Articles from: May 2019

Maraton treh src RADENCI 2019

Leta 2011 sem v domačih Radencih pretekla svojo prvo maratonsko razdaljo, lansko leto po dolgih letih ponovno šla na cestni maraton v svoj domači kraj in ga pretekla z osebnim rekordom (3:09), letos pa se ponovno prijavila, predvsem zaradi svojih domačih navijačev. Maraton zame pomeni 42 km. Zgolj teden dni pred maratonom sem tekla na Ultra Trail Vipava Valley – sicer na najkrajši razdalji, 30 km.Ta tek mi je šel odlično, počutila sem se še bolj odlično, zato se tudi nisem prav pretirano tekaško šparala in vedela sem, da bom plačala neko ceno na maratonu v Radencih, saj se bom težko čisto regenerirala in se dovolj spočila v enem tednu.

V petek, na testeninki, ki so jo v Radencih uvedli prejšnje leto, sem bila gostja in z Emilom Šmidom sva imela sproščen pogovor o mojih tekaških začetkih, o Slovenski planinski poti ter drugih dolgih tekih. Dan prej sem se zbudila z močno bolečim grlom in slabšim počutjem, na srečo pa ni bilo vročine. V petek sem si v službi kontrolirala vnetne parametre, ki so bli skoraj v mejah normale in bolj kazali na virozo. Cel dan sem se “zdravila” s propolisom, Neo anginom in praženim sladkorjem z mlekom. Zjutraj na dan maratona je bil Toni skoraj prepričan, da ne bom šla na start, tako slabo sem menda izgledala. Pa sva se po zajtrku vseeno odločila, da greva, skupaj, po občutku, počasi, pa četudi bova štiri ure tekla. Bo kar bo!

Ker nisem lovila svojega osebnega rekorda, to sem vedela, da je v trenutni situaciji nemogoče, sploh nisem razmišljala o supergih. Obula sem trail copate Raidlight Responsiv ULTRA, ki so se mi čisto super obnesle tudi na asfaltu. V startnem boksu sva se spoznala s Tešky-evim kolegom Matjažem, s katerim smo skupaj potem tekli kakšnih 30km. Start je bil hiter, bila sem tudi bolj slabo ogreta. Toni me je ves čas prigovarjal, naj greva počasneje, a je kar nekako letelo, čeprav počutje od vsega začetka ni bilo najbolj optimalno. Že na četrtem kilometru proti Gornji Radgoni, so se mi vsiljevale negativne misli.. kako mi je težko, kako so noge težke, kako bom to sploh lahko zdržala do konca, kdaj bo že konec? Ampak namesto, da bi orng popustila in morda celo uživala v tekaškem koraku, sem grizla neki svoj tempo brez popuščanja. Presenetilo me je, da smo polmaraton pretekli s časom 1:32, podobno kot sem ga lansko leto, s tem da sem se lani počutila bistveno boljše in lahkotno. Toni mi je podajal bidon s tekočino, gela sem pojedla samo dva, ker mi niso pasali. Še vedno sem razmišljala kako hudiča bom zdržala še enkrat toliko, ko pa sem že zdaj tako utrujena? Vedela sva, da bova maraton končala, čas je bil celo nad vsemi pričakovanji, tako, da tudi če zahodiva, nič hudega. Definitivno je to bil moj najtežji maraton. Škoda, ker sem zbolela, kajti vreme je bilo pa kot mi pisano na kožo! Optimalno, v Radencih je namreč velikokrat v tem času že peklensko vroče za tek! Pri ponovnem vstopu v Avstrijo, nekje po Gederovcih je Matjaž zaostal, midva pa sama naprej. Bil mi je dolgčas, kilometri so sicer hitro bežali (to mi je super, saj na gorskem teku običajno grejo veliko počasneje), pa vseeno se je pot začela neznansko vlečt. Tonija sem vprašala če bi mi kaj zapel, pa je šel raje na Youtube in mi spustil pesem od Koale Voice, Nič me ne boli 🙂 Imela sva s seboj denar, če bi omagala, bi pa šla v Pivohram k Golarju na odlično pivo Bevog. Ni bilo treba, sva kar rinla naprej proti Radencem. 🙂 Pred nama je bilo še 8km. Dolgih, težkih, ampak z vsakim korakom sem bila bližje moji mali Hani in to me je motiviralo. Vedela sem, da me z mojo mamo pričakujeta v cilju, pravtako moje drage prijateljice in sošolke iz osnovne šole, ki vsakič navijajo zame. Ko sem jih zagledala, je bilo zame zelo čustveno. Potem pa zagledam še Boruta Rojca in Marka Kosija. Hvala vsem za navijanje in vzpodbudo! In že pritečeva do mamice, ki nama je čez ograjo podala Hani. Vsi trije skupaj smo z nasmehom prečkali ciljno črto! Bila sem presrečna, da sem zmogla. Čas je bil 3ure 10 minut, kar sem zjutraj mislila, da bo nemogoče doseči. To je tudi zadostovalo za 4.mesto. Več dobrih tekačic je bilo na polmaratonski preizkušnji, ki je veljala za državno prvenstvo. Skoraj sem ostala brez glasu. Poiskali smo naše punce, ki so nas že čakale s penino in pivom. Nazdravljanje pa se je nadaljevalo cel popoldan, do noči. Toni je vmes mogel domov se malo odpočit, maraton je tudi njega kar izčrpal. Pomagal je meni, sam pa premalo pil in nič jedel. Hvala srček, bil si dober zajček!! 😉

Bil je prelep dan z mojimi najdražjimi! Hvala! Se vidimo spet prihodnje leto, ko bo maraton treh src organiziran že 40-ič.

Ultra Trail Vipava Valley (UTVV) 2019

Lansko leto se dogodka nisem udeležila zaradi maratona treh src v Radencih, letos pa sem si pa ponovno želela biti zraven. Tudi letos me čaka cestni maraton v domačih Radencih, zgolj teden dni po Vipavi. Sprva sem mislila, da bom na Vipavi šla lepo počasi s Tadejo. Prijavila sem se na 32 km z 1350 višinci. Bolj se je bližala sobota, bolj me je mikalo, da grem v svojem tempu, da vidim kje sem na krajši razdalji. Konkurenca je bila zelo močna, Lucija Krkoč, Barbara Trunkelj, Mojca Koligar pa ni tekmovala. Smešno mi je bilo, ker so me v večini spraševali:”Kaj pa ti počneš tukaj na Cici teku?” 🙂 Moram reči, da mi je neznansko odgovarjalo, da sem na najkrajši razdalji. Start smo imeli v soboto ob desetih dopoldne. Letos se je prizorišče prestavilo na trg v center Vipave, kar je meni zelo ustrezalo. Že prej v kampu Tura je bilo super, tukaj, na trgu se je pa dalo bolj dihat, več je prostora, stojnice, otroška igrala v bližini in odlična restavracija Rahne v neposresni blizini, kjer sem jedla odlične žlikrofe.

Spali smo v avtodomu, v neposredni bližini starta. Na srečo je Hani spala zelo dolgo in sem se lahko dobro spočila. Pripravili smo zajtrk in se pripravili na tek. Ob Hani je to sicer kar naporno, saj nima obstanka in je skoz treba tečt za njo in jo imeti na očeh. Varstvo je prevzel Ivo za teh par ur, kar me ne bo, saj je Toni imel stojnico. Hani ga ima zelo rada, sta super tim in sem lahko šla na start neobremenjena. Le za Ivoja me je skrbelo, da mu ne bo prenaporno. 😉 Malo sem se ogrela in že smo startali. Imela sem tremo predvsem zaradi vzpona na Nanos – samo to sem morala preživeti, na spustu bo šlo pa samo od sebe, to sem vedela. Najprej smo tekli 8 km po ravnini do Podnanosa, kjer je bila vrhunska okrepčevalnica in vzdušje. Šlo mi je dobro, počutila sem se odlično. Ves čas sem s “strahom” čakala vzpon, ki pa se je izkazal veliko položnejši, kot se pričakovala. Bilo je treba teči, čeprav bi si kar želela malo hoje – hodila sem le zadnji del proti vrhu, kjer je naklon postal veliko strmejši. Povsod sem imela navijače, znance, vzdušje je bilo čudovito. Ponavadi me na vzponu prehitevajo, tokrat sem bolj prehitevala jaz, kar me je presenetilo. Več kot 1000 višincev mi je minilo nepopisno hitro. Zadnje metre pred vrhom sem videla Barbaro, ki se je že spuščala iz okrepčevalnice. Štopala sem si svoj zaostanek, ura je pokazala 4minute in pol zaostanka. To se mi je zdelo super, pričakovala sem veliko več. Celotno progo sem uživala, na spustu pa še najbolj. V mislih sem imela, naj se malo šparam za maraton v Radencih, ampak počutje je bilo super in nisem popuščala, o Radencih bom razmišljala kasneje ..:) Nisem tekla prav dolgo, ko ponovno srečam Lučkinega moža, ki mi poroča, da je Barbara “gotova”, 2 minuti pred menoj, naj stisnem in da jo imam. To se mi zdi neverjetno, da bi prehitela Barbaro Trunkelj, ampak ce sem zaostanek razpolovila v tako kratkem času, je očitno z njo res nekaj narobe. Kakšnih 6-7 km pred ciljem sem jo prehitela in v cilj pritekla kot drugouvršena, za Lucijo Krkoč. Čas pa 3 ure 12 minut. Nad svojim tekom sem bila zadovoljna in najbolj presrečna, ker sem z roko v roki v cilj pritekla z mojo malo princesko. <3

V Vipavi smo preživeli ves vikend, šli domov med zadnjimi. Bilo je prelepo! Čestitke organizatorjem, ki so priredili res vrhunski dogodek, ga z novo lokacijo še izboljšali. Čestitkem vsem volunterjem, ki so požrtvovalno garali za vse nas tekače! In čestitke vsem tekačem, spisali smo nepozabne zgodbe!!

Se vidimo prihodnje leto!

Madeira

Madeira je čudovit, relativno majhen, zelen otok sredi Atlantskega oceana, skoraj 1000 km oddaljen od obale Portugalske, z manj kot 300.000 prebivalci, ki sem ga imela priložnost spoznati čisto nepričakovano. Konec meseca aprila poteka na Madeiri ena izmed tekem Ultra Trail World Tour-a – MIUT, katere so se letos udeležili moji prijatelji Teja in Ivo ter Matjaž in Helena. Teden pred odhodom smo z Ivojem in Tejo bili skupaj na zimskem Triglavu in že takrat je Ivo veliko govoril o tem, da mu ni za iti na Madeiro, saj si je pri padcu iz podstrešja poškodoval peto in tečt itak ne more, pa še veliko dela s čebelami se jima je nabralo ravno za to obdobje. Dan pred njihovim odhodom me je v službo poklical Toni in mi rekel, da sem si zaslužila teden dni počitnic in da naj namesto Ivoja grem uživat na Madeiro. Vsi stroški so kriti, le prepis imen letalskih vozovnic je treba urediti (Matjaž je javil, da bo to za vse 4 lete stalo 250 eur, kar je več kot je vrednost samih kart, zanimivo). To mi nista predlagala Ivo in Teja, ker bi njima ponudbo sigurno zavrnila, ker pa me je nagovarjal Toni, sem pa začela resno razmišljati o tem, če bi res šla. Največji problem mi je predstavljal biti en teden brez Hani. Toni si je zaradi dela želel ostati doma. V službi so mi takoj odobrili dodaten dan dopusta, za kar sem zelo hvaležna. Poklicala sem še mojo mamo za mnenje, kaj naj naredim in me je stoodstotno podprla, naj izkoristim in uživam, teden, da bo itak hitro minil in Hani se bo doma s Tonijem imela lepo, naj me zanjo čisto nič ne skrbi. To je bilo to, začela sem pakirati, popoldan preživela z mojo princesko, da se za cel teden vnaprej naužijem njenih sladkih besed, poljubčkov in zlatih kodrčkov, naslednji dan direktno po službi pa smo šli na nepričakovano dolgo pot .. z avtom do Milana, let do Porta z Ryan air-om ter naslednje jutro zjutraj iz Porta v Funchal z Easy Jet-om. V Portu smo prespali v hotelu nasproti letališča za 35 eur/osebo (5 minut hoje), kar je bila super ideja, sicer bi se celo noč svaljkali po tleh letališča.

Zjutraj smo pravočasno prišli na letališče, vendar naleteli na veliko gnečo za check in, ker pa noben od nas ni pomislil na to, da smo v nekakšni stiski s časom, nismo šli v priority ali preskakovali vrste, temveč potrpežljivo čakali. Do našega gate-a smo prišli 20 minut pred letom in pred nami je stala gospa, brezizrazen zmaj od ženske, ki je v portugalščini, nato še v angleščini za nas razložila, da so se vrata zaprla 30 minut pred letom in da smo zamudili let. To se nobenemu od nas še nikoli ni zgodilo, nismo je mogli prepričati, da nas spusti. Vsaj 15 oseb, nisem nas štela, nas je zjutraj malo po šesti uri ostalo na trdnih tleh. Letalo za Madeiro brez nas je šlo PA -PA. Naredila se nam je tema pred očmi, Matjaž in Teja sta namreč čez manj kot 18 ur (ob polnoči) imela že start tekme. Prevzeli smo kovček, ki je na srečo z nami vred ostal v Portu, ter šibali na TAP Portugal po nove letalske karte. Najprej kratek let do Lizbone, tam 6 ur čakanja na naslednji let do Funchala (Madeira), ki bo ob 16ih. Cena: dodatnih 300 eur/osebo. Imela sem občutek, da bi morala ostati doma in da mi ta Madeira ni usojena, kot je prvotno izgledalo, sploh, ko mi je Ivo poslal sporočilo, če ga enkrat ponoči pridem iskat na letališče v Funchal, kamor prileti iz Zagreba. Zaradi slabe vremenske prognoze ne more delati s čebelami, kakor je mislil da bo in rad bi presenetil ženo na tekmi, to se je spomnil naknadno. Imela sem kratek krizni sestanek sama s seboj in se odločila, da zdaj sem tukaj kjer sem, brez razmišljanja in občutka krivde bom uživala, trenirala po planu ter izkoristila, kar mi je dano. Kot prvo sem v Lizboni pustila kovček v omarici in šla na štiriurni tekaški izlet iz letališča v mesto na kratek ogled središča mesta, do morja ter nazaj do letališča. Letališče v Lizboni je čisto blizu centra.

V petek 26.4. zvečer ob pol sedmi uri smo po več kot 30ih urah potovanja naposled le prileteli na Madeiro. Na zanimivo letališče, pristajalna steza je namreč zaradi pomanjkanja ravnine v celoti na pilotih. Otok je zelo hribovit. Dobrih 5 ur je bilo do štarta tekme. Hitro sem tekla na Goldcar uredit rent a car. Kot zakleto je ravno pri meni štekal računalnik, gospa se je neskončno opravičevala, a trajalo je krepko več kot pol ure, da sva s Tejo prevzeli Opel Corso 1,2, ki je že v prvi klanec pokazala svojo moč, po polžje sva se premikali po avtocesti. Nato smo hiteli na dvig startnih številk v 4 km oddaljen Machito. Jaz sem želela prevzeti Ivojevo in namesto njega odtečt 16 km, a se ni dalo prevzeti številke brez njegove osebne in podpisa, kaj šele prepisat njegovo ime na moje. Misija nemogoče! Da bi bilo vse popolno, smo še čakali pred apartmajem na prevzem ključev. Čas sem izkoristila za iskanje kakšne trgovine, da za Tejo kupim kaj za pod zob, bili smo namreč čisto brez hrane in se mi je zdelo prepotrebno, da še pred tekmo z Matjažem kaj pojesta. Malo čez deveto uro zvečer sem prinesla dve pici, se stuširala in že smo se vozili na štart Madaira ultra traila na severo zahodni del otoka v mesto Porto Moniz. Vsaka čast Teji in Matjažu, da sta po res dolgi in naporni poti oba uspela finiširati 116 km in 7000 višincev dolgo tekmo!

Po startu sem šibala na letališče po Ivoja, on je prevzel avto in šel zgodaj zjutraj nasproti Teji, da jo preseneti na tretji okrepčevalnici v Estaquintosu, sama sem spala kot ubita v apartmaju. Zbudili so me glasovi in vonj po kavi ob deveti uri. Helena se je pripravljala na odhod na svojo 42 km dolgo tekmo. Peljala sta jo hči Tina in njen fant Jure. Kasneje se mi oglasi Ivo, da je presenečenje lepo uspelo, da se vrača po mene, da greva skupaj proti njihovi naslednji točki. Odločila sem se, da bo današnji trening kar po trasi MIUT-a, čeprav je na ožjih stezicah včasih bilo kar težko prehitevati, saj sem s svojim tempom bila veliko hitrejša od tekačev. Pridružila sem se jim na 5. okrepčevalnici (Encumeada) in šla 35 km in 3000 višincev do 9. okrepčevalnice Chao da Lagoa. Vmes sem dohitela Tadejo, Katarino, Matjaž pa je žal šibnil naprej in ga nisem dohitela, prav tako Janija sem najbrž za las kje zgrešila. Na tranziciji v Curral das Freiras sva oskrbela Tadejo, Ivo jo je zmasiral, jaz pripravila napitke. Ta del od tranzicije čez Pico Ruivo in Pico do Areeiro je bil res čudovit, najprej čez omamno dišeč evkaliptusov gozd, nato proti najvišjemu vrhu otoka (Pico Ruivo 1862 m) z lepimi razgledi. Uživala sem neskončno, na koncu sem bila sicer precej izčrpana, saj sem bila dolge ure brez hrane in tekočine. Rešil me je Ivo, me peljal na pico in pivo, odpeljal spat, on pa naprej na okrepčevalnico k Teji. Enkrat sredi noči je ponovno prišel pome, da sva pred šesto uro zjutraj bila v Machicu, kjer sva pričakala Tejo v cilju. Teja čestitke za borbo, vztrajnost, ter povratek v tekaškem in tekmovalnem tempu!

Jasno, da se je Teja morala malo naspati, Ivo se je odločil za raziskovanje otoka, čeprav bi tudi njemu najbrž bil spanec kar potreben. V tekaški opravi me je pustil na severovzhodu, šla sem raziskovat en najlepših delov otoka zame, Ponta de Sao Lourenco. Zvečer smo se dobili z Matjažem in Heleno ter šli na skupno večerjo v kraj Ribeira Brava, na analizo tekme. Bilo je zelo lepo in moja večerja seafood rice je bila zelo okusna, poskusila sem tudi njihovo lokalno specialiteto, nekakšno ribo z banano. Naslednji dan smo šli skupaj do enega najvišjih klifov v Evropi, Cabo Girao (580m). Nismo se najboljše razumeli, zato sta Teja in Ivo bila spodaj pod klifom, kjer se da z gondolo čisto pod klif, mi pa smo bili na vrhu in ga opazovali iz steklene platforme v globino, kjer se tere turistov. Dogovorili smo se, da se dobimo na naslednji turistični destinaciji, Lavada das 25 Fontes.  Sama sem spet tekla, 14 km sem nabrala samo ob teh prelepih sprehajalnih poteh ob lavadah. Levada ima veliko stranskih pritokov, ki so poti dali tudi ime, na koncu se pa pot zaključi pod večjim slapom. Obiskala sem tri slapove. Šele ob treh popoldne sem šla od tam, proti magični planoti s številnimi vetrnicami v smeri kraja Fanal, kjer so na tekmi imeli prvo okrepčevalnico. Dogovorjeni smo bili, da se dobimo v Porto Monizu. Na severnem delu otoka je čisto druga klima in ponovno je močno pihalo in bilo mrzlo, zato se v znamenitih Piscinas naturais (naravni bazen, kjer ima voda kakšno stopinjo več od morja) niso kopali, kakor je bil plan. Skupno sem ta dan pretekla 37 km, en del tudi po trasi tekme, ob čudovitih lavadah, v Ribeira da Janela smo se pa srečali s Tejo in Ivojem, sta me vsa sestradana čakala. Zapeljali smo se v Seixal na večerjo. Od navdušenja, da se je našla “pogrešana”, ter da smo končno prišli do hrane, smo na veliko nazdravljali. 😉 Najprej z žganjem, nato buteljko vina, nato gin tonicom celotno pot v avtu do Funchala, kjer smo nadaljevali s penino in zaključili s pivom. Ni čudno, da je naslednji dan bila malo težka glava! 🙂 Klif mi ni dal miru in smo šli pod njega zjutraj z gondolo, našli njive paradižnikov pod klifom ter samotno plažo za kopanje v Atlantiku. Voda ima kakšnih 18 stopinj. Teja in Ivo sta me po kopanju odložila v Machicu in nameravala sem teči v kontra smeri po trasi tekme čez lavade do klifov, kjer bi me nato spet pobrala. Teh klifov sem se najbolj veselila. Seveda sem totalno zabluzila, pot je bila čudovita, ob levadah in številnih rožah, ki rastejo po otoku, zato sem pozabila gledat na zemljevid in zgrešila ključni odcep. Šla sem bolj proti notranjosti otoka in to pozno ugotovila, zato sem pot nadaljevala proti Porteli, kjer sta me čakala Teja in Ivo. Želja po bolj ravninskem teku se je zaključila z 900 višinci. Zapeljali smo se do Santane, si na hitro ogledali “švicarske hiške” rdečo belo modre s slamnatimi strehami, se odpeljali na kosilo, nato pa še na večerjo v naš apartma – Matjaž in Jure sta spekla odlično tuno na terasi. Naslednje jutro sem se odpeljala z Čampa family proti najvišjim vrhovom, Teja in Ivo sta pa itak stanovala ločeno v hotelu in to je za Ivoja bil zadnji dopoldan na otoku pred odhodom v Zagreb. Ponovno sem si pustila odprtih preveč tekaških variant in na koncu izbrala najslabšo. Proti Pico Ruivo nato pa v smeri 80 stopinj, z željo, da pridem do klifov na vzhodu. Naletela sem na cestne prepreke, pot me je vodila čisto do Santane in nikakor nisem mogla čez strmo obalo proti kraju Larano. Vmes me je kontaktirala Teja, da me lahko pride iskat če želim, in sem se takoj strinjala, čeprav sem si želela daljšega treninga. Sporočila sem, da grem v Porto da Cruz na pivo in tam me najde ob morju. Zadnji del čez tunele mi je takoj ustavil en turističen kombi, niti štopat nisem potrebovala in me zapeljal čez, saj je bil prepovedan prehod za pešce, ceste pa tudi ni bilo druge. Tako se je zaključil moj tekaško popotovalni dopust na Madeiri. Skupaj sem pretekla 160km v enem tednu. S Tejo sva preživele super lep popoldan v Funchalu, naslednji dan pa tekaško gurmanski v Portu, kjer smo čakali na večerni let nazaj domov.

Največja zahvala za to mojo dogodivščino gre Toniju, ki mi je to omogočil, ki me razume in podpira maksimalno. Isto velika zahvala gre Tadeji in Ivoju, ki sta se spomnila name in mi v veliki meri to omogočila! Hvala, da sem lahko bila del vaše družbe na prečudoviti Madeiri, otoku večne pomladi!Zagotovo se bom z veseljem vrnila! Hvala! Hani sem neskončno pogrešala in določeni trenutki, ko sem videla družinice z majhnimi otroki, so bili prav boleči, a kot je rekla moja mama … en teden strašno hitro mine in vsi smo se imeli lepo, tudi mala princeska doma z očijem. Evforični blaženi nasmehi in nešteto močnih objemov pogrešanja ob najinem snidenju, ostaja kot nepozabno lep spomin!

masaža na letališču

Porto Moniz, start

start

MIUT

MIUT

MIUT

evkaliptusov gozd

nekje na poti

cilj

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

vesela druščina

cabo Girao z vrha

Cabo Girao in “naša” plaža

kopanje

Atlantik

25 Fontes

pot ob lavadah

25 Fontes

najdem tudi bolj osamljene poti…

25 Fontes

večerja

rožice Madeire 😉

rožice v ginu:)

naravno kopališče

Porto Moniz

kosilo bo 🙂

edina ravna cesta 🙂

njami ..

v ozadju Funchal

a smo v Riu? 😉

kosilo bo 😉

pluta

Machico

odlično sadje, pasijonke, banane..

otok rož … strelicije

prelepe Kale v naravi

banane

Santana

Pico Ruvio, 1862m

prelepe tekaške poti

kako pridem do klifov odzad?? 🙂

Porto da Cruz

Funchal

poncha

Porto

najboljše kosilo bo, v Portu

mestno stezičenje, Porto

reka Douro

 

Categories