Category: Uncategorized

Velebit in morje v začetku maja

V ponedeljek 31.4. smo po moji službi potovali proti Severnemu Velebitu, pravzaprav brez posebnega plana. Želela sva združiti morje in hribe, moja dodatna želja je še bila, da se ne vozimo predaleč, saj imamo na voljo zgolj štiri dni. Vpetek se moramo vračati zaradi sobotnega dogodka v Ljubljani – Teka trojk z Žiga X Gombačem. Vozili smo se skoraj tri ure, in se sparkirali čisto blizu prvega cilja: Zavižana. Neznansko sem bila ponosna na svojo malo punčko, kako brez težav je prenesla vožnjo, čisto nič spala in povrhu ni bila sitna. Na koncu jo je zmanjkalo in samo prestavila sva jo iz stolčka na posteljo, ob previjanju in preoblačenju se sploh ni zbudila in spančkala naprej. S Tonijem sva sedela zunaj ob pirčku in polni luni ter opazovala zvezde. Bilo bi popolno, če ne bi bilo kar hladno na nadmorski višini okrog 900 metrov. Zgodaj zjutraj smo se prestavili do vhoda v nacionalni park Severni Velebit – Babić Siča, plačali vstopnino 80 kn, si pripravili zajtrk in šli peš na Zavižan (1594m). Možen je dostop z avtomobilom do vrha po 7 km dolgi makedamski cesti, a jaz sem komaj čakala, da se sprehodimo po samotnih in še precej zasneženih stezicah ter uživamo v razgledu na kvarnerske otoke. Vidljivost sicer ni bila najbolj brilijantna, a vseeno je bilo krasno. Na Zavižanu je planinski dom in najstarejša meteorološka postaja na Hrvaškem. Hani je uživala ob pogledu na table z opisi divjih živali, volkov, lisic, orlov, medvedov, ..midva malo manj 😉

Mislila sem na Pio in Andreja, ki trenutno hodita po poti Via Adriatica Trail …dobrih 1000 km dolgi poti od Rta Kamenjak v Istri do Prevlake naprej od Dubrovnika. Hodimo po območju, katerega bosta čez par dni tudi onadva obiskala. Zelo sem si želela, da bi se naša pot nekje prekrižala. Popoldne smo se odpeljali v že znan kamp Raša pri Sv.Juraju, zgolj zato, ker smo lahko sparkirani praktično na plaži tik ob morju. Toni je nalovil ribic, midve pa namočile nogice v mrzlo morje (namerili smo 16 stopinj!)

Hani je cel popoldan in naslednje jutro premetavala kamenčke in hodila naokrog praktično brez prestanka. Prespala je vso noč, ob šestih pa rutinsko vstajanje. Zjutraj smo se pejali proti Karlobagu in na Baške Oštarije.

Preživeli smo najlepši možen dan, Hani je bila na ta dan stara 15 mesecev. Sparkirali smo se na prekrasni planoti, nekje ob Premužičevi stazi s pogledom na Kizo. Po krajšem pohajkovanju na vrh Kize (1274m) in nazaj smo preživeli ves popoldan na sončku, na dekci, v naravi. Kuhali smo in lenarili.

Hani je imela ogromno prostora za raziskovanje in hojo, bilo ni skoraj nič prometa, ljudi zelo malo (nekaj jih je zaključevalo dvodnevno turo po 50km dolgi Premožičevi stazi). Koliko je pa kač naokrog, pa raje nisem razmišljala. 😉 Zjutraj smo se zaradi vetra prestavili na par sto metrov oddaljeno lokacijo in v miru pojedli zajtrk. Toni je nabral regrat za solato. Poslal me je na trening po Premožičevi stazi, “kakor dolgo želim”, je rekel, s Hani sta pa šla z vozičkom proti Karlobagu. Najprej je nameraval gor in dol po asfaltni cesti nazaj do kombija, na koncu me je pa res klical po dobri uri treninga, da sta na glavni cesti proti Karlobagu, saj ni nobenega prometa in naj ju dohitim s kombijem, ko bom konec. Moja tura je bila prečudovita in vsekakor si v bližnji prihodnosti želim pretečt to pot, sicer precej nesproščena zaradi medvedov in kač, saj sem bila sama. Srečala nisem žive duše. Oboji smo pretekli 16km, ko sem ju dohitela, Hani pa mi ob snidenju naklonila tako čudovit nasmešek, da so mi stopile solze v oči. Očitno ji ni hudega. Hvala sonček moj, da je s teboj vse tako enostavno! (zaenkrat … se zavedam, da pri otrocih nikoli ne veš kaj te čaka:)).

S Hani sva se peljali v Karlobag s kombijem, Toni pa preostalih par kilometrov pretekel. Medtem sva oba dobila sms od Žigata, da ne more z nama na Trojke, če imava kakšno zamenjavo. Krizni sestanek: Toni reče: “Žiga me je zdaj zajebal, ker nisem s seboj vzel dovolj pira!” 🙂 Meni je pa iskreno tudi zelo odgovarjalo podaljšati dneve ob morju, tako da zamenjave sploh nisva iskala. Imeli smo se res čudovito. Prespali smo ob morju v Karlobagu, Toni se je pripravil za ribolov, jaz pa uspavala Hani in končno prišla do svojega časa, da v miru spijem pivo in zapišem par vrstic v dnevnik, že zaslišiva neko žvižganje in v momentu neurje. Pa je splaval po vodi tako ribolov, kot moji načrti, lilo in treskalo je na polno. Kraj ni bil ravno najbolj primeren za kampiranje na črno, Hani se je ponovno zbudila ob svitanju  dneva, tako da smo se zelo zgodaj premaknili naprej proti Paklenici in glede na slabo vremensko napoved za hribe, smo ves dan prebili v kampu Šibuljina.

Oba sva popoldne izmenično šla na krajši trening.  Hani je šibala sem in tja po kampu, jaz jo pa lovila ves dan. Zelo izčrpujoče, zvečer, ko zaspi in imam nekaj časa zase, pravzaprav kmalu zmanjka tudi mene. Toni je lovil ribe iz pomola, menda je bil bolj slab plac za lovit, a vseeno smo se naslednji dan mastili z ribami, bilo jih je vsaj deset (orada, šparji in bukve). Moj Toni res zna presenečat. <3

Peti dan našega pohajkovanja smo šli na Alana. Alan (1414m) je prelaz, ki povezuje Jablanac in Liko ter vmesna točka Premužičeve staze, kjer pohodniki običajno prespijo v planinskem domu. V tem potovanju nam ni uspelo še na Mali Alan, soroden po imenu, vendar čisto na jugu Velebita, nad tunelom Sveti Rok. Vsekakor ostaja naš cilj v prihodnosti.

Namesto teka trojk, sem opravila trening iz Jablanaca, 300m nmv višje, kjer se cesta odcepi z Jadranske magistrale, na Alana. V dobrih dveh urah sem pretekla 21km in 1000 višincev.

Toni je prestavil kombi na vrh, a je preveč pihalo in se spustil na višino 600metrov ter mi s Hani šel nasproti z vozičkom.  Ponovno smo se odpeljali v kamp Sv. Juraj za 20 eur/noč. S Pio in Andrejem smo se dogovorili, da se naslednji dan vidimo nekje na poti na relaciji Krivi put – Vratnik. Neznansko sem se veselila. Kot zakleto sicer Toni ta večer ni nalovil popolnoma ničesar (ker sva si žela pripraviti ribice za kosilo še za njiju). Sta pa na srečo ravno na Krivem putu dobila nebeško oskrbo srčnih ljudi, spala v topli postelji, se stuširala s toplo vodo in uživala v gurmanskih dobrotah, vse to prvič po desetih dneh.

Kakšni dve uri smo hodili skupaj, Hani malo v ruksaku, malo v vozičku, nato pojedli izvrstne kalamarje in pečen krompirček iz Tonijeve kuhinje v gozdu. Hotel s petimi zvezdicami! Solato – regrad in čemaž, smo nabrali sproti med pohajkovanjem. Čudovito smo se imeli in čas je čisto prehitro minil. Želim jima lahek in varen korak vse do cilja.

Preživeli smo prekrasne dneve, kljub ne ravno perfektnemu vremenu. Potovati z majhnim otrokom je pravzaprav čisto enostavno, če si sam ne delaš nepotrebnih skrbi. Neskončno se veselim naših nadaljnih odklopov v naravi, v sredini avgusta se pa podajam na svojo avanturo – Slovensko planinsko pot iz Maribora do Ankarana …

Cena 6-dnevnega potovanja: 200 € za vse tri (všteto čisto vse: gorivo, cestnine, 3xnočitev v kampu, hrana).

  

 

100 milj Istre

Slovenska ekipa v Umagu
Foto: Iztok Deželak

Na letošnji Transgrancanarii sem imela večja pričakovanja kot 14. mesto med ženskami, zato sem se že na poti s Kanarcev prijavila na Istro 100 milj, kot nekakšen popravni izpit. Verjamem, da se to sliši noro … ponovno 125 km plus še en maraton… a tako zgledajo popravni izpiti? 🙂 Dobro, da imam podobno norega moža, ki me pri teh stvareh več kot 100% podpira. Moji mami sem samo namignila, da razmišljam o nastopu na Istri, že se je ponudila, da si bo vzela dopust in te tri dni preživela pri nas v Šentvidu s Hani, midva pa naj brezskrbno opraviva s tekmo. Seveda bi jo raje imela ob sebi, a dogodki so se odvijali v smeri, da sva se proti Umagu res odpravila sama in sem prvič bila za toliko časa ločena od svoje male princeske. Po Transgrancanarii sem bila kar lep čas precej povožena, tako, da so treningi v zadnjem mesecu bili bolj kratki, v mesecu marcu sem pretekla zgolj 258 km. Rekordno število mesečnih kilometrov sem dosegla v januarju, in sicer 450 km, sicer pa povprečno tečem krepko pod 400 km mesečno. Ko se pogovarjam z drugimi, v večini trenirajo veliko več. Kaj se bo zgodilo na 100 miljah Istre z menoj, mi je bila neznanka, saj sem se prvič podajala na tako dolgo pot. Misli na tako dolgo preizkušnjo so me spremljale ves mesec in bolj se je bližal dan D, bolj so mi poletavali metuljčki v trebuščku. V službi me je par ljudi vprašalo, na koliko kilometrov grem, a si nisem upala odgovoriti, sem rekla, da povem, ko preizkušnjo prestanem, ker 168 km in 6500 višincev pretečt, je razdalja, ki je marsikomu nepredstavljiva, na nek način je bila nepredstavljiva tudi meni.

Istra 100 milj iz leta v leto raste, uvrstili so se v Ultra Trail World Tour serijo, kot ena izmed 19.-ih tekem po celem svetu v ultratrailu. Na štirih razdaljah se nas je letos udeležilo 1652 tekmovalcev (Yellow = 41km, Green = 67km, Blue = 110km ter Red = 168 km).  Sama sem izbrala rdečo, najdaljšo razdaljo, z 6500 višinci. Na startu v Labinu nas je bilo v petek popoldne ob petih 373 tekmovalcev.

V Umag sva prispela v četrtek pozno popoldne, na prevzemu startnih številk pa je že bila taka kolona, da se je čakalo vsaj eno uro. Šla sem zvečer tik pred uro zaprtja, a kljub temu čakala 50 minut. Je pa čas izredno hitro minil ob prijetnem kramljanju s Klaro, Alenko in Matjažem. Moj namen je bil, da se čimbolj spočijem in se dobro naspim, zato sem hitro padla v horizontalo in tako ostala vse do pol desetih dopoldne, ko je sonce začelo močno pripekati v kombi. Sredi noči sem sicer imela še par seans  karbolovdinga. Sledil je dolg zajtrk s Čampatovo ekipo, opoldne pa sva se počasi premaknila proti Labinu, kjer bo ob petih popoldne start. Tako mi je pasalo počivat, zato sem skoraj uro in pol dolgo vožnjo prestala leže na postelji v kombiju in opazovala oblake ter pokrajino in se relaksirala… težko opišem stanje, kako sem se počutila. Pojma nisem imela v kaj se podajam in občutila veliko strahospoštovanje pred potjo, ki me čaka.

Šele v Labinu sva začela pripravljati moj nahrbtnik, a razen prve pomoči, nepremočljive jakne, naglavne svetilke, pravzaprav ničesar nisem potrebovala. Toni me bo pričakal na vseh okrepčevalnicah, razen na Prodolu (25-i km), tako, da hrane nisem jemala s seboj, WINFORCE napitke in gele bom dobivala sproti. Nahrbtnik ni bil težak, sem pa skoz nosila 1,5 litra napitka, saj so razdalje med okrepčevalnicami zame v povprečju pomenile okrog dveh ur. Na startu je bilo ogromno poznanih ljudi, zaželeli smo si srečno pot, postavila sem se v drugo vrsto in si samo še želela, da se avantura prične. Imela sem štartno številko 12, na hrbtno stran s profilom pa mi je Toni začrtal časovnico za 23 ur.

Start je bil hiter, težko sem se bremzala, a vedela sem, da se moram, saj pred nami je neskončno dolga pot in prehiter start res ni pameten. Pridružila sta se mi Beli in Žiga X in kar lep delček poti smo pretekli skupaj. Več ljudi je navijalo zame ob poti, kar mi je dalo vsakič nov zagon in me kar poneslo naprej, hvala vam moji navijači! Prvič sva se srečala s Tonijem v Plominu, kjer je bila super okrepčevalnica s polno glasnih navijačev. Oskrbel me je s polnimi bidoni, saj se vse do Poklona na 41 km ne bova videla. Ko se je začelo nočiti, sem začutila rahlo zaspanost, najraje bi šla kar spat, za nami pa še 3 ure teka niso bili. Skušala sem odmisliti zaspanost, sicer se mi slabo piše ponoči, noč bo res dolga. Po petih urah (kot običajno) dohitim Teškya, pred njim navkreber hodi Roko, Belija pa kar odpihne naprej. Z Rokojem nadaljujeva skupaj vse do vrha Učke, Vojaka, nato pa odbrzim naprej. Par sto metrov pred vrhom oblečem jakno, saj je zelo vetrovno in mrzlo, sicer je pa nič ne potrebujem, mi je celo noč prijetno toplo. Potrebujem nekaj samote, saj sem do sedaj skoz bila v družbi. Na Poklonu je tako krasno vzdušje, glasno navijanje, pa še Oskar in Borut sta tam. Toni mi preda mp3. Sledili so izjemno tekaški kilometri, ujela sem svoj ritem in uživala v teku. Toniju sem prepovedala, da mi omenja karkoli o moji uvrstitvi, zaostankih, nič nočem vedeti, samo v svojem ritmu preživeti noč. Sporočim mu, da gre vse super, nič me ne boli, ni nobenih težav, le stegenske mišice so že kar utrujene, ni neke lahkotnosti. Glede na to, da vsi zmrzujejo in da sem v kratkih hlačah, mi svetuje, da si gor potegnem nogavčnike, ki sem jih sicer ves čas tekme imela spuščene na gležnje. Morda bodo s tem mišice bolj sveže, če jim bo toplo. Na Orljaku nas popiše prostovoljec s postavljenim šotorom in zakurjenim taborniškim ognjem in mi pove, da sem tretja ženska. Vau, sem bila namreč prepričana, da sem približno šesta, koliko sta pa pred menoj, pa še zmeraj nisem vedela. Ure minevajo in minevajo, čas si tokrat krajšam z glasbo. Določene pesmi me tako dvignejo, da kar poplesujem zraven in prepevam v temni noči. Ponoči imam za par ur priklopljeno uro na usb polnjenje, da se mi bo ohranila kontinuiteta celotne poti. Še v temi pridem v Buzet, kjer me čaka presenečenje, za sosednjo mizo zagledam drugouvrščeno Alenko. Bila sem prepričana, da ima več prednosti, a mi je kasneje Toni rekel, da sem bila več okrepčevalnic za njo zgolj par minut. Noge več niso najbolj sveže in misel, da sem šele na dobri polovici poti je smrt za psiho! Sicer še nimam nobenih težav in razen, da mi blatni deli poti pošteno najedajo živce, sicer zelo uživam v vzponu na Hum, kjer je 100-i km! Pri večkratnem prečkanju potoka, dvakrat v celoti stopim čez gležnje visoko v vodo. Dokler sem prišla do Tonija, so se mi že posušili, zato se nisem preobuvala, kar je bila napaka, saj sem kasneje pridelala nekaj žuljev na račun mokrote v supergah. Na Humu prvič zagledam v avtomobilu moža od Francesce Canepe, ki me opazuje. Očitno ni tako daleč naprej. Toni mi sporoči, da sem se ji približala na 20 minut, in, da je zaznala nevarnost in očitno “stopila po gasu”. Jasno mi je bilo, da nimam nobenih možnosti za zmago, a že to, da je začela bežati pred menoj, je bil dober občutek. 🙂 Je svetovno znana trail tekačica in ima 100 ITRA točk več od mene. Dolgih 16,7 km do naslednje okrepčevalnice v Butonigi se vlečejo in vlečejo v neskončnost. Naenkrat zagledam v daljavi zeleno majico, ki šiba proti mostu in si mislim, to je sigurno Ivi! Na tej točki so se nam prekrižale poti iz krajših prog. Pospešim, da bi ga ujela in ga vsaj na hitro pozdavila, a mi uide za kakšni dve minuti. Dobim pa objem od Matjaža in Drejke team-a! V Butonigi zadnja leta kot prostovoljki že standardno skrbita za utrujena tekače Uršula in Drejka. Končno ujamem še Belija in Franceskoja. Pred nami je še 50 km in skoraj 2000 višincev, moje psihično počutje pa čisto počasi leze navzdol … že Beliju in Frenku pojamram, da se mi enostavno več ne ljubi tečt. Odštevam kilometer za kilometrom, na srečo si okrepčevalnice sledijo pogosteje, da se vsaj kaj dogaja, ker sem že tako naveličana vsega. Za mojo psiho postaja nepredstavljivo, kako dolga pot je že za menoj in kako daleč še pred menoj … večkrat si ponovim, da na 100 milj več ne grem nikoli! Ok, v istem zamahu vem, da se bom sigurno slej ko prej prijavila na UTMB, sedaj, ko imam končno spet dovolj točk. 🙂 Glasba mi več ne paše. Malo se zamotim z opazovanjem ta hitrih tekačev iz Green proge, ki me prehitevajo vse od Butonige. Tudi s krajših prog kmalu zahodijo, občasno kakšen hitrejši steče mimo, sicer pa kar sledim tempu ostalih. Zadnjih 21km je bolj ali manj tekaških. Hoja mi paše, ampak tek… ojooj, kdaj bo že ta cilj! 🙂 Vmes enkrat se stresem na Tonija, ker čutim, da me priganja, da se približam Franceski, a jaz imam voljo samo do cilja, v tempu, ki ga pač trenutno zmorem in nič več … na koncu tečem še komaj dobrih 9 km/h, več pač ne morem iztisniti iz sebe. Zadovoljna sem, ker vem, da mi bo uspelo do cilja, o uvrstitvi pa sploh ne razmišljam. Po mojem smo zmagovalci vsi, ki smo prečkali ciljno črto! Kar ne morem verjeti, ko mi mama po telefonu pove, da sem 15. absolutno. Tudi Toni mi poroča, da množično odstopajo, naj samo zdržim po svoje in bom super uvrščena. Ko že zagledam sredi neskončnih polj ciljni prostor in zastave v Umagu, se mi ulijejo solze. Blizu sem, pa še vedno tako daleč. Upam, da me pričakuje Hani, čeprav dvomim v to. Ko si jo zamišljam, kako spokojno spančka doma v svoji posteljici, jokam kot dež. Večkrat mislim na mojo princesko in vsakič se mi orosijo oči. Mama me sprašuje, zakaj potem hodiš na take stvari, če se potem cmeriš? 🙂 Ja, težko je odgovoriti na to vprašanje. Sledim svojim sanjam, ker vem, da bom le na ta način lahko dobra mama, dobra pač po svojih najboljših zmožnostih. V cilju me pričakajo moj Toni, prijatelji, znanci. Pričakata me Anita in Živa, hvala!! Neskončno sem vesela, ker mi je uspelo, ker sem uspešno premagala to dolgo, neskončno lepo pot iz Labina v Umag. Za celotno pot sem potrebovala 23ur 25 minut , dosegla 2. mesto v ženski kategoriji ter 13. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 261, odstopov je bilo 112, kar je zelo veliko! Vsekakor se bomo vračali, naslednje leto je sicer na vrsti Toni! 😉 Hvala Vesni za vroč tuš v njihovem hotelu. Zvečer se me je lotila takšna utrujenost in zaspanost, da sem še komaj stala pokonci.

Čeprav se mi je že mudilo k moji Hani, sem po premisleku in posvetovanju z mamo vseeno ostala v Umagu do naslednjega dne in počakala na razglasitev. Hani se je imela čisto super s svojo babi. Zjutraj smo se sprehodili do centra na kavico z razgledom na morje. Sledila je analiza Slovencev … zavzeli smo skoraj cel parking, toliko nas je bilo. Verjetno je prav to tisto, kar nas vsebolj vleče na tovrstne dogodke … v družbi tako izjemnih ljudi je vedno biti lepo. Vsak je spisal svojo zgodbo. To šteje v življenju. Bogatejša sem za izjemno izkušnjo, hvala Toniju, da me pri temu podpira in moji mami, da mi omogoča. Končala sem brez večjih težav, v naslednjih dneh se mi je malo zagnojilo pod nohtom palca, ki bo odstopil in to je najhujša posledica. Verjamem, da mi je pomagala krema Akilein NOK in Akileine losijon za učvrstitev kože, s katerima sem mazala noge zadnja dva tedna. Ko sem na cilju sezula nogavice, sem sicer imela par žuljev, a med tekom jih nisem čutila. Mišice so presenetljivo super. Naslednji dan sem skoraj normalno hodila in v ponedeljek normalno šla v službo. Par dni pač ne bom šla peš v 8.nadstropje in izjemoma ta teden koristim dvigalo. Ponovno se se mi obnesli Winforce napitki in geli, ki so mi dajali energijo skozi celo tekmo. Dobro tudi, da sem se odločila za kratke hlače in kratko majico ter nogavčnike in rokavčnike. V dolgih hlačah bi mi bilo vsekakor prevroče.

Doma me je pričakal najlepši prizor na svetu … moja mala princeska, ki je hodila po dvorišču in mi podarila najlepši nasmeh, ko me je zagledala. Za objem skoraj že ni bilo več časa, saj mi je morala pokazati, kako je napredovala v hoji v zadnjih treh dneh, in naprej važno postopala po dvorišču. 🙂

REZULTATI

zajtrk
Labin, v ozadju Učka
Slovenska ekipa

start

Butoniga 117-ikm
cilj

prve tri, Franceska Canepa, jaz in Klara Bajec

 slike: Drejka team in Toni

Dobrodošli na mojo novo stran!

Moja nova stran je še v delu.

Vse moje dosedanje bloge lahko preberete na tem naslovu http://katka005.blogspot.si/

Marjan Zupančič – rekord Slovenske planinske poti (SPP)

In nov rekord je … 7 dni 8 ur in 9 min

Porezen

Zapis Špele Zupan na TURNI.SI:

“Marjan Zupančič si je danes, 4. septembra, znova pridobil naziv rekorderja teka po Slovenski planinski poti. Za 599 kilometrov dolgo pot od Maribora do Ankarana, na kateri je moral premagati kar 49 višinskih kilometrov, je potreboval 7 dni 8 ur in 10 minut ter tako prejšnji rekord, ki ga je 8. avgusta letos postavil Klemen Triler, popravil za 3 ure in 15 minut. Svoj čas iz leta 2013 pa je izboljšal za 6 ur in 35 minut.” 

S Tonijem sva Marjana spremljala 6.dan njegove poti. Želja je bila, da bi ga spremljala dan prej, ko je šel od izvira Soče do planine Razor, ampak sem v torek bila dežurna, zamenjava pa ni bila možna. Želja je bila, da bi ga spremljala več, a Toni se je v petek, na dan Marjanovega starta v Mariboru, udeležil 170 km dolgega ultramaratona okoli Mont Blanca (UTMB), kjer je z dobrimi 27imi urami dosegel odlično 37.mesto. Tako sva se domenila, da na moje spremstvo lahko računa v sredo, ko bo na poti 6.dan. Dežurstvo je bilo eno izmed napornejših, že to, da si 24 ur v službi je dovolj. Bilo pa je še nekaj konfliktov in bila sem zelo razočarana nad obnašanjem nekaterih sodelavcev, ki zgleda v življenju nimajo svetle točke in vso agresijo in nezadovoljstvo znašajo na druge. Na srečo so me čakali hribi in pozitivni ljudje, ki bodo že takoj zjutraj drugače vplivali na moje počutje. Če ne prej, sem na vrhu Porezna bila srečna, presrečna, z lepimi spomini. Nazadnje sem hitela s tega hriba 20.junija, saj se mi je mudilo na najino poroko na cilju Pušeljca. 😉

Toni me je zjutraj ob sedmih pobral v Ljubljani in peljala sva se proti Petrovem brdu, kjer bom pričakala Marjana in ga spremljala ves dan, do koder bomo pač prišli. Pričakal ga je tudi Joško Dakskobler in lepo je bilo pokramljati z najinim matičarjem. Marjan je prispel v spremstvu Ivija Hrastovca, ki je par dni prej zmagal Pohorski Trail maraton. Toni mu je oskrbel žulje, jaz sem ga zmasirala, mu namazala noge ter z elastičnim povojem povila desno nogo, saj mu je zatekala, kompresijskih nogavic pa nismo imeli. Skušali smo, da čimveč poje in popije, a to je bila težava s katero smo se ubadali ves dan – ni imel nobenega apetita, slabo mu je bilo in ničesar ni mogel jesti. Proti Poreznu smo šli jaz, Marjan in Nejc Lazar. V uri dvajset, kolikor je trajal vzpon sem mu po koščih dajala banano in le stežka je pojedel celo. 20 minut pred dvanajsto smo bili na Poreznu. Naslednja postojanka je bila pri Bolnici Franja, kjer so nas čakala pečena jetrca na čebuli in krompir. Toni je res lep presenetil z oskrbo s kombijem. Z Nejcem sva z veseljem pikala jetrca in pomazala po posodi, Marjan je pojedel itak zelo malo, skoraj nič. Edina in največja skrb mi je bila, kako bi ga pretentala, da bi vnesel čimveč kalorij. Tukaj se nam je pridružil Šuligoj, na Ermanovcu pa še Nina Frelih na čelu s svojim očetom in prijateljicami. Pred vzponom na Bevkov vrh je Marjan samo padel v najin kombi, kjer je imel na razpolago posteljo – dobil je par pečenih sardelic in krompir. Ni mogel naprej, prosil je, da še malo zaspi. Nepredvidena pavza je tako trajala kakšno uro. Toni je pripravil celo pojedino, skuhali smo še kavo in degustirali pivo. Marjan več ni mogel teči, samo v dobrem tempu smo hodili. Naš cilj je bil, da pridemo v Idrijo, kjer si bo privoščil daljši počitek. Čeprav sva planirala, da bo prespal v najinem kombiju, sta Nina in njen Jan ponudila njuno posteljo, tuš, nas spremljevalce pa razveselila z domačimi žlikrofi. Otroke sta dala v varstvo babici, da sta v miru lahko nudila nesebičen suport njemu in vsem ostalim, ki smo bili z njim. Spust v Idrijo je bil mučen, teren obupno strm in drseč – Marjan je visel na nitki z močmi, imela sem občutek, da se nam bo kmalu sesedel. Po deseti uri zvečer v Idriji, sem mu šla po kepico jagodnega sladoleda, čeprav sem ga komaj dobila, saj so že vse pospravili. Gledali so nas, kot da smo z lune padli – ampak ta sladoled je bil odločilen, zelo mu je teknil. Pričakala nas je Katarina, ki ga je stuširala, nato pa je samo padel v posteljo. Zmasirala sem mu noge, ga namazala, Katarina mu je oskrbela žulje, nato pa smo ga pustili, da za slabe 4 ure zaspi. Jan in Nina sta bila fenomenalna, tudi sama sem se stuširala, saj sem imela naslednje jutro službo. S Tonijem sva zaspala za par ur v kombiju, nato pa me je zapeljal v Ljubljano, v službo. Ob treh ponoči so potrkali po kombiju in naju zbudili, da smo se dokončno poslovili, preden so ostali šli naprej proti Hleviški planini. Marjana sem objela in mu zaželela srečno pot, bil pa je tako nebogljen in utrujen, da sploh nisem mogla lep čas zaspati nazaj, skrbelo me je kako bo z njim. Tudi v službi sem bila nemirna, a so mi javljali s terena, da mu gre super, da je čisto prerojen, kot dan pa noč od prejšnjega dne. Hvala bogu! Jan je takšen pozitivc, imel je res prekrasno spremstvo ta dan! Čeprav je Marjan velik borec, je tudi sam v Idriji prvič pomislil, da je tukaj njegov konec. 

Popoldan smo imeli tekaški trening v Ivančni Gorici, nova sezona se je namreč pričela, zvečer pa sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva pričakala Marjana. Klicala sem sodelavke, če bi si lahko naslednji dan vzela dopust, saj naju je Marjan nujno potreboval. Seveda bi preživel tudi brez naju, a mislim, da sva vseeno pripomogla, da je lažje prikorakal v Ankaran. Za 40 minut se je ulegel v kombi, po skoraj 19ih urah skoraj neprestane hoje in se malo spočil, čeprav je zgledal zelo dobro, tudi zelo pozitivno naravnan. Z Ožboltom in Mitjo Volčanškom so nadaljevali čez Vremščico proti Škocjanskim jamam, midva sva pa za dve uri zaspala. Oblečena sem bila v športna oblačila, pripravljena, da grem z njimi naprej, saj se je Ožbolt tukaj poslovil – tudi on je zjutraj imel službo, pa že itak jih je ves dan spremljal in oskrboval z avtom. Zbudila sem se s strašnimi prebavnimi težavami. Ob pol treh zjutraj smo Mitja, Marjan in jaz štartali od Škocjanskih jam proti Slavniku, zadnjemu tisočaku na njegovi poti. Bilo je super, pogovarjali smo se, a po dveh urah ga je začela matrati strašanska zaspanost in utrujenost, po asfaltu proti Markovščini je hodil miže, da je malo spočil oči, z Mitjem pa sva ga vsake toliko z dotikom usmerila, da ni skrenil s poti. Klicala sem Tonija, naj nam pride prej nasproti kot je dogovorjeno in nam skuha kavo. Spet se je za 10 minut vlegel, a ni mogel zaspati, zato smo nadaljevali, kavo je spil po poti. Toniju sem vprašala, če bi on šel čez Slavnik, da mu nudi malo opore in jima dela družbo z Mitjo, tudi Mitja je bil utrujen in zaspan, saj je bil že od zgodnjega popoldneva (od Cola) z njim – vse skupaj 100 km. Ugasnili smo naglavne svetilke, končno se je zdanilo. Z Venčeslavom Japljem sva imela zajtrk, šla sva na kavo ter malo klepetala. Čakala sva jih v vasi Prešnica, a zaradi svojih prebavnih težav še nisem šla z njimi naprej, kot sem nameravala. Toni je potegnil do Petrinj. Na Slavniku se jim je pridružila še Isabel Petronio in od Petrinj smo skupaj odkorakali proti Ankaranu, zadnjih cca. 25 km. Bila sem odlično razpoložena, kot tudi vsi ostali – ta zadnji del SPP je bil tudi zame prvič. 

ponoči sem našla 5 jurčkov:)

Socerb
pred seboj že vidimo CILJ


V Socerbu se nam je pridružilo še nekaj ljudi, a sem pozabila imena. Ko smo pridobili predzadnji žig v Tinjanu (v klanec smo šli zelo hitro, za vzpon smo potrebovali 25 minut), so se nam pridružili še Marjanov brat, Valentin od TGSportlife in še nekaj drugih. Vsi pozitivno naravnani, smo odgnali dež, ki je bil napovedan. Ves dan smo imeli sonce. Marjan je vidno trpel zadnjo uro. Zanj kar ni in ni bilo konca.

Hudo izčrpan in skoraj na robu solz je Marjan pritisnil še zadnji žig v svoji knjižici Slovenske planinske poti, v Korta baru, v Ankaranu. Za pot je potreboval 7 dni, 8 ur in 9 minut. Toni je za vsakega imel pripravljeno pivo Stezičar, za Marjana pa special edition 2L z njegovo sliko na etiketi. Malo sem bila razočarana nad barom in kelnarico, ker nas je tako grdo sprejela. Najprej ni hotela dati žiga, kao, naj si ga sam najde, saj je tukaj v košari, nato pa se je znašala nad nami, ker, da smo v gostilni in ne smemo piti svoje pijače. Itak, da smo naročili potem vsak še pijačo, ampak po tisti začetni evforiji in po popitem Stezičarju. S Tonijem se nama nikamor ni mudilo in ostala sva do zadnjega. Katarina nas je povabila še na pico in ko smo se po nekaj urnem sedenju vstali, da se poslovimo, so Marjanove noge bile za dve številki večje kot prej in komaj se je premikal. Nasmejali smo se skoraj do solz in se poslovili. Katarina, njegova žena je res fenomenalna. Vsak dan je normalno hodila v službo, popoldan in ponoči pa oskbovala Marjana, prejemala na stotine telefonskih klicev, skrbela za logistiko njegovih spremljevalcev ter spala po 3-4 ure na dan. Brez nje, njenega razumevanja in pomoči, projekt ne bi bil mogoč! Marjan, čestitke še enkrat, noben si ne more predstavljati koliko trpljenja in bolečine je bilo vloženega. Tudi mene v prihodnosti čaka SPP, lansko leto je nisem uspešno zaključila. Neprecenljive prijateljske vezi se pletejo pri takšnih izzivih in nesebična pomoč, ki ti jo nudijo sotrpini v tako težkih kot lepih trenutkih, človeka izredno bogati.

Doma sem bila tako zaspana, da nisem imela moči iti pod tuš. Enkrat sredi noči me je Toni prebudil, jaz pa sem mu govorila, naj vzame ene dolge hlače za Marjana in še nekaj glede hrane, ne vem točno, a še vedno sem bila nekje na progi SPP. Toni me je pomiril, da je Marjan že na cilju in da sva midva že doma.:)


Petrovo Brdo


iz Slavnika v Prešnico
iz Petrinj proti cilju, v Ankaran

Vse poti vodijo v RIM

SAN MARINO

Prva destinacija prvomajskega potovanja je bilo mestece San Marino – tretja najmanjša država v Evropi, za Monacom in Vatikanom. Odločila sva se za podoben način potovanja kot lansko leto po najvišjih vrhovih ex Jugoslavije. Toni ni ravno ljubitelj potovalnega kolesarjenja, pa še vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, da bi potovala bodisi peš bodisi s kolesom. V kombiju imava vso udobje, kuhinjo, tuš ter udobno spanje na peni. Prvi dan sva sparkirala v kraju Veruccio, da nisva šla po glavni cesti iz Riminija do San Marina, saj sem predvidevala da je le-ta zelo prometna. Toni je tekel, jaz sem šla s kolesom. In ga komaj dohajala! 🙂 7 km je bilo do mesta, neprestano navkreber po asfaltni cesti, na Mount Titano (749 m), kjer stoji to živahno mesto, polno ozkih tlakovanih uličic, trgovinc, turistov. Po mestu so razstavljeni roboti, ki so jih naredili iz odpadkov od motornih koles. Sprehodila sva se do dveh trdnjav okrog obzidja, tretja ni dostopna. Presenetile so me sprejemljive cene, kljub res velikemu številu turistov. Prijetno mesto za ogled v enem dnevu oz. kar v par urah!

vstop v državo San Marino, ni treba osebne pokazat! 😉
pogled na razgibano pokrajino

MONTE SIBILI
Zapeljala sva se naprej po regionalnih cestah in pristala v kraju Amandola. Napovedani so bili deževni dnevi, midva sva pa bila sredi hribov…v Parco Nazionale dei Monte Sibilli. Nikamor se nama ni mudilo, zato sva si privoščila res dolg spanec. Zjutraj nisva vedela kaj bi. Če bi bilo sončno ali vsaj bolj stabilno vreme, bi bila zgodba popolnoma drugačna. Je pa tukaj še moja poškodba, ki me bo zgleda oropala kakšnih pametnih treningov za celo leto. Pred seboj sem gledala en hrib, na višini 1706 m. Mimo naju je šlo kar nekaj kolesarjev. Kljub temu sem se odločila, da bom poskušala prvič po dveh tednih tečt, ni mi bilo do kolesarjenja… (zimski pohod na Begunjščico z derezami me je stal vnetja mišice tibialis anterior). S seboj sem imela kolo za primer, da še vedno ne bi mogla tečt. Nisem imela nobenega upanja, da bom prilezla na to dokaj nizko goro, a začuda je šlo čisto brez bolečin. Nisem želela pretiravati, zato sem šla samo gor in počasi dol, Toni pa je naredil dodaten 18 km krog, na Pizzo Tre Vescovi. Presenetil naju je sneg, na višini 1700 ga je bilo še čisto preveč. Čas, ko sem bila sama v dolini, sem izkoristila za branje knjige Športni gen na travi in žgočem soncu…a ta užitek je bil kratkotrajen, kmalu me je pregnala ploha.
Naslednji dan sva tekla na Monte Sibilli, čisto naključen hrib spet.. (v planu sem sicer imela Monte Vettore, ki je najvišji hrib Sibilinskega hribovja, visok 2476m). Vreme je bilo res obupno. Mont Sibilla je bil krasen trening, kljub vse slabšim rameram sva vseeno prišla do vrha, je bil lahko dostopen, nič nevaren. Megla je bila pa taka, da brez GPS-a ne bi vedela, kdaj in kje je sploh vrh gore. 🙂 Oba imava dobro opremo za dež, zato ni bilo nobenega problema. Nazaj grede sva šla po krožni poti in presenetil naju je plaz, ki je odnesel cesto. Zgledal je še čisto živ, so se kotalili kamenčki iz njega. Uspešno sva ga prečkala in po 22 km, 1270 višinci pritekla do avta. Sva se pa morala spet tuširat na mrzlem, saj je zapihalo, sončka pa itak ta dan praktično nisva videla. Prespala sva na idiličnem mestu sredi njiv.

Monte AMANDOLA

Rifugio Cita di Amandola
vrh

in je šel naprej…jaz pa nazaj do avta, ležat v travo in brat knjigico 

Monte Amandola = desni hrib
na poti do Monte Sibilli

plaz
hribi Gran Sasso
premikajoča se hiška 🙂

RIM
Zjutraj sem imela upanje, da bi tekla na hrib Monte Sabini, ki je po karti zgledal najbližji in najvišji v okolici Rima. Vidljivosti nobene, še en deževen dan. Nisva se obremenjevala. Ustavila sva se južno od Rima, blizu kraja Rocca di Papa, kjer sta dva jezera. Tekla sva okrog manjšega – Lago di Nemi in nadaljevala po poti Via Francigena ob drugem, večjem jezeru – Lago Albano, kjer ima Papež poletno rezidenco (v kraju Castel Gandolfo). Tekla sva dobri dve uri in postajalo je vse huje… kot da sva v  deževnem pragozdu, megla nama je vzela kakršnokoli vidljivost. Dobro da sva imela res dobro navigacijo (Orux map), drugače bi imela velike probleme se znajt po hribih. Četudi so markirane poti, so pa slabo shojene.
Zjutraj sva se zapeljala na Monte Cavo, a sem bila kar malo razočarana, saj spet ni bilo razgleda na Rim, zaradi nizke oblačnosti. Pa tudi vrh ni nič kaj panoramski, videla sva lahko le neko vojaško stavbo v ograjah ter oddajnike. Se je pa delal topel, sončen dan. Padla sva v kaotični promet blizu mestnega jedra. Kmalu sva našla zastojn parking. Oblekla sva se v tekaške cunje, se opremila z zemljevidi in opisom mesta ter domačim Stezičarjem ter stekla novi mestni avanturi nasproti. 🙂 7 km pa sva se znašla pred največjo znamenitostjo Rima – Kolosejem. Tek je bil izredno prijeten, saj sva večinoma šla čez park in po širokih cestah. Gneča za obisk Koloseja je že kljub zgodnji jutranji uri bila strašansko dolga, sva se hitro zadovoljila samo z zunanjim ogledom amfiteatra, kjer so uprizarjali gladiatorske igre. Naprej se je začel bolj sprehod čez mesto, saj se je vsepovsod trlo turistov. Rimljani so največje dosežke dosegli v arhitekturi. Izjemen pogled je bil na Forum – rimski trg, ki se je začel razvijati v času Julija Cezaja in je bil središče gospodarstva in politike. Nadaljevala sva proti Palazzo dei Conservatori, Piazzi Venezii, do najznamenitejše Fontane di Trevi, ki jo sicer ta hip prenavljajo. Legenda pravi, da more vsak obiskovalec Rima v fontano vreči kovanec, le tako se bo ponovno vrnil v Rim. Nisem vrgla kovanca v vodo, se bom pa kljub temu z veseljem vračala v Rim! 🙂 Sprehodila sva se do Španskih stopnic. Počivala sva na stopnicah, pila domače pivo in pomalicala. Tukaj se pa čas resnično ustavi, kljub veliki množici turistov. Uživala sem ob pogledu na ljudi, večina si jih je prineslo kaj za prigriznit in za popit in so se usedli na stopnice ter se družili. Pot naju je vodila proti Vatikanu. Nekaj časa sva tekla ob reki Tiberi. Kupila sva vstopnico za muzej, saj se nama ni ljubilo čakati v nepregledni koloni za vstop v Vatikan. Ena vstopnica je bila 16 eurov, sva pa se sprehodila čez Vatikanski muzej in Sikstinsko kapelo, ter doplačala 5 eurov za kupolo, od koder je fantastičen razgled na mesto. Na vrhu srečam našo administratorko, kar me čisto presuni – svet je res majhen!
Po Rimu sva pretekla 27 km, pa tudi avto je ostal cel, oropali naju pa tudi niso. 😉

megla pritiska, dež prihaja, Lago di Nemi
večji del poti je bil takšen, še slikat se ni dalo 🙂
jutro in zajtrk na Monte Cavu, pogled na obe jezeri, žal sva pa spet ostala brez razgleda na Rim – nizka oblačnost 🙁

Kolosej ali Flavijski amfiteater
Forum Romanum
krasna stojnica svežega sadja

Palazzo dei Conservatori

v tem rondoju pa ne bi rada vozila … čisti kaos…:)

Španske stopnice, Piazza di Spagna
ob reki Tiberi do Vatikana

SIKSTINSKA KAPELA v Apostolski palači, najzahtevnejše Michaelangelovo delo – stropna poslikava
pogled na Trg Sv. Petra in mestno okolico
Vatikanski muzej
Vatikanski park in Radio Vatikan

na kupuli srečala sodelavko…svet je res majhen:)
Bazilika Sv. Petra, gradili so jo 120 let

Palatin in zadnjih 5 km teka proti avtu

POMPEJI  in VEZUV

Čeprav je bil dan sončen in tudi za naprej je bila boljša napoved, pa vseeno ni bilo za v hribe. Sicer sem se s težavo sprijaznila, da ne bova hodila po Nacionalnem parku Gran Sasso z najvišjim vrhom Corno Grande 2912m. Res ni bilo vidljivosti, snega je pa še tudi preveč.
Zjutraj sva se znašla pred Pompeji. Leta 79 našega štetja je Vezuv izbruhnil in uničil nekatera mesta ob Neapeljskem zalivu, med njimi tudi Pompeje, danes eno najbolj znanih arheoloških središč na svetu. Pod večmetrskimi nanosi lave in vulkanskega pepela se je mesto dobro ohranilo in šele leta 1748 so ga naključno odkrili, ko je nek kmet zadel v bronast predmet. Odlično doživetje je bil obisk tega mesta, res da spet ogromno turistov, ampak ni bilo moteče…uživala sva po svoje in se na easy sprehajala.
Naslednje jutro sva opravila trening na vulkan Vezuv, ki je nazadnje izbruhnil v času 2.svetovne vojne, leta 1944. Dan prej sva šla na ogled izhodišča, saj so nama pred vhodom v Pompeje nalagali, kako nikakor ne moreva peš na Vezuv, da je treba z avtobusom, ki preko njihove agencije stane samo 20 eurov, na vrhu pa plačaš še ogled kraterja 10 eurov. Šla sva čez kraj Boscotrecase in naletela na zagrajeno območje, ravnokar so zaklepali park. Zelo prijazen fant nama je realno razložil situacijo. Da bi bilo možno iti peš, če te noben ne vidi, ampak zaradi varnosti, je park zagrajen in uradno se ni možno prosto  sprehajati, potrebuješ dovoljenje. Res greš lahko samo z avtobusom, ob devetih zjutraj pa odklenejo vrata. Zahvalila sva se za informacije, odprla Orux map in izdelala nov načrt. Zapeljala sva se v Terzino in čeprav mi ni bila lokacija najbolj všeč – ena široka ulica, na koncu stadion in ogromno ljudi se je vozilo gor in dol, nekateri so prišli hodit ali tečt ali balinat, večina pa jih je samo obrnila. Skuhala sva odlične testenine z šparglji v smetanovi omaki, ter se zaklenila v avto. Celo noč so se vozili v to dolgo slepo ulico in obračalil in še zdaj mi je neznanka kaj so tukaj iskali. Zjutraj sva mislila prestavit avto, a ker sva preživela noč, sva bila že čisto domača in zdelo se nama je varno. Stekla sva v jutro, pred šesto uro zjutraj. 7 km je vodilo do vrha, na višino 1279m (dobrih 1000 višincev). Kmalu se je začel hud kolenogriz, 300 višinskih metrov je bilo treba osvojiti na način: en korak naprej, tričetrt koraka nazaj…vulkanski pesek, skoraj huje kot v puščavi. 20 min hoje pred vrhom sva prišla do hiške in praznega avtobusa, kjer prodajajo karte, a seveda je bilo vse zaprto in nikjer žive duše. Stekla sva proti vrhu in pot ob vulkanskem kraterju sva prehodila sama ter se naužila razgleda na Neapelj, otok Capri, Pompeje. Zelo gosto poseljeno območje in če bo vulkan spet kdaj izbruhnil, bo to velika svetovna katastrofa. Si niti ne predstavljam! Uživala sem neskončno! Imeti vulkan samo zase, pa četudi zgolj za par minutk, to pa je nekaj! 🙂 Avantura in vzpon na Vezuv je maksimalno uspel, v dveh urah in pol sva bila gor in dol, preden so sploh odprli rampe. Preostali dan sva prevozila obalo do Amalfija, bil je 1.maj in gneča, da ni za opisovat! V eni uri sva se premaknila za dober kilometer. Žal nama je zmanjkalo časa za otok Capri, imava pa en kup čudovitih vtisov, in nove ideje za naslednji obisk!

večerja ob morju <3
dobro jutro!

Sonček po par dnevih in sušenje premočenih superg pred Pompeji 🙂

Amfiteater v Pompejih
uličice s pločniki

v ozadju Vezuv
Garden of the Fugitives – izkopana trupla v različnih položajih
Temple of Jupiter, desno Forum

Vespasijanov tempelj
Basilica, jo prenavljajo
Teatro Grande

VEZUV

testeninka party z šparglji, za jutrišnji napad Vezuva 😉

pod nama Neapelj

krater

žalostno..nič markirano..nič turizma…le prazne table

v dolino sva pa letela po luftu!! 🙂

obilen zajtrk
in en kup vulkanskega peska v supergih…

panoramska cesta do AMALFIja

smeti ob cesti niso nič čudnega
gosto naseljeno območje okrog Vezuva
območje Limončela 

TOSKANA
Na pol poti med Rimom in Firencami sva našla še en koščen raja na zemlji. Opoldne sva se preoblekla v tekaško opremo in opravila trening do vrha Mount Amiata, ki sem ga naključno izbrala na zemljevidu. Je nekako najvišji hrib na tem območju, čeprav visok zgolj 1732 m. Šele kasneje sem prebrala, da je gorovje v bistvu vulkan, drugi najvišji v Italiji, za Etno, ter, da so v okolici številna termalna središča z vročo termalno vodo. Bagno San Filippo, na jugu Toskane je bilo najino izhodišče. Želela sem iz kraja Abbadia San Salvatore, a naju je obvoz ceste peljal daleč naokrog tega mesta. Iskala sem alternativo in čeprav malo jezna, da se nama skoz kaj pripeti, sem si rekla, da bova pa pač šla iz naslednje možne lokacije – Bagni San Filippo. Vsaka stvar je v življenju za nekaj dobra, kar se je vnovič izkazalo. Okrog je bilo ogromno kamperjev in avtov, tako da sva komaj sparkirala. Verjetno kakšna prvomajska fešta. Midva sva šla po svoje. Na štiriurni trail, na Mount Amiato. Da ne omenjam spet, da bi brez navigacije bila pečena. Naredila sva dober trening, 31 km, Toni je mislil tečt še nekaj km naprej, preden bi ga jaz dohitela z avtom. Sama sem šla na ogled mesta pofirbcat zakaj je toliko avtomobilov in zakaj ljudje hodijo okrog v kopalkah in kopalnih plaščih. Niso ravno zgledali kot da grejo v urejene terme, vse je zgledalo bolj divje. Dobim klic od Tonija, da ne gre več tečt, da se greva kopat! 🙂 Naletela sva namreč na naravne terme – iz belih skal, ki sva jih videla že prej, je tekla vroča voda. Fosso Bianco je ena ožja soteska, ob desni strani je sprehajalna pot, vsepovsod so pa majhni bazenčki (ni za plavanje, bolj za namakanje). Noro dobro! Ogledala sva si vso sceno ter se namestila v majhnem bazenčku, dala uro pod vodo, ki je namerila 42 stopinj!! Savna…komaj sva zdržala. Je pa voda nižje v soteski bila vse hladnejša. Če bo kdo šel mimo, vsekakor priporočam obisk teh krasnih naravnih term! 
Od Siene sva bila oddaljena dobro uro vožje. Tam sva tudi prespala … parkirala sva ob obzidju v mesto, se sprehodila po centru do znamenitega trga Campo del Duomo. Čudovito vzdušje… Siena by night in končno za naju tudi malo nočnega življenja. Vsepovsod je bila živa glasba. Res sem uživala, čeprav malo žalostna, ker se iztekajo najini brezskrbni dnevi. Kar malo preveč sem pogledala v kozarec, zato jutranje tekaško raziskovanje Firenc ni bilo ravno plodovito. Dobro da je bil Toni v podobnem stanju. 😉 V Firencah sva bila zelo zgodaj, a kljub temu sem naletela na kilometrske kolone za muzej in katedralo. 🙁 Sem pa Tonija peljala na Ponte Vecchio (Stari most), ki je edini ohranjen most čez reko Arno in edini tudi preživel 2. svetovno vojno. Na njem so prekrasne draguljarne. Tekla in hodila sva čez glavne znamenitosti mesta in se počasi odpeljala proti domu…
To popotovanje ni bilo ravno razgledno, vreme ni bilo najboljše, a uživala sem neizmerno! Italija ponuja še ogromno kotičkov za raziskovanje in preživljanje dopusta.

STATISTIKA:
kolesarjenje = 20 km
tek = 136 km
prevoženi kilometri z avtom = 2485 km
stroški cestnin = 65 eur
stroški bivanja = 0 eur
stroški za vstopnine = 64 eur (Vatikan in Pompeji)

piknik placi pri vsakem Refugiu

42 stopinj – savna 🙂
iz skal teče vroča voda
Siena by night 🙂
koncert na Piazzi del Duomo, Siena
Zajtrk pri kraju v obzidju –  Monteriggioni
Palazzo Vecchio, kopija DAVIDa (Michelangelo) – Firence

Ponte Vecchio, najstarejši ohranjen kamniti most v Evropi
številne draguljarne na mostu

IškAAdventure trek 2014

Preteklo soboto se je odvijal drugi treking Slovenske treking lige, zelo blizu doma, okrog Krima, start pri hipodromu v Vrbljenah. Še zjutraj sva bila neodločena ali bi sploh šla, ni bilo pravega razpoloženja, utrujenost in neprespanost se mi vlečeta iz dneva v dan, a vedela sem, da sta po teku dva prosta dneva, namenjena za družinske obiske, prenajedanje velikonočnih dobrot ter predvsem počitek, zato je odgovor bil na dlani – tudi lansko leto smo se na tem trekingu imeli tako super, da bi bilo škoda izpustiti tak dogodek. Ob pol osmih zjutraj sva “panično” začela pakirat, ob deveti uri je bil že štart. Teden pred tem sem se udeležila sedaj že tradicionalnega Istra 100 milj. Pretekla/prehodila sem 82 km, 3800 višinskih metrov, nato pa, torej šele na polovici poti, na okrepčevalnici v Buzetu, odstopila. Še zdaj ne najdem pametnega razloga zakaj. Halucinirala sem že prvo noč, kajti čisto neprespana in nespočita sem šla na štart tako dolgega teka. Posledično nisem uživala, ni bilo nekega veselja. Vse vzpone sem šla prehito, srček je prehitro utripal. Doline so mi začele predstavljati problem, tekla sem kot po jajcih, bolelo me je levo koleno od vseh teh neštetih kamnov. Teren je res težek. Nisem bila še toliko fizično utrujena, problem je bil, da glava ni bila na mestu. Lahko bi vztrajala naprej, a sem se bala, da se bom prepočasi premikala še v drugo noč. To se mi pa preprosto ni dalo. Sedaj mi je mogoče žal, šele zdanilo se je, pa sem že odstopila. Lahko, da bi dan prinesel novo energijo in veselje. 🙂 A je, kar je. Tako dolge razdalje zahtevajo določene izkušnje in preudarno razporejanje energije, tega sama še ne obvladam in se sproti učim. Upam pa, da se s tega tudi kaj NAučim, kajti spadam med tisto vrsto ljudi, ki radi večkrat gredo na led. 😉

Slovenska ekipa na Istra 100 milj, na startu v Labinu

Naj se vrnem na treking IškAAdventure. Letos zemljevid ni bil objavljen večer prej, kot je običajno, temveč smo ga prejeli tik pred štartom, ob prijavi. Štartalo nas je 18 tekačev v ultra kategoriji, skupno nas je bilo okrog 100. Nižja udeležba na tem trekingu kot sicer, tudi zato, ker se je na isti dan odvijalo več tekaških dogodkov – 8urni Formaraton v Tivoliju ter Najlepši Najtežji polmaraton v Škofji Loki. Na začetku so napovedali malo drugačne pogoje, težji treking, a presenetljivo dobro nam je šlo, vsaj v ultra kategoriji. KT 7 ni bilo, ker se menda medvedka z mladičem že par dni sprehaja tod okrog. 🙂 KT 14 ni bila vrisana in smo na KT 9 dobili navodila kje bomo našli točko – moral si vrisati azimut med točkama. Na krajši razdalji so malo pojamrali, da so težko našli KT, veliko bluzili, višincev pa nabrali skoraj toliko kot mi na daljši razdalji. Do 16-ega km smo vsi tekli bolj ali manj skupaj, malo smo se ločili, spet smo iz različnih smeri prišli skupaj. Sem imela občutek, da bomo cel treking kar skupinsko odtekli. A med iskanjem KT 14, v gozdu pred Rakitno, sva dobila priložnost, da pobegneva ostalim, prva sva našla jaso in pašnik, na kateri je bila naša nevrisana kontrolna točka. Od tukaj naprej sva bila v vodstvu, čeprav sem vedela, da ostali niso daleč za nama. Vse nama je šlo zelo tekoče, čeprav nisem imela občutka, da sva hitra, da nama gre dobro. V klance sem čutila precej težke noge, verjetno še posledica prejšnjega vikenda na Istra 100 milj. Zgrešila sva pa predzadnjo KT, šla predaleč naprej od linije daljnovoda, ne bi ga pa smela prečkati. Tako sva izgubila dobrih 10 minut, bilo je potrebno nazaj v strmi klanec. V tem času sta naju prehitela Ana in gospod Stanko, kar izveva na živi kontroli, KT 20: “Kakšno minutko pred vama sta dva šla mimo!” reče gospa. Toni se je na vse zagnal naprej, jaz pa za njim, čeprav sem že čutila pošteno utrujenost. Kmalu sva ju ujela, pa še nekaj prednosti sva imela zaradi kronometerskega štarta, a kljub temu je bil zelo napet finiš. 🙂 Bili smo zgolj še kilometer pred ciljem. Na srečo sem kmalu zagledala preljubi hipodrom – ciljni prostor. Prišla sva prva v cilj, po 37-ih km, 1600 višincih, s časom 4 ure 50 minut. Luštno smo se imeli. Po zaključku in razglasitvi rezultatov ter okrepčilu s krožnikom odličnih testenin, sva se dobro razpoložena zapeljala še v Tivoli, kjer so ravno zaključevali 8urni Formaraton. Naša ekipa Never give up je zasedla drugo mesto z skupno pretečenimi 513 km, zmaga je spet šla v roke Tekaškemu forumu. Super je bilo videt prijatelje na kupu, nekatere po dolgem času, smo iz vseh koncev in se težko zberemo vsi skupaj. Čestitke vsem, za vsak pretečen krog! Tudi spoznavni družinski obiski na Koroškem in v Prekmurju so bili uspešni. Preživela sem čudovit vikend. V ponedeljek sva šla na krajši trening ob Muri. Seveda ne po moji standardni poti, je treba kako ušpičit, ko sva skupaj. 😉

REZULTATI
GALERIJA SLIK

briefing
oba bila izžrebana za ogled filma v Koloseju

Tivoli, Formaraton

Brtonigla Adventure trek 2014

V soboto, 15.2. smo se udeležili prvega trekinga za Alpe Adria Trekking Cup, v Istrskem kraju Brtonigla. Tovrstni daljši teki med vikendom mi odgovarjajo, že zaradi priprav na Istra 100 milj, katerega datum se tako naglo približuje, treninga je pa zmeraj daleč premalo. Zjutraj je budilka zvonila ob 5:00. Med tednom se mi je nabralo premalo ur spanca ter utrujenost od vseh obveznosti, zato sem Tonija želela prepričati, da zaspiva naprej in greva kasneje tečt po okoliških hribih. Na srečo je moje prošnje ignoriral in vonj po kavi me je spravil na noge. Vozim nekje okrog Postojne, opazujem prebujanje dneva, v ogledalu pa naenkrat zagledam žive barve prekrasnega sončnega vzhoda, kar mi povrne optimizem. Še zmeraj bi sicer vse drugo raje počela kot tekla. 🙂 Prispeva v Brtoniglo, hitiva po kartonček in mapo. Majice ne dobiva, ker sva se prepozno prijavila. 🙁 Ponavadi dajo na spletno stran karto s kontrolnimi točkami že večer pred tekom, tokrat so pa naredili kar nekaj sprememb. Objavili so vse karte razen v ultra kategoriji. Štartali bomo na kronometer, eden po eden, z deset sekundnim razmikom. Zjutraj pa nas pričaka še novica, da v mestu Koper dobimo dodatno karto mesta, kjer bomo morali najt tri kontrolne točke. Stvar se še bolj zakomplicira na avtobusu, ko ugotovim, da sem po neumnosti vrnila osebno izkaznico v denarnico, denarnico pa pustila v avtu. Iz Brtonigle so nas z avtobusom peljali v Koper, kjer je bil štart, nato smo pa tekli gori doli naokoli proti Brtonigli čez hribeke in dolinice. Prepustim se situaciji, bo kar bo. Prvo oviro preživim, na meji, na avtobusu namreč ne gledajo osebnih. Juhuu… mejo bo treba prečkati še enkrat, a do takrat je še daleč… bova že kaj pogruntala. Toni poda predlog, tak čisto v njegovem stilu – da bo “od meje tekel do avta in nazaj in pač zgubiva uro, dve uri, pa kaj”. Seveda oporekam tej ideji. V Kopru nas postrojijo v vrsto, jaz štartam čisto ta zadnja, saj se tudi zadnja prijavim. Zelo zanimiva izkušnja, ta mestna orientacija, v začetku se je zdelo, da so s tem zakomplicirali stvar, a je bilo potem zelo zabavno. Do KT 4 smo šli še po cesti, pol pa se je začela trail avantura. Spet ni manjkalo blata, prečkanja potokov in luž in Speedcross-ke so spet dobro obnesle. Večkrat sva zabredla v trnje, ki se te je kar oklepalo, na komaj še prehodno pot. Zvečer sem videla, da imam čisto popraskane noge. Najtežje je pa bilo teči po premočenih zoranih njivah, ko se ti na vsak superg nalima najmanj kila blata. Pot je bila zanimiva, pestra, seveda ni šlo brez bližnjic, ki so se večkrat izkazale za ravno nasprotno. Od mokrote v supergu in nagrbančene kože na podplatu se mi je po kakšnih dveh urah naredil žulj in do konca ni popustila nadledžnost tega žulja pri vsakem koraku. A sem ga ignorirala in zdržala nadaljnih pet ur v takem stanju. Poleg drugega prečkanja meje brez osebne, ki je pravtako šlo skozi brez problema, brez izgovorov, saj nam tekačem niso gledali osebnih, je še adrenalinski del predstavljalo prečenje slapa v kanjonu reke Argile, v “bližini” kraja Momjan. Pohvale organizatorjem, saj so na obeh straneh imeli ekipo iz gorske reševalne službe, ki so nas budno opazovali, da smo vsi prišli čez reko živi in zdravi. Nato pa po zajlah v klanec.. pa je bilo konec luštnega. 🙂 Od tukaj naprej sem se bolj ali manj še samo matrala, nisem več tekla z užitkom. Ampak ne more zmeraj biti vse najlepše in najlažje. Zmogla sem do cilja in bila neskončno happy… samo da je bilo konec in da sva v cilj prišla pred nočjo. Na poti sva tako bila 7 ur 10 minut, nabralo se je 1800 višinskih metrov, ter dobrih 50 km. Predolgo sva stala na mestu v ciljnem šotoru in Tonija je zazeblo do kosti. V avtu sva se grela, ne vem, pol ure, eno uro, dokler nama na šipo ne potrka Robert in reče, da sem zamudila podelitve nagrad in naj si grem iskat nagrado za 2. mesto v ženski kategoriji. Mi je bilo kar žal, da sem zamudila. Čestitke vsem tekačem! Sploh čestitke Meti, ki je prva v ženski kategoriji! Bravo!! Se vidimo čez slaba dva tedna, na pustno soboto, 1. 3. v Marčani (Istra)

karta za mestno orientacijo za začetek trekinga

Titov trg, Koper, start

kakšno veselje, da sva brez težav prečkala mejo….:)

v cilju

Zagorje trekk, Zabok 2014

V soboto 8.2.2014 smo otvorili novo treking sezono v Zaboku – Zagorski treking. Trekinga se je udeležilo 513 ljudi, 42 nas je štartalo na ultra kategoriji. Če bi vreme bilo bolj ugodno, bi udeležencev bilo še precej več. Ampak vreme ni ovira. Zjutraj sprejmem vlogo voznice in kar preveč tiščim na plin celo pot do Zagreba. Ves čas dežuje. Toni mi pravi, naj samo sledim tablam za Varaždin. Sicer mi je blazno sumljivo, da predolgo traja vožnja mimo Zagreba, da bi zelo kmalu po meji morala zaviti za Zabok. Ampak ne: “Sledi tablam za Varaždin!” Ne preverim še enkrat na zemljevid, verjamem, da je že tako in vozim naprej. Malo pozno, šele ko obideva Sljeme, Toniju klikne, da res nekaj ni vredu s potjo. Vozila sva predaleč, po napačni poti in ni variante, da prideva pravočasno na start. Ampak je kar je.. in bo kar bo. 🙂 Padla je odločitev, da čimprej ko bo možno obrneva in po isti poti nazaj, pa bova pač štartala kasneje. V 40-ih minutah sva v Zaboku, takoj najdeva prizorišče, jaz sem panično hitela po stvari – po kartonček, orientacijsko karto, Toni je pa ta čas parkiral. Ekspresno hitro urediva vsak svojo nalogo in tečeva na štart, kjer zagledam Gorana in ostale “ultraše”. Čakaj malo, a niste že na progi? “Štart je malo prestavljen!” Kar ne morem verjeti, kakšno srečo imava. In tako smo treking startali vsi skupaj. 🙂 Nobene panike, tudi deževati je prenehalo. Že v začetku je bilo jasno, da bo pot blatna in mokra. Kar “utapljali” smo se v blatu in nemalokrat sem morala cel superg potopiti v vodo pri preskoku večje luže ali potoka. Ampak se navadiš. Ko imaš enkrat vse premočeno, ti je pa itak vseeno kam stopaš. Obute sem imela Salomon Speedcross, ki so se za ta teren fantastično izkazali. Mogoče so mi malo preozke, a na blatni strmini pri teku v dolino sem se počutila zelo stabilno in varno. Veliko kontrolnih točk je bilo postavljenih na drevesih. Sploh KT 6 smo težje našli, kar nekaj časa smo v gozdu iskali pravo drevo. Na treh KT je bila živa kontrola z založenimi postojankami. Ljudje zelo prijazni in ustrežljivi, ponudba hrane in pijače precejšnja. Telefon sem imela zapakiran v nepremočljivi vrečki in se mi ga ni ljubilo dajat ven iz vrečke, zato nimam niti ene svoje slikce. Cela pot je bila precej tekaška, bilo je zelo malo klancev, katere bi hodila. Večinoma sva kar tekla. Orientacijsko pa je bilo zahtevnejše. Večkrat si imel možnost po krajši, bolj direktni poti, a midva sva ponavadi šla kar po daljši. 🙂 Na koncu sva pretekla 50 km, nekateri so jih 5 manj. Naneslo je slabih 1700 pozitivnih višinskih metrov. Ampak tako je to na trekingu. Nekje pridobiš, nekje izgubiš minute in metre. S časom 6 ur 15 minut sva bila na cilju. Toni na 9. mestu, jaz na 2. mestu v ženski kategoriji. Imela sva se prekrasno, bila sva zadovoljna s samim tekom, naredila sva dober trening. Goran Lesjak, zmagovalec trekinga je prišel nenormalno hitro na cilj, 4 ure in 38 min, Čapeta zgolj tri minute za njim. Ostali so začeli hoditi v cilj šele dobro uro za njima. Jelena Brezak je s časom 5 ur, 47 minut bila tretja absolutno ter prva v ženski kategoriji. Bravo! V ciljnem šotoru, v Restoranu pri Golobeku je bilo že pestro, živa glasba, odličen pasulj z mesom, pa zasluženo Ožujsko. Počakava na podelitev, a kmalu po tem odbrziva domov. Teden je bil stresen, pravzaprav cel mesec, izpitno obdobje, služba, dežurstvo, premalo spanca, premalo počitka…samo še pod kovter sem želela čimprej in se naspat. Moj bioritem pa mi zgleda ne dovoljuje pretiranega spanca, saj sem se ob petih zjutraj že premetavala po postelji, ob sedmih vstala, si skuhala kavo in tako izkoristila “proste” urice dneva, preden sta se prebudila Toni in Zara, za pripravo na ponedeljkov izpit. Odlična organizacija, super izkušnja in prelep dan smo preživeli v Zagorju! Se vidimo v soboto, čez dva dni, na drugem trekingu letošnje sezone ter prvem za Alpe Adria Trekking Cup – v Brtonigli (Istra). 
start
orientacijska karta trekinga s kontrolnimi točkami

zvončkov in noric neomejeno na poti…:)
zmagovalci vseh treh kategorij
zmagovalci kategorije ultra

2. TEKTONIK zimski 3-dnevni tek ULTRA 124

1. ETAPA: 22, 5 km, 520 m + (vas Krka, Polževo, Peščenik, Polževo, Malo Hudo, Ivančna Gorica)
Malo pred peto uro popoldan, po službi, smo se dobili v klubu Tektonik, da odtečemo 1. etapo zimskega teka Tektonik ultra 124 km, dolgo dobrih 22 km. Tudi letošnja zima je zaenkrat suha, brez snega, napovedano je bilo sicer nekaj dežja, a dnevne temperature so za ta, prav nič zimski čas, precej visoke, kar je za nas tekače sicer bilo idealno. Lansko leto sem se prav na tem dogodku spoznala s Tonijem in ostalimi: Uršulo, Drejko, Borisom, Matjažem, s katerimi smo ostali dobri prijatelji. Prav zaradi tega mi ta tek veliko pomeni in imam nanj lepe spomine. Iskrice z organizatorjem dogodka so rahlo zatlele že med vikendom, med tekom in se čisto razvnele kmalu v prihodnjih dneh v mesecu januarju. 🙂 Me je kar malo skrbelo, kako bom letos celotno dolžino pretekla, saj sem še imela konkreten muskelfiber od novoletnega pohoda na Peco, pa tudi udeležencev je bilo letos manj, kot lansko leto.  Nekateri so se ustrašili vremenskih razmer, drugi niso mogli priti zaradi poškodb ali premalo pretečenih kilometrov v zadnjem času. Se nam je pa letos pridružila Ana, ki je z nami vztrajala vse tri etape. Dobri dve uri večernega teka sta zelo hitro minili in v dobri družbi smo nadaljevali večer v klubu Tektonik, sicer veliko bolj umirjeno kot lansko leto. Tradicionalni obisk v Flirt baru nam kljub temu ni ušel. 🙂
ekipa prve etape

na cilju prve etape

2. ETAPA: 52, 5 km, 1100 m + (vas Krka, Korinj, Ambrus, Bakrc, Ambrus, Pajčna, Valična Vas, Sela Šumberk, Radohova vas, Ivančna Gorica)
Toni vztraja, da se držimo ure starta ob osmih zjutraj. Precej težko vstanem, nakopiči se mi utrujenost prejšnjih dni, ampak hitro pridem v formo. Na štartu nas že čaka Ana. Luka in Jutra nas peljeta na start in sta nam celotno pot v nesebičen support z avtom, če bi kaj potrebovali. Hmmm… self supported race!? 😉 Luštno je teči, pot že poznam in obujamo spomine na lanskoletno dogodivščino, ko so z nami bili še Kristi, Natalija in Urša. Imamo srečo z vremenom, res da je bolj oblačno in muhasto, ampak dežja ni. V Ambrusu rahlo rosi, nič hujšega. V Valični vasi, na 34-em km, nam pripravi topel sprejem sodelavka Nina z nekaterimi sovaščani. Speče nam novo preizkušen recept – Italijansko mesno pito, rumove kroglice ter sirovo pito. Na klopci je postavljenih 10 Laško Club in Coca Cola. Zelo lepo nas preseneti z vsemi dobrotami, še enkrat hvala Nina! Če nas ne bi tako hitro zazeblo, bi verjetno kar cel dan tam ostali in naročili taksi za domov. 😉 Saj ne, tekači smo tapravi in nobeno ugodje nas ne more ustaviti pri dosegu cilja. Po tej postojanki me kar ponese naprej, tečem z največjo lahkoto. V Radohovi vasi, 5 km pred ciljem, se ustavimo še pri Draganu, ki pred tem ni pretekel več kot 20 km v kosu. Z nami je podrl že dva svoja osebna rekorda – petkovo ter celo sobotno etapo. Bravo Dragan! In hvala Vidi za topel sprejem in pogostitev. Pred četrto uro popoldan smo zaključili etapo v klubu Tektonik. Ta dan Toni praznuje 42.-i rojstni dan, midva pa imava obletnico enoletnega poznanstva. <3 Tudi ta večer ni tako buren kot prejšnje leto, a preživimo lep večer. Presenečenje uspe.

“A je ta za hodit?”
Krka
Ninine dobrote, samo za nas, lačne in žejne 🙂

kolaž slika 1. Tektonik Ultra 124

3. ETAPA: 46, 5 km, 930 m + (Radohova vas, Temenica, Višnji grm, Javorje, Obolno, Polica, Peščenik, Višnja gora, Ivančna Gorica)

Prejšnji večer se dogovorimo za kasnejši start – ob devetih. Zadnja etapa je pred nami, nikamor se nam ne mudi. Zjutraj smo zelo hvaležni tej odločitvi, saj po osmi uri še zelo dežuje, kasneje, ko mi štartamo,  preneha. Ta dan se nam pridruži Leon, tako kot lansko leto. Prinese svežino in diktira hitrejši tempo, da ga komaj dohajamo. Že po parih kilometrih v vasi Temenica imamo postojanko pri Dejanu in Nini, da si ogledamo njihove jaslice. Že večer prej nam je bil obljubljen kakšen kozarček “ta kratkega” in čaj pri njih, da bomo lažje tekli. Prvi dve uri sta bili precej tekaški, a sta hitro minili, potem smo šele začeli nabirati višinske metre in smo več hodili. V kmečkem turizmu Obolno si privoščimo daljšo pavzo, po srečnem naključju prideta v gostišče na nedeljsko juhico Grega in Damjana, ravno ob tej uri, kot da bi se dogovorili. Runde začnejo padati, klepetamo in kar težko se poslovimo. Grega nam ponuja prevoz z avtom, a mi se raje toplo oblečemo in stečemo v deževen dan, pred nami je še 22 km do cilja. Leon nam predstavi M – SOS – identifikacijski sistem osebne varnosti ter  WAII hlače in brezrokavnik iz posebno pripravljenega neoprena, idealna oblačila za hladnejše temperature. Celotno pot tečem bistveno lažje kot lansko leto, ko sem imela precejšnje bolečine v gležnju, a sem kljub temu tekla. Kasneje seveda plačala svoj davek, a se je splačalo. 🙂 Tečemo proti naslednji postojanki, povabljeni smo namreč še k Ani na vroč čaj, a mi raje zaprosimo za mrzlo pivo (malo pa smo čudaki, a ne?). 😉 Anina mama ponudi sveže pečen štrudelj. Kljub ugodju, ki ga ponuja topel dom, Ana teče zadnjih 5 – 6 km z nami do cilja – do kluba Tektonik in nam pokaže “bližnjico” do Ivančne Gorice. Toni pripravi narezek, pojemo preostanek torte, dobimo darila (Tektonik majčko in kapo občine Ivančna Gorica Prijetno domače) in se počasi poslovimo. Ne rečem, da je bilo najbolj enostavno, a kar ne verjamem, da se vikend izteka…da je za nami 124 pretečenih kilometrov. Bravo mi! 😉 Nogice so ostale precej sveže, mislim, da bi se vsi z lahkoto postavili na start četrte etape, če bi bilo treba. Drugo leto spet ponovimo. Hvala za krasno družbo in nepozaben vikend!
start zadnje etape
jaslice, pri Nini in Dejanu, vas Temenica

na cilju

Novoletna PECA (2125 m)

Želim vam srečno, uspešno, zdravja, zadovoljstva, iskrenega prijateljstva in ljubezni polno leto 2014!!
1.1.2014, Peca
novoletna darila za prijatelje
31.12.2013, nočni pohod do Doma na Peci (1665 m)
“za prijatelje, si je treba čas vzet…”

Dom na Peci je samo naš 🙂

naslednje jutro prava zimska pravljica…

Page 1 of 212»

Categories