Category: Slovenska treking liga

Bohinjski treking 2013

Se mi zdi, da je že precej časa minilo od Bohinjskega trekinga (28.9.), a enostavno nisem našla časa in prave volje, da bi opisala, kako smo ga preživeli. Začelo se je novo šolsko leto in zadnje v mojem življenju, na posteljo pa me je priklenila včerajšnja operacija ušesa, zato se ne morem več izgovarjati s pomanjkanjem časa. Bolečine popuščajo, traja pa še proces sprijaznjenja na partedenski počitek. Bolnišnično okolje lahko hitro razrahlja sicer pozitivne misli. Hvala Mihatu, Urši in Nini, Urošu ter Mateju, da so mi danes skrajšali dan in ostalim, ki ste z menoj preko klicev ali sms-ov. To mi veliko pomeni. Pa seveda Nini za pošiljko slastnih muffinov in Mateju za prve letošnje mandarine. 🙂 Pa se vrnimo k trekingu: S Tonijem sva podzavestno verjetno oba računala na precej boljšo uvrstitev, kot se je na koncu izkazalo, a nikakor nisem razočarana zaradi tega. Treking je bil orientacijsko precej zahteven, izgubljali so se tudi najboljši. Ko sva doma analizirala pot in gledala čase, sva dobila točen podatek, da sva po sedmi kontrolni točki zgrešila odcep in šla naravnost po poti, se zaplezala v zajle in se znašla skoraj na brezpotju, ki naju je pripeljalo v gosto poraščene borovce, prečkala le-te ter zaradi tega zgrešenega odcepa izgubila 1 uro in 37 minut. Pri bluzenju po krošnjah borovcev sem pomislila, da se bom mogla soočit še z enim DNF – teden pred Bohinjskim trekingom sem namreč zašla na Cres trail-u, na sicer označeni poti. Po spletu okoliščin smo odstopile – z mano še dve punci s Hrvaške, saj nam je do takrat šlo precej dobro, kar sem šele v cilju in po dolgem razmisleku ter premlevanju okoliščin ugotovila, da je bila napaka. Tudi če bi šli po poti nazaj, vse bi bile sposobne dodatnih 300 višinskim metrov, bi izgubile mogoče eno uro, mogoče celo manj in še zmeraj v nekem doslednem času prišle v cilj. Ta DNF me je precej šokiral in potrl in evo, teden kasneje sem v mislih spet pri njemu. 🙂 Štartala sva zelo počasi, a do četrte KT že bila peta absolutno. To nama je vsakemu posebej najbrž malo nabilo ego, a naju tudi zelo kmalu postavilo na trdna tla. Takoj iz Koče pri Savici se je zgodil prvi kiks, cesta je bila 100 m nižje vrisana, in sva se zaplezala v skale, za katere sem se spomnila, da je bilo zjutraj rečeno, naj ne izberemo te možnosti rešitve. Res se je zdelo malo nevarno in sva iskala pot naprej. Hud kolenogriz po razmočenem gozdu, meni so drsele superge – po zgolj dveh mesecih uporabe so Salomon XT Wings zgleda, da še samo za po ravnem hodit. :/  Pot je bila in ni bila, še zdaj ne razumem kako nama je uspelo vsakič mimo poti usekat. 🙂 Na sedmi KT smo se srečali z Vedrano in Andražem, naj bi bila tam živa kontrola, ampak je ni bilo, kasneje smo izvedeli, da se je tudi ta izgubil, zato smo zaman iskali možica za “poštemplat”. Malo bi počakala z njima in bi verjetno še en čas nadaljevali skupaj, Andraž bi naju “peljal” po pravi poti, a midva sva jo mahnila hitro naprej. Zabredla sva v zajle, a nama nič ni bilo sumljivo, dokler se spet pot ni tako zožala, da je še komaj bila vidna. Kmalu sva jo popolnoma izgubila. Parkrat greva gor, dol, ja nič..in naprej. Bo kar bo! Zabredeva v borovce, nekaj časa naju vodi pot med borovci, nato še ta izgine. “Katka, a si vredu? Kaj je narobe?” po dolgih minutah tišine vpraša Toni. Šele ta vprašanja me streznijo in mi dajo mislit, zakaj sem pa res slabe volje? Pa kaj, četudi sva zadnja, važno je, da sva skupaj. Nazadnje sva skupaj tekla 21.4. na IškaAdventure. In situacija se je obrnila, v poti sem začela uživat, zganjala norčije in razigrano “surfala” po krošnjah borovcev. Skoz sva se hecala na račun situacije. Po uri in 37-ih minutah tavanja sva le prišla na pravo, markirano pot in od tukaj do zgornje postaje žičnice Vogel je končno spet steklo. Vreme nam je malo zagodlo, zaradi megle smo bili oropani razgledov, a sama pot zato ni bila nič manj lepa in zanimiva. No, sončka nam tudi ni manjkalo! Imeli smo vsega po malem. 🙂  Pri Gostišču Viharnik na zgornji postaji žičnice Vogel je bila deseta KT in cilj, a pred tem smo morali še dobro uro tečt in zbrat dodatnih pet kontrolnih točk po Voglu, najprej na Orlove glave – 1582 m, kjer me je skoraj odpihnilo, nato hiter spust po smučišču in še malo po gozdnih poteh do cilja. Dvakrat sva na poti srečala Perota in Darinko, sta isto imela velike težave z orientacijo, smo se hitro zmenili, da se kmalu dobimu na zasluženem piru. 🙂 V cilj sva prišla ravno ob koncu podelitev. Čestitala sem Marjanu Zupančiču za ponovno zmago, tokrat se je menda mogel pošteno namatrat, da jo je dosegel. Čestitke Marjan še enkrat! V cilj je prišel s časom 5 ur 20 min. V ženski kategoriji je zmagala Vedrana, s časom 6 ur 15 min. Midva sva potrebovala 7 ur in 34 minut. Kilometrov je bilo precej manj od obljubljenih, zgolj 31 km, višincev pa nekaj čez 2600 m. V cilju sem bila zelo zadovoljna, raje uro in pol kasnej od pričakovanega, kot pa DNF. 🙂 Splačalo se je, nabrala sva novih izkušenj in prav luštno se imela. V cilju smo poklepetali z Boltezom in Majo – Maja je zmagala v pohodniški kategoriji. Srečala sva tudi Blažko in Igorja, s katerima smo se spoznali pred tednom na Cres treku – bila sta najin prevoz iz trajektne luke do mesta Cres pa nazaj. V Hostlu ob Bohinjskem jezeru smo poklepetali in se zadržali v pozen večer z Darinko in Perojem, za spremembo ob kavi. 🙂 Misel na spanje v kombiju in “tuš” na hladnem je premamila misel na toplo posteljo in vroč tuš. Odpeljala sva se domov, obetala se je ležerna nedelja, pižama party in movie night…takih dni je na sporedu precej malo, ampak ko so, so toliko lepši. <3
Zaradi okrevanja po operaciji se ne bom mogla udeležiti zadnjega letošnjega trekinga – Kozjaški treking, niti trail-a na Mljetu in zaključka hrvaške treking lige na Rabu. Se pa veselim novih tekaških dogodivšin v prihodnjem letu!

prva kontrolna točka

4. KT: slap Savica

Večina slikc je snetih na FotoBohinj: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.583032818421990.1073741922.147996025259007&type=

IškAAdventure trek

V nedeljo, 21.4. sva se udeležila drugega trekinga Slovenske treking lige v letošnjem letu – IškAAdventure trek v Iškem Vintgarju pri Ljubljani. Pridružil se nama je še Boris, čeprav je dan prej na Formaratonu odtekel skoraj 30 km. Z Borisom sva imela “priprave” na nedeljsko treking avanturo že v četrtek. Šla sva tečt na Polževo iz Ivančne Gorice in da bi bilo manj enostavno in bolj zabavno, nama je Toni določil 6 kontrolnih točk do Polževega. Zelo zanimiv tek, imela sva se odlično, izpustila sva samo KT 5, ki je bila sicer oddaljena zgolj 80 m, a, ker se je za nama zakadilo 5 psov, sva se mirno obrnila in skušala čimprej pobegnit tem zverincam. 🙂 Šla sva z GPS-om in sprintano karto, ubirala čimbolj direkte poti čez gozd in po 14-ih km prišla na cilj. Sledila je še ura spininga. Krasno vreme, mini treking, odlična družba in perfektno izkoriščen dan. 
Dan prej (20.4.) je v Tivoliju potekal že 5. Formaraton, zadnji dve leti sem se ga udeležila (2011, 2012) letos pa nisem tekla, sem se šparala za treking v nedeljo. Lahko bi si zadala samo par krogov, a vem, da v tako krasni atmosferi ni meja, popustijo zavore, krogov bi bilo mogoče preveč in bi v nedeljo bila utrujena. Tako sem bila navijač (pa še to slab :)). V senčki smo hengali, kartali, se zabavali in preživeli zelo lep na easy dan z našimi prijatelji. Bravo vsem, ki ste tekli in pridno nabirali kroge ter čestitke TF za ponovno (že peto) ekipno zmago! Naslednje leto se nas pa pazite, NGU-jevcev! 😉

Never Give Up demotivacijska postojanka 🙂

Štefan vse najboljše!!
Photos by Leon Grenko

Naj se vrnem na nedeljski treking: zgodaj zjutraj zvoni budilka, hvala bogu sva zvečer vse napakirala, na hitro popijeva kavo, pograbiva stvari in že se je mudilo. Boris naju čaka, veselo razpoloženi šibamo proti Iškemu Vintgarju. Odlično vzdušje že na štartu, v ultra kategoriji (cca. 40 km) nas ob deveti uri štarta 18 tekačev, pohodna (cca. 10 km) in aktivna kategorija (cca. 20 km) imajo start kasneje. Imam občutek, da ne bo težko priti do prve kontrolne točke, a se že uštejem, prepozno prečkamo reko Iško, prebijamo se po njeni desni strani, na levi pa markirana pot. :/ Pridemo do skal, ki nam ne dovoljujejo več napredovanja, zato smo primorani prečkati Iško. Brrrr…je mrzla. Ampak nič hudega. Četrto prečkanje Iške nas pripelje do KT1. Končno. 🙂 Pot se začne vzpenjati po gozdni markirani poti. “Glej, kakšna lepa markirana pot!” rečem. Toni nezadovoljno odgovori, da je pot že cel čas markirana, mi pa tako zabluzili in izgubili najmanj 15 minut. Nič hudega: začetek slab, konec dober! 😉 Ko se pot zravna, končno stečemo. Za hip me skrbi kako bo šlo, malo pa še so utrujene noge iz Istre. A pravzaprav me tek oživi in super mi gre. Na KT 2 izvemo, da je v vodstvu ženska, z 19 minut prednosti. S Petrom M. in Borisom nadaljujemo pot skupaj. Na KT 4 zadnjič vidiva Petra, Boris zaostane malo prej, ostaneva sama. Po makedamski poti tečeva do Stražarja (794 m). Tečeva dokaj hitro, najbrž tukaj pridobiva precej prednosti, saj par metrov do vrha Stražarja srečava Marjana in Martina, ki sta v vodstvu, kmalu za njima prehitiva Renato, ki je do takrat v vodstvu v ženski kategoriji. Evforija naju spet nese po zraku. V momentu, ko razmišljam, da to stanje ni vredu, saj sem nepozorna na okolico, se spotaknem ob kamen, po zraku me nese in padem naprej, z desnim kolenom pa močno udarim v skalo. Strgane hlače in odrgnine so še najmanj, pretrese me hud šok od samega padca, bolečina je pa tako močna, da se mi temni pred očmi, sili me na bruhanje. Panično začnem hlipati. Toni mi pomaga vstat, takoj vidim, da ni poškodbe, samo bolečina in šok, ki pa hitro mineta. Do naslednje KT hodim, je zelo blizu, ta čas se pomirim. Tečeva naprej, koraki so previdnejši, počasnejši, a sem pomirjena, čutim, da ne bo večjih težav… če hodim, so kolena sicer malo okorela, pri teku pa super, zato se skušam čimmanj ustavljat. 🙂 Kmalu sledi ravnina po barju, tukaj veliko pridobiva, saj tečeva brez težav, za seboj pustiva še Aleša, s katerim se prej nekajkrat srečamo. Toni je sedaj tretji. Na KT10 nama povejo, da sta prva dva kakšnih 10 minut pred nama. Uf, super, ampak niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ju lahko dohitela, niti ju ne loviva. Čudovito sva razpoložena, saj nabirava KT kot po tekočem traku. Pred KT 13 zagledam Marjana in Martina…”Wtf…Toni poglej!” Meni se kar smeji, vse bolj zabavno postaja. 🙂 Že prej se odločiva, da bova reskirala in tukaj ubrala bližnjico direktno po gozdu. Onadva gresta po poti naprej, ne vidita, da sva midva za njima. Trudim se hoditi hitro, da bi Toni pridobil prednost, a strmina je huda, čutim težke noge, ne gre hitreje. In kmalu zagledam konkurenta, kako nama sledita. Zavem se, da je za Tonija sedaj zmaga izgubljena, škoda, sem pa obenem nepopisno zadovoljna, ko me dohiti Marjan Z in se ne more načuditi, da naju vidi, najprej vpraša, če sva poštemplala vse kontrolne točke. 🙂 Bil je prepričan, da najmanj 15 min. ni nobenega za njima…in le minutka nama je manjkala, da bi jima res ušla, samo zagledat naju ne bi smel, Martinu je namreč vidno začel upadati tempo. In akcija naprej, Marjan se nama pridruži. Sedaj smo trije, jaz z dvema norcema! Dajem jima čas za nabiranje moči za finalni dvoboj. 😉 Pot je krasna, čeprav ju komaj dohajam in se malo matram, zelo uživam, vem, da se približujemo cilju in zadnji KT. Imamo srečo, da nam g. Jože pove, da je skrita za skalo, sami bi jo najbrž zgrešili. Toni in Marjan se od zadnje KT poženeta v dir. Meni se še kar smeji, kakšen razplet je to danes! Upočasnim tempo in previdno ter počasi grem proti cilju, sedaj se mi pa nikamor več ne mudi. Upam, da oba živa prideta do cilja, kajti tempo je živalski, pot pa zelo nevarna in strma. Naenkrat moje umirjene misli prekine vzklik: “Katka, pridi, pridi!”.. in zagledam Tonija, ki sedi na skali in me čaka z dvema piroma v rokah. Aaaa…kričim nazaj, kaj dela tukaj, zakaj ni že v cilju!?! :)). Skušal je prehiteti Marjana, a že zaradi vsaj 6 kg težkega ruksaka sta bila v premoči. Kakorkoli, tazadnja akcija je vsem popestrila dan in sigurno ga ne bomo zlepa pozabili. Na koncu se je nabralo 45 km, 1580 višincev, 5 ur 33 minut. V cilju seveda zaslužen pirček in henganje…kmalu se prikaže še Boris, ki je šel kar po bližnjici v Iški Vintgar, da bi čimprej lahko skupaj pili pir. 😉 Imeli smo se krasno, vzdušje sproščeno. Sledil je topel obrok, razglasitev rezultatov in kmalu proti domu. Naslednja postojanka je bil Flirt bar, pri sponzorju, v Ivančni Gorici. Še kar se nismo mogli poslovit, zato se ustavimo v Salonu. Lačni smo že, dolg dan je bil, sedaj bo pa res od tukaj treba naravnost domov! 🙂 Hvala Boris za krasno družbo, čestitke vsem tekačem ter organizatorjem za odlično izpeljan dogodek!! Mogoče se pa vidimo to nedeljo na Krku – Encian Krk Trail&Trekk, karte so že zunaj, steza bo označena, dobro prehodna in tekaška.

FILMČEK
REZULTATI

z odprtim pirom v cilj :), Foto: IškAAdventure
zmagovalci Ultra, Foto: IškAAdventure
zmagovalke Ultra, Foto: IškAAdventure

Slovenska treking liga – Škofjeloški treking 2013

Na Križni Gori blizu Škofje Loke se je v soboto 23.3. pričel letošnji prvi treking Slovenske treking lige. Že jutro je bilo za naju orientacijsko pestro. Kakšne 4 km sva se odpeljala predaleč, med zavzetim pogovorom sva spregledala tablo za Podlubnik oz. Križno Goro. Postane nama čudno predaleč in zavijeva ob potoku desno, čimprej je mogoče. Voziva v klanec, dokler ne prideva do žage, kjer se cesta konča..juhej 🙂 Tonijev raziskovalni duh nama popestri vožnjo še po nekih stranskih, makedamskih poteh, preden prideva do prave ceste in kmalu zagledava Gostilno pri Boštjanu, že naju usmerjajo kje naj parkirava. To je to! Pa še med prvimi sva prišla. 🙂 Smeha ne manjka, kar razbremeni mojo “živčnost”, saj to je bila moja prva treking izkušnja, nisem vedela kaj pričakovati.  Že dobra dva meseca, odkar sem staknila poškodbo, nisem tekla takšne razdalje, sploh pa nimam od takrat nobenih višinskih kilometrov, kar je bil še dodaten razlog, da sem bila zjutraj že pred budilko budna kot sova. Kmalu smo štartali, midva pa niti karte nisva utegnila naštudirati pa tudi predstavitev trase preslišiva, zamudiva. In že akcija!! Na razpolago so bile tri kategorije: aktivna – cca. 10 km, pohodniška – cca. 20 km in ultra – cca. 40 km (in cca. 2000 višincev), za katero sva se brez pomisleka odločila s Tonijem. Dobimo vsak svojo karto s 15.-imi kontrolnimi točkami, do katerih moramo priti. Skupno se nas je trekinga udeležilo nekaj več kot 200 tekmovalcev. Začetni del je bil orientacijsko bolj zahteven, sama bi se težko znašla, saj sem bila čisto nepripravljena. Šele po drugi kontrolni točki sem bolj začela gledati na karto in se ukvarjati z orientacijo. Pot je potekala nekako tako: Križna Gora, Lavtarski vrh, Ševlje, Topolje, Selca, Kališe – Sv.Križ, Sv. Mohor (949 m.n.m.), Špičasti hrib, Kovk, Moškrin, Križna Gora. Okrog dveh ur teka mi začne zmanjkovati moči, začnem se spraševati kje je še sedma, osma ura, ki je nekako optimalno predvidena za cilj. Um se obremenjuje še z mislijo, da sva počasna, čeprav se obenem zavedam, da Toni jemlje tek samo kot dober trening v okviru priprav na Marathon des Sables (še slaba dva tedna do štarta) in ne kot tekmovanje. Od vasi Ševlje zagrizemo v klanec, hojo izkoristim za vnos potrebnih kalorij. Naslednje minute so še težke, a na sedmi kontrolni točki oživim. Ne vem kaj me je bolj predramilo, sporočilo, da nama pravzaprav ne gre slabo, da sem prva med ženskami, ali mrzla Coca Cola, ki je bila božanska osvežitev, kot darilo iz nebes. 🙂 Sploh od Sv. Mohorja, ki je naša najvišja višinska točka, tečeva, kot da lebdiva po zraku. Pogovarjava se, oba polna evforije, a se v istem trenutku zavedam, da me je ta občutek že velikokrat zavedel in da se moram nazaj prizemljit. In res v navalu te evforije prvič za hip izgubiva orientacijo. Treba je najti 11. KT- Kovk, midva pa tečeva mimo. In panika!! “Kje sva, predaleč sva?!?” Skušava se skulirati in najti pravo pot. Zagizeva v klanec, direktno med vejami in drevesi. Klanci me počasi načenjajo, hoja je vse bolj počasna, čutim težke stegenske mišice, a grizem, grizem.. Toni teče naprej in kmalu slišim vzklike veselja, da je našel kontrolno točko, ki sva jo kmalu zgrešila. Na vrh za nama pride tudi Miha, ki ga kasneje v gostišču spoznava in mi poda koristne informacije glede Adventure Race-a. Ponudi se, da naju slika. Toni že cel dan samo mene slika (ima veliko rezerv in časa, medtem ko se jaz matram :)), končno prideva do skupne slikce. Na 12. KT spet dobiva podatek, da sem prva od žensk, zato nadaljna energija gre predvsem v ohranitev tega rezultata. Pred nami pa je še en klanec. Zadnji del je precej tricky, a se odločimo iti po cesti do cerkve, ki jo gledamo v daljavi, nekateri grejo že prej desno po gozdu direktno. Kasneje se izkaže, da je naša odločitev bila odlična, saj je KT še v gozdu, mi smo šli direktno mimo. Pred nama je še zadnjih 1,5 km. Tik pred ciljem odpreva pir, Toni ju ves čas nosi v nahrbtniku, težkem 8 kg. Tonija sprašujejo kje se je obiral tako dolgo. 🙂 V cilj sva prišla s časom 5 ur in 46 minut. Ampak se ne sekirava za to, imela sva se odlično. Nisva bila na tekmi, ampak na enem prekrasnem tekaškem doživetju, ki nama je obema minil neizmerno hitro. Uspelo mi je obdržati rezultat vse do konca in za nagrado sem dobila tekaške superge Brooks Cascadia, prav tiste, ki sem jih gledala pred startom. Super darilo, sem jih že sprobala, sicer na tekaški stezi in so se super obnesle. Preoblečeva se, sledi razglasitev rezultatov in podelitev nagrad, skoraj jih zamudim, saj se mudiva za šankom 🙂 Čaka nas še odlična hrana – gobova juha z ajdovimi žganci, zame pa odličen golaž, malo poklepetamo in se poslovimo. Odlična organizacija, krasen dogodek. Nedvomno se vidimo še na kakšnem trekingu! <3
kontrolne točke

hop…čez potok
Sv.Mohor
še zadnji kilometer do cilja
v cilju…zaslušen pir, itak! 🙂
razglasitev rezultatov

Categories