3. Tektonik ultra 124

Zanemarila sem svoj blog. Zadnja objava je bila v prvih dneh meseca novembra. Ampak imam tehten razlog. Poškodba, ki sem jo staknila na “Istra v vašem srcu” na polovici proge (verjetno je pa posledica hribovske ture na zasneženo Mojstrovko v istem tednu), je čisto ustavila moje gibanje. Gibanje mi pomeni življenje. Če ne tečem, sem ena navadna tečka, le na pol živa. 😉 Sem pa na letošnjem Tektoniku ultra 124, ki je potekal že tretje leto zapored v začetku januarja, dobila nov razlog za pisanje blog posta, čeprav tokrat poti nisem pretekla, temveč tekače spremljala z avtom. Sicer tudi s to objavo zamujam za dober mesec. Ampak če ne bom nekaj začela pisati, bodo moje Rozince ostale čisto pozabljene.
Moj support na Tektonik-u, vsaj prvo etapo, ni prišel ravno do izraza, saj sem v prtljažniku vozila  gajbo Stezičarja. PIKA. Nobenega čaja, piškotov, karkoli, kar se za okrepčevalnico spodobi. Zgolj pivo, bil je pa precej hladen večer! Prihitela sem direktno iz službe in niti nisem imela časa karkoli pripravljat, ljudje so se pa kmalu po četrti uri začeli zbirati v klubu. Na okrepčevalnici nekje na polovici poti sem šele dojela, kako hudo sem ga pobiksala – prvi, ki so šli mimo mene (Žiga X Gombač, Luka in njegova dva prijatelja…), noben od njih ne pije alkohola…grrrr… biti support sploh ni enostavna naloga! Morda je celo težja, kot pretečt določeno razdaljo. Zasekirala sem se tudi za Tadejo Krušec, ker je jo je zelo zazeblo in zgubila je ekipco ter tekla sama. Ampak jo je Ivan pogrel z vročim čajčkom. In vsa sreča, da je bil Ivan z menoj, saj sem s kombijem nasedla na poledenelem snegu sred hriba na Polževo in me je rešil iz te godlje.
Se mi je pa en kamenček odvalil od srca prav na tej glavni okrepčevalnici, saj sem videla, da se imajo vseeno fajn, čeprav so nekateri nevede začrtali malo drugačno pot, kot je bila mišljena. Po zaključku teka smo se dobili v klubu pri Toniju in sproščeno klepetali. Večer je bil namenjen Tonijevemu rojstnemu dnevu, ki ga je imal 4. januarja. Bi se spodobilo, da bi ga presenetila vsaj s tortico, kot sem ga zadnji dve leti, a je slučaj nanesel, da je on, kot že ničkolikokrat doslej, presenetil mene. Od sile je ta moj fant! 😉 Ta dan so pretekli 22 km, čemur je sledil večer ob narezku, slaščicah, dobri glasbi, druženju in Stezičarju. Pridružila sta se nam še Maja in Iztok, kasneje tudi Boris, tako da smo bili res pestra super druščina.
Žiga X Gombač nas je nek trenutek večera, preden se je odpravil domov, vse pozval k posluhu in se zahvalil za druženje med tekom in za nova poznanstva. Med nami, tekači, se mi zdi, da je zmeraj super vzdušje. Takšni smo, pozitivci! 😉 Z enim ušesom sem poslušala njegov govor, in šele ko je iz vrečke potegnil neko knjigico A4 formata, na platnicah katere sem zagledala sebe, sem se šele zavedla, da gre za neko resnejšo stvar, kot je samo zahvala, da smo se skupaj zbrali na teku. Vsak izmed nas piše neko posebno zgodbo, tole tukaj je bila moja zgodba. Besedo je predal Toniju in pozval mene, da se mu pridružim bližje. Toni je razložil, da gre za tiskano verzijo mojih blogovskih zapisov. Prva stran se začne s Tektonik ultra 124 januarja 2013, ko sva se spoznala in se zaključi z zadnjim mojim blogom, sončnim vzhodom na Stenarju, novembra 2014. Prebral je par stavkov, besede so se mu zatikale, zato je predal knjižico in besedo meni. Na tem mestu moram omeniti, da me je njegovo dejanje tako ganilo, da nisem mogla več zadrževati solz. Teden je bil izredno težak. Tako v službi, kot doma. Mogoče so zaradi tega še bolj popustili ventili. Solze so kar lile iz oči. Spomnila sem se trenutka po božični večerji, ko sem slučajno brskala po najinih skupnih slikicah po blogu in izrazila željo, da bi raje najine prekrasne spomine imela nekje natiskane v en fascikel, da bi lahko večkrat prelistala in obujala spomine. Veliko lepih trenutkov sva že doživela skupaj v teh dveh letih najine skupne poti. Prebrati sem morala nekaj iz knjižice: “Pa dej kar na zadnji strani začni!” reče. Na zadnji strani je pisalo:
9. – 13. januar 2015
3. Tektonik ultra 124
Toni vpraša Katko: “Katka, bi se poročila z mano?”.
Zaprla sem knjigo in v tistem šoku sploh ne vem kako sem reagirala. Žiga je edini vedel kaj se bo zgodilo, Toni mu je zadnjih par km teka do cilja razkril in ga vprašal če bi mu pri tem kako pomagal. 🙂 Zato je tudi nastala slika odspodaj. Toni je pokleknil pred menoj in iz majhne rdeče škatlice se je svetil prstan z diamantkom. Ponovil je stavek iz zadnje strani knjige. Omg. Kaj takega še v sanjah nisem pričakovala. Vsi so si oddahnili, ko sem rekla: DA 😉
Tudi ostali so bili ganjeni in happy za naju. Ves preostali vikend je bil zame v znamenju neke čustvene emocionalnosti in topline. Škoda, da nisem bila z njimi med tekom. Smo pa sobotni dan uživale s puncami v suportnem kombiju in je bilo res prima! V soboto sta se nam pridružila še Inot in Mitja, ter Simon in Leon okrog poldneva, v nedeljo pa je bila že slabša vremenska napoved in so tekli samo Toni, Brane in Boris. Brane je bil edini, ke je v celoti pretekel vse tri etape. Bravoo!! Vtisov je bilo preveč, da bi se spuščala v detajle, meni se je itak cel vikend in še naslednje dni vrtel samo okrog zaroke. <3 
Preživela sem nepozaben vikend. S Tonijem se vam vsem prisotnim zahvaljujeva za družbo. Posebej sva pa vesela, ker vam je bil tako všeč najin Stezičar! 😉

Foto: Žiga X Gombač
<3
knjigica blogovskih zapisov
This entry was posted in , , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories