Category: stezičenje

Dalmacija ultra trail 2016

Organizatorji prvega Dalmacija ultra traila (DUT) s ciljem v Omišu, so bili prisotni na postojanki Champex Lac v Franciji, kjer je Toni odstopil na UTMB-ju že tretjič v svoji karieri, čeprav so le-ti rekli, da izgleda najbolje od vseh. Ni jim bilo čisto jasno zakaj bo odstopil. Tudi meni ne v tistem trenutku, a glede na lanskoletni dober rezultat (27 ur, 36. mesto) in dobrim počutjem med tekom, bi bil težko zadovoljen z letošnjim usihanjem že od tranzicije v Courmayerju naprej in s tem par ur slabšim časom od lanskoletnega. Ponovno so oba lepo povabili na njihovo premierno ultra tekmo. Jaz sem že od začetka navijala, da greva v Dalmacijo, natančneje v Omiš, Toni malo manj, saj je vedel da to pomeni še ena 100 milj dolga izkušnja, nobena druga razdalja ga ni zanimala (110km, 60 km ali 20 km). Ponujali so nama namestitev v hotelu in lep podaljšan vikend, in naposled je Toni le pristal na prijavo na 100 milj prve izvedbe DUT. 
V službi sem koristila zadnje nadure, dopust je ves šel že v začetku septembra za dvotedensko jadranje, tako da do porodniške, katero nastopim v začetku leta 2017, bo treba še pridno delat. Na pot smo šli v sredo po službi s Kristijem, sproti sva doma v Šentvidu pobrala Tonija, ki kot po navadi še ni bil pripravljen in je po hiši iskal stvari in pakiral, meni pa so lasje šli kar pokonci. Vožnja je potekala mirno in hitro, tako da so pred deveto uro zvečer že nazdravljali s pivom v mobilni hiški v avtokampu Galeb pri Mateji in Branetu. Medtem naju je klikal Roko, ki je pravkar pospremil Marjana Zupančiča v hotel Plaža in čakal, da tudi naju pospremi do hotela Damianii, dva kilometra oddaljen od centra mesta. Totalen šok, ko smo prispeli do hotela z 4 zvezdicami. Vsi zelo prijazni in gostoljubni, razkazali so nama sobo in midva sva bila kar brez besed. Za naju, ki sva vajena svojega naloženega in običajno nepospravljenega kombija, je bil to predsedniški apartma. 🙂 Nekako sem še nabrala moči, da sva šla na večerjo, stregli so do 23-ih. Pasala mi je samo goveja juha in čaj, nato pa sem po tušu kar padla v mehko posteljo in zaspala kot na oblaku. Bil je preveč naporen dan zame, zato mi naslednji dan niti na kraj pameti ni prišlo, da bi šla raziskovat bližnjo okolico ali se povzpela na kak okoliški hribček. Tiščalo me je v trebuhu, zato sem ves dan bila v postelji in oba sva počivala do poznega popoldneva. V takšni lepi sobici, to sploh ni bilo težko. Toni je še čutil utrujenost od Valamar traila (72km), kjer je zmagal pred tremi tedni, ter od fizičnega dela zaradi odprtja fitnesa na novi lokaciji. Upala sem, da bosta zadnja dva, trije dnevi počitka dovolj, da se bo na štartu počutil spet močan in sposoben pretečt tako dolgo razdaljo. Zvečer sva dvignila štartno številko, malo poklepetala z znanci, jaz pa naredila okviren plan avtomobilske vožnje od postojanke do postojanke. V drugi mobilni hiški tik ob morju, pri Kristiju in Markovičih so popili pre race beer, nekateri kar več pirčkov, najedli smo se pečenih kostanjev, ki jih je nabrala Meta Trampuž, spekla pa Tjaša na obali. Toni se je po večerji v hotelu malo pripravljal na tekmo, šival hlače, pisal časovnico, mene je pa odneslo v deželo tižulemižule, ne da bi se sploh zavedala kdaj. Zjutraj sem šla sama na zajtrk, da se je Toni lahko dobro naspal, nato še zadnji opravki in odhod v center Omiša na štart, ki je bil v petek ob 13-ih. 
Na vseh razdaljah je startalo 349 tekačev, na najdaljši razdalji 65 tekmovalcev. Imela sem Tonijev plan teka, ki je nakazoval, da bo razdaljo 165 km in dobrih 6000 višincev premagal v 19ih urah. Po pogovoru z organizatorji bi čas prihoda v cilj lahko bil celo boljši. Nisem imela čisto jasnega načrta potovanja od kontrolne točke do kontrolne točke, saj sem v tem okolišu bila prvič, to je laufalo kar spontano. Že na prvo KT do Jesenic, sem parkrat morala obrniti, saj je šlo za neoznačeno cesto in brez navigacije bi imela večje probleme najti pravo pot. Takoj smo se spoznali z dvema Kranjčanoma, ki sta spremljala Benjamina Žumerja ter z bratom Francoza Lionela. Srečala sem se tudi s Katarino, ženo  Marjana Zupančiča in njunim sinom Markom, skupaj smo potovali in suportirali že na Valamar trailu. Toni je na prvi KT za vodilnima (Marjanom in Lionelom, ki sta se prve ure držala skupaj) zaostajal že 12 min. Na hitro mi je uspel rečt samo, da sta z Benjaminom za par minut zgrešila traso, saj je manjkalo trakcov, nekdo jih je snel. Lionel Trivel je Francoz s štartno številko št.1, favoriziran za zmago, po ITRA točkah daleč v ospredju pred ostalimi. Proti naslednji KT – Solin, sem sledila Vitoju, a sem ju na glavni cesti izgubila v prometu, tako da sem se sama znašla čez Split do Solina, z aplikacijo na telefonu to ni bilo težko. Vito in Katarina sta bila že tam, vse do KT 7 (Kostanje), smo potem bolj ali manj potovali skupaj. Na okrepčevalnicah sem Toniju predala že zmešan napitek in predvideno količino gelov, tako da se ni rabil veliko ustavljati. V Solinu sem dobila celo poljubček, za katerega nama je zmanjkalo časa na štartu. 🙂 Izpustila sem samo KT 3 (Putalj), vse ostale kontrolne točke sem bila z avtom ob pravem času na okrepčevalnicah. Razen bolečin v križu, sem vožnjo in vso avanturistično pot zelo dobro prenašala. Na tranziciji v Gati (83,8 km) je Marjan vodil s skoraj pol urno prednostjo, Lionel pa je bil pred Tonijem 14 minut. Pred tem je padel in si grdo ranil desno koleno. Oskrbeli so mu rano in s tranzicije se je odpravil 7 minut preden je prispel Toni. Tukaj sem dobila naročilo, naj skušam do naslednje okrepčevalnice zašiti jermenček na palici, saj se je strgal. Zasilno je vzel eno drugo palico, ki je pa bila kar nekaj centimetrov krajša od druge. Šele doma sem po pogovoru izvedela, da tega sploh ni opazil. 🙂 Do naslednje KT – Kostanje, na 101 km se je zgodil velik preobrat. Palico sem seveda uredila, s pomočjo Daliborke. Tukaj sem ponovno srečala Jeseno, Tonijevo oboževalko. Punce so si privoščile Stezičarja, jaz pa sem nestrpno čakala na Tonija. Pred prihodom me je poklical, da ima eno težavo: baterije! Teren je zahteven in svetilko ima prižgano na polno in ni prepričan, da imava dovolj rezervnih baterij, polnilne so že precej nezanesljive. Naredila sva plan baterij, jaz bom sicer še skušala kakšne dobiti, a ura je bila 1:45, sredi noči. Pol pa, da ima še eno dobro novico, je rekel, naj ugotovim, na katerem mestu teče?! “Tukaj se nekaj hecajo, da ti vodiš, ampak ne vem…saj si bil še prej 24 minut za Marjanom.” “Ja, prav imajo, lihkar sem kar padu mimo Marjana, Lionela sem dohitel že prej, očitno bo odstopil, ker ga boli koleno, prihajam, pripravi mi rezervne baterije!” 🙂 Juhuuu. Prišel je trenutek, ko je konkurenca omagala, moj Toni pa preklopil v naslednjo prestavo, tudi počutil se je odlično. Takoj po srečanju se odpravim naprej na KT8 – Slime, kjer bo čez dobro uro. Okrepčevalnica je bila lepa, svetlikale so se novoletne luči, prižgali so radio, vzdušje je bilo super. Popila sem topel čaj. Na cesti sem pred tem srečala srnico in zajčka, ki je skakljal čez cesto. Vozila sem se kar  nekje, bila je trda tema in zvezdice na nebu, to je pa vse, kar sem videla, škoda da se tukaj nisem vozila podnevi. Toniju sem sporočila pravzaprav slabo novico, da sta na KT 7 odstopila oba – tako Marjan, kot Lionel. 
Sedaj ni več imel takšne motivacije, razen zborbati še zadnjih 60 km in prispeti v cilj. Pot se mu je začela vlečti, čas prihoda na okrepčevalnice se je vse bolj podaljševal, tudi teren je bil po pripovedovanju zelo zahteven – “Katka, da vidiš ti ta teren, ma kaka Istra, to je huje kot Velebit!” 🙂 Malo pred peto uro ponoči me je prijela strašna zaspanost. Čeprav so mi ponudili prenočišče v šotoru, sem si uredila mesto v svojem avteku in se za 40 minut ulegla. Bilo je zelo mrzlo. Tekačem sicer ne, ampak mene je pa prezeblo do kosti, verjetno bolj zaradi utrujenosti in negibanja. Ko je Toni šel iz okrepčevalnice, sem tudi sama pojedla malo juhe in testenin, ter se odpeljala do morja, v Brelo. Tudi tam sem se ulegla za 45 minut, in dokler je prispel na KT, je bil že dan! Toni je vzel napitek in si preobul mokre nogavice. Plan je bil, da bo od Brele potreboval dobre 3 ure do cilja, vendar se je to raztegnilo na 5 ur! V Pisku sem ga pričakala sredi idilične potke med hišami, nato pa zaradi nepazljivosti pri speljevanju po višjem zidanem robniku popraskala svoj novi avto. O groza, polna sem bila enih emocij, kar jokala bi, Toni se več ne počuti dobro, avto sem popraskala … Nič.. s tem se bom ukvarjala kasneje, zapeljala sem se do Lokve Rogoznice, kjer sem neskončno dolgo z Jeseno Platišo čakala na Tonija, nato pa se končno odpeljala zadnji etapi naproti, na cilj v Omiš. Tukaj sem izgubila še telefon, ampak sem mislila, da sem ga verjetno po pomoti dala v Tonijev nahrbtnik, medtem ko sem mu odstranjevala smeti iz žepov. Kasneje sem ugotovila, da ga ni imel Toni, ampak sem ga vozila s seboj zataknjenega za brisalec na sprednji šipi. 🙂 Ostala sem torej brez navigacije, zgrešila isto pot za nazaj, naenkrat mi je bila pot čisto nepoznana, a smer taprava, tako da sem po naključju vseeno prispela do glavne ceste za Omiš. Sparkirala sem na ciljnem prizorišču ter se povzpela čez center mesta proti Fortici, kjer je njihova zadnja kontrola pred ciljem. Fortica je trdnjava cca. 300 m visoko nad mestom s prekrasnim razgledom. Tik pred vrhom sem se srečala z mojo ljubeznijo, bil je tako umirjen in lepo počasi je hodil, idealen tempo za moje nosečniško stanje, tako da sva se skupaj povzpela do vrha Fortice, se razgledala na morje, Omiš in oddaljene otoke, naredila par slik ter se skupaj počasi spustila proti cilju. “Jaz sem pa mislila, da bova danes šla še na zajtrk!”sem rekla. “Ojoj, klko je pa ura, a je že 11?” Hihi. “Pravzaprav je že pol 12 in sva zamudila zajtrk, da.” 🙂 Skupaj sva stekla čez mesto proti cilju. Čestitke Toni za zmago! Čas 22:39:24 je bil mnogo daljši od pričakovanega, a vseeno je bilo veselje na cilju nepopisno. Tudi zame je bila pot kar naporna, predvsem pikica v mojem trebuščku je že protestirala, da je skrajni čas za počitek. 🙂
Zvečer, po popoldanskem počitku, sva ponovno šla do ciljnega prostora, da smo pričakali Braneta iz njegove prve 100 km razdalje, Robija in Lauro iz 20 km, Kristija in Mateja iz 100 milj. Vsi so zborbali! Vsa čast in iskrene čestitke vsem! Zjutraj naslednjega dne sta v cilj prispela še Simon in Leon. Nazdravili smo v bližnjem lokalu, nato pa sva šla na večerjo. Ostala sem brez zajtrka, brez kosila in zdelo se mi je, da si bi pa že zaslužila nek topel obrok. 🙂 V hotelu so Toniju vsi čestitali za zmago. Hotelir je prišel sporočit, da lahko na račun hiše naročiva karkoli iz menija (jastoga, ribe in ta dražje stvari sva namreč imela limitirane, ni spadalo v sponzorski paket:)). Midva loleka, ki nama hotel res ni domač, sva bila čisto izgubljena, kaj pa bi sploh jedla? Seveda nisva komplicirala, sva pa si privoščila ribjo ploščo za dve osebi. Dobila sva tako veliko porcijo, da me je takoj minil apetit. Vsak ribo, zrezek tune in kalamare na žaru ter cel kup blitve in krompirja, pa še dodatno pomfri. Za sladico so mu pripravili presenečenje in mu prižgali tortico s številko ena. 🙂 Oba sva bila kar ganjena, res lepo! Bilo je že pozno in bila sva sama v jedilnici. V sobi naju je čakal jacuzzi, meni topla voda ni odgovarjala in sem hitro šla ven, Toniju je pa očitno dobro delo, saj se naslednje jutro zbudil praktično kot nov. Spala sva kot angelčka, še zadnjo noč v tem prekrasnem hotelu. <3
Naslednji dan so bile razglasitve rezultatov, druženje z najinimi prekrasnimi prijatelji ter slovo od prelepega bivanja v čudovitem hotelu Damianii. Čeprav sva prenočila štirikrat, se mi je zdelo, kot da sva bila na dopustu vsaj en teden. Tako umirjena nisem bila že dolgo. Hvala organizatorjem za povabilo in za namestitev, takšne prijaznosti še nisva bila deležna nikjer! Vložili so ogromno truda v ta event, odlično označili traso, odlično založili okrepčevalnice ter maksimalno dobro poskrbeli za tekmovalce! Vse pohvale in se zagotovo vidimo prihodnje leto!  
sprejem v Omiš, hotel Damiani ****
Bili & Roko, top ekipa!

i djeca ga vole 😉 by: Nikola Perlic
prvi pre race beer
…še en pre race beer in kostanjev piknik 🙂
najina sobica v hotelu Damianii

start 

Matej, Miha in Kristi na prvi KT – Jesenice
Marjan in Lionel Trivel

KLIS
poslavljanje dneva nad Splitom
Stezičar fan club na KT Kostanje

Omiš, zadnji spust iz Fortice

z Jeseno Platišo

večerja za zmagovalca 🙂
presenečenje hotela…. in tortica za zmagovalca 🙂

najboljši na 20km, 60km, 110km ter 100 milj
zmagovalci 100 milj, vsi trije Slovenci! 🙂

2. Knap trail

Zadnja dva vikenda leta 2015 sta zame bila delovna, zato sem se neskončno veselila teh par prostih dni in silvestrovanja. To sicer ne pomeni, da so bili dnevi tudi mirni. Takoj v četrtek sva se zapeljala na Koroško, proti Domu na Smrekovcu, kjer smo silvestrovali. Ker so se Kristi, Miha, Pero in Joli malo zakalkulirali v času in razdalji, sva s Tonijem prišla v še prazno kočo, nikogar še ni bilo od naših, Toniju pa ni preostalo drugega kot da gre z menoj na sončni zahod na Smrekovec. 30 minut markirane hoje, to pa ja ne bi smelo biti preveč. V soboto (čez 2 dni) naju čaka precej dolg tek – Knap trail v Trbovljah z 47 km in 2700 pozitivnimi višinskimi metri. Mislim, da mu ni bilo žal, da sva skupaj pričakala zadnje sončne žarke v letu 2015, razgled je segal daleč, vse do Snežnika. Toni je kmalu omagal in prespal žurko, jaz pa sem se že drugič ta dan povzpela na vrh Smrekovca in s Kristijem ter Perojem tam dočakala polnoč… nazdravili smo, se polupčkali in strmeli v številne ognjemete v dolini. Čarobno! Pri hoji v dolino me je malo zaskrbelo, saj so noge bile težke kot kamen, čez dva dni pa tek …

sončni zahod na Smrekovcu, zadnji v letu 2015



V petek sem res pretežno počivala in se dobro naspala, ostali so se že zgodaj odpravljali na Smrekovc, midva sva se pa veselo tiščala drug k drugemu in ni se nama mudilo vstat. Zvečer, doma sva končno pogledala film Everest. V soboto je budilka vseeno prehitro zazvonila in bilo je treba v mrzlo jutro (-5 stopinj), na štart že praktično tradicionalnega Knap trail-a. Naslednje leto bodo celo tri razdalje (še Hajerska). Zelo pozno sva se odpravila od doma, še majčken zašla in zadnji hip ujela štart – Slavka je najine štartne številke že dala na stran, ker je mislila, da naju ne bo. Brez ogrevanja in še malo raztrešena, sem se pognala v daljši vzpon. Noge so bile težke, podplati zmrznjeni, cilj pa neskončno daleč. Najprej sem razmišljala o topli postelji doma, zakaj mi je tega treba, a naposled sem le ujela svoj ritem, neozirajoč se na druge in začela uživati v teku. Pot je bila super označena, stezice prekrasne za tek. Po ravnem in v dolino mi je šlo dobro, klance sem se pa mogla malo pomatrat. Nekaj odsekov je bilo precej zahtevnih, predvsem vzpon in spust na Gozdnik in Mrzlico. Vzdušje na okrepčevalnicah je bilo prijetno domače – sploh na Kalu in lovskem domu Podmeja, kjer je Marko imel svojo podporo glasnih navijačev! 🙂 Loreta in Urša Trobec sta takoj v štartu pospešile in naju z Marijo pustile za seboj. Kmalu sem ju popolnoma izgubila pred očmi in ves čas tekla z občutkom, da sta daleč naprej. Do glavne ceste za Trbovlje, ki smo jo prečkali, sem že dohitela Uršo, sploh na spustu sem videla, da imam še veliko rezerve. Na tej točki smo imeli šele 900 višincev in okrog 20 km, kar mi je dalo vedeti, da bo v drugem delu še kar nekaj vzpona. Pri naslednji okrepčevalnici so se mi kar učke izbulile, saj sem pred seboj zagledala še Loreto. Hitro sem jo dohitela. Pri domu na Kalu mi Slavka pove, da je Toni šesti, kar me začudi, a še doda: “Lepo gre po pameti! Še jih bo dohitel!” Sem sva pritekla z Markom Kavzarjem, z roko v roki, tukaj ga je prvič pričakal bučen sprejem njegovih prijateljev. Strmina na Gozdnik me je presenetila, a enkrat je bilo tudi tega klanca konec. Psihično sem se pripravila samo še na zadnjih cca. 500 višincev na Mrzlico, spust je pa itak šel sam po sebi, brez problema. Telefon mi zazvoni zadnjih nekaj metrov pred vrhom Mrzlice, Toni mi začne razlagat kako je dolgo časa tekel sam in nato dohitel Ivija in Grma, pa še ene tri, ki jih ni poznal, in pol prvi pritekel v cilj. 🙂 Hihi, kar nenavadno se mi je zdelo vse skupaj, čuden razplet, a sem bila zelo vesela. Tudi on ni mogel verjeti, da se praktično že spuščam v dolino in da mi ne manjka več dosti do cilja. Mama mi je poslala sporočilo, da je Loreta dobrih 20 minut za menoj, zato se mi nikamor ni mudilo. Toni mi je prišel nasproti, kot že tolikokrat. <3 S časom 5ur 39 min sem zaključila Knap trail.

Kmalu po prihodu najhitrejših v cilj, so bile razglasitve rezultatov. Analiza teka se je za nekatere zaključila zelo pozno, v gostišču Brin, kjer so nas lepo sprejeli in pogostili z ješprenom v kruhovi šalčki. Tudi Stezičarja smo smeli degustirat. Leonu sem rekla, da bi lahko bil malo prizanesljivejši do nas in v štartu speljal najprej kakšen ravninski kilometer in ne takoj v klanec, pa je odgovoril: “Pot more biti težka, saj ne morejo vsi biti “forhajerji”!” Tako da zmagovalci smo vsi, ki smo uspešno opravili z 48 km in dobrimi 2700 pozitivnimi višinskimi metri. ČESTITKE, tudi zajbrujcem!! 
Medtem je sneg pobelil ceste in končno pričaral zimsko vzdušje. Domov sva se vozila skoraj dve uri (zjutraj pa 35 minut), saj so bile ceste nesplužene in bi težko prišla čez Bogenšperk, pa sva morala čez Litijo v Ljubljano in nato proti Dolenjski. Ampak je bilo vredno, spoznala sem nekaj prekrasnih ljudi, imeli smo se odlično!! Se vidimo prihodnje leto…

Knapovski slovarček:

FORHAJER – prvopisani kopač
HAJER – kopač

ZAJBRUC – nk rudar


POROČILO: Turni.si
REZULTATI FORHAJERSKA
REZULTATI ZAJBRUSKA

startno ciljni prostor, gostišče Brin

strmi vzponi
Toni, v grmu pa Grm 😉
Marija Trontelj
Loreta Kmet
Peter Macuh
Marko Kavzar
Urša Trobec
lovljenje ravnotežja po strmih in ozkih gozdnih stezicah
Toni prvi v cilju
zmagovalke na Forhajerski
zmagovalci na Forhajerski

Categories