Sreča je v majhnih stvareh.

Včeraj sem, mislim, da prvič šla sama z avtom v Mursko Soboto na koncert (običajno kdo drug vozi) in ga preživela s coca colo. In z mojo drago Majči. Bil je lep, sproščen večer. Kleemar pa, kot že večkrat prej, naravnost fantastičen. Še boljši. Po koncertu sem bila polna emocij, ki mi niso dale spati še pozno v noč. Zjutraj me je budilka prebudila že ob pol osmih. Kako fajn se je po koncertu zbuditi brez glavobola in slabosti! Mami sem srknila par požirkov kave, pojedla en majhen košček kruha, se oblekla v tekaško opravo in šla v sončen dan. Tako z užitkom že dolgo nisem tekla. Zadnje čase sem se med tekom skoz ustavljala, nisem imela prave energije, niti največje volje ne do teka. Danes sem tekla dobri dve uri in pol ob čudoviti poti ob Muri in dobila zagon za naprej. Za jutrišnji nov dan v službi, za to, da pričakam Simona, ki je šel za par dni na meditacijo z odprtimi rokami in srcem ter za marsikatero drugo situacijo. Imela sem čas za razmišljanje. In v sklepu ugotovila, koliko negativne energije je nad našimi oblaki, v našem domu in okolju nasploh. Vedno je bila. Pa sem kljub temu ušla rutini in stagniranju, ki bi se lahko prenesla name. Neskončno sem hvaležna Manuelu, ki me je iz tega izvlekel, me naučil ljubiti, zaupati ljudem in najti srečo v malenkostih. Seveda je bila to kratkotrajna zgodba in teoretično bi morala izgubiti zaupanje v vse to, pa vendar ga nisem. Še bolj sem ga okrepila in še bolj verjamem. 
Slišite ptičke? Vidite metuljčke, jih mogoče še kdaj čutite? Se kdaj za hip ustavite pod soncem in zgolj dihate in ste? Danes bi me lahko zabolelo obnašanje nekaterih ljudi, ampak mi je ravno tek pomagal, mi vlil toliko pozitivne energije, da ni dovolila vstopa slabim občutkom. 
…zato rabim tek…
…zato, da Živim…
This entry was posted in , , , , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories