Madeira

Madeira je čudovit, relativno majhen, zelen otok sredi Atlantskega oceana, skoraj 1000 km oddaljen od obale Portugalske, z manj kot 300.000 prebivalci, ki sem ga imela priložnost spoznati čisto nepričakovano. Konec meseca aprila poteka na Madeiri ena izmed tekem Ultra Trail World Tour-a – MIUT, katere so se letos udeležili moji prijatelji Teja in Ivo ter Matjaž in Helena. Teden pred odhodom smo z Ivojem in Tejo bili skupaj na zimskem Triglavu in že takrat je Ivo veliko govoril o tem, da mu ni za iti na Madeiro, saj si je pri padcu iz podstrešja poškodoval peto in tečt itak ne more, pa še veliko dela s čebelami se jima je nabralo ravno za to obdobje. Dan pred njihovim odhodom me je v službo poklical Toni in mi rekel, da sem si zaslužila teden dni počitnic in da naj namesto Ivoja grem uživat na Madeiro. Vsi stroški so kriti, le prepis imen letalskih vozovnic je treba urediti (Matjaž je javil, da bo to za vse 4 lete stalo 250 eur, kar je več kot je vrednost samih kart, zanimivo). To mi nista predlagala Ivo in Teja, ker bi njima ponudbo sigurno zavrnila, ker pa me je nagovarjal Toni, sem pa začela resno razmišljati o tem, če bi res šla. Največji problem mi je predstavljal biti en teden brez Hani. Toni si je zaradi dela želel ostati doma. V službi so mi takoj odobrili dodaten dan dopusta, za kar sem zelo hvaležna. Poklicala sem še mojo mamo za mnenje, kaj naj naredim in me je stoodstotno podprla, naj izkoristim in uživam, teden, da bo itak hitro minil in Hani se bo doma s Tonijem imela lepo, naj me zanjo čisto nič ne skrbi. To je bilo to, začela sem pakirati, popoldan preživela z mojo princesko, da se za cel teden vnaprej naužijem njenih sladkih besed, poljubčkov in zlatih kodrčkov, naslednji dan direktno po službi pa smo šli na nepričakovano dolgo pot .. z avtom do Milana, let do Porta z Ryan air-om ter naslednje jutro zjutraj iz Porta v Funchal z Easy Jet-om. V Portu smo prespali v hotelu nasproti letališča za 35 eur/osebo (5 minut hoje), kar je bila super ideja, sicer bi se celo noč svaljkali po tleh letališča.

Zjutraj smo pravočasno prišli na letališče, vendar naleteli na veliko gnečo za check in, ker pa noben od nas ni pomislil na to, da smo v nekakšni stiski s časom, nismo šli v priority ali preskakovali vrste, temveč potrpežljivo čakali. Do našega gate-a smo prišli 20 minut pred letom in pred nami je stala gospa, brezizrazen zmaj od ženske, ki je v portugalščini, nato še v angleščini za nas razložila, da so se vrata zaprla 30 minut pred letom in da smo zamudili let. To se nobenemu od nas še nikoli ni zgodilo, nismo je mogli prepričati, da nas spusti. Vsaj 15 oseb, nisem nas štela, nas je zjutraj malo po šesti uri ostalo na trdnih tleh. Letalo za Madeiro brez nas je šlo PA -PA. Naredila se nam je tema pred očmi, Matjaž in Teja sta namreč čez manj kot 18 ur (ob polnoči) imela že start tekme. Prevzeli smo kovček, ki je na srečo z nami vred ostal v Portu, ter šibali na TAP Portugal po nove letalske karte. Najprej kratek let do Lizbone, tam 6 ur čakanja na naslednji let do Funchala (Madeira), ki bo ob 16ih. Cena: dodatnih 300 eur/osebo. Imela sem občutek, da bi morala ostati doma in da mi ta Madeira ni usojena, kot je prvotno izgledalo, sploh, ko mi je Ivo poslal sporočilo, če ga enkrat ponoči pridem iskat na letališče v Funchal, kamor prileti iz Zagreba. Zaradi slabe vremenske prognoze ne more delati s čebelami, kakor je mislil da bo in rad bi presenetil ženo na tekmi, to se je spomnil naknadno. Imela sem kratek krizni sestanek sama s seboj in se odločila, da zdaj sem tukaj kjer sem, brez razmišljanja in občutka krivde bom uživala, trenirala po planu ter izkoristila, kar mi je dano. Kot prvo sem v Lizboni pustila kovček v omarici in šla na štiriurni tekaški izlet iz letališča v mesto na kratek ogled središča mesta, do morja ter nazaj do letališča. Letališče v Lizboni je čisto blizu centra.

V petek 26.4. zvečer ob pol sedmi uri smo po več kot 30ih urah potovanja naposled le prileteli na Madeiro. Na zanimivo letališče, pristajalna steza je namreč zaradi pomanjkanja ravnine v celoti na pilotih. Otok je zelo hribovit. Dobrih 5 ur je bilo do štarta tekme. Hitro sem tekla na Goldcar uredit rent a car. Kot zakleto je ravno pri meni štekal računalnik, gospa se je neskončno opravičevala, a trajalo je krepko več kot pol ure, da sva s Tejo prevzeli Opel Corso 1,2, ki je že v prvi klanec pokazala svojo moč, po polžje sva se premikali po avtocesti. Nato smo hiteli na dvig startnih številk v 4 km oddaljen Machito. Jaz sem želela prevzeti Ivojevo in namesto njega odtečt 16 km, a se ni dalo prevzeti številke brez njegove osebne in podpisa, kaj šele prepisat njegovo ime na moje. Misija nemogoče! Da bi bilo vse popolno, smo še čakali pred apartmajem na prevzem ključev. Čas sem izkoristila za iskanje kakšne trgovine, da za Tejo kupim kaj za pod zob, bili smo namreč čisto brez hrane in se mi je zdelo prepotrebno, da še pred tekmo z Matjažem kaj pojesta. Malo čez deveto uro zvečer sem prinesla dve pici, se stuširala in že smo se vozili na štart Madaira ultra traila na severo zahodni del otoka v mesto Porto Moniz. Vsaka čast Teji in Matjažu, da sta po res dolgi in naporni poti oba uspela finiširati 116 km in 7000 višincev dolgo tekmo!

Po startu sem šibala na letališče po Ivoja, on je prevzel avto in šel zgodaj zjutraj nasproti Teji, da jo preseneti na tretji okrepčevalnici v Estaquintosu, sama sem spala kot ubita v apartmaju. Zbudili so me glasovi in vonj po kavi ob deveti uri. Helena se je pripravljala na odhod na svojo 42 km dolgo tekmo. Peljala sta jo hči Tina in njen fant Jure. Kasneje se mi oglasi Ivo, da je presenečenje lepo uspelo, da se vrača po mene, da greva skupaj proti njihovi naslednji točki. Odločila sem se, da bo današnji trening kar po trasi MIUT-a, čeprav je na ožjih stezicah včasih bilo kar težko prehitevati, saj sem s svojim tempom bila veliko hitrejša od tekačev. Pridružila sem se jim na 5. okrepčevalnici (Encumeada) in šla 35 km in 3000 višincev do 9. okrepčevalnice Chao da Lagoa. Vmes sem dohitela Tadejo, Katarino, Matjaž pa je žal šibnil naprej in ga nisem dohitela, prav tako Janija sem najbrž za las kje zgrešila. Na tranziciji v Curral das Freiras sva oskrbela Tadejo, Ivo jo je zmasiral, jaz pripravila napitke. Ta del od tranzicije čez Pico Ruivo in Pico do Areeiro je bil res čudovit, najprej čez omamno dišeč evkaliptusov gozd, nato proti najvišjemu vrhu otoka (Pico Ruivo 1862 m) z lepimi razgledi. Uživala sem neskončno, na koncu sem bila sicer precej izčrpana, saj sem bila dolge ure brez hrane in tekočine. Rešil me je Ivo, me peljal na pico in pivo, odpeljal spat, on pa naprej na okrepčevalnico k Teji. Enkrat sredi noči je ponovno prišel pome, da sva pred šesto uro zjutraj bila v Machicu, kjer sva pričakala Tejo v cilju. Teja čestitke za borbo, vztrajnost, ter povratek v tekaškem in tekmovalnem tempu!

Jasno, da se je Teja morala malo naspati, Ivo se je odločil za raziskovanje otoka, čeprav bi tudi njemu najbrž bil spanec kar potreben. V tekaški opravi me je pustil na severovzhodu, šla sem raziskovat en najlepših delov otoka zame, Ponta de Sao Lourenco. Zvečer smo se dobili z Matjažem in Heleno ter šli na skupno večerjo v kraj Ribeira Brava, na analizo tekme. Bilo je zelo lepo in moja večerja seafood rice je bila zelo okusna, poskusila sem tudi njihovo lokalno specialiteto, nekakšno ribo z banano. Naslednji dan smo šli skupaj do enega najvišjih klifov v Evropi, Cabo Girao (580m). Nismo se najboljše razumeli, zato sta Teja in Ivo bila spodaj pod klifom, kjer se da z gondolo čisto pod klif, mi pa smo bili na vrhu in ga opazovali iz steklene platforme v globino, kjer se tere turistov. Dogovorili smo se, da se dobimo na naslednji turistični destinaciji, Lavada das 25 Fontes.  Sama sem spet tekla, 14 km sem nabrala samo ob teh prelepih sprehajalnih poteh ob lavadah. Levada ima veliko stranskih pritokov, ki so poti dali tudi ime, na koncu se pa pot zaključi pod večjim slapom. Obiskala sem tri slapove. Šele ob treh popoldne sem šla od tam, proti magični planoti s številnimi vetrnicami v smeri kraja Fanal, kjer so na tekmi imeli prvo okrepčevalnico. Dogovorjeni smo bili, da se dobimo v Porto Monizu. Na severnem delu otoka je čisto druga klima in ponovno je močno pihalo in bilo mrzlo, zato se v znamenitih Piscinas naturais (naravni bazen, kjer ima voda kakšno stopinjo več od morja) niso kopali, kakor je bil plan. Skupno sem ta dan pretekla 37 km, en del tudi po trasi tekme, ob čudovitih lavadah, v Ribeira da Janela smo se pa srečali s Tejo in Ivojem, sta me vsa sestradana čakala. Zapeljali smo se v Seixal na večerjo. Od navdušenja, da se je našla “pogrešana”, ter da smo končno prišli do hrane, smo na veliko nazdravljali. 😉 Najprej z žganjem, nato buteljko vina, nato gin tonicom celotno pot v avtu do Funchala, kjer smo nadaljevali s penino in zaključili s pivom. Ni čudno, da je naslednji dan bila malo težka glava! 🙂 Klif mi ni dal miru in smo šli pod njega zjutraj z gondolo, našli njive paradižnikov pod klifom ter samotno plažo za kopanje v Atlantiku. Voda ima kakšnih 18 stopinj. Teja in Ivo sta me po kopanju odložila v Machicu in nameravala sem teči v kontra smeri po trasi tekme čez lavade do klifov, kjer bi me nato spet pobrala. Teh klifov sem se najbolj veselila. Seveda sem totalno zabluzila, pot je bila čudovita, ob levadah in številnih rožah, ki rastejo po otoku, zato sem pozabila gledat na zemljevid in zgrešila ključni odcep. Šla sem bolj proti notranjosti otoka in to pozno ugotovila, zato sem pot nadaljevala proti Porteli, kjer sta me čakala Teja in Ivo. Želja po bolj ravninskem teku se je zaključila z 900 višinci. Zapeljali smo se do Santane, si na hitro ogledali “švicarske hiške” rdečo belo modre s slamnatimi strehami, se odpeljali na kosilo, nato pa še na večerjo v naš apartma – Matjaž in Jure sta spekla odlično tuno na terasi. Naslednje jutro sem se odpeljala z Čampa family proti najvišjim vrhovom, Teja in Ivo sta pa itak stanovala ločeno v hotelu in to je za Ivoja bil zadnji dopoldan na otoku pred odhodom v Zagreb. Ponovno sem si pustila odprtih preveč tekaških variant in na koncu izbrala najslabšo. Proti Pico Ruivo nato pa v smeri 80 stopinj, z željo, da pridem do klifov na vzhodu. Naletela sem na cestne prepreke, pot me je vodila čisto do Santane in nikakor nisem mogla čez strmo obalo proti kraju Larano. Vmes me je kontaktirala Teja, da me lahko pride iskat če želim, in sem se takoj strinjala, čeprav sem si želela daljšega treninga. Sporočila sem, da grem v Porto da Cruz na pivo in tam me najde ob morju. Zadnji del čez tunele mi je takoj ustavil en turističen kombi, niti štopat nisem potrebovala in me zapeljal čez, saj je bil prepovedan prehod za pešce, ceste pa tudi ni bilo druge. Tako se je zaključil moj tekaško popotovalni dopust na Madeiri. Skupaj sem pretekla 160km v enem tednu. S Tejo sva preživele super lep popoldan v Funchalu, naslednji dan pa tekaško gurmanski v Portu, kjer smo čakali na večerni let nazaj domov.

Največja zahvala za to mojo dogodivščino gre Toniju, ki mi je to omogočil, ki me razume in podpira maksimalno. Isto velika zahvala gre Tadeji in Ivoju, ki sta se spomnila name in mi v veliki meri to omogočila! Hvala, da sem lahko bila del vaše družbe na prečudoviti Madeiri, otoku večne pomladi!Zagotovo se bom z veseljem vrnila! Hvala! Hani sem neskončno pogrešala in določeni trenutki, ko sem videla družinice z majhnimi otroki, so bili prav boleči, a kot je rekla moja mama … en teden strašno hitro mine in vsi smo se imeli lepo, tudi mala princeska doma z očijem. Evforični blaženi nasmehi in nešteto močnih objemov pogrešanja ob najinem snidenju, ostaja kot nepozabno lep spomin!

masaža na letališču

Porto Moniz, start

start

MIUT

MIUT

MIUT

evkaliptusov gozd

nekje na poti

cilj

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

vesela druščina

cabo Girao z vrha

Cabo Girao in “naša” plaža

kopanje

Atlantik

25 Fontes

pot ob lavadah

25 Fontes

najdem tudi bolj osamljene poti…

25 Fontes

večerja

rožice Madeire 😉

rožice v ginu:)

naravno kopališče

Porto Moniz

kosilo bo 🙂

edina ravna cesta 🙂

njami ..

v ozadju Funchal

a smo v Riu? 😉

kosilo bo 😉

pluta

Machico

odlično sadje, pasijonke, banane..

otok rož … strelicije

prelepe Kale v naravi

banane

Santana

Pico Ruvio, 1862m

prelepe tekaške poti

kako pridem do klifov odzad?? 🙂

Porto da Cruz

Funchal

poncha

Porto

najboljše kosilo bo, v Portu

mestno stezičenje, Porto

reka Douro

 

This entry was posted in:
Tags: , .
Bookmark the permalink.

One Response to: Madeira

Tadeja Krušec
Commented:  May 5, 2019 at 4:14 pm()

Kosilo bo 😁❤, hvala za prelepo druzenje na Madeiri, gremo se 😎. 😘

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories