Category: Uncategorized

Jadranje 2019

Kako bi preživeli Ivojev rojstni dan, da bi bilo nekaj posebnega? Pa smo našli zelo ugodno jadrnico (350€ za 5 dni + čiščenje), od 28.septembra do 2.oktobra. Tonija sploh ni bilo treba vprašati, ta ideja mu je bila najboljša, saj sta mu jadranje in ribolov največja strast. Šli smo Teja, Ivo, Toni, jaz in Hani. Moj največji strah je bil, kako bo Hani prenesla jadranje. Otroci so zelo prilagodljivi in lahko rečem, da je bilo odlično. V začetku sem sicer imela težave, ker bi Hani pogumno in brez strahu hodila povsod po jadrnici, ne bi pa nosila jopiča. Tekle so krokodilje solze in kar nekaj časa je preživela v salonu, dokler je naposled le sama prinesla jopič, ker bi rada bila zunaj. Preživeli smo pet dni čudovitega vremena, vetra južnih smeri in odklopa. Startali smo iz Malega Lošinja, se prvo noč privezali v Krivici, naslednjo noč v Sakarunu na Dugem otoku, tretjo na severni strani Škarde (sidrišče Trate) ter zadnjo noč na Susku. Želeli smo vključiti še Silbo in tam opraviti tekaški trening, a nam ni zneslo. Po treh dnevih na jadrnici, brez, da bi stopili na kopno, je Hani na Susku z nasmehom do ušes tekla do plaže. Otok, rajski za otroke. Brez prometa, lahko sem jo pustila samo, da teče po plaži in v morje, saj smo bili praktično sami in ogromno je mesta za otroško odkrivanje ter igranje. Lepo jo je bilo gledati, kako je zadovoljna. Zvečer smo si prvič privoščili večerjo v restavraciji, zjutraj pa nas je že Toni preganjal, da moramo čimprej proti Lošinju, saj se krepi veter in bomo s težavo prišli iz zaliva. Ker sem vstala zgodaj, sem si lahko privoščila še jutranji tek po Susku. Ko nas je obsijalo sonce, se je Hani še verjetno zadnjič letos kopala v morju in norela po plaži. Vse dni smo jedli ribe in ogromno zelenjave, ki smo jo prinesli z domačega vrta. Čeprav ribolov ni bil najboljši, ni bil pa tudi slab. S Tejo nama je prvi dan bilo kar slabo, zato smo šli samo do Krivice, naslednje dni pa sva bili super, Teja je lahko celo kuhala notri med vožnjo. Upam, da tak čudovit odklop na jadrnici še kdaj ponovimo in da je Ivo preživel nepozabno praznovanje! 🙂

srečneži 🙂

sonček, morje in jadrnica

prostoren salon

moj sonček

ustvarjamo .. rišemo ..

“Oči, kaj delaš?”

eni lovijo ribice, druge beremo knjigico

juhuu

čudovita knjigica Petre Vladimirov: EVFORIJA

“jaz ti bom pomagala!” 🙂

Susak

zobatec

“kakšna velika riba!”

poslednje kosilo in penina Drejke team še za moj SPP 🙂

zobatec, njami!

čin čin!

Tor des Geants 2019

Minil je dober mesec dni od mojega nastopa na prestižni tekmi Tor des Geants (TOR) v Italiji, dolgi 330 km z 24.000 višinskimi metri. Sprva sem želela na celotno izkušnjo čimprej pozabit, jo izbrisat iz spomina. Na tekmi sem namreč odstopila na okrog 270em kilometru. Letos zelo malo pišem blog, pa mi je žal, poleti smo na primer glavni dopust preživeli tri tedne na Korziki, pa nisem nič napisala. Škoda, ker smo toliko lepega doživeli in čez leta rada preberem te spomine, kajti sem bolj pozabljive sorte, in mi marsikaj uide iz spomina. 🙂 Vrnimo se na TOR. Sprejela sem svoj poraz, napovedala popravca, kdaj pa to bo, še ne vem. Enkrat zagotovo. Gre za izjemno zahtevno, vendar odlično organizirano tekmo, na kateri sva s takrat sedemmesečno Hani spremljale Tonija pred dvema letoma. Rekla sem si, da na kaj takega nikoli ne grem. A sem že dve leti kasneje stala na startu v Courmayeurju. Če pomislim, mi tekma že v startu ni bila usojena, saj nisem prišla skozi žreb in je moja prijava bila zavrnjena. Na TOR sprejmejo dobrih 800 tekačev, prijav pa je veliko več, zato žreb. Bila sem zelo razočarana, Toni pa me je nagovoril, da se prijavim na Swisspeaks – podobna zadeva, s podobnimi kilometri in višinci, le da v Švici, en teden pred TOR-om. Ker sem od sponzorjev dobila denar za kritje visoke štartnine (750 eur), sem se res prijavila na Swisspeaks, kjer prijave še niso bile zapolnjene, kljub dokaj nizkemu limitu števila tekmovalcev – 250. V tem času je Toni dobil odgovor iz TOR-a (poslal je mail, če vseeno obstaja kakšna možnost, da me vzamejo, na podlagi ITRA točk), da če plačam v roku enega tedna, se še lahko prijavim na TOR. Ker sem si veliko bolj želela TOR, kjer bo tudi večja konkurenca in več udeležencev, sem šla v akcijo, našla zamenjavo za mojo prijavo na Swisspeaks-u – Tomaž Kristavčnik, in se uspešno prijavila na Tor des Geants! V glavnem: kaotično že na samem začetku zgodbe! 🙂

Deset dni pred tekmo je občina Ivančna Gorica s pomočjo Tonija organizirala tek v okviru projekta Run4EU. V projekt so bile vključene 4 države, štirje teki. V soboto, en teden pred mojim startom je zaključek projekta potekal v Italiji, kamor je Toni želel iti, glede na zelo uspešno izvedbo teka pri nas, in ni želel niti slišati, da midve s Hani ne bi šle zraven. Večkrat sem izrazila željo, da bi ostala doma, saj krvavo potrebujem počitek in mirne priprave, pakiranje. Ker večkrat gledam na zadovoljstvo drugih, kot na svoje, smo naposled vsi potovali v Italijo, se sicer imeli zelo super cel vikend, ampak jaz sem bila iz dneva v dan bolj utrujena. Pa tudi živčna, saj so mi vse stvari uhajale iz rok. Med tednom vsak dan služba, popoldan z otrokom, zvečer pakiranje in priprave opreme … tako so potekali dnevi pred startom, časa za pošten spanec in psihično pripravo ni bilo. V petek zjutraj sem še Hani peljala k zdravniku zaradi impetiga. Prevzela jo je moja zlata mamica, ji dva grozna in velika izpuščaja mazala s kremico in ob uri dajala antibiotik, jaz pa v skrbeh potovala s Tejo in Ivojem proti Courmayeurju. Že, da je bila v najboljših rokah svojega očeta in najbolj skrbne babi Marije, ampak ne morem iz svoje kože – vsakič jo zelo pogrešam in iskreno, v tem trenutku bi si želela, da bi bili vsi skupaj. Tudi Toni ni šel z menoj v spremstvo na tekmo, saj vem, da ima obilico dela doma in nisem imela vesti, ga vzeti s seboj za več kot teden dni, doma pa ima toliko stvari še za postoriti. Vse do štarta sem si želela samo počitka in spanca. Samo spati in spati! Celo življenje sem se samo prilagajala drugim, v zadnjih letih sicer postala precej drugačna in začela poslušati sebe, ter početi stvari, ki me veselijo, brez večjega obzira na druge. Na TORu sem pa ponovno pogrnila na celi črti. Počutila sem se, da z menoj opravljajo vsi, samo jaz sama ne. Težko opišem, počutila sem se v totalnem neravnovesju sama s seboj. Kriva sem sama, nisem bila sposobna sprejeti drugačnih odločitev, se postaviti zase. V zadnjem času se je zgodilo ogromno, turbolentne stvari. In jaz sem ta trenutek bila v turbolenci. Namesto, da bi v petek zvečer prišli na cilj in v miru spat, smo doživeli gumidefekt in obtičali dobro uro vožnje do Courmayeurja. Ni bilo prave sproščenosti, časa sicer še več kot dovolj do starta, cel dan in pol.

V soboto dopoldne smo prispeli v Courmayeur, Ivo in Teja sta mi priskrbela številko 7 za prevzem opreme, ter me opremila z novimi rokavicami za tekmo. So imeli pa letos super sistem za prevzem startne številke: dobil si številko, nato pa preko aplikacije spremljal kdaj je na vrsti tvoja številka – tako, da nisi rabil stat ure in ure v vrsti, ampak prišel v vrsto ob tvojem času. Sledilo je pakiranje tranzicijske torbe, ki me bo čakala na vsakih 50km. Čeprav sem želela čimveč spati, sem šele ob pol šestih zvečer uspela leči v posteljo. Počutila sem se na smrt utrujena. Spanec je bil prekinjen in nato ponovno šla spat precej pozno, ne vem kdaj, verjetno okrog enajstih. Jutro je prišlo čisto prezgodaj. Zbudila sem se nenaspana. Vsega preveč se mi je nabralo in nikakor nisem prišla k sebi. Pred menoj pa neskončno dolga pot. Moj cilj te poti je bil pod 100ur, limit tekme bo 150 ur.

Kakšno uro pred startom sem šla v startni prostor, kjer so nam preverili GPS-e in se postavila bolj odspredaj. Če startaš na sredi ali bolj zadaj, po dveh kilometrih teka, ko iz ceste skrenemo na stezico, padeš v zamašek. To se je izkazalo kot super taktika, kakor so mi že predhodno poročali poznavalci tekme, nikjer nisem stala v koloni, pravzaprav je zame bil še prehiter začetni tempo. Sklenila sem startati precej počasi, čisto v svojem ultraškem tempu in moči hraniti za zadnje dni, ure. 🙂 Na vzponu na prvi hrib smo doživeli presenečenje, ne vem ali je bila takšna vremenska napoved, moj vremenar (Toni) mi namreč tega ni poročal, ampak že po 500 višinskih metrih vzpona je začelo snežiti, povzpeli smo se pa iz 1224m na 2571m! To je bilo sicer čisto super, boljše kot če bi deževalo. Za začetek prava zimska pravljica. Le moje počutje je bilo že od starta klavrno. Povsod je bilo polno navijačev, vzdušje bi lahko rekla, da je bilo res fenomenalno, ampak meni so šli vsi na živce. Nisem želela, da me slikajo, da navijajo, samo sem želela, da se stvari umirijo in da nikjer nobenga več ne vidim. Fizično sem se počutila še kar vredu, tempo mi je bil super, le zaspanost sem čutila že prve ure tekme. Najraje bi se vlegla že v La Thuilu, na 18em km, kjer sta me prvič čakala Teja in Ivo. 🙂 Že na prvem spustu me je dohitel Dejan Vukotič, tukaj je bil na “popravnem izpitu”, saj pred dvema letoma ni končal tekme zaradi težav z žulji. Ni se mi niti sanjalo, da bova vse štiri dni praktično skoz nekje skupaj. Niti enkrat nisem pomislila ne na čas, ne na dan, ne na uvrstitev. Samo šla sem od točke do točke in obremenjevala svojo psiho s tem, kako trpim in kaj sploh počnem tukaj? Mar bi bila doma pri svoji princeski. Bilo je par svetlih trenutkov, lepih delov poti, ko sem uživala, a prepozno ugotovila, da je to bilo takrat, ko sem bila sama. Odkar imava otroka, vedno tečem sama, s Tonijem izredno redko kdaj greva skupaj. Očitno sem se navadila biti popolnoma sama in se težko prilagajam. Sama imam svoj ritem, svoj tok misli in motiviranosti. Tukaj, na TORu sem bila popolnoma brez fokusa, brez motivacije. Ampak o odstopu nisem razmišljala in niti za trenutek pomislila, da bi odstopila. Še krepko po dvestotem kilometru, sem se pogovarjala po telefonu in govorila, kako je težko, kako je brutalno vse skupaj, ampak to bom pa zborbala, šla do konca in se nikoli več vrnila! Že drug dan zjutraj (katera okrepčevalnica točno je bila, sem pozabila), je bilo pa daleč pred stotim kilometrom, sem opazila otečeno mišico tibialis anterior, Teja pa je ocenila, da imam celotne noge otečene. To sem opazila prvič v življenju. Nič hudega, masaža in gremo naprej! Že prvo noč bi nujno morala spat, ker sem hodila kot zombi, a je splet okoliščin poskrbel, da nisem poslušala svojega telesa, niti navodil Tonija po telefonu. Dejan mi je dal gvarano za spit, to sem probala prvič v življenju, kao neke vrste kofein, ki ga dobiš v Mullerju. Čez čas sem bila budna kot ris, res neverjetno zbujena in ko sem prišla do koče, kjer sem želela spati, seveda nisem, saj sem bila zbujena. Ko me je proti jutru učinek gvarane popustil, sem še po telefonu Teji rekla, da grem spat. Ko sem prvo jutro tekme prišla do njiju, je bil lep dan in sem rekla, ma nič, zdaj ne grem spat, sem boljše kot sem bila. Ivo mi je rekla, da naj grem spat, saj je lep, topel prostor za spanje in nikogar ni! Pa nisem šla. Mislim, da sem tukaj tekmo izgubila. To je bil zadnji čas, da spočijem um in se rešim neznosne zaspanosti. Pa sem mislila, raje izkoristim dan in bom spala ponoči! Napaka. Na okrepčevalnici res nisem bila zaspana, evforija in vse to naredita svoje, ampak po pol urah, ko nadaljuješ pot, se vrnejo občutki, halucinacije, zombijevstvo. Potem sem se odločila, da grem pa sigurno spat na 106em km, v Cognu, na tranziciji. In kaj se zgodi, ko se tam končno dejansko vležem in dvignem noge, saj mi zatekajo? Ležalniki za spanje so v istem prostoru kot masaže in oskrbe žuljev in vlada totalen šunder. Čepkov nimam, zaspati ne morem niti za trenutek. Po desetih minutah se totalno živčna dvignem in pošljem vse v k…, seveda samo pri sebi 🙂

Od tukaj naprej se menda začne zelo lahka pot, najprej še vzpon na 2.827m, potem pa 2500 spusta v Donnas (na 330 nadmorske višine). Teja mi je rekla, da gre pot v Donnas potem samo še navdol, nič višincev! Zadnji del, ki je bil menda tehnično kar zahteven, po nekih kamnih ob potoku, kjer je bila mokrota in spolzkost kamnov zagotovljena, so spremenili. In pot pred Donnasom, je vmes šla še konkretno navzgor. Sigurno za več kot 300 metrov, in mene je to psihično ubilo. Rekli so, da gre samo navzdol! Kmalu bi jokala od agonije, v stanju haluciniranja sem bila prepričana, da se nekdo poigrava z mano in da sploh nisem več na pravi poti, ampak najbrž hodim v kontra smer, saj so skoz zastavice? Vse male vasice skozi katere smo šli so se mi zdele enake in bila sem prepričana, da hodim v krogu. Dejan je skoz hodil za mano, kljub temu, da sem ga skoz nagovarjala, da hodi pred menoj, saj težko sledim poti, pa živcira me, da skoz nekdo hodi za menoj. Meša se mi od zaspanosti, meša se mi od prividov. Pa še driska se je pojavila to noč, pa tako sem bila vesela, da je prebava super urejena. Ponovila sem isto napako, kot na K24, iste napitke in evo, sledilo bo dvodnevno driskanje. Nekako sva le prikorakala v Donnas, kjer me je čakal Ivo. Želja je bila vnesti čimveč kalorij in čimprej iti spat, tokrat s čepki. Jedla sem res kar veliko, medtem mi je Ivo zrihtal masažo, čeprav sem odklonila. Ivo je moj najboljši maser, ne rabim drugega. Pa je vztrajal. Masaža je bla za en k…, ampak sem pa tej, sicer izjemno luštni in prijazni punci rekla, da me neznansko pečejo podplati, pod palcem. Naredila mi je bandažo. To je bilo super! Prvič sem se srečala s preventivnim povijanjem podplatov, na TORu so res specialisti tega in težave s pekočim podplatom so se ublažile in tudi žulja nisem dobila prav nobenega, razen enega na malem prstu, ki mi ga je že zdavnaj oskrbela Teja in mi ni delal nobenih težav. Postajala sem pa spet živčna, tole vso rihtanje traja že uro in pol, jaz pa še vedno nisem šla spat! Mislila sem si, pa ljudje božji a vi veste, da bom lihkar umrla od zaspanosti in nikakor nikjer ne morem it spat! Že sem se vlegla, ko slišim tako z leve, kot z desne strani smrčanje. Ivo ni našel čepkov, tako, da sem ponovno spala za silo in se skoz zbujala ter gledala na budilko, kdaj morem vstat. Na tem mestu se moram opravičiti Teji in Ivu, ne vem koliko sta onadva to doživela, ampak skoz sem bila nerazpoložena in tečna in čeprav nisem želela to pokazati njima, najbrž da s svojimi dejanji sem. Zbudila sem se klavrno, najraje se sploh ne bi vstala, pa me je začelo zvijati po trebuhu in to tako silno, da sem zadnjo sekundo pritekla do WC-ja, preden bi se zgodila katastrofa.  Super začetek dneva, sem si mislila in se hitro spokala naprej. Na sred vzpona sem se vlegla na mrzlo skalo in želela za par minut zadremati, a je bilo tako mrzlo, da ko sem začela hoditi, sem imela občutek, da me bolijo ledvice in da sem se sigurno prehladila. Kljub kratkemu spancu ponoči (uro in pol verjetno), sem se počutila kot zombi. Pričele so se hude težave z drisko. Teja in Ivo sta mi na sproti peljala oglje in tablete proti driski, a smo se zgrešili. Imela sem strašno slabo vest, ker ju nisem čakala v kraju Perloz. Čakati bi ju morala od 20-30 minut. Tako sta imela totalno kolobocijo, ker sta se odločila iti na naslednjo točko, k jezeru Lago Vagno. So pa tudi tukaj spremenili traso in sploh nismo šli do jezera, kjer bi naj bila okrepčevalnica. Z avtodomom sta že itak težko prišla do tja, ker so prej zaprli pot, potem pa še je Ivo tekel ne vem kako visoko, da sva se naposled le srečala in mi je prinesel oglje. Pred tem sem povedala v Rifugio Coda, da imam težave in mi je zdravnik dal kapsulo Imodium. Kar me je najbolj presenetilo, so me na naslednji okrepčevalnici vprašali, če imam še vedno težave, ker so klicali iz Code, da ima št. 1453 drisko. 🙂 Noro! Zabeležili so vsako oskrbo nog in vse, ter zapisali tvojo štartno številko. Kar nekako varno sem se počutila. Hvala Ivo in Teja za požrtvovalnost! Teja je ta dan zvečer štartala svojo tekmo, Tot Dret, 130km iz Gressoneya in jo na žalost tudi ona končala v Oyaceju, kjer jaz, še daleč do cilja. Drugače mi je šlo še kar vredu, rezultatov ne vem, menda sem bila 14. ženska in okrog stotega mesta absolutno. Če bi uspela uštimat svojo psiho in motiviranost, vem, da me nič ne bi moglo ustaviti. V Nielu (192km) sta me pričakali čudoviti Drejka team, Uršula in Andreja, me napojili s hrano ter energijo. Zamenjala sem superge Raidlight Responsiv Dynamic za številko večje. Neskončno hvala Lani Grandovec, da mi jih je posodila. Zadnje dni pred tekmo sem ugotovila, da pri petih tekaških nahrbtnikih, ki jih premorem, nimam prave številke (18L) in mi je uredila, da mi ga Raidlight pošlje v Courmayeur v kakšen hotel. Rešilo se je sicer še lažje, tako da mi ga je posodila Teja. <3 Sem ponosna ambasadorka za znamko Raidlight, ob taki podporni ekipi, pa še bolj!

Toni me je začel po telefonu spraševat,  če me prideta s Hani spremljat. V meni je kričalo, da ja, da si tega res želim, a obveljal je razum: mama si je vzela cel teden dopusta, da bo doma s Hani, Toni ima ogromno dela. Ne, ne morem biti tako sebična in vsem pokvariti plane. Jezilo me je edino, zakaj mi ne pošiljajo redno slikic od moje princeske. Bilo je na enem neskončno dolgem spustu, tretji dan, ko mi je mama poslala slikico Hani na postelji, kako gleda knjigico slončka Dumba. Še zdaj si ne znam razlagat, kaj se je pravzaprav zgodilo, ampak iz mene se usule krokodilje solze, v potokih, jokala sem tako glasno in spontano, nisem imela moči niti pogoltnit sline, tudi slina je kar curljala iz ust. Najbrž je to bil moment, ko sem zavedala svojega konca. Če bi moje misli bile vsaj kanček pozitivne, bi mi slikica vlila moči, tako pa sem razmišljala samo, kako nesmiselno je moje početje in vse kar si želim je, da stisnem k sebi moj mali zakladek. O odstopu vseeno še nisem razmišljala, to bom pa ja še zborbala, sem že zelo daleč. Moja duša je bila prazna, bila sem le telo, ki se potika po sicer prelepih, a ta trenutek meni nepomembnih hribih. Ne spomnim se imen krajev, niti koč, pa so nekatere bile res noro prijetne. Nič me ni zanimalo. Kaj sledi, kaj je bilo. Samo, da bo že enkrat konec. Četrto noč sem začela pešati. V hitrosti, stopnjevale so se bolečine. Ponoči sem šla spat v eno kočo, zgolj zato, ker so mi noge kar puhtele, voda se je nabirala in enostavno morala sem jih dvigniti višje. Ponovno sva hodila skupaj z Dejanom, tokrat sem se odločila, da če mu bom lahko sledila, če sva že celo tekmo bolj ali manj skupaj, pa bova še vse do konca. Končno sem se sprijaznila s tem, a žal prepozno. Začela sem zaostajati, bolečine v tetivi so me ustavljale. V Bivacco R. Clermont (264km) sem se odločila, da se ne grem več te igre in da v Oyaceju (274km) odstopim, kjub temu da imam časa do limita tekme še več kot 50 ur, za zadnjih 70km! Dejan me je razumel, ker je pred dvema letoma sam moral sprejeti to strašno neprijetno odločitev. Zaželela sva si srečno pot. Za spust, za katerega bi naj potrebovala 2 uri, sem tri ure in pol. Na vsake toliko sem zajokala. Naj mi ne zameri tisti, ki misli, da sem odstopila, ker nisem več uživala. Res nisem šla samo uživat na tekmo. Ampak takšnega vsestranskega trpljenja več nisem zmogla. Ivo me je takoj vzpodbujal k odstopu, z menoj je bil največ časa in videl kaj se z menoj dogaja. Mislil je, da bom odstopila že zdavnaj. Ostali so me prepričevali, naj poskušam še vsaj do Ollomonta, potem bom pa videla. Na SPPju sem doživljala mnogo večje bolečine, a bila tako visoko motivirana in fokusirana, in se kljub bolečinam imela neznansko lepo! Na TORu vse tako negativno. Na koncu se je zgodilo eno pozitivno presenečenje … zvedela sem, da je Peter Vujevič na poti do nas, z motorjem. Stisnilo me je pri srcu, mislim, da je prišel v največji meri zaradi mene. Dve leti nazaj, ko sta s Kristijem hodila iz Bertoneja proti cilju, sem ju pri koči čakala in z njima šla do cilja. Tempo je seveda bil zelo počasen in vzeli smo si čas, da smo nazdravili s Stezičarjem. Nikoli ne bom pozabila teh emocij! Vsi smo imeli solzne oči. Letos mi je on želel priti nasproti na Bertone s Stezičarjem, čeprav poškodovan in niti ni bil prepričan, ali bo sploh lahko sestopil. Dober prijatelj, resnično in zelo malo je takšnih dobrih, srčnih ljudi! To sem žal zvedela prepozno, ko sem že praktično odstopila. Mi je bilo pa zares hudo, sploh, ker smo šli domov prej, preden bi se sploh srečali. Doma mi je bilo seveda žal. Zakaj nisem vztrajala? Zakaj res nisem šla vsaj do Ollomonta? Morda bi potem šlo na boljše, morda še na slabše, pa bi vsaj vedela, da sem čisto vse naredila, kar se je dalo. Fizioterapevt mi je rekel, da če bi šla naprej, bi rehabilitacija sicer verjetno trajala malo dlje, a kakšnih hujših problemov zaradi te tetive ne bi bilo. Opazovala sem Dejana, kako vesel je bil na vsaki okrepčevalnici, kako se je pohecal in vsakič spil kakšno pivo! To je bilo to! Pri meni je pa bil ta problem, da sem bila skoz slabe volje. Morda bi morala začeti piti Stezičarja, da bi me malo sprostilo. Naslednjič sigurno sežem po pivu! 🙂

Zgodba se ni zaključila z lepim zaključkom, s finišerskim, temveč s porazom. Moj tretji odstop. Prvi na 100 milj Istre, drug na trailu na Cresu, ter tretji tokrat. Vsak odstop, vsak poraz nad seboj je težak. Še isti dan smo potovali nazaj proti Sloveniji, želela sem si čimprej priti k Hani. Na srečo je Ivo imel nujen sestanek in pravtako hitel proti domu. Ampak doma so me čakali težki dnevi. Nisem mogla spati, ne ležati, ne noge imeti gor, ne dol… telesne bolečine so bile neprijetne, še večja pa psihična. Za dva dni sem poniknila, nisem se javljala na telefon. Šele v nedeljo sem upoštevala Tonijev nasvet in šla kolesarit na Pristavo (hodit nisem mogla, sem pa lahko kolesarila). Malce predihana pljuča so mi omogočila, da sem zleknjena v travici napisala post na fb, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Hvala mamica za nesebično pomoč! Za čisto vse si poskrbela! Sama nisem mogla popolnoma ničesar. Ampak z vsakim dnem je bilo boljše … in danes je že čisto vredu … TOR sem vzela kot dobro izkušnjo, naučila sem se ogromno in kot izziv za prihodnost.

Hvala vsem, ki ste me spremljali!

K24 (Koroških 24)

PROFIL PROGE 100 km

K24 – Koroških24 je izziv, dolg dobrih 80 km z več kot 5000 višinski metri vzponov in spustov na pet najvišjih koroških vrhov – Peco (2125m), Olševo (1930), Raduho (2062m), Smrekovec (1577m) in Uršljo goro (1699m). Letos poteka 20. obletnica teka izziva, v klub katerega se vpišeš, če celotno pot prehodiš v manj kot 24-ih urah. Midva s Tonijem sva se ga samooskrbno lotila l.2014 in ga končala v 16ih urah in 44 min. Glede na to izkušnjo sem vedela, da bo tekma K24 kar hitra, kljub temu, da je podaljšana na 100 km in 5420m+.

Hvala organizatorju za povabilo na tekmo, takoj, ko je bil zunaj razpis, sem vedela, da bom del te zgodbe. Tega enostavno ne gre zamuditi, čeprav mi je Toni odsvetoval udeležbo, glede na to, da me čez slabe štiri tedne čaka Tor des Geants! Pot imam v posebej lepem spominu, trije od petih vrhov grejo po meni ljubi Slovenski planinski poti. Ker je na prireditvi imel Toni postavljeno stojnico s športno opremo, prehrano in promoviral najino pivo Stezičar, sem zelo hvaležna moji mami, da se je ponudila za varstvo Hani. Zelo so uživali skupaj s stricem Urošem, ki je prvič letos prišel domov iz Frankfurta. Pred tekmo sem se po dolgem času res dobro naspala in spočila, šele ob 18ih sva z Andražem krenila iz Ljubljane proti Črni na Koroški. Start smo imeli ob 22ih. Toliko poznanih ljudi, prijateljev, znancev, da je čas do starta minil ekspresno hitro. Prvi kilometri so bili pretežno ravninski, posebna atrakcija tekme je bil 6,5 km dolg tek skozi opuščene rove rudnika Mežica. Kako prijeten tek je to bil, sem spoznala, ko smo prišli ven iz rudnika in je v obraz butnila sopara. Bila je res topla noč. Vzpon na Peco sem šla v umirjenem, svojem tempu in pravzaprav zelo uživala, noge sem končno enkrat spet imela lahke. Vmes me je dohitela Špela Zupan, a sem do Doma na Peci uspela pobegniti. Od Kumra naprej sem dohitela takrat vodilno Viktorijo in od 33.ega km naprej prevzela vodstvo. Morda sem strm vzpon na Olševo šla malo prehitro, čeprav nisem želela, glede na to, da bo tekma še dolga, a sem kar malo bežala pred številnimi lučkami za seboj.  Do tranzicije (Koča na Grohatu) sem prišla z deset minutno prednostjo in glede na to, da je moj postanek bil izredno kratek, s Tonijem sva le zamenjala bidone, sem skupno pridobila 19 minut prednosti. Na vzponu na Raduho sem neskončno uživala, sicer opazila, da mi že rahlo upada pulz, a Toni mi je javil, da sem imela ta odcep do vrha Raduhe skupno 5.najboljši čas. Čas je bil, da se umirim, a na žalost mi je dan prinesel same težave. Če jih ne bi bilo, bi bilo čisto preveč popolno. 🙂 Že prej sem obiskovala grmovje, ampak od Koče na Loki pod Raduho proti Smrekovcu se je stanje drastično poslabšalo. Karkoli sem vnesla, tudi zgolj požirek ali dva čiste vode, sem že iskala wc papir in grmovje. Hvala Boža Meža za oskrbo s papirjem, ki mi ga je ravno pred tem snidenjem zmanjkalo. Nehala sem pit in jest in nekako premagovala dolge kilometre proti Smrekovcu, kjer sem vedela, da me čaka Toni. Najprej ni mislil več biti na tej okrepčevalnici, potem pa je videl, da mi gre dobro in si je verjetno želel še biti malo fizično prisoten na tekmi. Želela sem mu javiti, da je moje stanje klavrno in naj mi priskrbi kak Linex, oglje, ..karkoli, a ni bilo signala, telefonska št.nedosegljiva! 🙁 Vmes sem dohitela Vidalija, kar mi je bilo totalno čudno. In še bolj čudno, da me kljub mojemu upočasnjenemu tempu, noben z naše trase ni dohitel! (in tako je ostalo vse do cilja :)) Na Smrekovcu so me pričakali prekrasni navijači z Joškom Dakskoblerjem na čelu, a jim nisem namenila niti nasmeška, kot jim ga vedno! Počutje je bilo grozno, trebuh napihnjen, noter neko vulkansko brbotanje neprestano in pojavil se je še občutek, da bom morda začela bruhat. Skušala sem pojesti par makaronov in spit coca colo. Pasala mi je edino coca cola, to sem si natočila na vsaki okrepčevalnici, sicer pa nič drugega pojedla, niti vmes pila. Pred tem sem morda mislila o odstopu, ampak je Toni deloval tako prepričano, da naj grem naprej, ampak zelo počasi hodim ter pijem čisto vodo in se mi bo želodec pomiril. Ne da bi sploh na kaj pomislila, sem že hodila naprej proti Slemenu. Toni mi je še enkrat dal zavoj wc papirja, najino naslednje snidenje pa bo na cilju. Tempa pravzaprav sploh nisem spustila, nekako v solidnem tempu sem tekla, dokler bo šlo bo šlo, sem si rekla. Malo me je skrbela dehidracija, bilo je že vroče, potila sem se zelo, pila pa nič razen 2 dcl coca cole na okrepčevalnicah. Na Uršlji gori je bilo tako krasno vzdušje, da me je adrenalin prekrasnih prostovoljcev in navijačev ponesel skoraj do Žerjava, kjer je bila zadnja okrepčevalnica. Hvala Peter in Darinka za objem in spodbudo ter za ohladitveni tuš. Sledil je brutalen vzpon, skoraj navpičen, pot ozka in mestoma previsna, izpostavljena soncu, … ampak naposled se je tudi ta prevesila v dolino, kar je pomenil zadnji spust do cilja!! Postala sem pa tako lačna, da sem slišala kruljenje v želodcu in si želela, da pridem čimprej že v cilj, saj me bo vsak čas zmanjkalo od pomanjkanja energije in lakote.

Prihod v cilj je bil neverjeten, zame zelo čustven, da ni manjkalo tudi solzice sreče. V cilj sem prišla s časom 15 ur 37 minut, kot prva v ženski konkurenci in 11.absolutno. Na 100 km nas je teklo 246 tekmovalcev, 43 je bilo odstopov. Krasno vzdušje, krasni navijači in sami pozitivci na kupu. V tej družbi sem res najraje! Na tej tekmi sem dala vse od sebe in še več! Bolj kot fizično, mi je bila druga polovice proge psihično naporna. Ko je bilo najhuje, sem mislila na svojo skravžlano Hani, na mamo, ki mi nesebično pomaga pri varstvu in na Tonija, ki ga skrbi zame in me absolutno podpira. Ob tej misli mi je postalo lažje.

Čestitke organizatorjem za skoraj brezhibno izpeljano prvo izvedbo K24! (zadnji vzpon sem takoj po prihodu v cilj oprostila ;)) Krasni prostovoljci, dobre okrepčevalnice, prelepa trasa .. ravno prav zahtevna in ravno prav tekaška. Kljub težavam, sem uživala, sploh analiza v cilju je bila vrhunska .. v krogu pozitivnih, prekrasnih ljudi! Čestitke vsem za zborban najtežji koroški izziv! Ta vikend so se pisale neverjetne zgodbe!!

REZULTATI

 

Maraton treh src RADENCI 2019

Leta 2011 sem v domačih Radencih pretekla svojo prvo maratonsko razdaljo, lansko leto po dolgih letih ponovno šla na cestni maraton v svoj domači kraj in ga pretekla z osebnim rekordom (3:09), letos pa se ponovno prijavila, predvsem zaradi svojih domačih navijačev. Maraton zame pomeni 42 km. Zgolj teden dni pred maratonom sem tekla na Ultra Trail Vipava Valley – sicer na najkrajši razdalji, 30 km.Ta tek mi je šel odlično, počutila sem se še bolj odlično, zato se tudi nisem prav pretirano tekaško šparala in vedela sem, da bom plačala neko ceno na maratonu v Radencih, saj se bom težko čisto regenerirala in se dovolj spočila v enem tednu.

V petek, na testeninki, ki so jo v Radencih uvedli prejšnje leto, sem bila gostja in z Emilom Šmidom sva imela sproščen pogovor o mojih tekaških začetkih, o Slovenski planinski poti ter drugih dolgih tekih. Dan prej sem se zbudila z močno bolečim grlom in slabšim počutjem, na srečo pa ni bilo vročine. V petek sem si v službi kontrolirala vnetne parametre, ki so bli skoraj v mejah normale in bolj kazali na virozo. Cel dan sem se “zdravila” s propolisom, Neo anginom in praženim sladkorjem z mlekom. Zjutraj na dan maratona je bil Toni skoraj prepričan, da ne bom šla na start, tako slabo sem menda izgledala. Pa sva se po zajtrku vseeno odločila, da greva, skupaj, po občutku, počasi, pa četudi bova štiri ure tekla. Bo kar bo!

Ker nisem lovila svojega osebnega rekorda, to sem vedela, da je v trenutni situaciji nemogoče, sploh nisem razmišljala o supergih. Obula sem trail copate Raidlight Responsiv ULTRA, ki so se mi čisto super obnesle tudi na asfaltu. V startnem boksu sva se spoznala s Tešky-evim kolegom Matjažem, s katerim smo skupaj potem tekli kakšnih 30km. Start je bil hiter, bila sem tudi bolj slabo ogreta. Toni me je ves čas prigovarjal, naj greva počasneje, a je kar nekako letelo, čeprav počutje od vsega začetka ni bilo najbolj optimalno. Že na četrtem kilometru proti Gornji Radgoni, so se mi vsiljevale negativne misli.. kako mi je težko, kako so noge težke, kako bom to sploh lahko zdržala do konca, kdaj bo že konec? Ampak namesto, da bi orng popustila in morda celo uživala v tekaškem koraku, sem grizla neki svoj tempo brez popuščanja. Presenetilo me je, da smo polmaraton pretekli s časom 1:32, podobno kot sem ga lansko leto, s tem da sem se lani počutila bistveno boljše in lahkotno. Toni mi je podajal bidon s tekočino, gela sem pojedla samo dva, ker mi niso pasali. Še vedno sem razmišljala kako hudiča bom zdržala še enkrat toliko, ko pa sem že zdaj tako utrujena? Vedela sva, da bova maraton končala, čas je bil celo nad vsemi pričakovanji, tako, da tudi če zahodiva, nič hudega. Definitivno je to bil moj najtežji maraton. Škoda, ker sem zbolela, kajti vreme je bilo pa kot mi pisano na kožo! Optimalno, v Radencih je namreč velikokrat v tem času že peklensko vroče za tek! Pri ponovnem vstopu v Avstrijo, nekje po Gederovcih je Matjaž zaostal, midva pa sama naprej. Bil mi je dolgčas, kilometri so sicer hitro bežali (to mi je super, saj na gorskem teku običajno grejo veliko počasneje), pa vseeno se je pot začela neznansko vlečt. Tonija sem vprašala če bi mi kaj zapel, pa je šel raje na Youtube in mi spustil pesem od Koale Voice, Nič me ne boli 🙂 Imela sva s seboj denar, če bi omagala, bi pa šla v Pivohram k Golarju na odlično pivo Bevog. Ni bilo treba, sva kar rinla naprej proti Radencem. 🙂 Pred nama je bilo še 8km. Dolgih, težkih, ampak z vsakim korakom sem bila bližje moji mali Hani in to me je motiviralo. Vedela sem, da me z mojo mamo pričakujeta v cilju, pravtako moje drage prijateljice in sošolke iz osnovne šole, ki vsakič navijajo zame. Ko sem jih zagledala, je bilo zame zelo čustveno. Potem pa zagledam še Boruta Rojca in Marka Kosija. Hvala vsem za navijanje in vzpodbudo! In že pritečeva do mamice, ki nama je čez ograjo podala Hani. Vsi trije skupaj smo z nasmehom prečkali ciljno črto! Bila sem presrečna, da sem zmogla. Čas je bil 3ure 10 minut, kar sem zjutraj mislila, da bo nemogoče doseči. To je tudi zadostovalo za 4.mesto. Več dobrih tekačic je bilo na polmaratonski preizkušnji, ki je veljala za državno prvenstvo. Skoraj sem ostala brez glasu. Poiskali smo naše punce, ki so nas že čakale s penino in pivom. Nazdravljanje pa se je nadaljevalo cel popoldan, do noči. Toni je vmes mogel domov se malo odpočit, maraton je tudi njega kar izčrpal. Pomagal je meni, sam pa premalo pil in nič jedel. Hvala srček, bil si dober zajček!! 😉

Bil je prelep dan z mojimi najdražjimi! Hvala! Se vidimo spet prihodnje leto, ko bo maraton treh src organiziran že 40-ič.

Ultra Trail Vipava Valley (UTVV) 2019

Lansko leto se dogodka nisem udeležila zaradi maratona treh src v Radencih, letos pa sem si pa ponovno želela biti zraven. Tudi letos me čaka cestni maraton v domačih Radencih, zgolj teden dni po Vipavi. Sprva sem mislila, da bom na Vipavi šla lepo počasi s Tadejo. Prijavila sem se na 32 km z 1350 višinci. Bolj se je bližala sobota, bolj me je mikalo, da grem v svojem tempu, da vidim kje sem na krajši razdalji. Konkurenca je bila zelo močna, Lucija Krkoč, Barbara Trunkelj, Mojca Koligar pa ni tekmovala. Smešno mi je bilo, ker so me v večini spraševali:”Kaj pa ti počneš tukaj na Cici teku?” 🙂 Moram reči, da mi je neznansko odgovarjalo, da sem na najkrajši razdalji. Start smo imeli v soboto ob desetih dopoldne. Letos se je prizorišče prestavilo na trg v center Vipave, kar je meni zelo ustrezalo. Že prej v kampu Tura je bilo super, tukaj, na trgu se je pa dalo bolj dihat, več je prostora, stojnice, otroška igrala v bližini in odlična restavracija Rahne v neposresni blizini, kjer sem jedla odlične žlikrofe.

Spali smo v avtodomu, v neposredni bližini starta. Na srečo je Hani spala zelo dolgo in sem se lahko dobro spočila. Pripravili smo zajtrk in se pripravili na tek. Ob Hani je to sicer kar naporno, saj nima obstanka in je skoz treba tečt za njo in jo imeti na očeh. Varstvo je prevzel Ivo za teh par ur, kar me ne bo, saj je Toni imel stojnico. Hani ga ima zelo rada, sta super tim in sem lahko šla na start neobremenjena. Le za Ivoja me je skrbelo, da mu ne bo prenaporno. 😉 Malo sem se ogrela in že smo startali. Imela sem tremo predvsem zaradi vzpona na Nanos – samo to sem morala preživeti, na spustu bo šlo pa samo od sebe, to sem vedela. Najprej smo tekli 8 km po ravnini do Podnanosa, kjer je bila vrhunska okrepčevalnica in vzdušje. Šlo mi je dobro, počutila sem se odlično. Ves čas sem s “strahom” čakala vzpon, ki pa se je izkazal veliko položnejši, kot se pričakovala. Bilo je treba teči, čeprav bi si kar želela malo hoje – hodila sem le zadnji del proti vrhu, kjer je naklon postal veliko strmejši. Povsod sem imela navijače, znance, vzdušje je bilo čudovito. Ponavadi me na vzponu prehitevajo, tokrat sem bolj prehitevala jaz, kar me je presenetilo. Več kot 1000 višincev mi je minilo nepopisno hitro. Zadnje metre pred vrhom sem videla Barbaro, ki se je že spuščala iz okrepčevalnice. Štopala sem si svoj zaostanek, ura je pokazala 4minute in pol zaostanka. To se mi je zdelo super, pričakovala sem veliko več. Celotno progo sem uživala, na spustu pa še najbolj. V mislih sem imela, naj se malo šparam za maraton v Radencih, ampak počutje je bilo super in nisem popuščala, o Radencih bom razmišljala kasneje ..:) Nisem tekla prav dolgo, ko ponovno srečam Lučkinega moža, ki mi poroča, da je Barbara “gotova”, 2 minuti pred menoj, naj stisnem in da jo imam. To se mi zdi neverjetno, da bi prehitela Barbaro Trunkelj, ampak ce sem zaostanek razpolovila v tako kratkem času, je očitno z njo res nekaj narobe. Kakšnih 6-7 km pred ciljem sem jo prehitela in v cilj pritekla kot drugouvršena, za Lucijo Krkoč. Čas pa 3 ure 12 minut. Nad svojim tekom sem bila zadovoljna in najbolj presrečna, ker sem z roko v roki v cilj pritekla z mojo malo princesko. <3

V Vipavi smo preživeli ves vikend, šli domov med zadnjimi. Bilo je prelepo! Čestitke organizatorjem, ki so priredili res vrhunski dogodek, ga z novo lokacijo še izboljšali. Čestitkem vsem volunterjem, ki so požrtvovalno garali za vse nas tekače! In čestitke vsem tekačem, spisali smo nepozabne zgodbe!!

Se vidimo prihodnje leto!

Madeira

Madeira je čudovit, relativno majhen, zelen otok sredi Atlantskega oceana, skoraj 1000 km oddaljen od obale Portugalske, z manj kot 300.000 prebivalci, ki sem ga imela priložnost spoznati čisto nepričakovano. Konec meseca aprila poteka na Madeiri ena izmed tekem Ultra Trail World Tour-a – MIUT, katere so se letos udeležili moji prijatelji Teja in Ivo ter Matjaž in Helena. Teden pred odhodom smo z Ivojem in Tejo bili skupaj na zimskem Triglavu in že takrat je Ivo veliko govoril o tem, da mu ni za iti na Madeiro, saj si je pri padcu iz podstrešja poškodoval peto in tečt itak ne more, pa še veliko dela s čebelami se jima je nabralo ravno za to obdobje. Dan pred njihovim odhodom me je v službo poklical Toni in mi rekel, da sem si zaslužila teden dni počitnic in da naj namesto Ivoja grem uživat na Madeiro. Vsi stroški so kriti, le prepis imen letalskih vozovnic je treba urediti (Matjaž je javil, da bo to za vse 4 lete stalo 250 eur, kar je več kot je vrednost samih kart, zanimivo). To mi nista predlagala Ivo in Teja, ker bi njima ponudbo sigurno zavrnila, ker pa me je nagovarjal Toni, sem pa začela resno razmišljati o tem, če bi res šla. Največji problem mi je predstavljal biti en teden brez Hani. Toni si je zaradi dela želel ostati doma. V službi so mi takoj odobrili dodaten dan dopusta, za kar sem zelo hvaležna. Poklicala sem še mojo mamo za mnenje, kaj naj naredim in me je stoodstotno podprla, naj izkoristim in uživam, teden, da bo itak hitro minil in Hani se bo doma s Tonijem imela lepo, naj me zanjo čisto nič ne skrbi. To je bilo to, začela sem pakirati, popoldan preživela z mojo princesko, da se za cel teden vnaprej naužijem njenih sladkih besed, poljubčkov in zlatih kodrčkov, naslednji dan direktno po službi pa smo šli na nepričakovano dolgo pot .. z avtom do Milana, let do Porta z Ryan air-om ter naslednje jutro zjutraj iz Porta v Funchal z Easy Jet-om. V Portu smo prespali v hotelu nasproti letališča za 35 eur/osebo (5 minut hoje), kar je bila super ideja, sicer bi se celo noč svaljkali po tleh letališča.

Zjutraj smo pravočasno prišli na letališče, vendar naleteli na veliko gnečo za check in, ker pa noben od nas ni pomislil na to, da smo v nekakšni stiski s časom, nismo šli v priority ali preskakovali vrste, temveč potrpežljivo čakali. Do našega gate-a smo prišli 20 minut pred letom in pred nami je stala gospa, brezizrazen zmaj od ženske, ki je v portugalščini, nato še v angleščini za nas razložila, da so se vrata zaprla 30 minut pred letom in da smo zamudili let. To se nobenemu od nas še nikoli ni zgodilo, nismo je mogli prepričati, da nas spusti. Vsaj 15 oseb, nisem nas štela, nas je zjutraj malo po šesti uri ostalo na trdnih tleh. Letalo za Madeiro brez nas je šlo PA -PA. Naredila se nam je tema pred očmi, Matjaž in Teja sta namreč čez manj kot 18 ur (ob polnoči) imela že start tekme. Prevzeli smo kovček, ki je na srečo z nami vred ostal v Portu, ter šibali na TAP Portugal po nove letalske karte. Najprej kratek let do Lizbone, tam 6 ur čakanja na naslednji let do Funchala (Madeira), ki bo ob 16ih. Cena: dodatnih 300 eur/osebo. Imela sem občutek, da bi morala ostati doma in da mi ta Madeira ni usojena, kot je prvotno izgledalo, sploh, ko mi je Ivo poslal sporočilo, če ga enkrat ponoči pridem iskat na letališče v Funchal, kamor prileti iz Zagreba. Zaradi slabe vremenske prognoze ne more delati s čebelami, kakor je mislil da bo in rad bi presenetil ženo na tekmi, to se je spomnil naknadno. Imela sem kratek krizni sestanek sama s seboj in se odločila, da zdaj sem tukaj kjer sem, brez razmišljanja in občutka krivde bom uživala, trenirala po planu ter izkoristila, kar mi je dano. Kot prvo sem v Lizboni pustila kovček v omarici in šla na štiriurni tekaški izlet iz letališča v mesto na kratek ogled središča mesta, do morja ter nazaj do letališča. Letališče v Lizboni je čisto blizu centra.

V petek 26.4. zvečer ob pol sedmi uri smo po več kot 30ih urah potovanja naposled le prileteli na Madeiro. Na zanimivo letališče, pristajalna steza je namreč zaradi pomanjkanja ravnine v celoti na pilotih. Otok je zelo hribovit. Dobrih 5 ur je bilo do štarta tekme. Hitro sem tekla na Goldcar uredit rent a car. Kot zakleto je ravno pri meni štekal računalnik, gospa se je neskončno opravičevala, a trajalo je krepko več kot pol ure, da sva s Tejo prevzeli Opel Corso 1,2, ki je že v prvi klanec pokazala svojo moč, po polžje sva se premikali po avtocesti. Nato smo hiteli na dvig startnih številk v 4 km oddaljen Machito. Jaz sem želela prevzeti Ivojevo in namesto njega odtečt 16 km, a se ni dalo prevzeti številke brez njegove osebne in podpisa, kaj šele prepisat njegovo ime na moje. Misija nemogoče! Da bi bilo vse popolno, smo še čakali pred apartmajem na prevzem ključev. Čas sem izkoristila za iskanje kakšne trgovine, da za Tejo kupim kaj za pod zob, bili smo namreč čisto brez hrane in se mi je zdelo prepotrebno, da še pred tekmo z Matjažem kaj pojesta. Malo čez deveto uro zvečer sem prinesla dve pici, se stuširala in že smo se vozili na štart Madaira ultra traila na severo zahodni del otoka v mesto Porto Moniz. Vsaka čast Teji in Matjažu, da sta po res dolgi in naporni poti oba uspela finiširati 116 km in 7000 višincev dolgo tekmo!

Po startu sem šibala na letališče po Ivoja, on je prevzel avto in šel zgodaj zjutraj nasproti Teji, da jo preseneti na tretji okrepčevalnici v Estaquintosu, sama sem spala kot ubita v apartmaju. Zbudili so me glasovi in vonj po kavi ob deveti uri. Helena se je pripravljala na odhod na svojo 42 km dolgo tekmo. Peljala sta jo hči Tina in njen fant Jure. Kasneje se mi oglasi Ivo, da je presenečenje lepo uspelo, da se vrača po mene, da greva skupaj proti njihovi naslednji točki. Odločila sem se, da bo današnji trening kar po trasi MIUT-a, čeprav je na ožjih stezicah včasih bilo kar težko prehitevati, saj sem s svojim tempom bila veliko hitrejša od tekačev. Pridružila sem se jim na 5. okrepčevalnici (Encumeada) in šla 35 km in 3000 višincev do 9. okrepčevalnice Chao da Lagoa. Vmes sem dohitela Tadejo, Katarino, Matjaž pa je žal šibnil naprej in ga nisem dohitela, prav tako Janija sem najbrž za las kje zgrešila. Na tranziciji v Curral das Freiras sva oskrbela Tadejo, Ivo jo je zmasiral, jaz pripravila napitke. Ta del od tranzicije čez Pico Ruivo in Pico do Areeiro je bil res čudovit, najprej čez omamno dišeč evkaliptusov gozd, nato proti najvišjemu vrhu otoka (Pico Ruivo 1862 m) z lepimi razgledi. Uživala sem neskončno, na koncu sem bila sicer precej izčrpana, saj sem bila dolge ure brez hrane in tekočine. Rešil me je Ivo, me peljal na pico in pivo, odpeljal spat, on pa naprej na okrepčevalnico k Teji. Enkrat sredi noči je ponovno prišel pome, da sva pred šesto uro zjutraj bila v Machicu, kjer sva pričakala Tejo v cilju. Teja čestitke za borbo, vztrajnost, ter povratek v tekaškem in tekmovalnem tempu!

Jasno, da se je Teja morala malo naspati, Ivo se je odločil za raziskovanje otoka, čeprav bi tudi njemu najbrž bil spanec kar potreben. V tekaški opravi me je pustil na severovzhodu, šla sem raziskovat en najlepših delov otoka zame, Ponta de Sao Lourenco. Zvečer smo se dobili z Matjažem in Heleno ter šli na skupno večerjo v kraj Ribeira Brava, na analizo tekme. Bilo je zelo lepo in moja večerja seafood rice je bila zelo okusna, poskusila sem tudi njihovo lokalno specialiteto, nekakšno ribo z banano. Naslednji dan smo šli skupaj do enega najvišjih klifov v Evropi, Cabo Girao (580m). Nismo se najboljše razumeli, zato sta Teja in Ivo bila spodaj pod klifom, kjer se da z gondolo čisto pod klif, mi pa smo bili na vrhu in ga opazovali iz steklene platforme v globino, kjer se tere turistov. Dogovorili smo se, da se dobimo na naslednji turistični destinaciji, Lavada das 25 Fontes.  Sama sem spet tekla, 14 km sem nabrala samo ob teh prelepih sprehajalnih poteh ob lavadah. Levada ima veliko stranskih pritokov, ki so poti dali tudi ime, na koncu se pa pot zaključi pod večjim slapom. Obiskala sem tri slapove. Šele ob treh popoldne sem šla od tam, proti magični planoti s številnimi vetrnicami v smeri kraja Fanal, kjer so na tekmi imeli prvo okrepčevalnico. Dogovorjeni smo bili, da se dobimo v Porto Monizu. Na severnem delu otoka je čisto druga klima in ponovno je močno pihalo in bilo mrzlo, zato se v znamenitih Piscinas naturais (naravni bazen, kjer ima voda kakšno stopinjo več od morja) niso kopali, kakor je bil plan. Skupno sem ta dan pretekla 37 km, en del tudi po trasi tekme, ob čudovitih lavadah, v Ribeira da Janela smo se pa srečali s Tejo in Ivojem, sta me vsa sestradana čakala. Zapeljali smo se v Seixal na večerjo. Od navdušenja, da se je našla “pogrešana”, ter da smo končno prišli do hrane, smo na veliko nazdravljali. 😉 Najprej z žganjem, nato buteljko vina, nato gin tonicom celotno pot v avtu do Funchala, kjer smo nadaljevali s penino in zaključili s pivom. Ni čudno, da je naslednji dan bila malo težka glava! 🙂 Klif mi ni dal miru in smo šli pod njega zjutraj z gondolo, našli njive paradižnikov pod klifom ter samotno plažo za kopanje v Atlantiku. Voda ima kakšnih 18 stopinj. Teja in Ivo sta me po kopanju odložila v Machicu in nameravala sem teči v kontra smeri po trasi tekme čez lavade do klifov, kjer bi me nato spet pobrala. Teh klifov sem se najbolj veselila. Seveda sem totalno zabluzila, pot je bila čudovita, ob levadah in številnih rožah, ki rastejo po otoku, zato sem pozabila gledat na zemljevid in zgrešila ključni odcep. Šla sem bolj proti notranjosti otoka in to pozno ugotovila, zato sem pot nadaljevala proti Porteli, kjer sta me čakala Teja in Ivo. Želja po bolj ravninskem teku se je zaključila z 900 višinci. Zapeljali smo se do Santane, si na hitro ogledali “švicarske hiške” rdečo belo modre s slamnatimi strehami, se odpeljali na kosilo, nato pa še na večerjo v naš apartma – Matjaž in Jure sta spekla odlično tuno na terasi. Naslednje jutro sem se odpeljala z Čampa family proti najvišjim vrhovom, Teja in Ivo sta pa itak stanovala ločeno v hotelu in to je za Ivoja bil zadnji dopoldan na otoku pred odhodom v Zagreb. Ponovno sem si pustila odprtih preveč tekaških variant in na koncu izbrala najslabšo. Proti Pico Ruivo nato pa v smeri 80 stopinj, z željo, da pridem do klifov na vzhodu. Naletela sem na cestne prepreke, pot me je vodila čisto do Santane in nikakor nisem mogla čez strmo obalo proti kraju Larano. Vmes me je kontaktirala Teja, da me lahko pride iskat če želim, in sem se takoj strinjala, čeprav sem si želela daljšega treninga. Sporočila sem, da grem v Porto da Cruz na pivo in tam me najde ob morju. Zadnji del čez tunele mi je takoj ustavil en turističen kombi, niti štopat nisem potrebovala in me zapeljal čez, saj je bil prepovedan prehod za pešce, ceste pa tudi ni bilo druge. Tako se je zaključil moj tekaško popotovalni dopust na Madeiri. Skupaj sem pretekla 160km v enem tednu. S Tejo sva preživele super lep popoldan v Funchalu, naslednji dan pa tekaško gurmanski v Portu, kjer smo čakali na večerni let nazaj domov.

Največja zahvala za to mojo dogodivščino gre Toniju, ki mi je to omogočil, ki me razume in podpira maksimalno. Isto velika zahvala gre Tadeji in Ivoju, ki sta se spomnila name in mi v veliki meri to omogočila! Hvala, da sem lahko bila del vaše družbe na prečudoviti Madeiri, otoku večne pomladi!Zagotovo se bom z veseljem vrnila! Hvala! Hani sem neskončno pogrešala in določeni trenutki, ko sem videla družinice z majhnimi otroki, so bili prav boleči, a kot je rekla moja mama … en teden strašno hitro mine in vsi smo se imeli lepo, tudi mala princeska doma z očijem. Evforični blaženi nasmehi in nešteto močnih objemov pogrešanja ob najinem snidenju, ostaja kot nepozabno lep spomin!

masaža na letališču

Porto Moniz, start

start

MIUT

MIUT

MIUT

evkaliptusov gozd

nekje na poti

cilj

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

vesela druščina

cabo Girao z vrha

Cabo Girao in “naša” plaža

kopanje

Atlantik

25 Fontes

pot ob lavadah

25 Fontes

najdem tudi bolj osamljene poti…

25 Fontes

večerja

rožice Madeire 😉

rožice v ginu:)

naravno kopališče

Porto Moniz

kosilo bo 🙂

edina ravna cesta 🙂

njami ..

v ozadju Funchal

a smo v Riu? 😉

kosilo bo 😉

pluta

Machico

odlično sadje, pasijonke, banane..

otok rož … strelicije

prelepe Kale v naravi

banane

Santana

Pico Ruvio, 1862m

prelepe tekaške poti

kako pridem do klifov odzad?? 🙂

Porto da Cruz

Funchal

poncha

Porto

najboljše kosilo bo, v Portu

mestno stezičenje, Porto

reka Douro

 

Zimski vzpon na Triglav

Zahvaljujoč moji mami, da je prišla k nam in čuvala Hani, sem si lahko privoščila vikend na off. Naneslo je tako, da ravno na velikonočne praznike, a bil je tako čudovit vikend kar se tiče vremena, da je bilo že preveč perfektno. Toni si je v zadnjem trenutku premislil, da zaradi preobilice dela ne gre z nami.

Prvotno je bila ideja moja, želela sem si enkrat v zimskih razmerah na Triglav. Sicer se vedno spomnim besed prijatelja Tomaža, ki ima kar nekaj izkušenj, a mu ni bilo vseeno, ko so šli na zimski Triglav .. kar precej zahtevno se mu je zdelo. Pisala sem kolegu Dejanu Grmu glede razmer in kaj si misli glede mene, glede na to, da nimam izkušenj in da pravzaprav že dolgo niti nisem hodila v derezah. Mi je odsvetoval vzpon, razmere sicer, da so super, ampak še čisto zimske. Ivo je kontaktiral svojega prijatelja, izkušenega alpinista in gorskega reševalca, ACO PEPEVNIKA, če bi nas lahko spremljal, iz varnostnih razlogov, saj noben od nas še ni bil, pa seveda tudi zaradi družbe.

Aco je bil za. Zaradi prvega Raidlight dneva v VITA Trebnje, ki je bil v petek zvečer, nismo mogli na Kredarico že tega dne zvečer, kot je šel Aco, smo pa startali pred pol peto uro zjutraj iz Krme. Ivo je žal v petek doma imel nezgodo, padel je iz podstrešja, ni mi jasno kako je s poškodovano peto (sploh stopiti ni mogel nanjo), prišel do Kredarice. Noč je bila prečudovita, polna luna in prijetna hoja v soju naglavnih svetilk … moja Led Lanser je res mega, Teja in Ivo sta takoj naročila še zase dve, ko sta videla kako slab soj proti moji imata njuni čelki. 🙂 Meni je čisto prehitro minila noč, žal mi je bilo, da nisem navila budilke za še bolj zgodaj. Je pa dan prinesel nove radosti in prelepe razglede. Ivo je vsebolj zaostajal in naju naposled le prepričal, da greva s Tejo sami naprej. V treh urah 45 minut sva prišli do Kredarice, kjer nas je že pričakoval Aco. To je bilo neverjetno .. Ivo in Aco se namreč nič nista dogovorila..kdaj, kje, kako … samo da v soboto gremo gor in da on gre že v petek zvečer prespat. Na izhodišču smo videli njegov avto, kdaj nas pravzaprav pričakuje, pa nismo vedeli. Kot včasih, ko še ni bilo telefonov. Mi je bilo všeč. Acota pred tem nisem poznala, razen kar berem o njemu v Berljakovi knjigi. Za seboj ima številne odprave, osem osemtisočakov (na štirih bil na vrhu) in premnoge izkušnje. Kot ga je Teja opisala: ” Z njim na konec sveta!”, sem se v prvi minuti sama počutila podobno. Ves strah, ki je malo bil prisoten ter dvom vase je takoj izpuhtel, bila sem v najbolj varnih rokah. Največ da na varnost in na tak način smo šli proti vrhu najvišje gore v Sloveniji … počasi, v navezi, previdno in se vmes učili. Meni je bilo vse novo, prvič sem hodila s cepinoma in se pripenjala. Kar se tiče razmer, bi bilo lažje, če bi šli veliko bolj zgodaj. Sneg se je hitro mehčal. Sonce je neusmiljeno pripekalo. Zame je bila to učna ura in res nepozabna izkušnja! Na vrhu smo se srečali z Dejanom in Svedri ter na sestopu z Rokom Forstneričom. Svet je res majhen. Kje vse se srečamo!

Ivo nas je pričakal zadnje korake sestopa proti Kredarici. V najinih očkah so švigale iskrice .. s Tejo sva bili evforični in prezadovoljni s to izkušnjo! Vsaj jaz sem bila ponosna nase, da sem s takšno lahkoto opravila s tem zimskim vzponom. Seveda počasi, a sigurno, stoprocentno varno. Zahvala gre Ivotu, ki je vse zorganiziral. Še dolgo časa smo ostali na Kredarici, pojedli odlično joto, spili kavo, poslušali razne prigode iz alpinističnih odprav ter se naposled le odpravili proti dolini. Nobeden ni imel pojma koliko je ura. To je bil dan, ko odklopiš vse, ko ne gledaš na uro in imaš ves čas na svetu …

Nebeško prelep dan! Hvala vam!!

100 milj Istre

V Umag smo s Tadejo in Ivojem potovali že v sredo zvečer, Toni mi je dal prosti dan pred tekmo, da se maksimalno spočijem. Želja je bila, da bomo v četrtek dopoldne nabirali šparglje in počivali na ležalnikih nekje ob morju, a deževen dan nam je prekrižal načrte. Dopoldne smo šli skupaj malo razmigat nogice, popoldne sta Tadeja in Ivo preživela na sejmu na stojnici, jaz pa v avtodomu ob knjigici Alpinist – Silva Karota. Neskončno sem uživala in si želela, da ta brezskrben dan traja čimdlje. Ivo je skrbel za najin karbolovding in pripravljal izvrstne obroke. Hvala!

Takoj ob odprtju sejma ob 14ih sem želela po štartno številko, da čimprej opravim z edino obveznostjo tega dne, a je bila že pol ure pred odprtjem dolga kolona. Nič, čakala ne bom, bom šla pa med zadnjimi ob zaprtju prijav, tako kot prejšnje leto. Popoldne se malo oglasim na stojnicah in srečam ogromno poznanih ljudi, po osmi uri zvečer pa z Luko Hrenom in Urošem Kožarjem kot zadnji prevzamemo startne številke. Moja je 14. Dolgo se nisem mogla odločiti na katero razdaljo bi se prijavila letos. V sredini januarja, dva dni pred Tektonik ultra, sem se doma močno udarila v stol in zlomila mezinec na desni nogi, kar me je prikrajšalo za 5 tednov tekaškega treninga! Bila sem zelo nesuverena, da bi zmogla opraviti z miljami s takšnim pomanjkanjem kilometrov. Ampak če gledam za nazaj, sem vedno bila v podobni situaciji, nikoli nisem zares dosti trenirala. Zadnje dni prijave je Toni rekel, da mi je vplačal startnino za 100 milj (168 km in 6500 višincev), pa bo kar bo! 🙂

100 milj Istre je največja tekaška prireditev na Hrvaškem in daleč naokrog, spada v svetovno serijo tekem Ultra Trail World Tour (18 tekem na svetu, od tega 9 PRO, kamor spada tudi Istra). Letos se je je udeležilo 1789 tekačev, od tega 395 tekačev na najdaljši, kraljevski razdalji – 100 milj! To je moja druga 100 miljska razdalja, prva lansko leto prav tako v Istri. 

Petkovo jutro je bilo precej ležerno, psihično sem se pripravljala na ultra dolgo popotovanje. Iz prvotne zaskrbljenosti in nesigurnosti vase, sem postajala vse bolj mirna, čimbolj se je približevala ura odhoda na start. V Labinu sem nekako vedela, da se bo zame vredu izšlo. Tolažila sem se s tem, da, če sem zmogla skoraj 9 dni biti v pogonu na Slovenski planinski poti, bom pa sedaj tudi ta en dan! 😉 Pripravljena sem! Kljub temu, da imam praktično vso novo in nepreizkušeno opremo – Raidlight superge in nahrbtnik, Raidlight ultra light waterproof anorak, naglavno svetilko Led Lenser MH10 (prvič sem jo v roke prijela pol ure pred startom), sem jaz pripravljena! Na start sem se peljala z Lano in Matejem, tam sta me pa že čakala Toni in Hani. Seveda ni šlo brez par stresnih trenutkov, čisto v našem stilu, Toni mi je namreč še zadnje minute nalagal track na uro, mešal napitke ipd, jaz pa gledala, da mi Hani ne zapleni kakšen kos obvezne opreme iz nahrbtnika, pa še kakat je treba tik pred maminim startom, seveda. V vsem kaosu, ki sta ga imela v kombiju sem iskala pleničke in par stvari, ki sem jih sama potrebovala. Sem že pogrešala mojo mamico, ki v takih primerih najboljše poskrbi za najino princesko. 🙂 Minute so tekle brzinsko, na startu še par besed s sotekači, slikica ali dve in že smo v rahlem rosenju dežja drveli proti Plominu. Po 1 uri in 41 minut smo se že prvič videli z mojima spremljevalcema, Hani in Tonijem. Tukaj sem imela še nekaj opravka z novim Raidlight Revolutiv vest nahrbtnikom. V kakšni naslednji objavi mu bom posvetila več besed, ker je fenomenalen, ampak če se ga navajaš šele med tekmo, zna biti rahlo neugodno. Odzadaj ima namreč dve torbici, spodnja je fiksna, zgornja se pa pripne in odpne, lahko jo imaš odzadaj ali si jo kar med tekom potegneš čez glavo naprej na prsi in si jo pripneš ter vzameš ven stvari, ki jih potrebuješ, odpneš in vržeš nazaj na hrbet. Top stvar v glavnem, sploh ne rabiš odpenjat ruksaka! Udoben je pa tako, kot da nimaš nič na sebi. Do cilja v Umagu sem ga že popolnoma osvojila. 🙂 V Plomin sem prišla 10 minut prej kot lansko leto, ampak počutje je bilo izvrsto, nisem imela občutka, da grem prehitro. Čez celo tekmo sem “tekmovala” s svojo lanskoletno časovnico. Samo to mi je bilo važno, da ne bom preveč zaostajala za lanskoletnim časom. Ko sem od daleč zagledala Učko, sem rekla Mihatu, ki je bil za menoj: “Poglej, saj je čisto bela!” Začala je pihat burja, pričel se je pravi idiličen zimski vzpon na Učko. Lepa stezica, vse naokrog pa sneg. Meni je bilo neznansko lepo! Tudi zeblo me ni tako močno, da bi nadela rokavice in vodoodporno jakno. Ves čas sem bila samo v vetrovki. Ko smo bili na brezvetrju, mi je bilo še pretoplo. Res, da so bile divje vremenske razmere, a jaz sem imela dobro opremo, dovolj stvari za oblečt in to mi ni predstavljalo težav. Na Vojaku nas je pozdravilo glasno navijanje Oskarja in še ene punce. Ker je Hani spala v avtu, sva bila s Tonijem dogovorjena, da ga vsakič malo prej pokličem, da bo točno vedel moj prihod na okrepčevalnico. To je pomenilo, da sem vsa premražena, po zasneženi cesti (upala sem, da ni poledenela) iskala v nahrbtniku telefon, da mu javim, da prihajam. Seveda pa ni bilo omrežja. Ah klinc, prenevarno je, da bi se na tem spustu ukvarjala s telefonom, se bo že znašel po svoje. Skoncentrirala sem se na spust in če sem na vzponu prvič rahlo podvomila vase, da le nisem tako pri moči, kot bi si želela, mi je spust šel odlično in zelo sem uživala.

Na Poklonu me pričaka Toni, zamenja prazne bidone s polnimi, napolni zalogo hrane, lupčka in gasa naprej. Ta del se dobro spomnim že iz lanskega leta in mi je super tekaški. Od Brgudca prične kar fajn snežiti, kar je v kombinaciji z močno burjo in sojem naglavne svetilke ter kančkom zaspanosti eno posebno zanimivo doživetje. Srečava se z Belijem, še zadnjič me dohiti Miha. Izgubil je vrečkico s hrano, upam da sta mu moja dva WINFORCE gela dala vsaj malo moči. V Trsteniku me preseneti Ivo, že od daleč vidim avtodom, z novico, da sem druga, tretjo pa vidim v tem istem šotoru pred seboj. To mi nekako ne gre v kalkulacijo, saj sem po ITRA točkah šele na 7.mestu in sem pričakovala, da bom letos težko računala sploh na stopničke! Navijem si Mp3 in gasa naprej v noč. Nazadnje sem glasbo poslušala pred enim letom na Istri, playlisto imam pa na iPod Shufflu isto že nekaj let. V Buzetu me pričakata in oskrbita Ivo in Toni (okrog roke mi navije powerbank za polnjenje ure), ter poročata, da prva (Federica Boifava) ravno odhaja iz tranzicije. Po par korakih iz tranzicije dohitim to Italijanko. Tečem počasi in neopazno ocenjujem situacijo. Neverjetno se mi zdi, da sva skupaj že v Buzetu, na 88-em km. Sama se prekleto dobro zavedam koliko je še pred nami, celih 80km, da se moram še naprej držati svojega tempa, svoje časovnice in prepričana sem, da se bova s Federico še srečali, če se bom tega držala. Ko je videla, da sem jo prehitela, sta z njenim tekaškim partnerjem tako pospešila, da je v par minutah več nisem videla daleč pred seboj. To se mi je zdelo super. Sama sem preživljala največjo krizo na celotni progi, adrenalin iz Buzeta je zelo kmalu popustil. Postala sem tako zaspana, da me je asociiralo na zaspanost na SPP-ju, ko smo šli proti Idriji ali naslednji dan proti Nanosu. Nekajkrat je bilo treba prečiti reko Mirno, jaz sem skakljala po kamnih, nisem šla direkt čez vodo in niti nisem bila tako strašno mokra. Morda se je poznala tudi omenjena hitra zračnost superg Raidlight Responsiv Dynamic, namreč nisem čutila neke mokrote v supergih in tudi žuljev nisem dobila. Bledlo se mi je od zaspanosti in razmišljala sem, kaj bi dala sedaj za trenutek včerajšnjega dne, ko sem v avtodomu brala knjigo Alpinist. Če ne bi bilo rezultatsko tako zanimivo, bi morda celo razmišljala o odstopu. Vem, da se to sliši grozno, ampak nisem mogla držati odprte oči, napol miže sem hodila, mešalo se mi je od zaspanosti, polahko sem začela halucinirati (pred seboj sem videla Vidalija, čeprav je v realnosti bil več kot uro pred menoj:)). Nakar se začne jasniti in ugasnem lučko, prilezem pa tudi do izjemno lepe vasice HUM (stoti kilometer), kjer me čaka presenečenje. Pred seboj zagledam dve znani postavi, Federico in njenega spremljevalca, približujem se jima pa s svojim lahkotnim tempom izredno hitro. Na okrepčevalnico pridemo z 6 sekund razlike. Obe spijeve kavico, jaz le tri požirke, saj je prevroča, in gasa naprej. Sledi tekaški asfalt, kjer imam dober pogled daleč za seboj in ugotovim, da je v zelo kratkem času zelo zaostala. Juhej. Vodim! In zdi se mi, da zelo popušča, verjetno že plačuje davek prehitrega začetnega tempa, pravtako tempa iz Buzeta. Vse to me obudi od skoraj mrtvih in zelo dobro odtečem vso etapo dolgo 17 km do Butonige (8.čas absolutno). Tam me pričakujejo Drejka team in moja dva sončka. Vsakič, ko vidim mojo malo Hani, je tako nasmejana in dobro razpoložena, kar mi da še več energije za naprej. Toni ji že drugi dan govori, da mamica teka, kadarkoli me vidita, kaj neki si misli v svoji mali skravžlani glavici. 🙂 Do Motovuna in Oprtalja gre nekako hitro in brez posebnosti, tam se pa zavedam, da imam še vedno skoraj 4 ure do cilja (32km), kar me malo psihično začne najedati. Kamorkoli pridem, navijajo zame poimensko, res čudovit občutek! Na koncu pa naredim spet isto napako, kot že tolikokrat, se mi pa zdi, da sem se tokrat naučila, da je v prihodnje  ne bom več ponavljala. Proti koncu imam vedno v zavesti, da zdaj bo pa kmalu cilj in neham vnašati kalorije, preneham jesti, ker kao, saj sem skoraj na koncu. Ampak 4 ure je še zelo veliko časa!! Spet mi je zmanjkalo energije za malo hitrejši tek, kot sem si želela na koncu in sem precej slabo odtekla zadnje ravninske kilometre. Če bi jih odtekla tako dobro, kot jih je npr. Beli, bi bila blizu ženskemu rekordu proge. Naši so mi poročali, tudi mama po telefonu, da je drugouvršena daleč daleč za menoj, dobro uro ima zaostanka, tako da se mi naj nikamor ne mudi. Vseeno sem si želela čimprej priti na cilj in končati s to mukotrpno ravnino na koncu. Zadnji kilometer je bil res čudovit. Ko že vidiš ciljno prizorišče in slišiš dogajanje. Na cilj sem prišla zgolj slabih 10 minut hitreje kot lansko leto, s časom 23 ur 16 minut, ampak veliko bolj lahkotno in spočito. 1. mesto v ženski kategoriji, 14.mesto absolutno! (tako kot je bila moja startna številka :)) Bilo je 101 odstopov, kar je četrtina. Ta številka pove, da je bila tekma res težka.

Zmaga je naša! Slovenci smo razturali na vseh razdaljah! Moja ni samo moja, v veliko meri pripada moji spremljevalni ekipi, ki me nesebično podpira in verjame vame, bolj kot verjamem sama vase! HVALA srčki moji! Zahvaljujem se vsem, ki ste mislili name, navijali zame in mi pošiljali vzpodbudna sporočila! Čestitke vsem tekmovalcem, vsem finišerjem za borbo s samim seboj ter organizatorjem in volunterjem za vrhunsko izpeljan tekaški ultra dogodek! Bravo! Vidimo se spet prihodnje leto …

Slike še zbiram …

REZULTATI

branje Alpinist-a, day off pred tekmo

pred startom v Labinu

foto: Drejka team

s Helenco in Borutom

Labin

vesela druščina..

Teja praznuje svoj RD na svoji prvi stomiljski razdalji:)

srček moj <3

prva okrepčevalnica – PLOMIN, moja dva sončka

stezice…

HUM, z Federico. prevzem vodstva

stezice…

Butoniga, foto: Drejka team

Butoniga

z nasmehom proti cilju ..

z nasmehom vedno ..

cilj

pozdrav z Umaga 🙂

moja spremljevalna ekipa

prvih pet žensk na 100 milj

prve tri, foto: Drejka team

direktor tekme: Alen Paliska

zmagovalca

happy, foto: Drejka team

zmagovalca ..Slovenija in Japonska 🙂

reklama za Carico:)

zmagovalki Istra 100 milj 2013 in 2019

 

z Borutom, finišerjem 100 milj

 

Srečno 2019!

Vsako leto napišem, da je bilo to leto najlepše, tokrat se bom ponovno ponavljala. Leto 2018 si bom vsekakor zapomnila in mi bo za vedno ostalo v prelepem spominu. Pridobila sem si nekaj izjemno bogatih izkušenj. Udeležila sem se kar nekaj lepih večjih tekmovanj (TransGran Canaria, Istra 100milj, Eiger ultra trail, Dalmacija ultra trail) in številnih drugih. Tudi skupaj s Hani smo doživeli nekaj lepih krajših potovanj, verjetno bo pa z njo to leto že veliko lažje potovati s kombijem, česar se zelo veselim. Najbolj pa se mi je seveda vtisnil v spomin moj pohodniško tekaški podvig iz Maribora do Debelega Rtiča po Slovenski planinski poti. Pa ne zaradi ženskega rekordnega časa, temveč celotne zgodbe, ki je ob tem nastala in zaradi izkušenj, ki sem jih pridobila. Pot nas je povezala, še najbolj z mojo podporno ekipo (Toni, Tadeja in Ivo) in počutim se kot najsrečnejša oseba na svetu, da mi je bilo vse to omogočeno…

… najsrečnejša in neskončno hvaležna sem tudi zato, da še vedno lahko preživim dneve na način, ki ga najbolj obožujem. V naravi in z ljudmi, ki jih imam rada. In največja zahvala gre moji mamici, ki mi to omogoča. Čeprav ima sama zdravstvene težave, je tri dni bila z mojo malo princesko pri nas doma, mi smo pa vandrali po Hrvaškem Gorskem Kotarju in Kapeli. Zadnji dan leta 2018 smo se sprehodili na čarovniško goro Klek (1181 m), zahodno od Ogulina. Skoz je bilo videti meglo, ki je zakrivala vrh Kleka, a nam se je pokazal sonček in nekaj razgleda na vrhu. Ob polnoči smo imeli svoj manjši, a prelep ognjemet nekje pod to zanimivo čarovniško goro. Prespali smo v avtodomu.

Naslednje jutro smo se zbudili v pravo zimsko idilo. Prebudila sem se prva in šla na sprehod po nedotaknjeni belini ter prezračevala glavo ob zvoku škripanja snega pod stopali. Po zajtrku smo se odpravili na izhodišče za Bele stene – Jasenak. Žal smo pohod skrajšali, ker je bil teren precej zahteven zaradi snega. Leta 1985 so Bele in Samarske stene bile razglašene za strogi naravni rezervat. Posledično pot ni nič očiščena, pogosto je treba plezati čez hlode. Na sestopu proti avtodomu smo srečali medvedovo stopinjo. S Tonijem sva malo podaljšala trening po cesti, medtem ko sta se Ivo in Teja peljala naprej proti Samarskim stenam. Srečali nismo žive duše, niti nobenih stopinj, razen živalskih. Zanimiv občutek, da smo sami “v divjini”. Ampak z ljudmi, ob katerih se počutim varno. Me je pa za trenutek stisnilo, ko je Ivo naenkrat skočil od mize in rekel, da smo spraznili akumulator – skoz je namreč delalo gretje in glasba. Na srečo se je dovolj hitro spomnil in še lahko prižgal avto. Ta večer smo si čas krajšali z namizno igro Ticket to ride ter Naseljenci otoka Catan. Vsakič se veliko pogovarjamo o SPP-ju, zanimivo mi je poslušati njihovo plat zgodbe in prigode, za katere nisem vedela. Ivo je že veliko prepotoval in doživel, ampak, da reče, da mu je naša Slovenska planinska pot eno najlepših izkušenj ever, sem posebej navdušena in vesela. To ni samo moja zgodba, ampak zgodba vseh nas, ki so bili z menoj! <3

Naslednje jutro sem si zaželela sončnega vzhoda na Samarskih stenah, jih uspešno vse zbudila ob pol sedmi uri in odpravili smo se na krajši sprehod. Pot je bila ponovno kar naporna zaradi snega in strmine. Vendar prelep jutranji sprehod v pravi zimski idili, ob naletavanju snežink. Na vrhu nas je pričakala samo megla, ki se je delno razkadila, ko smo bili nazaj v dolini. 🙂 Obiskali smo še Ratkovo sklonište (zavetišče) – prekrasen, edinstven bivak na vhodu v široko votlino pod skupino kamnitih stolpov. Pred kratkim (2017) so ga malo obnovili, prebarvali in je res nekaj posebnega. S Tonijem sva ponovno za par kilometrov podaljšala trening in tekla po cesti do avtodoma, iz katerega je že na daleč dišalo po palačinkah. Tukaj se je naše nepozabno vandranje zaključilo.

Hvala vam za najboljšo družbo in najlepše praznovanje novega leta!

Srečno 2019!

..da ne bo prelahek trening ..

… prinesemo par drv do koče

 

za nama Klečice

vrh Kleka

planinski dom pod Klekom

ponoči zapadel sneg <3

1.1.2019

veseli proti Belim stenam

zavetišče pod Bjelimi stenami

crazy happy people

prečudovite Bjele stene

sneg nam onemogoča hitro napredovanje

“Prsti”

pogled iz vrha Bjelih sten na Bjelolasico in Klek

..nekaj plezanja..

mi imamo zimsko idilo!

na sončni vzhod na vrh Samarskih sten 🙂

namesto sonca pa sneg in zimske radosti 🙂

prelepo zavetišče Ratkovo sklonište pod Samarskimi stenami

29.novoletni tek DOLSKO

Že za letošnjo sezono sem imela plan teči krajše teke, se udeleževati krajših tekem in ne toliko daljših. Vzdržljivost mi očitno ni problem, bi pa enkrat rada naredila nek preskok v hitrosti. Vse skupaj se mi je v letošnjem letu nekako izjalovilo, saj sem se prijavljala na same dolge tekme (to kar imam sicer najrajši in v njih najbolj uživam). Oktobra 2017 Dalmacija ultra trail 100 km, januarja 2018 Knap trail 64km, februarja Transgrancanaria 125 km, aprila Istra 100 milj, maja Maraton treh src 42 km, junija Eiger ultra trail 100km in avgusta Slovenska planinska pot 600 km.

O novoletnem teku v Dolskem sem že veliko slišala. Družina Vencelj se ga je več let tradicionalno udeleževala (Toni, njegova mama in oče). V bližini živita tudi dva sodelavca, Urša in Vojko in vedno se je lepo malo podružit tudi v civilu, ne samo v uniformi v bolnišnici. Letos mi je tako le uspelo priti na štart. Sprva smo mislili iti vsi, direktno iz Radencev, tudi Hani in Toni, a je Hanika zbolela za noricami, tako, da sem na tek morala sama. Izbrala sem razdaljo 10,5 km z 150 metri višinske razlike, čeprav sem sprva želela na 14,5 km (apriori vedno izberem najdaljšo razdaljo :)). Na spletu obstaja razpredelnica tekačev, ki so tekli pod 50 minut na 14, 5 km ter pri ženskah na 10, 5 km pod 45 minut. Toni mi je napovedal, da misli, da bi lahko tekla pod 45 minut, sama v to sicer nisem verjela. Zadnje dni je bilo čisto preveč enih dobrot na mizi, od bifteka, piškotov .. in čisto ničesar se nisem branila.  Na dan pred tekmo, ko sem želela kak ogljikohidratni obrok, sem ugotovila, da nimamo nič kaj primernega temu in si zvečer skuhala testenine.

Zjutraj mi je neznansko pasalo se peljat do Dolskega. Hani je bila tečna in tudi sicer so za nami slabše prespane noči in več sitnarjenja, normalno, zaradi bolezni. Potrebovala sem malo oddiha zase. Že na prijavah srečam nekaj znanih obrazov, potem sledi ogrevanje in odštevanje do štarta. Skoraj si oblečem dolgo zimsko majico, a kmalu ugotovim, da mi bo hudo prevroče. Idealen dan za tek je, čeprav je stopinj komaj kakšna nad ničlo, greje nas pa sonček! Mislim, da si lepšega dneva ne bi mogli želet. Ko sem se peljala nazaj proti domu, mu je pogled slučajno zasukalo v desno in ko sem zagledala Kamniške Alpe, tako prečudovite, kot bi bile narisane, sem skoraj izgubila nadzor nad volanom. Presunilo me je, kakšen čudovit pogled!

Toni mi je rekel: “Štartaj na polno, primi se prve, na koncu boš že zgrizla, to je kratka tekma!” S kratkimi teki namreč nimam izkušenj. In tudi ne s teki, ko greš čez sebe in daš vse od sebe. Do te meje enostavno ne znam in ne zmorem priti. Ampak sem se nekako držala Tonijevih besed in štartala kar se da hitro. Se je pa zgodilo, da se nisem rabila kakšne prijeti, saj sem po par sto metrih ostala vodilna. Konkurence nisem poznala, itak sem pa šla čisto svoj tek za trening. Doma vseeno ne dam toliko od sebe kot na tekmi. Zanimivo mi je bilo, da sem v klanec lepo prehitevala, na spustu in ravnini so me pa že ujeli nazaj. 🙂 Grizla sem do konca, a niti približno ne morem reči, da sem dala vse od sebe. Ko je Vojko prišel v cilj, je bil kar omotičen in slaboten in rekel: “Šel sem čez sebe!” Meni se je pa zdelo, da sem tako spočita in sveža, da bi šla še en krog. Se pravi, da nisem dala vse od sebe, in srčno upam, da bom kdaj prišla do te meje, da bom tega zmožna. V cilj sem prišla s časom 43:32, kot prva v ženski konkurenci in sem zelo zadovoljna, saj nisem pričakovala časa pod 45 minut. V cilju sem srečala svojega strica iz Gornje Radgone, ki je prišel odtečt 4,5 km in nato z ženo odpotoval naprej na morje. Nisem mogla verjeti, kje se srečamo!! Svet je majhnen… svet je čudovit … in tek nas definitivno povezuje!

Preživela sem prekrasen dan in hvala vsem, ki ste bili del njega! Z veseljem se bom vračala na ta tek v Dolskem.

Page 1 of 41234»

Categories