Category: Dalmacija ultra trail

Dalmacija ultra trail 2016

Organizatorji prvega Dalmacija ultra traila (DUT) s ciljem v Omišu, so bili prisotni na postojanki Champex Lac v Franciji, kjer je Toni odstopil na UTMB-ju že tretjič v svoji karieri, čeprav so le-ti rekli, da izgleda najbolje od vseh. Ni jim bilo čisto jasno zakaj bo odstopil. Tudi meni ne v tistem trenutku, a glede na lanskoletni dober rezultat (27 ur, 36. mesto) in dobrim počutjem med tekom, bi bil težko zadovoljen z letošnjim usihanjem že od tranzicije v Courmayerju naprej in s tem par ur slabšim časom od lanskoletnega. Ponovno so oba lepo povabili na njihovo premierno ultra tekmo. Jaz sem že od začetka navijala, da greva v Dalmacijo, natančneje v Omiš, Toni malo manj, saj je vedel da to pomeni še ena 100 milj dolga izkušnja, nobena druga razdalja ga ni zanimala (110km, 60 km ali 20 km). Ponujali so nama namestitev v hotelu in lep podaljšan vikend, in naposled je Toni le pristal na prijavo na 100 milj prve izvedbe DUT. 
V službi sem koristila zadnje nadure, dopust je ves šel že v začetku septembra za dvotedensko jadranje, tako da do porodniške, katero nastopim v začetku leta 2017, bo treba še pridno delat. Na pot smo šli v sredo po službi s Kristijem, sproti sva doma v Šentvidu pobrala Tonija, ki kot po navadi še ni bil pripravljen in je po hiši iskal stvari in pakiral, meni pa so lasje šli kar pokonci. Vožnja je potekala mirno in hitro, tako da so pred deveto uro zvečer že nazdravljali s pivom v mobilni hiški v avtokampu Galeb pri Mateji in Branetu. Medtem naju je klikal Roko, ki je pravkar pospremil Marjana Zupančiča v hotel Plaža in čakal, da tudi naju pospremi do hotela Damianii, dva kilometra oddaljen od centra mesta. Totalen šok, ko smo prispeli do hotela z 4 zvezdicami. Vsi zelo prijazni in gostoljubni, razkazali so nama sobo in midva sva bila kar brez besed. Za naju, ki sva vajena svojega naloženega in običajno nepospravljenega kombija, je bil to predsedniški apartma. 🙂 Nekako sem še nabrala moči, da sva šla na večerjo, stregli so do 23-ih. Pasala mi je samo goveja juha in čaj, nato pa sem po tušu kar padla v mehko posteljo in zaspala kot na oblaku. Bil je preveč naporen dan zame, zato mi naslednji dan niti na kraj pameti ni prišlo, da bi šla raziskovat bližnjo okolico ali se povzpela na kak okoliški hribček. Tiščalo me je v trebuhu, zato sem ves dan bila v postelji in oba sva počivala do poznega popoldneva. V takšni lepi sobici, to sploh ni bilo težko. Toni je še čutil utrujenost od Valamar traila (72km), kjer je zmagal pred tremi tedni, ter od fizičnega dela zaradi odprtja fitnesa na novi lokaciji. Upala sem, da bosta zadnja dva, trije dnevi počitka dovolj, da se bo na štartu počutil spet močan in sposoben pretečt tako dolgo razdaljo. Zvečer sva dvignila štartno številko, malo poklepetala z znanci, jaz pa naredila okviren plan avtomobilske vožnje od postojanke do postojanke. V drugi mobilni hiški tik ob morju, pri Kristiju in Markovičih so popili pre race beer, nekateri kar več pirčkov, najedli smo se pečenih kostanjev, ki jih je nabrala Meta Trampuž, spekla pa Tjaša na obali. Toni se je po večerji v hotelu malo pripravljal na tekmo, šival hlače, pisal časovnico, mene je pa odneslo v deželo tižulemižule, ne da bi se sploh zavedala kdaj. Zjutraj sem šla sama na zajtrk, da se je Toni lahko dobro naspal, nato še zadnji opravki in odhod v center Omiša na štart, ki je bil v petek ob 13-ih. 
Na vseh razdaljah je startalo 349 tekačev, na najdaljši razdalji 65 tekmovalcev. Imela sem Tonijev plan teka, ki je nakazoval, da bo razdaljo 165 km in dobrih 6000 višincev premagal v 19ih urah. Po pogovoru z organizatorji bi čas prihoda v cilj lahko bil celo boljši. Nisem imela čisto jasnega načrta potovanja od kontrolne točke do kontrolne točke, saj sem v tem okolišu bila prvič, to je laufalo kar spontano. Že na prvo KT do Jesenic, sem parkrat morala obrniti, saj je šlo za neoznačeno cesto in brez navigacije bi imela večje probleme najti pravo pot. Takoj smo se spoznali z dvema Kranjčanoma, ki sta spremljala Benjamina Žumerja ter z bratom Francoza Lionela. Srečala sem se tudi s Katarino, ženo  Marjana Zupančiča in njunim sinom Markom, skupaj smo potovali in suportirali že na Valamar trailu. Toni je na prvi KT za vodilnima (Marjanom in Lionelom, ki sta se prve ure držala skupaj) zaostajal že 12 min. Na hitro mi je uspel rečt samo, da sta z Benjaminom za par minut zgrešila traso, saj je manjkalo trakcov, nekdo jih je snel. Lionel Trivel je Francoz s štartno številko št.1, favoriziran za zmago, po ITRA točkah daleč v ospredju pred ostalimi. Proti naslednji KT – Solin, sem sledila Vitoju, a sem ju na glavni cesti izgubila v prometu, tako da sem se sama znašla čez Split do Solina, z aplikacijo na telefonu to ni bilo težko. Vito in Katarina sta bila že tam, vse do KT 7 (Kostanje), smo potem bolj ali manj potovali skupaj. Na okrepčevalnicah sem Toniju predala že zmešan napitek in predvideno količino gelov, tako da se ni rabil veliko ustavljati. V Solinu sem dobila celo poljubček, za katerega nama je zmanjkalo časa na štartu. 🙂 Izpustila sem samo KT 3 (Putalj), vse ostale kontrolne točke sem bila z avtom ob pravem času na okrepčevalnicah. Razen bolečin v križu, sem vožnjo in vso avanturistično pot zelo dobro prenašala. Na tranziciji v Gati (83,8 km) je Marjan vodil s skoraj pol urno prednostjo, Lionel pa je bil pred Tonijem 14 minut. Pred tem je padel in si grdo ranil desno koleno. Oskrbeli so mu rano in s tranzicije se je odpravil 7 minut preden je prispel Toni. Tukaj sem dobila naročilo, naj skušam do naslednje okrepčevalnice zašiti jermenček na palici, saj se je strgal. Zasilno je vzel eno drugo palico, ki je pa bila kar nekaj centimetrov krajša od druge. Šele doma sem po pogovoru izvedela, da tega sploh ni opazil. 🙂 Do naslednje KT – Kostanje, na 101 km se je zgodil velik preobrat. Palico sem seveda uredila, s pomočjo Daliborke. Tukaj sem ponovno srečala Jeseno, Tonijevo oboževalko. Punce so si privoščile Stezičarja, jaz pa sem nestrpno čakala na Tonija. Pred prihodom me je poklical, da ima eno težavo: baterije! Teren je zahteven in svetilko ima prižgano na polno in ni prepričan, da imava dovolj rezervnih baterij, polnilne so že precej nezanesljive. Naredila sva plan baterij, jaz bom sicer še skušala kakšne dobiti, a ura je bila 1:45, sredi noči. Pol pa, da ima še eno dobro novico, je rekel, naj ugotovim, na katerem mestu teče?! “Tukaj se nekaj hecajo, da ti vodiš, ampak ne vem…saj si bil še prej 24 minut za Marjanom.” “Ja, prav imajo, lihkar sem kar padu mimo Marjana, Lionela sem dohitel že prej, očitno bo odstopil, ker ga boli koleno, prihajam, pripravi mi rezervne baterije!” 🙂 Juhuuu. Prišel je trenutek, ko je konkurenca omagala, moj Toni pa preklopil v naslednjo prestavo, tudi počutil se je odlično. Takoj po srečanju se odpravim naprej na KT8 – Slime, kjer bo čez dobro uro. Okrepčevalnica je bila lepa, svetlikale so se novoletne luči, prižgali so radio, vzdušje je bilo super. Popila sem topel čaj. Na cesti sem pred tem srečala srnico in zajčka, ki je skakljal čez cesto. Vozila sem se kar  nekje, bila je trda tema in zvezdice na nebu, to je pa vse, kar sem videla, škoda da se tukaj nisem vozila podnevi. Toniju sem sporočila pravzaprav slabo novico, da sta na KT 7 odstopila oba – tako Marjan, kot Lionel. 
Sedaj ni več imel takšne motivacije, razen zborbati še zadnjih 60 km in prispeti v cilj. Pot se mu je začela vlečti, čas prihoda na okrepčevalnice se je vse bolj podaljševal, tudi teren je bil po pripovedovanju zelo zahteven – “Katka, da vidiš ti ta teren, ma kaka Istra, to je huje kot Velebit!” 🙂 Malo pred peto uro ponoči me je prijela strašna zaspanost. Čeprav so mi ponudili prenočišče v šotoru, sem si uredila mesto v svojem avteku in se za 40 minut ulegla. Bilo je zelo mrzlo. Tekačem sicer ne, ampak mene je pa prezeblo do kosti, verjetno bolj zaradi utrujenosti in negibanja. Ko je Toni šel iz okrepčevalnice, sem tudi sama pojedla malo juhe in testenin, ter se odpeljala do morja, v Brelo. Tudi tam sem se ulegla za 45 minut, in dokler je prispel na KT, je bil že dan! Toni je vzel napitek in si preobul mokre nogavice. Plan je bil, da bo od Brele potreboval dobre 3 ure do cilja, vendar se je to raztegnilo na 5 ur! V Pisku sem ga pričakala sredi idilične potke med hišami, nato pa zaradi nepazljivosti pri speljevanju po višjem zidanem robniku popraskala svoj novi avto. O groza, polna sem bila enih emocij, kar jokala bi, Toni se več ne počuti dobro, avto sem popraskala … Nič.. s tem se bom ukvarjala kasneje, zapeljala sem se do Lokve Rogoznice, kjer sem neskončno dolgo z Jeseno Platišo čakala na Tonija, nato pa se končno odpeljala zadnji etapi naproti, na cilj v Omiš. Tukaj sem izgubila še telefon, ampak sem mislila, da sem ga verjetno po pomoti dala v Tonijev nahrbtnik, medtem ko sem mu odstranjevala smeti iz žepov. Kasneje sem ugotovila, da ga ni imel Toni, ampak sem ga vozila s seboj zataknjenega za brisalec na sprednji šipi. 🙂 Ostala sem torej brez navigacije, zgrešila isto pot za nazaj, naenkrat mi je bila pot čisto nepoznana, a smer taprava, tako da sem po naključju vseeno prispela do glavne ceste za Omiš. Sparkirala sem na ciljnem prizorišču ter se povzpela čez center mesta proti Fortici, kjer je njihova zadnja kontrola pred ciljem. Fortica je trdnjava cca. 300 m visoko nad mestom s prekrasnim razgledom. Tik pred vrhom sem se srečala z mojo ljubeznijo, bil je tako umirjen in lepo počasi je hodil, idealen tempo za moje nosečniško stanje, tako da sva se skupaj povzpela do vrha Fortice, se razgledala na morje, Omiš in oddaljene otoke, naredila par slik ter se skupaj počasi spustila proti cilju. “Jaz sem pa mislila, da bova danes šla še na zajtrk!”sem rekla. “Ojoj, klko je pa ura, a je že 11?” Hihi. “Pravzaprav je že pol 12 in sva zamudila zajtrk, da.” 🙂 Skupaj sva stekla čez mesto proti cilju. Čestitke Toni za zmago! Čas 22:39:24 je bil mnogo daljši od pričakovanega, a vseeno je bilo veselje na cilju nepopisno. Tudi zame je bila pot kar naporna, predvsem pikica v mojem trebuščku je že protestirala, da je skrajni čas za počitek. 🙂
Zvečer, po popoldanskem počitku, sva ponovno šla do ciljnega prostora, da smo pričakali Braneta iz njegove prve 100 km razdalje, Robija in Lauro iz 20 km, Kristija in Mateja iz 100 milj. Vsi so zborbali! Vsa čast in iskrene čestitke vsem! Zjutraj naslednjega dne sta v cilj prispela še Simon in Leon. Nazdravili smo v bližnjem lokalu, nato pa sva šla na večerjo. Ostala sem brez zajtrka, brez kosila in zdelo se mi je, da si bi pa že zaslužila nek topel obrok. 🙂 V hotelu so Toniju vsi čestitali za zmago. Hotelir je prišel sporočit, da lahko na račun hiše naročiva karkoli iz menija (jastoga, ribe in ta dražje stvari sva namreč imela limitirane, ni spadalo v sponzorski paket:)). Midva loleka, ki nama hotel res ni domač, sva bila čisto izgubljena, kaj pa bi sploh jedla? Seveda nisva komplicirala, sva pa si privoščila ribjo ploščo za dve osebi. Dobila sva tako veliko porcijo, da me je takoj minil apetit. Vsak ribo, zrezek tune in kalamare na žaru ter cel kup blitve in krompirja, pa še dodatno pomfri. Za sladico so mu pripravili presenečenje in mu prižgali tortico s številko ena. 🙂 Oba sva bila kar ganjena, res lepo! Bilo je že pozno in bila sva sama v jedilnici. V sobi naju je čakal jacuzzi, meni topla voda ni odgovarjala in sem hitro šla ven, Toniju je pa očitno dobro delo, saj se naslednje jutro zbudil praktično kot nov. Spala sva kot angelčka, še zadnjo noč v tem prekrasnem hotelu. <3
Naslednji dan so bile razglasitve rezultatov, druženje z najinimi prekrasnimi prijatelji ter slovo od prelepega bivanja v čudovitem hotelu Damianii. Čeprav sva prenočila štirikrat, se mi je zdelo, kot da sva bila na dopustu vsaj en teden. Tako umirjena nisem bila že dolgo. Hvala organizatorjem za povabilo in za namestitev, takšne prijaznosti še nisva bila deležna nikjer! Vložili so ogromno truda v ta event, odlično označili traso, odlično založili okrepčevalnice ter maksimalno dobro poskrbeli za tekmovalce! Vse pohvale in se zagotovo vidimo prihodnje leto!  
sprejem v Omiš, hotel Damiani ****
Bili & Roko, top ekipa!

i djeca ga vole 😉 by: Nikola Perlic
prvi pre race beer
…še en pre race beer in kostanjev piknik 🙂
najina sobica v hotelu Damianii

start 

Matej, Miha in Kristi na prvi KT – Jesenice
Marjan in Lionel Trivel

KLIS
poslavljanje dneva nad Splitom
Stezičar fan club na KT Kostanje

Omiš, zadnji spust iz Fortice

z Jeseno Platišo

večerja za zmagovalca 🙂
presenečenje hotela…. in tortica za zmagovalca 🙂

najboljši na 20km, 60km, 110km ter 100 milj
zmagovalci 100 milj, vsi trije Slovenci! 🙂

Categories