Category: hribolazenje

Prvomajski podaljšan vikend okrog TNP

Po četrtkovih pretečenih 100 km okrog občine Ivančna Gorica, sva v petek imela zaslužen dan počitka. Nameravala sva na morje, a obetala se je bolj slaba vremenska napoved. Šele pozno popoldan nama je uspelo spakirati stvari. Jaz sem navijala za to, da greva v hribe, neznansko jih pogrešam. Medtem, ko je Toni opravil zadnje stvari v klubu, sem jaz povpraševala strica Googla kam naj greva. Najmanj padavin kaže za Tolminski konec in tja sva se napotila. Prvo noč prespiva pri Tolminskih koritih. Sotočje Tolminke in Zadlaščice je na nadmorski višini 180 m najnižja točka Triglavskega narodnega parka. Noč je hladna, spiva v kombiju. Lastnik sosednjega lokala nama prijazno ponudi svoje parkirišče, da ne bova v skrbeh, da bi naju zjutraj preganjal kakšen redar, ki menda že zjutraj hodi naokrog in skrbi za red. Zgodaj zjutraj me prebudijo sončni žarki. Jaz bi še kar spala, a ker se bova izognila vstopnini, čeprav samo 4 eur/osebo, se podvizam in greva po prekrasni poti ob Tolminki in njenih koritih. Ogledava si Medvedovo glavo in Skakalce, Zadlaško / Dantejevo jamo, kjer bi naj Dante Alighieri v 14. st. dobil navdih za Pekel (Božanska komedija). Ob devetih zjutraj sva že nazaj iz panoramskega sprehoda, ob jutranji kavi. Sama bi se sicer najraje preoblekla v tekaško opravo in počasi šla do prečudovite cerkve Javorca, ki nama jo prejšnji večer predlaga gospod v Petrovem Brdu. Od vasi Zatolmin je oddaljena 8 km. Danes sva čist ta prava turista, ajde, pa greva z avtom gor! Spominsko cerkev Sv. Duha so zgradili avstro – ogrski vojaki, v spomin na padle tovariše v 1.sv.vojni. Tako lepa narava, končno se počutim umirjeno in svobodno. Ne vem zakaj si moremo nakopat na grbo toliko nalog, zakaj od nas zahtevajo toliko stvari, v bistvu je pa to pravo življenje…neprecenljivi trenutki v neokrnjeni naravi. Ne veva kje je najin naslednji cilj. Kje bova prespala? Ko je čas za takšna resna vprašanja, skličeva “krizni sestanek” in odgovori običajno kar sami padejo na dlan. Ta dan se zasidrava nekje ob Soči v vasi Ladra, malo naprej od Kobarida. Je že kar nekaj turistov, nisva sama, kot bi bila v predsezoni, a nič me ne zmoti. Na obisk pride domačin, Tonijev prijatelj, Stojan Melinc. Spijemo pivo, dva in prijetno kramljamo…reče da še nikoli ni bil tukaj, čeprav je skoraj domačin, da kje sva našla ta kraj?;) Dežja kar ni in ni. Naslednjega dne me spet prebudijo sončni žarki, sicer piha mrzel veter, nadležen.. prav mrzlo je. Odpeljeva se do Avse in štartava na Matajur. Vrh Matajurja že meji na Italijo. Učim se nordijske hoje. Pot neverjetno dobro markirana, a nama se more zgodit, da že v prvem delu enkrat zgrešiva pot in bluziva po enem travniku, nič shojeno, nič več markacij…a nič mi ne more pokvarit vzdušja, po dolgem času sem v hribih. Iz vrha, ki že meji na Italijo, je prekrasen razgled do morja, na Kobariški / Breginjski Stol, Karnijske Alpe, Kanin, Krn. Prekrasno je, s težavo grem nazaj v dolino. Nazaj tečeva in sva prej kot v eni uri pri avtu. Zapeljeva se do doline Zadnjica, kjer najdeva idealno mesto za tuš s toplo vodo. Na cesti do izvira Soče pa si že čisto sestradana pripraviva kosilo – pečene perutničke in zelenjavo. Zvečer prespiva v dolini Krma, temparetura pade do nule. Brrr….idealne razmere za stiskanje! 😉 Zjutraj prelepih 30 tekaških kilometrov po dolini do Vrat in Aljaževega doma. Sama tečem v Mojstrano na kavo in zajtrk, Toni pa nazaj v Krmo po avto. Vedno znova sem navdušena nad našo prelepo deželo in tale mini dopustek štejem med ene izmed lepših spominov. Žal lepi trenutki zmeraj prehitro minejo. 
spoj Tolminke in Zadlaščice

Medvedova glava

Dantejeva jama

Javorca

notranjost cerve

bunker

Tolmin

ob Soči

razgled iz Matajurja

tuš
slap Peričnik

Vikend v jeseni…

To fly up to the sky and watch the earth is beautiful; to fly down to the earth and watch the sky is even more beautiful!


prekrasna pot, prekrasen Mangart (2679 m)

mali in veliki špageti 🙂
Dober tek!


“A pessimist sees only the dark side of the clouds; a philosopher sees both sides, and shrugs; an optimist doesn’t see the clouds at all – he’s walking on them.”

sončni zahod iz Mangrta, beživa pred temo
Slovenska pot je huda 🙂
planike, v izdihljajih
prebudim se v sončno jutro

neskončno veselje, današnji dan je za eno uro daljši! 
jutranja kavica in pečeni kostanji za zajtrk
prekrasne barve macesnov
“Kam naprej?”

“Povabim te na kratek sprehod iz Gozd Martuljka!”
“Povabilo sprejeto, a samo do 1.slapa!” 🙂
“Help! Help!” 

The beauty of autumn… the beauty of life …

Sončni zahod in vzhod na Triglavu

SOBOTA: Savica (653 m) – Komarča – Dolina Triglavskih jezer – Hribarice – Dolič – Triglav (2864 m)
Lansko leto smo s prijatelji preživeli krasen vikend po dolini sedmerih Triglavskih jezer, izhodišče je bila Planina Blato. Želela sem spoznati še pot čez Komarčo ter prvo jezero – Črno jezero.  Komarča je strmo pobočje, ki se kmalu začne dvigati iz parkirišča v Savici. Zaradi krušljive poti spada med malo bolj nevarno, na težjih mestih so za varovalo predvsem jeklenice. Parking je sprva bil nabito poln in sva morala par sto metrov nižje zasilno parkirati, so rekli, da se bo čez kakšno uro začelo prazniti – najbrž čas za kosilo. Odpreva pivo in v najnižji prestavi opravljava zadane “naloge”- kuhanje kosila, pakiranje, pranje posode. Zjutraj pri kavi na Bledu imava “krizni sestanek” – namen je prespati kje v hribih, ob kakem jezeru in pričakat sončni vzhod, ne veva še pa točno kje in kam. Tonija bi težko prepričala, da bi vstal sredi noči in šel z mano na sončni vzhod, zato predlagam, da spiva kar na Triglavu. Par minut tišine, saj ne pričakuje takšnega predloga, a mu ideja hitro postane všeč. Lansko leto, ko smo šli na sončni vzhod na Triglav iz Krme, v prepričanju da bomo prvi in edini na vrhu, nas preseneti skupina parih ljudi, ki so prespali gor… mi pa celo noč hodili! Takrat smo si rekli, da bomo tudi mi kdaj ušpičili kaj takšnega. Že v petek prespiva na Bledu, da bi čimprej zjutraj šla na pot, a sva tako ležerno razpoložena, da štartava šele ob treh popoldan. Nahrbtniki so težki, moj ima 12 kg, Tonijev 24 kg – komaj ga dvignem. 🙂 Na Komarči se vsak po svoje utaplja v pesimizmu – mene skrbi, da me bo kar kap od vročine, žeje in strme poti, Tonija pa skrbi obupno pretežek nahrbtnik. A vseeno precej hitro prideva do Črnega jezera. Na poti srečava Loni, Marjana in Jano. Kmalu zatem prideva do slikovitega osrčja Triglavskega narodnega parka z Dvojnim jezerom ter eno najstarejših koč pri nas – Koča pri Triglavskih jezerih. Voda v jezerih ni pitna, v koči pa stane 1,5 litra vode 4,40 eur. Pomislim na vse prekrasne, čiste, pitne reke na kolesarjenju po Alpskih prelazih – vode vsepovsod na pretek. Od tukaj naprej pot kar zleti, še tisti kanček pesimizma popolnoma izgine. Teža nahrbtnika postane navada, koraki so hitri, končno imava čas zase po napornem tednu, za pogovor in uživanje v naravi. Pot se cel čas rahlo vzpenja, macesni se razredčijo, kmalu prideva do največjega jezera – Ledvica ali Veliko jezero, ki je največje in najglobje izmed vseh Triglavskih jezer. Pokrajina se začne spreminjati, vse manj je zelenja in cvetja, pri Zelenem jezeru spijem shake, ni posebnega apetita za bolj konkretno hrano ter naprej proti skalnati planoti Hribarice. Spust do Doliča je fantastičen, tečeva po melišču, cilj je že viden, čeprav se vseeno zdi še precej oddaljen.  Kot bi mignil sva pri Koči na Doliču in čaka naju še samo zadnji vzpon do vrha. Barve neba sončnega zahoda naju spremljajo po melišču navzgor do stene, nekako zadnjo uro pred vrhom. Čaka naju še samo prečen vzpon s pomočjo številnih varoval. Hodiva izredno počasi, pozna se teža nahrbtnika in posledično utrujenost. Na vrh prideva v temi, malo po deveti uri, po dobrih šestih urah hoje. Na Hribi.net je predviden čas za to pot 8 ur, 45 minut. Skupina šestih ljudi se že počasi pripravlja na spanje, midva pa še pozno v noč delava galamo. Najprej pogrejeva joto, blazno paše nekaj toplega pojest, nato se ukvarjava z ležiščem – skušam se namestit, a je prevelika luknja, blazina mi kar drsi dol, jaz pa z njo. Tako ne bo mirnega spanca. Toni stopi v akcijo, nanosi večjih kamnov in jih skladno zloži ter skuša čimbolj zravnati ležišče. Zamotam se v spalko, čisto nič me ne zebe pri 5ih stopinjah, kolikor jih je, saj je skoraj brezvetrje. Res perfektni pogoji! Celo noč počasi se zbujam in opazujem zvezdnato nebo, močno svetlobo lune ter uživam v neskončni tišini in lepoti, pa spet zaspim… tik pod Aljaževim stolpom, na najvišjem vrhu Slovenije.
“Kaj vse bova vzela s seboj?”
dolge priprave, pakiranje…
umivanje posode…

čez Komarčo
Črno jezero

Dvojno jezero

Ledvica
Prehodavci

Triglav

Koča na Doliču (2151 m)

Lahko noč!

NEDELJA: Triglav (2864 m) – Dom Planika (2401 m) – Vodnikov dom na Velem polju (1817 m) – dolina Voje – Bohinjsko jezero (527 m).
Kmalu po peti uri zjutraj odprem oči, sosedje že tiho pospravljajo svoja ležišča in kuhajo kavo. Tudi midva se počasi skobacava iz toplega objema spalke v mrzlo, vetrovno jutro. Skrbi me, da bo veliko ljudi začelo prihajat na sončni vzhod, midva sva pa z vso najino opremo zasedla toliko mesta tik pod Aljaževim stolpom, kjer se vsi želijo slikati. Pospraviva stvari, a skrb je odveč – zelo malo nas je zjutraj na vrhu, na novo se nam pridružita samo še dva Prleka. Skuham kavo in preden zavre voda, sonček že vzide. Noč prehitro mine. Precej časa se zadrživa na vrhu, v upanju, da pride mimo Marjan Zupančič s Francijem Teražom, ki ga spremlja ta dan na Slovenski planinski tranverzali. Marjan cilja na rekord poti, ki ga je lansko leto podrl Klemen Triler – 8 dni, 14 ur, 45 min. Spustiva se do Doma Planika, čas za zajtrk in ležanje na sončku. Oglasi se Marjan, ki je pred pol urami zapustil Triglav… škoda, zgrešili smo se za kakšno urco in pol, bi ga bila zelo vesela. Je pa Toni pustil pozdrave zanj pri gospodu, ki na vrhu Triglava prodaja pijačo. Držim pesti, da kmalu zagleda tablo Ankaran (to bo kot kaže, že jutri!!) Bravo Marjan!! Pot nadaljujeva do Vodnikovega doma in pri razpotju poti končno zagledam prelepe planike. Še nikoli jih nisem videla v živo. 🙂 Pri Vodnikovi koči spet daljša pavza, odpreva pivo, da bo nahrbtnik lažji ter na hitro zmagam par rund v remiju. Tukaj pa Toni res nima sreče. 😉 Prekrasen dan in čudoviti razgledi, nikamor se ne mudi. Naslednji cilj je Koča na Vojah. Zelo lepa tekaška pot, a vleče se in vleče. Enkrat narediva postanek, da pogrejeva ričet in skuhava kavo. Koči na Vojah sledi prekrasna pot ob koritih Mostnice. Pri Bohinjskem jezeru z največjim veseljem vržem nahrtnik na travo, namočim razbolele noge v mrzlo jezero ter se zleknem na armafleks, Tonija še čaka par kilometrov teka od jezera do Savice po avto. Tukaj v Bohinju vlada totalen kaos, nabito polno ljudi, parkirišča zasedena. Zaradi vse te gneče nimam želje prespati v Bohinju, pa bi lahko, saj imam v ponedeljek šele popoldan službo. Odpeljeva se domov. Bolj ne bi mogla napolnit baterij za nov delovni teden in se notranje obogatit s prečudovito naravo. Cimra Katka speče slastno pico, Žiga prinese še slajšo orehovo/sadno torto by mama ter debatiramo na balkončku. Lepo je biti doma. Navdušena nad prekrasnim vikendom, v najtoplejšem objemu prijetno utrujena zaspim…
Dobro jutro!

jutranja kavica…

tehtanje prtljage…24 kg 🙂
Jack Daniel’s, pa ni treba zob umit 🙂

Dom Planika pod Triglavom (2401 m)

planike
na polju prelepih planik <3
proti Vodnikovemu domu
<3
Vodnikov dom na Velem polju (1817 m.)

čas za kosilo in popoldansko kavo…
Korita Mostnice
Bohinjsko jezero

6 ur Kališča, 2013

V četrtek slučajno naletim na dogodke čez vikend in med pestro paleto krajših tekov me zamami 6 ur Kališča. Začnem poizvedovati glede prevoza. Hitro se dogovorimo: Polona, Nataša in Irena, pred pol šesto zjutraj je odhod! Polona nam da koristne napotke, saj je že stari maček na Kališču. Informacija “kake hlače za tazadnjo, ki jih ni zelo škoda, ker znamo tudi malo po riti it dol” mi šele kasneje postane smiselna. V soboto dopoldan bomo osvajali Kališče, zvečer praznovanje Bojaninega rojstnega dne, v nedeljo pa pižama party all day..ne premaknem se iz bajte, morem nadoknaditi prekratke ure spanca. Nataše in Irene prej še nisem osebno poznala, takoj se ujamemo, krasne punce, pozitivna energija! Celo pot rahlo dežuje, vreme nas sicer ne ovira, ampak bi si pa res vsi že želeli, da se končajo te zimske in deževne razmere in da posije sonček. Kmalu prispemo na start – nad vasjo Mače, zgodnje smo, ampak nič zato, itak nasedemo v blatu, pa ne edine in je treba reševat problem parkiranja. Doživim najlepše presenečenje dneva – znan, vedno nasmejan obraz iz Tektonik ultra 124 – Uršula! Velikokrat sem mislila nanjo, pa smo izgubili vse stike, zdaj se pa tukaj najdemo. 🙂 Štartala sem z željo, da dosežem štiri vzpone, nisem pa vedela, koliko so realni, saj je pot zelo zahtevna – dobrih 800 višincev na en vzpon na Kališče, še nikoli nisem naenkrat prehodla/pretekla 3000 višincev. Imam 6 ur časa, da realiziram svoj cilj. Prvi vzpon zelo hitro mine, potrebujem 55 minut, spogledujem se z bližnjicami, ki so hitrejše, a toliko bolj strme. Spustim se po isti poti, s tem da grem po eni drugi direkti navzdol in sem za trenutek v dvomu ali grem prav, sledi so bile, megla full, nikjer nobenga. Tečem, tečem, snega je ogromno, prava zima še, ne pomnijo takih razmer v tem času. Naposled le prečkam markirano pot in začnem srečevati ljudi. Vem, da sem na pravi poti. Drugi vzpon ni bil nič posebnega, čas izkoristim za pripravo šejka, saj že čutim lakoto. Spet se hočem spustit po isti poti nazaj, pa me ogovorijo eni gospodje, zakaj ne grem po oni poti odzadaj, da je full hitrejša. Hm, ne poznam druge poti. Pospremi me do žičnice in mi prijazno pokaže pot. Spustim se, full je strmo, drsi, težko tečem, kar padam. 🙂 Vidim lepo gladko pot, ob robu shojeno … le od kje taka lepa bob steza? Padem spet na rit in po tej stezi me odnese dol, nakar pokapiram, da se folk po riti dol spušča in zakaj nam je Polona priporočala oblazinjene hlače, ki jih ni škoda, za po riti dol se pelat. 🙂 In akcija, kar vriskala sem od veselja, ko me je neslo par sto metrov nižje v dolino. Res sem pridobila najmanj 5 minut, saj sem prehitela Barbaro, ki je pred tem bila druga. Srečam jo na poti tretjega vzpona, pred tem sem bila pa še za njo. Pred seboj zagledam Manjo, ki je ves čas vodila. Do kontrolne točke divjih zajcev sem ji tik za petami, nato se mi pa ne ljubi več ukvarjat z mislijo, da bi jo mogoče pa lahko prehitela. Razmišljam o hedonizmu. Ko se enkrat “grebeš” za rezultat, ni več tapravega užitka. Namesto da opazuješ okolico in uživaš v naravi, v miru, se ti v mislih nenehno obračajo številke in kalkulacije okrog rezultata. Ne rabim tega, prišla sem uživat in se imet fajn. Tretji vzpon me je uničil, bil mi je najtežji. Pripravim si še en šejk, divji zajci že vedo, da rabim samo vodo v bidon, nič drugega. 🙂 Upam, da pridobim nazaj energijo. Sledi tretji spust, zadnji, po tazadnji…že v začetnem delu nasedem na eno skalo, edino, ki kuka izpod snežne podlage. Full zaboli, padec direkt na trtico, zato spuščanje ni več tako zabavno, nič več ne vriskam od veselja, samo še čakam, da pridem v dolino. Ta je bil res adrenalinski, full sem hitra, komaj se ustavljam na vsake par metrov, da me ne zabriše kam v drevo ali izven steze. Tukaj naredim še eno napako – ne grem po desni poti do spodnje kontrolne točke, ampak po levi, daljši in blatni cesti naokrog. Pa se sploh ne obremenjujem, vesela sem, da je pred menoj zadnji vzpon. Cel vzpon hodiva skupaj z Šumadincem. Celo pot se pogovarjava, kar me reši, da moje misli niso temne, v smislu, kako se mi več ne da. Itak oba veliko jamrava in čeprav se vzpon neznansko vleče, na koncu vseeno zelo hitro mine. Ko zagledam tablo za Kališče 5 minut, potem vem, da še par sicer zelo strmih metrov, a cilj je na dosegu. Dom na Kališču je odet v meglo. Zelo sem happy, da pridem do cilja, da se lahko preoblečem v topla, suha oblačila in navsezadnje sem vesela, da mi je uspelo obdržati drugo mesto. Sledil je topel obrok, laško in pa razglasitev rezultatov. Marjan Zupančič, ne vem kaj naj mu drugega rečem, kot norc 🙂 je dosegel rekord proge – 6 vzponov v 5ur 19 min. In to glede na razmere, kakršne smo imeli. Bravo bravo! Drugo mesto je osvojil Hrastavec Ivan, 5 vzponov v času 4 ure 52 min. Tretje mesto Miha Kosec, 5 vzponov v času 5 ur 14 min. V ženski kategoriji je prva bila Manja Frece s časom 5 ur 5 min, ki je rekorden v ženski kategoriji, drugo mesto sem dosegla s časom 5 ur 14 minut in treje mesto je osvojila Zupančič Barbara s časom 5 ur 28 min. Vse ženske smo opravile 4 vzpone, kar pomeni dobrih 3000 višincev in cca. 16, 5 km. Treba je bilo nazaj v dolino do avta, narediti še en spust, po dveh pirih je bilo to nadvse zabavno. 🙂 Nataša je imela full težav zaradi neprimerne obutve, shojena pot, moker sneg, strmina, drselo je nenormalno. Ampak počasi se daleč pride. Pa še Divji zajci so naju zabavali. 🙂
Pred dvema tednoma sem šla na Škofjeloški treking, prejšnji teden na Istra Trek, Barban, pa me noben ni tako zdelal kot včerajšnje Kališče. Že uporaba palic, ki jih sicer nisem vajena in jih praktično nikoli ne uporabljam so naredile svoje, konkretno čutim roke danes. Trtica še kar boli od nespametnega padca na tazadnjo. Bojanina žurka je uspela. Smeha ni manjkalo, sploh ko smo začeli igrati Activity – ženske vs. moški. 🙂 Res huda igra, zadnjo rundo sem izpustila, saj me je zaspanost onesposobila. Ob dveh zjutraj sem ugasnila. Bil je dolg in naporen dan. Čestitke vsem frikom, ki so se poganjali na Kališče, namesto da bi bili doma na toplem (itak nas prav nič ni zeblo) ter vse pohvale organizatorjem! Čudovit dogodek, na katerega se bomo še vračali! Tako kot je rekla Urša: “To je tak dogodek, kjer se lahko samo smeješ, ni prostora za slabo voljo!”
Slike sem ukradla na Kališče.com:
kontrolna točka na štartu

Planinski Dom  na Kališču, cilj

že nam kuhajo hrano 🙂
kontrolna točka: Divji zajci
komisija 🙂
zmagovalci absolutno
zmagovalke absolutno

Sončni vzhod na Peci

Na pohod na Peco smo se podali na pobudo ter povabilo Kristija in Robija: tradicionalni, letos že 25.-i Zimski Matjažev pohod na Peco (2126 m) sta izkoristila še za praznovanje rojstnega dne, ki ju imata oba v bližnji prihodnosti. Pohod se je uradno začel 16.2. med 7-8 uro zjutraj, naša slavljenca pa sta za nas, posebne goste, priredila program malo drugače. 🙂 Zaradi organiziranega pohoda je bil odprt Dom na Peci (1665 m), kar smo izkoristili za postanke na toplem. V petek smo se ob 18-ih dobili: Kristi, Miha, Boris, Pero, Natalija, Mateja, Robi in jaz ter Darinka malo kasneje. V Mežici je potekal drugi Koroški outdoor film festival (KOFF). Predvajanih je bilo 7 kratkih filmov s prikazi ekstremnih športnih podvigov na različnih koncih sveta v kolesarstvu, alpinizmu, turni smuki in drugih ekstremnih situacijah. Turna smuka me je najbolj fascinirala – kakšni kadri in lepote narave na snegu! Prejšnji vikend sem tri dni preživela v Kranjski Gori in se učila smučati, čisto me je prevzelo, seveda pa je potrebno še ogroooomno vaje in ur, sploh za turno smučanje, ki me mika enkrat v prihodnosti. Zadnja dva filma sem že malo kinkala, saj sem v zadnjih treh dneh skupaj spala zgolj 11 ur in sem s težavo ostajala zbrana, budna in prisebna. 🙂 Malo me je skrbelo kako bom preživela še celo noč in dopoldan, nisem bila fizično utrujena, zaspana pa neopisljivo. Brez zelenih bidonov ni šlo tudi v kulturni dvorani, po končanih filmih pa nas še odlično postrežejo s kanapejčki, potico, prigrizki, penino, sokom…ni da ni, dogodek odlično organiziran in izpeljan, bravo! Kar precej se zadržimo, oblečemo se kar v prostorih prireditve, na toplem..še dovolj nas bo zeblo danes. Ob enih ponoči štartamo naš pohod s ciljem priti na vrh na sončni vzhod iz Mitneka, prizorišča vsakoletnih Gradov Kralja Matjaža. Po zgolj par korakih ceste že zagazimo v sneg, v nedotaknjeno belino, čeprav so nam rekli, da bi naj bila pot shojena. Ni je bilo, naši fantje so se malo menjavali, da so puncam utirali pot. 😉 Sama sem se počutila tako zaspana, da so se mi kar med hojo zapirale oči, čutila sem, da komaj dohajam klapo, precej zadihana, stegenske mišice so bile težke (mogoče še od triurnega spininga v sredo) in se skoz slačila in oblačila, preden sem našla pravo kombinacijo, saj je bilo enkrat full vroče, drugič me je zeblo. Po dobrih dveh urah hoje pridemo v kočo. Pojem sendvič, popijem odličen čaj in se zabubim v spalko (drugim je najbrž žal, da je niso vzeli s seboj :)), oči več ne zdržijo odprte, zaspim skoraj takoj, dokler me čez dobro uro ne prebudi šunder – pridruži se nam Drago, naš 10-i član odprave. Prišel je iz Ljubljane, direktno iz nočne službe in nas dohitel v koči. Vsaka mu čast, da se je odločil priti sam, pa praktično prvič je v teh krajih, sploh ponoči. Skupaj smo nadaljevali do vrha. Spet mraz, spet zaspana meglica v glavi, nestabilni koraki, noge so še zmeraj težke. Celo pot precej piha. Sem bolj tiho, poslušam Perojeve prigode in zgodbice iz turnih smuk. Pero se redkeje pridruži našim trail-om, zato takrat ko je z nami, smo toliko bolj veseli. Šele na vrhu se zbistrim, misli spet postanejo jasne, veter me popolnoma zbudi. Začnem čebljati in se navduševati.. ni mi za it nazaj v kočo – na vrhu smo namreč že ob šestih, prehitro smo hodili, do sončnega vzhoda je še ena ura, piha pa kot pri norcih, zelo nas zazebe na mestu. Odločimo se za kratek spust v smeri avstrijske meje in nato nazaj do vrha, da ujamemo vzhod. Samo pri miru ne smemo stati, res je mrzlo zaradi vetra. Ne najdemo prave smeri, zabluzimo, slaba vidljivost, vse večja megla, zato se družba odloči, da gremo nazaj proti koči in pozabimo na sončni vzhod. Meni je kar malo žal, tudi zaradi razgleda, ki ga ni. 🙁 Zadnji ostanemo Pero, Kristi in jaz, v sekundi dvajset smo zmenjeni, da ostanemo tukaj nekje okrog in se vzpnemo še enkrat na vrh. Zajela nas je še večja megla, jasno nam je, da najbrž ne bomo deležni sončka, a vseeno – mi upamo do zadnjega. :)) Imamo se fantastično, ne rabimo sončka, sončki smo mi vsi, pogovarjamo se o Adventure race Slovenija, ki bi bil naš letošnji največji plan in cilj, samo vsak svojo poškodbo moramo do konca sanirati in pridno trenirati, ekipa je pa sformirana. Na poti navzdol začnemo srečevati ljudi, ki se vzpenjajo v sklopu tradicionalnega pohoda, a mi smo bili prvi, jim naredili gaz. 😉 Odpre se razgled, meni se kar trga od lepot, veselja in od snega po katerem drsimo v dolino oz.proti koči. Snega je full…včasih se ugreznem za več kot meter. Ustavimo se v koči, spijemo kavico, vnesemo par kalorij ter gasa naprej proti dolini. Pri avtu še ena kava, kar težko se spet poslovimo, druščina ena A!! 🙂
Dogodek bo za nas postal tradicija, ni dvoma, bilo je fantastično in nepozabno! <3
nočne slikce by: Kristi

on the top of Koroška, drugič, v okrnjeni zasedbi 🙂

brrrr…še nahrbtnik je zazeblo 🙂
spustimo se pod meglo..razgled na Raduho desno

Peca.. tukaj gor smo bli 🙂

Sončni zahod na Viševniku

Leto se je šele dobro začelo, a štartali smo zelo pestro! 🙂 Po prekrasnem vikendu v Ivančni Gorici, ko smo tekli okrog občine (Tektonik zimski 3-dnevni tek ultra 124), so se pojavile že stare težave s pokostnico ter novonastala bolečina v gležnju, ki še kar ni izzvenela. Prisiljena sem malo več počivati. Občasno gremo v Tektonik na dve ali tri ure spininga, da se dodobra našvicam na kolesu, doma naredim par jogijskih vaj in sklecov, to je pa tudi vse, saj sem vmes staknila še virozo in cel prejšnji teden bolj ali manj preživela v horizontali. Ampak stvari gredo na bolje, čez vikend sem si zaželela na easy v kakšen hrib, da nafilam svoje precej izpraznjene baterije. Samooskrbovalni vikend, totalno! 🙂 Po zapletu okoliščin sva v hribe štartala ob enih popoldan. Brez jasnega cilja. Toni zavrti par številk, dobiva par priporočil kam je še varno glede na vremenske razmere in čas, ki ga imava. Naposled se nekje na gorenjski avtocesti odločiva za Viševnik (2050 m) iz Rudnega polja, Pokljuka. Je kratek vzpon, varen, razgleden, pa še tekaške proge so blizu. Od smučišča naprej je bilo ljudi za preštet na prste ene roke, ob tej uri so se vsi vračali v dolino, pa še to večinoma s smučkami … ah, kakšna škoda, da ne smučam. Idiličen pohod v snegu, dolg približno uro in pol do vrha. Malo čutim tako gleženj, kot pokostnico, a nič hujšega. Pot je shojena in ne drsi pretirano, zato ne potrebujeva derez. Na vrhu odpreva pir, se okrepčiva z medenjaki, nafutrava še kavke in kmalu greva nazaj, saj je na mestu čutiti precejšnji mraz. Prekrasni panoramski razgledi v barvah zahajajočega sonca in enkratno vzdušje, pa me sploh ne zebe. 🙂 Pot po ravnini čez gozd nazaj do Rudnega polja izkoristiva za učenje nordijske hoje. Pri avtu se preobujeva, vzameva tekaške smuči in gasa čez cesto na progo, na nočni tek na smučeh. Takoj izgubim vso voljo, saj mi resnično ne gre. Imam pa krasnega inštrukturja, ki se ne da mojim izpadom, samo razlaga mi in me vzpodbuja. 🙂 Po določenem času dobim nazaj feeling in upanje, da mi manjka samo malo treninga in kilometrov, da bom osvojila drsalno tehniko. 
Čudovit vikend je za menoj! Lakoto in žejo pogasiva v lokalu bivšega olimpijca, veslača Janija Klemenčiča na Bledu – Chilli bar. Jutri me čaka že tretje dežurstvo letos, a s tako lepimi spomini je lažje delat … 🙂

Zimski vzpon na Grintovec

Še nikoli nisem bolj oboževala snega in zime kot letos. V soboto, ko je zapadlo precej snega, sem obula tekaške superge in šla na pot ob Muri, slučajno sem preživljala podaljšan vikend v domačem kraju – bilo je magično, tek po nedotaknjeni snežni odeji pa prav posebno doživetje. Sem mislila, da bo težje teči, a sem bila tako navdušena, da sem kar težko po dobrih dveh urah teka zavila proti domu. Doma so me že čakali za kosilo. Na celi poti nisem srečala žive duše, razen srnic in račk v vodi. Zanimivo, v trgovini dopoldan pa skoraj celo sorodstvo 🙂
Pot ob Muri
Tudi po Ljubljani pridno nabiramo tekaške kilometrčke. Na Golovcu v dopoldanskem času srečala le peščico ljudi. Priceless, totalen odklop!

Golovec
Sploh posebno zimsko doživetje je bil včerajšnji vzpon na Grintovec (2558 m) s Kamniške Bistrice. Budilka je zvonila sredi noči, 2:30. Sprva nisem vedela kaj se dogaja, po zgolj dveh urah spanja sem bila še v transu. Skuhala sem kavo in čaj za na pot, še skoraj miže pojedla zajtrk in že smo bili na poti. Skoraj do Kokrskega sedla smo hodili s čelkami, pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu nas je pa razveselil sončni vzhod. Miha je postavil stativ in slikal, s Kristijem pa sva medtem, ko sva ga čakala “v zavetrju”, skoraj zmrznila. No, saj tudi Miha je skoraj zmrznil, ampak za dobre slike se je treba potrudit. 🙂 Močno je začelo pihati. Jaz sem že bila lačna in pojem sendvič in skoraj dobim ozebline prstov na rokah. Hodimo brez težav, snega tukaj ni prav dosti, ga je spihalo. Zadnjo uro pa smo primorani nataknit dereze, pot postaja vse bolj ledena. Zvečer sem šla k Poloni, da mi je posodila opremo, saj sem se za hribe odločila zadnji trenutek, svoje opreme še nimam. Spet stokrat hvala Poloni za dobrosrčnost in izposojo! Seveda derez doma nisem sprobala (kakšna nespametnost!) in si jih nastavila, zato smo imeli kar zanimivo doživetje na tej nadmorski višini, pri minusu in močnemu vetru. Če ne bi pihalo, bi bilo prav toplo in čisto preveč popolno. 🙂 Najbrž nam je vzelo kakšne pol urce, da smo rešili problem in konkretno nas je zazeblo. Zadnjih par sto metrov je bilo kar težavnih, saj je tako močno pihalo, da nas je kar prestavljalo. Začela sem zaostajati. Na vrhu slečem rokavice, naredim tri slikice in že ne čutim prstov. Sestopimo praktično takoj, po isti poti, nima smisla se zadrževati na vrhu, ker bi nas kmalu odpihnilo 😉 Imeli smo res krasen dan. Ob dveh popoldan smo nazaj v dolini. Ustavimo se v piceriji v Kamniku, nazdravimo s pirom, se pogrejemo in nasmejimo. Doma sem začutila konkretno utrujenost in nadaljnih 13 ur bolj ali manj preživela v horizontali. Hoja po snegu je težavnejša, sploh sestop iz Kokrskega sedla do avtomobila je bil zanimiv, ene dvajsetkrat sem pristala na riti, saj se je sneg na nekaterih delih ugrezal čez višino kolen, mraz pa tudi naredi svoje pa še pili nismo skoraj nič, zgolj pol litra toplega čaja. Ostala tekočina nam je itak zmrznila. Hvala vama za odlično družbo, čudovito preživet dan in nepozabno izkušnjo!
Foto by Kristi
na vrhu nas je skoraj odpihnilo 🙂
Foto by Kristi

Foto by Miha
Foto by Miha
Foto by Miha
Foto by Miha

Poletni vikend v jeseni

SOBOTA 20.10.2012: 
Čudovit dan za hribe, samo iz Ljubljane se je bilo treba peljat, pa naju je obsijalo sonce 🙂 Dan prej sva se odločila, da greva na Bovški Gamsovec (2392 m), čeprav je prva ideja bila Prisojnik. Odlična izbira poti! Štartala sva izpred Aljaževega doma v Vratih (1015 m). Najprej hodiva po široki, čudovito jesensko obarvani gozdni poti do znamenitega klina, posvečenega padlim partizanskim gornikom. Kmalu se pot začne strmo vzpenjati, tempo je vse prej kot počasen, a se tudi veliko ustavljava, predvsem za fotodokumentacijo in občudovanje čudovitih vrhov, ki naju obdajajo. Na poti srečava presenetljivo malo ljudi, glede na to, da je parkirišče bilo skoraj polno zasedeno. Izbereva smer čez Sovatno gor ter čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Na vrhu seveda zaslužena malica z razgledom na Triglav, pirček pa je itak nepogrešljiv 🙂 Zadnje obdobje je bilo obdobje korenitih sprememb in kmalu se zavem, kako zelo sem pogrešala skoraj popolno tišino, ki jo nudi neokrnjena narava. 
v ozadju Triglav in severna stena

Razor, Pogačnikov dom na Kriških podih, Zgornje Kriško jezero
Kredarica, Triglav
čez Luknjo v Vrata
NEDELJA 21.10.2012:
Naslednji dan se prebudim zelo zgodaj in ne morem več zaspat. Budnost izkoristim za ogled nove epizode Dexterja, ki sem jo gledala cel teden, a vsakič po parih minutah (skoraj sekundah) zaspala. 🙂 Odločim se izvlečt kolo iz moje kamre, napakirat najnujnejše (predvsem topla oblačila za spust, malo sadja, dovolj tekočine ter potrebne stvari v primeru gumidefekta) in jo mahnit na Krvavec. Nazadnje sva s Simonom šla gor z avtom in definitivno jo je bilo boljše prevoziti s kolesom – po ovinkih mi je v avtu velikokrat slabo, tudi okolje se v avtu  prehitro spreminja in ga ne moreš dovolj vtisniti v spomin. Kolesarila sem sama in noro uživala. Mislim, da je okrog 14 kilometrov vzpenjajoče se ceste iz Cerkelj na Gorenjskem, na parih odsekih je konkretno strmo, zasledila sem oznako 25%. Ampak sem brez težav sfurala celo pot, se mi zgleda še malo pozna kolesarska kondicija, nabrana po španskih cestah 🙂 Na vrhu si v planšariji Pr’ Florjanu privoščim joto ter pir, grejejo me sončni žarki. Števec se je zvečer ustavil na 95- em km. Za mano je odlična kolesarska tura in izkušnja, pred mano pa dva tekaška dogodka: Ljubljanski maraton ter Sladkih 6. Za kolesarjenje letos najbrž več ne bo časa, dnevi so vse hladnejši, že spust iz Krvavca je bil precej hladen, kljub lepemu vremenu in sončku. Suma sumarum: čudovit vikend, baterije nafilane!
malica na poti

Sončni vzhod na Triglavu

V sredo po službi dobim sms od Kristija, če gremo skupaj tečt, ker se sam ne more spravit. Ajde, pa gremo, saj jaz imam isti problem! In poda idejo, če bi v petek ponoči šli na Triglav. Triglav je že dolgo moja želja, ampak do sedaj ni bilo ali prave družbe, ki bi si upala kar it ali ni bilo drugih pogojev. Pri Kristiju pa ni teh omejitev, tako da sva v isti sekundi bila zmenjena, da se v petek ponoči štarta na naš najvišji vrh. Simon ni ravno navdušen nad idejo, sploh ker so napovedane možne nevihte.  Javila sta se še Miha, Rok in Martina. Vsi čisto navdušeni, smo komaj čakali večer. Ob desetih smo se dobili, odprli prvega zelenčka in nadaljevali proti Kranju, kjer smo pobrali še Roka ter proti Lescam, kjer smo naložili še zadnjega člana odprave – Martino. 🙂 Iz doline Krme smo štartali točno ob polnoči. Čelke na glavo in gremo! Kakšen užitek je hoja ponoči. Vsake toliko smo ugasnili lučke in gledali v zvezdnato nebo. Kakšna lepota, kakšen mir in tišina! Pozabila sem na čas in pustila vse tegobe v dolini. Poslušala sem samo naše korake in svoj dih, ki je bil kar malo pospešen, saj sem sledila Mihatu, ki ni od muh, nas je kar teral 🙂 Na Kredarico smo prispeli v slabih štirih urah, tam naredili krajši postanek. Do vrha nas je ločila še samo ena ura hoje. Mihata je najbrž zaskrbelo, če bo ujel sončni vzhod, zato je pospešil, jaz pa mu zaradi pira, ki sva ga s Kristijem spila na Kredarici in mi je stopil v noge, nisem mogla več slediti. Proti vrhu sem izklopila lučko, saj se je že danilo. Na vrh smo prispeli okrog petih zjutraj, torej smo za vso pot iz doline Krme do vrha Triglava potrebovali 5 ur. Nas je pa presenetilo, da na vrhu nismo bili sami, kakšnih šest ali sedem ljudi je spalo v spalkah in so prav tako čakali na sončni vzhod. Bilo je res bajno. Časi so pač taki, da smo vsi sončni vzhod želeli ujeti v svoj objektiv. Je pa res, da je take trenutke najlepše deliti z ljubljeno osebo. In šele na vrhu sem se zavedala notranje praznine. Spet smo odprli vsak svojega zelenčka, se nagledali lepot naših božanskih hribov in uživali ob prebujanju dneva. Pa seveda sem jih dobila po riti od fantov, saj sem bila prvič na Triglavu. Kmalu smo zagledali horde ljudi, ki so se vzpenjali na vrh, ohjoj, kakšen idealen timing smo si izbrali! V taki gneči pa res ni užitka hodit po hribih. 
Sem mislila, da bo pot bolj zahtevna, ampak sem bila presenečena, s kakšno lahkoto in kako hitro smo prišli na vrh. Do Kredarice pot ni nič zahtevna, od Kredarice pa je treba malo pazljivosti.  Pot je sicer res strma in na nekaterih delih izpostavljena, a dobro zavarovana. Ko sem popoldan poklicala mamo in ji rekla, da smo bili na Triglavu in da smo že nazaj, je kar obnemela. “Ja, kako? A se ne hodi na Triglav dva dni?” Mi smo štartali ob polnoči in opoldne, čez točno 12 ur že sedeli v avtu in se furali nazaj iz Krme proti domu. Pa nič nismo hiteli, vzeli smo si čas za postanke in uživali. Tako da, vse se da, če se hoče! 🙂 
Hvala vam družba za to krasno izkušnjo!

na vrhu Triglava, Aljažev stolp (2864 m)

dve gazeli.. 🙂
brez zelenčkov nikjer in nikamor 🙂 
Foto by Kristi
Foto by Kristi
Foto by Kristi
nazaj proti Malemu Triglavu (2725 m)

trije mušketirji 🙂

Triglavski dom na Kredarici (2515 m)

S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka

1.dan: Ljubljana – Naklo – Jesenice – Dovje (75 km)
Prišel je težko pričakovani teden na off.. in bil je prekrasen. S kolesom sva štartala od domačih vrat in lahko bi rekla, da sva obkrožila Triglavski narodni park, kar sva ugotovila kasneje. Prvi cilj je bila Mojstrana oz. kamp Dovje. Naprej pa naju bo peljala pot sama.. le vožnjo čez Vršič in na Mangrt sva imela splanirano tekom tedna. V Naklem se ustaviva na kosilu z Martino in Goranom. Prinesejo nam ogromne pice, pri tem pa Gorenjci res ne šparajo. Kakšen nor feeling, spet sva na kolesu! Ustaviva se še v Vrbi, pri Prešernovi domačiji, nato nadaljujeva do Jesenic. Od Jesenic naprej se začne prava poezija narave! Nastaniva se v kampu Kamne, ki ga vodi izredno prijazna in prisrčna gospa. Pred recepcijo so postavljene mize, kjer se zasidrava na piru. Simona vprašam, če se mu zdi, da je izhodišče za Kepo predaleč ali bi mogoče lahko šla jutri na Kepo? Odpreva zemljevid, se posvetujeva z lastnico in odločitev pade: jutri greva na Dovško Babo. Lahko bi tudi združila s Kepo, bova videla kako se nama bo jutri dalo.. Šele ko začutiva par dežnih kapelj, se podvizava postavit šotor. Spiva odlično. 

Prešernova Vrba in Stol

2.dan – Dovška Baba (1891 m)

Zjutraj zagrizeva v klanec po gozdni poti, zelo je vroče, vidljivost slabša. Nekje na pol poti, na eni jasi, se nama odpre pogled na Triglav, okoliške hribe in Mojstrano v dolini, ko prideva do planšarije na Planini Dovška Rožca pa nama oblaki spet zakrijejo lepoto naših gora. Planšarija je že odprta, tako da v idiličnem razgledu, ki bi ob jasnem nebu bil res božanski, spijeva pivo. Simon futra kavko, ki se naju čisto nič ne boji, skoraj poboža jo lahko. Vzpneva se še na vrh Dovške Babe, kjer sva sama. Odpre se nama razgled na bližnjo Kepo ter Vrbsko jezero v dolini. Gori sva uro ali celo dve, zaspiva na travi in ves ta čas ni žive duše, razen kavk. Kakšen blažen mir, tišina in lepota! Tako nama paše ležeren dan, da Kepo že zdavnaj odmisliva. Popoldan začnem brat nov roman Orhana Pamuka: Muzej nedolžnosti. Najdebelejšo knjigo, ki jo trenutno premoreva, si jaz vzamem na kolesarjenje. Torbe imam do konca prepolne, ko kaj nabaviva v trgovini, nastane problem. 🙂 Želela sva malo bluzit po dolini Kot in ob Savi Dolinki, a na vse pozabiva. Bereva in uživava v krasnem kampu, ki naju stane 5,1 eur na dan/osebo. Awesome!

Mojstrana

Planina Dovška Rožca (1650 m) in pastirska koča

v ozadju Kepa
kamp Kamne, Dovje
3.dan: Dovje – Kranjska Gora – Vršič – Trenta (43 km)
Napovedano je bolj slabo vreme, nevihte, ki bi se naj pričele okrog 11-ih. Iz kampa skreneva res zgodaj, hrane nimava, računava na zajtrk in kavo v Kranjski Gori. Tja prispeva že pred osmo in direkt najdeva odprto pekarno in nasproti kavarno. Super! Pot do Kranjske je bila čudovita, saj so uredili res krasno kolesarsko pot in jo posvetili Juretu Robiču. Malo sva zaskrbljena kako bova z vso to kilažo na kolesu prigonila na Vršič :/ Nama pa stavek, zapisan na spominski tabli Robiču prežene dvome: “Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.” Midva zmagujeva kvečjem samo nad seboj. Ne vem kaj mi je dalo take moči, ali to posvetilo ali odlična kava v Kranjski in čokoladni rogljiček, v glavnem jaz sem Vršič prekolesarila brez trohice trpljenja. Vožnja je bila čisti užitek, cesta je tako lepo serpentinasto speljana, da sem brez problemov vozila ovinek za ovinkom. Ta dan je potekal tudi 18. Andrejčkov tek na Vršič, Simon ima resen preblisk, da bi šla še tečt. Dvakrat na Vršič, pa ja da 🙂 Izpred Hotela Lek sva štartala nekaj po pol deveti uri in prispela na vrh kakšnih 10 minut pred prvim tekačem – tekel pa je dobrih 50 minut in mislim da tudi podrl rekord proge. Midva sva prikolesarila na vrh v dobrih dveh urah – nisva točno gledala na uro. Jaz sem želela še na Malo Mojstrovko, a so grdi oblaki zavili vrhove in sem se mogla sprijaznit s spustom v Trento. Seveda po odlični joti in borovničkah. Vauuu..kakšen spust! Vreme se je ta čas zrihtalo, “obiskala” sva spomenik gospoda Kugya in šla še v dolino do izvira Soče. Ob treh popoldan pa sva bila že v kampu Trenta. Dobro sva postavila šotor, že je začelo lit kot iz škafa.. počivava v šotoru, do večera, ko preneha deževat. Greva v lokalček, odpreva zemljevid in se sprašujeva, kaj bi počela jutri?
“Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti.”

Jure Robič

počivališče za kolesarje Pr’ Polonjeku, Kranjska Gora
štart 18. Andrejčkovega teka na Vršič

Ruska kapelica
še zadnji metri do vrha prelaza Vršič 🙂
prvi tekač v cilju po dobrih 50-ih minutah, bravo!!

Julius Kugy
…gleda na Jalovec, ki je najinim očem danes skrit.
 

izvir reke Soče

po nevihti zmeraj posije sonce…
4.dan: Kriški podi, Zgornje Kriško jezero (2158 m)
Zbudiva se zgodaj, v krasno sončno jutro. Hribeki naju čakajo! Juhu:) Greva pa na Kriške pode, saj imava do doline Zadnjica, ki je na 50. serpentini ceste čez Vršič (690 m), zgolj kilometer in nato še dober kilometer do samega izhodišča. Zapeljeva se s kolesi in na parkirišču jih zakleneva ob drevo. Jaz kar vriskam od sreče in zadovoljstva, pot se mi zdi naravnost fantastična. Piše, da imava do vrha 3 ure 30 minut. Jaz komaj bremzam svojo naspidiranost, Simon je primoran ubrat moj tempo. Noro dobro se imava, uživava v razgledih. Zagledam Kočo na Prehodavcih, kjer smo bili prejšni vikend. Občudujem Mangart, na katerega se bova povzpela v naslednjih dneh. Prehitiva dva para, drugih ljudi ni. Pri koči pogledava na uro – za pot sva rabila 2 uri 50 minut. Sledi zaslužen pir s panoramskim razgledom, nato greva dalje do Zgornjega Kriškega jezera – najvišje ležečega jezera pri nas. V navalu evforije spregledava napise na tabli in zavijeva levo za Razor. Kmalu ugotoviva, da to ne bo šlo, saj pot postaja plezalna, nimava nobenih varoval pa še Simon ima težave z višino. Kača, ki jo srečava na poti je pa tudi pika na i, da nama skvari vzdušje. Vrneva se nazaj. Nato pri isti tabli zavijeva desno in greva proti Križu do jezera, še dobre pol ure. Se pa je splačalo, kajti to jezero je najlepše od vseh treh in še vrh Triglava se mi je prikazal za hip, preden so ga spet zakrili oblaki. Vau, res je krasno! Nazaj grede se ustaviva v koči na ričetu, nato pa naju čaka še kar nekaj hoje nazaj do izhodišča.. Računava, da bova ujela trgovino in bankomat v Trenti. Ha, ha, optimista. Trgovina ima odpiralni čas od 9-12, ob tor. in čet. je zaprta. Bankomat pa je v muzeju, ki pa je ob sedmi uri zvečer tudi zaprt. Za naslednji dan sva planirala Triglav, a tako so se nama načrti izcimili – nimava ne hrane in ne denarja v gotovini za celodnevo turo :/
ob Soči..
kamp Trenta
na Kriške pode
Spodnje Kriško jezero (1880 m)

napačna pot – proti Razorju 🙂

Srednje Kriško jezero 
Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m)
encijan
Zgornje Kriško jezero (2158 m), v ozadju Triglav

Kredarica, Triglav

5.dan: Trenta – Bovec (45 km)

Ker ne greva na Triglav, se odločiva za premik. Zgodaj zjutraj napakirava torbe, pospraviva šotor in se s težkim srcem premakneva iz te idile, ki jo ponuja Trenta in prijazen kamp z izredno prijaznim lastnikom. Sigurno se še vrneva! Ob 9:15 sva že v Bovcu, sestradana, saj sva brez zajtrka. Mercator zagledam že od daleč, kot da se mi je prikazala Marija. Lačna sem izredno tečna 🙂 Zavijeva v center Bovca, srečava dva iz vrha Kriških podov, malo se pogovarjamo in usmerita naju za kamp. Dopoldan imava že postavljen šotor v kampu Polovnik in cel dan pred seboj. Opereva cunje v pralnem stroju, kakšen luksuz! Vsi kampi v katerih sva bila do sedaj so imeli eno pomanjkljivost: tuš na žetone oziroma 50 centov, tople vode ti pa zmanjka v treh ali štirih minutah :/ Odločiva se za na easy dan okrog Bovca. Peljeva se do Čezsoče in odkrijeva krasno stransko cesto ob Soči. Opaziva slap Boka, gor pa ne greva, saj sva v japonkah. Raziskujeva makedamske poti in najdeva idiličen osamljen rokav Soče, kjer se ustaliva in bereva knjigo. Nazaj grede spet zavijeva v Bovec in želiva najti popravilo koles, saj mi skoz škrtajo prestave. Vprašava v trgovini z kajak in rafting ponudbo, terna, tip popravlja tudi kolesa! Zrihta mi za 5 eur, češ: “15 minut dela, kaj pa misliš, da rabiš kaj več da zrihtaš ta drekec pekec?” Faca 🙂 To bi v Ljubljani krepko več zaračunali. 

Velika korita Soče
Svinjak
Kamp Polovnik 
Čezsoča

slap Boka

6.dan: Bovec – Log pod Mangartom – Mangartsko sedlo (55 km)

Najprej 15 km pretežno klanca skoraj na prelaz Predel iz Bovca do odcepa za Mangrtsko sedlo. Nato dodatnih 12 km klanca do konca naše najvišje ležeče ceste – na več kot 2000 metrih. S sabo sva furala pohodniške čevlje, saj sva nameravala še na vrh naše tretje najvišje gore (2679 m), vendar je bila tako slaba vidljivost in temni oblaki čez vrh, da ni imelo smisla. Raje sva se okrepčala v koči na Mangrtskem sedlu, malo zaspala v travici, dokler naju ni zbudil mrzel veter. Sledil je več kot polurni spust do Loga pri Mangartu ter naprej do Bovca. Roke so me bolele od bremzanja 🙂 Gor sva pa rabla štiri ure. Ker sva spet precej zgodaj štartala, tudi zato, da sva se izognila največji vročini, sva kmalu popoldan bila nazaj v kampu. Zelo dolgo bereva, kuhava, uživava.. Simon v mraku dela jogo in meditira, jaz pa hlastam Pamukov prvi ljubezenski roman. Prvič se zavedam, da se najin dopust počasi končuje, da bo kmalu treba spet domov in se vpeljat v ustaljen delovni ritem..in tole mi ni nič po godu :/  

grad Kluže

ša malo…

svoboda…
Mangartska jezera in midva srečneža 🙂

Mangartska koča na Mangartskem sedlu (1906 m)
7.dan: Bovec – Kobarid – Nadiža – Kobarid (45 km)
Simon ves čas opeva kamp Lazar v Kobaridu, zato zjutraj greva tja na kavo. Lačna sva, zato še naročiva slane palačinke, po katerih slovijo – z zelenjavo, tuno, špinačo ali mesom… res so odlične. Tako nama je všeč kamp in osebje in klima, da se odločiva kar ostat, tako da po 20-ih kilometrih na števcu pred 11-o uro dopoldan kampirava na novi lokaciji 🙂 Želela sva na Krn, ampak je tako zabasana vidljivost, da se odločiva dan preživet brez cilja. Pot naju zanese do slapa Kozjak, ki je od kampa oddaljen 30 minut hoje po urejenih gozdnih potkah. Ker je pasje vroče, se uleževa na klopce v gozdu in bereva knjigo ter hladiva pir v reki. Nazaj grede pobereva kolesa in jo v največji vročini mahneva do reke Nadiže, ki je ena najtoplejših alpskih rek. Zame še vedno mrzla, mrrrr 🙂 Najdeva osamljen zalivček, reka je plitva. Tolmuni, ki so globji so precej polni ljudi in otrok, ki se mečejo v vodo, midva pa iščeva mir in tišino. Popoldan se spustiva po potki, ki vodi tik ob najinem šotoru do Soče, kjer spet bereva knjigo in uživava ob glasni, deroči, smaragdni Soči. Kako je čudovita! Mimo se vozijo s kajaki in vpijejo od užitkov. Cel popoldan samo leživa, zato popokava stvari in se oblečeva za tek. Nisva valda zastojn vzela s sabo superg 🙂 Po dveh mesecih nenehnih bolečin v pokostnici in kolenu, kar mi je totalno zbilo voljo do teka, prvič spet uživam v teku in popolnoma brez bolečin. Kako sem srečna, Bogu se zahvalim, da lahko spet tečem! Ta teden sva imela splanirano tekaško popotovanje od Ljubljane do Pirana z Urbanimi tekači, pa jaz nisem upala, zaradi noge. Počutila sem se totalno brez tekaške moči. Ta dan sva tekla samo 5,5 km, ampak je bilo tako krasnih – do Tonovcovega gradu, mimo Italijanske kostnice nad Kobaridom ter nazaj. Krasne poti za tek, vesela sva, da sva jih odkrila! Kamp pa je čista terna! Hrana odlična, zelo čisto in urejeno, tuš končno brez žetonov, v sanitarijah se vrti glasba. Edini minus so precej nabite cene.
Kaninsko pogorje in kamp Polovnik

Napoleonov most, Kobarid
Kamp Lazar, Kobarid
brv čez Sočo
slap Kozjak

Nadiža

naravni hladilnik Soča 🙂 
pure pleasure, branje ob Soči

8.dan: Kobarid – Tolmin – Podbrdo – Bohinjska Bistrica – Bled (74 km)
Kobarid nama je izredno všeč, dobro izhodišče za v hribe in druge izlete. Nisva uspela do Gregorčičevega rojstnega kraja v 5 km oddaljeni vasici Vrsno. Pot do Tolmina je kar malo žalostna, saj je precej prometna, v Tolminu se v naju zaletava na desetine mušic, zavedava se, da se vračava domov. Od Tolmina naprej proti Mostu na Soči ter še posebej do Podbrda ob reki Bači je spet zelo mirna in krasna. Vendar kmalu spet zagrizeva v klance, malo nama piha veter v prsa in komaj voziva hitreje kot 10 km/uro. Pomisliva, da mogoče sploh ne bova ujela avtovlaka iz Podbrda do Bohinjske Bistrice. A nama vseeno rata. V trenutko, ko rečem, da imava še 7 km do Podbrda in vprašanje če ni še kakšen ornk klanec vmes, se nama prikaže tabla, na kateri piše Podbrdo. Juhej! Včasih se je dobro zakalkulirat 🙂 Sedeva na avtovlak, pregreta od pasjega nažiganja sonca in po 10 minutni vožnji čez tunel sva že v Bohinjski Bistrici. Komaj prideva do Bleda, saj sva totalno skurjena, dehidrirana in mokra za ožet. Zavijeva v kamping Bled s petimi zvezdicami, ki je skoraj poln, plaža pa tako nabita, da sva kar malo v šoku po vsem tednu miru in tišine. Kamp naju preseneti – je izjemno čist in urejen, spada pa med najcenejše na celi poti, kljub temu da ima pet zvezdic. Dobimo se z Goranom in Martino, ki komaj najdeta parking. Kako fajn je biti s kolesom! Nikjer nimaš težav in nobenih stroškov, vsepovsod prideš. 🙂 Tako sta navdušena nad najinim popotovanjem, da se odločita za podoben podvig za prihodnji dopust – od doma s kolesom po Sloveniji. To me zelo osrečuje, da lahko vplivava na koga… zato tudi zapisujem najina popotovanja… želim povedati, da potrebuješ zelo malo za krasen dopust in ne rabiš daleč – Slovenija nam ponuja ogromno, živimo v prekrasni deželi, ki nas je večina sploh ne pozna. Midva sva v teh 9-ih dneh dopusta zapravila manj kot 200 eur / osebo, lahko bi še manj, če ne bi bila taka pivopivca in hedonista :). In nedvomno ga štejem med najboljše dopuste ever! 

jezero, Most na Soči

Baška grapa, pot ob reki Bači

na avtovlaku Podbrdo – Bohinjska Bistrica
Camping Bled 
Blejsko jezero

9. dan: Bled – Naklo – Ljubljana (61 km)

na Bledu sva strnila najin krog okrog TNP

Naklo že standarden postanek 🙂
…in sva nazaj doma…

Page 1 of 212»

Categories