Category: sončni vzhod

Sončni vzhod na Peci II.

Letos je na Koroškem potekal že 27. tradicionalni zimski Matjažev pohod na Peco (2125 m). Naš Kristi, ki je na ta dan praznoval svoj rojstni dan, je letos dobil kipec Kralja Matjaža za svoj 25. vzpon! Temu se pa res reče tradicija. Sama sem se na povabilo koroških prijateljev odzvala šele drugič, tudi tokrat smo šli na sončni vzhod. Ne rečem, da je bilo po petkovi dopoldanski službi (in četrtkovi celodnevni), pakiranju, dolgi vožnji proti Črni na Koroškem in večernemu druženju do poznih nočnih ur v karavli (dolina Tople), kjer smo prenočili, to enostavno! Sploh ne. Po dveh urah spanca smo se napakirali in ob 4:05 začeli z nočnim pohodom. Vsa čast Perotu, ki je spal celih 15 minut in se nam pridružil, kot vodja in navigator. Dobro mi je poznana pot iz Mitneka na Peco, mi smo pa bili od tega izhodišča oddaljeni 10 km. “Boljše da grem z vami, kot pa da vas še dva dni po Peci iščejo!” je rekel, in šli smo, jaz, Ana, Pero in Kristi. Pero je res dušica, večer prej nam je spekel skutino pecivo, ki smo ga zmazali v par minutah. 
Sama sem štartala bolj meditativno, še zelo zaspana. Naredili smo krožno pot, z obeh strani je kar dobro markirana. Hoja je bila občasno precej  težavna, saj je skorja nad snegom včasih zadržala našo težo, večinoma se pa je udiralo, ko si že želel stopit z drugo nogo naprej.  Za vzpon smo potrebovali 2 uri in pol, dobrih 1000 višinskih metrov. Na vrhu je strašno pihalo in čeprav smo se že pred tem dobro oblekli, nas je hitro zazeblo, predvsem v prste. Ana in Pero sta kmalu šla v dolino, proti Mali Peci in Domu na Peci, s Kristijem sva pa še kakšnih 10 minut čakala na tapravo vzhajanje sonca, ki je bilo ob 6:55. Malo prekmalu smo prišli na vrh in res težko je bilo zdržat gor, nikjer zavetrja, veter je pa pihal menda 70 km/h. Nas je kar prestavljalo. Ampak sva dočakala pogled na  žarečo kuglico. <3 Prelepo! Par slikic in gasa v dolino, ostala dva člana odprave sta naju čakala na toplem v Domu na Peci. Kar precej smo se zadržali v koči, čeprav je bil prvoten plan, da se ob devetih zjutraj pridružimo tečajnikom na plazovni delavnici. V karavli (kjer smo prespali) in na bližnjem travniku so imeli tečaj varnega gibanja v hribih na snegu, pod mentorstvom turnega smučarja, gorskega vodnika Roka Zalokarja. V koči je bilo toplo, udobno, nazdravljali smo na Kristijev rojstni dan in tako je minilo precej časa. Zbiralo se je vse več pohodnikov. Obiskali smo še votlino Kralja Matjaža, ki je od koče oddaljena 15 min. hoje. Legenda pravi, da  so drugi kralji bili ljubosumni na piljubljenost Kralja Matjaža in so se združili v boj proti njegovi vojski, zato se je le-ta umaknil v votlino pod Peco, kjer sedaj spi. Ko se mu bo brada sedemkrat ovila okrog mize, bo prišel ven in na Koroškem ter še kje drugje bodo spet zavladali dobri časi. 
Uživala sem v hoji podnevi, v snegu, na sončku… bil je res prekrasen dan! V karavlo smo se vrnili šele po poldnevu, na poti srečali Tonija, ki se je odpravil na trening, čeprav mnogo krajši, kot je nameraval. Naporen in dolg večer je bil! 😉 V karavli nas je čakal odličen golaž ter popoldanski počitek..končno! Spali smo kot ubiti par ur, zvečer se pa zapeljali v Mežico, kjer je potekal 4. Koroški outdoor filmski festival (KOFF). Letošnji izbor ni bil ravno po mojem okusu, preveč so se nizali akcijski posnetki, predvsem iz turnega smučanja, premalo je bilo pa zgodbe. So se pa vsekakor tudi letos izjemno potrudili z dogodkom in nas lepo pogostili. Hvala družba korošcev za povabilo in hvala ostalim, ki smo se zbrali in skupaj preživeli prekrasen vikend! Z veseljem se bom zmeraj vračala tako na sončne vzhode, kot zahode v družbi teh odštekanih, prekrasnih ljudi! <3 

Dom na Peci
pred votlino Kralja Matjaža

Sončni vzhod: Križ – STENAR (2501 m)

V petek zjutraj, na prost dan, smo bili dogovorjeni, da se odpravimo na sončni vzhod na Triglav. Najprej je odpovedal eden, nato drug in potem še tretji, tako da sva ostala sama s Kristijem. Bolj pozno sem se odpravila od doma in šele ob 2:55 zjutraj sva štartala iz izhodišča. Zadnji trenutek sem si dokončno premislila in zapeljala v dolino Vrata, namesto v Krmo. Mikalo me je nekaj novega, pot na Stenar, kjer še nisem bila. Kristija je verjetno malo skrbelo, saj tudi on ni poznal poti in noč ni ravno primerna za raziskovanje po visokogorju. Podnevi zgledajo stvari popolnoma drugačne, vsaj vidiš kje hodiš. Brala sem komentarje, da je pot na Stenar čez Sovatno slabo markirana. Midva z markacijami nisva imela težav, sva pa izbrala pot čez Bivak 4 in Križ. Noč je bila jasna, nebo zvezdnato. Vsake toliko sva se ustavila, ugasnila naglavne lučke in občudovala zvezdice. Obožujem hojo ponoči, edini minus je, da ne veš kje hodiš, ne vidiš okolice. Je pa nepopisno lep občutek, ko se naenkrat začne daniti, ko vidiš krasne rumeno rdeče barve na obzorju in se ti pokaže narava…obdajajo te vrhovi…ne vem kako drugače naj opišem svoje stanje, kot da se mi je mešalo od veselja, srček je bil poln evforije in zadovoljstva. 🙂 Če bi šla čez Sovatno na Stenar ali če bi se manj ustavljala, bi sončni vzhod pričakala na vrhu Stenarja, tako sva pa obtičala na Križu, ko se je začelo daniti. Stena Stenarja nama je zastirala pogled na sončni vzhod. 🙁 Ampak nisem se preveč obremenjevala, kljub vsemu se je naredil prekrasen dan in jutro je bilo čudovito. Na vrhu Triglava se je pa zbirala kapa oblakov, tako da nama res ni bilo žal, da nisva šla na Triglav, saj bi se znašla v megli za dobro uro, preden se je zjasnilo. Stenar ponuja res fascinanten razgled na naš najvišji vrh in njegovo severno steno. Za moje pojme je včasih lepše opazovati iz daljave eno prekrasno goro, kot pa stati na njej sami. Lep razgled je tudi na številne sosednje vrhove: Dolkovo Špico, Škrlatico, Razor, Cmir, Bovški Gamsovec, Pihavec…
Ob sedmih zjutraj, ko bi sicer šele nastopila z službo, zjutraj verjetno gledala nekatere nezadovoljne obraze ter čutila stiske nekaterih naših bolnikov zaradi hudih bolezni, ki jih doživljajo, sem bila tukaj in zdaj, obdana z najlepšimi razgledi, v popolni tišini, brez ljudi daleč naokrog. Kristi je pravi entuziast za sončne vzhode in uživa v hribih. Zato je bil super družba in ostalim, ki niso šli z nama, je lahko žal! 😉 Nekaj je bilo snega, bistveno več kot sem ga pričakovala, a ni bilo nevarnosti in nisva potrebovala derez, sva pa jih za vsak slučaj imela s seboj. Varnost je vedno na prvem mestu. Glede varnosti je obvezna oprema tudi zemljevid (sploh po neznanem terenu), imela sem pa tudi tri pare rezervnih baterij za naglavno svetilko. In to sploh ni bilo neumno, saj so mi vse polnilne baterije odpovedale in sem dejansko morala odpreti še tretji paket – navadnih baterij. Napovedan je bil zmeren veter in občasno me je precej zazeblo. Sem pa ponoči hodila samo v dolgi majčki, je bil povečini kar konkreten vzpon in je hitro postalo toplo. Skupno sva prehodila 2000 + višinskih metrov, si vzela res veliko pavz za občudovanje okolice in številnih gamsov ter kozorogov, zato sva za celotno pot potrebovala 9 ur. Pri sestopu iz Stenarja sva poiskala zavetrje v travici, si privoščila malico in pirček. Ura še ni bila 8 zjutraj. 🙂 Ker je bil še cel dan pred nama, sva obiskala še Bovški Gamsovec in šla čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Pri slapu Peričnik sva se udobno namestila na sončku, odprla pivo in tako je bilo prijetno, da sva oba zaspala za slabo urco. Temu se pa reče martinčkanje na sončku! 🙂
Toni si je zadnji trenutek premislil in ni šel z nama, zaradi ene manjše poškodbe mečne mišice. Raje si je privoščil več počitka, da se poškodba dokončno sanira. Ob treh popoldan sem prišla domov, čakalo me je kosilo in razvajanje. <3 Ker mi je manjkala cela noč, sem zvečer zelo zgodaj zaspala. Sobotni dan sva preživela doma. Redkokdaj sva doma in prav lepo je bilo preživeti na easy dan. Sem pa popoldan opravila intervalnih 10×1 km. Prvič sem se takšnega treninga lotila sama in po treningu bila zelo zadovoljna, da mi je uspelo in to nad pričakovanji. Doma me je spet čakalo kosilo in že pospravljeno stanovanje… <3 Nedelja je bila pa delovna. Od jutra do večera v službi. Po tako lepi izkušnji in prijetno izkoriščenem prostem dnevu je pa vsekakor lažje delati in živeti v nekakšni rutini vsakdana. 
Prekrasno doživetje in res super truper razgledna tura, priporočam!
levo Stenar, desno Triglav, iz Križa
Kriški podi in spodnje Kriško jezero
Stenar 

Razor, osvetljen s prvimi sončnimi žarki

Triglav in njegova severna stena
proti Bovškemu Gamsovcu

kozorogi pod Pihavcem, na poti do Luknje

Sončni zahod in vzhod na Triglavu

SOBOTA: Savica (653 m) – Komarča – Dolina Triglavskih jezer – Hribarice – Dolič – Triglav (2864 m)
Lansko leto smo s prijatelji preživeli krasen vikend po dolini sedmerih Triglavskih jezer, izhodišče je bila Planina Blato. Želela sem spoznati še pot čez Komarčo ter prvo jezero – Črno jezero.  Komarča je strmo pobočje, ki se kmalu začne dvigati iz parkirišča v Savici. Zaradi krušljive poti spada med malo bolj nevarno, na težjih mestih so za varovalo predvsem jeklenice. Parking je sprva bil nabito poln in sva morala par sto metrov nižje zasilno parkirati, so rekli, da se bo čez kakšno uro začelo prazniti – najbrž čas za kosilo. Odpreva pivo in v najnižji prestavi opravljava zadane “naloge”- kuhanje kosila, pakiranje, pranje posode. Zjutraj pri kavi na Bledu imava “krizni sestanek” – namen je prespati kje v hribih, ob kakem jezeru in pričakat sončni vzhod, ne veva še pa točno kje in kam. Tonija bi težko prepričala, da bi vstal sredi noči in šel z mano na sončni vzhod, zato predlagam, da spiva kar na Triglavu. Par minut tišine, saj ne pričakuje takšnega predloga, a mu ideja hitro postane všeč. Lansko leto, ko smo šli na sončni vzhod na Triglav iz Krme, v prepričanju da bomo prvi in edini na vrhu, nas preseneti skupina parih ljudi, ki so prespali gor… mi pa celo noč hodili! Takrat smo si rekli, da bomo tudi mi kdaj ušpičili kaj takšnega. Že v petek prespiva na Bledu, da bi čimprej zjutraj šla na pot, a sva tako ležerno razpoložena, da štartava šele ob treh popoldan. Nahrbtniki so težki, moj ima 12 kg, Tonijev 24 kg – komaj ga dvignem. 🙂 Na Komarči se vsak po svoje utaplja v pesimizmu – mene skrbi, da me bo kar kap od vročine, žeje in strme poti, Tonija pa skrbi obupno pretežek nahrbtnik. A vseeno precej hitro prideva do Črnega jezera. Na poti srečava Loni, Marjana in Jano. Kmalu zatem prideva do slikovitega osrčja Triglavskega narodnega parka z Dvojnim jezerom ter eno najstarejših koč pri nas – Koča pri Triglavskih jezerih. Voda v jezerih ni pitna, v koči pa stane 1,5 litra vode 4,40 eur. Pomislim na vse prekrasne, čiste, pitne reke na kolesarjenju po Alpskih prelazih – vode vsepovsod na pretek. Od tukaj naprej pot kar zleti, še tisti kanček pesimizma popolnoma izgine. Teža nahrbtnika postane navada, koraki so hitri, končno imava čas zase po napornem tednu, za pogovor in uživanje v naravi. Pot se cel čas rahlo vzpenja, macesni se razredčijo, kmalu prideva do največjega jezera – Ledvica ali Veliko jezero, ki je največje in najglobje izmed vseh Triglavskih jezer. Pokrajina se začne spreminjati, vse manj je zelenja in cvetja, pri Zelenem jezeru spijem shake, ni posebnega apetita za bolj konkretno hrano ter naprej proti skalnati planoti Hribarice. Spust do Doliča je fantastičen, tečeva po melišču, cilj je že viden, čeprav se vseeno zdi še precej oddaljen.  Kot bi mignil sva pri Koči na Doliču in čaka naju še samo zadnji vzpon do vrha. Barve neba sončnega zahoda naju spremljajo po melišču navzgor do stene, nekako zadnjo uro pred vrhom. Čaka naju še samo prečen vzpon s pomočjo številnih varoval. Hodiva izredno počasi, pozna se teža nahrbtnika in posledično utrujenost. Na vrh prideva v temi, malo po deveti uri, po dobrih šestih urah hoje. Na Hribi.net je predviden čas za to pot 8 ur, 45 minut. Skupina šestih ljudi se že počasi pripravlja na spanje, midva pa še pozno v noč delava galamo. Najprej pogrejeva joto, blazno paše nekaj toplega pojest, nato se ukvarjava z ležiščem – skušam se namestit, a je prevelika luknja, blazina mi kar drsi dol, jaz pa z njo. Tako ne bo mirnega spanca. Toni stopi v akcijo, nanosi večjih kamnov in jih skladno zloži ter skuša čimbolj zravnati ležišče. Zamotam se v spalko, čisto nič me ne zebe pri 5ih stopinjah, kolikor jih je, saj je skoraj brezvetrje. Res perfektni pogoji! Celo noč počasi se zbujam in opazujem zvezdnato nebo, močno svetlobo lune ter uživam v neskončni tišini in lepoti, pa spet zaspim… tik pod Aljaževim stolpom, na najvišjem vrhu Slovenije.
“Kaj vse bova vzela s seboj?”
dolge priprave, pakiranje…
umivanje posode…

čez Komarčo
Črno jezero

Dvojno jezero

Ledvica
Prehodavci

Triglav

Koča na Doliču (2151 m)

Lahko noč!

NEDELJA: Triglav (2864 m) – Dom Planika (2401 m) – Vodnikov dom na Velem polju (1817 m) – dolina Voje – Bohinjsko jezero (527 m).
Kmalu po peti uri zjutraj odprem oči, sosedje že tiho pospravljajo svoja ležišča in kuhajo kavo. Tudi midva se počasi skobacava iz toplega objema spalke v mrzlo, vetrovno jutro. Skrbi me, da bo veliko ljudi začelo prihajat na sončni vzhod, midva sva pa z vso najino opremo zasedla toliko mesta tik pod Aljaževim stolpom, kjer se vsi želijo slikati. Pospraviva stvari, a skrb je odveč – zelo malo nas je zjutraj na vrhu, na novo se nam pridružita samo še dva Prleka. Skuham kavo in preden zavre voda, sonček že vzide. Noč prehitro mine. Precej časa se zadrživa na vrhu, v upanju, da pride mimo Marjan Zupančič s Francijem Teražom, ki ga spremlja ta dan na Slovenski planinski tranverzali. Marjan cilja na rekord poti, ki ga je lansko leto podrl Klemen Triler – 8 dni, 14 ur, 45 min. Spustiva se do Doma Planika, čas za zajtrk in ležanje na sončku. Oglasi se Marjan, ki je pred pol urami zapustil Triglav… škoda, zgrešili smo se za kakšno urco in pol, bi ga bila zelo vesela. Je pa Toni pustil pozdrave zanj pri gospodu, ki na vrhu Triglava prodaja pijačo. Držim pesti, da kmalu zagleda tablo Ankaran (to bo kot kaže, že jutri!!) Bravo Marjan!! Pot nadaljujeva do Vodnikovega doma in pri razpotju poti končno zagledam prelepe planike. Še nikoli jih nisem videla v živo. 🙂 Pri Vodnikovi koči spet daljša pavza, odpreva pivo, da bo nahrbtnik lažji ter na hitro zmagam par rund v remiju. Tukaj pa Toni res nima sreče. 😉 Prekrasen dan in čudoviti razgledi, nikamor se ne mudi. Naslednji cilj je Koča na Vojah. Zelo lepa tekaška pot, a vleče se in vleče. Enkrat narediva postanek, da pogrejeva ričet in skuhava kavo. Koči na Vojah sledi prekrasna pot ob koritih Mostnice. Pri Bohinjskem jezeru z največjim veseljem vržem nahrtnik na travo, namočim razbolele noge v mrzlo jezero ter se zleknem na armafleks, Tonija še čaka par kilometrov teka od jezera do Savice po avto. Tukaj v Bohinju vlada totalen kaos, nabito polno ljudi, parkirišča zasedena. Zaradi vse te gneče nimam želje prespati v Bohinju, pa bi lahko, saj imam v ponedeljek šele popoldan službo. Odpeljeva se domov. Bolj ne bi mogla napolnit baterij za nov delovni teden in se notranje obogatit s prečudovito naravo. Cimra Katka speče slastno pico, Žiga prinese še slajšo orehovo/sadno torto by mama ter debatiramo na balkončku. Lepo je biti doma. Navdušena nad prekrasnim vikendom, v najtoplejšem objemu prijetno utrujena zaspim…
Dobro jutro!

jutranja kavica…

tehtanje prtljage…24 kg 🙂
Jack Daniel’s, pa ni treba zob umit 🙂

Dom Planika pod Triglavom (2401 m)

planike
na polju prelepih planik <3
proti Vodnikovemu domu
<3
Vodnikov dom na Velem polju (1817 m.)

čas za kosilo in popoldansko kavo…
Korita Mostnice
Bohinjsko jezero

Sončni vzhod na Peci

Na pohod na Peco smo se podali na pobudo ter povabilo Kristija in Robija: tradicionalni, letos že 25.-i Zimski Matjažev pohod na Peco (2126 m) sta izkoristila še za praznovanje rojstnega dne, ki ju imata oba v bližnji prihodnosti. Pohod se je uradno začel 16.2. med 7-8 uro zjutraj, naša slavljenca pa sta za nas, posebne goste, priredila program malo drugače. 🙂 Zaradi organiziranega pohoda je bil odprt Dom na Peci (1665 m), kar smo izkoristili za postanke na toplem. V petek smo se ob 18-ih dobili: Kristi, Miha, Boris, Pero, Natalija, Mateja, Robi in jaz ter Darinka malo kasneje. V Mežici je potekal drugi Koroški outdoor film festival (KOFF). Predvajanih je bilo 7 kratkih filmov s prikazi ekstremnih športnih podvigov na različnih koncih sveta v kolesarstvu, alpinizmu, turni smuki in drugih ekstremnih situacijah. Turna smuka me je najbolj fascinirala – kakšni kadri in lepote narave na snegu! Prejšnji vikend sem tri dni preživela v Kranjski Gori in se učila smučati, čisto me je prevzelo, seveda pa je potrebno še ogroooomno vaje in ur, sploh za turno smučanje, ki me mika enkrat v prihodnosti. Zadnja dva filma sem že malo kinkala, saj sem v zadnjih treh dneh skupaj spala zgolj 11 ur in sem s težavo ostajala zbrana, budna in prisebna. 🙂 Malo me je skrbelo kako bom preživela še celo noč in dopoldan, nisem bila fizično utrujena, zaspana pa neopisljivo. Brez zelenih bidonov ni šlo tudi v kulturni dvorani, po končanih filmih pa nas še odlično postrežejo s kanapejčki, potico, prigrizki, penino, sokom…ni da ni, dogodek odlično organiziran in izpeljan, bravo! Kar precej se zadržimo, oblečemo se kar v prostorih prireditve, na toplem..še dovolj nas bo zeblo danes. Ob enih ponoči štartamo naš pohod s ciljem priti na vrh na sončni vzhod iz Mitneka, prizorišča vsakoletnih Gradov Kralja Matjaža. Po zgolj par korakih ceste že zagazimo v sneg, v nedotaknjeno belino, čeprav so nam rekli, da bi naj bila pot shojena. Ni je bilo, naši fantje so se malo menjavali, da so puncam utirali pot. 😉 Sama sem se počutila tako zaspana, da so se mi kar med hojo zapirale oči, čutila sem, da komaj dohajam klapo, precej zadihana, stegenske mišice so bile težke (mogoče še od triurnega spininga v sredo) in se skoz slačila in oblačila, preden sem našla pravo kombinacijo, saj je bilo enkrat full vroče, drugič me je zeblo. Po dobrih dveh urah hoje pridemo v kočo. Pojem sendvič, popijem odličen čaj in se zabubim v spalko (drugim je najbrž žal, da je niso vzeli s seboj :)), oči več ne zdržijo odprte, zaspim skoraj takoj, dokler me čez dobro uro ne prebudi šunder – pridruži se nam Drago, naš 10-i član odprave. Prišel je iz Ljubljane, direktno iz nočne službe in nas dohitel v koči. Vsaka mu čast, da se je odločil priti sam, pa praktično prvič je v teh krajih, sploh ponoči. Skupaj smo nadaljevali do vrha. Spet mraz, spet zaspana meglica v glavi, nestabilni koraki, noge so še zmeraj težke. Celo pot precej piha. Sem bolj tiho, poslušam Perojeve prigode in zgodbice iz turnih smuk. Pero se redkeje pridruži našim trail-om, zato takrat ko je z nami, smo toliko bolj veseli. Šele na vrhu se zbistrim, misli spet postanejo jasne, veter me popolnoma zbudi. Začnem čebljati in se navduševati.. ni mi za it nazaj v kočo – na vrhu smo namreč že ob šestih, prehitro smo hodili, do sončnega vzhoda je še ena ura, piha pa kot pri norcih, zelo nas zazebe na mestu. Odločimo se za kratek spust v smeri avstrijske meje in nato nazaj do vrha, da ujamemo vzhod. Samo pri miru ne smemo stati, res je mrzlo zaradi vetra. Ne najdemo prave smeri, zabluzimo, slaba vidljivost, vse večja megla, zato se družba odloči, da gremo nazaj proti koči in pozabimo na sončni vzhod. Meni je kar malo žal, tudi zaradi razgleda, ki ga ni. 🙁 Zadnji ostanemo Pero, Kristi in jaz, v sekundi dvajset smo zmenjeni, da ostanemo tukaj nekje okrog in se vzpnemo še enkrat na vrh. Zajela nas je še večja megla, jasno nam je, da najbrž ne bomo deležni sončka, a vseeno – mi upamo do zadnjega. :)) Imamo se fantastično, ne rabimo sončka, sončki smo mi vsi, pogovarjamo se o Adventure race Slovenija, ki bi bil naš letošnji največji plan in cilj, samo vsak svojo poškodbo moramo do konca sanirati in pridno trenirati, ekipa je pa sformirana. Na poti navzdol začnemo srečevati ljudi, ki se vzpenjajo v sklopu tradicionalnega pohoda, a mi smo bili prvi, jim naredili gaz. 😉 Odpre se razgled, meni se kar trga od lepot, veselja in od snega po katerem drsimo v dolino oz.proti koči. Snega je full…včasih se ugreznem za več kot meter. Ustavimo se v koči, spijemo kavico, vnesemo par kalorij ter gasa naprej proti dolini. Pri avtu še ena kava, kar težko se spet poslovimo, druščina ena A!! 🙂
Dogodek bo za nas postal tradicija, ni dvoma, bilo je fantastično in nepozabno! <3
nočne slikce by: Kristi

on the top of Koroška, drugič, v okrnjeni zasedbi 🙂

brrrr…še nahrbtnik je zazeblo 🙂
spustimo se pod meglo..razgled na Raduho desno

Peca.. tukaj gor smo bli 🙂

Categories