Svetovno prvenstvo v gorskem in trail teku 2023, Innsbruck

Po uspešno končani pregledni tekmi Savinjski K6 trail v mesecu aprilu, sem v cilju od članov AZS prejela vprašanje ali me morda zanima udeležba na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Zanimal me je zgolj dolgi trail, v kolikor bi uspele sestaviti žensko ekipo. Šlo je za 87 km dolgo traso, 6000 metrov vzpona in 6500 metrov spusta. Iskreno se tam nisem najbolj videla, saj sem šele dobro začela trenirati po drugi porodniški in sem vedela, da mi bo zmanjkalo časa za optimalno pripravo. Po drugi strani pa tako izjemne priložnosti, doživeti svetovno prvenstvo, res ne gre zamuditi. Barbara je bila zelo navdušena nad idejo in ko je potrdila tudi Martina Klančnik Potrč, je bila ženska ekipa na dolgem trailu sestavljena. Toni je prevzel vlogo mojega trenerja, jaz pa prvič v življenju pridno ubogala vsa navodila, izvedla čisto vse predvidene treninge, vključila obisk fitnesa. Čeprav je včasih bilo težko kombinirati s službo, delom v pivovarni ter družinskimi obveznostmi, sem bila vseskozi visoko motivirana in disciplinirana, na kar sem ponosna in želim v tem tempu nadaljevati. Vmes se je zgodilo marsikaj, od slabe krvne slike do suma na celiakijo (zaenkrat sta pozitivna presejalni test iz lekarne ter krvni izvid protiteles EMA in tTG), vendar trenirala sem dva meseca sistematično in dobro. Edino kar obžalujem je, da se nisem bolje zavzela pri hujšanju in bila na štartu malo lažja. 😅

Takoj po prihodu v Neustift im Stubaital, kjer smo bili nastanjeni v lepem hotelčku s prijaznima lastnikoma, smo si ogledali start VERTIKAL-a in navijali za naše: Varinejo, Dominiko, Anjo, Klemna, Timoteja ter Mirana. Najbolje se je odrezal Klemen z 28-im mestom v res močni konkurenci, dominirali so temnopolti tekači. Letos so vse 4 discipline snemali, prvič v zgodovini gorskega teka ter predvajali v živo, kar je bilo res noro fajn! Celotno tekmo smo spremljali na platnu. Popoldan sem preživela v družbi svoje najljubše cimre Barbare, največji in pravzaprav edini povdarek sva dali na počitek ter karbolovding. Tem za pogovor ni zmanjkalo, tako da je že isti dan popoldan začelo deževati. 🙂 Z veseljem bi šla z gondolo v hribe in pričakala naše še v cilju, a sem se počutila preveč utrujena od vsakodnevnega tempa in dela. Želela sem se res maksimalno spočiti pred tekmo, ki bo na sporedu tretji dan, v petek zjutraj ob 6:30. Tudi naslednji dan sem preživela pretežno v sobi, le malo smo razmigali nogice z Barbaro in Maticem. Naše tekače na kratkem trailu sem spremljala preko telefona in na TV v hotelu. Najbolje sta se pričakovano odrezala Marko in Petra Tratnik. Še na uradno kosilo in večerjo v Neustift nisem šla, saj sem precej omejena z izborom hrane in imam raje svojo. Moram pa pohvaliti lastnika v hotelu, vsako jutro me je čakala brezglutenska košarica kruhkov. Že na dopoldanskem teku sem imela slab občutek, da noge niso, kot bi morale biti, čisto preveč težke. Vse bolj se me je loteval strah. A sploh še znam tečt? A bom zmogla? Zvečer je prispel Toni z brezglutenskimi testeninami in riževim narastkom, vse to mi je pripravila moja mami. Neskončno hvala!!

Če sem prvo noč spala kot angelček, je noč pred tekmo bila bolj nemirna, čutila sem velik pritisk. Zvečer, ko sem se slišala z mamo po telefonu in v ozadju zaslišala Dorin jok, je zajokalo tudi moje srce in nisem mogla zadržati solz. Skrbelo me je, kako bodo zlaufale noge in na tekmi se je kmalu v prvi klanec pokazalo, da to očitno res ne bo moj pravi dan. Pred startom so nam pregledali opremo, stehtali so dežno jakno, ki je morala biti težja od 120 gramov za ženske, ter 150 gramov pri moških. Prvi loop iz Neustifta do prve okrepčevalnice nazaj v Neustift (17 km), kjer me je pričakala večina članov naše reprezentance, sem parkrat morala na wc, bolje rečeno za grmovje – driska. Razmišljala sem, če sem se kje pregrešila z glutenom. Že vmes sem klicala Tonija, da mi pripravi tableto proti driski, teh problemov pa sedaj res ne potrebujem in na srečo je v nadaljevanju pomagalo. Na vzponu nisem preveč uživala, skrbelo me je, ker sem se počutila zelo počasno, hitreje pa nisem upala, saj je pred menoj bilo še velikooo ur, plan je bil okrog 14 ur. Limit tekme je bil 15 ur. Na tekmo so bili prijavljeni le najboljši iz držav celega sveta, treba se bo boriti do konca, do zadnjega metra, to mi je bilo jasno! Zelo me je presenetilo, ko sem kmalu na drugem vzponu zagledala Barbaro, ki čepi na tleh. Zelo mi je žal, da to ni bil njen dan, saj sem prepričana, da je bila odlično pripravljena! Ekipno bi lahko dosegle zelo dobro uvrstitev, že tako smo neuradno končale na 10.mestu. Malo sva šli skupaj, potem sem šla naprej z mislijo in upanjem, da me bo sigurno kje dohitela. Žal sem jo videla šele na cilju, ker se ji stanje ni izboljšalo in jo je ujel limit. Upam, da bomo čez dve leti imele možnost popravnega izpita in da tudi jaz odtečem svoj maksimum. Veliko je govora o tem kako težka je bila tekma, kako so bili limiti prekratki, kako noro dolgi vzponi in spusti so bili. Za svetovno prvenstvo se po mojem spodobi, da je tako. Meni je bila trasa zelo všeč, treba bo pa več delat na vzponih, doma imam največ 300 višincev v kosu in to se je na tekmi poznalo, preveč sem izgubila navkreber. Spuste bi lahko tekla hitreje, a sem namensko šla precej z rezervo, da ne bi preveč nabila nog. Veliko energije so mi dali naši iz kratkega traila, ki so navijali na 3.okrepčevalnici – Hoadl (2500m), Petra in Marko Tratnik, Aleš Žontar, Nejc Blatnik. Imeli smo najboljše reprezentančne drese, majica v živo zeleni barvi, ki je sekala na daleč in smo bili res opazni. Mateja Kosovelj mi je malo pomasirala noge, tudi Toni je prišel gor z gondolo in me presenetil. Se opravičujem če sem koga pozabila omeniti! V drugem delu tekme sem skoz počasi pridobivala mesta in tudi počutje je bilo boljše, sploh na tekaškem delu do 5.okrepčevalnice, kjer so me spet pričakali naši. Vseh okrepčevalnic je bilo 6, od tega 3, kjer je bila dovoljena pomoč. Ko sem prišla do zadnje okrepčevalnice, sem vedela, da bom prišla tudi do cilja, čeprav je pred menoj bil še dolg vzpon 1250 metrov ter spust v Innsbruck. KONČNO, za celotno pot sem potrebovala 13 ur 43 minut! Bila sem vesela, da sem zborbala to res težko tekmo! Prihod v cilj je bil emocionalen, čakala sta me Toni in Zdenko ❤

Hvala našim zvestim navijačem iz reprezentance, ki so ves dan hodili naokrog in nas oskrbovali, tudi oni so bili utrujeni od svoje tekme. Hvala Zdenko, Edvin in Boštjan za spremljanje, navijanje in pomoč, sploh Zdenku, ki je bil kot naš ata za vse! ❤ Hvala vsem, ki so držali pesti za nas in bili z nami v mislih! Hvala mojim domačim, predvsem mamici za varstvo mojih dveh princesk! Vzdušje je bilo izjemno in res sem neskončno HVALEŽNA, da sem lahko to doživela! V cilju me je pričakal Toni s Stezičarjem. Od 135 tekačic nas je končalo le 69, nekaj je bilo odstopov, dosti jih je ujel limit. Končno 45.-eto mesto se ne sliši najboljše, ampak to je 45-eto mesto v res močni svetovni konkurenci in na koncu sem zadovoljna. Na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku nas je vsega skupaj bilo 1300 tekačev iz 68 držav, na dolgem trailu nas je skupno bilo 300 tekačev. Čestitke vsem našim za borbo in hvala za skupne trenutke, ki jih bomo nedvomno hranili v spominu 4EVER!

Ta večer je bil pa NAŠ večer! Končno smo tudi trejlaši prišli do zasluženega piva in dolgo v noč je trajala ta zaslužena hidracija. 🙂 Zadnji dan smo spremljali še tekmo GOR/DOL v središču Innsbrucka in s tem zaključili našo avanturo na Tirolskem. Najbolje se je odrezal Timotej Bečan z 33.mestom, Varineja Drašler z 69.mestom, med mladinci pa Maj Pritržnik (33.mesto) ter Klara Močnik z izjemnim 14.-im mestom! Na poti domov smo pobrali del ekipe, ki je iz Innsbrucka odpotovala precej prej, a obtičala s pokvarjenim kombijem. Na petih sedežih se nas je peljalo 7, Marko je dve uri sedel na gajbi. 🙈 Živi, zdravi (le s hudim muskelfibrom) in z novo bogato izkušnjo smo se sredi noči vrnili domov. ❤

This entry was posted in . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Categories