Rašica trail 2018

Včeraj sem se končno udeležila Rašica trail-a, ki ga Roman in Mojca Jež v glavni vlogi organizirata že 4. leto zapored. Vsako leto sem le z zanimanjem prebirala poročila. Menda zraven obvezno paše slabo vreme oz.dež in tudi letos je bilo tako. Čeprav mi FB in ves ta virtualni socialni svet gre velikokrat pošteno na živce, ima pa tudi prednosti. Popolnoma enostavno je komunicirati in se dogovarjati – na moje vprašanje med nekimi komentarji, če bi morda kdo bil za štafeto, kajti na 60 km niti v sanjah trenutno ne pomišljam, se je praktično v istem momentu sformirala naša skupina. Žiga X Gombač mi je poslal sporočilo, da s Timotejem Bečanom iščeta punco za štafeto. V skupini za štafeto morajo biti trije udeleženci in najmanj ena ženska. Uf super, čeprav sem imela rahle pomisleke, saj bom verjetno najšibkejši člen in pokvarila rezultat. Ampak zadeva je itak bolj uživancija in “zajebancija”, kot resno tekmovanje. Veselila sem se teka in zame popolnoma novih stezic ter poti po Rašici in Šmarni gori. En krog je dolg 20 km z 1000 višinci vzpona in spusta (moja ura je pokazala večje številke višincev). Sama sem startala kot tretja, v 3.krog, saj sva dobila varstvo malo pred deseto uro dopoldne, ko je naš najbolši gorski tekač v letu 2018, Timotej Bečan že bil v cilju. Med čakanjem na Žigata me je zelo zazeblo. Komaj sem čakala, da začnem tečt. Žiga je prispel v nekako pričakovanem času 2uri 12minut. Interno sva med seboj imela “dvoboj”, v izzid v moj prid sem sicer iskreno dvomila, ker bo trasa zame čisto prekratka. Še nikoli ga na tako kratki razdalji nisem prehitela v klanec, spusti mu pa tudi grejo odlično. Že po pol ure so moje noge v klanec bile tako težke, pulza nisem mogla dvignit, čisto pričakovano, saj sem z novembrom začela z intervalnimi treningi in sem skoz po malem utrujena. Pa seveda služba in popoldnevi s Hani … enostavno ni časa za počitek, razen zvečer, ko greva s Hani spančkat in jaz obvezno zaspim pred njo. Vseeno sem se potrudila in skušala ne popuščati v svojem tempu, navzgor mi je bilo pač malo težje, na spustih pa tudi nisem mogla čisto spustit zavor, saj je dež že tako namočil stezice, da smo vsi bolj ali manj poplesavali po blatu. Ravninske in tekaške dele sem pa neznansko uživala. Po prekrasnih jesenskih stezicah in megli, so se mi v mislih predvajale otroške pesmice, ki jih pojem Hani. 🙂 Edini del poti, ki sem ga poznala je bil iz Grmade na Šmarno goro. Ko sem nekje na vrhu Šmarke za hip pogledala na uro in je pokazalo 1:51, mi je bilo jasno, da ne bom mogla ujeti Žigatovega časa. Nič zato .. samo da preživim ta vratolomen blaten spust, ki se je na srečo končal zelo hitro, potem pa samo koliko je šlo še zadnja dva kilometra. Pogled na uro v cilju me je presenetil. 2uri 10 min. Krog je izredno hitro minil in že sem bila v družbi prekrasnih ljudi, kjer je zmeraj tako prijetno. Premočena in blatna sem bila do kosti, se takoj preoblekla, nato pa na zasluženo pivo in druženje do razglasitve rezultatov. Naša ekipa je gladko zmagala, Timotej je naredil izjemno prednost (njegov čas: 1ura 36 min), midva z Žigatom pa tudi oba super odtekla. Hvala vama za povabilo in to čudovito izkušnjo! Občudujem predvsem tiste najvztrajnejše, ki so šli vse tri kroge .. bilo je mrzlo, pretežno deževno, megleno, spolzko, blatno … Skratka noro! Čestitke organizatorjem za res prijeten dogodek z obilico pozitivne energije!

VIDEO TRAIL RAŠICA 2018

stopničke, štafete

This entry was posted in: ,
Tags: .
Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories