SLOVENSKA PLANINSKA POT 2018

Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in celo na svetu, ob Knafelčevi markaciji označena s številko 1. Poteka od Maribora do Ankarana preko Pohorja, Kamniško Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, Cerkljansko Idrijskega hribovja, Nanosa, Vremščice, Slavnika do morja. Dolga je 600 km in obsega 45.000 višincev vzponov ter prav toliko spustov. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh. Glede na dobro fizično pripravljenost v letošnjem letu, se mi je zdelo realno, da pot končam v manj kot desetih dneh. Seveda je bilo vse v veliki meri odvisno od vremena, hrane in odsotnosti poškodb. Glavna želja je bila, da tokrat sploh pridem do cilja, ne glede na dneve in čas. Pred štirimi leti sem se že podala na SPP, a sem jo po spustu s Triglava neuspešno zaključila.

moja ekipa: Ivo, Tadeja in Toni (s Hani)

1.dan: V Maribor sem se odpeljala s Tonijem in Marjanom Zupančičem v petek zvečer in prespala v šotoru blizu izhodišča. V soboto 18.8.2018 ob 6:05 sem se še v družbi Nina Fijačka, Veliborja Jovanovića, Bena Krone in Marka Kosija podala proti Mariborski koči, kjer sem odtisnila svoj drugi žig v knjižico (prvi žig na samem startu ob tabli). Občutki v začetku so bili kar intenzivni. Podajala sem se na pot, kateri ni bilo videti cilja … morje je neznansko daleč, sploh če moraš čez veliko naših prekrasnih vrhov. V prijetnem kramljanju in ob srečevanju s kar nekaj poznanih ljudi je čas mineval izredno hitro. V Slovenj Gradcu sva ostala sama z Marjanom in v zmernem tempu lepo napredovala proti Uršlji Gori, Slemenu, Smrekovcu in Loki pod Raduho. Ker sem se odlično počutila, sva prvo etapo zaključila na planini Vodol, malo pred Loko, kjer naju je lahko pričakal Toni s kombijem. Ob polnoči, po 18ih urah in dobrih 100 kilometrih sem se na hitro stuširala pod zvezdami in leže pojedla večerjo. Tudi Marjan je kar padel v šotor, saj se mi je pridružil direktno po družinskem potovanju v Turčiji in službi. Sam je SPP končal že dvakrat v rekordnem času, bil mi je izvrsten spremljevalec, le Toni mu je preveč naložil nahrbtnik, tako, da je tudi sam bil utrujen po prvi etapi. Privoščila sem si 4 ure počitka in še v temi nadaljevala na Raduho.

start v Mariboru

s Tonijem

tekaško čez Pohorje

Nino, Beno in Velibor

Sleme

2.dan: Marjan je bil z menoj do Robanovega kota, kjer me je že čakala moja zvesta podporna ekipa: Toni, Tadeja Krušec in Ivan Carin z avtodomom, moja prijatelja čebelarja iz Zagreba. Čakal me je lavor hladne vode za namakanje nog, masaža nog izpod spretnih prstov Tadeje in Iva ter topel obrok. Pričeli smo z oskrbo prvih žuljev. Marjan je odpeljal najin kombi na Jezersko, Toni pa šel z menoj na dolgo etapo čez Kamniško Savinjske Alpe. Že po par metrih sva ubrala napačno pot, preveč v desno po asfaltu v hrib. Skupen začetek slab, konec dober – imela sva se čudovito, veliko je bilo časa za pogovor, že dolgo nisva bila toliko časa sama, Toni pa je ob težkem nahrbtniku našel še veliko volje za razne štose na račun mojega slabšega apetita. Po hribih me je preganjala kača palačinkarica (v folijo zavite palačinke, sestavljene v kačo). Popoldne okrog tretje ure smo se na Okrešlju dobili s Tadejo in Ivom (prišla sta iz Logarske doline) z novo pošiljko vode in nekaj hrane ter skupaj šli do Kranjske koče na Ledinah. Sama sva ubrala pot naprej na Koroško Rinko (Križ), na vrhu pa zaradi slabih markacij in nepripravljenosti nisva vedela kako naprej. Najprej sva šla na še eno Rinko, nato šla nazaj in nekako našla pot proti Skuti. Toni mi je očital, da se izgubljava zato, ker ne dovolim, da bi poklical kakšnega domačina oz.poznavalca, da bi se nama pridružil in po tej situaciji sem mu dovolila, da vso logistiko in podporo ureja sam, brez moje vednosti. Zvečer ob deseti uri sva prespala v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Spala sem 5 ur.

Raduha

Kocbekov dom na Korošici

Koča na Loki

Skuta

kača palačinkarica 🙂

osvežitev nog, Robanov kot

 

3.dan: Še v temi, ob 4:50 sva stala na vrhu Grintavca in nadaljevala proti Kočni, Češki koči na Spodnjih Ravneh ter Jezerskemu, kjer sta naju z avtodomom in najinim kombijem čakala Tadeja in Ivo. Privoščila sem si topel tuš, namakala noge, jedla božansko zelenjavno piščančjo juho in uživala v masaži. Toni je nadaljeval z menoj še na Storžič in do Doma pod Storžičem, kjer sta me čakala bivši rekorder SPP Klemen Triler ter Karmen Klančnik Pobežin. Nekje na vzponu proti Storžiču me je na vratih ene brunarice čakalo sporočilce : Gremo Katka, Srečno! J+B+tačke, na drugi strani pa napis: rekord SPP je tvoj. Še zdaj ne vem, kdo mi je to pustil. Kdorkoli je bil, hvala, kar poneslo me je do vrha! Na Kriški gori sta se nam pridružila še Barbara in Mark, v Tržiču pa nova energija samih legend: Ajda Radinja, Luka Mihelič ter Žiga X Gombač. Sama sem bila že kar utrujena, iz Dobrče proti Roblekovemu domu se mi je neznansko vleklo. Sem bila pa v izjemni družbi in ob zgodbicah Žige X je čas hitreje mineval. Luka nas je okrog polnoči pospremil iz Begunjščice po Smokuškem plazu proti Zelenici. “Čist porno” bi se kar strinjala z Žigom. 🙂 Na Zelenici me je čakal Toni, oskrbnik pa mi pokazal pot do kopalnice, kjer sem se lahko stuširala. Zelo utrujena sem spala 4 ure. Toni me je skušal premamiti s čimveč hrane preden sem padla “v komo”, mi zmasiral noge, zjutraj pa oskrbel žulje.

Grintovec

Skuta

Storžič

Tržič

Koča na Dobrči

 

4.dan: Na Stol sta vodili dve poti, Toni je izbral tisto, ki je sprva šla v klanec proti Vrtači in se spustila in meni se je zdelo, da greva nekam daleč naokrog. To pot so mu predlagali, ampak jaz sem si v glavi ustvarila, da greva po najdaljši in najbolj zahtevni poti in padla v jok. Začela se mi je poznati utrujenosti in bila sem občutljiva, to občutljivost sem si pa predvsem ob Toniju privoščila pokazati tudi navzven. 🙂 Do Prešernove koče na Stolu sva prišla 8:20, za vogalom pred kočo pa me čakala od os popikana Nataša in Marko iz Ljutomera. Nekje sta stopila na osje gnezdo. Prelepo presenečenje, ki me je poneslo vse do Golice. Za njiju so to bile nove poti, za kar sem bila posebej zadovoljna, da jima je bila pot všeč. Vmes smo sicer reševali moj desni palec, pod katerim se je nabrala voda in je odstopil. Na srečo je Toni dan prej obiskal lekarno in kupil Hipermangan (kasneje smo uporabljali propolis) za dezinfekcijo. Spust do Rožce in do Mojstrane mi je že bil mukotrpen, a smo malo po tretji uri uspeli priti v Mojstrano do avtodoma. Ujela nas je ploha, kot že dan prej na Kamniškem sedlu. V glavi sem si ustvarila načrt, da danes grem še do Staničeve koče oz.Kredarice, nato pa zaspim. Prijatelj Franci Teraž je prišel z neobetavnimi novicami o vremenu za naslednji popoldan, tako, da sem morala pot nadaljevati čez Triglav, Razor in Prisojnik do Vršiča. Privoščila sem si tuš, namočila utrujene podplate v hladno vodo, pojedla topel obrok in se počasi pripravila za odhod v Julijce. Toni se je odpeljal domov za cele tri dni, da je bil doma s Hani. Prve štiri dni je najina princeska bila z mojo mamo, a je morala naprej v službo. Priznam, da me je na tem mestu objela strašna tesnoba. Kako neki mi bo uspelo do Vršiča, če sem že sedaj tako utrujena? Telo je na to tesnobo reagiralo, da sem nenormalno veliko jedla in pila … tako sem se vsaj fizično podkrepila, da me ni zmanjkalo. Moja ekipa je tukaj bila številčna in niso dobro komunicirali med seboj, zato sva proti Staničevi koči šla sama s Francijem Teražom, Kristi in Brane pa imela vso mojo opremo, čelko … in bila neznano kje. S Francijem sva pridobila žig v Staničevi koči in šele po poti proti Kredarici zagledala dve lučki, ki prihajata proti Kredarici. Vsa sreča, saj sem bila brez vsega, razen Winforce napitkov in gelov, ki jih je imel Franci. Od prvega do zadnjega dne so prav Winforce napitki bili moja glavna preskrba s kalorijami. Na Kredarico sva prispela ob 21:30, trdno sem zaspala za 25 minut, dokler nista prišla za nama Kristi in Brane z ogromnima težkima nahrbtnikoma. Pred polnočjo smo sami stali na vrhu Triglava – bilo je čarobno!

z Natašo

Golica, jaz, Nataša in Marko

Mojstrana

oskrba žuljev

Vrata, priprava na Julijce

Dom Valentina Staniča

nočni Triglav, s Francijem, Branetom in Kristijem

 

5.dan: Power sleep na Kredarici me je čisto obnovil. Uživala in z lahkoto sem šla na vrh, kot potem čez Plemenice do Luknje. Kristija in Braneta je oviral nahrbtnik in na Luknji sva ju s Francijem ponovno čakala, kar sem izkoristila za kratek počitek v horizontali. Vsekakor je vedno bila varnost na prvem mestu! Nekako se mi je “mudilo” do Kriških podov, kjer me je čakala odprta koča in postelja, ampak ni bilo mogoče hitro napredovati … malo sem bila jezna, ker je Toni tako zelo natovorili Kristija z mojo opremo. Hudo mi je bilo zanj, ker je nosil toliko stvari. Ob 4:35 zjutraj sva le prispela do koče in za dobri dve uri zaspala. V mislih me je preganjalo vreme, zato sem sama malo po sedmi uri zjutraj šla proti Razorju, s Kristijem se bova pa kasneje dobila na sedlu in nadaljevala skupaj proti Prisojniku. Vzela sem bidon, telefon in knjižico. Na srečo sem poznala zadnji del vzpona na Razor in sem vedela kaj pričakovati, kljub temu so se mi rahlo tresla kolena in potočila sem solzico – edini del na SPP-ju, kjer me je bilo strah. Toni je izvedel, da nam gre bolj počasi, ker je Kristi sam z menoj in ima preveč opreme, zato mi na pot iz Vršiča poslal Ivoja, ki me je čakal nekje pod vrhom Prisojnika s hrano in vodo. Kristi si je tako lahko skrajšal pot in šel direktno na Vršič. Z Ivojem sva potočila par solzic in se objemala, po žličkah me je pital s CARICO – medenim proizvodom mešanice propolisa, cvetnega prahu in meda, ki mi je v naslednjih dneh dajala energijo. Kmalu na sestopu je začelo deževati, morala sva biti zelo pazljiva po spolzkih skalah. Ob treh popoldne sva prispela na Vršič. Pričakovala me je tudi Pika, ki nas je za malo zgrešila na Prisojniku. Sledila je rutina: tuš, kosilo, masaža, spanje za dobri dve uri. Ob šestih sta prišla Matjaž Čampa in Borut Rojc, ki sta me pospremila na nočni Jalovec. Imeli smo se prelepo in razen težkega, dolgega spusta do Trente, imam vse v čudovitem spominu. Na Vršiču mi je Matjaž ponudil njegove superge, za več kot številko večje, saj sem svoje že težko obula. Vse do Ankarana sem potem hodila v njegovih supergah, naslednji dan je Helena dostavila še dva starejša para.

Kriški podi

Prisojnik

okrepčevalnica na Vršiču

z Borutom in Matjažem proti Jalovcu

Jalovec

 

6.dan: Okrog pol štirih zjutraj sem se vlegla v posteljo na ovinku v Zadnjico. Matjaž in Borut sta spala (bolj slabo) v avtu, ki ga je Tadeja prepeljala iz Vršiča v Trento. Logistika je zmeraj laufala v nulo! Zjutraj smo se Matjaž, Borut, Tadeja in jaz odpravili proti Prehodavcem in sedmerim jezerom. Borut in Tadeja sta prvič bila na sedmerih, kar mi je bilo v veliko zadovoljstvo, da smo skupaj hodili po verjetno najlepšem delu Slovenske planinske poti. Pri Koči na Triglavskih jezerih sem sicer imela veliko krizo zaradi bolečih žuljev. Ponovno me je rešil Matjaž – imel je ravno še dva Compeed obliža. Nekje proti Komni sem se prvič zamislila, kako bom ta večer iz Krna opazovala morje in da se dejansko približujem cilju, čeprav je še zmeraj neznansko daleč. V tem momentu sem izgubila tla pod nogami in ker sem imela pripasane pohodne palice na roko, se nisem mogla ujeti. Močno sem se udarila v skalo z zunanjim delom levega kolena. Padla sem v hlipajoč jok, Matjaž, ki je bil ob meni, si je pa verjetno mislil, da je to moj konec. Bolečina v kolenu je zasenčila prejšnje težave z žulji, kar naenkrat jih več ni bilo. Nekako prispemo do naslednjega žiga – do Koče pod Bogatinom ob 14:30. Na srečo si vzamemo par minut postanka, da pojemo palačinke, medtem nas punca, ki sedi zunaj vpraša, ali nas čaka en fant noter!? Nobeden ni nič vedel o tem, gremo povprašat in res se javi Andraž, ki je malo zaspal za mizo, medtem ko nas je čakal. Bil je v navezi s Tonijem, poznal sicer ni nobenega osebno, a me je prišel malo pospremit, “najverjetneje do Petrovega Brda” je rekel. Andraž je izjemno zanimiv, pozitiven fant in njegova družba me je povrnila nazaj “med žive”, pozabila sem na svojo bolečino. Pri Planinskem domu pri Krnskih jezerih nas je že čakal Ivo, ki bo šel z menoj do Krna in planine Razor, zapustili pa so me Matjaž, Borut ter Tadeja. Ivo se znajde in pri oskrbnikih dobi par kilski paket graheca kot obhladek za moje koleno. Odlično razpoloženi se podamo proti Krnu, zadnjemu dvatisočaku, kjer je Andraž priskrbel konkretno okrepčevalnico in že predhodno pustil veliko hrane in stvari. Malo po sedmi uri zvečer prispemo do koče, gospa oskrbnica me zelo prijazno oskbi, postreže odlično joto v topli kuhinji s sveže pečenim kruhom in mi postelje posteljo v prostoru, kjer spi tudi ona, saj bi v skupnih ležiščih bilo preveč glasno. Ivo mi zmasira boleče mišice in podplate, zaspimo do polnoči, razen Andraža, ki sploh ne zatisne oči.

sedmera jezera, Ledvička

ekipa, da te skipa 🙂

hlajenje kolena pri Krnskih jezerih

slovo in gasa proti Krnu

Krnsko jezero

Gomilščkovo zavetišče na Krnu

 

7.dan: Ker nisem reagirala na bujenje, sta me pustita spati še dodatne pol ure in iz koče smo krenili malo pred eno zjutraj. Sledila je dolga etapa do Planine Razor, markirana 7 ur hoje, na planini Dobrenjščica pa je na ključnem razcepu manjkala markacija in smo šli v napačno smer ter izgubili 40minut, preden smo prišli na pravo pot. Tako smo šele ob pol sedmih zjutraj prispeli do planine Razor, kjer nas je kar nekaj časa že čakal Šuligoj Igor. Ivo se je poslovil, mi trije z Andražem pa smo šli proti Voglu, Rodici in Črni prsti. Igor mi je prinesel opornico za koleno, ki mi sicer ni nič koristila. Na Črni prsti sem si nekako zasilno ovila povoj pod kolenom (potrebovala bi levinov trak). Vmes nas je na hitro prišel pozdravit Uroš Feldin. Na Rodici je bilo neverjetno veliko planik, verjetno bolj slabo obiskan hrib. Andraž je prevzel totalno oskrbo nad menoj, mi redno mešal in podajal moje napitke Winforce ter me opominjal, da moram na vsaki dve uri spiti tudi shake. Skušala sem pojesti tudi čimveč Winforce gelov z okusom lešnika, če mi pa kdaj ni šel, ga je z veseljem načel Andraž, saj mu je bil dober. Na Črni prsti sta nas Nives in Dejan pogostila s predobrimi testeninami, medtem pa se pridružil še Martin Štendler. Toni je čisto preveč skrbel zame, čeprav od daleč. Ujela nas je nevihta, čisto premočeni smo prišli do Petrovega Brda. Tukaj pa presenečenje – Drejka team. Žal je bilo vreme zelo slabo in ker je Toni sporočil, da prihaja hud naliv, naj malo počakamo, sem ta čas izkoristila za malo spanca v postelji. Ivo mi je hladil precej oteklo koleno in me zmasiral. Zaradi dežja se mi ni nič mudilo naprej in upala sem, da bo ponehal. Nadaljevali smo po treh urah mojega počitka. Vsi so me čakali, kar se mi zdi neverjetno – v tem vremenu bi človek samo pobegnil domov. 🙂 Z Andražem, Uršulo in Igorjem smo šli na Porezen, tam nas je Igor zapustil in po bližnjici šel proti domu. Nad našimi glavami pa strele, grmenje in dež. Uršula mi je kasneje priznala, da jo je bilo malo strah. Jaz sem imela toliko drugih bolečin, s podplati, žulji in kolenom, da strahu zaradi vremena sploh nisem mogla občutiti. Znočilo se je in malo smo iskali poti po tracku, večkrat seveda ubrali napačno pot. Ponoči se je težje orientirati, sploh v slabem vremenu in slabše markirani poti. Marjan Zupančič je klical Mihaelo Tušar in jo prosil, da nas pospremi od Bolnice Franja proti Idriji – na tem mestu se ji še enkrat zahvaljujem, saj bi brez nje imeli velike težave z orientacijo in iskanjem poti. Ponovno se mi je na nočni etapi pridružil Brane Mišmaš ter dva iz Žirov, ki jih je pripeljal Toni. Za Hani je v glavnem skrbela njena sestrična Miša. V tej občasno deževni, brozgasti noči nas je proti Idriji pohajkovalo sedem čudakov. 🙂

nočna proti planini Razor

Petrovo Brdo

Porezen

Ermanovec

8.dan: Malo pred polnočjo so nam na Ermanovcu pripravili dobrodošlico z županom Poljanske doline – Milanom Čadežem na čelu. Prikorakala sem v Ivojevih gojzarjih, da sem vsaj nekaj trenutkov imela suhe noge. Okrog šeste ure zjutraj smo prispeli v Idrijo, nasproti sta nam prišli Anita Gnezda Rupnik in Nina Frelih. Naši so vsi spali, zbudila sem jih in prosila, da za eno uro zaspim, saj se mi blede od utrujenosti. Tadeja je poskrbela za moje spremljevalce, skuhala kavico in pred Hoferjem so se utaborili. Vedela sem, da moram čimprej naprej, zaradi dežja, ki bo popoldan spet močnejši. Z Andražem, Nino in Anito smo nadaljevali proti Hleviški planini. Od moje podporne ekipe so dobili navodila, da mi morajo vsako uro dati žlico carice in punci sta to nalogo zelo resno vzeli – Andraž je še vedno pridno mešal napitke, žličke Carice pa so bile vsakič bolj polne. Nekje v začetnem delu poti proti Golakom so se nam priključili Jure Šuligoj s Stašo in njeno mamo. Vseskozi me je skrbelo za Andraža, z menoj je hodil vse od Bogatina, tudi sam pokasiral žulje in bil že vidno utrujen. Komaj sem ga prepričala, da je določene dele ostal v kombiju, si spočil noge, ter se vsaj malo naspal. Pred Golakom sta se Nina in Jan zamenjala. Z menoj je šel Jan in jaz v njegovih supergah, s katerimi je zmagal na Dalmaciji ultra trail-u. Preobuvala sem se namreč na vsake 2-4 ure, v suhe superge, odvisno kje smo se lahko srečali s Tonijem. Pot do Čavna mi kar nekako manjka v spominu – čutila sem strašno utrujenost in nisem več našla humorja, ki sem ga bila sposobna prejšnje dni. Do Predmeje sem se komaj privlekla, a tam so me čakali Lucija Krkoč z družino in verjetno so prav oni krivci, da sem ponovno “oživela od mrtvih”. Z menoj so šli na Sinji Vrh in Toni je sporočil ostali ekipi, da grem še danes naprej čez Javornik. Javornika si nikakor nisem želela pustiti za “zajtrk ” – vremenska napoved je bila obupna, vso noč hudi nalivi in močna burja. Tadeja se je umaknila in šla spat, kasneje mi je priznala, da me ni mogla videti, kako utrujena grem naprej, da bi ona šla samo še spat. Pridružili so se mi Ožbej Marc, Benjo Plezalec in Renato Lešnik in Aleksander. Ob devetih zvečer, kot je bila napoved, nas je zajelo močno deževje in strele, ki so na srečo bliskale horizontalno nad nami. Na Javornik sem sicer z dobrim tempom prispela s predzadnjimi atomi močmi, spust pa nimam pojma kako sem preživela – od bolečin in agonije sem imela občutek, da bom kolabirala. Vzpodbujali so me, da zdržim do Podkraja, kjer me čaka postelja. Samo še ta misel na posteljo me je držala pokonci in na Ivojeve čudežne prste, ki mi bodo z masažo razbile bolečine v spodnjem delu hrbta oz.medenici. V postelji sem ostala 9 ur. Zunaj je tako pihalo in deževalo, bili smo v skrbeh, da nam prevrže avtodom.

IDRIJA

proti Golakom

Ivo in Tadeja skrbela tudi za moje spremljevalce

…dež …

z Andražem, Anito, Juretom in Stašo

.. pot…

vso pot me spremlja 1

proti Predmeji …

oskrba žuljev

pred vzponom na Javornik

na Javorniku

 

9.dan: Nikoli mi ni zmanjkalo motivacije, da ne bi mogla do cilja, na tem mestu pa mi je zmanjkalo motivacije, da bi pot nadaljevala prej … enostavno vrh glave sem imela dežja. Zjutraj sem šele po sedmi uri pot nadaljevala z Matejo Duh in Renatom Lešnikom proti Abramu, kjer se nam je pridružil tudi Mitja Volščanšek. To je bila zadnja etapa do morja … še zadnjih 100 km do cilja! Vmes so nas prišli pozdravit Marko Tratnik, Anže Šenk s par kolegi. Še vedno nas je občasno pralo, z Nanosa pa nas skoraj odpihnilo. Nismo mogli po strmi poti, ker je preveč izpostavljena burji. V Razdrtem sta me ponovno presenetili Drejka team, pridružila se mi je Klara Bajec z Gregorjem, Ožbejem in Nenadom. Prinesli so mi novo energijo in kar poleteli smo na Vremščico. Andraž mi je zaupal zgodbo, kaj je po izobrazbi in še kaj … čeprav ga je kasneje doma popolnoma zasulo delo, je vseeno vztrajal z menoj do morja. Neverjetno! V Škocjanskih jamah se je del ekipe poslovil, pridružili sta se pa Tadeja ter Anja Klančnik. Nadaljevali smo proti Artvižam in Slavniku, zadnjemu tisočaku. Na Slavniku nas je ob 22:30 pričakal Venčeslav Japelj s slastnimi palačinkami, ki jih je pripravila oskrbnica. Morala sem sezuti superge, Tadeja je še nekaj lepila okrog žuljev, ampak se več ni dalo pomagati, od stalne mokrote v supergih so se žulji tudi malo vneli, zato so bili boleči. Pred menoj je bilo zadnjih 6 ur pred ciljem. Toni mi je sporočil, da bodo njegovi pripeljali Hani na Debeli rtič. Ni mi bila ravno všeč ura prihoda v cilj, ampak sedaj več ni bilo izbire … želela sem priti pod devet dni, kar bo ob 6:05 zjutraj, veliko prej pa ne, saj bi bilo težje za Hani, že itak jo bodo budili sredi noči. V Podgorju sem si privoščila kar malo predolgo pavzo, nato pa z Uršolo in Tonijem nadaljevala proti Senožečam, Uršula naju je kmalu zapustila. Nisem bila najboljše volje. Jezna sem bila na Tonija, ker sem videla totalno razmetan in naložen kombi in Andraž ni imel mesta niti se normalno uležt in malo zaspat. Na Socerbu nama je nasproti prišel Silvo Karo (to je bilo enkrat sredi noči) in naju pospremil proti Tinjanu. Vmes so me presenetili Helena, Borut in Matjaž, Helena se nam je pridružila na tem zadnjem delu poti proti Debelemu rtiču. Imeli smo kar dober tempo v klanec, tako da nas je Mitja Volščanšek komaj dohitel, na Socerbu je malo zadremal. Kar od nekje se je prikazal še Tešky, vseh sem bila neznansko vesela, a moja utrujenost se je z vsakim korakom samo še stopnjevala. Prvič v življenju so mi bolj odgovarjali vzponi, spusti in ravnina so me ubijali. Luštna druščina je tako korakala skupaj proti mojemu cilju. Ankarana sicer ni bilo od nikoder … vleklo se mi je neskončno. In tam, v Ankaranu, sta me ponovno čakala Marko in Nataša iz Ljutomera! Noro … kar usule so se mi solze. Neverjetno, kakšni ljudje me obkrožajo! Sredi noči so me prišli pospremit do cilja… nekateri so že prejšnje dni prišli vmes … nimam besed za to hvaležnost! In na vrhu zadnjih stopnic do zadnjega žiga na Debelem rtiču me je čakala moja mala princeska … po poplavi solz, sva skupaj odtisnili zadnji žig moje neskončno dolge poti.

proti Abramu

iz Razdrtega

Škocjanske jame

Artviže

z Anjo Klančnik

Slavnik

Ankaran

cartanje z mojo punčko <3

zadnji žig v knjižici

zadnji žig – Debeli rtič

SKUPINSKA SLIKA z mojimi spremljevalci

V cilj sem prišla s časom 8 dni 23 ur in 36 minut, kar je nov ženski rekord Slovenske planinske poti in sem ena izmed treh žensk, ki je pot premagalo v manj kot 14ih dneh (kar se nenako smatra, da jo pretečeš in ne v celoti prehodiš). Doslej sta jo v tako kratkem času zmogli le Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik.

Še enkrat bi se rada zahvalila mojim trem sončkom, ki so brezhibno skrbeli za mojo varnost, oskrbo in preskrbo – Toni, Tadeja in Ivo! Velika zahvala moji mamici, ki mi zmeraj nesebično pomaga pri varstvu moje male Hani! Hvala vsem mojim dragim spremljevalcem (naštela sem vas 55!), ki ste bili z menoj na dnevnih etapah, nekateri tudi dlje časa. Hvala vsem, ki ste me preko sporočil in FB spremljali in mi pošiljali pozitivne misli! Hvala Comett-u za finančno podporo projektu, hvala atiju, Majdi in Marinu prav tako za finančno podporo ter kupcem moje majice za prispevek. Brez vaše pomoči, bi šlo veliko težje! Hvala! <3

This entry was posted in: , ,
Tags: , , .
Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories