Category: jadranje

JADRANJE 2016: Peroj – Vis – Peroj

Po lanskoletni izkušnji z enotedenskim jadranjem tik po najini poroki sva se tudi letos odločila delček dopusta preživeti na tak način, ki Toniju pomeni zelo veliko. Ker sem že takrat relativno dobro prenašala valovanje morja na jadrnici in ker so prvi štirje meseci nosečnosti potekali brez kakršnih koli težav ali slabosti, sem predvidevala, da bo to spet ena nova super dogodivščina in top izkušnja, tokrat dolga cela dva tedna. Jadrnica je majhna (8,5 m) in stara nekje toliko kot sem jaz ali še več. Takšnih je bolj malo na morju – večino imajo vsi velike, luksuzne, z večjo posadko. Midva sva bila sama in največji stres mi je predstavljal privez – na bojo, mooring, pomol ali sidranje .. karkoli, vedno sem imela kar pomembno vlogo, znanje in izkušnje pa zelo skromne. Štartala sva v soboto, prvi vikend v septembru, vreme je bilo napovedano krasno, prve dni sicer nekaj burje, zato se nama je mudilo prečkati Kvarner. Prvo noč sva se sidrala v zalivu Vognišče na Unijah. V pomoč pri iskanju zalivov je bila nepogrešljiva knjiga 888 pristanov in zalivov: atlas pristanišč in sidrišč, ter Tonijeve bogate izkušnje iz časov, ko je imel še svojo jadrnico. Zaliv je bil skoraj poln, a sva vseeno našla dobro mesto za sidranje. Noč je bila izredno mirna, jadrnica se ni nič zibala, tako mirno morje je bilo. Toni je nalovil 13 ribic, med njimi sta bili celo dve oradi, jaz sem pa brala knjigo Mirana Tepeša: Z vetrom. Naslednji dan sva nadaljevala proti otoku Silba, kjer sva ostala dve noči, saj se je vreme poslabšalo, nekaj je bilo tudi dežja in neviht. Takoj pri privezu nama je en starejši možak, ki že celo poletje vozi turiste s svojo jadrnico po Jadranu povedal, da noben ne pobira denarja za privez, saj je potekla koncesija in še niso sklenili dogovora za naprej. Super! Za kosilo smo spekli vse prejšnji dan nalovljene ribe in si jih delili s posadko sosednje jadrnice. Slabo vreme sva izkoristila za potepanje po Silbi. Ponoči sva šla prespat v šotor na obalo na zunanji strani otoka, saj je bilo v pristanišču preveč razburkano morje in mi ni bilo prijetno biti na jadrnici. Silba je prekrasen otok, brez prometa, srečaš lahko samo kak mali traktor. Ta čas je bilo izredno malo turistov.
Naslednje jutro sva ujela ravno pravo uro, ko je burja malo popustila, da sva krenila iz pristanišča, sicer bi še dodatna dva dni morala ostati na Silbi, saj je ob burji zelo težko nadaljevati pot proti jugu iz tega zaliva. Naslednja destinacija je bila Sakarun na Dugem otoku. Prekrasen zaliv z bojami (160kn), kjer sva bila že lansko leto, morje kristalno čisto in turkizne barve. V zaliv sva prijadrala “v velikem slogu”, kot se je izrazil Toni, izključno z jadri, motor sva prižgala čisto na koncu, ko sva že bila tik pri bojah. Zanimiva izkušnja, želel me je naučiti, kako zgleda jadranje na regatah. 🙂 Ta veliki slog sva zaključila v malo manj velikem slogu, saj nisem mogla takoj ujeti boje. V drugo sem jo sicer imela, a je hitrost jadrnice bila prevelika in je nisem mogla zadržati, bila sem brez rokavic (pa skoz me je Toni opozarjal, da so rokavice in dobra obutev obvezna oprava pri privezu) in olupilo mi je sredinec leve roke. Naslednjič je šel Toni in jo ujel, sama sem ostala za krmilom. Nato pa solze, povijanje krvavečega prsta in ihtenje. Toniju dopovedujem, da so sigurno krivi hormoni. 😉
Nekako rutinsko sva preživljala popoldneve in večere: skok v morje, tuširanje, priprava kosila ali večerje (beri: ribe in pečen krompir), ribolov, kartanje remija ali branje knjige.
Naslednji dan sva prispela na otok Žirije, po dolgotrajni in vznemirljivi vožnji čez Kornate. Iz ene smeri veter, iz druge valovi, pred seboj sva videla, da greva direktno v deževen oblak. Veter ni bil več tako ugoden, zato sva pospravila jadra in naprej motorirala. Zazeblo naju je in plovba naenkrat ni bila več prijetna, k sreči sva se pravočasno oblekla v nepremočljivo  jadralsko opremo in gumjaste škornje, tako da vreme res ni moglo pokvariti najinega razpoloženja. Naenkrat sva se kljub dežju spet dobro počutila. Na Žirijah sva plačala bojo (150kn), ponovno se je pokazal sonček, namočila sva se v morju in rutinsko preživela preostanek dneva. Sredi noči sem ponovno šla spat v kokpit, saj mi je bilo noter prevroče, napadali so me komarji, na sosednji jadrnici pa so imeli žur do jutranjih ur. Komaj sem čakala, da bo jutro!
Naslednje jutro sva z gumenjakom veslala do obale in šla tečt po otoku. Sama sem pol poti bolj prehodila, ker me je vse tiščalo okrog trebuha, Toni je pa uspel narediti par intervalov. Prišla sva do trgovine in s tem do svežega kruha, sadje pa sva narabutala – fige in grozdje. Ta dan sva imela kratko plovbo, odjadrala sva na južnejši del otoka Žirij in se tam zasidrala. Iz Žirij sva naslednji dan motorirala v smeri otoka Jabuka, a sem po kakšni uri ali dveh protestirala, da mi resnično dol visi za Jabuka, kjer ni nobenega življenja razen galebov, ki nama bodo srali po glavi in da želim direktno v Komižo na Visu – vožnja mi ni pasala, bila sva na odprtem morju in kljub brezvetrju je bilo zelo razburkano morje. Kasneje mi je priznal, da ga je malo zaskrbelo zame, zato je seveda brez ugovarjanja sprejel moje prošnje, saj sva imela 6 ur vožnje po morju brez kakšnega otoka vmes in bi bilo zelo neugodno, če bi se moja slabost še stopnjevala. Sicer mi ni bilo slabo, samo en neprijeten občutek nemoči, ki te rahlo onesposobi, tako da ti je vsako premikanje po jadrnici odveč. Skoraj ves čas plovbe sva za seboj vlekla panulo in ravno tukaj, na odprtem morju, naju je iz tega klavrnega vzdušja predramil zvok role na ribiški palici. V trenutku se je odvilo več 10 metrov laksa. Toni je poln adrenalina pograbil palico in počasi pričel zategovati. Potreboval je vsaj deset minut, da je ribo počasi privlekel do jadrnice. Vmes mi je dajal napotke kaj moram narediti: najprej zmanjšati hitrost jadrnice na minimum, pospraviti kokpit (ker ko bo riba gor, bo vse krvavo), v eni izmed ribiških torb poiskati podmetalko in kavelj, obuti superge, natakniti rokavice… Ribo mu je uspelo potegniti zelo blizu, bila je cca. 5 kg težka mečarica. Na žalost se nama je zaradi starega rjavečega trnka strgala iz plastične vabe. Škoda, še jaz sem obžalovala to mečarico, ker še nikoli nisva ujela skupaj tako velike ribe. Bila je pa zanimiva izkušnja.

Proti večeru sva po, za moje mnenje najbolj naporni vožnji, prispela v čudovito Komižo, nisva se privezala na pomol, kjer so želeli 310kn, temveč na bojo (150kn). Obekla sva se in odveslala z bay boatom na kopno, morje je tudi v zalivu bilo kar precej razburkano. Na kopnem so se mi kar majala tla pod nogami. V iskanju restavracije za kakšno lahko kosilo (na jadrnici naju itak spet čakajo ribe za večerjo) sva naletela na Gulash festival. Že prej sem Tonija opozorila, da se sigurno kaj dogaja, saj je neverjetno dosti hipijev po mestu. In res – brez da bi preverjali vstopnice, sva uletela na festival. Toniju je full dogajalo, vživel se je v sceno, jaz sicer malo manj, saj sem bila zelo lačna in zato tudi malo tečna. 🙂 Pozno zvečer sva le prišla do slastne pice in sladoleda za posladek.
Zjutraj sva šla po otoku, želela sva do Titove špilje, a je bila precej zaraščena, neshojena pot. Toni je opravil trening po svoje, jaz sem malo tekla, malo hodila in končala v mestu v slaščičarni. Nadaljevala sva do Paklenih otokov nasproti Hvara in se sidrala v zalivu. Ravno sem prebrala knjigo Mož po imenu Ove in cel popoldan bila nekam melanholična in tudi ta privez je bil zame stresen. Nisem razumela kaj mi želi Toni rečt (priznam, nisem ga niti dobro poslušala) in sem narobe krmarila, ko sem pa končno prav zapeljala, pa on ni pravočasno spustil sidra (medtem mu je ugasnil daljinec in potreboval 2 minuti, da je ponovno začel delovati). Skratka polomija in sva ene dvajset krogov prevozila, preden sva se uspela zasidrati, jaz pa spet v jok. Ampak drugače sploh ni bila takšna polomija, ker ko sva opazovala ostale, ponavadi jih je bilo 6 ali več v posadki, so velikokrat pravtako po trikrat metali sidro, povozili bojo ali jo tudi po petkrat zgrešili s čaklo. Jaz sem imela občutek, da imava probleme pri privezih, ker me je zmeraj bilo malo strah, zaradi odgovornosti, ki sem jo imela, ampak v bistvu nama je pa šlo zelo dobro, glede na to, da sva bila sama. Problem je bila tudi jadrnica, sploh rikverc, ker ni dobro prijelo krmilo in sem jo težko obvladala. Toni je vedno želel, da se sidrava točno pod določenim kotom, glede na smer vetra, ki je bila predvidena za ponoči. Tudi, če sva prišla v zaliv že popoldan, ko je še pihal zahodnik, sva se sidrala v smeri predvidenega severovzhodnika. Ostale jadrnice v zalivu so to le redke upoštevale. Res da ni bilo napovedanih močnejših vetrov, ampak vseeno je v primeru, če sidro popusti, lažje ukrepati pri bolj številčni posadki. Vreme sva imela sicer glede na napoved kar lepo in toplo, sva pa v srednjem Jadranu skoraj vsak večer videla bliske in slišala oddaljeno grmenje.
Toni je kar naprej preračunaval razdalje in glede na razmere čas predvidene vrnitve čez Kvarner v Peroj. Načrtovala sva še obisk Omiša pri ekipi organizatorjev Dalmacije ultra traila, ki je bil v mesecu oktobru, vendar bi nama bilo kar iz poti in bila bi še bolj na tesnem s časom. Tudi na Braču sva načrtovala obisk pri mojem očetu, a se nama tudi to ni izšlo. Nazaj grede sva še enkrat sidrala na Žirijah, nato pa jadrala čez Kornate po zunanji strani otokov in se zasidrala na otoku Lavdara, nasproti Salija.
Naslednji dan je bil največji projekt iti do črpalke v Zaglavu na Dugem otoku, da nama ne zmanjka goriva. Na črpalki so nama pomagali se privezati, prav tako potem na bližnji pomol. Privezala sva se zraven enega slovenskega para z 10 mesečnim fantkom. Toni je imel veliko skupnih tematik z gospodom, jaz pa z mamico, tako da sva kar tam ostala do naslednjega jutra, pa še zastojn privez je od meseca septembra naprej. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, pred nama je bila dolga pot, a so naju ustavile višje sile – na morju je bila tako huda megla, da nismo videli par deset metrov pred seboj. Megla se ni dvignila vse do desete ure, zato smo morali čakati, bilo bi prenevarno nadaljevati pot, ribiči so poročali, da je zunaj na morju še hujša vidljivost. Toni je izkoristil čas za hiter trening. Kmalu po deseti uri sva pognala motor in na dolgo pot proti Susku. Po pol urah plovbe sva ponovno padla v pas megle, a sva počasi vozila tik za veliko ladjo (očitno ni imela radarja, zato je vozila tako počasi).
Na Susku sva se privezala v že poznani natrpan zaliv in si privoščila sprehod po prekrasnem mestecu ter sladoled. Toni je nehal loviti ribe, ker jih nisem več mogla jesti – totalno sem se jih prenajedla. Mi je pa žal, da tukaj nisva šla lovit lignjev, opazovala sva domačine pri ribolovu. Zjutraj kljub dogovoru, da vstaneva zelo zgodaj, saj je pred nama spet dolga plovba, Tonija nisem mogla zbuditi, zato sem sama šla na jutranji jogging v kombinaciji s hojo po otoku. Susak je peščen otok in ima krasne stezice. Nekje sredi poti me pokliče Toni in se odpravi na svoj trening, intervale po stopnicah. Po treningu se mi pridruži pri zajtrku in kavi na jadrnici, nato pa kreneva v smeri doma.
Popoldne uspešno prečkava Kvarner in se priveževa v Uvali Valmižeja za par ur, na obisk prideta Joli in Miha, ki delata potope na bližnjem Kamenjaku. Preživimo res super popoldan, malo se kopamo, veliko smejimo in se dogovorimo, da naslednji dan gremo jadrat iz Peroja proti Brijonom, če slučajno njima odpade potop. V zahajanju sonca epsko odjadrava iz zaliva proti Peroju, kjer se priveževa šele po deveti uri zvečer, v trdi temi. Že naju čakata Bojan in Alison in gremo na pivo, jaz brezalkoholno. 🙂 Zelo dolg dan je za nama, zato na smrt utrujena zaspiva pozno ponoči.
V petek, zadnji dan potovanja, zaključimo z dvournim jadranjem okrog Peroja proti Brijonom.  Pridružijo se nama Alison in Bojan ter Miha in Joli, ki jima zaradi slabšega vremena res odpade potop, vsi so prvič na jadrnici. Sama prevzamem pobudo nad krmilom, Toni in Miha pa nad jadri. Ostali se nam prepustijo in se trdno držijo ob nagibanju jadrnice. Izkoristimo veter in jadramo, motor prižgemo šele zadnje minute pred privezom. Vso znanje v zadnjih dveh tednih imam priložnost pokazati naši posadki in končno se počutim samozavestna. Še sama spoznam, kako veliko lažje je, če je posadka številčnejša. S Tonijem sva res carja, da sva popolnoma sama prejadrala celotno pot. Pravzaprav največji car je moj Toni, tako sposoben, natančen, preračunljiv in iznajdljiv, da mu lahko samo popolnoma zaupaš. <3 Hvala vam prijatelji za tako lep zaključek jadralskega popotovanja in Alison ter Bojanu za zaključni piknik v kampu Pineta!

selitev na jadrnico

otok Silba

Silba

Jabuka 🙂

poškodba pri delu 🙂

Kornati

otok Žirje

narabutane dobrote narave
na jedilniku vsak dan 🙂
nočni ribolov

ko se prenaješ rib…palačinke! 🙂

spet ribice za kosilo… 🙂
Gulash festival

Gulash festival

Komiža, VIS

NK Svoboda, Žirije

otok Susak

v najboljši družbi <3

 

zaključni jadralski krog iz Peroja proti Brijonom

 

Categories