Articles from: December 2019

Južna Amerika – PERU 2019 – 2.del

Zgodaj zjutraj smo leteli v Arequipo, čeprav so mene skoraj zadržali v Cuscu. Ivo je namreč v začetku tedna prebookiral letalske karte, saj je mislil, da bo skoz v okolici Cusca slabo vreme in da itak ne bomo mogli na Vinicunco (Mavrično goro), ki jo imamo v planu takoj po Salkantay treku. Zgodba z vremenom je bila v resnici veliko boljša kot so bili obeti. Kogarkoli smo spraševali o vremenu, je odgovoril samo, da je “nepredvidljivo”, nič konkretnega. Verjetno je bil problem letalskih kart v tem, da dan prej nismo naredi check in. In tako nam gospod pri oddaji prtljage pove, da je flight overbooked in da Katja Kegl Vencelj ne more na ta let, da naj gre v Arequipo preko Lime. Pregovarjanja sem in tja in nekako mu je uspelo, da je tudi moja letalska karta dobila številko sedeža. Že zjutraj ob devetih smo tako vsi skupaj po manj kot enournem letu pristali v vroči, puščavnati Arequipi, t.i. White city – belo mesto (2300m). Že iz letala smo videli izrazite aktivne vulkanske gore .. Misti (5822m), Pichu Pichu (5665m) ter Chachani (6067m), in na slednjega se bomo povzpeli že čez par dni. Belo mesto se imenuje po belem kamnu Sillar, ki je vulkanskega izvora in iz katerega je bilo zgrajeno veliko starih zgodovinskih stavb. Od Pacifiške obale smo bili oddaljeni zgolj 75km, podnebje je tukaj toplo in suho, bilo nam je vroče in več kot kratke hlače in kratko majico nismo potrebovali, do večera, ko se je pa kar ohladilo. Pohajkovali smo po mestu, tržnici, popoldan pa preživeli vsak zase. Teja si je šla uredit nohte ter v muzej o Juaniti, Ivo na masažo, jaz pa tečt, 20 km. Zgodba o 12-15 letni ledeni princesi Juaniti je kar zanimiva, več o njej sicer ve Teja. Okrog leta 1450 so jo Inkovski duhovniki žrtvovali gori Ampato (6288m), da bi si pridobili njeno naklonjenost, njeno mumificirano truplo pa so na gori našli šele leta 1995. Nisem se mogla odločiti kam bi šla, pa sem se držala smeri Mistija, ki je s svojo samotno lego in obliko najbolj impozanten. Nazaj grede sem šla malo drugače, ne po čisto isti poti nazaj, tako da sem med tekom videla še lep del mesta. Naslednji dan smo imeli day off pred trekingom v kanjon Colca. Ravno na ta dan je potekala tekma na Chachani! Ampak to smo na žalost izvedeli šele zvečer na brifingu, ker naš vodič na Chachani (Roy) je očitno en tak naspidiran hribovc, včasih bil tudi hiter tekač (mi je razlagal, da je iz središča Arequipe na vrh Mistija pritekel v manj kot treh urah, mogoče celo v dobrih dveh urah, ne vem, podatek mi je ušel iz spomina, crazy skratka!) Meni je bilo srčno žal, da nismo šli na to tekmo, pravzaprav vsem trem. Iskreno sicer, nimam pojma kako bi na tekmi prišla na 6075m visok vrh in potem tekla navzdol (tekma je bila dolga dobrih 20km). Ta dan smo sicer preživeli kar aktivno, zgodaj zjutraj krajši tek s Tejo, dopoldan na kolesu, iz 4000 m smo se spustili v Arequipo, popoldan pa na raftingu na reki Chili. Jaz sem bila na raftingu prvič v življenju, Teja in Ivo že velikokrat in sta oba rekla, da jima je bil ta najboljši. Bilo je kar adrenalinsko. Zvečer sem ponovno posedala na trgu, s pivom Cusqueno in Arequipeno v roki in opazovala ljudi.

V Peruju se vsi trekingi začnejo zelo zgodaj zjutraj, nemalokrat že pred četrto uro. Običajno se je itak treba voziti do izhodišča kar nekaj ur. Tako smo ob štirih zjutraj startali iz Arequipe do COLCA kanjona, ki slovi kot drugi najglobji kanjon na svetu. Pot do tja je prelepa (v smeri Puna – jezera Titicaca), čez visoko planoto Altiplano, kjer cesta gre čez prelaz Patapamba na 4900 m z razgledom na številne vulkane v okolici in ves čas opazuješ ob cesti kako se pasejo vicune ter tu in tam kakšno osamljeno hiško, kjer se verjetno preživljajo le z rejo živali in ti ni čisto jasno kako poteka tukaj njihovo življenje, daleč od civilizacije, saj ti ljudje nimajo avtomobilov, hiše nimajo niti ogrevanja. Zajtrkovali smo v kraju CHIVAY, prijetno je bilo opazovati utrip njihove rutine, hitenja otrok v šolo, vse v enakih oblačilih in odraslih žensk na delo ali kamorkoli že, v lepih peruanskih pisanih oblekah in pisanih culah na ramenih, v katerih nosijo vse, tudi svoje otroke. Večkrat sama pri sebi v mislih razglabljam kakšne “strese” doživljamo mlade mamice v urbanem okolju, saj se ne moremo odločiti ali bi kupili nosilko Ergobaby, Boba ali kakšno cenejšo, a v tem primeru se porajajo vprašanja, a je dovolj dobra in ergonomska za otroka? V Peruju sem ponovno bila priča, kako skomno se lahko živi in kako malo potrebujejo otroci. Nešteto otrok sem videla sedeti v nekem kotu, bodisi v trgovini bodisi na cesti, medtem, ko so mamice skušale zaslužiti kak sol s prodajo raznih izdelkov. Otroci niso bili tečni, niti jih ni noben gledal vsako sekundo in se z njimi ukvarjal, igrali so se sami ali z drugimi otročki in delovali zelo potrpežljivo.

Zapeljali smo se do Cruz del Condor, razgledne točke za opazovanje kondorjev, kjer je običajno precej turistov. Trenutno je očitno res bolj mrtva sezona, saj nikjer nismo čutili neke silne gužve. Nisem čisto prepričana ali so kondorji največji ptiči, ki lahko letijo na svetu, ali so to albatrosi. Vsekakor so ogromni, njihov razpon kril preseže 3 metre! Ivo mi je izboril, da so me 8 km pred to točko spustili iz avta in sem pot pretekla, in tako do razgledišča prišla peš. Pozabila pa sem, da smo na višini 3700 m , pot se je vila konstantno še malo navzgor, zato je bil tek kar mukotrpen. Kondorje smo videli bolj od daleč, kot pikice na nebu. Škoda, sem pa uživala ob razlagi o kondorjih našega vodiča Edisona. Slikovito je opisal, kako je nekoč videl kondorja čisto od blizu – kako se je v nekem naravnem bazenu umival. Zakaj se kondorji umivajo? Ker s tem odstrani vonj in sebe in lahko spet bolje vonja iz zraka in s tem najde kakšno crknjeno žival, ki si jo bo privoščil. Peljali smo se še malo naprej do Cabanaconde (3200m) –  še en zelo prijeten kraj, rojstni in domači kraj našega vodiča Edisona, kjer smo se pripravili za začetek dvodnevnega trekinga. Colca Canyon je po priljubljenosti in obiskanosti na tretjem mestu v Peruju (na prvem mestu brez dvoma Machu Picchu, na drugem Nasca linije). Colca Canyon, kanjon istoimenske reke je dolg okrog 70 km, globok do 3191m – obstajajo neke polemike, da je zaradi globine celo največji kanjon na svetu, a to častno ime vseeno pripada Grand Canyonu v ZDA. Zakaj in kakšna so merila za določitve kanjonov, nimam pojma. Za nas “superhikerje” kot bi rekel Franz, je treking bil mala malica. Z lahkoto bi ga zmogli v enem dnevu. Ampak je bilo prav, da smo ga v dveh in to prelepo naravo bolj počasi predihavali. Najprej smo se spustili 1000 metrov globoko do Oaze (kraj se imenuje Sangalle). Običajno turisti hodijo v kontra smeri in prespijo v Oazi. Mi nismo srečali praktično nikogar, zelo malo ljudi. Ta oaza sredi suhega kanjona s kaktusi je res nekaj posebnega. Teja je prišla na svoj račun, saj smo imeli kosilo ob bazenu. Mene bazen toliko ne gane, vsekakor se pa je v vročem dnevu res fajn osvežit v vodi, še boljše pa spit mrzlo pivo. Zelo sem bila evforična in vsi smo bili super razpoloženi. Ura je bila primerna, da sem lahko poklicala domov in govorila z mojo princesko. S težavo sem namreč našla primeren čas, zjutraj ko smo se kam odpravljali in sem ponavadi imela wi-fi, je bila Hani v vrtcu, zvečer, ko sem spet imela dostop do omrežja, je bilo doma že sredi noči. Malo me je čudno gledala v kopalkah, doma pa kar slabo vreme, bolj deževno vse dni.  Po kosilu in hedonizmu smo se odpravili naprej, kar težkih nog, ampak pot je bila kratka, prelepa in poučna. Ob reki je dovolj vode, da uspeva veliko rož in sadežev, najbolj si bom območje zapomnila po božanskem avokadu. Avokado nikoli ni okusen direkt iz drevesa, na tla pade še nezrel in nekaj časa potem zori, preden je dober za jest. Prispeli smo v vas San Juan de Chuccho, jaz sem še malo potekla proti Tapayu, a se hitro obrnila, ker je bilo povsod veliko psov. Imeli smo gromno časa, saj smo bili hitri, tudi Edison očitno ni vajen tako hitrih pohodnikov. Popoldne smo igrali Jamb in spali v verjetno najbolj udobni postelji, tudi kopalnica je bila nenormalno lepo opremljena. Nasploh so sanitarije povsod bile glede na razmere zelo čiste. Zjutraj, kot običajno, smo že ob štirih sedeli pri obloženi mizici za zajtrk. Spili čaj iz kokinih listov, ter prehodili 10 km (in 1000 višincev), da smo prišli nazaj v Cobanaconde. Jaz sem se odlepila od skupine in šla naprej svoj tempo, ter jih na določenem razgledišču potem počakala. V Cabanaconde smo imeli zajtrk in že drveli proti novi dogodivščini – vzpon na naš prvi šesttisočak v življenju, CHACHANI (6075m). Vmes smo se ponovno ustavili v Chivayu, kjer smo imeli kosilo, pred tem pa se namakali v vroči vodi naravnih term Termales PUYE. Na kosilu še en dokaz o tem, kako majhen je svet. Ob isti uri, na istem kraju, s čisto drugačnim planom potovanja po Peruju, smo namreč srečali skupino Slovencev, s katerimi smo potovali skupaj na istem letalu iz Pariza v Limo. Enega sem si zapomnila po tem, da je nosil majico Akrapovič, on pa verjetno mene, ker sem imela oblečeno majico Prijetno domače. 🙂 Tokrat so v večini imeli na sebi sicer majice iz Nasce. Toplo so nam priporočali ogled linij, pa en dan zvečer prej obvezno na predavanje o linijah. Ta nasvet nam je prišel prav in smo ga upoštevali.

Na poti, v kraju Canahuas, sta se zamenjala voznika in avtomobila. Preselili smo se k Royu (iz agencije Pablo Tours), ki smo ga že spoznali na brifingu v Arequipi, v terenca na štiripogon, ki nas bo jedva pripeljal po razdrapani cesti na višino 4900m. Med vožnjo sem pojedla kar nekaj prahu in peska iz ceste, saj so tukaj vsi vozniki očitno mahnjeni na vožnjo z odprtimi okni. Poslovila sem se od Edisona, pa je tako čudno reagiral, da se še ne poslavljamo, da gre naprej z nami. Nič mi ni bilo jasno, situacijo mi razloži Ivo – Roy je ostal brez porterja, ki bi naj nesel del opreme (šotore, spalke ipd.v base camp), in je prosil Edisona, če gre on z njim. Pa je privolil. In Edison, ki mi morda sprva ni bil najbolj všeč, se je izkazal za izjemno močnega in sposobnega, karakterno izjemnega človeka. Doma nanj čaka dvomesečni fantek. Nenehno so bili na zvezi z družino, ženo je poklical tudi iz samega vrha Chachanija. 🙂 Avto je vmes spuščal čudne glasove in tudi vonjave, a nekako nas uspešno pripelje do cilja. Roy in Edison si oprtata enormno težo prtljage na hrbet, sama sem čimveč teže strpala v svoj Raidlight nahrbtnik. Meni so ti pohodi kljub visoki nadmorski višini bili silno nenaporni, zato mi ni bil problem nositi prtljago. Nisem vajena takšnega razvajanja. 🙂 Teja, Ivo in jaz smo šli počasi naprej in se čudili prelepi barviti naravi, pisanim hribom, ki nas obdajajo. Do base campa je bilo zgolj 3 km, 360 m navzgor in 280 m navdol. Hoja je bila počasna, saj smo bili na višini 5200m. Roy in Edison sta hitro postavila šotore in en šotor za jedilnico, mi smo se pa kar malo vlegli v šotor. Na tej višini se nekako slabo počutiš, brez energije. Jaz sem komaj čakala večerjo in jo tudi vso pojedla, Ivo in Teja pa sta že bila malo slabotna, z glavobolom, brez apetita. Pojedla sem še njun sladki krompir, kar je bila napaka. Na višini tudi prebava poteka počasneje in se ni dobro preveč basati. Vsa čast našima spremljevalcema, Roy je popekel meso, zelenjavo, skuhal krompirček in nam na pogrnjeni mizi s prelepim barvnim prtom postregel večerjo. Kmalu po šesti uri zvečer, smo bili zadekani v spalnih vrečah. Škoda, da nisem preventivno vzela aspirina, po par urah že itak slabega spanca, sem se dokončno prebudila s silnim glavobolom in brbotanjem v trebuhu. Malo mi je šlo na bruhanje, občutek sem imela, da se mi je nekje na pol poti ustavil tisti sladki krompir iz večerje. Dolgo časa sem iskala boljši položaj, glavo mi je hotlo raznest. Naposled sem šla ven na wc in poiskala aspirin. Teja in Ivo sta večkrat zjutraj tožila kako slabo sta spala, jaz sem povsod spala kot angelček, le to noč ne. Ta noč je bila obupna in komaj sem čakala, da gremo na pot – na Chachani, ta pot bo sicer zelo težka, saj gre samo še navzgor, čez višino 6000m. 🙂 Vmes moram še enkrat na wc, saj iz tistega brbotanja pričakovano nastane driska. Takoj vzamem dva seldiarja (Lopacut) in upam, da iz tega ne nastane kakšna večja drama, saj je pred nami že tako naporen dan. Malo čez eno zjutraj nas “zbudi” Edison, jaz sem že tako zbujena in srečna, da gremo. Ivo naznani, da ne gre nikamor, saj ga boli glava, in očitno tudi noge od Colca Canyona. Za zajtrk spijem samo koka tee, želodec se mi obrača ob pogledu na salamo, kruh, sir ali karkoli. Vse kar bom pojedla v naslednjih urah so nenakšne žitne ploščice. Hodimo počasi, pa še to nas Roy zabremza, da je treba hodit še bolj počasi. Jaz sem fizično kar vredu, se mi pa dogaja, da sem, podobno kot na Tor des Geantsu, neznansko omotična od zaspanosti. Pomanjkanje kisika se še kako čuti. Vsak postanek izkoristim, da nekaj popijem in potem za par trenutkov zaprem oči. Ponosna sem na Tejo, kako z lahkoto sledi, pravzaprav smo vsi štirje zelo usklajeni, energija je dobra, čeprav se praktično nič ne pogovarjamo. Pavze so proti vrhu vse pogostejše. Moja omotičnost vse večja, ne čutim nekega entuziazma in evforije, zgolj diham in hodim. Po štirih urah in pol (1000 višincev) dosežemo vrh. Srečnejša in ponosnejša sem bila bolj potem, po prihodu v Arequipo, na tistem mestu še ne tako zelo. Škoda, da nisva te sreče delili tudi z Ivom. Teji je padla solzica sreče in ponosa. Uspelo nama je, skupaj! Hvala ti za te trenutke, prvič sva obe stali na šesttisočaku. Res da velja za enostavnejše, saj se tukaj snežna meja pravzaprav šele začne. Ampak marsikomu je že štiri ali pettisočak nepredstavljivo težak. Midve sva pa na šesttisočaku! Juhej! Naslednjič pa sem na tekmo! 😉

V base campu sva bili v dobri uri, morda še prej. Po nekakšnem melišču smo en dva tri kar padli v objem Ivu. 🙂 Pospravili smo tabor, in se po isti poti vrnili do avta. Bogatejši za izjemno doživetje. Sledila je še vožnja po slabši cesti (del poti isti, kot smo jo prevozili s kolesi pred dnevi) in popoldan prihod v Arequipo. Šla sem si po pivo in sedela na trgu, tokrat s Tejo in Ivom. Nazdravili smo srečnemu povratku in izjemnemu doživetju. Naslednji dan (ob petih zjutraj, kakopak:)) se pričenja nova dogodivščina, prevzamemo namreč rent a car in bomo po Peruju potovali s svojim avtomobilom. 🙂

downhill, pogled na Misti

rafting, reka Chili, Arequipa

prelaz na glavni cesti Arequipa-Puno (4900 m)

Colca Canyon

Cabanaconde

čudovit razgled na rodovitna polja na začetnem delu kanjona

base camp, 5200 m

CACHANI, najin prvi šesttisočak .. 6075m

Južna Amerika – PERU 2019 – 1.del

Mavrična gora, 5000m, v ozadju Ausangate

Če sem že kdaj razmišljala o Južni Ameriki, sem o Patagoniji. Da smo letos novembra odpotovali v Peru, nobeden od nas pravzaprav ne ve točno zakaj, glavni krivec pa je vsekakor Ivo, ki je v teh krajih preživel najlepši dopust v življenju pred 18-imi leti (v veliko čast si štejem, da je njegov drugi naj dopust moja Slovenska planinska pot – videl je pa že dobršen del našega prelepega planeta Zemlja :)). Tonija je vprašal, kam bi me peljali za moj 34-i rojstni dan konec meseca novembra in Toni je bleknil: v Nepal. Zaenkrat je Himalaja moja nr.1 destinacija na svetu. Neskončno hvala srček moj, da si sploh pomislil na kaj takega. Lahko bi rekel npr.Sicilija, ki mi je prav tako všeč in bi lahko šli vsi skupaj za kakšen teden. Ne. Ti me pošiljaš na dopust daleč, samo, brez vaju s Hani, za tri tedne. Ker veš, da moje nemirno srce hrepeni po čem takem, in da vsi skupaj zaenkrat nimamo pogojev. Tukaj je še moja mama. Brez njenega potrdila, se za kaj takšnega sigurno ne bi odločila. Vzela si je cel teden dopusta in 12 dni (od 21-ih, kolikor sem bila odsotna) preživela pri nas s Hani. Nimam besed za to nesebično dejanje. Hvala! Zelo težko sem sprejela odločitev, da sploh grem. V začetku si nisem predstavljala, da bi lahko bila tri tedne brez moje male princeske. Istočasno kot je srček trepetal ob misli na novo eksotično deželo in potovanje, ga je stiskalo ob vsemogočih negativnih mislih in strahovih glede še ne triletne hčerkice, ki bo brez mamice doma. Ker sem še vedno zaposlena zgolj za polovični delovni čas (teče zadnji mesec tega privilegija:)), mi je potovanje predstavljalo tudi finančni problem. Nazadnje sem pa odločitev sprejela in danes mislim, da je bila edina pravilna – “vzemi vse, kar ti življenje ponuja”, tega me je naučila Teja, njo pa njena teta. Hvaležna sem za vse, kar se je zgodilo! Bogatejša sem za zelo veliko in dragoceno izkušnjo. Hvaležna vsem, ki so vpleteni v zgodbo, ki sem jo lahko doživela. Predvsem Teji in Ivoju, da sta me tako široko odprtih rok povabila in vzela s seboj! Počutim se, kot, da sem rojena pod srečno zvezdo …

Letalsko karto smo nabavili mislim da šele tri tedne pred odhodom. Takrat sem se tudi cepila proti rumeni mrzlici (35 eur,zaščita je doživljenjska), čeprav za ta predel Peruja niti ni obvezno, bolj za tropski deževni gozd. Uredila sem tudi turistično zavarovanje pri Planinski zvezi za področja nad 3000m (kategorija A, 55eur, velja sicer celo leto, vendar le do decembra). Plan za Peru je skreiral Ivo in s Tejino pomočjo sta rezervirala prvi del potovanja. Za drugi del potovanja smo načrtovali Bolivijo, plan je pa žal padel v vodo zaradi protestov v državi. Ne bi bilo varno in nismo reskirali. Sama zelo obžalujem, da nismo šli tudi v Bolivijo. Najbolj sem si želela videti največjo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni ter številne barvne lagune na visoki planoti (Altiplano) z roza flamingi v ospredju, če bi čas dopuščal pa še San Pedro de Atacama v Čilu – kakšen treking po najbolj suhi puščavi na svetu. Ampak varnost je na prvem mestu! Peru je tako ogromen, da je še tri tedne, kolikor smo bili mi, premalo za samo to državo. Je dvajseta največja država na svetu. Peru je čaroben, barvit, pester – na zahodu se razteza puščava ozko vzdolž ob obali, ki se naglo dviga v Ande (Kordilijera) in vrhove čez 6000 metrov, na vzhodu se pa Andi strmo spuščajo v Amazonsko nižino, ki zajema pravzaprav 60% ozemlja. Najvišji vrh Peruja je Nevado Huascaran (6768m) v Cordilleri Blanci.

Iz Zagreba smo 16.11. leteli v Pariz, nato v Limo (11ur), kjer smo par urc prespali in zjutraj iz Lime z notranjim letom potovali v nekdanjo prestolnico in srce inkovskega imperija, v čudovit CUSCO (3400m). Pričakovala sem prastaro letalo in let podoben, kot je bil iz Lukle v Kathmandu, a na naše presenečenje, je bilo letalo sila moderno in lepo. Z občudovanjem sem iz okna opazovala hribovito pokrajino s številnimi jezeri – Ande. Dva dni smo preživeli v Cuscu (popek sveta). Še isti dan smo se peljali na panoramsko vožnjo po Sveti dolini Inkov – Sacred Valley, v Pisac (ob nedeljah čudovita živahna indijanska tržnica) in Ollantaytambo – zadnji kraj v Sveti dolini, ob reki Urubambi. Glavna arheološka najdba Inkov je seveda Machu Picchu – od l.2007 ena izmed sedmih čudes starega sveta na svetu. Povsod so bile gostilnice s ponudbo guinea pig- pečen mali morski prašiček, kot nekakšna specialiteta, ki si jo na mojo srečo nismo privoščili. 😉 Naslednji dan smo preživeli peš okrog Cusca – dva km nad mestom znamenita trdnjava natančno klesanih velikih kamnitih blokov – Saqsaywaman, z razgledom na Cusco in okoliške hribe. Enodnevna vstopnica stane 70 SOL, cena za vse utrdbe okrog Cusca pa 130 SOL=35eur. Kako se lahko kamni, visoki tudi do 6 metrov in težki tudi čez 100  ton, tako tesno prilegajo drug drugemu, da ne prepuščajo niti igle vmes, pa brez malte, je še dandanes skrivnost. Vsako leto 24. junija se tukaj odvija največji festival v Peruju in drugi največji v J.Ameriki (za karnevalom v Riu) INTI RAYMI, praznovanje sonca, ki privablja množice turistov, mislim, da je cena vstopnice kar zasoljena – čez 100 dolarjev na osebo. Pachatutec – prvi Inka, je ustvaril Inti Raymi z namenom praznovanja zimskega solsticija oz. enakonočja, ki je zazanamoval prvi dan novega leta v inkovskem koledarju. Enakonočje se zgodi sicer 21.6., ampak po inkovskem verovanju sonce ostane na istem mestu do 24.6., ko se končno dvigne. Popoldne smo šli na božansko kosilo, jedli meso alpake in se sprehodili še po mestu. Prve dni se mi je zdelo, kako je Peru drag! Imela sem predstavo kako bo vse poceni, potem pa cene takšne kot pri nas ali še dražje .. kmalu smo ugotovili, da se da na tržnicah in dobesedno na cesti pri domačinkah, jesti zelo poceni in celo najboljše! Ta kosila oz.obroki so bili zelo ugodni – tudi 12 SOL za vse tri, kar je manj kot 4eur, medtem, ko so cene v restavracijah za turiste tudi desetkrat dražje! Vsekakor se cene z nenehnim naraščanjem turizma precej dvigujejo. Cene javnih prevozov, vlakov so za turiste izjemno visoke! Za domačine seveda veljajo druge cene. Preden smo šli v Peru, sem prebrala kar nekaj blogov in priporočil, zapomnila sem si tudi to, da je treba paziti, da ne ješ sveže zelenjave in sadja, ker vprašanje kako in kje to umivajo. Mogoče celo nekje v jarku v umazano rjavi vodi. Nekateri si tudi zobe umivajo z ustekleničeno vodo. Mi smo bistveno manj komplicirali. Zobe smo umivali z vodo iz pipe, jedli smo solato v restavraciji in si kdaj tudi privoščili sadje v sadni kupi (kakšne jagode noter bi že lahko bile vprašljive), tudi sladoled sem jedla. Vodo je pa res treba kupiti. Razen kake enkratne driskice enkrat v celem potovanju, nobenemu ni bilo nič.

Zvečer smo šli na brifing za štiridnevni SALKANTAY TREKING, ki je bil pred nami zgodaj naslednjega dne. Čeprav nisem ravno ljubiteljica skupin, vodenih izletov ipd., sem imela takoj prijeten občutek, da bo super in lepa dogodivščina. Vodič Franc mi je bil takoj zelo všeč, skoraj vsak stavek je zaključil z : “chicos” :). Nekako, kot da smo njegovi otroci, kakorkoli, bilo je prisrčno.  Ob 4ih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali v Mollepato (2857m), kjer smo imeli bogat zajtrk in še malo naprej (Challacancha 3651m), na izhodišče trekinga. Lahko bi rekla, da so nas odložili kar nekje, sredi ceste. Večina turistov najbrž izbere tridnevni INKA TRAIL, oz.v zadnjem času kar enodnevne izlete do Machu Piccha (izgovori se Maču Pikču). Mislim pa, da je ravno to, da si na večdnevni poti in za nagrado dobiš Machu Picchu, nekaj najboljšega! Goro Salcantay (6271m) Indijanci častijo že tisočletja. Za nas je treking bil zanimiv, ker je daljši, prehodili smo čez 80 km, in  ker smo šli čez prelaz 4600 m (Salkantay pass). Trenutno turistična sezona sploh ni na vrhuncu, temu primerno je tudi naša skupina bila maloštevilčna. Prvi dan le pilot Dale in Pia iz Kanade, naslednji dan sta se pridružila še mlada zdravnika Niki in Pete iz Južne Afrike, ki me je po zunanjem izgledu strašansko spominjal na mojega brata Uroša. Prvi dan smo spali v steklenih iglujih v kraju Soraypampa (3869m) – Salkantay Sky Camp, popoldan se za aklimatizacijo še povzpeli na prelepo jezero Humantay Lake (4200m). Predstavljam si, da je poleti (meseca junija in naprej) noč tukaj čarobna, s pogledom na Mlečno cesto iz zastekljenega igluja. Mi nismo imeli razgleda, saj so nebo prekrivali oblaki. Trenutno je v Peruju deževna doba (ki traja od novembra do aprila, največ padavin je od januarja do aprila, od maja do oktobra je suha doba), sicer smo imeli idealne pogoje in temperaturo za hojo, pri njih je sedaj poletje, razgledi pa zato malo okrnjeni. Drugi dan trekinga smo zgodaj šli čez prelaz Salcantay. Konkretno se je poznala višina (4600m!). Sama na srečo nisem imela večjih težav, zgolj bolj počasen težek korak in sapo, kar je čisto normalno, Ivo pa je imel močen glavobol že dan prej in zato izpustil Humantay Lake, s Pio sta do prelaza Salcantay šla s konjem. Naj bi potrebovali 4 ure do prelaza, sama sem potrebovala 2 uri 20 minut, Dale pa še par minutk manj. Franc nas je nazival z “superhikerji”. V Wayracmachay (3906m) smo imeli kosilo, nato se spustili do kraja Chaullay (2870m) – Andean huts, preproste hiške, pokrite s slamo, brez elektike. Na višini 3800 m smo se prvič srečali s komarji! 🙂 Mi optimisti pa brez repelenta proti komarjem. A si ga ni bilo težko izposoditi, saj nobeden ni šel na pot brez. Narava se je v hipu izjemno spremenila, iz skal smo prišli v tropski deževni gozd in v naši idilični vasici z Andskimi hišicami smo bili obdani s številnimi rožami, drevesi in sadeži. Prvič smo se lahko kockali (Jumb), kajti Ivo je na nižji nadmorski višini ponovno zaživel! Bili smo nekje na višini Triglava. Tretji dan smo ponovno štartali zelo zgodaj, običajno vstajanje kmalu po četrti uri, saj je pred nami bil dolg dan in več kot 30km hoje po razgibanem terenu. Ob peti uri je že bilo svetlo, znočilo pa se je okrog šestih zvečer. Zjutraj so nam, tako kot ob vsakem obroku, lepo pogrnili mizo s tipičnim pisanim peruanskim prtom in jo bogato obložili s hrano. Pričakovala sem več skromnosti glede menija, so nas pa razvajali z več hodi. 🙂 Upanje, da bom domov prinesla kakšen kilogram manj, je hitro izpuhtelo – hrana je bila božanska, moj apetit pa nenasiten! Že zjutraj so nas pogostili še s torto, saj se je del ekipe poslovil – “horseman” bo odpeljal svoje konje dolgo pot nazaj (nosili so nam potovalke s svojo opremo, kot nekakšna tranzicijska torba na TOR-u :)). Od tukaj naprej smo v civilizaciji, poti so dostopne z avtomobili. V kraju Playa Sahuayacco se je poslovil še kuhar, Fredy. Pred tem pa s pomočnikom, zelo luštnim 19-letnim fantom shuhal še zadnje božansko kosilo za nas pohodnike. Ta dan smo hodili po izredno lepi poti v tropskem gozdu z bogatim rastlinjem in sadeži, na postojankah pa pili najboljši sveže iztisnjem sok iz svežega sadja EVER! Srečevali smo banane, mango , papajo, granadile, avokado… Po kosilu smo sami zmleli kavo, saj smo bili na območju kave. Franc nam je pokazal vse faze pridelovanja kave. Ta trenutek so sadeži še bili zeleni, zrela kava ima rdeče sadeže. Z manjšim avtobusom smo se peljali v Hidroelectrico(1771m). Peljali smo se po čudovito razgledni poti na same nasade banan! Žal mi je bilo, da nisem izpustila kosila in to pot, dolgo kakšnih 20km, pretekla. V Hidroelektriki lahko kupiš karto za vlak, ki pelje v Aquas Calientes (t.i.Machu Picchu pueblo), ali pot ob železniških tirih prehodiš sam in s tem prišparaš 60 dolarjev, koliko stane karta za to kratkotrajno vožnjo z vlakom. Mi smo pot pretekli, 12 km in kakšnih 200 višincev do prelepega kraja Aquas Calientes, saj smo želeli v terme, po katerih je kraj tudi dobil ime. Pred vhodom si lahko sposodiš brisačo in kopalke za nekaj solov, če jih slučajno nimaš. Terme so bile vredne obiska, čeprav je treba pričakovati veliko turistov in se namakaš v tisti prijetno topli vodi kot v konzervi za sardine. V mestu te iz vseh strani posiljujejo z meniji v restavracijah, ampak kljub vsemu je to res prijetno in prelepo mestece, v zadnjih letih se je sicer turizem tako zelo povečal, da je pridih mesta zelo moderen. Ivo ga praktično ni spoznal po 18ih letih. Precej smo zabluzili v termah in po mestu, ki je tudi raj za nakupovanje in komaj smo našli pravi naslov našega hotela, da so nas napotili v restavracijo, kjer smo imeli večejo in brifing za “most important day”, kot nas je Franc skoz opominjal.

Začel je razlagati, da si bomo po večerji šli kupit vstopnico za avtobus, ki nas bo zjutraj ob 4:30 peljal do vhoda. Cena enosmerne vožnje je 12 dolarjev, kar sploh ni tako malo. Gre namreč za zgolj 7 km dolgo pot (morda še manj) po serpentinah, serpentine pa seka direktna pešpot. Franz je rekel, da je “impossible”, da pridem peš, da šele ob petih odprejo rampo in potem ne bom v eni uri prišla do vhoda, saj je pot dolga 5 km in 400 višincev. Z Ivojem sva stopila v akcijo, pregledala pot na Oruxu in ocenila, da mi bo vsekakor uspelo, da ta pot nikakor ne more niti biti dolga 5km! Mogoče Franzu ni bilo všeč, da grem peš, ampak tole fijakanje z busi in plačevanje na vseh koncih mi pošteno gre na živce. Ponavadi smo sobo imeli vsi trije skupaj, tukaj sem pa kraljevala v svoji sobici in kot ponavadi, spala kot angelček. 🙂 Zgodnje vstajanje, s Tejo sva šli istočasno iz hotela, ona na bus, jaz s čelko v tekaški korak proti vhodu, ki je od Aquas Calientesa oddaljen 2km. Prehitevala sem kar nekaj pohodnikov, kar mi je dalo vedeti, da sploh ne bom edina na pešpoti. Ena za menoj, medtem ko smo čakali v vrsti, je v angleščini prosila, če nas res ne bi mogel prej spustit, saj je ona mislila, da bo na Machu Picchu doživela sončni vzhod! Ata se je nasmejal in rekel, da nikakor ne in bilo je konec pogajanj, gospodična pa ostala vidno razočarana, saj bi lahko vsaj pol ure dlje spala. 🙂 Med čakanjem sem pojedla vso malico, ki smo jo dobili za s seboj – “breakfast to goo” Ker je moj korak hiter, nikakor pa ne tekaški, takoj prehitim tiste štiri pred menoj in enostavno sem presrečna, vzhičena, očitno bom danes prva, ki bo zagledala to čudo sveta! Ko pridem pred glavni vhod, ni nikjer žive duše. Potrebovala sem 30 minut in 38 sekund. 1,7km in 370 višincev! Upam, da bo v bodoče Franc znal svojim turistom navesti točne podatke, sem mu vse natančno pokazala na uri! 😉 Kakšno minutko za menoj pride en starejši gospod in mi čestita, ker sem ta dan prva na tem kraju. Oba sva zelo vesela in ponosna, tudi iz njegovih učk sijejo iskrice veselja. Na tem mestu vam povem, da se ne splača z busom, da je hoja bila čisto preveč fajna, v nulo dobro označena, ves čas po stopnicah sicer, ampak veliko lepše je do določenega kraja priti sam, peš, kot pa da te nekdo dostavi tik pred vrata. In ta kraj je prav gotovo nekaj posebnega. Največ mi je pomenilo, da sem pogled na to prelepo mesto imela sama, brez turistov. Vsekakor svetujem obisk mesta zgodaj zjutraj. Vstopnice so namreč od 6:00-12:00 ali od 12:00-18:00. S seboj je obvezno treba vzeti potni list, kajti brez potnega lista te ne spustijo noter že pri spodnji kontroli na mostu. Šele za menoj so počasi pričeli kapljati ljudje, kasneje, okrog desete, enajste ure je pa povsod bilo že prepolno ljudi in s Tejo sva se hitro pobrali nazaj proti Aquas Calientesu, kjer naju je čakal Ivo.

Dan za ogled Machu Piccha, ki od l.1983 spada pod UNESCO svetovno dediščino in kamor v največji sezoni menda pride tudi 7000 ljudi! Machu Picchu je ostal vojaška skrivnost, nekako je skrit med strmima gorami Putucosi, Huayana Picchu (Mlada gora) in Machu Picchu, (Stara gora), Španci ga niso nikoli odkrili, zato je najbolj ohranjena zapuščina Inkovske civilizacije.  Zakaj so ta kraj zgradili (l.1450), in zakaj po približno stotih letih nenadoma zapustili, se točno ne ve, verjetno je bil nekakšno poletno počitniško mesto za inkovsko plemstvo (v deževni dobi verjetno ni bil naseljen). Inki niso poznali knjižnega jezika, zato ni zapisov. Sredstvo za sporazumevanje so jim bile vrvice z vozli (kipu). Leta 1911 ga je odkril ameriški raziskovalec Hiram Bingham (vodič Franc nam je povedal, da je domačina podkupil za 1 SOL, da ga je pripeljal na ta kraj, pokradel vse kar je bilo vrednega, nato pa ga predstavil širši javnosti). Pri projektu so ga podprli univerza Yale, Kodak ter National Geographic. Po tem svetem kraju ga je pospremil Pablito -11 letni deček, zato Pablito velja kot prvi guide-vodič v Peruju). Menda sta ob odkritju kraja tam živeli dve družini. S Tejo sva se povzpeli tudi na sosednjo goro – Machu Picchu mountain (3061m), dodatnih 500 metrov višje. Cena navadne vstopnice je 65 dolarjev, z obiskom bodisi hriba WaynaPicchu ali Machupicchu mountain pa 80 dolarjev, obeh ne moreš obiskati. Mislim, da se zelo splača povzpeni na eno od teh dveh prelepih gora. Resnica je menda takšna, da se ta kraj, kjer so Inkovske razvaline pravzaprav imenuje nekako drugače “Jahtapata – City over the clouds” (ne vem kako se pravilno zapiše, to pišem po pripovedovanju Franca), Machu Picchu je gora nad mestom, kamor sva šli midve. Veliko ljudi ne ve kje je Peru, še manj kje je Cusco. Praktično vsi pa vejo, da obstaja Machu Picchu. In zato je nemogoče spremeniti to ime v Jahtapata. 😉 Mojega duha je burila misel, da bi tekla v kontra smeri INKA TRAILa in šla do Sun Gate-a in Winay Wayna ter nazaj, če bi bil ob meni Toni, bi mu to sigurno predlagala in tudi on bi sigurno bil za ušpičit kaj takšnega. Če bi vprašala Franca, bi mi itak rekel, da je impossible. 🙂 Najbrž pa je res impossible, ker bi slej ko prej bila kakšna kontrola dokumentov in vstopnic in me ne bi spustili nikamor. 🙂 Za nas tekače so takšne razdalje pravzaprav zelo kratke in dostopne.

Kraj je definitivno naredil lep vtis name in vesela sem, da smo ga obiskali! Na poti nazaj me je strašansko mikalo, da bi našla pot iz mesta na Putucusi (happy mountain, ki jo je omenjal Franc). Ampak trenutno se na njo ne da. Ne vem ali zaradi nevarne poti, ali kot nam je Franc razlagal, da sta lansko leto dva turista na vrhu seksala in posnetek objavila na you tubu, po tem pa so prepovedali dostop na goro. 🙂 Kakorkoli, kdor bo šel v prihodnosti v te kraje, spomnite se na Putucosi, jaz bi vsekakor šla! V Aquas Calientesu smo skupaj šli na kosilo in pivo Cusquena (660ml), popoldne pa z vlakom v Ollaytantambo. Vožnja je bila čudovita, ob reki Urubambi, mi pa smo spet kockali in se imeli zelo fino. S Tejo in Ivojem je vse tako enostavno in nič ne komplicirata, zato sem tako rada z njima. V Ollaytantambu nas je čakal kombi, ki nas je v poznih večernih urah pripeljal nazaj v Cusco. Tukaj so se naše poti razšle. Dale, Pia, Niki in Pete so počasi šli nazaj proti svojemu domu, za nas pa se je končala šele prva dogodivščina, pred nami je bilo še celo potovanje. Nismo uspeli niti dobro premleti Salkantay trekinga, že smo pakirali nahrbtnike za letalo – zgodaj zjutraj smo namreč leteli v Arequipo.

pogled iz letala na Ande, proti Cordillieri Blanci

Sacred Valley, Sveta dolina Inkov

tržnica PISAC

alpaca, lama, vicuna in guanaco

kakav

coca leafs

alpake

Ollaytantambo

Sacsaywaman

mojstrsko delo Inkov

utrdbe, lame in alpake. 24.6.tukaj Inti Raymi festival

meso alpake

tržnica Cusco

najboljše sadje!

odlični sveži sokovi

zajtrk v Mollepati, jedilnica 🙂

začetek trekinga SALKANTAY TREK

..praktično sredi ceste 🙂

kapa izpred 18ih let iz Peruja

z Dale-om in Pio

Franc je bogat vir znanje iz zgodovine, botanike… marsičesa

hey chicos…;)

Salkantay Sky Camp

niti ena juha v Peruja ni bila slaba!

hrane preveč..

…več menijev

dober tek!

levo od hriba Humantay Lake, desno Salkantay

Humantay lake 4200m

popoldan se je razjasnilo nebo:)

pogled iz postelje.. stekleni igluji

pridružita se Niki in Pete

lepa pot na poti do prelaza

Salkantay pass 4600m

naša ekipa

rainy season .. okrnjeni razgledi 🙂

happy da nam je uspelo

pot navzdol..

še malo Ivo, pa bo življenje spet lažje 😉

kosilo

kuhna

vedno lepo pogrnjena miza

predjed, ceviche – sveža riba

kosilo bo! 🙂

Chaullay 2870m, Andean huts

zelo lepa pot

Bromelia

Granadila

trgovinca

območje granadil

..in avocada

lunch , Playa Sahuayacco

KAVA, vse faze od cveta do pražene kave

praženje kave

luščenje kave

mletje kave .. kar težko gre 🙂

mmm diši, sveža kava

Hidroelectrica

Aquas Calientes

t.i.machu picchu pueblo

številni lokali, gostinci pa povsod cepljeni proti hitrosti in sploh sposobnosti gostinstva 😉

znamenite terme

lepo!

zadnja večerja 🙂

sklenili smo krog .. jutri zadnje dejanje .. Machu Picchu

pred šesto uro, prva pred vhodom

najprej se pripeljejo delavci ..

,,, kmalu horde turistov 🙂

prelepo

raj

vodena tura

in vzpon na Machu picchu mountain s prelepim razgledom

lepo se vidi zavoj reke Urubambe in desno Happy mountain

številne stopnice do izhoda, s Tejo sva spretni kot srnici in turisti naju obcudujejo 🙂

vpis in izpis, ko zapustiš Machu Picchu mountain

veselimo se uspešnega trekinga, HVALA TEJICA in IVO!

Categories