sigurno zračunal, da ne potrebujem toliko s seboj). Na prvi kontrolni točki dohitim Mihata in zaželiva si srečno, kaj več se nama očitno ne ljubi pogovarjat. Mene že začenja preganjati misel na to, za kateri grm se bom skrila. Vse do tranzicije na 50-em km nisem imela najboljšega občutka v želodcu in večkrat sem morala na wc. Je pa bil ves čas problem, ker je bilo polno tekačev pred in za menoj in zelo malo primernih mest, da se lahko skriješ. Že itak sem bila bolj klavrno razpoložena, pa še Kanarci se očitno ponavljajo..groza! Na Faulhorn-u (2681m), naši najvišji točki me je zazeblo, nebo se je zaprlo, naenkrat ni bilo več razgledov, rahlo je začelo deževati in pihalo je. Oblečem jaknico, a je na spustu spet takoj toplo. Tudi razgledi se ponovno odprejo, stezice in narava je v tem delu prekrasna. Sploh razgledi na Interlaken, jezera in okoliške hribe me čisto očarajo. Nekako sem prestala do polovice poti, čeprav sem imela na zadnjem dolgem spustu do Tonija, ki me je čakal na polovici, že čisto nabite noge. Pred tem me je enkrat poklical in povprašal kako mi gre. Malo sem pojamrala, da imam neverjetno težke noge za dolino in je rekel, naj se ne sekiram, da je videl, da so res zoprno strme poti in da je to normalno, naj samo čim bolj počasi in se prišparam za kasneje. Ok, očitno se bova vsaj ogovarjala, ko pridem do dogovorjene točke. Doma sem imala samo 4 treninge spustov … prvič iz Krvavca 1000 višincev in sem cel teden komaj hodila, kaj šele tekla. Nato še trikrat po 1000 višincev. To je to, zmanjkalo je časa za več, cestni maraton v Radencih me je oropal treningov nabiranja višincev. Na Eigerju sem že do tranzicije v kraju Burglauenen nabrala 3546 spusta in verjetno je že sama ta cifra krivec, da sem imela uničene noge. Ampak pred menoj je še enkrat toliko kilometrov in še skoraj enkrat toliko višincev za gor kot za dol! … a sem jaz normalna?

Na tranziciji mi Toni pomasira noge s hladilnim mazilom in zamenja bidone ter doda par Winforce gelov. »Katka, na Kleine Scheidegg, na 77-em km te bom spet pričakal, le počasi sedaj v klanec in čuvaj se, dolga je še!« Ok, očitno je med nama vse ok. Bil je čisto noter v tekmi, in spremljal prednosti, zaostanke , .. Iz tranzicije se je pot vzpenjala do onemoglosti … pred menoj je bila še težka pot, najprej do Wengna, nato Mannlichen na 2224m.  V klanec sem ujela en svoj ritem in skušala ohranjat nek pulz, da mi ni preveč padel. Spomnila sem se besed druge Hanikine babi Majdice : »Daj vse od sebe!«, ker ve, da na vsak cilj pridem preveč spočita. In res sem skušala odslej dat več od sebe. Cilj je bil priti do cilja, za mojo mamo in za Hani in Tonija, ki se vsak na svoj način žrtvujejo zame, da sem lahko sedaj tukaj. Kasneje sta mi punci rekli, da sem imela 3.najhitrejši čas spusta na Alpigen v ženski kategoriji. Toni me je začel kar naprej klicarit, jaz pa spet pizdakat v telefon, da se ne morem pogovarjat, saj nimam zakupljenih podatkov in to me bo precej drago stalo, in še trikrat sva se srečala na okrepčevalnicah. Vsaj napitkov mi ni bilo treba več mešati. 🙂

 

 

Sporočil mi je, da bom z lahkoto med deseterico, če tako nadaljujem, kar se je meni zdelo neverjetno, saj sem imela občutek, da grem precej slabo, punc pa tudi nobenih nisem prehitevala. Spust je zares letel .. še Toni mi je komaj zbežal naprej. Na Alpigenu, na 86 km me je ujela nevihta. Hitro sem vzela košček banane in odbrzela naprej. Za seboj sem slišala grmenje, malo kasneje pa prejela Tonijev klic, da sem imela srečo, saj so za menoj ustavili tekmo zaradi nevihte. Vseh 10 km spusta  spusta iz Eigergletcherja mi je šlo odlično. Prispem na 93. km in gospod me prijazno ustavi, da je tekma prekinjena. Ojej, očitno tudi za nas. Kar žal mi je, saj mi je šlo res super, končno! Ne vem kako dolgo smo sedeli v garaži, zaprti pred dežjem in čakali na razplet .. “Katka, samo tri so v cilju, vse ostale so s teboj tam gor, vidim po GPS-u, bodi ready, če vas bodo spustili naprej! Ni še konec tekme!” Joj, ta moj Toni. Naposled so se odločiti skrajšati tekmo za zadnjih 300 višincev in 6km, ter nas poslali po bližnjici direktno v cilj. Toniju niti nisem imela časa javit kdaj sem štartala. Šla sem na polno ta dva zadnja kilometra in za šalo prehitela ostale punce, ki so startale celo pred menoj in v cilj pritekla kot absolutno četrta. Na koncu spet mešani občutki … zadovoljna, ker sem videla s kakšno lahkoto sem pritekla v cilj, ter žalostna, ker očitno spet nisem dala dovolj od sebe, pa še v cilju me ni pričakoval Toni. Razumljivo, ni vedel, kdaj nas bodo spustili naprej in čakati bi moral na dežju …Sta mi pa iz balkona mahali in pošiljali poljubčke Joli in Amelie. Sprehodila sem se do kombija, kjer me je čakal Toni. Bilo mu je hudo, ker me je zamudil, a nič za to .. še bodo priložnosti. V nahrbtnik sva strpala par stezičarjev in jaz sveže cunje ter gel za tuširanje – ponovno bom izkoristila vroč tuš v hotelski sobi 302 pri Joli. Pričakali smo še ostale, nato mi je Toni pripravil romantično večerjo pod zvezdami. Žela sem svojih 5 minut slave, saj so vsi mislili, da sem v cilj prišprintala kot četrta. Dopoldne naslednjega dne so že popravili rezultate in dejansko sem bila 9. v ženski konkurenci s časom 15 ur 38 minut. Ciljni šprint ni bil dovolj za stopničke, potrebno bo še naprej pridno trenirati za kakšen boljši rezultat. Vesela sem, da sem se uvrstila med deseterico. Eiger ultra trail vsekakor spada med lepše teke, na katerih sem bila, odlično organizirane in maksimalno je poskrbljeno za varnost na sami progi. Stezice so res da tekaške, a jaz sem jih doživela kot kar zahtevne. Vzponi in spusti so ponekod zelo strmi. Vsekakor pa priporočam to doživetje! Škoda, da je za nas bila tekma skrajšana.

Za konec zahvala moji mami za nesebično pomoč! Hvala Uršuli in Drejki za prekrasne skupne trenutke z razgledom na Eiger! Hvala Toniju, da me je prenašal in spremljal. Čestitke in hvala za tuš družini Markovič … prekrasni ste!! ♡

            

Velebit in morje v začetku maja

V ponedeljek 31.4. smo po moji službi potovali proti Severnemu Velebitu, pravzaprav brez posebnega plana. Želela sva združiti morje in hribe, moja dodatna želja je še bila, da se ne vozimo predaleč, saj imamo na voljo zgolj štiri dni. Vpetek se moramo vračati zaradi sobotnega dogodka v Ljubljani – Teka trojk z Žiga X Gombačem. Vozili smo se skoraj tri ure, in se sparkirali čisto blizu prvega cilja: Zavižana. Neznansko sem bila ponosna na svojo malo punčko, kako brez težav je prenesla vožnjo, čisto nič spala in povrhu ni bila sitna. Na koncu jo je zmanjkalo in samo prestavila sva jo iz stolčka na posteljo, ob previjanju in preoblačenju se sploh ni zbudila in spančkala naprej. S Tonijem sva sedela zunaj ob pirčku in polni luni ter opazovala zvezde. Bilo bi popolno, če ne bi bilo kar hladno na nadmorski višini okrog 900 metrov. Zgodaj zjutraj smo se prestavili do vhoda v nacionalni park Severni Velebit – Babić Siča, plačali vstopnino 80 kn, si pripravili zajtrk in šli peš na Zavižan (1594m). Možen je dostop z avtomobilom do vrha po 7 km dolgi makedamski cesti, a jaz sem komaj čakala, da se sprehodimo po samotnih in še precej zasneženih stezicah ter uživamo v razgledu na kvarnerske otoke. Vidljivost sicer ni bila najbolj brilijantna, a vseeno je bilo krasno. Na Zavižanu je planinski dom in najstarejša meteorološka postaja na Hrvaškem. Hani je uživala ob pogledu na table z opisi divjih živali, volkov, lisic, orlov, medvedov, ..midva malo manj 😉

Mislila sem na Pio in Andreja, ki trenutno hodita po poti Via Adriatica Trail …dobrih 1000 km dolgi poti od Rta Kamenjak v Istri do Prevlake naprej od Dubrovnika. Hodimo po območju, katerega bosta čez par dni tudi onadva obiskala. Zelo sem si želela, da bi se naša pot nekje prekrižala. Popoldne smo se odpeljali v že znan kamp Raša pri Sv.Juraju, zgolj zato, ker smo lahko sparkirani praktično na plaži tik ob morju. Toni je nalovil ribic, midve pa namočile nogice v mrzlo morje (namerili smo 16 stopinj!)

Hani je cel popoldan in naslednje jutro premetavala kamenčke in hodila naokrog praktično brez prestanka. Prespala je vso noč, ob šestih pa rutinsko vstajanje. Zjutraj smo se pejali proti Karlobagu in na Baške Oštarije.

Preživeli smo najlepši možen dan, Hani je bila na ta dan stara 15 mesecev. Sparkirali smo se na prekrasni planoti, nekje ob Premužičevi stazi s pogledom na Kizo. Po krajšem pohajkovanju na vrh Kize (1274m) in nazaj smo preživeli ves popoldan na sončku, na dekci, v naravi. Kuhali smo in lenarili.

Hani je imela ogromno prostora za raziskovanje in hojo, bilo ni skoraj nič prometa, ljudi zelo malo (nekaj jih je zaključevalo dvodnevno turo po 50km dolgi Premožičevi stazi). Koliko je pa kač naokrog, pa raje nisem razmišljala. 😉 Zjutraj smo se zaradi vetra prestavili na par sto metrov oddaljeno lokacijo in v miru pojedli zajtrk. Toni je nabral regrat za solato. Poslal me je na trening po Premožičevi stazi, “kakor dolgo želim”, je rekel, s Hani sta pa šla z vozičkom proti Karlobagu. Najprej je nameraval gor in dol po asfaltni cesti nazaj do kombija, na koncu me je pa res klical po dobri uri treninga, da sta na glavni cesti proti Karlobagu, saj ni nobenega prometa in naj ju dohitim s kombijem, ko bom konec. Moja tura je bila prečudovita in vsekakor si v bližnji prihodnosti želim pretečt to pot, sicer precej nesproščena zaradi medvedov in kač, saj sem bila sama. Srečala nisem žive duše. Oboji smo pretekli 16km, ko sem ju dohitela, Hani pa mi ob snidenju naklonila tako čudovit nasmešek, da so mi stopile solze v oči. Očitno ji ni hudega. Hvala sonček moj, da je s teboj vse tako enostavno! (zaenkrat … se zavedam, da pri otrocih nikoli ne veš kaj te čaka:)).

S Hani sva se peljali v Karlobag s kombijem, Toni pa preostalih par kilometrov pretekel. Medtem sva oba dobila sms od Žigata, da ne more z nama na Trojke, če imava kakšno zamenjavo. Krizni sestanek: Toni reče: “Žiga me je zdaj zajebal, ker nisem s seboj vzel dovolj pira!” 🙂 Meni je pa iskreno tudi zelo odgovarjalo podaljšati dneve ob morju, tako da zamenjave sploh nisva iskala. Imeli smo se res čudovito. Prespali smo ob morju v Karlobagu, Toni se je pripravil za ribolov, jaz pa uspavala Hani in končno prišla do svojega časa, da v miru spijem pivo in zapišem par vrstic v dnevnik, že zaslišiva neko žvižganje in v momentu neurje. Pa je splaval po vodi tako ribolov, kot moji načrti, lilo in treskalo je na polno. Kraj ni bil ravno najbolj primeren za kampiranje na črno, Hani se je ponovno zbudila ob svitanju  dneva, tako da smo se zelo zgodaj premaknili naprej proti Paklenici in glede na slabo vremensko napoved za hribe, smo ves dan prebili v kampu Šibuljina.

Oba sva popoldne izmenično šla na krajši trening.  Hani je šibala sem in tja po kampu, jaz jo pa lovila ves dan. Zelo izčrpujoče, zvečer, ko zaspi in imam nekaj časa zase, pravzaprav kmalu zmanjka tudi mene. Toni je lovil ribe iz pomola, menda je bil bolj slab plac za lovit, a vseeno smo se naslednji dan mastili z ribami, bilo jih je vsaj deset (orada, šparji in bukve). Moj Toni res zna presenečat. <3

Peti dan našega pohajkovanja smo šli na Alana. Alan (1414m) je prelaz, ki povezuje Jablanac in Liko ter vmesna točka Premužičeve staze, kjer pohodniki običajno prespijo v planinskem domu. V tem potovanju nam ni uspelo še na Mali Alan, soroden po imenu, vendar čisto na jugu Velebita, nad tunelom Sveti Rok. Vsekakor ostaja naš cilj v prihodnosti.

Namesto teka trojk, sem opravila trening iz Jablanaca, 300m nmv višje, kjer se cesta odcepi z Jadranske magistrale, na Alana. V dobrih dveh urah sem pretekla 21km in 1000 višincev.

Toni je prestavil kombi na vrh, a je preveč pihalo in se spustil na višino 600metrov ter mi s Hani šel nasproti z vozičkom.  Ponovno smo se odpeljali v kamp Sv. Juraj za 20 eur/noč. S Pio in Andrejem smo se dogovorili, da se naslednji dan vidimo nekje na poti na relaciji Krivi put – Vratnik. Neznansko sem se veselila. Kot zakleto sicer Toni ta večer ni nalovil popolnoma ničesar (ker sva si žela pripraviti ribice za kosilo še za njiju). Sta pa na srečo ravno na Krivem putu dobila nebeško oskrbo srčnih ljudi, spala v topli postelji, se stuširala s toplo vodo in uživala v gurmanskih dobrotah, vse to prvič po desetih dneh.

Kakšni dve uri smo hodili skupaj, Hani malo v ruksaku, malo v vozičku, nato pojedli izvrstne kalamarje in pečen krompirček iz Tonijeve kuhinje v gozdu. Hotel s petimi zvezdicami! Solato – regrad in čemaž, smo nabrali sproti med pohajkovanjem. Čudovito smo se imeli in čas je čisto prehitro minil. Želim jima lahek in varen korak vse do cilja.

Preživeli smo prekrasne dneve, kljub ne ravno perfektnemu vremenu. Potovati z majhnim otrokom je pravzaprav čisto enostavno, če si sam ne delaš nepotrebnih skrbi. Neskončno se veselim naših nadaljnih odklopov v naravi, v sredini avgusta se pa podajam na svojo avanturo – Slovensko planinsko pot iz Maribora do Ankarana …

Cena 6-dnevnega potovanja: 200 € za vse tri (všteto čisto vse: gorivo, cestnine, 3xnočitev v kampu, hrana).

  

 

100 milj Istre

Slovenska ekipa v Umagu
Foto: Iztok Deželak

Na letošnji Transgrancanarii sem imela večja pričakovanja kot 14. mesto med ženskami, zato sem se že na poti s Kanarcev prijavila na Istro 100 milj, kot nekakšen popravni izpit. Verjamem, da se to sliši noro … ponovno 125 km plus še en maraton… a tako zgledajo popravni izpiti? 🙂 Dobro, da imam podobno norega moža, ki me pri teh stvareh več kot 100% podpira. Moji mami sem samo namignila, da razmišljam o nastopu na Istri, že se je ponudila, da si bo vzela dopust in te tri dni preživela pri nas v Šentvidu s Hani, midva pa naj brezskrbno opraviva s tekmo. Seveda bi jo raje imela ob sebi, a dogodki so se odvijali v smeri, da sva se proti Umagu res odpravila sama in sem prvič bila za toliko časa ločena od svoje male princeske. Po Transgrancanarii sem bila kar lep čas precej povožena, tako, da so treningi v zadnjem mesecu bili bolj kratki, v mesecu marcu sem pretekla zgolj 258 km. Rekordno število mesečnih kilometrov sem dosegla v januarju, in sicer 450 km, sicer pa povprečno tečem krepko pod 400 km mesečno. Ko se pogovarjam z drugimi, v večini trenirajo veliko več. Kaj se bo zgodilo na 100 miljah Istre z menoj, mi je bila neznanka, saj sem se prvič podajala na tako dolgo pot. Misli na tako dolgo preizkušnjo so me spremljale ves mesec in bolj se je bližal dan D, bolj so mi poletavali metuljčki v trebuščku. V službi me je par ljudi vprašalo, na koliko kilometrov grem, a si nisem upala odgovoriti, sem rekla, da povem, ko preizkušnjo prestanem, ker 168 km in 6500 višincev pretečt, je razdalja, ki je marsikomu nepredstavljiva, na nek način je bila nepredstavljiva tudi meni.

Istra 100 milj iz leta v leto raste, uvrstili so se v Ultra Trail World Tour serijo, kot ena izmed 19.-ih tekem po celem svetu v ultratrailu. Na štirih razdaljah se nas je letos udeležilo 1652 tekmovalcev (Yellow = 41km, Green = 67km, Blue = 110km ter Red = 168 km).  Sama sem izbrala rdečo, najdaljšo razdaljo, z 6500 višinci. Na startu v Labinu nas je bilo v petek popoldne ob petih 373 tekmovalcev.

V Umag sva prispela v četrtek pozno popoldne, na prevzemu startnih številk pa je že bila taka kolona, da se je čakalo vsaj eno uro. Šla sem zvečer tik pred uro zaprtja, a kljub temu čakala 50 minut. Je pa čas izredno hitro minil ob prijetnem kramljanju s Klaro, Alenko in Matjažem. Moj namen je bil, da se čimbolj spočijem in se dobro naspim, zato sem hitro padla v horizontalo in tako ostala vse do pol desetih dopoldne, ko je sonce začelo močno pripekati v kombi. Sredi noči sem sicer imela še par seans  karbolovdinga. Sledil je dolg zajtrk s Čampatovo ekipo, opoldne pa sva se počasi premaknila proti Labinu, kjer bo ob petih popoldne start. Tako mi je pasalo počivat, zato sem skoraj uro in pol dolgo vožnjo prestala leže na postelji v kombiju in opazovala oblake ter pokrajino in se relaksirala… težko opišem stanje, kako sem se počutila. Pojma nisem imela v kaj se podajam in občutila veliko strahospoštovanje pred potjo, ki me čaka.

Šele v Labinu sva začela pripravljati moj nahrbtnik, a razen prve pomoči, nepremočljive jakne, naglavne svetilke, pravzaprav ničesar nisem potrebovala. Toni me bo pričakal na vseh okrepčevalnicah, razen na Prodolu (25-i km), tako, da hrane nisem jemala s seboj, WINFORCE napitke in gele bom dobivala sproti. Nahrbtnik ni bil težak, sem pa skoz nosila 1,5 litra napitka, saj so razdalje med okrepčevalnicami zame v povprečju pomenile okrog dveh ur. Na startu je bilo ogromno poznanih ljudi, zaželeli smo si srečno pot, postavila sem se v drugo vrsto in si samo še želela, da se avantura prične. Imela sem štartno številko 12, na hrbtno stran s profilom pa mi je Toni začrtal časovnico za 23 ur.

Start je bil hiter, težko sem se bremzala, a vedela sem, da se moram, saj pred nami je neskončno dolga pot in prehiter start res ni pameten. Pridružila sta se mi Beli in Žiga X in kar lep delček poti smo pretekli skupaj. Več ljudi je navijalo zame ob poti, kar mi je dalo vsakič nov zagon in me kar poneslo naprej, hvala vam moji navijači! Prvič sva se srečala s Tonijem v Plominu, kjer je bila super okrepčevalnica s polno glasnih navijačev. Oskrbel me je s polnimi bidoni, saj se vse do Poklona na 41 km ne bova videla. Ko se je začelo nočiti, sem začutila rahlo zaspanost, najraje bi šla kar spat, za nami pa še 3 ure teka niso bili. Skušala sem odmisliti zaspanost, sicer se mi slabo piše ponoči, noč bo res dolga. Po petih urah (kot običajno) dohitim Teškya, pred njim navkreber hodi Roko, Belija pa kar odpihne naprej. Z Rokojem nadaljujeva skupaj vse do vrha Učke, Vojaka, nato pa odbrzim naprej. Par sto metrov pred vrhom oblečem jakno, saj je zelo vetrovno in mrzlo, sicer je pa nič ne potrebujem, mi je celo noč prijetno toplo. Potrebujem nekaj samote, saj sem do sedaj skoz bila v družbi. Na Poklonu je tako krasno vzdušje, glasno navijanje, pa še Oskar in Borut sta tam. Toni mi preda mp3. Sledili so izjemno tekaški kilometri, ujela sem svoj ritem in uživala v teku. Toniju sem prepovedala, da mi omenja karkoli o moji uvrstitvi, zaostankih, nič nočem vedeti, samo v svojem ritmu preživeti noč. Sporočim mu, da gre vse super, nič me ne boli, ni nobenih težav, le stegenske mišice so že kar utrujene, ni neke lahkotnosti. Glede na to, da vsi zmrzujejo in da sem v kratkih hlačah, mi svetuje, da si gor potegnem nogavčnike, ki sem jih sicer ves čas tekme imela spuščene na gležnje. Morda bodo s tem mišice bolj sveže, če jim bo toplo. Na Orljaku nas popiše prostovoljec s postavljenim šotorom in zakurjenim taborniškim ognjem in mi pove, da sem tretja ženska. Vau, sem bila namreč prepričana, da sem približno šesta, koliko sta pa pred menoj, pa še zmeraj nisem vedela. Ure minevajo in minevajo, čas si tokrat krajšam z glasbo. Določene pesmi me tako dvignejo, da kar poplesujem zraven in prepevam v temni noči. Ponoči imam za par ur priklopljeno uro na usb polnjenje, da se mi bo ohranila kontinuiteta celotne poti. Še v temi pridem v Buzet, kjer me čaka presenečenje, za sosednjo mizo zagledam drugouvrščeno Alenko. Bila sem prepričana, da ima več prednosti, a mi je kasneje Toni rekel, da sem bila več okrepčevalnic za njo zgolj par minut. Noge več niso najbolj sveže in misel, da sem šele na dobri polovici poti je smrt za psiho! Sicer še nimam nobenih težav in razen, da mi blatni deli poti pošteno najedajo živce, sicer zelo uživam v vzponu na Hum, kjer je 100-i km! Pri večkratnem prečkanju potoka, dvakrat v celoti stopim čez gležnje visoko v vodo. Dokler sem prišla do Tonija, so se mi že posušili, zato se nisem preobuvala, kar je bila napaka, saj sem kasneje pridelala nekaj žuljev na račun mokrote v supergah. Na Humu prvič zagledam v avtomobilu moža od Francesce Canepe, ki me opazuje. Očitno ni tako daleč naprej. Toni mi sporoči, da sem se ji približala na 20 minut, in, da je zaznala nevarnost in očitno “stopila po gasu”. Jasno mi je bilo, da nimam nobenih možnosti za zmago, a že to, da je začela bežati pred menoj, je bil dober občutek. 🙂 Je svetovno znana trail tekačica in ima 100 ITRA točk več od mene. Dolgih 16,7 km do naslednje okrepčevalnice v Butonigi se vlečejo in vlečejo v neskončnost. Naenkrat zagledam v daljavi zeleno majico, ki šiba proti mostu in si mislim, to je sigurno Ivi! Na tej točki so se nam prekrižale poti iz krajših prog. Pospešim, da bi ga ujela in ga vsaj na hitro pozdavila, a mi uide za kakšni dve minuti. Dobim pa objem od Matjaža in Drejke team-a! V Butonigi zadnja leta kot prostovoljki že standardno skrbita za utrujena tekače Uršula in Drejka. Končno ujamem še Belija in Franceskoja. Pred nami je še 50 km in skoraj 2000 višincev, moje psihično počutje pa čisto počasi leze navzdol … že Beliju in Frenku pojamram, da se mi enostavno več ne ljubi tečt. Odštevam kilometer za kilometrom, na srečo si okrepčevalnice sledijo pogosteje, da se vsaj kaj dogaja, ker sem že tako naveličana vsega. Za mojo psiho postaja nepredstavljivo, kako dolga pot je že za menoj in kako daleč še pred menoj … večkrat si ponovim, da na 100 milj več ne grem nikoli! Ok, v istem zamahu vem, da se bom sigurno slej ko prej prijavila na UTMB, sedaj, ko imam končno spet dovolj točk. 🙂 Glasba mi več ne paše. Malo se zamotim z opazovanjem ta hitrih tekačev iz Green proge, ki me prehitevajo vse od Butonige. Tudi s krajših prog kmalu zahodijo, občasno kakšen hitrejši steče mimo, sicer pa kar sledim tempu ostalih. Zadnjih 21km je bolj ali manj tekaških. Hoja mi paše, ampak tek… ojooj, kdaj bo že ta cilj! 🙂 Vmes enkrat se stresem na Tonija, ker čutim, da me priganja, da se približam Franceski, a jaz imam voljo samo do cilja, v tempu, ki ga pač trenutno zmorem in nič več … na koncu tečem še komaj dobrih 9 km/h, več pač ne morem iztisniti iz sebe. Zadovoljna sem, ker vem, da mi bo uspelo do cilja, o uvrstitvi pa sploh ne razmišljam. Po mojem smo zmagovalci vsi, ki smo prečkali ciljno črto! Kar ne morem verjeti, ko mi mama po telefonu pove, da sem 15. absolutno. Tudi Toni mi poroča, da množično odstopajo, naj samo zdržim po svoje in bom super uvrščena. Ko že zagledam sredi neskončnih polj ciljni prostor in zastave v Umagu, se mi ulijejo solze. Blizu sem, pa še vedno tako daleč. Upam, da me pričakuje Hani, čeprav dvomim v to. Ko si jo zamišljam, kako spokojno spančka doma v svoji posteljici, jokam kot dež. Večkrat mislim na mojo princesko in vsakič se mi orosijo oči. Mama me sprašuje, zakaj potem hodiš na take stvari, če se potem cmeriš? 🙂 Ja, težko je odgovoriti na to vprašanje. Sledim svojim sanjam, ker vem, da bom le na ta način lahko dobra mama, dobra pač po svojih najboljših zmožnostih. V cilju me pričakajo moj Toni, prijatelji, znanci. Pričakata me Anita in Živa, hvala!! Neskončno sem vesela, ker mi je uspelo, ker sem uspešno premagala to dolgo, neskončno lepo pot iz Labina v Umag. Za celotno pot sem potrebovala 23ur 25 minut , dosegla 2. mesto v ženski kategoriji ter 13. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 261, odstopov je bilo 112, kar je zelo veliko! Vsekakor se bomo vračali, naslednje leto je sicer na vrsti Toni! 😉 Hvala Vesni za vroč tuš v njihovem hotelu. Zvečer se me je lotila takšna utrujenost in zaspanost, da sem še komaj stala pokonci.

Čeprav se mi je že mudilo k moji Hani, sem po premisleku in posvetovanju z mamo vseeno ostala v Umagu do naslednjega dne in počakala na razglasitev. Hani se je imela čisto super s svojo babi. Zjutraj smo se sprehodili do centra na kavico z razgledom na morje. Sledila je analiza Slovencev … zavzeli smo skoraj cel parking, toliko nas je bilo. Verjetno je prav to tisto, kar nas vsebolj vleče na tovrstne dogodke … v družbi tako izjemnih ljudi je vedno biti lepo. Vsak je spisal svojo zgodbo. To šteje v življenju. Bogatejša sem za izjemno izkušnjo, hvala Toniju, da me pri temu podpira in moji mami, da mi omogoča. Končala sem brez večjih težav, v naslednjih dneh se mi je malo zagnojilo pod nohtom palca, ki bo odstopil in to je najhujša posledica. Verjamem, da mi je pomagala krema Akilein NOK in Akileine losijon za učvrstitev kože, s katerima sem mazala noge zadnja dva tedna. Ko sem na cilju sezula nogavice, sem sicer imela par žuljev, a med tekom jih nisem čutila. Mišice so presenetljivo super. Naslednji dan sem skoraj normalno hodila in v ponedeljek normalno šla v službo. Par dni pač ne bom šla peš v 8.nadstropje in izjemoma ta teden koristim dvigalo. Ponovno se se mi obnesli Winforce napitki in geli, ki so mi dajali energijo skozi celo tekmo. Dobro tudi, da sem se odločila za kratke hlače in kratko majico ter nogavčnike in rokavčnike. V dolgih hlačah bi mi bilo vsekakor prevroče.

Doma me je pričakal najlepši prizor na svetu … moja mala princeska, ki je hodila po dvorišču in mi podarila najlepši nasmeh, ko me je zagledala. Za objem skoraj že ni bilo več časa, saj mi je morala pokazati, kako je napredovala v hoji v zadnjih treh dneh, in naprej važno postopala po dvorišču. 🙂

REZULTATI

zajtrk
Labin, v ozadju Učka
Slovenska ekipa

start

Butoniga 117-ikm
cilj

prve tri, Franceska Canepa, jaz in Klara Bajec

 slike: Drejka team in Toni

Dobrodošli na mojo novo stran!

Moja nova stran je še v delu.

Vse moje dosedanje bloge lahko preberete na tem naslovu http://katka005.blogspot.si/

Marjan Zupančič – rekord Slovenske planinske poti (SPP)

In nov rekord je … 7 dni 8 ur in 9 min

Porezen

Zapis Špele Zupan na TURNI.SI:

“Marjan Zupančič si je danes, 4. septembra, znova pridobil naziv rekorderja teka po Slovenski planinski poti. Za 599 kilometrov dolgo pot od Maribora do Ankarana, na kateri je moral premagati kar 49 višinskih kilometrov, je potreboval 7 dni 8 ur in 10 minut ter tako prejšnji rekord, ki ga je 8. avgusta letos postavil Klemen Triler, popravil za 3 ure in 15 minut. Svoj čas iz leta 2013 pa je izboljšal za 6 ur in 35 minut.” 

S Tonijem sva Marjana spremljala 6.dan njegove poti. Želja je bila, da bi ga spremljala dan prej, ko je šel od izvira Soče do planine Razor, ampak sem v torek bila dežurna, zamenjava pa ni bila možna. Želja je bila, da bi ga spremljala več, a Toni se je v petek, na dan Marjanovega starta v Mariboru, udeležil 170 km dolgega ultramaratona okoli Mont Blanca (UTMB), kjer je z dobrimi 27imi urami dosegel odlično 37.mesto. Tako sva se domenila, da na moje spremstvo lahko računa v sredo, ko bo na poti 6.dan. Dežurstvo je bilo eno izmed napornejših, že to, da si 24 ur v službi je dovolj. Bilo pa je še nekaj konfliktov in bila sem zelo razočarana nad obnašanjem nekaterih sodelavcev, ki zgleda v življenju nimajo svetle točke in vso agresijo in nezadovoljstvo znašajo na druge. Na srečo so me čakali hribi in pozitivni ljudje, ki bodo že takoj zjutraj drugače vplivali na moje počutje. Če ne prej, sem na vrhu Porezna bila srečna, presrečna, z lepimi spomini. Nazadnje sem hitela s tega hriba 20.junija, saj se mi je mudilo na najino poroko na cilju Pušeljca. 😉

Toni me je zjutraj ob sedmih pobral v Ljubljani in peljala sva se proti Petrovem brdu, kjer bom pričakala Marjana in ga spremljala ves dan, do koder bomo pač prišli. Pričakal ga je tudi Joško Dakskobler in lepo je bilo pokramljati z najinim matičarjem. Marjan je prispel v spremstvu Ivija Hrastovca, ki je par dni prej zmagal Pohorski Trail maraton. Toni mu je oskrbel žulje, jaz sem ga zmasirala, mu namazala noge ter z elastičnim povojem povila desno nogo, saj mu je zatekala, kompresijskih nogavic pa nismo imeli. Skušali smo, da čimveč poje in popije, a to je bila težava s katero smo se ubadali ves dan – ni imel nobenega apetita, slabo mu je bilo in ničesar ni mogel jesti. Proti Poreznu smo šli jaz, Marjan in Nejc Lazar. V uri dvajset, kolikor je trajal vzpon sem mu po koščih dajala banano in le stežka je pojedel celo. 20 minut pred dvanajsto smo bili na Poreznu. Naslednja postojanka je bila pri Bolnici Franja, kjer so nas čakala pečena jetrca na čebuli in krompir. Toni je res lep presenetil z oskrbo s kombijem. Z Nejcem sva z veseljem pikala jetrca in pomazala po posodi, Marjan je pojedel itak zelo malo, skoraj nič. Edina in največja skrb mi je bila, kako bi ga pretentala, da bi vnesel čimveč kalorij. Tukaj se nam je pridružil Šuligoj, na Ermanovcu pa še Nina Frelih na čelu s svojim očetom in prijateljicami. Pred vzponom na Bevkov vrh je Marjan samo padel v najin kombi, kjer je imel na razpolago posteljo – dobil je par pečenih sardelic in krompir. Ni mogel naprej, prosil je, da še malo zaspi. Nepredvidena pavza je tako trajala kakšno uro. Toni je pripravil celo pojedino, skuhali smo še kavo in degustirali pivo. Marjan več ni mogel teči, samo v dobrem tempu smo hodili. Naš cilj je bil, da pridemo v Idrijo, kjer si bo privoščil daljši počitek. Čeprav sva planirala, da bo prespal v najinem kombiju, sta Nina in njen Jan ponudila njuno posteljo, tuš, nas spremljevalce pa razveselila z domačimi žlikrofi. Otroke sta dala v varstvo babici, da sta v miru lahko nudila nesebičen suport njemu in vsem ostalim, ki smo bili z njim. Spust v Idrijo je bil mučen, teren obupno strm in drseč – Marjan je visel na nitki z močmi, imela sem občutek, da se nam bo kmalu sesedel. Po deseti uri zvečer v Idriji, sem mu šla po kepico jagodnega sladoleda, čeprav sem ga komaj dobila, saj so že vse pospravili. Gledali so nas, kot da smo z lune padli – ampak ta sladoled je bil odločilen, zelo mu je teknil. Pričakala nas je Katarina, ki ga je stuširala, nato pa je samo padel v posteljo. Zmasirala sem mu noge, ga namazala, Katarina mu je oskrbela žulje, nato pa smo ga pustili, da za slabe 4 ure zaspi. Jan in Nina sta bila fenomenalna, tudi sama sem se stuširala, saj sem imela naslednje jutro službo. S Tonijem sva zaspala za par ur v kombiju, nato pa me je zapeljal v Ljubljano, v službo. Ob treh ponoči so potrkali po kombiju in naju zbudili, da smo se dokončno poslovili, preden so ostali šli naprej proti Hleviški planini. Marjana sem objela in mu zaželela srečno pot, bil pa je tako nebogljen in utrujen, da sploh nisem mogla lep čas zaspati nazaj, skrbelo me je kako bo z njim. Tudi v službi sem bila nemirna, a so mi javljali s terena, da mu gre super, da je čisto prerojen, kot dan pa noč od prejšnjega dne. Hvala bogu! Jan je takšen pozitivc, imel je res prekrasno spremstvo ta dan! Čeprav je Marjan velik borec, je tudi sam v Idriji prvič pomislil, da je tukaj njegov konec. 

Popoldan smo imeli tekaški trening v Ivančni Gorici, nova sezona se je namreč pričela, zvečer pa sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva pričakala Marjana. Klicala sem sodelavke, če bi si lahko naslednji dan vzela dopust, saj naju je Marjan nujno potreboval. Seveda bi preživel tudi brez naju, a mislim, da sva vseeno pripomogla, da je lažje prikorakal v Ankaran. Za 40 minut se je ulegel v kombi, po skoraj 19ih urah skoraj neprestane hoje in se malo spočil, čeprav je zgledal zelo dobro, tudi zelo pozitivno naravnan. Z Ožboltom in Mitjo Volčanškom so nadaljevali čez Vremščico proti Škocjanskim jamam, midva sva pa za dve uri zaspala. Oblečena sem bila v športna oblačila, pripravljena, da grem z njimi naprej, saj se je Ožbolt tukaj poslovil – tudi on je zjutraj imel službo, pa že itak jih je ves dan spremljal in oskrboval z avtom. Zbudila sem se s strašnimi prebavnimi težavami. Ob pol treh zjutraj smo Mitja, Marjan in jaz štartali od Škocjanskih jam proti Slavniku, zadnjemu tisočaku na njegovi poti. Bilo je super, pogovarjali smo se, a po dveh urah ga je začela matrati strašanska zaspanost in utrujenost, po asfaltu proti Markovščini je hodil miže, da je malo spočil oči, z Mitjem pa sva ga vsake toliko z dotikom usmerila, da ni skrenil s poti. Klicala sem Tonija, naj nam pride prej nasproti kot je dogovorjeno in nam skuha kavo. Spet se je za 10 minut vlegel, a ni mogel zaspati, zato smo nadaljevali, kavo je spil po poti. Toniju sem vprašala, če bi on šel čez Slavnik, da mu nudi malo opore in jima dela družbo z Mitjo, tudi Mitja je bil utrujen in zaspan, saj je bil že od zgodnjega popoldneva (od Cola) z njim – vse skupaj 100 km. Ugasnili smo naglavne svetilke, končno se je zdanilo. Z Venčeslavom Japljem sva imela zajtrk, šla sva na kavo ter malo klepetala. Čakala sva jih v vasi Prešnica, a zaradi svojih prebavnih težav še nisem šla z njimi naprej, kot sem nameravala. Toni je potegnil do Petrinj. Na Slavniku se jim je pridružila še Isabel Petronio in od Petrinj smo skupaj odkorakali proti Ankaranu, zadnjih cca. 25 km. Bila sem odlično razpoložena, kot tudi vsi ostali – ta zadnji del SPP je bil tudi zame prvič. 

ponoči sem našla 5 jurčkov:)

Socerb
pred seboj že vidimo CILJ


V Socerbu se nam je pridružilo še nekaj ljudi, a sem pozabila imena. Ko smo pridobili predzadnji žig v Tinjanu (v klanec smo šli zelo hitro, za vzpon smo potrebovali 25 minut), so se nam pridružili še Marjanov brat, Valentin od TGSportlife in še nekaj drugih. Vsi pozitivno naravnani, smo odgnali dež, ki je bil napovedan. Ves dan smo imeli sonce. Marjan je vidno trpel zadnjo uro. Zanj kar ni in ni bilo konca.

Hudo izčrpan in skoraj na robu solz je Marjan pritisnil še zadnji žig v svoji knjižici Slovenske planinske poti, v Korta baru, v Ankaranu. Za pot je potreboval 7 dni, 8 ur in 9 minut. Toni je za vsakega imel pripravljeno pivo Stezičar, za Marjana pa special edition 2L z njegovo sliko na etiketi. Malo sem bila razočarana nad barom in kelnarico, ker nas je tako grdo sprejela. Najprej ni hotela dati žiga, kao, naj si ga sam najde, saj je tukaj v košari, nato pa se je znašala nad nami, ker, da smo v gostilni in ne smemo piti svoje pijače. Itak, da smo naročili potem vsak še pijačo, ampak po tisti začetni evforiji in po popitem Stezičarju. S Tonijem se nama nikamor ni mudilo in ostala sva do zadnjega. Katarina nas je povabila še na pico in ko smo se po nekaj urnem sedenju vstali, da se poslovimo, so Marjanove noge bile za dve številki večje kot prej in komaj se je premikal. Nasmejali smo se skoraj do solz in se poslovili. Katarina, njegova žena je res fenomenalna. Vsak dan je normalno hodila v službo, popoldan in ponoči pa oskbovala Marjana, prejemala na stotine telefonskih klicev, skrbela za logistiko njegovih spremljevalcev ter spala po 3-4 ure na dan. Brez nje, njenega razumevanja in pomoči, projekt ne bi bil mogoč! Marjan, čestitke še enkrat, noben si ne more predstavljati koliko trpljenja in bolečine je bilo vloženega. Tudi mene v prihodnosti čaka SPP, lansko leto je nisem uspešno zaključila. Neprecenljive prijateljske vezi se pletejo pri takšnih izzivih in nesebična pomoč, ki ti jo nudijo sotrpini v tako težkih kot lepih trenutkih, človeka izredno bogati.

Doma sem bila tako zaspana, da nisem imela moči iti pod tuš. Enkrat sredi noči me je Toni prebudil, jaz pa sem mu govorila, naj vzame ene dolge hlače za Marjana in še nekaj glede hrane, ne vem točno, a še vedno sem bila nekje na progi SPP. Toni me je pomiril, da je Marjan že na cilju in da sva midva že doma.:)


Petrovo Brdo


iz Slavnika v Prešnico
iz Petrinj proti cilju, v Ankaran

Vse poti vodijo v RIM

SAN MARINO

Prva destinacija prvomajskega potovanja je bilo mestece San Marino – tretja najmanjša država v Evropi, za Monacom in Vatikanom. Odločila sva se za podoben način potovanja kot lansko leto po najvišjih vrhovih ex Jugoslavije. Toni ni ravno ljubitelj potovalnega kolesarjenja, pa še vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, da bi potovala bodisi peš bodisi s kolesom. V kombiju imava vso udobje, kuhinjo, tuš ter udobno spanje na peni. Prvi dan sva sparkirala v kraju Veruccio, da nisva šla po glavni cesti iz Riminija do San Marina, saj sem predvidevala da je le-ta zelo prometna. Toni je tekel, jaz sem šla s kolesom. In ga komaj dohajala! 🙂 7 km je bilo do mesta, neprestano navkreber po asfaltni cesti, na Mount Titano (749 m), kjer stoji to živahno mesto, polno ozkih tlakovanih uličic, trgovinc, turistov. Po mestu so razstavljeni roboti, ki so jih naredili iz odpadkov od motornih koles. Sprehodila sva se do dveh trdnjav okrog obzidja, tretja ni dostopna. Presenetile so me sprejemljive cene, kljub res velikemu številu turistov. Prijetno mesto za ogled v enem dnevu oz. kar v par urah!

vstop v državo San Marino, ni treba osebne pokazat! 😉
pogled na razgibano pokrajino

MONTE SIBILI
Zapeljala sva se naprej po regionalnih cestah in pristala v kraju Amandola. Napovedani so bili deževni dnevi, midva sva pa bila sredi hribov…v Parco Nazionale dei Monte Sibilli. Nikamor se nama ni mudilo, zato sva si privoščila res dolg spanec. Zjutraj nisva vedela kaj bi. Če bi bilo sončno ali vsaj bolj stabilno vreme, bi bila zgodba popolnoma drugačna. Je pa tukaj še moja poškodba, ki me bo zgleda oropala kakšnih pametnih treningov za celo leto. Pred seboj sem gledala en hrib, na višini 1706 m. Mimo naju je šlo kar nekaj kolesarjev. Kljub temu sem se odločila, da bom poskušala prvič po dveh tednih tečt, ni mi bilo do kolesarjenja… (zimski pohod na Begunjščico z derezami me je stal vnetja mišice tibialis anterior). S seboj sem imela kolo za primer, da še vedno ne bi mogla tečt. Nisem imela nobenega upanja, da bom prilezla na to dokaj nizko goro, a začuda je šlo čisto brez bolečin. Nisem želela pretiravati, zato sem šla samo gor in počasi dol, Toni pa je naredil dodaten 18 km krog, na Pizzo Tre Vescovi. Presenetil naju je sneg, na višini 1700 ga je bilo še čisto preveč. Čas, ko sem bila sama v dolini, sem izkoristila za branje knjige Športni gen na travi in žgočem soncu…a ta užitek je bil kratkotrajen, kmalu me je pregnala ploha.
Naslednji dan sva tekla na Monte Sibilli, čisto naključen hrib spet.. (v planu sem sicer imela Monte Vettore, ki je najvišji hrib Sibilinskega hribovja, visok 2476m). Vreme je bilo res obupno. Mont Sibilla je bil krasen trening, kljub vse slabšim rameram sva vseeno prišla do vrha, je bil lahko dostopen, nič nevaren. Megla je bila pa taka, da brez GPS-a ne bi vedela, kdaj in kje je sploh vrh gore. 🙂 Oba imava dobro opremo za dež, zato ni bilo nobenega problema. Nazaj grede sva šla po krožni poti in presenetil naju je plaz, ki je odnesel cesto. Zgledal je še čisto živ, so se kotalili kamenčki iz njega. Uspešno sva ga prečkala in po 22 km, 1270 višinci pritekla do avta. Sva se pa morala spet tuširat na mrzlem, saj je zapihalo, sončka pa itak ta dan praktično nisva videla. Prespala sva na idiličnem mestu sredi njiv.

Monte AMANDOLA

Rifugio Cita di Amandola
vrh

in je šel naprej…jaz pa nazaj do avta, ležat v travo in brat knjigico 

Monte Amandola = desni hrib
na poti do Monte Sibilli

plaz
hribi Gran Sasso
premikajoča se hiška 🙂

RIM
Zjutraj sem imela upanje, da bi tekla na hrib Monte Sabini, ki je po karti zgledal najbližji in najvišji v okolici Rima. Vidljivosti nobene, še en deževen dan. Nisva se obremenjevala. Ustavila sva se južno od Rima, blizu kraja Rocca di Papa, kjer sta dva jezera. Tekla sva okrog manjšega – Lago di Nemi in nadaljevala po poti Via Francigena ob drugem, večjem jezeru – Lago Albano, kjer ima Papež poletno rezidenco (v kraju Castel Gandolfo). Tekla sva dobri dve uri in postajalo je vse huje… kot da sva v  deževnem pragozdu, megla nama je vzela kakršnokoli vidljivost. Dobro da sva imela res dobro navigacijo (Orux map), drugače bi imela velike probleme se znajt po hribih. Četudi so markirane poti, so pa slabo shojene.
Zjutraj sva se zapeljala na Monte Cavo, a sem bila kar malo razočarana, saj spet ni bilo razgleda na Rim, zaradi nizke oblačnosti. Pa tudi vrh ni nič kaj panoramski, videla sva lahko le neko vojaško stavbo v ograjah ter oddajnike. Se je pa delal topel, sončen dan. Padla sva v kaotični promet blizu mestnega jedra. Kmalu sva našla zastojn parking. Oblekla sva se v tekaške cunje, se opremila z zemljevidi in opisom mesta ter domačim Stezičarjem ter stekla novi mestni avanturi nasproti. 🙂 7 km pa sva se znašla pred največjo znamenitostjo Rima – Kolosejem. Tek je bil izredno prijeten, saj sva večinoma šla čez park in po širokih cestah. Gneča za obisk Koloseja je že kljub zgodnji jutranji uri bila strašansko dolga, sva se hitro zadovoljila samo z zunanjim ogledom amfiteatra, kjer so uprizarjali gladiatorske igre. Naprej se je začel bolj sprehod čez mesto, saj se je vsepovsod trlo turistov. Rimljani so največje dosežke dosegli v arhitekturi. Izjemen pogled je bil na Forum – rimski trg, ki se je začel razvijati v času Julija Cezaja in je bil središče gospodarstva in politike. Nadaljevala sva proti Palazzo dei Conservatori, Piazzi Venezii, do najznamenitejše Fontane di Trevi, ki jo sicer ta hip prenavljajo. Legenda pravi, da more vsak obiskovalec Rima v fontano vreči kovanec, le tako se bo ponovno vrnil v Rim. Nisem vrgla kovanca v vodo, se bom pa kljub temu z veseljem vračala v Rim! 🙂 Sprehodila sva se do Španskih stopnic. Počivala sva na stopnicah, pila domače pivo in pomalicala. Tukaj se pa čas resnično ustavi, kljub veliki množici turistov. Uživala sem ob pogledu na ljudi, večina si jih je prineslo kaj za prigriznit in za popit in so se usedli na stopnice ter se družili. Pot naju je vodila proti Vatikanu. Nekaj časa sva tekla ob reki Tiberi. Kupila sva vstopnico za muzej, saj se nama ni ljubilo čakati v nepregledni koloni za vstop v Vatikan. Ena vstopnica je bila 16 eurov, sva pa se sprehodila čez Vatikanski muzej in Sikstinsko kapelo, ter doplačala 5 eurov za kupolo, od koder je fantastičen razgled na mesto. Na vrhu srečam našo administratorko, kar me čisto presuni – svet je res majhen!
Po Rimu sva pretekla 27 km, pa tudi avto je ostal cel, oropali naju pa tudi niso. 😉

megla pritiska, dež prihaja, Lago di Nemi
večji del poti je bil takšen, še slikat se ni dalo 🙂
jutro in zajtrk na Monte Cavu, pogled na obe jezeri, žal sva pa spet ostala brez razgleda na Rim – nizka oblačnost 🙁

Kolosej ali Flavijski amfiteater
Forum Romanum
krasna stojnica svežega sadja

Palazzo dei Conservatori

v tem rondoju pa ne bi rada vozila … čisti kaos…:)

Španske stopnice, Piazza di Spagna
ob reki Tiberi do Vatikana

SIKSTINSKA KAPELA v Apostolski palači, najzahtevnejše Michaelangelovo delo – stropna poslikava
pogled na Trg Sv. Petra in mestno okolico
Vatikanski muzej
Vatikanski park in Radio Vatikan

na kupuli srečala sodelavko…svet je res majhen:)
Bazilika Sv. Petra, gradili so jo 120 let

Palatin in zadnjih 5 km teka proti avtu

POMPEJI  in VEZUV

Čeprav je bil dan sončen in tudi za naprej je bila boljša napoved, pa vseeno ni bilo za v hribe. Sicer sem se s težavo sprijaznila, da ne bova hodila po Nacionalnem parku Gran Sasso z najvišjim vrhom Corno Grande 2912m. Res ni bilo vidljivosti, snega je pa še tudi preveč.
Zjutraj sva se znašla pred Pompeji. Leta 79 našega štetja je Vezuv izbruhnil in uničil nekatera mesta ob Neapeljskem zalivu, med njimi tudi Pompeje, danes eno najbolj znanih arheoloških središč na svetu. Pod večmetrskimi nanosi lave in vulkanskega pepela se je mesto dobro ohranilo in šele leta 1748 so ga naključno odkrili, ko je nek kmet zadel v bronast predmet. Odlično doživetje je bil obisk tega mesta, res da spet ogromno turistov, ampak ni bilo moteče…uživala sva po svoje in se na easy sprehajala.
Naslednje jutro sva opravila trening na vulkan Vezuv, ki je nazadnje izbruhnil v času 2.svetovne vojne, leta 1944. Dan prej sva šla na ogled izhodišča, saj so nama pred vhodom v Pompeje nalagali, kako nikakor ne moreva peš na Vezuv, da je treba z avtobusom, ki preko njihove agencije stane samo 20 eurov, na vrhu pa plačaš še ogled kraterja 10 eurov. Šla sva čez kraj Boscotrecase in naletela na zagrajeno območje, ravnokar so zaklepali park. Zelo prijazen fant nama je realno razložil situacijo. Da bi bilo možno iti peš, če te noben ne vidi, ampak zaradi varnosti, je park zagrajen in uradno se ni možno prosto  sprehajati, potrebuješ dovoljenje. Res greš lahko samo z avtobusom, ob devetih zjutraj pa odklenejo vrata. Zahvalila sva se za informacije, odprla Orux map in izdelala nov načrt. Zapeljala sva se v Terzino in čeprav mi ni bila lokacija najbolj všeč – ena široka ulica, na koncu stadion in ogromno ljudi se je vozilo gor in dol, nekateri so prišli hodit ali tečt ali balinat, večina pa jih je samo obrnila. Skuhala sva odlične testenine z šparglji v smetanovi omaki, ter se zaklenila v avto. Celo noč so se vozili v to dolgo slepo ulico in obračalil in še zdaj mi je neznanka kaj so tukaj iskali. Zjutraj sva mislila prestavit avto, a ker sva preživela noč, sva bila že čisto domača in zdelo se nama je varno. Stekla sva v jutro, pred šesto uro zjutraj. 7 km je vodilo do vrha, na višino 1279m (dobrih 1000 višincev). Kmalu se je začel hud kolenogriz, 300 višinskih metrov je bilo treba osvojiti na način: en korak naprej, tričetrt koraka nazaj…vulkanski pesek, skoraj huje kot v puščavi. 20 min hoje pred vrhom sva prišla do hiške in praznega avtobusa, kjer prodajajo karte, a seveda je bilo vse zaprto in nikjer žive duše. Stekla sva proti vrhu in pot ob vulkanskem kraterju sva prehodila sama ter se naužila razgleda na Neapelj, otok Capri, Pompeje. Zelo gosto poseljeno območje in če bo vulkan spet kdaj izbruhnil, bo to velika svetovna katastrofa. Si niti ne predstavljam! Uživala sem neskončno! Imeti vulkan samo zase, pa četudi zgolj za par minutk, to pa je nekaj! 🙂 Avantura in vzpon na Vezuv je maksimalno uspel, v dveh urah in pol sva bila gor in dol, preden so sploh odprli rampe. Preostali dan sva prevozila obalo do Amalfija, bil je 1.maj in gneča, da ni za opisovat! V eni uri sva se premaknila za dober kilometer. Žal nama je zmanjkalo časa za otok Capri, imava pa en kup čudovitih vtisov, in nove ideje za naslednji obisk!

večerja ob morju <3
dobro jutro!

Sonček po par dnevih in sušenje premočenih superg pred Pompeji 🙂

Amfiteater v Pompejih
uličice s pločniki

v ozadju Vezuv
Garden of the Fugitives – izkopana trupla v različnih položajih
Temple of Jupiter, desno Forum

Vespasijanov tempelj
Basilica, jo prenavljajo
Teatro Grande

VEZUV

testeninka party z šparglji, za jutrišnji napad Vezuva 😉

pod nama Neapelj

krater

žalostno..nič markirano..nič turizma…le prazne table

v dolino sva pa letela po luftu!! 🙂

obilen zajtrk
in en kup vulkanskega peska v supergih…

panoramska cesta do AMALFIja

smeti ob cesti niso nič čudnega
gosto naseljeno območje okrog Vezuva
območje Limončela 

TOSKANA
Na pol poti med Rimom in Firencami sva našla še en koščen raja na zemlji. Opoldne sva se preoblekla v tekaško opremo in opravila trening do vrha Mount Amiata, ki sem ga naključno izbrala na zemljevidu. Je nekako najvišji hrib na tem območju, čeprav visok zgolj 1732 m. Šele kasneje sem prebrala, da je gorovje v bistvu vulkan, drugi najvišji v Italiji, za Etno, ter, da so v okolici številna termalna središča z vročo termalno vodo. Bagno San Filippo, na jugu Toskane je bilo najino izhodišče. Želela sem iz kraja Abbadia San Salvatore, a naju je obvoz ceste peljal daleč naokrog tega mesta. Iskala sem alternativo in čeprav malo jezna, da se nama skoz kaj pripeti, sem si rekla, da bova pa pač šla iz naslednje možne lokacije – Bagni San Filippo. Vsaka stvar je v življenju za nekaj dobra, kar se je vnovič izkazalo. Okrog je bilo ogromno kamperjev in avtov, tako da sva komaj sparkirala. Verjetno kakšna prvomajska fešta. Midva sva šla po svoje. Na štiriurni trail, na Mount Amiato. Da ne omenjam spet, da bi brez navigacije bila pečena. Naredila sva dober trening, 31 km, Toni je mislil tečt še nekaj km naprej, preden bi ga jaz dohitela z avtom. Sama sem šla na ogled mesta pofirbcat zakaj je toliko avtomobilov in zakaj ljudje hodijo okrog v kopalkah in kopalnih plaščih. Niso ravno zgledali kot da grejo v urejene terme, vse je zgledalo bolj divje. Dobim klic od Tonija, da ne gre več tečt, da se greva kopat! 🙂 Naletela sva namreč na naravne terme – iz belih skal, ki sva jih videla že prej, je tekla vroča voda. Fosso Bianco je ena ožja soteska, ob desni strani je sprehajalna pot, vsepovsod so pa majhni bazenčki (ni za plavanje, bolj za namakanje). Noro dobro! Ogledala sva si vso sceno ter se namestila v majhnem bazenčku, dala uro pod vodo, ki je namerila 42 stopinj!! Savna…komaj sva zdržala. Je pa voda nižje v soteski bila vse hladnejša. Če bo kdo šel mimo, vsekakor priporočam obisk teh krasnih naravnih term! 
Od Siene sva bila oddaljena dobro uro vožje. Tam sva tudi prespala … parkirala sva ob obzidju v mesto, se sprehodila po centru do znamenitega trga Campo del Duomo. Čudovito vzdušje… Siena by night in končno za naju tudi malo nočnega življenja. Vsepovsod je bila živa glasba. Res sem uživala, čeprav malo žalostna, ker se iztekajo najini brezskrbni dnevi. Kar malo preveč sem pogledala v kozarec, zato jutranje tekaško raziskovanje Firenc ni bilo ravno plodovito. Dobro da je bil Toni v podobnem stanju. 😉 V Firencah sva bila zelo zgodaj, a kljub temu sem naletela na kilometrske kolone za muzej in katedralo. 🙁 Sem pa Tonija peljala na Ponte Vecchio (Stari most), ki je edini ohranjen most čez reko Arno in edini tudi preživel 2. svetovno vojno. Na njem so prekrasne draguljarne. Tekla in hodila sva čez glavne znamenitosti mesta in se počasi odpeljala proti domu…
To popotovanje ni bilo ravno razgledno, vreme ni bilo najboljše, a uživala sem neizmerno! Italija ponuja še ogromno kotičkov za raziskovanje in preživljanje dopusta.

STATISTIKA:
kolesarjenje = 20 km
tek = 136 km
prevoženi kilometri z avtom = 2485 km
stroški cestnin = 65 eur
stroški bivanja = 0 eur
stroški za vstopnine = 64 eur (Vatikan in Pompeji)

piknik placi pri vsakem Refugiu

42 stopinj – savna 🙂
iz skal teče vroča voda
Siena by night 🙂
koncert na Piazzi del Duomo, Siena
Zajtrk pri kraju v obzidju –  Monteriggioni
Palazzo Vecchio, kopija DAVIDa (Michelangelo) – Firence

Ponte Vecchio, najstarejši ohranjen kamniti most v Evropi
številne draguljarne na mostu

Page 1 of 3123»

Categories