Category: Uncategorized

Potikanje po Istrskih poteh

V soboto zjutraj Toni pride pome s polno naloženim kombijem, pripravljen na vse. Naložim še svoje stvari, predvsem športne cunje, torbe, kolo in šotor. Na dvorišču pred hišo se vprašava kam sploh greva. Želela sva na Koroški treking, a je žal zaradi moje poškodbe za naju odpadel. Odpreva karto Slovenije in Hrvaške. Prvi plan je s kolesom okrog Julijskih Alp, ampak napoved ni ravno blesteča,  zato zavijeva proti morju. Toni želi nardit dober tekaški trening, jaz zaradi poškodbe ne morem tečt, mogoče bom pa lahko kolesarila, zato se odločiva, da greva danes na Učko (1396 m). Toni peš, jaz s kolesom, pa bo kar bo. V četrtek sem šla tečt z mojim bratom in me je že po dveh km nekaj zaskelelo v medenici in ni več popustilo. Zvečer je bilo samo še huje, komaj sem vstala s postelje. Zjutraj nič bolje, v službi nič bolje… spet slabo razpoloženje zaradi teh nepredvidenih poškodb. Najbrž je kriv prehiter spust iz Črne prsti prejšnjo nedeljo. Letelo je na vse, dolina mi pa vseeno ni tako domača, morala bi bolj previdno tečt. Nad Učko se zbirajo temni oblaki, a midva sva neustrašna. Najdeva mirno parkirišče, zamenjava mojo zračnico in gasa. Po štirih km se srečam s Tonijem v ovinku ceste, on seka bližnice po markirani pešpoti, jaz pa delam ovinke s kolesom po cesti. Uživam v vožnji, bolečin ne čutim, zato se odločim iti na vrh. Del ceste imam čisto zase, saj je zaprta zaradi kolesarske dirke. Proti Poklonu me dohitijo kolesarji, full začne deževat. Upam, da je samo ploha, a kar ne neha padat, skoraj do vrha. Večkrat razmišljam, da bi se obrnila, saj sem čisto premočena, v brezrokavni majici, nazebe me do kosti. Ampak še kar vztrajam in vztrajam, mrzel spust po dežju me prav nič ne mika. Dobim Tonijevo sporočilo, da je na vrhu, ko sem jaz na šele okrog 900 m. 🙂 Na Poklonu zagledam naše poti, ki smo jih prešli na Istra 100 milj in občutim slabo voljo, da sem s kolesom. Najraje bi ga prislonila kam in naprej tekla. Poškodba me skrbi. Naposled tudi jaz zagledam belo kupolo, ki oznanja moj cilj. In dobim največje darilo: sonceee!! 🙂 Sezujem mokre nogavice, jih ožamem in sušim na soncu, preoblečem totalno premočeno majico. Grejem se na soncu in občudujem panoramo, zelo lepe spomine imam na ta kraj, ki smo ga na Istrski stotki skupaj doživeli jaz, Boris, Matjaž in Roman. Šele sms: “Darling, i’m home!” me vrže nazaj v sedanjost, tudi jaz morem počasi “domov”, čaka me pa 24 km dolg mrzel spust do Ike, kjer imava avto in kjer me čaka še en sonček. <3 Brrrr… Ampak sem en, dva, tri nazaj ob morju. Čeprav je toplo, za kratke rokave, se jaz kar ne morem pogret in navlečem nase vse kar imam z dolgimi rokavi. Zanimivo, mrzel pir pa še kar paše. 🙂 Skuhava si pozno kosilo/večerjo in ne ljubi se nama več nikamor premaknit, niti lovit rib, čeprav sva tik ob morju. Na tem parkirišču ostaneva zasidrana in zaspiva. Okviren plan, da naslednji dan napakirava torbe na kolo in zvečer spiva na Rtu Kamenjaku, se zjutraj izjalovi, saj se jaz komaj privlečem iz kombija. Bolečine so spet enako hude kot v začetku. Zapeljeva se v Rabac in na easy raziskujeva mesto in okolico – peš pot proti Labinu, kjer smo ponoči bluzili na Istrski stotki. Podnevi je vse drugače in tako smiselno. 🙂 Takrat pa sva z Borisom ravno tukaj zalutala. V kampu prideva do tuša, zvečer Toni lovi ribe, jaz pa kinkam na stolu, dokler naju ne prežene nevihta. Dobro se spočijem, saj lahko potem do jutranjih ur igrava Carcassonne. 🙂 Zjutraj spečeva ulovljene ribice in se počasi seliva naprej proti Koromačnu. Izbereva najbolj oddaljene poti, zato pot traja celo večnost, a sva odlično razpoložena. Občutek, kot da sva obtičala v trenutku, čas pa neusmiljeno brzi naprej. Ura se prehitro premika. Zdi se, da se voziva samo malo, čas pa kaže, da se voziva že eno uro. Sam Koromačno je nezanimiv, v okolici pa najdeva top osamljen zalivček in super mesto za ribolov. Spiva v gozdu, mesto je čisto osamljeno. Ujameva šest fratarjev (jaz samo enega). Pa imava jutri spet odlično kosilo. 🙂 Zadnji dan se vrneva v Medvejo, kjer je dobro izhodišče za na Učko. Toni teče na vrh, jaz se pa kar ne morem prepričat, da bi šla izležavat na bližnjo plažo in počivat, raje grem peš do Lovranske Drage, 1 ura hoje. Hoja mi ne dela težav, a skoz po malem čutim tisto zoprno bolečino v levi nogi, ki mi danes dokončno da vedeti, da letos zame Gorski maraton štirih občin odpade. Upam samo, da se v dobrem tednu pozdravim in da na ARS-u ne bo težav. Na Lovranski Dragi naberem domačih češenj za sladico in grem nazaj do morja. Misel, da bi šla na hitro zaplavat v morje, odvržem, saj mi Toni piše, da se že spušča z vrha, 45 min. in je pri avtu. Ta čas moram hitro spakirat/pospravit svoje stvari in spečt ribice. Toni se vrne čisto navdušen, itak, pot je res krasna. Moreš pa odmislit kuščarje, kače in ostale majhne žuželke, pa baje tudi medvede. 🙂 Pojeva slastno kosilo in že se nama mudi domov, obveznosti čakajo, lepi spomini pa ostajajo…
nostalgija na Poklonu, tokrat cilj kolesarske dirke in deeežžž
za dežjem vedno posije sonce <3

najvišji vrh Učke – Vojak (1396 m)
nočni ulovi za kosilo
razkošje potovanja s kombijem
po cesti na Skitačo
v ozadju Koromačno, cilj Istra 100 km/milj
tudi prazna piksna pira lahko pride prav 🙂
krasne poti, ki vodijo na Učko
pot na Lovrensko Drago iz Medveje

Encian Krk Trek, Baška

V soboto, 27.4. sva se udeležila trail-a po hribih okrog Baške. Jogging in planinska kategorija sta potekali v duhu trekinga, torej orientacije in iskanja kontrolnih točk, naša ultra kategorija (50 km, 2000 višincev) pa je bila popolnoma označena. V Baško sva šla že v petek takoj po službi in prespala v kombiju. Zvečer dvigneva štartne številke, spijeva pir, dva in zaspim kot ubita. Spim dolgo in zelo dobro, zjutraj pa akcija, živčki delajo, ne vem kaj naj pričakujem, ampak glede na izkušnjo v Istri, vem, da sama pot ne bo dosti lažja. Obujem Brooks Cascadia, precej z lahkoto tečem v njih po kamnih, na Istri naredim napako z Salomon Mission – totalno napačna izbira obutve. Zjutraj se nama pri kavi za hip pridružita Bojan Ambrožič in Marjan Zupančič. Pakiramo, taktiziramo, en kup detajlov, koliko hrane, pijače.. kaj vzeti s seboj, kaj na KT na 27-em km, kjer lahko dvigneš svoje stvari… napovedan je dež. Toniju zaželim srečo, videla se bova šele na cilju. On bo najbrž že pri tretjem piru, ko se bom jaz prikazala. 🙂 Na startu še spregovorim par besed z Marijo, tokrat gre na krajšo razdaljo, na kateri tudi zmaga. Bravo Marija!! Začetni kilometri so tekaški, ob zalivu Baške, čutim malo težke noge, ampak zelo uživam ob razgledih, adrenalin šopa…pot je še dolga. Do KT2 tečem za Tadejo in enim gospodom v zeleni majci, paše mi njun tempo. Z lahkoto jima sledim v hrib, kot tudi pri spustu. Se pa nenehno opozarjam, da pazim na korake, ki so prenizki, zato se parkrat butasto spotaknem. Od KT2 (7,5 km) pospešim naprej, saj se počutim odlično, noge so sedaj taprave, začetna utrujenost je izzvenela. Kmalu dohitim eno Italijanko, sedaj sem druga, ena druga Italijanka je 19 min. pred menoj. Na 27-em km je že 30 min. pred menoj, kar me pomiri – nimam šans, da ji pridem blizu, vse kar lahko naredim je, da obdržim drugo mesto. Po 20-em km začutim bolečine v desnem kolenu, najbrž zaradi padca v Iškem Vintgarju. Bolečina se povečuje, povečuje, začne me skrbeti. Od 27-ega km se prične pot strmo dvigovati, vzpenjamo se na Obzovo (568 m), kakšnih 6 km. Čez nekaj časa se spomnim, da sem se pozabila štemplat na KT. Skrbi me, da mi ne bodo priznali teka in se obtožujem, kako sem lahko pozabila na to. Hočem preveriti na karti katera KT je to bila in kdaj je naslednja, pa ugotovim, da sem v svoji vrečki pozabila zemljevid. Kako sem lahko zemljevid pospravila v vrečko?!? Kar naenkrat polno skrbi. 🙂 Sedaj pa res ne vem pri čem sem. Šele kasneje izvem, da sploh ni bilo vseh kontrolnih točk in da nič nisem naredila narobe. V klance hitro hodim, kar mi zelo paše za koleno. Skupaj smo z dvema Italijanoma, komaj kaj se sporazumevamo, a skoz smo bolj ali manj skupaj, enkrat eden “vodi” in v neskončnem morju kamnov išče rdeče zastavice (oznaka naše poti), drugič drug. Zaradi hoje kmalu dobim občutek, da sem mogoče prepočasna. Na zadnji KT z vodo (39 km) iz sosednjega hriba zagledam žensko postavo v rdeči majci, ki se mi približuje. O fak, Tadeja!! 🙂 Ampak od kje se je vzela, mi smo prišli iz spodnje strani. Sumim, da so nekateri ubrali bližnjico, čeprav je bilo zapovedano, da se moramo držati markirane poti. Na KT tako nimam časa niti popit in natočit vode, kot raketo me izstreli naprej. 🙂 Poženem se v tek in kalkuliram kakšne so moje možnosti. Najbrž slabe, saj je Tadeja večkratna zmagovalka treking lige. Tečem koliko hitro lahko, a se istočasno trudim paziti na korake – tečemo po zahtevnih in nevarnih škrapljah. Tudi oba Italijana zapustim za seboj. Zdaj pa gre zares, konec zajebancije! 😉 Skoz gledam nazaj, pričakujem, da bo vsak čas Tadeja švignila mimo mene, a bolj ko gledam nazaj, bolj oddaljena se mi zdi. Kmalu doživim drugo presenečenje. V daljavi pred seboj zagledam Tonija. Vprašam ga kako mu je šlo. “Eh, pa tak, slabo” reče in se smeji. Dirjam naprej, povem mu, da je Tadeja kmalu za menoj. Razloži mi, da je v bistvu zmagal. Toliko imam dela s seboj, da sploh ne vem kaj se dogaja, kaj naj mu sedaj verjamem. 🙂 Na hitro mi opiše pot, kako super mu je šlo in da je Marjan imel težave s slabostjo in je odstopil, sam pa s precejšnjimi rezervami prišel prvi v cilj. Full sem vesela, najraje bi ga stisnila, a ni časa za ustavljat se. 🙂 Pred seboj imam še samo spust po melišču in približno dva bolj ali manj ravninska kilometra ter cilj. Toni slika, snema, jaz pa tečem hitro kot lahko in tečnarim, zakaj se morem na koncu zmeraj tako j…. 🙂 Še dobro, da me ne jemlje resno. Pot skrajšajo za par km, ker bi spust v Staro Baško lahko bil prenevaren zaradi dežja. Tako jih pretečemo okrog 45 km, cca. 1600 višincev. Jaz pridem v cilj še po suhem, kasneje pa res začne deževati. V teh zadnjih štirih, petih kilometrih pridobim pet minut prednosti pred Tadejo. Full sem vesela in zadovoljna. Uspe mi ohranit drugo mesto. Toni v cilj pride s časom 4 ure 27 minut, jaz pa  5 ur 44 minut. Sledi podelitev rezultatov. Organizator nama zaupa kartico njegove hotelske sobe, da jo izkoristiva za tuš. Res da živiva v kombiju s petimi zvezdicami, a tuša pa ne premore. 🙂 Vreme se pokvari, močno začne pihat in deževat. Zabubiva se pod kovter za nadaljnih 12 ur. 
Photos: Simon Cimerman

finalni kilometer 🙂
zmagovalci ULTRA
zmagovalke ULTRA
Dobro se spočijeva, kajti pred nama je kolesarska tura. Nimava še jasnega cilja, veva pa, da greva za pet dni s kolesom naokrog. V nedeljo dopoldan napakirava kolesa in se odpeljeva do Malinske, kjer pustiva kombi. Tehtava kolesa. Tonijev pokaže 50 kg in takoj za tem ERROR, moj pa okrog 48 kg. Peljeva se proti Valbiski, tam se odločava ali greva na Cres ali na Rab. Naposled se odločiva za Rab, odpreva pir in čakava dve uri na trajekt. Ta čas ekspresno hitro mine, Toni ima s seboj tri ribiške palice in že izkoristi priložnost za lovljenje najine večerje. Ulovi dva kneza, čisto nazadnje pa še hobotnico. Okrog naju se nabere ljudi, vsi začudeni in presenečeni nad ulovom. Toni jo neprodušno zapre v vrečko in vzameva jo s seboj na trajekt. 🙂 Na Rabu najdeva idilično mesto nad morjem, osamljen zalivček, zgolj 500 metrov vstran od trajekta, kjer postaviva šotor in prespiva. Drug dan že dopoldan prikolesariva v mesto Rab, kjer tuhtava kako priti najceneje na Pag. Taksisti nama ponujajo vožnjo do Luna za 250 HRK. Ni slaba varjanta, a sigurno obstaja še boljša. In tako se prikažejo še štirje kolesarji s torbami, s katerimi se v sekundi dvajset zmenimo za skupni transport, ponudijo nam 60 HRK/osebo. Doma so iz bližine Maribora in prvič na takšni poti s kolesi in šotori. Čisto so navdušeni in prepričana sem, da to ni bilo njihovo zadnje kolesarsko popotovanje. Začetni del strme poti iz Luna proti Novalji se držimo skupaj, nato se razidemo. Iz Novalje se pa začne prava kalvarija, saj piha jugo, direktno v prsa in tudi po ravnem ne morem voziti hitreje kot 13 km/h. Toni je skoz naprej, jaz ga komaj dohajam, veter me spravlja ob pamet, da bi najraje kolo vrgla čez Paški most. Po 96-em km zavijeva za kamp v Ražanacu. Ker je Toni prehiter zame, mu naslednje jutro dam šotor, da se razbremenim teže. Še naslednji dan mu dam posodo in vse kar imam težjega, da se mu vsaj približno lahko približam v hitrosti. Iz Ražanaca voziva slabih 40 km do Paklenice, kjer že opoldne postaviva šotor v kampu. Preleviva se v tekača, plan je tek/hoja na Vaganski vrh (1757 m) čez “plezalski raj” v Paklenici. S pomočjo treking izkušenj se izogneva plačilu v nacionalni park. 🙂 Ravno pri prečkanju gozda vidim, da je moje koleno preveč boleče in preveč nestabilno za tek, praktično sploh ne morem teči. Zelo sem slabe volje in v skrbeh. Ampak se odločiva, da pač ne bova šla na Vaganski vrh, da je že sam sprehod čez Paklenico dobro izkoriščen dan. Škoda, full sem se veselila zavit v hribe. Na poti nazaj opazujeva plezalce. Že od nekdaj sem si želela plezat. Toni pleza po steni, ki jo ima v klubu in si tudi želi enkrat v steno. In v tem razmišljanju zagledam Mojco, ki je z Janezom in Katarino na vsakoletnem nekajdnevnem prvomajskem plezanju v Paklenici. Takoj mi ponudi, da probam plezat, kar sve se dogovarjale že precej časa nazaj, pa ni bilo prave priložnosti. Nadenem si pas in preplezam eno trojko, čisto tako za občutek. Seveda sem takoj navdušena. Janez si izbere eno šestko, zelo težko smer. Nato gremo še na smer 5a, katero tudi sama preplezam, a le zaradi spodbujanja ekipe. Na enem mestu za precej časa obtičim v steni in ne pridem nikamor. Skoraj obupam, a me vzpodbujajo in res mi rata naprej in do vrha. Za prvič sem več kot zadovoljna. Hvala vam za to nepozabno izkušnjo! Naslednji dan prekolesariva 134 km od Paklenice do Klenovice. Ponoči nama Toni nalovi 12 rib. Zjutraj se odpeljem do trgovine po česen in spečeva ribice za zajtrk/kosilo. Zadnji dan kolesariva od Klenovice do Krka – Malinske še zadnjih 55 km. Na Krškem mostu še enkrat tehtava kolesa, moj Stevens jih ima okrog 32, Tonijev pa še kar 48 kg. 🙂 Pozno popoldan se s kombijem zapeljeva v Klimno, na obisk k Mojci, pred tem pa v Kamp Slamni se pozanimat glede cen in možnosti spanja v hišicah ali v šotorih, saj nas še samo slab mesec loči do teka iz Ivančne Gorice na Krk, 31.5.-2.6. (130 – 150 km). Več podrobnosti o dogodku sledi kmalu. Večina jih bo šla s kolesi, ultra tekači pa se nama lahko pridružite pri teku na Krk. 

pivo iz Maroka, na zdravje! 🙂
vaba za ribice

trajekt iz Krka na Rab

po stopnicah do super kamping placa
jutro na Rabu

Pag
Maslenički most

PAKLENICA

nočni ulov za zajtrk 🙂

Božič na Koroškem

Letošnje leto sem božične praznike preživela na Koroškem pri mami in Kamiloju, tako kot lansko, je bilo pa letos bistveno drugače. Spoznala sem par krasnih ljudi, kar nekaj jih je Korošcev, tako da so hitro začele deževati ideje, da bi kakšno skupaj ušpičili in si popestrili lep sončen dan. Zaradi božičnih večerij, zajtrkov in kosil smo se končno uskladili, da se podamo na bližnjo Uršljo goro. Zjutraj me prebudi sonček in pozitivno pričakovanje dneva. Ob kavi prebiram Kilianovo knjigico, ki sem jo dobila v nagradni igri s tekom na Krim. Tako me mika, da bi tekla… Žal se nam ni mogel pridružiti Pero, zaradi strašnih bolečin v rami. Mi je pa iz Celovca prinesel moj novi tekaški nahrbtnik. Seveda me je zelo rajcalo ga sprobat, a sve z Darinko šle peš, Kristi in Robi sta pa tekla. Brez mene sta si lahko privoščila hitrejše korake in tako smo istočasno prišli na vrh, midve iz Ivarčkega jezera po Železarski poti, onadva okrog po cesti. V koči smo popili par pirčkov, pojedli vse mamine piškote ter tekli v dolino. Zelo lep dan! V Ravnah se ustavimo na kavi, pridružita se nam še Natalija in Pero. Hitro šibam domov, čakajo me s poznim kosilom, sploh se ne preoblečem saj gremo z domačimi takoj naprej na že skoraj tradicionalni nočni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža. Tako sem še nekaj časa preživela z mamo, sem imela kar malo slabo vest, da jo zmeraj kam popiham, pa šele dobro pridem domov. Včasih se je na pohod hodilo z baklami, sedaj pa je že par let prepovedano zaradi (ne)varnosti. Hodili smo z lučkami dobre tri ure, pri manjšem smučišču Bukovnik so nam pripravili manjši ognjemet. Preživim lep božični dan.
jutro
obetajoče se jutro in jutranji razgled v Šentjanžu 

trije Korošci in jaz, vsiljivec 🙂

Uršlja gora (Plešivec) – 1699 m
mamine dobrote
večerni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža
Naslednji dan se prebudim zgodaj, kot zmeraj, najbrž zaradi službenega bioritma. Planirala sem tek z nahrbtnikom isti krog, kot smo ga dan prej prehodili. Kamilo pa je imel željo, da gre z menoj na zrak in se ponudil, da me spremlja s kolesom in greva lahko do Slovenj Gradca, saj je ves čas speljana kolesarska pot ob glavni cesti. V prihodnosti imajo plan speljat pot ob bivši železniški progi vse do Velenja. Pa greva! Meni je važno samo, da sprobam nov ruksak 🙂 Imava se luštno, tek ni naporen, pot je ravna, nanese 16 km v uri 20 min. Sem zadovoljna. Skrbelo me je, da bom Kamiloju na kolesu prepočasna, a je bilo čisto vredu. Popoldan malo počivamo in hitro pride ura, ko je treba nazaj v Ljubljano, čaka me moje prvo dežurstvo :/
Za konec bi se rada zahvalila Božičku za prekrasno darilo. Enkrat sem slučajno omenila, kako zelo si želim knjigo Dušana Mravljeta, a se je ne da nikjer dobiti. Ampak Miha jo je nekje staknil in me presenetil. Hvala! <3 Sicer jo lahko preberete tukaj.

8 urni FORMAraton v Tivoliju 2012

V soboto je potekala že četrta dobrodelna izvedba 8 urnega teka v Tivoliju z nabiranjem krogov, dolgih 1,964 km. Na tek sem šla čisto brez pričakovanj, kar se zmeraj izkaže kot odlično. 🙂 Že pred deveto uro zjutraj smo se zbrali v “baznem taboru” skupine Never give up. Miha nama je dostavil najine NGU majčke, tako, da nas je večina v skupini bila podobno opremljena. 🙂 Na začetku teka je kakšno uro deževalo. Ampak nas dež ni pretirano motil, niti oviral. Občasno je posijalo sonce in bilo skoraj prevroče, potem je spet padla kakšna kaplja, nato je zapihalo in nas je malo zazeblo itn. Tako da je bilo vreme res pestro. Simona sem zgubila že v prvem krogu, ker sva s Petrom padla v debato o potovalnem kolesarjenju in potem sva se naslednjič srečala, oz. se počakala šele čez 22 krogov, ko sva že pretekla maratonsko razdaljo. Medtem ko sem ga čakala, sem popila pol pira in hitro mi je bilo žal, saj po tem nisem mogla več tečt naprej. Par krogov sem se kar ustavljala na naši postojanki, jedla, pila in skoraj me je zamikalo, da bi se vlegla na sonček in to je to! Pa ni bilo tako enostavne rešitve, nekaj me je vleklo naprej. Malo sem se pogovarjala z enim, malo z drugim, spoznala sem ogromno novih, krasnih ljudi, rešila sta me pa tudi makovka s pršutom ter mlečni riž s čokolado in tako so se krogi spet začeli nabirati. 

Na koncu sem pretekla 35 krogov, kar je naneslo 67,76 km in zadostovalo za šesto mesto. Garmin ura nama je pokazala 1277 višinskih metrov in skurjenih nekaj več kot 4.000 kalorij. Izboljšala sem lanskoletni rezultat in dobila upanje, da bom mogoče pa letos zagledala cilj v Logarski dolini. 🙂 Po teku, razglasitvi rezultatov in čestitkah vse povprek, smo se poslovili. Midva sva razbolele noge namočila v vroči kopeli. Zvečer smo se pa dobili pri Kristiju in si pripravili večerjo – no, Peter nam je spekel slastno lazanjo, Darinka pa naredila solato iz repincla in rukole, mnjami, pred tem pa je Klemen poskrbel za prigrizek, bili smo konkretno sestradani. Ostali smo brez slabe vesti popivali 🙂 Kakšen krasen večer! Super je bilo, družba fenomenalna, ob polnoči me je pa ornk zvilo, da je treba domov počivat, saj sem imela budilko ob 5:30, čakal me je celodnevni šiht in to zadnji dan na intenzivnem oddelku. Cel dan na nogah, muskelfiber pa konkreten. Uf!:)

Čudovit vikend, ni kaj in hvala NGU-jevcem ter ostalim sotekačem in navijačem za čudovito izkušnjo!

člani ekip Never give up
postojanka
Katka 005 in Jotaeater
razglasitev rezultatov

tek povezuje…
…in osrečuje! 🙂

P.S. slika 1: Matjaž Vrhunc, sliki 6 in 7: Marko Alpner

Božičkovo darilo

😀

Page 3 of 3«123

Categories