Južna Amerika – PERU 2019 – 2.del

Zgodaj zjutraj smo leteli v Arequipo, čeprav so mene skoraj zadržali v Cuscu. Ivo je namreč v začetku tedna prebookiral letalske karte, saj je mislil, da bo skoz v okolici Cusca slabo vreme in da itak ne bomo mogli na Vinicunco (Mavrično goro), ki jo imamo v planu takoj po Salkantay treku. Zgodba z vremenom je bila v resnici veliko boljša kot so bili obeti. Kogarkoli smo spraševali o vremenu, je odgovoril samo, da je “nepredvidljivo”, nič konkretnega. Verjetno je bil problem letalskih kart v tem, da dan prej nismo naredi check in. In tako nam gospod pri oddaji prtljage pove, da je flight overbooked in da Katja Kegl Vencelj ne more na ta let, da naj gre v Arequipo preko Lime. Pregovarjanja sem in tja in nekako mu je uspelo, da je tudi moja letalska karta dobila številko sedeža. Že zjutraj ob devetih smo tako vsi skupaj po manj kot enournem letu pristali v vroči, puščavnati Arequipi, t.i. White city – belo mesto (2300m). Že iz letala smo videli izrazite aktivne vulkanske gore .. Misti (5822m), Pichu Pichu (5665m) ter Chachani (6067m), in na slednjega se bomo povzpeli že čez par dni. Belo mesto se imenuje po belem kamnu Sillar, ki je vulkanskega izvora in iz katerega je bilo zgrajeno veliko starih zgodovinskih stavb. Od Pacifiške obale smo bili oddaljeni zgolj 75km, podnebje je tukaj toplo in suho, bilo nam je vroče in več kot kratke hlače in kratko majico nismo potrebovali, do večera, ko se je pa kar ohladilo. Pohajkovali smo po mestu, tržnici, popoldan pa preživeli vsak zase. Teja si je šla uredit nohte ter v muzej o Juaniti, Ivo na masažo, jaz pa tečt, 20 km. Zgodba o 12-15 letni ledeni princesi Juaniti je kar zanimiva, več o njej sicer ve Teja. Okrog leta 1450 so jo Inkovski duhovniki žrtvovali gori Ampato (6288m), da bi si pridobili njeno naklonjenost, njeno mumificirano truplo pa so na gori našli šele leta 1995. Nisem se mogla odločiti kam bi šla, pa sem se držala smeri Mistija, ki je s svojo samotno lego in obliko najbolj impozanten. Nazaj grede sem šla malo drugače, ne po čisto isti poti nazaj, tako da sem med tekom videla še lep del mesta. Naslednji dan smo imeli day off pred trekingom v kanjon Colca. Ravno na ta dan je potekala tekma na Chachani! Ampak to smo na žalost izvedeli šele zvečer na brifingu, ker naš vodič na Chachani (Roy) je očitno en tak naspidiran hribovc, včasih bil tudi hiter tekač (mi je razlagal, da je iz središča Arequipe na vrh Mistija pritekel v manj kot treh urah, mogoče celo v dobrih dveh urah, ne vem, podatek mi je ušel iz spomina, crazy skratka!) Meni je bilo srčno žal, da nismo šli na to tekmo, pravzaprav vsem trem. Iskreno sicer, nimam pojma kako bi na tekmi prišla na 6075m visok vrh in potem tekla navzdol (tekma je bila dolga dobrih 20km). Ta dan smo sicer preživeli kar aktivno, zgodaj zjutraj krajši tek s Tejo, dopoldan na kolesu, iz 4000 m smo se spustili v Arequipo, popoldan pa na raftingu na reki Chili. Jaz sem bila na raftingu prvič v življenju, Teja in Ivo že velikokrat in sta oba rekla, da jima je bil ta najboljši. Bilo je kar adrenalinsko. Zvečer sem ponovno posedala na trgu, s pivom Cusqueno in Arequipeno v roki in opazovala ljudi.

V Peruju se vsi trekingi začnejo zelo zgodaj zjutraj, nemalokrat že pred četrto uro. Običajno se je itak treba voziti do izhodišča kar nekaj ur. Tako smo ob štirih zjutraj startali iz Arequipe do COLCA kanjona, ki slovi kot drugi najglobji kanjon na svetu. Pot do tja je prelepa (v smeri Puna – jezera Titicaca), čez visoko planoto Altiplano, kjer cesta gre čez prelaz Patapamba na 4900 m z razgledom na številne vulkane v okolici in ves čas opazuješ ob cesti kako se pasejo vicune ter tu in tam kakšno osamljeno hiško, kjer se verjetno preživljajo le z rejo živali in ti ni čisto jasno kako poteka tukaj njihovo življenje, daleč od civilizacije, saj ti ljudje nimajo avtomobilov, hiše nimajo niti ogrevanja. Zajtrkovali smo v kraju CHIVAY, prijetno je bilo opazovati utrip njihove rutine, hitenja otrok v šolo, vse v enakih oblačilih in odraslih žensk na delo ali kamorkoli že, v lepih peruanskih pisanih oblekah in pisanih culah na ramenih, v katerih nosijo vse, tudi svoje otroke. Večkrat sama pri sebi v mislih razglabljam kakšne “strese” doživljamo mlade mamice v urbanem okolju, saj se ne moremo odločiti ali bi kupili nosilko Ergobaby, Boba ali kakšno cenejšo, a v tem primeru se porajajo vprašanja, a je dovolj dobra in ergonomska za otroka? V Peruju sem ponovno bila priča, kako skomno se lahko živi in kako malo potrebujejo otroci. Nešteto otrok sem videla sedeti v nekem kotu, bodisi v trgovini bodisi na cesti, medtem, ko so mamice skušale zaslužiti kak sol s prodajo raznih izdelkov. Otroci niso bili tečni, niti jih ni noben gledal vsako sekundo in se z njimi ukvarjal, igrali so se sami ali z drugimi otročki in delovali zelo potrpežljivo.

Zapeljali smo se do Cruz del Condor, razgledne točke za opazovanje kondorjev, kjer je običajno precej turistov. Trenutno je očitno res bolj mrtva sezona, saj nikjer nismo čutili neke silne gužve. Nisem čisto prepričana ali so kondorji največji ptiči, ki lahko letijo na svetu, ali so to albatrosi. Vsekakor so ogromni, njihov razpon kril preseže 3 metre! Ivo mi je izboril, da so me 8 km pred to točko spustili iz avta in sem pot pretekla, in tako do razgledišča prišla peš. Pozabila pa sem, da smo na višini 3700 m , pot se je vila konstantno še malo navzgor, zato je bil tek kar mukotrpen. Kondorje smo videli bolj od daleč, kot pikice na nebu. Škoda, sem pa uživala ob razlagi o kondorjih našega vodiča Edisona. Slikovito je opisal, kako je nekoč videl kondorja čisto od blizu – kako se je v nekem naravnem bazenu umival. Zakaj se kondorji umivajo? Ker s tem odstrani vonj in sebe in lahko spet bolje vonja iz zraka in s tem najde kakšno crknjeno žival, ki si jo bo privoščil. Peljali smo se še malo naprej do Cabanaconde (3200m) –  še en zelo prijeten kraj, rojstni in domači kraj našega vodiča Edisona, kjer smo se pripravili za začetek dvodnevnega trekinga. Colca Canyon je po priljubljenosti in obiskanosti na tretjem mestu v Peruju (na prvem mestu brez dvoma Machu Picchu, na drugem Nasca linije). Colca Canyon, kanjon istoimenske reke je dolg okrog 70 km, globok do 3191m – obstajajo neke polemike, da je zaradi globine celo največji kanjon na svetu, a to častno ime vseeno pripada Grand Canyonu v ZDA. Zakaj in kakšna so merila za določitve kanjonov, nimam pojma. Za nas “superhikerje” kot bi rekel Franz, je treking bil mala malica. Z lahkoto bi ga zmogli v enem dnevu. Ampak je bilo prav, da smo ga v dveh in to prelepo naravo bolj počasi predihavali. Najprej smo se spustili 1000 metrov globoko do Oaze (kraj se imenuje Sangalle). Običajno turisti hodijo v kontra smeri in prespijo v Oazi. Mi nismo srečali praktično nikogar, zelo malo ljudi. Ta oaza sredi suhega kanjona s kaktusi je res nekaj posebnega. Teja je prišla na svoj račun, saj smo imeli kosilo ob bazenu. Mene bazen toliko ne gane, vsekakor se pa je v vročem dnevu res fajn osvežit v vodi, še boljše pa spit mrzlo pivo. Zelo sem bila evforična in vsi smo bili super razpoloženi. Ura je bila primerna, da sem lahko poklicala domov in govorila z mojo princesko. S težavo sem namreč našla primeren čas, zjutraj ko smo se kam odpravljali in sem ponavadi imela wi-fi, je bila Hani v vrtcu, zvečer, ko sem spet imela dostop do omrežja, je bilo doma že sredi noči. Malo me je čudno gledala v kopalkah, doma pa kar slabo vreme, bolj deževno vse dni.  Po kosilu in hedonizmu smo se odpravili naprej, kar težkih nog, ampak pot je bila kratka, prelepa in poučna. Ob reki je dovolj vode, da uspeva veliko rož in sadežev, najbolj si bom območje zapomnila po božanskem avokadu. Avokado nikoli ni okusen direkt iz drevesa, na tla pade še nezrel in nekaj časa potem zori, preden je dober za jest. Prispeli smo v vas San Juan de Chuccho, jaz sem še malo potekla proti Tapayu, a se hitro obrnila, ker je bilo povsod veliko psov. Imeli smo gromno časa, saj smo bili hitri, tudi Edison očitno ni vajen tako hitrih pohodnikov. Popoldne smo igrali Jamb in spali v verjetno najbolj udobni postelji, tudi kopalnica je bila nenormalno lepo opremljena. Nasploh so sanitarije povsod bile glede na razmere zelo čiste. Zjutraj, kot običajno, smo že ob štirih sedeli pri obloženi mizici za zajtrk. Spili čaj iz kokinih listov, ter prehodili 10 km (in 1000 višincev), da smo prišli nazaj v Cobanaconde. Jaz sem se odlepila od skupine in šla naprej svoj tempo, ter jih na določenem razgledišču potem počakala. V Cabanaconde smo imeli zajtrk in že drveli proti novi dogodivščini – vzpon na naš prvi šesttisočak v življenju, CHACHANI (6075m). Vmes smo se ponovno ustavili v Chivayu, kjer smo imeli kosilo, pred tem pa se namakali v vroči vodi naravnih term Termales PUYE. Na kosilu še en dokaz o tem, kako majhen je svet. Ob isti uri, na istem kraju, s čisto drugačnim planom potovanja po Peruju, smo namreč srečali skupino Slovencev, s katerimi smo potovali skupaj na istem letalu iz Pariza v Limo. Enega sem si zapomnila po tem, da je nosil majico Akrapovič, on pa verjetno mene, ker sem imela oblečeno majico Prijetno domače. 🙂 Tokrat so v večini imeli na sebi sicer majice iz Nasce. Toplo so nam priporočali ogled linij, pa en dan zvečer prej obvezno na predavanje o linijah. Ta nasvet nam je prišel prav in smo ga upoštevali.

Na poti, v kraju Canahuas, sta se zamenjala voznika in avtomobila. Preselili smo se k Royu (iz agencije Pablo Tours), ki smo ga že spoznali na brifingu v Arequipi, v terenca na štiripogon, ki nas bo jedva pripeljal po razdrapani cesti na višino 4900m. Med vožnjo sem pojedla kar nekaj prahu in peska iz ceste, saj so tukaj vsi vozniki očitno mahnjeni na vožnjo z odprtimi okni. Poslovila sem se od Edisona, pa je tako čudno reagiral, da se še ne poslavljamo, da gre naprej z nami. Nič mi ni bilo jasno, situacijo mi razloži Ivo – Roy je ostal brez porterja, ki bi naj nesel del opreme (šotore, spalke ipd.v base camp), in je prosil Edisona, če gre on z njim. Pa je privolil. In Edison, ki mi morda sprva ni bil najbolj všeč, se je izkazal za izjemno močnega in sposobnega, karakterno izjemnega človeka. Doma nanj čaka dvomesečni fantek. Nenehno so bili na zvezi z družino, ženo je poklical tudi iz samega vrha Chachanija. 🙂 Avto je vmes spuščal čudne glasove in tudi vonjave, a nekako nas uspešno pripelje do cilja. Roy in Edison si oprtata enormno težo prtljage na hrbet, sama sem čimveč teže strpala v svoj Raidlight nahrbtnik. Meni so ti pohodi kljub visoki nadmorski višini bili silno nenaporni, zato mi ni bil problem nositi prtljago. Nisem vajena takšnega razvajanja. 🙂 Teja, Ivo in jaz smo šli počasi naprej in se čudili prelepi barviti naravi, pisanim hribom, ki nas obdajajo. Do base campa je bilo zgolj 3 km, 360 m navzgor in 280 m navdol. Hoja je bila počasna, saj smo bili na višini 5200m. Roy in Edison sta hitro postavila šotore in en šotor za jedilnico, mi smo se pa kar malo vlegli v šotor. Na tej višini se nekako slabo počutiš, brez energije. Jaz sem komaj čakala večerjo in jo tudi vso pojedla, Ivo in Teja pa sta že bila malo slabotna, z glavobolom, brez apetita. Pojedla sem še njun sladki krompir, kar je bila napaka. Na višini tudi prebava poteka počasneje in se ni dobro preveč basati. Vsa čast našima spremljevalcema, Roy je popekel meso, zelenjavo, skuhal krompirček in nam na pogrnjeni mizi s prelepim barvnim prtom postregel večerjo. Kmalu po šesti uri zvečer, smo bili zadekani v spalnih vrečah. Škoda, da nisem preventivno vzela aspirina, po par urah že itak slabega spanca, sem se dokončno prebudila s silnim glavobolom in brbotanjem v trebuhu. Malo mi je šlo na bruhanje, občutek sem imela, da se mi je nekje na pol poti ustavil tisti sladki krompir iz večerje. Dolgo časa sem iskala boljši položaj, glavo mi je hotlo raznest. Naposled sem šla ven na wc in poiskala aspirin. Teja in Ivo sta večkrat zjutraj tožila kako slabo sta spala, jaz sem povsod spala kot angelček, le to noč ne. Ta noč je bila obupna in komaj sem čakala, da gremo na pot – na Chachani, ta pot bo sicer zelo težka, saj gre samo še navzgor, čez višino 6000m. 🙂 Vmes moram še enkrat na wc, saj iz tistega brbotanja pričakovano nastane driska. Takoj vzamem dva seldiarja (Lopacut) in upam, da iz tega ne nastane kakšna večja drama, saj je pred nami že tako naporen dan. Malo čez eno zjutraj nas “zbudi” Edison, jaz sem že tako zbujena in srečna, da gremo. Ivo naznani, da ne gre nikamor, saj ga boli glava, in očitno tudi noge od Colca Canyona. Za zajtrk spijem samo koka tee, želodec se mi obrača ob pogledu na salamo, kruh, sir ali karkoli. Vse kar bom pojedla v naslednjih urah so nenakšne žitne ploščice. Hodimo počasi, pa še to nas Roy zabremza, da je treba hodit še bolj počasi. Jaz sem fizično kar vredu, se mi pa dogaja, da sem, podobno kot na Tor des Geantsu, neznansko omotična od zaspanosti. Pomanjkanje kisika se še kako čuti. Vsak postanek izkoristim, da nekaj popijem in potem za par trenutkov zaprem oči. Ponosna sem na Tejo, kako z lahkoto sledi, pravzaprav smo vsi štirje zelo usklajeni, energija je dobra, čeprav se praktično nič ne pogovarjamo. Pavze so proti vrhu vse pogostejše. Moja omotičnost vse večja, ne čutim nekega entuziazma in evforije, zgolj diham in hodim. Po štirih urah in pol (1000 višincev) dosežemo vrh. Srečnejša in ponosnejša sem bila bolj potem, po prihodu v Arequipo, na tistem mestu še ne tako zelo. Škoda, da nisva te sreče delili tudi z Ivom. Teji je padla solzica sreče in ponosa. Uspelo nama je, skupaj! Hvala ti za te trenutke, prvič sva obe stali na šesttisočaku. Res da velja za enostavnejše, saj se tukaj snežna meja pravzaprav šele začne. Ampak marsikomu je že štiri ali pettisočak nepredstavljivo težak. Midve sva pa na šesttisočaku! Juhej! Naslednjič pa sem na tekmo! 😉

V base campu sva bili v dobri uri, morda še prej. Po nekakšnem melišču smo en dva tri kar padli v objem Ivu. 🙂 Pospravili smo tabor, in se po isti poti vrnili do avta. Bogatejši za izjemno doživetje. Sledila je še vožnja po slabši cesti (del poti isti, kot smo jo prevozili s kolesi pred dnevi) in popoldan prihod v Arequipo. Šla sem si po pivo in sedela na trgu, tokrat s Tejo in Ivom. Nazdravili smo srečnemu povratku in izjemnemu doživetju. Naslednji dan (ob petih zjutraj, kakopak:)) se pričenja nova dogodivščina, prevzamemo namreč rent a car in bomo po Peruju potovali s svojim avtomobilom. 🙂

This entry was posted in:
Tags: , , , , , .
Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Categories