Peš iz Maribora na Triglav, po slovenski planinski transverzali

Na žalost ne morem blog post-a naslovit z “Peš iz Maribora do Ankarana”, kajti “projekt” prehoditi/preteči celotno slovensko planinsko pot (SPP) v enem kosu, nisem uspešno zaključila. Po petih dnevih, po približno 270-ih km prehojene poti sem morala končati to prekrasno doživetje zaradi preobremenitve stegenske mišice. Na pot sem prvotno nameravala že julija, a ni bilo možno, zaradi velike količine snega v visokogorju. V službi so mi omogočili spremembo dopusta, kar sem jim zelo hvaležna! Takrat julija sem tako vzela samo en teden dopusta in sva s Tonijem v zadnjih dnevih splanirala plan B. Odpravila sva se s kombijem proti Makedoniji, vmes pa tekla na najvišji vrh vsake izmed držav bivše Jugoslavije, razen na Triglav, ki nama je “ostal” v sklopu SPP. 
Še nekaj dni po odstopu se nisem mogla sprijazniti z razpletom. Nič drugega ni imelo smisla, kakor biti peš na poti proti Ankaranu. Pripravljena nisem bila ne psihično kot ne fizično, to sedaj vem. V štartu si nisem niti malo predstavljala kaj me čaka. Sem pa prijetno presenečena. Sem mislila, da bom imela večje težave s psiho, a motivacije in volje mi ni zmanjkalo niti za trenutek. Sedaj vem, da pot zame ni nedosegljiva in jo zmorem prehoditi, samo več kilometrov potrebujem v nogah, sploh pa pred tem parkrat opraviti trening v visokogorju zaradi težkega skalnatega terena. Nekaj pa morem spremenit tudi v načinu mojega (ne)prehranjevanja med napori. Vrhovi, ki sva jih pretekla v sklopu Yu turneje, so bili v večini vsi zelo tekaški, ni bilo toliko skal in težkega terena. Nimam dovolj utrjenih mišic za tek v dolino. 
Nasploh sem neskončno uživala in kljub neuspehu, sem doživela zelo močno izkušnjo. Zadnji vrh najinega julijskega popotovanja sva dosegla, ampak tam, v Luknji, tudi zgodbo približno 600 km dolge poti proti Ankaranu v sredo zvečer zaključila.
1. DAN: Startali smo v soboto 2.8. malo čez šesto uro zjutraj. Istočasno sta se podala na pot en fant in punca, pohodnika, z malo večjimi nahrbtniki, kot so bili naši. Upam, da sta srečno prispela na cilj. Boris je za naju reskiral cel vikend, naju peljal v Maribor, prestavil avto v Slovenj Gradec in popoldan tekel z menoj čez Uršljo goro do Slemena. Verjetno si ne more misliti, kako zelo sem mu hvaležna za njegovo dobrosrčnost! Tako je Toni lahko tekel z menoj prvih 65 km čez Pohorje, od Mb do SG. Zjutraj nam je srečno zaželel Igor Šalamun in nas pospremil prvi kilometer poti. S kolesom se nama je pridružil Denis Koren, a je moral na žalost predčasno zaviti nazaj, saj je bil teren pretežaven za kolo. Denis hvala za družbo in podporo! Tekla sem zelo lahkotno, saj sem bila popolnoma brez teže. Toni mi ni pustil nositi niti ene stvari, tako sem ostala tudi brez telefona in nisem toliko fotografirala, kot običajno. Dan je bil krasen, sončen, minil je izjemno hitro. Pot je povečini bila zelo dobro markirana, imela sem tudi track v uri, tako, da možnosti izgubiti se, skoraj ni bilo. No, kljub temu sva z Borisom na poti iz SG na Uršljo goro parkrat malo zašla zaradi nepozornosti. Ampak treba si je malo popestriti dogodke, če ne, ni zanimivo. 😉 Ta dan sem pretekla dobih 80 km ter 4000 višinskih metrov, na poti sem bila 15 ur. Prespala sem na Slemenu v kombiju. Že prvi dan sem sploh pri spustu iz Kop čutila bolečine v levem kolenu, isto kot nazadnje na tekmovanju na Lavaredo Ultra Trail. Legenda slovenskih ultramaratoncev, Stane Barber, Tonijev prijatelj, me je pričakal na Slemenu in mi pokazal, kako naj oskrbim koleno – zalepim trak na dolečenem mestu pod kolenom. Poškodba je značilna pri daljši obremenitvi in pri teku v dolino in da se jo s tem načinom preprečiti. Naj ne bi bilo nič hujšega. Kmalu se poslovi in mi zaželi srečno pot. Čaka me vroč tuš, speljan iz večjega kanistra z tuš ročko na strehi kombija ter zagrnjen s cerado – intimnost popolnoma zagotovljena! 😉 Sicer me je razjezil gospod oskrbnik koče, ker je že ob devetih zaklenil vrata, čeprav je bilo dogovorjeno, da bo en naš član prespal v koči. Mogla sem malo znoret, da so se uredile vse stvari. Oz., da je Toni vse uredil! 😉 Tako je tudi Boris bil deležen vročega tuša, obilne porcije testenin z jurčki, ki jih je Toni nabral po Pohorju, nenazadnje pa se je dobro naspal v postelji v koči in ne zunaj v šotoru, jaz sem pa dobila potreben žig v svoji knjižici.
ob šestih na štartu v Mb

prvi žig v knjižici, Mariborska koča, Pohorje
Denisova slikca, Srce Sloveniji
Toni bi lahko bil poklicni gobar 😉
Kope
Boris me je spremljal iz Slovenj Gradca na Uršljo goro, do Slemena.
2. in 3. DAN: Spala sem dobrih šest ur, v preteklem tednu sem bila dvakrat dežurna v službi (to pomeni 21 ali več ur delovnika v kosu), nisem se uspela dovolj dobro naspat in sem kot že tolikokrat, utrujena šla na štart. Ob petih zjutraj sem se še zadnjič privila k Toniju v topel objem in sama stekla v mrak. Prvo uro in pol sem tekla do Smrekovca, kjer me je čakal Pero. Oz. sem jaz njega pričakala na kavici – šel mi je nasproti, a me vmes zgrešil, ni pričakoval, da bom tako hitro pri koči. Uživala sem sama zjutraj na poti in obujala prekrasne spomine iz Koroških 24, ki sva jo nedavno pretekla s Tonijem – ta del poti je namreč enak poti K24. Misli so bile malo obremenjene in fokusirane na bolečino v kolenu pri teku v dolino, ki čez noč ni nič izzvenela. Medtem, ko sem čakala na Peroja, sem z Leukoplastom zalepila mesto pod kolenom, okrog in okrog, kot mi je predlagal Stane Barber. Sicer sem bila prepričana, da ta trak ne bo vredu, saj ni nič elastičen in me bo pri gibanju preveč rezal v kožo. Drugega pa nisem imela. Ampak sem bila presenečena nad izzidom, saj je trak zgleda dal močno oporo kolenu, čutila ga sploh nisem in tekom dopoldneva več ni bilo ne duha ne sluha o kakršnih koli bolečinah. S Perojem sem izredno uživala, prevzel je vso skrb nad menoj, v svoj nahrbtnik je preložil vse moje stvari, tako da sem spet bila brez teže. Skoz sva se pogovarjala, dan je bil prekrasen, temperature taprave za tek. Začuda ni bilo nobenih muh, najedla sva se pa borovnic, ki jih je bilo na pretek. Celotno pot sem poznala, razen zadnjo uro in pol teka od Koče na Grohatu do Robanovega kota ne. V knjigi SPP sem brala, da je ta odsek bolj malo shojen in tudi slabše markiran. Midva nisva imela težav in niti enkrat nisva zašla. Po kakšnih devetih urah skupnega teka sva malo po tretji uri popoldan prispela v Robanov kot, kjer sta naju čakala Boris in Toni s kosilom (no, to je malce olepšano napisano, kajti že drugič sem “malo ven padla”, saj kljub naročilu še ni bilo skuhanih testenin) 😉 Toni me je čakal, pripravljen, da me pospremi čez Kamniško Savinjske Alpe, vse do Jezerskega. Že tukaj sem bolj malo pojedla, naslednje dni se je pa količina zaužite hrane tako drastično zmanjšala, da ni vredno omembe. Sem si pa privoščila mrzlo pivo! 😉 Velika napaka, ki sem jo naredila – nisem se silila s hrano, pač nisem imela apetita in bolj malo jedla, nisem polagala pozornosti na hrano, čeprav me je Toni skoz opominjal naj jem in jem. Boris nama je zapeljal kombi do Jezerskega in šel domov pakirat za na morje. Peter je dan, katerega bi naj preživel s prijatelji na kolesarjenju, kar se zmenijo enkrat letno, preživel z mano in me pospremil čez Koroško. Ta dan bo ostal v nepozabnem spominu! Hvala Pero! S Tonijem sva skupaj nadaljevala proti Korošici. Nič me ni več bolelo, počutila sem se fantastično. Pod vrhom Ojstrice naju je sicer skoraj ujala nevihta, za par minut sva se skrila pod eno skalo in čakala ali bo začelo bolj deževati ali ne, a sva kmalu šla naprej. Kar bo pa bo! Imela sva dovolj cunj za preoblečt, nič hudega, če bi naju ujel dež. Le bliskanja, grmenja in strel si v hribih ne bi želela. Ampak vse je šlo mimo naju, razkrilo se je zvezdnato nebo in tako sva počasi napredovala čez Tursko goro in Skuto (prvo soočenje s prečenjem snega, Toni je s cepinom delal stopinje). Prenočila sva v bivaku, bila sva sama, v trenutku zsem zaspala kot ubita, pokrita z večimi odejami. Zbudijo me sončni žarki skozi okno. Zajtrkovala sva ter se odpravila naprej na kavico v Cojzovo kočo. Zelo prijazni so v kočah, sploh v visokogorju. Slikamo se z oskrbnikom, ožigosam knjižico ter greva naprej proti Grintavcu. Pot kmalu mine in že z vrha občudujem vrhove, ki sva jih prehodila ponoči. Nor občutek! Kakšna krasna noč je za nama, oba sva zelo zadovoljna, imela sva se res lepo. Čisto nič obremenjena, počasi sva hodila, bilo je tako romantično. <3 Spust iz Grintavca ter pot naprej čez Jezersko Kočno nimam ravno v najboljšem spominu. Zdel si me je kar zahteven teren in pot se je vlekla in vlekla. Čakalo naju je še eno prečenje snega pri Kočni, ki pa mi je vlil strahu v kosti. Toni je obšel sneg po melišču, jaz pa sem na vsak način vztrajala, da grem čez po snegu, s cepinom. A zadnjih par metrov se prevesi v hujšo strmino brez narejenih korakov v snegu. Toni me je začel snemat, jaz pa sem se čutila zelo ogroženo. Nisem več bila zbrana, “vpila” sem na Tonija, naj me neha snemat, nakar mi je zdrsnilo. Ujela sem se na cepin in nekako zlezla naprej, a kolena se mi šibijo še nekaj časa, solz pa tudi ne morem potlačiti. Ob dveh popoldan sva pritekla na Jezersko, preobula sem se in oskrbela noge (žuljev ni bilo, sem pa imela odrgnjeno kožo na petah, zaradi stalne mokrote v supergah čez moker teren po Pohorju in Koroški) ter tekla sama naprej proti Storžiču. Toni je bil utrujen, predvsem zaradi teže ruksaka – nosila sem svoj nahrbtnik čez Kamniške, a vse težje stvari in pijačo je nosil on. Te poti do Storžiča nisem poznala, a je dobro markirana in ni bilo težav. Le odcep iz glavne ceste bi sigurno zgrešila, če me ne bi usmerjala Iztok in Toni iz avta. Na Kališču so se čudili, da bom šla še na vrh Storžiča, saj vreme ni ravno idealno. Navdušena oskrbnica mi da banano, breskev in isostar za popotnico. Kave nisem imela časa spiti, saj so oblaki že zajemali vrh Storžiča in sem želela čimprej naprej. Vrh je bil popolnoma v megli, a na srečo ni deževalo. Na celi poti od Jezerskega naprej nisem srečala niti enega pohodnika. Nadaljevala sem proti Koči pod Storžičem, kjer me je čakal Toni. Počutila sem se še zmeraj dobro in pri močeh, gospod oskrbnik pa je napovedal lepo noč, zato po krajšem postanku nadaljujem čez Tolsti vrh in Kriško goro do Tržiča. Če bi lahko popravila napako, bi prenočila v Koči pod Storžičem in ne bi rinila naprej. Dovolj dolg dan oz. dva sta bila. S tem, da sem zvečer ob enajsti uri prispela v Tržič, sem dosegla svoj maksimalen plan. Zadnji dve uri sem hodila po temi, iz vseh smeri se je bliskalo in nekje v oddaljenosti že grmelo. Tonija je skrbelo zaradi vremena, večkrat mi je poslal sporočilo, mene pa so bolj “plašile” živali na poti, kot vreme, hodila sem med kravami in ovcami, posledično so se mi zaradi soja naglavne svetilke nenehno zaletavale muhe v obraz. Zadnjo uro sem kar precej spustila v dolino (prejšnji dan sem bila na poti 22 ur, imela 4 ure pavze v bivaku ter ta dan hodila 16 ur) in že komaj čakala topel tuš ter spanje, pa še nevihta se je čist razdivjala, vse naokrog nad menoj se je bliskalo ves čas. To je bila verjetno moja druga in usodna napaka – ne bi si smela privoščiti hitro teči v dolino. Takoj pri cerkvi, ko sem prišla iz gozda, me je čakal moj Toni, obljubljen tuš, večerja.. tuširala sem se že v dežju. Med vsakih grižljajem hrane sem zaspala, Toni me je nenehno mogel prigovarjati naj jem in ne spim. Pojedla sem izredno malo, par tortelinov. Celo noč je deževalo, vem da je bil za menoj strašno dolg dan, praktično dva dni in brez budilke sem spala, dokler se sama od sebe nisem zbudila in dokler ni nehalo deževati. 
2.dan s Perojem čez Koroško do Robanovega kota
Raduha
…in s Tonijem naprej čez Kamniške Alpe do Jezerskega
Kocbekov dom na Korošici
Ojstrica
Ojstrica za nama
sončni zahod pod Ojstrico

zbiranje žigov ponoči 🙂

3.dan, jutro v bivaku pod Skuto

Cojzova koča, in naprej na Grintovec

Grintovec

Češka koča

4. DAN: Zbudila sem se večkrat ponoči, poslušala kako dežne kaplje udarjajo ob streho kombija in se vsakič veselo privila k Toniju. Ob šestih zjutraj, morda malo kasneje sem se dokončno prebudila. Počivala sem sedem ur, verjetno si bo kdo mislil, da je to malo, ampak jaz se večinoma vedno tako zgodaj zbujam in  težko spim naprej. V kombiju je takšen raztur, komaj najdem stvari za oblečt, ne najdem kruha, ne vem kaj naj jem za zajtrk, pa grem kar brez zajtrka, ker me tako razjezi ta nered. Vzela sem ene tiramisu piškote in jih počasi žvečila celo pot na Dobrčo. Tekla sem naprej proti Begunjščici ter Zelenici. Tudi to pot sem že poznala iz enega neuspelega poizkusa Tržiških 24, tako da sem tekla čisto neobremenjeno. Nekje na poti me pokliče Toni in me razveseli z novico, da me na Zelenici pričakata Maja in Iztok in me bosta pospremila čez Stol do Golice. Čas mi spet izredno hitro mine. In tako spet minejo ure, brez da bi kaj konkretnega zaužila. Na vrhu Begunjščice me spet pričakajo gosti oblaki megle in nič razgleda. 🙁 V koči na Zelenici moj ruksak vzame Iztok in po krajši pavzi tečemo skupaj naprej. Zelo uživam, ko sem sama, ampak tudi družba je zmeraj dobrodošla in sem vesela, da sta si vzela čas zame in šla z menoj. Ravno ta del poti je bil najtežji, saj nas je pri sestopu iz Stola ujela megla, začelo je deževati, veter pa se je tako okrepil, da nas je kar z mesta prestavljalo občasno. 🙂 Jaz sem bila v skrbeh zaradi Maje in Iztoka, zakaj sta ravno v tej situaciji z menoj, a ni bilo potrebe, čeprav nas je nazeblo, smo se imeli luštno vse do konca. Te štiri ure, koliko smo bili skupaj, so minile neverjetno hitro. Kmalu smo zagledali kombi, Toni je bil pripravljen, da me pospremi čez Golico do Dovja, pred tem pa mi je dal za jest soljen kuhan krompir in zaseko. 🙂 Iztok se je kar smejal, ko sem se najedla in vrnila zaseko, zgledalo je, kot da se je nisem niti pritaknila. Kako mi je sedaj žal, da se nisem bolj “posiljevala” s hrano. Slabe pol ure prej, preden smo prišli do Tonija, sem naenkrat začutila stegensko mišico in čudno sem začela tečt. Vse bolj me je bolelo. Pri kombiju sem se umaknila, si namazala nogo in se masirala, skrbet me je začelo, kako bo to šlo naprej. Poslovili smo se, njiju je že pošteno zeblo. Kombi sta odpeljala v Dovje, midva pa naprej proti Golici. Na oznaki je pisalo še 30 min. do Koče pod Golico. Z mojim tekom pa je tukaj bilo konec. Prvič sem prosila Tonija, da mi gre on v kočo po žig, jaz pa sem počasi hodila naprej. Na Golico sem že stokala in zelo trpela. Da ne govorim kakšna kalvarija se je šele začela od vrha Golice naprej! Greben se je noro vlekel, naredila se je noč. Mislila sem, da bova v dveh urah v dolini, to pa se je raztegnilo na skoraj pet ali šest ur, sploh ne vem natančno. Pot je naenkrat postala slabo označena, neshojena, lovila sva se kam in kako. Imela sva track od Marjana Z., a ura bo vsak čas ugasnila, saj je bila baterija čisto prazna. Lutala sva po tistem grebenu in od Rožce naprej sva zgrešila smer, nekako direktno v dolino bi morala, midva sva pa šla še naravnost in potem ofroad po trekersko iskala smer, da bi prišla na Marjanov track, ki je bil dobrih sto metrov nižje. Spet sva imela blazno srečo. Tik preden je ura dokončno “umrla”, sva našla pravo pot, široko, bila sva na tracku, spet sva se znašla po karti. No, jaz ne, jaz nisem imela pojma kje sva in kam greva, noga mi je pobirala vso energijo, komaj sem se premikala. Večinoma sva hodila samo še v dolino, kar me je bolelo za znoret. Pa še zaspanost me je popadla in sem hodila kot zombi kamor je Toni rekel. Enkrat sem rekla, da ne morem več in za par minut zaspala na mehki zemlji v gozdu, pokriti z listjem. Toni se ni sekiral za to, ta čas je nabral jurčkov za večerjo in še za zajtrk, z naglavno svetilko ob enajstih zvečer. Šla sva počasi naprej, a jaz sem bila v vse večji agoniji, zadnje pol ure, uro sva počasi tekla po makedamski cesti in sem samo jokala, hlipala, kot še nikoli v življenju. Enkrat sva naposled zagledala kombi. Odmaknila sem vse škatle in ves nered, ki je še zmeraj vladal na postelji, da sem imela tisti slab meter prostora, da sem se vlegla. Toni naju je iz Dovja odpeljal na dvorišče Francija Teraža v Vrata, kjer sva prespala. Ura je bila okrog pol dveh ponoči, Franci naju je čakal in prišel pozdravit. Še on mi je dal lekcije o tem kako morem jest in še enkrat jest, pa da mi naj Toni skuha juho. Zmenimo se, da se bom dobro spočila in najedla, jutri pa naju bo pričakal v Luknji in pospremil naprej. Malo zadremam in že mi Toni pomoli vročo juho. Ponoviva zgodbo prejšnjega večera, vsak grižljaj hrane spet zaspim. Najdem še pa nekaj moči, da se zunaj stuširam. Tudi Toni je bil zelo utrujen ta večer in zelo se mu zahvaljujem, za vse, kar je naredil zame na celi poti, sploh pa ta dan. Namazal mi je še noge, mi naštimal elektrostimulator na mišice, jaz sem medtem že spala. Ta dan sem hodila 18 ur.

kaos v kombiju
4.dan: prvi hrib, Dobrča zjutraj

iz Zelenice do Golice z Iztokom in Majo
ponoči težave z nogo, pa sva si vzela čas za gobarjenje;)

5. DAN: Spala sem brez budilke, a se ob svitu že zbudila. Če bi lahko zvrtela čas nazaj, bi si vzela cel dan na off. Problem so bile stegenske mišice – “bremze” in popolnoma nič drugega. Dokončno sem se prebudila malo po šesti uri, šla v gozd na wc in veliko lažje hodila kot prejšnji večer. Odločila sem se, da grem kar naprej. Toni me je zapeljal nazaj v Dovje, kjer sem prejšno etapo končala. Počasi sem tekla po dolini Vrat, prvič v vseh dnevih šla na fb in objavila, da kljub včerajšnjim težavam, pozitivno nadaljujem proti Triglavu. Po makedamu in cesti je šlo super, malo sem čutila mišice, a nič hujšega, normalno sem tekla. Spet pa se je začela kalvarija, ko sem zagrizla v skale. Vsak korak je bil boleč, iz minute v minuto se je spet stanje samo slabšalo. Toni je prišel par ur za menoj, saj je imel toliko opravkov s pakiranjem in pospravljanjem kombija. Pred tem, na parkirišču pred Aljaževim domov so me čakale pečene ribice in krompir za malico. Strašno dolgo sem hodila na Triglav in iz Triglava. Franci nama je prišel nasproti, dobili smo se na Kredarici, spili pivo. Jaz sem pojedla topel obrok in nekaj pudingov, ki jih je Toni nosil zame, saj to je zraven banan bila edina hrana, ki mi je teknila. Skupaj s Francijem smo šli čez Plemenice do Luknje. Imel je namen z nama na Kriške pode, a ker se nam je tako ustavil korak zaradi mene, smo v Luknji spili še eno pivo, ter se poslovili. Na meni pa je ostala odločitev, ali naprej na Kriške pode ali nazaj v Vrata in domov? Mene je srce vleklo naprej, a izrazi in izjave tako Francija kot Tonija, sta mi dala vedet, da v takem stanju ne morem naprej, da sem preveč upočasnila, pred menoj pa je dolg in praktično najtežji del pot. Rabila bi vsaj dva dneva počitka (verjetno bi še to bilo premalo, ker potem sem še dva dni komaj hodila tudi doma) in sem kalkulirala, da bom, če sploh bom, v Ankaranu šele konec naslednjega tedna in potem takoj naprej v službo…čez deset dni pa že v Francijo na UTMB. Vse skupaj je bilo preveč. Misli so bile polne kaosa. Šla sem nazaj v Vrata do avta, čeprav sem komaj prišla dol, nisem mogla dvigovat nog več kot za par centimetrov. Toni me je zvlekel na melišče, kao da bom na tačin šparala mišice in šla lažje, jaz sem pa mislila, da bom umrla od bolečin v stegnu. Po ravnem sem še lahko šla, skale pa mi niso dale koraka. Pred menoj so bili še celi Julijci in zelo dolga pot proti Primorski. Ne morem opisati žalosti, ki sem jo čutila. Prav tega dela sem se najbolj veselila. Vremenska prognoza za prihodnje dni je bila odlična, skoz sonček. Še toliko bolj sem bila razočarana, ker se mi je vse ostalo tako lepo poklopilo.

Imam tako dobre prijatelje, izjemno nesebične in krasne ljudi okrog sebe, nekateri so me tokrat res presenetili. Veliko jih je bilo odstotnih, na dopustu, drugače vem, da bi bili z menoj! Bo pa priložnost naslednje leto, kajti spet se bom podala na to izjemno pot… moja duša ne bo mirna, dokler ne prehodim v kosu celotne poti od Maribora do Ankarana in ne pridobim vseh žigov v Dnevniku s slovenske planinske poti.
Hvala Viti Trebnje za superge Saucony Xodus, ki so se v skalah odlično obnesle. Hvala vsem, ki so me spremljali na poti in hvala za vse vzpodbudne besede preko sporočil! Imela sem najboljše spremstvo – Tonija. Počutila sem se izredno varno, tudi če sem tekla sama, je “bdel nad menoj”.  Za vse je poskrbel, kar je bilo treba, in še več. Hvala <3 moj za vse, kar si naredil zame!!
Čeprav sem žalostna, ker se mi ni izšlo, sem pa po tej izkušnji bogatejša, naučila sem se ogromno in doživela še več!

Luknja, mesto odločitve
Franci Teraž nama je delal družbo na Triglavu

dnevnik samo do polovice zapolnjen z žigi, Triglav, zadnji vrh.

Spet sva morala izbrati plan B. Na morje, ampak kam? Šla sva v Paklenico na obisk k Borisu in Minki ter Perotu in Darinki. Nameravali so v Ankaran ob mojem zaključku, a ker se to ni zgodilo, sva midva šla do njih. 😉 Oba sta me prve dni spremljala na SPP. Prve štiri dni sem bila velik kup nesreče in za mojo melanholijo se opravičujem mojim prijateljem. Moje srce je enostavno bilo drugje. Peti dan, ko se mi je že “mešalo” od počitka in brezdelja, sva s Perojem šla plezat v Paklenici, šesti dan pa sem že tekla in vse je bilo vredu. V sledečih dnevih sva šla s Tonijem na Vaganski vrh na sončni zahod in prespala v bivaku Struge. Ob ognju pred kočo, kockanju ter slastnih krompirjih, pečenih v žerjavici, sem se končno izvlekla iz potrtosti in se sprostila. Zadnje dneve sva preživela na idiličnem mestu v kampu Rača pri Sv. Juraju, sparkirana čisto na obali. Čistila in sušila sva vreče jurčkov in lisičk, ki sva jih nabrala na Velebitu, Toni je lovil ribe, jaz pa brala prekrasno knjigo Tineta Miheliča – Klic gora. Zgodaj zjutraj sva tekla. Bila je prelepa izkušnja in na koncu mi je le uspelo najti notranji mir. Naposled sem uživala tudi v brezdelju in v ponedeljek zjutraj šla v službo polna elana in spočita.

Se vidimo prihodnje leto na slovenski planinski transverzali. Upam, da bom takrat dopust preživela na slovenski obali! 😉

plezanje s Perojem v Paklenici

proti Vaganskem vrhu iz Rujna, pogled na Paklenico
po šestih dneh počitka je spet zaživel srček na pohajkovanju na Vaganski vrh
Vaganski vrh, najvišji vrh Velebita, 1757 m

prespala sva v bivaku Struge. Zvečer ob ognju metala kocke in pekla krompir…čudovit večer <3
zadnje 3 dni preživela v kampu Rača pri Sv.Juraju. Romantika. Zasidrana praktično na obali 😉
Gore me tudi na morju kličejo…čudovita knjiga: Tine Mihelič; Klic gora.
na morju sva imela en kup dela z gobami 😉
v slabi uri nabrala dve polni vreči gob v bukovem gozdu na Velebitu
tukaj se je pa čas ustavil <3

sušenje gob na strehi kombija 🙂

This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories