Category: Tektonik ultra 124

3. Tektonik ultra 124

Zanemarila sem svoj blog. Zadnja objava je bila v prvih dneh meseca novembra. Ampak imam tehten razlog. Poškodba, ki sem jo staknila na “Istra v vašem srcu” na polovici proge (verjetno je pa posledica hribovske ture na zasneženo Mojstrovko v istem tednu), je čisto ustavila moje gibanje. Gibanje mi pomeni življenje. Če ne tečem, sem ena navadna tečka, le na pol živa. 😉 Sem pa na letošnjem Tektoniku ultra 124, ki je potekal že tretje leto zapored v začetku januarja, dobila nov razlog za pisanje blog posta, čeprav tokrat poti nisem pretekla, temveč tekače spremljala z avtom. Sicer tudi s to objavo zamujam za dober mesec. Ampak če ne bom nekaj začela pisati, bodo moje Rozince ostale čisto pozabljene.
Moj support na Tektonik-u, vsaj prvo etapo, ni prišel ravno do izraza, saj sem v prtljažniku vozila  gajbo Stezičarja. PIKA. Nobenega čaja, piškotov, karkoli, kar se za okrepčevalnico spodobi. Zgolj pivo, bil je pa precej hladen večer! Prihitela sem direktno iz službe in niti nisem imela časa karkoli pripravljat, ljudje so se pa kmalu po četrti uri začeli zbirati v klubu. Na okrepčevalnici nekje na polovici poti sem šele dojela, kako hudo sem ga pobiksala – prvi, ki so šli mimo mene (Žiga X Gombač, Luka in njegova dva prijatelja…), noben od njih ne pije alkohola…grrrr… biti support sploh ni enostavna naloga! Morda je celo težja, kot pretečt določeno razdaljo. Zasekirala sem se tudi za Tadejo Krušec, ker je jo je zelo zazeblo in zgubila je ekipco ter tekla sama. Ampak jo je Ivan pogrel z vročim čajčkom. In vsa sreča, da je bil Ivan z menoj, saj sem s kombijem nasedla na poledenelem snegu sred hriba na Polževo in me je rešil iz te godlje.
Se mi je pa en kamenček odvalil od srca prav na tej glavni okrepčevalnici, saj sem videla, da se imajo vseeno fajn, čeprav so nekateri nevede začrtali malo drugačno pot, kot je bila mišljena. Po zaključku teka smo se dobili v klubu pri Toniju in sproščeno klepetali. Večer je bil namenjen Tonijevemu rojstnemu dnevu, ki ga je imal 4. januarja. Bi se spodobilo, da bi ga presenetila vsaj s tortico, kot sem ga zadnji dve leti, a je slučaj nanesel, da je on, kot že ničkolikokrat doslej, presenetil mene. Od sile je ta moj fant! 😉 Ta dan so pretekli 22 km, čemur je sledil večer ob narezku, slaščicah, dobri glasbi, druženju in Stezičarju. Pridružila sta se nam še Maja in Iztok, kasneje tudi Boris, tako da smo bili res pestra super druščina.
Žiga X Gombač nas je nek trenutek večera, preden se je odpravil domov, vse pozval k posluhu in se zahvalil za druženje med tekom in za nova poznanstva. Med nami, tekači, se mi zdi, da je zmeraj super vzdušje. Takšni smo, pozitivci! 😉 Z enim ušesom sem poslušala njegov govor, in šele ko je iz vrečke potegnil neko knjigico A4 formata, na platnicah katere sem zagledala sebe, sem se šele zavedla, da gre za neko resnejšo stvar, kot je samo zahvala, da smo se skupaj zbrali na teku. Vsak izmed nas piše neko posebno zgodbo, tole tukaj je bila moja zgodba. Besedo je predal Toniju in pozval mene, da se mu pridružim bližje. Toni je razložil, da gre za tiskano verzijo mojih blogovskih zapisov. Prva stran se začne s Tektonik ultra 124 januarja 2013, ko sva se spoznala in se zaključi z zadnjim mojim blogom, sončnim vzhodom na Stenarju, novembra 2014. Prebral je par stavkov, besede so se mu zatikale, zato je predal knjižico in besedo meni. Na tem mestu moram omeniti, da me je njegovo dejanje tako ganilo, da nisem mogla več zadrževati solz. Teden je bil izredno težak. Tako v službi, kot doma. Mogoče so zaradi tega še bolj popustili ventili. Solze so kar lile iz oči. Spomnila sem se trenutka po božični večerji, ko sem slučajno brskala po najinih skupnih slikicah po blogu in izrazila željo, da bi raje najine prekrasne spomine imela nekje natiskane v en fascikel, da bi lahko večkrat prelistala in obujala spomine. Veliko lepih trenutkov sva že doživela skupaj v teh dveh letih najine skupne poti. Prebrati sem morala nekaj iz knjižice: “Pa dej kar na zadnji strani začni!” reče. Na zadnji strani je pisalo:
9. – 13. januar 2015
3. Tektonik ultra 124
Toni vpraša Katko: “Katka, bi se poročila z mano?”.
Zaprla sem knjigo in v tistem šoku sploh ne vem kako sem reagirala. Žiga je edini vedel kaj se bo zgodilo, Toni mu je zadnjih par km teka do cilja razkril in ga vprašal če bi mu pri tem kako pomagal. 🙂 Zato je tudi nastala slika odspodaj. Toni je pokleknil pred menoj in iz majhne rdeče škatlice se je svetil prstan z diamantkom. Ponovil je stavek iz zadnje strani knjige. Omg. Kaj takega še v sanjah nisem pričakovala. Vsi so si oddahnili, ko sem rekla: DA 😉
Tudi ostali so bili ganjeni in happy za naju. Ves preostali vikend je bil zame v znamenju neke čustvene emocionalnosti in topline. Škoda, da nisem bila z njimi med tekom. Smo pa sobotni dan uživale s puncami v suportnem kombiju in je bilo res prima! V soboto sta se nam pridružila še Inot in Mitja, ter Simon in Leon okrog poldneva, v nedeljo pa je bila že slabša vremenska napoved in so tekli samo Toni, Brane in Boris. Brane je bil edini, ke je v celoti pretekel vse tri etape. Bravoo!! Vtisov je bilo preveč, da bi se spuščala v detajle, meni se je itak cel vikend in še naslednje dni vrtel samo okrog zaroke. <3 
Preživela sem nepozaben vikend. S Tonijem se vam vsem prisotnim zahvaljujeva za družbo. Posebej sva pa vesela, ker vam je bil tako všeč najin Stezičar! 😉

Foto: Žiga X Gombač
<3
knjigica blogovskih zapisov

TEKTONIK zimski 3-dnevni tek ULTRA 124

1. dan, petek 4.1.2013: vas Krka čez Polževo na Peščenik, Ivančna Gorica. 22, 5 km in 450 višincev.

Zjutraj dobim sporočilo od sodelavke Nine, da ji ni zvonila budilka in da je ne bo v službo, kar je pomenilo, da najbrž ne bom mogla prej iz službe, kot sem nameravala. Še dobro, da sem vse spakirala prejšnji večer in da Kristi zmeraj zamuja. 🙂 Ekspresno sem uredila vse stvari, stlačila nekam še 15 minut, da mi je Vojko naredil ultrazvok (stokrat hvala Vojkotu in Metki, ki krpata moje poškodbe in bolečine!), saj me je cel teden bolel gleženj in kljub vsemu sem lahko šla prej domov. Bolečina v gležnju je še najbrž posledica prejšnjega vikenda, ko sem v treh zaporednih dneh pretekla 75 km. Malo sem bila v skrbeh kako bom speljala tridnevni etapni tek sedmih občin okrog Ivančne Gorice (124 km) z mojim nestabilnim gležnjem. Dobimo se Natalija, Kristi in jaz…in akcija… že se vozimo avanturi nasproti…:) Za cel vikend se nastanimo v Športnem klubu Tektonik v Ivančni Gorici (hvala Robiju, da je čuval Tima), prtljage pa imamo, kot da bomo tam najmanj en teden. 🙂 Ob petih je bil štart prve etape. Paše mi tečt v temi, s čelko, bil je stresen dan in se relaksiram s pogledom na čudovito zvezdnato nebo. Poslušam Natalijo in Kristija in se kar ne morem načuditi od kje jima vrejo fore in vsa ta pozitivna energija. Odlično se počutim. Ko osvojimo vse današnje skromne višince in nas čaka še samo spust do Ivančne Gorice,  nas pričaka support v avtu. “Zdaj bi pa že lahko bil čas za pivo!?” reče Toni 🙂 Se mi zdi, da je tukaj preskočila iskrica med nami – spoznali smo, da smo iz istega testa, da si vzamemo čas za pir in neumnosti in se nam ne mudi osvajat osebne rekorde in tečt na čas, v ospredju je druženje. Moj gleženj se odlično izkaže, me ne boli, ves čas pa čutim, da ne tečem lahkotno, da tečem drugače kot običajno. Ko se vrnemo v klub Tektonik, Toni nabije muziko (že prej izvem, da je tudi DJ :)), nas postreže z narezkom in rehidracijskimi napitki v zelenih piksnah, stuširamo se in prične se še večja akcija! Po par pirih, ko se vsi sprostimo, greva s Kristijem do avta po torto in presenetimo Tonija, saj ima isti dan rojstni dan. Upihne svečko, presenečenje odlično uspe. Na tem mestu priznam, da torta ni bila plod mojega dela, ampak smo jo kupili pripravljeno. 🙂 Zažuramo do dveh, treh ponoči, končamo v Flirt-u in se pogajamo za prestavitev ure jutrišnjega štarta, ob osmih zjutraj nam glede na razmere najbrž ne bo ratalo… 🙂

start prve etape, ob 17:00
Medved pozor! Območje tekačev! 🙂
v cilju prve etape

happy b-day Toni!

zaključek dneva v Flirt-u 🙂
2.dan, sobota 5.1.2013: vas Krka, Korij, Ambrus, Bakrc, Ambrus, Pajčna, Sela Šumberk, Radohova vas, Ivančna Gorica. 52,5 km in 1100 višincev.
Toni nas zjutraj narahlo zbudi, vprašam ga koliko je ura? “8:15” reče. O shit, ob osmih bi naj bil start, spala sem kot ubita. Smo ga prestavili na deveto in kmalu začne folk prihajat, mi pa še čisto zalimani, skuštrani, nenaspani 🙂 Skuham kavo, na hitro pozajtrkujemo, medtem ko se oblačimo, umivamo, štimamo nahrbtnike… Startamo ob 9:30, zelo je lep sončen dan. Takoj zagrizemo v klanec, tečemo počasi, preganjamo mačka. 🙂 Danes so bolečine v gležnju močnejše, ne gre brez naklofena. Se pa hitro zagrejem in ves čas tečem s Tonijem in Kristijem. Počutim se odlično, vso pot se pogovarjamo in se smejimo raznim šalam in prigodam. Mi tečemo hitreje, a vsakič kje počakamo ostale, da gremo skupaj naprej. Toni s svojo podporno ekipo že prej uredi, da je pot markirana in četudi kdo zaostane, ni variante da se izgubi, vsak ima tudi svoj roadbook. Pot je krasna, razgibana, tečemo tako po asfaltu, kot po makedamu in gozdnih poteh. Toni za vsak klanček reče, da je ta tazadnji. Kmalu mu več nič ne verjamem, kajti vzpenjajočih se cest se nikoli ne konča. 🙂 Šele zadnjih 7 km čutim, da popušča naklofen, sploh zadnje 3 km me ostro bode v gležnju, a cilj je dosežen s skupnimi močmi, vzpodbujanjem in neverjetnim dnevom, ki je za nami. Z Natalijo cilj doseževe z roko v roki in z nasmehom. Popoldan gremo na pico, malo smo utrujeni in zaspani, zato skočimo čez cesto v Flirt-a na kavo. Šefe, naš sponzor, nas preseneti s sobnimi Flirt copati. Hitro začenjajo padati runde in spet smo v formi. Kaže, da bo današnja noč spet dolga. 🙂 Neumoren Toni nas ob polnoči zvabi na spinning za regeneracijo mišic pred jutrišnjo zadnjo etapo. Skrbno izbere komade, saj nekajkraj sliši Kristijeve pritožbe glede muzike, ki jo vrti. In dobimo pravi sexy rock’n’roll izbor (Kid Rock – Born free, Metallica – Enter Sandman, Kings of Leon – Sex on fire, Cure – Lullaby za konec). Vsi smo bili totalno navdušeni nad spiningom, zašvicamo še enkrat na polno in se zabavamo brezmejno s polnimi bidoni na kolesih (kaj je v bidonih naj ostane skrivnost ;)). Sledi še masaža pred spanjem s konjsko kremo, nimamo drugega, mene boli hrbet in gleženj je že precej načet, tako da vidno šepam, ni pa videti otekline. Toni nam pripravi še predavanje njegove udeležbe Africa Race Cameroon, 200 km dolgega etapnega teka po pravilu samooskrbe, kjer je letos osvojil prvo mesto, ogledamo si njegov filmček. Zaspimo kot ubiti, razen Toni ima še ogromno enih idej, kaj bi še počeli in ne šli spat. 🙂

krasen sončen dan

odprava zelenega zmaja
Krka

Pozdravljen, prijatelj! 🙂
yeah, bijačh… 🙂
vse prej kot pokojnice 🙂
naš prijatelj Medo
roadbook

potuha za princip samooskrbe
markacije na poti
skoraj na cilju druge etape

polnočni spining za hitrejšo regeneracijo
spanje v skupni ogromni postelji pod plezalno steno 🙂

3.dan, nedelja 6.1.2013: Radohova vas, Mišji dol, Višnji grm, Javorje, Obolno, Polica, Peščenik, Višnja gora, Ivančna Gorica. 46 km in 1000 višincev.

Tokrat nas zbudi moja budilka, dan enostavno morem začeti s kavo in dolgim mirnim zajtrkom. Skrbi me kako bom tekla, saj šepam. Danes je pred nami tretja, zadnja etapa – 46 km. Štart je seveda spet prestavljen na deveto uro. 🙂 Peljejo nas par km do izhodišča – Radohova vas. Jutro je precej hladno, v primerjavi z včerajšnjim. 6 nas je tekačev, ki tečemo celo razdaljo – Toni, Kristi, Natalija, Boris, Uršula in jaz. Matjaž preteče prvi dve etapi, zaradi bolečin se ponudi za nesebičen support iz avta v zadnji etapi. Pridružita se nam naš Rok – Koreninc in Leon – Grenki ter prvih par kilometrov Neja. Start je bil zame precej boleč in dvomljiv – totalno sem šepala od avta do štarta. Spet sem vzela dva naklofena. Prvi kilometer je bil najhujši, potem sem se počasi utekla in tečt mi je šlo lažje kot hodit 🙂 Posijal je sonček, pozitivna energija se je vrnila. Vsi so bili presenečeni, sploh spremljevalci v avtomobilu, da še zmeraj z nasmehom in poskočno tečem. 🙂 Energija tako pozitivne družbe me je dvignila. Zadnjih 7 km je spet bilo težjih in bolečih, kar čutila sem kako je popustil naklofen. Vsak napačen korak me je zabodel v gležnju. Zadnja ravnina iz Višnje gore se je neskončno vlekla, čutila sem, da malo zaostajam za ostalimi. Smo pa ostali skupaj: jaz, Toni, Natalija in Boris – v dobrem in slabem, do konca! 🙂 Jaz sem imela ene izpade odvečne energije in evforije, kot da se mi malo meša, ampak ostali me niso nič čudno gledali, vsi smo pravzaprav taki, malo odpičeni…;) To mi je všeč! Preprostost ljudi, ki me obdajajo, razumljivost in neizmerna pozitivnost! Cilj je bil sladki. Z Natalijo sve bile raznežene do solz. Poslikamo se in se preoblečemo, saj nas Toni spet vljudno vabi na iztek na sobna kolesa po uspešno pretečenih 124-ih kilometrih. Tokrat nas je na spinningu več, super se imamo. Sledi tuš, razglasitev rezultatov, podelitev priznanj in nagrad, narezek in zelene piksne ter slovo, ki je za vse bilo kar malce melanholično – poslovili smo se s težkim srcem, a upanjem, da se kmalu spet snidemo… tekom vikenda smo skovali precej idej, da spet kakšno ušpičimo! 😉

štart tretje etape
Bogenšperk, lebdimo in letimo 🙂

Bakrc – kapelica iz Fructal-ovih flašk

tik pred ciljem je bilo že malo hudo 🙂
CILJ: Ivančna Gorica, pa smo jo le dočakali 🙂

moja motivatorja 🙂

Toni, vsa čast za organizacijo in neizmerno dobrosrčnost! Hvala vsem za nepozaben vikend!! <3

Categories