Category: slovenska planinska transverzala

SLOVENSKA PLANINSKA POT 2018

Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in celo na svetu, ob Knafelčevi markaciji označena s številko 1. Poteka od Maribora do Ankarana preko Pohorja, Kamniško Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, Cerkljansko Idrijskega hribovja, Nanosa, Vremščice, Slavnika do morja. Dolga je 600 km in obsega 45.000 višincev vzponov ter prav toliko spustov. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh. Glede na dobro fizično pripravljenost v letošnjem letu, se mi je zdelo realno, da pot končam v manj kot desetih dneh. Seveda je bilo vse v veliki meri odvisno od vremena, hrane in odsotnosti poškodb. Glavna želja je bila, da tokrat sploh pridem do cilja, ne glede na dneve in čas. Pred štirimi leti sem se že podala na SPP, a sem jo po spustu s Triglava neuspešno zaključila.

moja ekipa: Ivo, Tadeja in Toni (s Hani)

1.dan: V Maribor sem se odpeljala s Tonijem in Marjanom Zupančičem v petek zvečer in prespala v šotoru blizu izhodišča. V soboto 18.8.2018 ob 6:05 sem se še v družbi Nina Fijačka, Veliborja Jovanovića, Bena Krone in Marka Kosija podala proti Mariborski koči, kjer sem odtisnila svoj drugi žig v knjižico (prvi žig na samem startu ob tabli). Občutki v začetku so bili kar intenzivni. Podajala sem se na pot, kateri ni bilo videti cilja … morje je neznansko daleč, sploh če moraš čez veliko naših prekrasnih vrhov. V prijetnem kramljanju in ob srečevanju s kar nekaj poznanih ljudi je čas mineval izredno hitro. V Slovenj Gradcu sva ostala sama z Marjanom in v zmernem tempu lepo napredovala proti Uršlji Gori, Slemenu, Smrekovcu in Loki pod Raduho. Ker sem se odlično počutila, sva prvo etapo zaključila na planini Vodol, malo pred Loko, kjer naju je lahko pričakal Toni s kombijem. Ob polnoči, po 18ih urah in dobrih 100 kilometrih sem se na hitro stuširala pod zvezdami in leže pojedla večerjo. Tudi Marjan je kar padel v šotor, saj se mi je pridružil direktno po družinskem potovanju v Turčiji in službi. Sam je SPP končal že dvakrat v rekordnem času, bil mi je izvrsten spremljevalec, le Toni mu je preveč naložil nahrbtnik, tako, da je tudi sam bil utrujen po prvi etapi. Privoščila sem si 4 ure počitka in še v temi nadaljevala na Raduho.

start v Mariboru

s Tonijem

tekaško čez Pohorje

Nino, Beno in Velibor

Sleme

2.dan: Marjan je bil z menoj do Robanovega kota, kjer me je že čakala moja zvesta podporna ekipa: Toni, Tadeja Krušec in Ivan Carin z avtodomom, moja prijatelja čebelarja iz Zagreba. Čakal me je lavor hladne vode za namakanje nog, masaža nog izpod spretnih prstov Tadeje in Iva ter topel obrok. Pričeli smo z oskrbo prvih žuljev. Marjan je odpeljal najin kombi na Jezersko, Toni pa šel z menoj na dolgo etapo čez Kamniško Savinjske Alpe. Že po par metrih sva ubrala napačno pot, preveč v desno po asfaltu v hrib. Skupen začetek slab, konec dober – imela sva se čudovito, veliko je bilo časa za pogovor, že dolgo nisva bila toliko časa sama, Toni pa je ob težkem nahrbtniku našel še veliko volje za razne štose na račun mojega slabšega apetita. Po hribih me je preganjala kača palačinkarica (v folijo zavite palačinke, sestavljene v kačo). Popoldne okrog tretje ure smo se na Okrešlju dobili s Tadejo in Ivom (prišla sta iz Logarske doline) z novo pošiljko vode in nekaj hrane ter skupaj šli do Kranjske koče na Ledinah. Sama sva ubrala pot naprej na Koroško Rinko (Križ), na vrhu pa zaradi slabih markacij in nepripravljenosti nisva vedela kako naprej. Najprej sva šla na še eno Rinko, nato šla nazaj in nekako našla pot proti Skuti. Toni mi je očital, da se izgubljava zato, ker ne dovolim, da bi poklical kakšnega domačina oz.poznavalca, da bi se nama pridružil in po tej situaciji sem mu dovolila, da vso logistiko in podporo ureja sam, brez moje vednosti. Zvečer ob deseti uri sva prespala v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Spala sem 5 ur.

Raduha

Kocbekov dom na Korošici

Koča na Loki

Skuta

kača palačinkarica 🙂

osvežitev nog, Robanov kot

 

3.dan: Še v temi, ob 4:50 sva stala na vrhu Grintavca in nadaljevala proti Kočni, Češki koči na Spodnjih Ravneh ter Jezerskemu, kjer sta naju z avtodomom in najinim kombijem čakala Tadeja in Ivo. Privoščila sem si topel tuš, namakala noge, jedla božansko zelenjavno piščančjo juho in uživala v masaži. Toni je nadaljeval z menoj še na Storžič in do Doma pod Storžičem, kjer sta me čakala bivši rekorder SPP Klemen Triler ter Karmen Klančnik Pobežin. Nekje na vzponu proti Storžiču me je na vratih ene brunarice čakalo sporočilce : Gremo Katka, Srečno! J+B+tačke, na drugi strani pa napis: rekord SPP je tvoj. Še zdaj ne vem, kdo mi je to pustil. Kdorkoli je bil, hvala, kar poneslo me je do vrha! Na Kriški gori sta se nam pridružila še Barbara in Mark, v Tržiču pa nova energija samih legend: Ajda Radinja, Luka Mihelič ter Žiga X Gombač. Sama sem bila že kar utrujena, iz Dobrče proti Roblekovemu domu se mi je neznansko vleklo. Sem bila pa v izjemni družbi in ob zgodbicah Žige X je čas hitreje mineval. Luka nas je okrog polnoči pospremil iz Begunjščice po Smokuškem plazu proti Zelenici. “Čist porno” bi se kar strinjala z Žigom. 🙂 Na Zelenici me je čakal Toni, oskrbnik pa mi pokazal pot do kopalnice, kjer sem se lahko stuširala. Zelo utrujena sem spala 4 ure. Toni me je skušal premamiti s čimveč hrane preden sem padla “v komo”, mi zmasiral noge, zjutraj pa oskrbel žulje.

Grintovec

Skuta

Storžič

Tržič

Koča na Dobrči

 

4.dan: Na Stol sta vodili dve poti, Toni je izbral tisto, ki je sprva šla v klanec proti Vrtači in se spustila in meni se je zdelo, da greva nekam daleč naokrog. To pot so mu predlagali, ampak jaz sem si v glavi ustvarila, da greva po najdaljši in najbolj zahtevni poti in padla v jok. Začela se mi je poznati utrujenosti in bila sem občutljiva, to občutljivost sem si pa predvsem ob Toniju privoščila pokazati tudi navzven. 🙂 Do Prešernove koče na Stolu sva prišla 8:20, za vogalom pred kočo pa me čakala od os popikana Nataša in Marko iz Ljutomera. Nekje sta stopila na osje gnezdo. Prelepo presenečenje, ki me je poneslo vse do Golice. Za njiju so to bile nove poti, za kar sem bila posebej zadovoljna, da jima je bila pot všeč. Vmes smo sicer reševali moj desni palec, pod katerim se je nabrala voda in je odstopil. Na srečo je Toni dan prej obiskal lekarno in kupil Hipermangan (kasneje smo uporabljali propolis) za dezinfekcijo. Spust do Rožce in do Mojstrane mi je že bil mukotrpen, a smo malo po tretji uri uspeli priti v Mojstrano do avtodoma. Ujela nas je ploha, kot že dan prej na Kamniškem sedlu. V glavi sem si ustvarila načrt, da danes grem še do Staničeve koče oz.Kredarice, nato pa zaspim. Prijatelj Franci Teraž je prišel z neobetavnimi novicami o vremenu za naslednji popoldan, tako, da sem morala pot nadaljevati čez Triglav, Razor in Prisojnik do Vršiča. Privoščila sem si tuš, namočila utrujene podplate v hladno vodo, pojedla topel obrok in se počasi pripravila za odhod v Julijce. Toni se je odpeljal domov za cele tri dni, da je bil doma s Hani. Prve štiri dni je najina princeska bila z mojo mamo, a je morala naprej v službo. Priznam, da me je na tem mestu objela strašna tesnoba. Kako neki mi bo uspelo do Vršiča, če sem že sedaj tako utrujena? Telo je na to tesnobo reagiralo, da sem nenormalno veliko jedla in pila … tako sem se vsaj fizično podkrepila, da me ni zmanjkalo. Moja ekipa je tukaj bila številčna in niso dobro komunicirali med seboj, zato sva proti Staničevi koči šla sama s Francijem Teražom, Kristi in Brane pa imela vso mojo opremo, čelko … in bila neznano kje. S Francijem sva pridobila žig v Staničevi koči in šele po poti proti Kredarici zagledala dve lučki, ki prihajata proti Kredarici. Vsa sreča, saj sem bila brez vsega, razen Winforce napitkov in gelov, ki jih je imel Franci. Od prvega do zadnjega dne so prav Winforce napitki bili moja glavna preskrba s kalorijami. Na Kredarico sva prispela ob 21:30, trdno sem zaspala za 25 minut, dokler nista prišla za nama Kristi in Brane z ogromnima težkima nahrbtnikoma. Pred polnočjo smo sami stali na vrhu Triglava – bilo je čarobno!

z Natašo

Golica, jaz, Nataša in Marko

Mojstrana

oskrba žuljev

Vrata, priprava na Julijce

Dom Valentina Staniča

nočni Triglav, s Francijem, Branetom in Kristijem

 

5.dan: Power sleep na Kredarici me je čisto obnovil. Uživala in z lahkoto sem šla na vrh, kot potem čez Plemenice do Luknje. Kristija in Braneta je oviral nahrbtnik in na Luknji sva ju s Francijem ponovno čakala, kar sem izkoristila za kratek počitek v horizontali. Vsekakor je vedno bila varnost na prvem mestu! Nekako se mi je “mudilo” do Kriških podov, kjer me je čakala odprta koča in postelja, ampak ni bilo mogoče hitro napredovati … malo sem bila jezna, ker je Toni tako zelo natovorili Kristija z mojo opremo. Hudo mi je bilo zanj, ker je nosil toliko stvari. Ob 4:35 zjutraj sva le prispela do koče in za dobri dve uri zaspala. V mislih me je preganjalo vreme, zato sem sama malo po sedmi uri zjutraj šla proti Razorju, s Kristijem se bova pa kasneje dobila na sedlu in nadaljevala skupaj proti Prisojniku. Vzela sem bidon, telefon in knjižico. Na srečo sem poznala zadnji del vzpona na Razor in sem vedela kaj pričakovati, kljub temu so se mi rahlo tresla kolena in potočila sem solzico – edini del na SPP-ju, kjer me je bilo strah. Toni je izvedel, da nam gre bolj počasi, ker je Kristi sam z menoj in ima preveč opreme, zato mi na pot iz Vršiča poslal Ivoja, ki me je čakal nekje pod vrhom Prisojnika s hrano in vodo. Kristi si je tako lahko skrajšal pot in šel direktno na Vršič. Z Ivojem sva potočila par solzic in se objemala, po žličkah me je pital s CARICO – medenim proizvodom mešanice propolisa, cvetnega prahu in meda, ki mi je v naslednjih dneh dajala energijo. Kmalu na sestopu je začelo deževati, morala sva biti zelo pazljiva po spolzkih skalah. Ob treh popoldne sva prispela na Vršič. Pričakovala me je tudi Pika, ki nas je za malo zgrešila na Prisojniku. Sledila je rutina: tuš, kosilo, masaža, spanje za dobri dve uri. Ob šestih sta prišla Matjaž Čampa in Borut Rojc, ki sta me pospremila na nočni Jalovec. Imeli smo se prelepo in razen težkega, dolgega spusta do Trente, imam vse v čudovitem spominu. Na Vršiču mi je Matjaž ponudil njegove superge, za več kot številko večje, saj sem svoje že težko obula. Vse do Ankarana sem potem hodila v njegovih supergah, naslednji dan je Helena dostavila še dva starejša para.

Kriški podi

Prisojnik

okrepčevalnica na Vršiču

z Borutom in Matjažem proti Jalovcu

Jalovec

 

6.dan: Okrog pol štirih zjutraj sem se vlegla v posteljo na ovinku v Zadnjico. Matjaž in Borut sta spala (bolj slabo) v avtu, ki ga je Tadeja prepeljala iz Vršiča v Trento. Logistika je zmeraj laufala v nulo! Zjutraj smo se Matjaž, Borut, Tadeja in jaz odpravili proti Prehodavcem in sedmerim jezerom. Borut in Tadeja sta prvič bila na sedmerih, kar mi je bilo v veliko zadovoljstvo, da smo skupaj hodili po verjetno najlepšem delu Slovenske planinske poti. Pri Koči na Triglavskih jezerih sem sicer imela veliko krizo zaradi bolečih žuljev. Ponovno me je rešil Matjaž – imel je ravno še dva Compeed obliža. Nekje proti Komni sem se prvič zamislila, kako bom ta večer iz Krna opazovala morje in da se dejansko približujem cilju, čeprav je še zmeraj neznansko daleč. V tem momentu sem izgubila tla pod nogami in ker sem imela pripasane pohodne palice na roko, se nisem mogla ujeti. Močno sem se udarila v skalo z zunanjim delom levega kolena. Padla sem v hlipajoč jok, Matjaž, ki je bil ob meni, si je pa verjetno mislil, da je to moj konec. Bolečina v kolenu je zasenčila prejšnje težave z žulji, kar naenkrat jih več ni bilo. Nekako prispemo do naslednjega žiga – do Koče pod Bogatinom ob 14:30. Na srečo si vzamemo par minut postanka, da pojemo palačinke, medtem nas punca, ki sedi zunaj vpraša, ali nas čaka en fant noter!? Nobeden ni nič vedel o tem, gremo povprašat in res se javi Andraž, ki je malo zaspal za mizo, medtem ko nas je čakal. Bil je v navezi s Tonijem, poznal sicer ni nobenega osebno, a me je prišel malo pospremit, “najverjetneje do Petrovega Brda” je rekel. Andraž je izjemno zanimiv, pozitiven fant in njegova družba me je povrnila nazaj “med žive”, pozabila sem na svojo bolečino. Pri Planinskem domu pri Krnskih jezerih nas je že čakal Ivo, ki bo šel z menoj do Krna in planine Razor, zapustili pa so me Matjaž, Borut ter Tadeja. Ivo se znajde in pri oskrbnikih dobi par kilski paket graheca kot obhladek za moje koleno. Odlično razpoloženi se podamo proti Krnu, zadnjemu dvatisočaku, kjer je Andraž priskrbel konkretno okrepčevalnico in že predhodno pustil veliko hrane in stvari. Malo po sedmi uri zvečer prispemo do koče, gospa oskrbnica me zelo prijazno oskbi, postreže odlično joto v topli kuhinji s sveže pečenim kruhom in mi postelje posteljo v prostoru, kjer spi tudi ona, saj bi v skupnih ležiščih bilo preveč glasno. Ivo mi zmasira boleče mišice in podplate, zaspimo do polnoči, razen Andraža, ki sploh ne zatisne oči.

sedmera jezera, Ledvička

ekipa, da te skipa 🙂

hlajenje kolena pri Krnskih jezerih

slovo in gasa proti Krnu

Krnsko jezero

Gomilščkovo zavetišče na Krnu

 

7.dan: Ker nisem reagirala na bujenje, sta me pustita spati še dodatne pol ure in iz koče smo krenili malo pred eno zjutraj. Sledila je dolga etapa do Planine Razor, markirana 7 ur hoje, na planini Dobrenjščica pa je na ključnem razcepu manjkala markacija in smo šli v napačno smer ter izgubili 40minut, preden smo prišli na pravo pot. Tako smo šele ob pol sedmih zjutraj prispeli do planine Razor, kjer nas je kar nekaj časa že čakal Šuligoj Igor. Ivo se je poslovil, mi trije z Andražem pa smo šli proti Voglu, Rodici in Črni prsti. Igor mi je prinesel opornico za koleno, ki mi sicer ni nič koristila. Na Črni prsti sem si nekako zasilno ovila povoj pod kolenom (potrebovala bi levinov trak). Vmes nas je na hitro prišel pozdravit Uroš Feldin. Na Rodici je bilo neverjetno veliko planik, verjetno bolj slabo obiskan hrib. Andraž je prevzel totalno oskrbo nad menoj, mi redno mešal in podajal moje napitke Winforce ter me opominjal, da moram na vsaki dve uri spiti tudi shake. Skušala sem pojesti tudi čimveč Winforce gelov z okusom lešnika, če mi pa kdaj ni šel, ga je z veseljem načel Andraž, saj mu je bil dober. Na Črni prsti sta nas Nives in Dejan pogostila s predobrimi testeninami, medtem pa se pridružil še Martin Štendler. Toni je čisto preveč skrbel zame, čeprav od daleč. Ujela nas je nevihta, čisto premočeni smo prišli do Petrovega Brda. Tukaj pa presenečenje – Drejka team. Žal je bilo vreme zelo slabo in ker je Toni sporočil, da prihaja hud naliv, naj malo počakamo, sem ta čas izkoristila za malo spanca v postelji. Ivo mi je hladil precej oteklo koleno in me zmasiral. Zaradi dežja se mi ni nič mudilo naprej in upala sem, da bo ponehal. Nadaljevali smo po treh urah mojega počitka. Vsi so me čakali, kar se mi zdi neverjetno – v tem vremenu bi človek samo pobegnil domov. 🙂 Z Andražem, Uršulo in Igorjem smo šli na Porezen, tam nas je Igor zapustil in po bližnjici šel proti domu. Nad našimi glavami pa strele, grmenje in dež. Uršula mi je kasneje priznala, da jo je bilo malo strah. Jaz sem imela toliko drugih bolečin, s podplati, žulji in kolenom, da strahu zaradi vremena sploh nisem mogla občutiti. Znočilo se je in malo smo iskali poti po tracku, večkrat seveda ubrali napačno pot. Ponoči se je težje orientirati, sploh v slabem vremenu in slabše markirani poti. Marjan Zupančič je klical Mihaelo Tušar in jo prosil, da nas pospremi od Bolnice Franja proti Idriji – na tem mestu se ji še enkrat zahvaljujem, saj bi brez nje imeli velike težave z orientacijo in iskanjem poti. Ponovno se mi je na nočni etapi pridružil Brane Mišmaš ter dva iz Žirov, ki jih je pripeljal Toni. Za Hani je v glavnem skrbela njena sestrična Miša. V tej občasno deževni, brozgasti noči nas je proti Idriji pohajkovalo sedem čudakov. 🙂

nočna proti planini Razor

Petrovo Brdo

Porezen

Ermanovec

8.dan: Malo pred polnočjo so nam na Ermanovcu pripravili dobrodošlico z županom Poljanske doline – Milanom Čadežem na čelu. Prikorakala sem v Ivojevih gojzarjih, da sem vsaj nekaj trenutkov imela suhe noge. Okrog šeste ure zjutraj smo prispeli v Idrijo, nasproti sta nam prišli Anita Gnezda Rupnik in Nina Frelih. Naši so vsi spali, zbudila sem jih in prosila, da za eno uro zaspim, saj se mi blede od utrujenosti. Tadeja je poskrbela za moje spremljevalce, skuhala kavico in pred Hoferjem so se utaborili. Vedela sem, da moram čimprej naprej, zaradi dežja, ki bo popoldan spet močnejši. Z Andražem, Nino in Anito smo nadaljevali proti Hleviški planini. Od moje podporne ekipe so dobili navodila, da mi morajo vsako uro dati žlico carice in punci sta to nalogo zelo resno vzeli – Andraž je še vedno pridno mešal napitke, žličke Carice pa so bile vsakič bolj polne. Nekje v začetnem delu poti proti Golakom so se nam priključili Jure Šuligoj s Stašo in njeno mamo. Vseskozi me je skrbelo za Andraža, z menoj je hodil vse od Bogatina, tudi sam pokasiral žulje in bil že vidno utrujen. Komaj sem ga prepričala, da je določene dele ostal v kombiju, si spočil noge, ter se vsaj malo naspal. Pred Golakom sta se Nina in Jan zamenjala. Z menoj je šel Jan in jaz v njegovih supergah, s katerimi je zmagal na Dalmaciji ultra trail-u. Preobuvala sem se namreč na vsake 2-4 ure, v suhe superge, odvisno kje smo se lahko srečali s Tonijem. Pot do Čavna mi kar nekako manjka v spominu – čutila sem strašno utrujenost in nisem več našla humorja, ki sem ga bila sposobna prejšnje dni. Do Predmeje sem se komaj privlekla, a tam so me čakali Lucija Krkoč z družino in verjetno so prav oni krivci, da sem ponovno “oživela od mrtvih”. Z menoj so šli na Sinji Vrh in Toni je sporočil ostali ekipi, da grem še danes naprej čez Javornik. Javornika si nikakor nisem želela pustiti za “zajtrk ” – vremenska napoved je bila obupna, vso noč hudi nalivi in močna burja. Tadeja se je umaknila in šla spat, kasneje mi je priznala, da me ni mogla videti, kako utrujena grem naprej, da bi ona šla samo še spat. Pridružili so se mi Ožbej Marc, Benjo Plezalec in Renato Lešnik in Aleksander. Ob devetih zvečer, kot je bila napoved, nas je zajelo močno deževje in strele, ki so na srečo bliskale horizontalno nad nami. Na Javornik sem sicer z dobrim tempom prispela s predzadnjimi atomi močmi, spust pa nimam pojma kako sem preživela – od bolečin in agonije sem imela občutek, da bom kolabirala. Vzpodbujali so me, da zdržim do Podkraja, kjer me čaka postelja. Samo še ta misel na posteljo me je držala pokonci in na Ivojeve čudežne prste, ki mi bodo z masažo razbile bolečine v spodnjem delu hrbta oz.medenici. V postelji sem ostala 9 ur. Zunaj je tako pihalo in deževalo, bili smo v skrbeh, da nam prevrže avtodom.

IDRIJA

proti Golakom

Ivo in Tadeja skrbela tudi za moje spremljevalce

…dež …

z Andražem, Anito, Juretom in Stašo

.. pot…

vso pot me spremlja 1

proti Predmeji …

oskrba žuljev

pred vzponom na Javornik

na Javorniku

 

9.dan: Nikoli mi ni zmanjkalo motivacije, da ne bi mogla do cilja, na tem mestu pa mi je zmanjkalo motivacije, da bi pot nadaljevala prej … enostavno vrh glave sem imela dežja. Zjutraj sem šele po sedmi uri pot nadaljevala z Matejo Duh in Renatom Lešnikom proti Abramu, kjer se nam je pridružil tudi Mitja Volščanšek. To je bila zadnja etapa do morja … še zadnjih 100 km do cilja! Vmes so nas prišli pozdravit Marko Tratnik, Anže Šenk s par kolegi. Še vedno nas je občasno pralo, z Nanosa pa nas skoraj odpihnilo. Nismo mogli po strmi poti, ker je preveč izpostavljena burji. V Razdrtem sta me ponovno presenetili Drejka team, pridružila se mi je Klara Bajec z Gregorjem, Ožbejem in Nenadom. Prinesli so mi novo energijo in kar poleteli smo na Vremščico. Andraž mi je zaupal zgodbo, kaj je po izobrazbi in še kaj … čeprav ga je kasneje doma popolnoma zasulo delo, je vseeno vztrajal z menoj do morja. Neverjetno! V Škocjanskih jamah se je del ekipe poslovil, pridružili sta se pa Tadeja ter Anja Klančnik. Nadaljevali smo proti Artvižam in Slavniku, zadnjemu tisočaku. Na Slavniku nas je ob 22:30 pričakal Venčeslav Japelj s slastnimi palačinkami, ki jih je pripravila oskrbnica. Morala sem sezuti superge, Tadeja je še nekaj lepila okrog žuljev, ampak se več ni dalo pomagati, od stalne mokrote v supergih so se žulji tudi malo vneli, zato so bili boleči. Pred menoj je bilo zadnjih 6 ur pred ciljem. Toni mi je sporočil, da bodo njegovi pripeljali Hani na Debeli rtič. Ni mi bila ravno všeč ura prihoda v cilj, ampak sedaj več ni bilo izbire … želela sem priti pod devet dni, kar bo ob 6:05 zjutraj, veliko prej pa ne, saj bi bilo težje za Hani, že itak jo bodo budili sredi noči. V Podgorju sem si privoščila kar malo predolgo pavzo, nato pa z Uršolo in Tonijem nadaljevala proti Senožečam, Uršula naju je kmalu zapustila. Nisem bila najboljše volje. Jezna sem bila na Tonija, ker sem videla totalno razmetan in naložen kombi in Andraž ni imel mesta niti se normalno uležt in malo zaspat. Na Socerbu nama je nasproti prišel Silvo Karo (to je bilo enkrat sredi noči) in naju pospremil proti Tinjanu. Vmes so me presenetili Helena, Borut in Matjaž, Helena se nam je pridružila na tem zadnjem delu poti proti Debelemu rtiču. Imeli smo kar dober tempo v klanec, tako da nas je Mitja Volščanšek komaj dohitel, na Socerbu je malo zadremal. Kar od nekje se je prikazal še Tešky, vseh sem bila neznansko vesela, a moja utrujenost se je z vsakim korakom samo še stopnjevala. Prvič v življenju so mi bolj odgovarjali vzponi, spusti in ravnina so me ubijali. Luštna druščina je tako korakala skupaj proti mojemu cilju. Ankarana sicer ni bilo od nikoder … vleklo se mi je neskončno. In tam, v Ankaranu, sta me ponovno čakala Marko in Nataša iz Ljutomera! Noro … kar usule so se mi solze. Neverjetno, kakšni ljudje me obkrožajo! Sredi noči so me prišli pospremit do cilja… nekateri so že prejšnje dni prišli vmes … nimam besed za to hvaležnost! In na vrhu zadnjih stopnic do zadnjega žiga na Debelem rtiču me je čakala moja mala princeska … po poplavi solz, sva skupaj odtisnili zadnji žig moje neskončno dolge poti.

proti Abramu

iz Razdrtega

Škocjanske jame

Artviže

z Anjo Klančnik

Slavnik

Ankaran

cartanje z mojo punčko <3

zadnji žig v knjižici

zadnji žig – Debeli rtič

SKUPINSKA SLIKA z mojimi spremljevalci

V cilj sem prišla s časom 8 dni 23 ur in 36 minut, kar je nov ženski rekord Slovenske planinske poti in sem ena izmed treh žensk, ki je pot premagalo v manj kot 14ih dneh (kar se nenako smatra, da jo pretečeš in ne v celoti prehodiš). Doslej sta jo v tako kratkem času zmogli le Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik.

Še enkrat bi se rada zahvalila mojim trem sončkom, ki so brezhibno skrbeli za mojo varnost, oskrbo in preskrbo – Toni, Tadeja in Ivo! Velika zahvala moji mamici, ki mi zmeraj nesebično pomaga pri varstvu moje male Hani! Hvala vsem mojim dragim spremljevalcem (naštela sem vas 55!), ki ste bili z menoj na dnevnih etapah, nekateri tudi dlje časa. Hvala vsem, ki ste me preko sporočil in FB spremljali in mi pošiljali pozitivne misli! Hvala Comett-u za finančno podporo projektu, hvala atiju, Majdi in Marinu prav tako za finančno podporo ter kupcem moje majice za prispevek. Brez vaše pomoči, bi šlo veliko težje! Hvala! <3

Ogledni turi po SPP

3. april : Petrovo Brdo – Porezen – Bolnica Franja – Kladje – Ermanovec – Bevkov Vrh – Sivka – Ledine – Idrija. 47,5 km, 2600 +, 3068 -, 8 ur 30 min.

Dan se je začel zgodaj, ob 6:05 sva že imela avtobus iz Idrije proti Mostu na Soči. Toni sploh ni zatisnil očesa do jutra, zaradi pivovarskih obveznosti. Par minutk po prihodu z avtobusom, sva že imela avtovlak iz Mosta na Soči proti Podbrdu. To logistično popotovanje je bila ena sama avantura…na avtobusu so mulci navsezgodaj imeli cel žur, en je igral na harmoniko, ostali toliko da niso plesali. Na avtovlak sva prišla zadnje sekunde, saj nisva vedela, da je to dejansko najin vlak – z enim majhnim vagonom na repu vlaka. V Podbrdu sva štopala in ustavil nama je prvi avto ter naju zapeljal do Petrovega Brda. Prijazen možak, sva pa poslušala, da tečt 100 km in delat takšne ogromne ture po hribih vsekakor ni zdravo za telo. Na Petrovem Brdu sva slekla povrhnje hlače in vetrovko, udarila z rokami petko in se nasmehnila dnevu… jutro je bilo strašno mrzlo, pod ničlo. Sončni žarki so že prijetno božali prezeblo telo, a ozračje je bilo še zmeraj hladno, ampak ko tečeš, ti je po par minutkah že čisto toplo. To turo sem izbrala, ker je bil napovedan sončen, jasen dan in sem si želela spočiti oči in “nahraniti” svojo dušo s panoramskim razgledom na naše najvišnje vrhove. Porezen je nudil res bajen razgled, pot je bila krasna, sicer še precej snega, a sva kmalu nataknila majhne derezice, s katerimi sva nato čisto suvereno tekla tudi po pomrznjeni podlagi. Pot do Bolnice Franje je minila hitro, čudovita mehka gozdna podlaga, en del pa je bil težje prehoden zaradi podrtih dreves. Načeloma je pot odlično markirana, a bolj za pohodnike kot za tekače. Nemalokrat manjkajo markacije prav na ključnih odcepih, kjer moreš izbirat med večimi smermi in seveda nama običajno uspe, da izbereva ravno napačno. Iz Bolnice Franje sva nadaljevala proti Ermanovcu in Bevkovem vrhu. Tukaj sva si privoščila daljšo pavzo, saj sem se počutila nekam izčrpano. Pomalicala sva, kar mi je kmalu povrnilo moči. Že od daleč sem videla vijolične lise na poljih, a nisem vedela kaj bi to bilo. Ko sva bila okrog Bevkovega vrha, sem videla, da so to ogromna polja spomladanskega žafrana vijolične barve. Obisk Bevkovega vrha je ravno v tem času najlepši, kar sem kasneje prebrala, prav zaradi žafranov. Tako kot pohod na Golico v mesecu maju, zaradi narcis. Najina pot je bila markirana za 17 ur 30 min planinske hoje. Čas sva razpolavljala, s tem, da sva imela vmes tudi pavze, nekajkrat sva iskala pravo pot, saj sva bila brez track-a, orientirala sva se zgolj po markacijah in opisu iz knjige SPP. 
Iz Sivke proti Ledinam je bilo precej asfalta, drugače pa celotna pot izjemno tekaška in lepa, po planinskih poteh. Problem je, da, ko si na SPP, tukaj verjetno ne moreš več tečt, saj je za teboj že izjemno dolga in težka pot. Pred teboj pa, glede na fizično stanje in hojo, je še pravtako izjemno daleč do morja, čeprav se zdi, da si že blizu cilja. 
Ljudi, ki sem jih videla na poti, lahko preštejem na prste ene roke. Iz Ledin sem mislila, da sledi le še spust do Idrije in sva “doma”, v kombiju, kjer naju čaka postelja, hladno domače pivo, hrana in počitek. Pa se je pot še kar vila v klanec, zelo strmem. Spust je pa tudi bil kar zahteven, strm. Ampak ratalo nama je, v Idrijo sva prišla z nasmehom. Jaz, lačna kot volk, sem napadla taščino orehovo potico. Zapeljala sva se v Koper, kjer sva zaključila ta prelep dan.

na vlak…Most na Soči
štart, kam? seveda gor v hrib 🙂
pot na Porezen

Koča na Poreznu

Porezen

pot do Bolnice Franje
Bolnica Franja

skrita opazovalnica v skalah 

čudoviti žafrani
Bevkov Vrh

čemaž
od daleč prihajava 🙂
pod nama današnji cilj: Idrija
6. april: Senožeče – Vremščica – Škocjanske jame – Podgrad pri Vremah – Artviže – Markovščina – Skadanščina – Slavnik – Prešnica – Petrinje. 49 km, 1830 +, 1980 -, 6ur, 30 min.
Melanholija bi me kmalu zadržala doma, a ker sem vedela, da se po dveh turobnih, deževnih in mrzlih dnevih obeta sončen dan, bi ga bilo greh ne izkoristiti, zato sem se zjutraj po sedmi uri usedla v avto in se zapeljala v Petrinje (Kozina). Na parkirišču me je čakal Mitja, z njegovim avtom sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva štartala po primorskem delu SPP. Jutro je bilo precej raztrešeno, tako kot minula noč, in bi kmalu pozabila v Mitjatovi Ibizi ključe od mojega avta, ki naju je čakal na cilju v Petrinjah. Nekako si nisem mogla predstavljati, da bi prišla do cilja in šele nato ugotovila da sem brez ključev, zato sem se zahvalila višjim silam za to opozorilo! 🙂 Z nasmehom in židane volje sva tako stekla na Vremščico. Spet prekrasni razgledi vse naokrog, kar naju je kar poneslo proti Škocjanskim jamam. Navdušena nad potjo, ki je spet zelo tekaška. Ves čas sproščeno kramljava, kilometri pa kar letijo, čas do cilja se zmanjšuje. Cilj seveda ni končni cilj, ampak vsaka etapa. Tokrat ne zbiram žigov, sem le na ogledni turi. Enkrat, upam, da že letos poleti, se bom ponovno podala na to izjemno zahtevno in neskončno lepo pot v celoti.
Najprej do Artviž, nato do Slavnika… vmes pomišljam, da se pot malo vleče, a pravzaprav se nad pričakovanji znajdeva na vrhu Slavnika, kljub vsem pavzam vred. Na Slavniku spet brije burja, zato hitro “pobegneva” v dolino, v koči še prej natočiva usahnjene bidone. Koča je nabito polna ljudi. Čudovita pot vodi iz Slavnika, še bolj čudovito in posebno jo naredi naletavanje snega… najprej sem mislila, da so to kaki beli cvetovi, a se je izkazalo, da je res sneg… Zna se zgoditi, da bo poleti tukaj izjemno vroče in bom še kako mislila na te blagodejne snežinke! 🙂 Sledilo je par kilometrčkov iz Prešnice do najinega cilja, a resnično je celotna pot minila izjemno hitro, dobrih 6 ur. Planinske hoje je za 14 ur. Padel je predlog, da se okrepčava v gostilni Mahnič, kjer menda varijo domači pir… ni me dvakrat treba prepričevat, za domač pir sem pa vedno! 😉 Odmislila sem, da zgledava skrajno čudno med ljudmi, lepo oblečenimi za praznično kosilo. Dejansko sem se počutila mnogo bogatejše od ljudi v prostoru, v večini s premnogimi odvečnimi kilogrami, čeprav sem imela s seboj le par evrov v plastični vrečkici od robčkov, z umazanimi supergami in ne ravno najlepših dišav. 🙂 Ampak za seboj nešteto lepih razgledov in novo izkušnjo, kar človeka res obogati. Postregli so nama vrhunsko hrano, imajo ogromne porcije za nizko ceno ter seveda odličen domač pir. Par steklenic sem ga vzela za domov, za Tonija, ki se ta dan žal ni pridružil skupnemu teku. Hvala Mitja za družbo in spremstvo na turi! 
Start v Senožečah
pogled na Nanos v ozadju

Vremščica
imam eno samcato željo… zvon je pozvonil…upam, da se mi le-ta izpolni

proti Slavniku…

vetroven vrh na Slavniku
v ozadju Snežnik, osamelc z belo kapico 🙂
v ozadju morje in cilj SPP, v Ankaranu.

Peš iz Maribora na Triglav, po slovenski planinski transverzali

Na žalost ne morem blog post-a naslovit z “Peš iz Maribora do Ankarana”, kajti “projekt” prehoditi/preteči celotno slovensko planinsko pot (SPP) v enem kosu, nisem uspešno zaključila. Po petih dnevih, po približno 270-ih km prehojene poti sem morala končati to prekrasno doživetje zaradi preobremenitve stegenske mišice. Na pot sem prvotno nameravala že julija, a ni bilo možno, zaradi velike količine snega v visokogorju. V službi so mi omogočili spremembo dopusta, kar sem jim zelo hvaležna! Takrat julija sem tako vzela samo en teden dopusta in sva s Tonijem v zadnjih dnevih splanirala plan B. Odpravila sva se s kombijem proti Makedoniji, vmes pa tekla na najvišji vrh vsake izmed držav bivše Jugoslavije, razen na Triglav, ki nama je “ostal” v sklopu SPP. 
Še nekaj dni po odstopu se nisem mogla sprijazniti z razpletom. Nič drugega ni imelo smisla, kakor biti peš na poti proti Ankaranu. Pripravljena nisem bila ne psihično kot ne fizično, to sedaj vem. V štartu si nisem niti malo predstavljala kaj me čaka. Sem pa prijetno presenečena. Sem mislila, da bom imela večje težave s psiho, a motivacije in volje mi ni zmanjkalo niti za trenutek. Sedaj vem, da pot zame ni nedosegljiva in jo zmorem prehoditi, samo več kilometrov potrebujem v nogah, sploh pa pred tem parkrat opraviti trening v visokogorju zaradi težkega skalnatega terena. Nekaj pa morem spremenit tudi v načinu mojega (ne)prehranjevanja med napori. Vrhovi, ki sva jih pretekla v sklopu Yu turneje, so bili v večini vsi zelo tekaški, ni bilo toliko skal in težkega terena. Nimam dovolj utrjenih mišic za tek v dolino. 
Nasploh sem neskončno uživala in kljub neuspehu, sem doživela zelo močno izkušnjo. Zadnji vrh najinega julijskega popotovanja sva dosegla, ampak tam, v Luknji, tudi zgodbo približno 600 km dolge poti proti Ankaranu v sredo zvečer zaključila.
1. DAN: Startali smo v soboto 2.8. malo čez šesto uro zjutraj. Istočasno sta se podala na pot en fant in punca, pohodnika, z malo večjimi nahrbtniki, kot so bili naši. Upam, da sta srečno prispela na cilj. Boris je za naju reskiral cel vikend, naju peljal v Maribor, prestavil avto v Slovenj Gradec in popoldan tekel z menoj čez Uršljo goro do Slemena. Verjetno si ne more misliti, kako zelo sem mu hvaležna za njegovo dobrosrčnost! Tako je Toni lahko tekel z menoj prvih 65 km čez Pohorje, od Mb do SG. Zjutraj nam je srečno zaželel Igor Šalamun in nas pospremil prvi kilometer poti. S kolesom se nama je pridružil Denis Koren, a je moral na žalost predčasno zaviti nazaj, saj je bil teren pretežaven za kolo. Denis hvala za družbo in podporo! Tekla sem zelo lahkotno, saj sem bila popolnoma brez teže. Toni mi ni pustil nositi niti ene stvari, tako sem ostala tudi brez telefona in nisem toliko fotografirala, kot običajno. Dan je bil krasen, sončen, minil je izjemno hitro. Pot je povečini bila zelo dobro markirana, imela sem tudi track v uri, tako, da možnosti izgubiti se, skoraj ni bilo. No, kljub temu sva z Borisom na poti iz SG na Uršljo goro parkrat malo zašla zaradi nepozornosti. Ampak treba si je malo popestriti dogodke, če ne, ni zanimivo. 😉 Ta dan sem pretekla dobih 80 km ter 4000 višinskih metrov, na poti sem bila 15 ur. Prespala sem na Slemenu v kombiju. Že prvi dan sem sploh pri spustu iz Kop čutila bolečine v levem kolenu, isto kot nazadnje na tekmovanju na Lavaredo Ultra Trail. Legenda slovenskih ultramaratoncev, Stane Barber, Tonijev prijatelj, me je pričakal na Slemenu in mi pokazal, kako naj oskrbim koleno – zalepim trak na dolečenem mestu pod kolenom. Poškodba je značilna pri daljši obremenitvi in pri teku v dolino in da se jo s tem načinom preprečiti. Naj ne bi bilo nič hujšega. Kmalu se poslovi in mi zaželi srečno pot. Čaka me vroč tuš, speljan iz večjega kanistra z tuš ročko na strehi kombija ter zagrnjen s cerado – intimnost popolnoma zagotovljena! 😉 Sicer me je razjezil gospod oskrbnik koče, ker je že ob devetih zaklenil vrata, čeprav je bilo dogovorjeno, da bo en naš član prespal v koči. Mogla sem malo znoret, da so se uredile vse stvari. Oz., da je Toni vse uredil! 😉 Tako je tudi Boris bil deležen vročega tuša, obilne porcije testenin z jurčki, ki jih je Toni nabral po Pohorju, nenazadnje pa se je dobro naspal v postelji v koči in ne zunaj v šotoru, jaz sem pa dobila potreben žig v svoji knjižici.
ob šestih na štartu v Mb

prvi žig v knjižici, Mariborska koča, Pohorje
Denisova slikca, Srce Sloveniji
Toni bi lahko bil poklicni gobar 😉
Kope
Boris me je spremljal iz Slovenj Gradca na Uršljo goro, do Slemena.
2. in 3. DAN: Spala sem dobrih šest ur, v preteklem tednu sem bila dvakrat dežurna v službi (to pomeni 21 ali več ur delovnika v kosu), nisem se uspela dovolj dobro naspat in sem kot že tolikokrat, utrujena šla na štart. Ob petih zjutraj sem se še zadnjič privila k Toniju v topel objem in sama stekla v mrak. Prvo uro in pol sem tekla do Smrekovca, kjer me je čakal Pero. Oz. sem jaz njega pričakala na kavici – šel mi je nasproti, a me vmes zgrešil, ni pričakoval, da bom tako hitro pri koči. Uživala sem sama zjutraj na poti in obujala prekrasne spomine iz Koroških 24, ki sva jo nedavno pretekla s Tonijem – ta del poti je namreč enak poti K24. Misli so bile malo obremenjene in fokusirane na bolečino v kolenu pri teku v dolino, ki čez noč ni nič izzvenela. Medtem, ko sem čakala na Peroja, sem z Leukoplastom zalepila mesto pod kolenom, okrog in okrog, kot mi je predlagal Stane Barber. Sicer sem bila prepričana, da ta trak ne bo vredu, saj ni nič elastičen in me bo pri gibanju preveč rezal v kožo. Drugega pa nisem imela. Ampak sem bila presenečena nad izzidom, saj je trak zgleda dal močno oporo kolenu, čutila ga sploh nisem in tekom dopoldneva več ni bilo ne duha ne sluha o kakršnih koli bolečinah. S Perojem sem izredno uživala, prevzel je vso skrb nad menoj, v svoj nahrbtnik je preložil vse moje stvari, tako da sem spet bila brez teže. Skoz sva se pogovarjala, dan je bil prekrasen, temperature taprave za tek. Začuda ni bilo nobenih muh, najedla sva se pa borovnic, ki jih je bilo na pretek. Celotno pot sem poznala, razen zadnjo uro in pol teka od Koče na Grohatu do Robanovega kota ne. V knjigi SPP sem brala, da je ta odsek bolj malo shojen in tudi slabše markiran. Midva nisva imela težav in niti enkrat nisva zašla. Po kakšnih devetih urah skupnega teka sva malo po tretji uri popoldan prispela v Robanov kot, kjer sta naju čakala Boris in Toni s kosilom (no, to je malce olepšano napisano, kajti že drugič sem “malo ven padla”, saj kljub naročilu še ni bilo skuhanih testenin) 😉 Toni me je čakal, pripravljen, da me pospremi čez Kamniško Savinjske Alpe, vse do Jezerskega. Že tukaj sem bolj malo pojedla, naslednje dni se je pa količina zaužite hrane tako drastično zmanjšala, da ni vredno omembe. Sem si pa privoščila mrzlo pivo! 😉 Velika napaka, ki sem jo naredila – nisem se silila s hrano, pač nisem imela apetita in bolj malo jedla, nisem polagala pozornosti na hrano, čeprav me je Toni skoz opominjal naj jem in jem. Boris nama je zapeljal kombi do Jezerskega in šel domov pakirat za na morje. Peter je dan, katerega bi naj preživel s prijatelji na kolesarjenju, kar se zmenijo enkrat letno, preživel z mano in me pospremil čez Koroško. Ta dan bo ostal v nepozabnem spominu! Hvala Pero! S Tonijem sva skupaj nadaljevala proti Korošici. Nič me ni več bolelo, počutila sem se fantastično. Pod vrhom Ojstrice naju je sicer skoraj ujala nevihta, za par minut sva se skrila pod eno skalo in čakala ali bo začelo bolj deževati ali ne, a sva kmalu šla naprej. Kar bo pa bo! Imela sva dovolj cunj za preoblečt, nič hudega, če bi naju ujel dež. Le bliskanja, grmenja in strel si v hribih ne bi želela. Ampak vse je šlo mimo naju, razkrilo se je zvezdnato nebo in tako sva počasi napredovala čez Tursko goro in Skuto (prvo soočenje s prečenjem snega, Toni je s cepinom delal stopinje). Prenočila sva v bivaku, bila sva sama, v trenutku zsem zaspala kot ubita, pokrita z večimi odejami. Zbudijo me sončni žarki skozi okno. Zajtrkovala sva ter se odpravila naprej na kavico v Cojzovo kočo. Zelo prijazni so v kočah, sploh v visokogorju. Slikamo se z oskrbnikom, ožigosam knjižico ter greva naprej proti Grintavcu. Pot kmalu mine in že z vrha občudujem vrhove, ki sva jih prehodila ponoči. Nor občutek! Kakšna krasna noč je za nama, oba sva zelo zadovoljna, imela sva se res lepo. Čisto nič obremenjena, počasi sva hodila, bilo je tako romantično. <3 Spust iz Grintavca ter pot naprej čez Jezersko Kočno nimam ravno v najboljšem spominu. Zdel si me je kar zahteven teren in pot se je vlekla in vlekla. Čakalo naju je še eno prečenje snega pri Kočni, ki pa mi je vlil strahu v kosti. Toni je obšel sneg po melišču, jaz pa sem na vsak način vztrajala, da grem čez po snegu, s cepinom. A zadnjih par metrov se prevesi v hujšo strmino brez narejenih korakov v snegu. Toni me je začel snemat, jaz pa sem se čutila zelo ogroženo. Nisem več bila zbrana, “vpila” sem na Tonija, naj me neha snemat, nakar mi je zdrsnilo. Ujela sem se na cepin in nekako zlezla naprej, a kolena se mi šibijo še nekaj časa, solz pa tudi ne morem potlačiti. Ob dveh popoldan sva pritekla na Jezersko, preobula sem se in oskrbela noge (žuljev ni bilo, sem pa imela odrgnjeno kožo na petah, zaradi stalne mokrote v supergah čez moker teren po Pohorju in Koroški) ter tekla sama naprej proti Storžiču. Toni je bil utrujen, predvsem zaradi teže ruksaka – nosila sem svoj nahrbtnik čez Kamniške, a vse težje stvari in pijačo je nosil on. Te poti do Storžiča nisem poznala, a je dobro markirana in ni bilo težav. Le odcep iz glavne ceste bi sigurno zgrešila, če me ne bi usmerjala Iztok in Toni iz avta. Na Kališču so se čudili, da bom šla še na vrh Storžiča, saj vreme ni ravno idealno. Navdušena oskrbnica mi da banano, breskev in isostar za popotnico. Kave nisem imela časa spiti, saj so oblaki že zajemali vrh Storžiča in sem želela čimprej naprej. Vrh je bil popolnoma v megli, a na srečo ni deževalo. Na celi poti od Jezerskega naprej nisem srečala niti enega pohodnika. Nadaljevala sem proti Koči pod Storžičem, kjer me je čakal Toni. Počutila sem se še zmeraj dobro in pri močeh, gospod oskrbnik pa je napovedal lepo noč, zato po krajšem postanku nadaljujem čez Tolsti vrh in Kriško goro do Tržiča. Če bi lahko popravila napako, bi prenočila v Koči pod Storžičem in ne bi rinila naprej. Dovolj dolg dan oz. dva sta bila. S tem, da sem zvečer ob enajsti uri prispela v Tržič, sem dosegla svoj maksimalen plan. Zadnji dve uri sem hodila po temi, iz vseh smeri se je bliskalo in nekje v oddaljenosti že grmelo. Tonija je skrbelo zaradi vremena, večkrat mi je poslal sporočilo, mene pa so bolj “plašile” živali na poti, kot vreme, hodila sem med kravami in ovcami, posledično so se mi zaradi soja naglavne svetilke nenehno zaletavale muhe v obraz. Zadnjo uro sem kar precej spustila v dolino (prejšnji dan sem bila na poti 22 ur, imela 4 ure pavze v bivaku ter ta dan hodila 16 ur) in že komaj čakala topel tuš ter spanje, pa še nevihta se je čist razdivjala, vse naokrog nad menoj se je bliskalo ves čas. To je bila verjetno moja druga in usodna napaka – ne bi si smela privoščiti hitro teči v dolino. Takoj pri cerkvi, ko sem prišla iz gozda, me je čakal moj Toni, obljubljen tuš, večerja.. tuširala sem se že v dežju. Med vsakih grižljajem hrane sem zaspala, Toni me je nenehno mogel prigovarjati naj jem in ne spim. Pojedla sem izredno malo, par tortelinov. Celo noč je deževalo, vem da je bil za menoj strašno dolg dan, praktično dva dni in brez budilke sem spala, dokler se sama od sebe nisem zbudila in dokler ni nehalo deževati. 
2.dan s Perojem čez Koroško do Robanovega kota
Raduha
…in s Tonijem naprej čez Kamniške Alpe do Jezerskega
Kocbekov dom na Korošici
Ojstrica
Ojstrica za nama
sončni zahod pod Ojstrico

zbiranje žigov ponoči 🙂

3.dan, jutro v bivaku pod Skuto

Cojzova koča, in naprej na Grintovec

Grintovec

Češka koča

4. DAN: Zbudila sem se večkrat ponoči, poslušala kako dežne kaplje udarjajo ob streho kombija in se vsakič veselo privila k Toniju. Ob šestih zjutraj, morda malo kasneje sem se dokončno prebudila. Počivala sem sedem ur, verjetno si bo kdo mislil, da je to malo, ampak jaz se večinoma vedno tako zgodaj zbujam in  težko spim naprej. V kombiju je takšen raztur, komaj najdem stvari za oblečt, ne najdem kruha, ne vem kaj naj jem za zajtrk, pa grem kar brez zajtrka, ker me tako razjezi ta nered. Vzela sem ene tiramisu piškote in jih počasi žvečila celo pot na Dobrčo. Tekla sem naprej proti Begunjščici ter Zelenici. Tudi to pot sem že poznala iz enega neuspelega poizkusa Tržiških 24, tako da sem tekla čisto neobremenjeno. Nekje na poti me pokliče Toni in me razveseli z novico, da me na Zelenici pričakata Maja in Iztok in me bosta pospremila čez Stol do Golice. Čas mi spet izredno hitro mine. In tako spet minejo ure, brez da bi kaj konkretnega zaužila. Na vrhu Begunjščice me spet pričakajo gosti oblaki megle in nič razgleda. 🙁 V koči na Zelenici moj ruksak vzame Iztok in po krajši pavzi tečemo skupaj naprej. Zelo uživam, ko sem sama, ampak tudi družba je zmeraj dobrodošla in sem vesela, da sta si vzela čas zame in šla z menoj. Ravno ta del poti je bil najtežji, saj nas je pri sestopu iz Stola ujela megla, začelo je deževati, veter pa se je tako okrepil, da nas je kar z mesta prestavljalo občasno. 🙂 Jaz sem bila v skrbeh zaradi Maje in Iztoka, zakaj sta ravno v tej situaciji z menoj, a ni bilo potrebe, čeprav nas je nazeblo, smo se imeli luštno vse do konca. Te štiri ure, koliko smo bili skupaj, so minile neverjetno hitro. Kmalu smo zagledali kombi, Toni je bil pripravljen, da me pospremi čez Golico do Dovja, pred tem pa mi je dal za jest soljen kuhan krompir in zaseko. 🙂 Iztok se je kar smejal, ko sem se najedla in vrnila zaseko, zgledalo je, kot da se je nisem niti pritaknila. Kako mi je sedaj žal, da se nisem bolj “posiljevala” s hrano. Slabe pol ure prej, preden smo prišli do Tonija, sem naenkrat začutila stegensko mišico in čudno sem začela tečt. Vse bolj me je bolelo. Pri kombiju sem se umaknila, si namazala nogo in se masirala, skrbet me je začelo, kako bo to šlo naprej. Poslovili smo se, njiju je že pošteno zeblo. Kombi sta odpeljala v Dovje, midva pa naprej proti Golici. Na oznaki je pisalo še 30 min. do Koče pod Golico. Z mojim tekom pa je tukaj bilo konec. Prvič sem prosila Tonija, da mi gre on v kočo po žig, jaz pa sem počasi hodila naprej. Na Golico sem že stokala in zelo trpela. Da ne govorim kakšna kalvarija se je šele začela od vrha Golice naprej! Greben se je noro vlekel, naredila se je noč. Mislila sem, da bova v dveh urah v dolini, to pa se je raztegnilo na skoraj pet ali šest ur, sploh ne vem natančno. Pot je naenkrat postala slabo označena, neshojena, lovila sva se kam in kako. Imela sva track od Marjana Z., a ura bo vsak čas ugasnila, saj je bila baterija čisto prazna. Lutala sva po tistem grebenu in od Rožce naprej sva zgrešila smer, nekako direktno v dolino bi morala, midva sva pa šla še naravnost in potem ofroad po trekersko iskala smer, da bi prišla na Marjanov track, ki je bil dobrih sto metrov nižje. Spet sva imela blazno srečo. Tik preden je ura dokončno “umrla”, sva našla pravo pot, široko, bila sva na tracku, spet sva se znašla po karti. No, jaz ne, jaz nisem imela pojma kje sva in kam greva, noga mi je pobirala vso energijo, komaj sem se premikala. Večinoma sva hodila samo še v dolino, kar me je bolelo za znoret. Pa še zaspanost me je popadla in sem hodila kot zombi kamor je Toni rekel. Enkrat sem rekla, da ne morem več in za par minut zaspala na mehki zemlji v gozdu, pokriti z listjem. Toni se ni sekiral za to, ta čas je nabral jurčkov za večerjo in še za zajtrk, z naglavno svetilko ob enajstih zvečer. Šla sva počasi naprej, a jaz sem bila v vse večji agoniji, zadnje pol ure, uro sva počasi tekla po makedamski cesti in sem samo jokala, hlipala, kot še nikoli v življenju. Enkrat sva naposled zagledala kombi. Odmaknila sem vse škatle in ves nered, ki je še zmeraj vladal na postelji, da sem imela tisti slab meter prostora, da sem se vlegla. Toni naju je iz Dovja odpeljal na dvorišče Francija Teraža v Vrata, kjer sva prespala. Ura je bila okrog pol dveh ponoči, Franci naju je čakal in prišel pozdravit. Še on mi je dal lekcije o tem kako morem jest in še enkrat jest, pa da mi naj Toni skuha juho. Zmenimo se, da se bom dobro spočila in najedla, jutri pa naju bo pričakal v Luknji in pospremil naprej. Malo zadremam in že mi Toni pomoli vročo juho. Ponoviva zgodbo prejšnjega večera, vsak grižljaj hrane spet zaspim. Najdem še pa nekaj moči, da se zunaj stuširam. Tudi Toni je bil zelo utrujen ta večer in zelo se mu zahvaljujem, za vse, kar je naredil zame na celi poti, sploh pa ta dan. Namazal mi je še noge, mi naštimal elektrostimulator na mišice, jaz sem medtem že spala. Ta dan sem hodila 18 ur.

kaos v kombiju
4.dan: prvi hrib, Dobrča zjutraj

iz Zelenice do Golice z Iztokom in Majo
ponoči težave z nogo, pa sva si vzela čas za gobarjenje;)

5. DAN: Spala sem brez budilke, a se ob svitu že zbudila. Če bi lahko zvrtela čas nazaj, bi si vzela cel dan na off. Problem so bile stegenske mišice – “bremze” in popolnoma nič drugega. Dokončno sem se prebudila malo po šesti uri, šla v gozd na wc in veliko lažje hodila kot prejšnji večer. Odločila sem se, da grem kar naprej. Toni me je zapeljal nazaj v Dovje, kjer sem prejšno etapo končala. Počasi sem tekla po dolini Vrat, prvič v vseh dnevih šla na fb in objavila, da kljub včerajšnjim težavam, pozitivno nadaljujem proti Triglavu. Po makedamu in cesti je šlo super, malo sem čutila mišice, a nič hujšega, normalno sem tekla. Spet pa se je začela kalvarija, ko sem zagrizla v skale. Vsak korak je bil boleč, iz minute v minuto se je spet stanje samo slabšalo. Toni je prišel par ur za menoj, saj je imel toliko opravkov s pakiranjem in pospravljanjem kombija. Pred tem, na parkirišču pred Aljaževim domov so me čakale pečene ribice in krompir za malico. Strašno dolgo sem hodila na Triglav in iz Triglava. Franci nama je prišel nasproti, dobili smo se na Kredarici, spili pivo. Jaz sem pojedla topel obrok in nekaj pudingov, ki jih je Toni nosil zame, saj to je zraven banan bila edina hrana, ki mi je teknila. Skupaj s Francijem smo šli čez Plemenice do Luknje. Imel je namen z nama na Kriške pode, a ker se nam je tako ustavil korak zaradi mene, smo v Luknji spili še eno pivo, ter se poslovili. Na meni pa je ostala odločitev, ali naprej na Kriške pode ali nazaj v Vrata in domov? Mene je srce vleklo naprej, a izrazi in izjave tako Francija kot Tonija, sta mi dala vedet, da v takem stanju ne morem naprej, da sem preveč upočasnila, pred menoj pa je dolg in praktično najtežji del pot. Rabila bi vsaj dva dneva počitka (verjetno bi še to bilo premalo, ker potem sem še dva dni komaj hodila tudi doma) in sem kalkulirala, da bom, če sploh bom, v Ankaranu šele konec naslednjega tedna in potem takoj naprej v službo…čez deset dni pa že v Francijo na UTMB. Vse skupaj je bilo preveč. Misli so bile polne kaosa. Šla sem nazaj v Vrata do avta, čeprav sem komaj prišla dol, nisem mogla dvigovat nog več kot za par centimetrov. Toni me je zvlekel na melišče, kao da bom na tačin šparala mišice in šla lažje, jaz sem pa mislila, da bom umrla od bolečin v stegnu. Po ravnem sem še lahko šla, skale pa mi niso dale koraka. Pred menoj so bili še celi Julijci in zelo dolga pot proti Primorski. Ne morem opisati žalosti, ki sem jo čutila. Prav tega dela sem se najbolj veselila. Vremenska prognoza za prihodnje dni je bila odlična, skoz sonček. Še toliko bolj sem bila razočarana, ker se mi je vse ostalo tako lepo poklopilo.

Imam tako dobre prijatelje, izjemno nesebične in krasne ljudi okrog sebe, nekateri so me tokrat res presenetili. Veliko jih je bilo odstotnih, na dopustu, drugače vem, da bi bili z menoj! Bo pa priložnost naslednje leto, kajti spet se bom podala na to izjemno pot… moja duša ne bo mirna, dokler ne prehodim v kosu celotne poti od Maribora do Ankarana in ne pridobim vseh žigov v Dnevniku s slovenske planinske poti.
Hvala Viti Trebnje za superge Saucony Xodus, ki so se v skalah odlično obnesle. Hvala vsem, ki so me spremljali na poti in hvala za vse vzpodbudne besede preko sporočil! Imela sem najboljše spremstvo – Tonija. Počutila sem se izredno varno, tudi če sem tekla sama, je “bdel nad menoj”.  Za vse je poskrbel, kar je bilo treba, in še več. Hvala <3 moj za vse, kar si naredil zame!!
Čeprav sem žalostna, ker se mi ni izšlo, sem pa po tej izkušnji bogatejša, naučila sem se ogromno in doživela še več!

Luknja, mesto odločitve
Franci Teraž nama je delal družbo na Triglavu

dnevnik samo do polovice zapolnjen z žigi, Triglav, zadnji vrh.

Spet sva morala izbrati plan B. Na morje, ampak kam? Šla sva v Paklenico na obisk k Borisu in Minki ter Perotu in Darinki. Nameravali so v Ankaran ob mojem zaključku, a ker se to ni zgodilo, sva midva šla do njih. 😉 Oba sta me prve dni spremljala na SPP. Prve štiri dni sem bila velik kup nesreče in za mojo melanholijo se opravičujem mojim prijateljem. Moje srce je enostavno bilo drugje. Peti dan, ko se mi je že “mešalo” od počitka in brezdelja, sva s Perojem šla plezat v Paklenici, šesti dan pa sem že tekla in vse je bilo vredu. V sledečih dnevih sva šla s Tonijem na Vaganski vrh na sončni zahod in prespala v bivaku Struge. Ob ognju pred kočo, kockanju ter slastnih krompirjih, pečenih v žerjavici, sem se končno izvlekla iz potrtosti in se sprostila. Zadnje dneve sva preživela na idiličnem mestu v kampu Rača pri Sv. Juraju, sparkirana čisto na obali. Čistila in sušila sva vreče jurčkov in lisičk, ki sva jih nabrala na Velebitu, Toni je lovil ribe, jaz pa brala prekrasno knjigo Tineta Miheliča – Klic gora. Zgodaj zjutraj sva tekla. Bila je prelepa izkušnja in na koncu mi je le uspelo najti notranji mir. Naposled sem uživala tudi v brezdelju in v ponedeljek zjutraj šla v službo polna elana in spočita.

Se vidimo prihodnje leto na slovenski planinski transverzali. Upam, da bom takrat dopust preživela na slovenski obali! 😉

plezanje s Perojem v Paklenici

proti Vaganskem vrhu iz Rujna, pogled na Paklenico
po šestih dneh počitka je spet zaživel srček na pohajkovanju na Vaganski vrh
Vaganski vrh, najvišji vrh Velebita, 1757 m

prespala sva v bivaku Struge. Zvečer ob ognju metala kocke in pekla krompir…čudovit večer <3
zadnje 3 dni preživela v kampu Rača pri Sv.Juraju. Romantika. Zasidrana praktično na obali 😉
Gore me tudi na morju kličejo…čudovita knjiga: Tine Mihelič; Klic gora.
na morju sva imela en kup dela z gobami 😉
v slabi uri nabrala dve polni vreči gob v bukovem gozdu na Velebitu
tukaj se je pa čas ustavil <3

sušenje gob na strehi kombija 🙂

Categories