Tor des Geants 2019

Minil je dober mesec dni od mojega nastopa na prestižni tekmi Tor des Geants (TOR) v Italiji, dolgi 330 km z 24.000 višinskimi metri. Sprva sem želela na celotno izkušnjo čimprej pozabit, jo izbrisat iz spomina. Na tekmi sem namreč odstopila na okrog 270em kilometru. Letos zelo malo pišem blog, pa mi je žal, poleti smo na primer glavni dopust preživeli tri tedne na Korziki, pa nisem nič napisala. Škoda, ker smo toliko lepega doživeli in čez leta rada preberem te spomine, kajti sem bolj pozabljive sorte, in mi marsikaj uide iz spomina. 🙂 Vrnimo se na TOR. Sprejela sem svoj poraz, napovedala popravca, kdaj pa to bo, še ne vem. Enkrat zagotovo. Gre za izjemno zahtevno, vendar odlično organizirano tekmo, na kateri sva s takrat sedemmesečno Hani spremljale Tonija pred dvema letoma. Rekla sem si, da na kaj takega nikoli ne grem. A sem že dve leti kasneje stala na startu v Courmayeurju. Če pomislim, mi tekma že v startu ni bila usojena, saj nisem prišla skozi žreb in je moja prijava bila zavrnjena. Na TOR sprejmejo dobrih 800 tekačev, prijav pa je veliko več, zato žreb. Bila sem zelo razočarana, Toni pa me je nagovoril, da se prijavim na Swisspeaks – podobna zadeva, s podobnimi kilometri in višinci, le da v Švici, en teden pred TOR-om. Ker sem od sponzorjev dobila denar za kritje visoke štartnine (750 eur), sem se res prijavila na Swisspeaks, kjer prijave še niso bile zapolnjene, kljub dokaj nizkemu limitu števila tekmovalcev – 250. V tem času je Toni dobil odgovor iz TOR-a (poslal je mail, če vseeno obstaja kakšna možnost, da me vzamejo, na podlagi ITRA točk), da če plačam v roku enega tedna, se še lahko prijavim na TOR. Ker sem si veliko bolj želela TOR, kjer bo tudi večja konkurenca in več udeležencev, sem šla v akcijo, našla zamenjavo za mojo prijavo na Swisspeaks-u – Tomaž Kristavčnik, in se uspešno prijavila na Tor des Geants! V glavnem: kaotično že na samem začetku zgodbe! 🙂

Deset dni pred tekmo je občina Ivančna Gorica s pomočjo Tonija organizirala tek v okviru projekta Run4EU. V projekt so bile vključene 4 države, štirje teki. V soboto, en teden pred mojim startom je zaključek projekta potekal v Italiji, kamor je Toni želel iti, glede na zelo uspešno izvedbo teka pri nas, in ni želel niti slišati, da midve s Hani ne bi šle zraven. Večkrat sem izrazila željo, da bi ostala doma, saj krvavo potrebujem počitek in mirne priprave, pakiranje. Ker večkrat gledam na zadovoljstvo drugih, kot na svoje, smo naposled vsi potovali v Italijo, se sicer imeli zelo super cel vikend, ampak jaz sem bila iz dneva v dan bolj utrujena. Pa tudi živčna, saj so mi vse stvari uhajale iz rok. Med tednom vsak dan služba, popoldan z otrokom, zvečer pakiranje in priprave opreme … tako so potekali dnevi pred startom, časa za pošten spanec in psihično pripravo ni bilo. V petek zjutraj sem še Hani peljala k zdravniku zaradi impetiga. Prevzela jo je moja zlata mamica, ji dva grozna in velika izpuščaja mazala s kremico in ob uri dajala antibiotik, jaz pa v skrbeh potovala s Tejo in Ivojem proti Courmayeurju. Že, da je bila v najboljših rokah svojega očeta in najbolj skrbne babi Marije, ampak ne morem iz svoje kože – vsakič jo zelo pogrešam in iskreno, v tem trenutku bi si želela, da bi bili vsi skupaj. Tudi Toni ni šel z menoj v spremstvo na tekmo, saj vem, da ima obilico dela doma in nisem imela vesti, ga vzeti s seboj za več kot teden dni, doma pa ima toliko stvari še za postoriti. Vse do štarta sem si želela samo počitka in spanca. Samo spati in spati! Celo življenje sem se samo prilagajala drugim, v zadnjih letih sicer postala precej drugačna in začela poslušati sebe, ter početi stvari, ki me veselijo, brez večjega obzira na druge. Na TORu sem pa ponovno pogrnila na celi črti. Počutila sem se, da z menoj opravljajo vsi, samo jaz sama ne. Težko opišem, počutila sem se v totalnem neravnovesju sama s seboj. Kriva sem sama, nisem bila sposobna sprejeti drugačnih odločitev, se postaviti zase. V zadnjem času se je zgodilo ogromno, turbolentne stvari. In jaz sem ta trenutek bila v turbolenci. Namesto, da bi v petek zvečer prišli na cilj in v miru spat, smo doživeli gumidefekt in obtičali dobro uro vožnje do Courmayeurja. Ni bilo prave sproščenosti, časa sicer še več kot dovolj do starta, cel dan in pol.

V soboto dopoldne smo prispeli v Courmayeur, Ivo in Teja sta mi priskrbela številko 7 za prevzem opreme, ter me opremila z novimi rokavicami za tekmo. So imeli pa letos super sistem za prevzem startne številke: dobil si številko, nato pa preko aplikacije spremljal kdaj je na vrsti tvoja številka – tako, da nisi rabil stat ure in ure v vrsti, ampak prišel v vrsto ob tvojem času. Sledilo je pakiranje tranzicijske torbe, ki me bo čakala na vsakih 50km. Čeprav sem želela čimveč spati, sem šele ob pol šestih zvečer uspela leči v posteljo. Počutila sem se na smrt utrujena. Spanec je bil prekinjen in nato ponovno šla spat precej pozno, ne vem kdaj, verjetno okrog enajstih. Jutro je prišlo čisto prezgodaj. Zbudila sem se nenaspana. Vsega preveč se mi je nabralo in nikakor nisem prišla k sebi. Pred menoj pa neskončno dolga pot. Moj cilj te poti je bil pod 100ur, limit tekme bo 150 ur.

Kakšno uro pred startom sem šla v startni prostor, kjer so nam preverili GPS-e in se postavila bolj odspredaj. Če startaš na sredi ali bolj zadaj, po dveh kilometrih teka, ko iz ceste skrenemo na stezico, padeš v zamašek. To se je izkazalo kot super taktika, kakor so mi že predhodno poročali poznavalci tekme, nikjer nisem stala v koloni, pravzaprav je zame bil še prehiter začetni tempo. Sklenila sem startati precej počasi, čisto v svojem ultraškem tempu in moči hraniti za zadnje dni, ure. 🙂 Na vzponu na prvi hrib smo doživeli presenečenje, ne vem ali je bila takšna vremenska napoved, moj vremenar (Toni) mi namreč tega ni poročal, ampak že po 500 višinskih metrih vzpona je začelo snežiti, povzpeli smo se pa iz 1224m na 2571m! To je bilo sicer čisto super, boljše kot če bi deževalo. Za začetek prava zimska pravljica. Le moje počutje je bilo že od starta klavrno. Povsod je bilo polno navijačev, vzdušje bi lahko rekla, da je bilo res fenomenalno, ampak meni so šli vsi na živce. Nisem želela, da me slikajo, da navijajo, samo sem želela, da se stvari umirijo in da nikjer nobenga več ne vidim. Fizično sem se počutila še kar vredu, tempo mi je bil super, le zaspanost sem čutila že prve ure tekme. Najraje bi se vlegla že v La Thuilu, na 18em km, kjer sta me prvič čakala Teja in Ivo. 🙂 Že na prvem spustu me je dohitel Dejan Vukotič, tukaj je bil na “popravnem izpitu”, saj pred dvema letoma ni končal tekme zaradi težav z žulji. Ni se mi niti sanjalo, da bova vse štiri dni praktično skoz nekje skupaj. Niti enkrat nisem pomislila ne na čas, ne na dan, ne na uvrstitev. Samo šla sem od točke do točke in obremenjevala svojo psiho s tem, kako trpim in kaj sploh počnem tukaj? Mar bi bila doma pri svoji princeski. Bilo je par svetlih trenutkov, lepih delov poti, ko sem uživala, a prepozno ugotovila, da je to bilo takrat, ko sem bila sama. Odkar imava otroka, vedno tečem sama, s Tonijem izredno redko kdaj greva skupaj. Očitno sem se navadila biti popolnoma sama in se težko prilagajam. Sama imam svoj ritem, svoj tok misli in motiviranosti. Tukaj, na TORu sem bila popolnoma brez fokusa, brez motivacije. Ampak o odstopu nisem razmišljala in niti za trenutek pomislila, da bi odstopila. Še krepko po dvestotem kilometru, sem se pogovarjala po telefonu in govorila, kako je težko, kako je brutalno vse skupaj, ampak to bom pa zborbala, šla do konca in se nikoli več vrnila! Že drug dan zjutraj (katera okrepčevalnica točno je bila, sem pozabila), je bilo pa daleč pred stotim kilometrom, sem opazila otečeno mišico tibialis anterior, Teja pa je ocenila, da imam celotne noge otečene. To sem opazila prvič v življenju. Nič hudega, masaža in gremo naprej! Že prvo noč bi nujno morala spat, ker sem hodila kot zombi, a je splet okoliščin poskrbel, da nisem poslušala svojega telesa, niti navodil Tonija po telefonu. Dejan mi je dal gvarano za spit, to sem probala prvič v življenju, kao neke vrste kofein, ki ga dobiš v Mullerju. Čez čas sem bila budna kot ris, res neverjetno zbujena in ko sem prišla do koče, kjer sem želela spati, seveda nisem, saj sem bila zbujena. Ko me je proti jutru učinek gvarane popustil, sem še po telefonu Teji rekla, da grem spat. Ko sem prvo jutro tekme prišla do njiju, je bil lep dan in sem rekla, ma nič, zdaj ne grem spat, sem boljše kot sem bila. Ivo mi je rekla, da naj grem spat, saj je lep, topel prostor za spanje in nikogar ni! Pa nisem šla. Mislim, da sem tukaj tekmo izgubila. To je bil zadnji čas, da spočijem um in se rešim neznosne zaspanosti. Pa sem mislila, raje izkoristim dan in bom spala ponoči! Napaka. Na okrepčevalnici res nisem bila zaspana, evforija in vse to naredita svoje, ampak po pol urah, ko nadaljuješ pot, se vrnejo občutki, halucinacije, zombijevstvo. Potem sem se odločila, da grem pa sigurno spat na 106em km, v Cognu, na tranziciji. In kaj se zgodi, ko se tam končno dejansko vležem in dvignem noge, saj mi zatekajo? Ležalniki za spanje so v istem prostoru kot masaže in oskrbe žuljev in vlada totalen šunder. Čepkov nimam, zaspati ne morem niti za trenutek. Po desetih minutah se totalno živčna dvignem in pošljem vse v k…, seveda samo pri sebi 🙂

Od tukaj naprej se menda začne zelo lahka pot, najprej še vzpon na 2.827m, potem pa 2500 spusta v Donnas (na 330 nadmorske višine). Teja mi je rekla, da gre pot v Donnas potem samo še navdol, nič višincev! Zadnji del, ki je bil menda tehnično kar zahteven, po nekih kamnih ob potoku, kjer je bila mokrota in spolzkost kamnov zagotovljena, so spremenili. In pot pred Donnasom, je vmes šla še konkretno navzgor. Sigurno za več kot 300 metrov, in mene je to psihično ubilo. Rekli so, da gre samo navzdol! Kmalu bi jokala od agonije, v stanju haluciniranja sem bila prepričana, da se nekdo poigrava z mano in da sploh nisem več na pravi poti, ampak najbrž hodim v kontra smer, saj so skoz zastavice? Vse male vasice skozi katere smo šli so se mi zdele enake in bila sem prepričana, da hodim v krogu. Dejan je skoz hodil za mano, kljub temu, da sem ga skoz nagovarjala, da hodi pred menoj, saj težko sledim poti, pa živcira me, da skoz nekdo hodi za menoj. Meša se mi od zaspanosti, meša se mi od prividov. Pa še driska se je pojavila to noč, pa tako sem bila vesela, da je prebava super urejena. Ponovila sem isto napako, kot na K24, iste napitke in evo, sledilo bo dvodnevno driskanje. Nekako sva le prikorakala v Donnas, kjer me je čakal Ivo. Želja je bila vnesti čimveč kalorij in čimprej iti spat, tokrat s čepki. Jedla sem res kar veliko, medtem mi je Ivo zrihtal masažo, čeprav sem odklonila. Ivo je moj najboljši maser, ne rabim drugega. Pa je vztrajal. Masaža je bla za en k…, ampak sem pa tej, sicer izjemno luštni in prijazni punci rekla, da me neznansko pečejo podplati, pod palcem. Naredila mi je bandažo. To je bilo super! Prvič sem se srečala s preventivnim povijanjem podplatov, na TORu so res specialisti tega in težave s pekočim podplatom so se ublažile in tudi žulja nisem dobila prav nobenega, razen enega na malem prstu, ki mi ga je že zdavnaj oskrbela Teja in mi ni delal nobenih težav. Postajala sem pa spet živčna, tole vso rihtanje traja že uro in pol, jaz pa še vedno nisem šla spat! Mislila sem si, pa ljudje božji a vi veste, da bom lihkar umrla od zaspanosti in nikakor nikjer ne morem it spat! Že sem se vlegla, ko slišim tako z leve, kot z desne strani smrčanje. Ivo ni našel čepkov, tako, da sem ponovno spala za silo in se skoz zbujala ter gledala na budilko, kdaj morem vstat. Na tem mestu se moram opravičiti Teji in Ivu, ne vem koliko sta onadva to doživela, ampak skoz sem bila nerazpoložena in tečna in čeprav nisem želela to pokazati njima, najbrž da s svojimi dejanji sem. Zbudila sem se klavrno, najraje se sploh ne bi vstala, pa me je začelo zvijati po trebuhu in to tako silno, da sem zadnjo sekundo pritekla do WC-ja, preden bi se zgodila katastrofa.  Super začetek dneva, sem si mislila in se hitro spokala naprej. Na sred vzpona sem se vlegla na mrzlo skalo in želela za par minut zadremati, a je bilo tako mrzlo, da ko sem začela hoditi, sem imela občutek, da me bolijo ledvice in da sem se sigurno prehladila. Kljub kratkemu spancu ponoči (uro in pol verjetno), sem se počutila kot zombi. Pričele so se hude težave z drisko. Teja in Ivo sta mi na sproti peljala oglje in tablete proti driski, a smo se zgrešili. Imela sem strašno slabo vest, ker ju nisem čakala v kraju Perloz. Čakati bi ju morala od 20-30 minut. Tako sta imela totalno kolobocijo, ker sta se odločila iti na naslednjo točko, k jezeru Lago Vagno. So pa tudi tukaj spremenili traso in sploh nismo šli do jezera, kjer bi naj bila okrepčevalnica. Z avtodomom sta že itak težko prišla do tja, ker so prej zaprli pot, potem pa še je Ivo tekel ne vem kako visoko, da sva se naposled le srečala in mi je prinesel oglje. Pred tem sem povedala v Rifugio Coda, da imam težave in mi je zdravnik dal kapsulo Imodium. Kar me je najbolj presenetilo, so me na naslednji okrepčevalnici vprašali, če imam še vedno težave, ker so klicali iz Code, da ima št. 1453 drisko. 🙂 Noro! Zabeležili so vsako oskrbo nog in vse, ter zapisali tvojo štartno številko. Kar nekako varno sem se počutila. Hvala Ivo in Teja za požrtvovalnost! Teja je ta dan zvečer štartala svojo tekmo, Tot Dret, 130km iz Gressoneya in jo na žalost tudi ona končala v Oyaceju, kjer jaz, še daleč do cilja. Drugače mi je šlo še kar vredu, rezultatov ne vem, menda sem bila 14. ženska in okrog stotega mesta absolutno. Če bi uspela uštimat svojo psiho in motiviranost, vem, da me nič ne bi moglo ustaviti. V Nielu (192km) sta me pričakali čudoviti Drejka team, Uršula in Andreja, me napojili s hrano ter energijo. Zamenjala sem superge Raidlight Responsiv Dynamic za številko večje. Neskončno hvala Lani Grandovec, da mi jih je posodila. Zadnje dni pred tekmo sem ugotovila, da pri petih tekaških nahrbtnikih, ki jih premorem, nimam prave številke (18L) in mi je uredila, da mi ga Raidlight pošlje v Courmayeur v kakšen hotel. Rešilo se je sicer še lažje, tako da mi ga je posodila Teja. <3 Sem ponosna ambasadorka za znamko Raidlight, ob taki podporni ekipi, pa še bolj!

Toni me je začel po telefonu spraševat,  če me prideta s Hani spremljat. V meni je kričalo, da ja, da si tega res želim, a obveljal je razum: mama si je vzela cel teden dopusta, da bo doma s Hani, Toni ima ogromno dela. Ne, ne morem biti tako sebična in vsem pokvariti plane. Jezilo me je edino, zakaj mi ne pošiljajo redno slikic od moje princeske. Bilo je na enem neskončno dolgem spustu, tretji dan, ko mi je mama poslala slikico Hani na postelji, kako gleda knjigico slončka Dumba. Še zdaj si ne znam razlagat, kaj se je pravzaprav zgodilo, ampak iz mene se usule krokodilje solze, v potokih, jokala sem tako glasno in spontano, nisem imela moči niti pogoltnit sline, tudi slina je kar curljala iz ust. Najbrž je to bil moment, ko sem zavedala svojega konca. Če bi moje misli bile vsaj kanček pozitivne, bi mi slikica vlila moči, tako pa sem razmišljala samo, kako nesmiselno je moje početje in vse kar si želim je, da stisnem k sebi moj mali zakladek. O odstopu vseeno še nisem razmišljala, to bom pa ja še zborbala, sem že zelo daleč. Moja duša je bila prazna, bila sem le telo, ki se potika po sicer prelepih, a ta trenutek meni nepomembnih hribih. Ne spomnim se imen krajev, niti koč, pa so nekatere bile res noro prijetne. Nič me ni zanimalo. Kaj sledi, kaj je bilo. Samo, da bo že enkrat konec. Četrto noč sem začela pešati. V hitrosti, stopnjevale so se bolečine. Ponoči sem šla spat v eno kočo, zgolj zato, ker so mi noge kar puhtele, voda se je nabirala in enostavno morala sem jih dvigniti višje. Ponovno sva hodila skupaj z Dejanom, tokrat sem se odločila, da če mu bom lahko sledila, če sva že celo tekmo bolj ali manj skupaj, pa bova še vse do konca. Končno sem se sprijaznila s tem, a žal prepozno. Začela sem zaostajati, bolečine v tetivi so me ustavljale. V Bivacco R. Clermont (264km) sem se odločila, da se ne grem več te igre in da v Oyaceju (274km) odstopim, kjub temu da imam časa do limita tekme še več kot 50 ur, za zadnjih 70km! Dejan me je razumel, ker je pred dvema letoma sam moral sprejeti to strašno neprijetno odločitev. Zaželela sva si srečno pot. Za spust, za katerega bi naj potrebovala 2 uri, sem tri ure in pol. Na vsake toliko sem zajokala. Naj mi ne zameri tisti, ki misli, da sem odstopila, ker nisem več uživala. Res nisem šla samo uživat na tekmo. Ampak takšnega vsestranskega trpljenja več nisem zmogla. Ivo me je takoj vzpodbujal k odstopu, z menoj je bil največ časa in videl kaj se z menoj dogaja. Mislil je, da bom odstopila že zdavnaj. Ostali so me prepričevali, naj poskušam še vsaj do Ollomonta, potem bom pa videla. Na SPPju sem doživljala mnogo večje bolečine, a bila tako visoko motivirana in fokusirana, in se kljub bolečinam imela neznansko lepo! Na TORu vse tako negativno. Na koncu se je zgodilo eno pozitivno presenečenje … zvedela sem, da je Peter Vujevič na poti do nas, z motorjem. Stisnilo me je pri srcu, mislim, da je prišel v največji meri zaradi mene. Dve leti nazaj, ko sta s Kristijem hodila iz Bertoneja proti cilju, sem ju pri koči čakala in z njima šla do cilja. Tempo je seveda bil zelo počasen in vzeli smo si čas, da smo nazdravili s Stezičarjem. Nikoli ne bom pozabila teh emocij! Vsi smo imeli solzne oči. Letos mi je on želel priti nasproti na Bertone s Stezičarjem, čeprav poškodovan in niti ni bil prepričan, ali bo sploh lahko sestopil. Dober prijatelj, resnično in zelo malo je takšnih dobrih, srčnih ljudi! To sem žal zvedela prepozno, ko sem že praktično odstopila. Mi je bilo pa zares hudo, sploh, ker smo šli domov prej, preden bi se sploh srečali. Doma mi je bilo seveda žal. Zakaj nisem vztrajala? Zakaj res nisem šla vsaj do Ollomonta? Morda bi potem šlo na boljše, morda še na slabše, pa bi vsaj vedela, da sem čisto vse naredila, kar se je dalo. Fizioterapevt mi je rekel, da če bi šla naprej, bi rehabilitacija sicer verjetno trajala malo dlje, a kakšnih hujših problemov zaradi te tetive ne bi bilo. Opazovala sem Dejana, kako vesel je bil na vsaki okrepčevalnici, kako se je pohecal in vsakič spil kakšno pivo! To je bilo to! Pri meni je pa bil ta problem, da sem bila skoz slabe volje. Morda bi morala začeti piti Stezičarja, da bi me malo sprostilo. Naslednjič sigurno sežem po pivu! 🙂

Zgodba se ni zaključila z lepim zaključkom, s finišerskim, temveč s porazom. Moj tretji odstop. Prvi na 100 milj Istre, drug na trailu na Cresu, ter tretji tokrat. Vsak odstop, vsak poraz nad seboj je težak. Še isti dan smo potovali nazaj proti Sloveniji, želela sem si čimprej priti k Hani. Na srečo je Ivo imel nujen sestanek in pravtako hitel proti domu. Ampak doma so me čakali težki dnevi. Nisem mogla spati, ne ležati, ne noge imeti gor, ne dol… telesne bolečine so bile neprijetne, še večja pa psihična. Za dva dni sem poniknila, nisem se javljala na telefon. Šele v nedeljo sem upoštevala Tonijev nasvet in šla kolesarit na Pristavo (hodit nisem mogla, sem pa lahko kolesarila). Malce predihana pljuča so mi omogočila, da sem zleknjena v travici napisala post na fb, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Hvala mamica za nesebično pomoč! Za čisto vse si poskrbela! Sama nisem mogla popolnoma ničesar. Ampak z vsakim dnem je bilo boljše … in danes je že čisto vredu … TOR sem vzela kot dobro izkušnjo, naučila sem se ogromno in kot izziv za prihodnost.

Hvala vsem, ki ste me spremljali!

This entry was posted in:
Tags: .
Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories