Category: knap trail

4. Novoletni Knap trail

Na Knap trailu sva do sedaj bila s Tonijem prisotna še vsako leto, ampak samo na drugi izvedbi sva tekla oba. Lansko leto sem ga zgolj mesec dni pred porodom spremljala z avtomobilom, letos sva pa vlogo spremstva zamenjala. Malo po peti uri zjutraj me je pred hišo pobral Brane, Toni in Hani pa sta še sladko spančkala vse do našega starta ob sedmi uri v Trbovljah pri gostišču Brin. Prijavljena sem bila na forhajersko (64km in 3400 višincev) razdaljo. Glede na to, da ne treniram skoraj nič klancev, če pa že, po naših malih kucljih naberem največ 1000 metrov, ni bilo druge varijante zame … le še dober mesec me loči do Transgrancanarie, kjer bo treba premagati 125km in 7000 višinev! Ja, in ta slednja številka me precej skrbi. Na Knapu jih je bilo pol manj in bilo jih je ogromno! 🙂 

Štartali smo v mraku, a čelke nisem potrebovala. Že kmalu v začetku zakorakamo v blato, uf to še bo avantura taprava, si mislim. Proti Sveti Planini postaja teren še težavnejši .. sneg, koraki se nam vdirajo in upočasnjujejo ter megla, ki onemogoča sledenje ozkim rdečim trakovom, kar je markacija naše forhajerske poti. Smo skupaj z Perojem in Markom Kavzarjem, kar nekaj časa, lepo je bilo v njuni družbi. Hvaležna, ker mi je Toni zvečer na uro prenesel track, ga vključim in poti sledim po uri. Vsi vrhovi so v gosti megli in se je res težko orientirati. Pomagalo mi je tudi to, da sem v teh koncih že bila in vsaj približno poznala teren. 
Spust iz Čemšeniške je bil prava drsalnica po blatu in drsečih skalah in šla sem kot po jajcih, čeprav mi načeloma spusti kar ležijo. Lažje bi šla brez palic, le -te me na spustih še bolj ovirajo. Medtem mi zvoni telefon… ravno sta se z očetom odpravljala od doma proti Trbovljam, ampak ni govora, da se oglasim… teren ni dopuščal nepozornosti. Občasno sem se zamislila, da ko pridem v Trbovlje, bo to šele polovica poti, tako kot po kilometrih, tako po višincih… pa tudi ne bom še prav kmalu v Trbovljah, kjer sem dogovorjenja z podporno ekipo, če sta šele dobro štartala od doma, imata pa vsaj 40 minut vožnje. 🙂 Sicer pa mi je ta del poti neverjetno hitro minil in kmalu sem lahko zagledala mojega sončka, zamenjava sva bidon in par metrov je šel z menoj, toliko da si je po res grdem blatenem terenu umazal superge in naredi par slikic. Na trenutke mi je bilo tako vroče, da je kar lilo z mene, na trenutke je bilo vetrovno in hladno in res nisem vedela kako naj se oblečem. Na KT Lipa sem samo pomahala veseli druščini in pičila dalje proti Kalu, saj nisem potrebovala ničesar. Na makedamskem delu, ko sem ravno zahodila, sta se pripeljeta mimo Toni in njegov oče .. nato sem celo pot razmišljala, saj najbrž ne gresta z avtom po isti poti na Kal, kot mi, ker makedam postaja vse grši. Ampak ja.. šla sta po tej cesti, vmes je Toni kako podrto drevo umaknil, da sta prišla mimo, a varno sta prilezla do koče. 🙂 Na Kalu spet obupna megla in če ne bi že od daleč slišala glasnega navijanja in ragelj, ne bi vedela, da sem že tako blizu. Toni mi reče, da je čisto malo pred menoj Francesko in da sem absolutno šesta. Nasploh sem premalo popila in pojedla, makedamsko blago vzpenjajočo se neskončno dolgo pot, ki je sledila kmalu po tem, sem še sicer zmogla vso pretečt, nato pa se je moč in razpoloženje začelo prevešati navzdol. Vmes sem dohitel Frenka. Pred menoj je bil vzpon na Gozdnik, nato pa še na Mrzlico, jaz pa razmišljala samo še o tem, da imam pravzaprav dovolj. Punce so bile daleč za menoj, zato mi je vseeno bilo za čas, čeprav sem si nekako zamislila, da bi rada prišla v cilj pod osem ur. Že kmalu mi je bilo jasno, da tega ne bom dosegla. Mama mi je napisla sms, da je prvi  (Ivi Hrastovec) že v cilju. Nisem več gledala na track na uri, temveč postavitev, kjer so se odštevali kilometri in se spaševala, kdaj neki bo minilo teh zadnjih 10 km? Vlekli so se po polžje… Na mukotrpnem vzponu na Mrzlico sem zagledala četrtouvršenega … vau, a je to mogoče? čeprav sem se vlekla kot megla, Ivi pa je medtem v cilju pil verjetno že drugi pir. 😉 Nisem ga mogla ujeti, pravzaprav ga nisem niti poskušala. Na srečo mi tek v dolino ni predstavljal težav, tako da z Mrzlice je šlo normalo, ampak čisto vse še tako majhne klančke sem prehodila… za klanc ni bilo več niti atoma moči. Spust sem šla z rezervo, saj mi ni bil interes, da se za tistih nekaj minut totalno razbijem, v naslednjem mesecu bi še vseeno rada čimveč trenirala. Na koncu me je presenetilo, da sem prišla v cilj s časom 8 ur 7 minut, minuto za Matjažem Bajcem. Lahko bi bilo slabše. Bilo je celo 8 DNF-jev. Pričakala me je razposajena druščina in moj Toni. Priznam, da med tekom nisem veliko razmišljala o Hani, itak je v najboljši možni družbi svoje sestrice Zare in sestričen Miše, Lučke in Gaje. Ampak  po teku, ko sem se umirila, preoblekla ter spila zasluženo pivo, sem jo pa začela neznansko pogrešat. Prvič sva narazen za cel dan…so mi pa punce sporočile, da je vse v najlepšem redu in ob sedmih zvečer, ko smo še vedno čakali na razglasitev v ženski kategoriji, saj še ni bilo tretjeuvrščene v cilju, je Hani že spala. Imela je zelo naporen dan, tako kot mamica. 🙂 Ampak bilo je super in nedvomno se naslednje leto spet vidimo! Vsa čast Leonu in Tanji za organizacijo ter prostovoljcem za pomoč. Kot je Leon že prvo leto rekel: “More biti težko, saj ne more vsak biti forhajer!” 😉 Zmogli smo, zmagali smo, super smo!
Pa srečno in zdravo leto 2018! 
REZULTATI

iz Trbovelj na Kal
na Kalu
CILJ

noge po osmih urah v supergah
z Uršulo in Tejo

Začetek leta 2017

SILVESTROVANJE V PLANINSKEM DOMU PRI KRNSKEM JEZERU (1385 m)
Zadnje dneve decembra sem imela rahle pomisleke o svojem početju, a glede na to, da sem vsakodnevno brez kakršnih koli težav prehodila 1-2 uri hitre hoje, največkrat na domače Gradišče in/ali Pristavo, sva se s Tonijem odločila, da greva iz Lepene do Koče na Krnskem jezeru ter tam pričakava leto 2017 v družbi prijateljev. Res, da je zadnja stvar, ki bi si jo želela s helikopterjev v porodnišnico iz hribov, ampak kljub že visoki nosečnosti (35. teden), ni bilo nobenih znakov, da bi mala punčka že želela spoznati ta svet. Markirano pot 2 uri in 20 min iz parkirišča v Lepeni smo z Lauro in Robijem premagali v uri in 40 minut, sicer brez postanka, a tudi hiteli nismo. Ves čas sem poslušala svoje telo, da sem hodila v sproščenem tempu in brez naprezanja. Če vsak dan doma zmorem 400 višicev do Pristave, jih bom pa tudi teh 700 do koče. 😉 In res je šlo z lahkoto. V zadnjih 19-ih letih menda letos prvič ni nič snega na celotni poti do koče. Toni je pot izkoristil za trening in šel dvakrat gor in dol, da je tako prenesel še moj nahrbtnik. Ob enih popoldne smo že zelo dobro razpoloženi počivali v jedilnici koče, Robi in Laura ob zasluženem pivu, jaz ob gratis čaju – “bomo pa ja za nosečnico dobro poskrbeli” 🙂 Vsa čast prostovoljcem, ki so kljub težavam izpeljali silvestrski večer maksimalno uspešno! S Tonijem sva plesala, igrali smo pantomimo v dveh skupinah, večerjali in se zabavali. Malo pred polnočjo je večji del skupine šel do jezera odštevat sekunde do novega leta, midva z Robijem in Lauro pa smo se greli in nazdravili v koči. Bila sem zelo utrujena, od sedenja, od dolgega dneva, od vsega, zato sem kmalu po polnoči šla počivat v sobo, čeprav nisem bila zaspana. Punčka je cel večer zganjala akrobacije v trebuščku in verjetno je bila tudi ona že konkretno utrujena. Toni se mi je pridružil, stiskala sva se celo noč. Naslednji dan so Kristi, Miha in Joli mahnili na Krn z božanskimi razgledi, ostali pa se z avtom (razen Tonija, ki je spet izkoristil dan za trening in tekel) zapeljali do Vršiča in peš na Slemenovo Špico. Prekrasen dan, prekrasen začetek novega leta! Hvala prijatelji moji za družbo!
Slemenova špica, 1.1. 2017
jaz, Toni, Robi in Laura pa se grejemo v koči 😉
3. NOVOLETNI KNAP TRAIL, TRBOVLJE
Z novim letom 2017 sem v svojem življenju obrnila prav poseben list, popolnoma nepopisan, popolnoma drugačen. Po treh dneh dopusta, se mi je v petek 6.1. pričel porodniški dopust. V soboto  sem spremljala Tonija na Knap trailu, že tradicionalnem. Letos so najdaljšo traso – forhajersko, podaljšali na 64 km, premagati pa je bilo treba 3300 pozitivnih višinskih metrov. Napovedovali so polarni mraz in res je zjutraj ob 5:40, ko smo se vsedli v avto, števec kazal -13 stopinj. Vozil je Tonijev oče, sem pa zjutraj razmišljala, da bi skoraj lažje sama vozila, saj težko prenašam ovinkasto cesto čez Bogenšperk. V zadnjih dnevih čutim več utrujenosti, včasih me boli hrbet in čutim utesnjeno dihanje ob daljšem sedenju. Upala sem, da ne bo za naju z malo princesko dan prenaporen. 
Po startu ob sedmi uri smo se zapeljali na njihovo prvo postojanko, na 10-em km, VRHE (planinska koča je bila zaprta, zato smo bili malo v dvomih, a smo sploh na pravem mestu). Na srečo sem imela track in mapo, tako da sem vedela, da smo na pravi poti. Kmalu zagledam Ivija, 6 minut za njim pa Tonija in Nina Fijačka. Toni mi naroči, naj nekako izoliram bidon, saj mu je zmrznila voda. Odbrzi naprej proti Čemšeniški planini, mi pa na naslednje mesto, nekje na 25-em km pod Sveto Planino. Grejemo se v avtomobilu, zunaj je še vedno -8 stopinj. Časa imamo veliko. Najprej zagledam eno punco in fanta iz krajše proge (očitno vodi punca absolutno), nato pa Marijo Trontelj, Petra Macuha in še tri v tej skupini. Zmedena sem, in ni mi čisto jasno kaj se dogaja, ampak nekaj ni prav… pa nismo menda Ivija in Tonija zamudili, saj smo že dolgo časa tukaj na tem mestu? Takoj pokličem Tonija, ki je odlično razpoložen, sploh se ne pritožuje nad mrazom, le kapo bo moral zamenjati, ker je čisto zledenela. Takoj mu je jasno, kje je peterica zgrešila in si za kakšnih 7 km skrajšala pot (niso šli na Čemšeniško planino). Žal mi je bilo, da se jim je to zgodilo, sploh Marija je z veliko prednostjo vodila v ženski kategoriji. Zagledam tudi Ivija, 13 minut za njim pa Tonija. Tast se po mojem malo čudi, da Toni že kar precej zaostaja za prvim, a mu povem, da je to čisto pričakovano, da to še nič ne pomeni. 🙂 Naslednjič se vidimo v Trbovlju pri tovarni Iskra, kjer si zaželi le wc papirja. Tukaj se kar preveč zaklepetam s Klavdijo, Klaro Bajec in Bogojem in med vožnjo do Koče na Kalu me malo stisne panika, da bom na naslednji okrepčevalnici zamudila Tonija. Sicer ima vse potrebno s seboj, dovolj napitkov, tudi gelov. . Zgodilo se je tako, da sem na Kalu, po osmih minutah v avtu zagledala Tonija, zamudila pa Ivija in tako nisem mogla sporočiti zaostanka. Počuti se še vedno odlično, zebe ga ne, geli so sicer čisto trdi, a tudi ta problem sproti rešuje, da ga zatlači pod telefon in ob kožo, da se vsaj malo ogreje. Naslednjič se bomo videli šele na cilju. Mi smo se iz Kala po “strašnih” ovinkih čez Čeče zapeljali do Trbovlja, s tastom sva šla na obisk k njihovim prijateljem. Tonija sem pričakovala med 14-15 uro, zato se nič ni mudilo. A 10 minut pred drugo uro me pokliče, predvidevala sem, da iz vrha Mrzlice, kjer brzi proti cilju, a on me je spraševal, kje je pivo!? “Kako to misliš, kje je pivo, pa ja, da nisi že v cilju?” “Ja, sem ja!” in se reži. 🙂 O moj bog, zamudila sva ga v cilju!! Grozno, pa tako sem si želela, da ga pričakava v cilju, a očitno je v zadnjem delu proge brzel kot zmešan, sploh ko sta se tik pod vrhom Mrzlice srečala z Ivijem (na žalost je Ivi na tem mestu zalutal zaradi napačno prestavljenih trakcev in menda izgubil vsaj 5 minut). Spust sta imela na nož .. na vse, kolikor noge dajo, vseh 7 km iz vrha Mrzlice pa do cilja! Toniju je ratalo prednost obdržati, vendar za zgolj 16 sekund, Ivi se ni in ni vdal! Bravo obema, odlična sta! Lepo je bilo srečati tekaške prijatelje, z njimi poklepetati ter se okrepčati v gostišču Brin, kjer so res prijazni, jota in jabolčni zavitki so pa tudi bili božansko dobri! Čestitke vsem tekmovalcem, ki so tako pogumno in z nasmehom borbali v res izjemno nizkih temperaturah! Bravo!

NOSEČNIŠKO FOTOGRAFIRANJE

Naslednji dan, v nedeljo, sva bila dogovorjena s Tino Robba za “nosečniško fotografiranje”. Želela sem si lepih slikic s trebuščkom, za spomin na to prelepo obdobje in na srečo je Toni brez pomisleka ustregel moji želji. Ustvarila sem si nemalo skrbi, zaradi mraza in oblačil… kaj neki bom oblekla če bo tako mrzlo, pa še za  nedeljo je napovedano oblačno vreme. Toni je preštudiral vreme in sklenil, da moremo proti Primorski, kjer bo lahko celo kakšna stopinja nad ničlo in kjer se je kazala jasnina, drugod po Sloveniji je bilo vsaj -6 stopinj in oblačno. Moja želja je bila Gorenjska in razgledi na hribe, ampak nimaš kaj… predala sem se dogodkom in Tini, s katero smo se takoj dobro ujeli. Najprej sem doma na stopnišču pozabila veliko vrečko oblačil za fotografiranje, kar mi je kliknilo, ko sva že bila v Ljubljani. Toni se je samo nasmejal in brez pritoževanja zapeljal na izvozu za Bizovik in obrnil nazaj proti Dolenjski, Tini pa tudi ni bilo težko počakati dodatnih 40 minut, da greva nazaj domov po stvari. Omg…a sem lahko še bolj raztrešena? 🙂
Po poti smo si imeli tako veliko za povedat, tudi Tina je strastna trail tekačica in ljubiteljica narave ter hribov. Vzdušje je bilo res sproščeno in pripeljalo nas je do Socerba, čeprav smo bili brez konkretnega cilja, idej pa je bilo veliko. Skratka iskali smo sonce in čimvišje temperature in jih glede na razmere tudi našli. 🙂 V začetku sva bila kar malo nerodna in nesproščena, načeloma nisva ravno fotogenična in ne pozirava rada. Tina je z sproščenostjo in profesionalnostjo razbila napetost in vse je zlaufalo samo od sebe. Bilo je prav super. Hvala Tini za njen čas in prelepe fotografije, kolikor nama jih je do sedaj pokazala – se že veselim celotnega albuma. <3
behind the scene 🙂

Prvi vikend januarja 2017 se je končal perfektno … sicer sem bila konkretno utrujena od vseh dogodkov, vendar še toliko pri moči, da sem spekla slastno lazanjo in preživela družaben večer – obiskala sta naju Roko in njegova Katija iz Dalmacije, iz Omiša. Oktoberski dnevi na Dalmacija Ultra trailu, katerega eden izmed organizatorjev je bil tudi Roko, nama bodo obema s Tonijem za večno ostali v nepozabnem spominu. Za naju so poskrbeli kot za kralja in kraljico, v hotelu Damiani *****. Roko in Katija sta pri nama prespala dve noči, medtem si ogledala center naše prestolnice, Toni pa je poskrbel, da sta se tudi malo rekreirala… od jutranjega teka na Gradišče, do večernega spininga. 🙂 Bilo je res lepo in že se veselim ponovnega snidenja pri njih v prekrasni Dalmaciji. V mesecu decembru sta se poročila in želim jima srečen in trden zakon, poln ljubezni in spoštovanja!

Roko in Toni na jutranjem teku

2. Knap trail

Zadnja dva vikenda leta 2015 sta zame bila delovna, zato sem se neskončno veselila teh par prostih dni in silvestrovanja. To sicer ne pomeni, da so bili dnevi tudi mirni. Takoj v četrtek sva se zapeljala na Koroško, proti Domu na Smrekovcu, kjer smo silvestrovali. Ker so se Kristi, Miha, Pero in Joli malo zakalkulirali v času in razdalji, sva s Tonijem prišla v še prazno kočo, nikogar še ni bilo od naših, Toniju pa ni preostalo drugega kot da gre z menoj na sončni zahod na Smrekovec. 30 minut markirane hoje, to pa ja ne bi smelo biti preveč. V soboto (čez 2 dni) naju čaka precej dolg tek – Knap trail v Trbovljah z 47 km in 2700 pozitivnimi višinskimi metri. Mislim, da mu ni bilo žal, da sva skupaj pričakala zadnje sončne žarke v letu 2015, razgled je segal daleč, vse do Snežnika. Toni je kmalu omagal in prespal žurko, jaz pa sem se že drugič ta dan povzpela na vrh Smrekovca in s Kristijem ter Perojem tam dočakala polnoč… nazdravili smo, se polupčkali in strmeli v številne ognjemete v dolini. Čarobno! Pri hoji v dolino me je malo zaskrbelo, saj so noge bile težke kot kamen, čez dva dni pa tek …

sončni zahod na Smrekovcu, zadnji v letu 2015



V petek sem res pretežno počivala in se dobro naspala, ostali so se že zgodaj odpravljali na Smrekovc, midva sva se pa veselo tiščala drug k drugemu in ni se nama mudilo vstat. Zvečer, doma sva končno pogledala film Everest. V soboto je budilka vseeno prehitro zazvonila in bilo je treba v mrzlo jutro (-5 stopinj), na štart že praktično tradicionalnega Knap trail-a. Naslednje leto bodo celo tri razdalje (še Hajerska). Zelo pozno sva se odpravila od doma, še majčken zašla in zadnji hip ujela štart – Slavka je najine štartne številke že dala na stran, ker je mislila, da naju ne bo. Brez ogrevanja in še malo raztrešena, sem se pognala v daljši vzpon. Noge so bile težke, podplati zmrznjeni, cilj pa neskončno daleč. Najprej sem razmišljala o topli postelji doma, zakaj mi je tega treba, a naposled sem le ujela svoj ritem, neozirajoč se na druge in začela uživati v teku. Pot je bila super označena, stezice prekrasne za tek. Po ravnem in v dolino mi je šlo dobro, klance sem se pa mogla malo pomatrat. Nekaj odsekov je bilo precej zahtevnih, predvsem vzpon in spust na Gozdnik in Mrzlico. Vzdušje na okrepčevalnicah je bilo prijetno domače – sploh na Kalu in lovskem domu Podmeja, kjer je Marko imel svojo podporo glasnih navijačev! 🙂 Loreta in Urša Trobec sta takoj v štartu pospešile in naju z Marijo pustile za seboj. Kmalu sem ju popolnoma izgubila pred očmi in ves čas tekla z občutkom, da sta daleč naprej. Do glavne ceste za Trbovlje, ki smo jo prečkali, sem že dohitela Uršo, sploh na spustu sem videla, da imam še veliko rezerve. Na tej točki smo imeli šele 900 višincev in okrog 20 km, kar mi je dalo vedeti, da bo v drugem delu še kar nekaj vzpona. Pri naslednji okrepčevalnici so se mi kar učke izbulile, saj sem pred seboj zagledala še Loreto. Hitro sem jo dohitela. Pri domu na Kalu mi Slavka pove, da je Toni šesti, kar me začudi, a še doda: “Lepo gre po pameti! Še jih bo dohitel!” Sem sva pritekla z Markom Kavzarjem, z roko v roki, tukaj ga je prvič pričakal bučen sprejem njegovih prijateljev. Strmina na Gozdnik me je presenetila, a enkrat je bilo tudi tega klanca konec. Psihično sem se pripravila samo še na zadnjih cca. 500 višincev na Mrzlico, spust je pa itak šel sam po sebi, brez problema. Telefon mi zazvoni zadnjih nekaj metrov pred vrhom Mrzlice, Toni mi začne razlagat kako je dolgo časa tekel sam in nato dohitel Ivija in Grma, pa še ene tri, ki jih ni poznal, in pol prvi pritekel v cilj. 🙂 Hihi, kar nenavadno se mi je zdelo vse skupaj, čuden razplet, a sem bila zelo vesela. Tudi on ni mogel verjeti, da se praktično že spuščam v dolino in da mi ne manjka več dosti do cilja. Mama mi je poslala sporočilo, da je Loreta dobrih 20 minut za menoj, zato se mi nikamor ni mudilo. Toni mi je prišel nasproti, kot že tolikokrat. <3 S časom 5ur 39 min sem zaključila Knap trail.

Kmalu po prihodu najhitrejših v cilj, so bile razglasitve rezultatov. Analiza teka se je za nekatere zaključila zelo pozno, v gostišču Brin, kjer so nas lepo sprejeli in pogostili z ješprenom v kruhovi šalčki. Tudi Stezičarja smo smeli degustirat. Leonu sem rekla, da bi lahko bil malo prizanesljivejši do nas in v štartu speljal najprej kakšen ravninski kilometer in ne takoj v klanec, pa je odgovoril: “Pot more biti težka, saj ne morejo vsi biti “forhajerji”!” Tako da zmagovalci smo vsi, ki smo uspešno opravili z 48 km in dobrimi 2700 pozitivnimi višinskimi metri. ČESTITKE, tudi zajbrujcem!! 
Medtem je sneg pobelil ceste in končno pričaral zimsko vzdušje. Domov sva se vozila skoraj dve uri (zjutraj pa 35 minut), saj so bile ceste nesplužene in bi težko prišla čez Bogenšperk, pa sva morala čez Litijo v Ljubljano in nato proti Dolenjski. Ampak je bilo vredno, spoznala sem nekaj prekrasnih ljudi, imeli smo se odlično!! Se vidimo prihodnje leto…

Knapovski slovarček:

FORHAJER – prvopisani kopač
HAJER – kopač

ZAJBRUC – nk rudar


POROČILO: Turni.si
REZULTATI FORHAJERSKA
REZULTATI ZAJBRUSKA

startno ciljni prostor, gostišče Brin

strmi vzponi
Toni, v grmu pa Grm 😉
Marija Trontelj
Loreta Kmet
Peter Macuh
Marko Kavzar
Urša Trobec
lovljenje ravnotežja po strmih in ozkih gozdnih stezicah
Toni prvi v cilju
zmagovalke na Forhajerski
zmagovalci na Forhajerski

Categories