Sončni vzhod na Peci

Na pohod na Peco smo se podali na pobudo ter povabilo Kristija in Robija: tradicionalni, letos že 25.-i Zimski Matjažev pohod na Peco (2126 m) sta izkoristila še za praznovanje rojstnega dne, ki ju imata oba v bližnji prihodnosti. Pohod se je uradno začel 16.2. med 7-8 uro zjutraj, naša slavljenca pa sta za nas, posebne goste, priredila program malo drugače. 🙂 Zaradi organiziranega pohoda je bil odprt Dom na Peci (1665 m), kar smo izkoristili za postanke na toplem. V petek smo se ob 18-ih dobili: Kristi, Miha, Boris, Pero, Natalija, Mateja, Robi in jaz ter Darinka malo kasneje. V Mežici je potekal drugi Koroški outdoor film festival (KOFF). Predvajanih je bilo 7 kratkih filmov s prikazi ekstremnih športnih podvigov na različnih koncih sveta v kolesarstvu, alpinizmu, turni smuki in drugih ekstremnih situacijah. Turna smuka me je najbolj fascinirala – kakšni kadri in lepote narave na snegu! Prejšnji vikend sem tri dni preživela v Kranjski Gori in se učila smučati, čisto me je prevzelo, seveda pa je potrebno še ogroooomno vaje in ur, sploh za turno smučanje, ki me mika enkrat v prihodnosti. Zadnja dva filma sem že malo kinkala, saj sem v zadnjih treh dneh skupaj spala zgolj 11 ur in sem s težavo ostajala zbrana, budna in prisebna. 🙂 Malo me je skrbelo kako bom preživela še celo noč in dopoldan, nisem bila fizično utrujena, zaspana pa neopisljivo. Brez zelenih bidonov ni šlo tudi v kulturni dvorani, po končanih filmih pa nas še odlično postrežejo s kanapejčki, potico, prigrizki, penino, sokom…ni da ni, dogodek odlično organiziran in izpeljan, bravo! Kar precej se zadržimo, oblečemo se kar v prostorih prireditve, na toplem..še dovolj nas bo zeblo danes. Ob enih ponoči štartamo naš pohod s ciljem priti na vrh na sončni vzhod iz Mitneka, prizorišča vsakoletnih Gradov Kralja Matjaža. Po zgolj par korakih ceste že zagazimo v sneg, v nedotaknjeno belino, čeprav so nam rekli, da bi naj bila pot shojena. Ni je bilo, naši fantje so se malo menjavali, da so puncam utirali pot. 😉 Sama sem se počutila tako zaspana, da so se mi kar med hojo zapirale oči, čutila sem, da komaj dohajam klapo, precej zadihana, stegenske mišice so bile težke (mogoče še od triurnega spininga v sredo) in se skoz slačila in oblačila, preden sem našla pravo kombinacijo, saj je bilo enkrat full vroče, drugič me je zeblo. Po dobrih dveh urah hoje pridemo v kočo. Pojem sendvič, popijem odličen čaj in se zabubim v spalko (drugim je najbrž žal, da je niso vzeli s seboj :)), oči več ne zdržijo odprte, zaspim skoraj takoj, dokler me čez dobro uro ne prebudi šunder – pridruži se nam Drago, naš 10-i član odprave. Prišel je iz Ljubljane, direktno iz nočne službe in nas dohitel v koči. Vsaka mu čast, da se je odločil priti sam, pa praktično prvič je v teh krajih, sploh ponoči. Skupaj smo nadaljevali do vrha. Spet mraz, spet zaspana meglica v glavi, nestabilni koraki, noge so še zmeraj težke. Celo pot precej piha. Sem bolj tiho, poslušam Perojeve prigode in zgodbice iz turnih smuk. Pero se redkeje pridruži našim trail-om, zato takrat ko je z nami, smo toliko bolj veseli. Šele na vrhu se zbistrim, misli spet postanejo jasne, veter me popolnoma zbudi. Začnem čebljati in se navduševati.. ni mi za it nazaj v kočo – na vrhu smo namreč že ob šestih, prehitro smo hodili, do sončnega vzhoda je še ena ura, piha pa kot pri norcih, zelo nas zazebe na mestu. Odločimo se za kratek spust v smeri avstrijske meje in nato nazaj do vrha, da ujamemo vzhod. Samo pri miru ne smemo stati, res je mrzlo zaradi vetra. Ne najdemo prave smeri, zabluzimo, slaba vidljivost, vse večja megla, zato se družba odloči, da gremo nazaj proti koči in pozabimo na sončni vzhod. Meni je kar malo žal, tudi zaradi razgleda, ki ga ni. 🙁 Zadnji ostanemo Pero, Kristi in jaz, v sekundi dvajset smo zmenjeni, da ostanemo tukaj nekje okrog in se vzpnemo še enkrat na vrh. Zajela nas je še večja megla, jasno nam je, da najbrž ne bomo deležni sončka, a vseeno – mi upamo do zadnjega. :)) Imamo se fantastično, ne rabimo sončka, sončki smo mi vsi, pogovarjamo se o Adventure race Slovenija, ki bi bil naš letošnji največji plan in cilj, samo vsak svojo poškodbo moramo do konca sanirati in pridno trenirati, ekipa je pa sformirana. Na poti navzdol začnemo srečevati ljudi, ki se vzpenjajo v sklopu tradicionalnega pohoda, a mi smo bili prvi, jim naredili gaz. 😉 Odpre se razgled, meni se kar trga od lepot, veselja in od snega po katerem drsimo v dolino oz.proti koči. Snega je full…včasih se ugreznem za več kot meter. Ustavimo se v koči, spijemo kavico, vnesemo par kalorij ter gasa naprej proti dolini. Pri avtu še ena kava, kar težko se spet poslovimo, druščina ena A!! 🙂
Dogodek bo za nas postal tradicija, ni dvoma, bilo je fantastično in nepozabno! <3
nočne slikce by: Kristi

on the top of Koroška, drugič, v okrnjeni zasedbi 🙂

brrrr…še nahrbtnik je zazeblo 🙂
spustimo se pod meglo..razgled na Raduho desno

Peca.. tukaj gor smo bli 🙂
This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

2 Responses to Sončni vzhod na Peci

super! v taki družbi je vsakič fantastično in nepozabno 😉

Joj, joj, joj, sedaj mi je še pa bolj žal, da sem zbolel. Še dobro, da bo Peca tradicionalna, tako da se naslednje leto pridružim.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories