Pušeljc trail 100 km in najina poroka

po poroki v reviji Zvezde
poročni šopek, PUŠELJC,  izdelava: Helena Čampa

PRVI ULTRA PUŠELJC TRAIL 100 KM:

Prijava na prvi Ultra Pušeljc trail v Podbrdu je bila izvedena v prvih dneh odprtih prijav. Dogovor, da se bova po teku s Tonijem poročila, pa zgolj slab mesec pred samim dogodkom. Po ogledni turi iz Železnikov do Petrovega Brda – zadnja tretjina teka, sva se dobila z Joškotom in Toni ga je kljub vsem mogočim dvomom, ki so se nama porajali, vprašal: “Joško, imaš že cel dan čisto natrpan, verjetno ne bi bilo časa še za kakšno poroko vmes?” Z njegovim odgovorom “Toni, za poroko imamo pa vedno čas!” smo bili praktično dogovorjeni, sledile so samo še malenkosti. 🙂 Kaj takšnega se ne bi domislila, če ne bi Joško bil pooblaščenec, matičar. Kaj lepšega, kot da naju poroči direktor prireditve letos že 14.-ega Gorskega Maratona Štirih Občin v prelepi Baški grapi, po teku, ki je pravzaprav najin način življenja?! V prvi izvedbi je pa letos bil organiziran Pušeljc trail – 106 km dolg tek, z vzponi in spusti na štiri vrhove – Črno Prst, Porezen, Blegoš, Ratitovec, ki je bolj v najinem stilu. 6800 pozitivnih višinskih metrov bom morala premagati, preden bom izrekla usodni da! 🙂 
Vsi so bili presenečeni, sploh domači, predvsem begala jih je razdalja 100km. Punce sem takoj obvestila, da si 13.6. rezervirajo vikend, saj imamo dekliščino na Velki planini. Do te točke je šlo vse gladko, na višku evforije in sreče. Po dekliščini pa je bilo treba izpeljat še finalno dejanje, ki pa priznam, je bilo majčken stresno. Dan pred poroko sem bila prosta, a bil je eden izmed hujših v mojem življenju. Namesto, da bi se lišpala, hodila po hiši z masko na obrazu in se kakorkoli že posvetila sebi, sem se zjutraj soočila z neprijetno resnico, da bom morala par ur porabiti za flaširanje piva, ker je dozorel in enostavno nimava drugega časa za polnjenje – v ponedeljek zgodaj zjutraj po Pušeljcu naju je v Peroju blizu Pule že čakala jadrnica, ki bo najina cel teden. Popoldan nama je uspelo vse naložit v kombi, da sva se odpeljala v Podbrdo in pravočasno dvignila štartne številke. Par besed smo spregovorili z Joškotom in moja stiska se je samo še večala s tem, ko mi je rekel da moremo najkasneje do enajstih speljati obred. Moji plani, da bo ok tudi če bom v cilju 15 minut pred polnočjo (mogel je pa biti datum 20.6.!), so se izjalovili.. že itak je plan teka bil prehiter zame, sedaj pa morem biti še za eno uro hitrejša.. Polotila se me je huda tesnoba. “Ni problem” preteči 100 km, problem pa je, ko ti nad glavo visi  določen limit, in zame je to bil max. 17 ur. Pika na i je bilo dejstvo, da ne bo očeta, ki bi me oddal bodočemu možu. Želela sem si, da bi nekako lahko pobegnila iz te situacija, v katero sem se sama podala. Čisto vsaka stvar je bila pod vprašajem, nič ni bilo dorečenega, le to, da mora iti vse po planu, da ne sme iti nič narobe. Ves pritisk je bil zgolj na meni. Toni je v zadnjih dveh mesecih izredno povečal količino treningov, jaz pa sem se od decembra vlekla iz poškodbe v poškodbo. Čas za počitek je spet splaval po vodi, bilo je že pozno, ko sem se ulegla, budilka bo zvonila čez 5 ur. Bila je zelo hladna noč. Pokrita sem bila v kovter in dodatno odejo in nisem si želela, da se ta noč kadarkoli konča.
Zjutraj se na hitro oblečem, skuham kavico in na štart prideva zadnje minute. Sem bistveno bolje razpoložena – kar bo pa bo, hvala bogu, da se je tekma začela! Veselila sem se vseh hribov, katere bomo ta dan obiskali in celotne poti, ki je nedvomno ena najlepših v Sloveniji! Oblečena sem bila v prav posebno tekaško opravo, ki mi jo je skreirala Francoska firma Raidlight, seveda je bila ideja in želja Tonijeva. Moja edina zahteva je bila, da imam belo krilce čez tekaške hlače in da sem vsa v belem. Pri Raidlightu so zagrabili za stvar, prav navdušeni nad idejo in se lotili dizajna. Večina na poti jih je vedela za zgodbo in so me nazivali z “nevesta” in mi želeli srečno pot. Imela sem krasne navijače vsepovsod, ki so navijali zame, na okrepčevalnici pred Železniki so me celo zasuli s cvetjem. Večkrat sta me prestregli Uršula in Drejka. Zelo sem ju bila vesela! Zame je ta tekma bila zelo enostavna, čeprav izjemno zahtevna po profilu in višincih, verjetno je evforija naredila svoje. Veliko je bilo solz sreče, tako žalosti na sami poti. Spominjala sem se svojega življenja v otroštvu in hlipala sredi gozda, ker mi ni bilo dano, da bi imela enotno družino. Danes se bom poročila s človekom, ki me zmeraj znova preseneča in osrečuje, ki ga enostavno obožujem… morda bo pa nama usojeno ustvariti normalno družino. Potem so bile tukaj solze nepopisnega veselja, saj sem vedela, da me v cilju pričakuje moja mama, Uroš, prijateljice, Tonijevi starši, njegovi prijatelji… Čeprav je marsikomu od njih predstavljal problem priti zvečer v oddaljen Podbrdo, naju pričakat v cilju ter čakati na poroko, ki bo malo pred polnočjo… so na koncu vseeno prav vsi prišli!
Na 47 km, na prvi tranziciji, sem zagledala Žano, ki je do tega trenutka vodila. Toni mi je po telefonu rekel, da sta pol ure tekla skupaj, sedaj pa sem jo dohitela. Ustvarjala sem si zgodbice v glavi, da ji verjetno pojenjujejo moči in da je to moja priložnost. V Kopačnici je bil res krasen sprejem vsakega tekača posebej. Na okrepčevalnicah se ne ustavljam za dolgo časa, zato sem Žani z lahkoto ubežala. Dohitel me je Kristi, a nisva bila v razpoloženju razvit kakšnega globjega pogovora. Tako neznansko mi je pasala samota. Morda se kdo čudi zakaj s Tonijem nisva tekla skupaj.. a nobeden od naju ni pomislil na to, saj sva oba želela iti svojo tekmo in oba sva vajena teči sama. Bo v cilju toliko slajše! 😉 Sploh me pa mine volja do pogovora, ko naenkrat tik za seboj zagledam premočeno Žano … vzpon na Blegoš je blaten in skoz pada, zebe nas in premoči do kosti. V klanec je šla tako suvereno, pravzaprav oba s Kristijem, jaz pa sem se komaj vlekla za njima. Razmišljala sem, da je to moj konec, da bo šlo samo še navzdol, saj sem imela vse težje noge in vse bolj sem zaostajala za njima. Še vedno sta mi bila sicer na dosegu očesa. Ampak vsak vzpon se enkrat obrne navzdol in takrat se jaz prerodim. Tako mi je pasalo teči navzdol in kmalu sem oba dohitela. Do Železnikov je bilo kakšnih 10 km tekaških, veliko spusta in pridobila sem 7 minut prednosti pred Žano. V Železnike sem pritekla z rahlo utrujenimi nogami in mislijo, kako se bom spopadla z Ratitovcem, ki sem ga že spoznala na ogledni turi. Na drugi tranziciji, v Železnikih, me pričaka sosed Sreč ter največje presenečenje dneva – Simon, Leon in Ana! Vsi trije so se predhodno opravičili, da jih ne bo na poroko. Nisem si vzela dovolj časa za njih, saj se mi je mudilo naprej, a prav zaradi njih sem v cilj pritekla v željenem času! Takšna evforija me je vlekla na vrh Ratitovca, da sem se komaj zavedala, že sem bila pri koči. Razmišljala sem, kako neznansko srečna sem, da imam takšne krasne ljudi ob sebi! Hvala vam, zelo veliko mi je to pomenilo! Sreč me je ponovno čakal na Soriški planini in me updejtal, da je Žana za menoj pol ure. Tukaj sem preprosto vedela, da bom zagledala cilj in vedela sem, da bom prva v ženski kategoriji, Toni mi je pa ta čas že javil, da je drugi absolutno, za Ivijem Hrastovcem je zaostal 20 minut. Tudi on je bil zadovoljen. Obema je bilo glavno, da prideva v cilj živa in zdrava ter pri močeh, da se poročiva! 🙂 Spust mi je šel fantastično, noge so delovale čisto spočite. Sem imela pa nonstop telefonske klice, saj so mi javljali, da je matičarka že hotela domov in naj hitro pridem v cilj, da mi bodo vseeno dali 20 minut časa, da se uredim in ob 22:40 bo zadnja ura za začetek obreda. Omg! Pot sem pretekla nad svojimi pričakovanji, s časom 16 ur 10minut, vse je šlo po planu, nič ni šlo narobe, sedaj me pa priganjajo. 🙂 Tisti trenutek sem bila jezna. A ne za dolgo! V cilju me je čakal fantastičen sprejem! Kar padla sem v objem ljudi, ki jih imam najrajši na svetu … mojega moža, mamo, brata, prijateljice, ki so prišle tako daleč tako za mojo dekliščino, kot na poroko… Objemali in lupčkali smo se, dokler niso napovedali, da se pa res zelo mudi, da se uredim…da slečem prepoteno tekaško poročno obleko in skočim v prelepo poročno obleko, ki mi jo je posodila Jasmina Kozina Praprotnik, žena Urbana Praprotnika. Moje družice so me z avtom zapeljale v 300m oddaljeno šolo, skočila sem pod tuš – v moško garderobo, ker ženski je bil zaseden, medtem so mi pripravile obleko, me nališpale, napudrale, obule v All Starke in me odpeljale nazaj na prizorišče. V prireditvem šotoru, slabe pol ure po mojem prihodu v cilj, sva s Tonijem in pričami ob sebi sedela pred množico. Gospa Jolanda in Joško sta vodila obred s čudoviti mislimi in željami za najino prihodnost. Postala sva mož in žena! Občutki so bili nepopisni. Pravzaprav še danes, po skoraj treh tednih, ne dojemam najbolje, da sva se zares poročila. Sledilo je rajanje pozno v noč. Plesala sem in prav nič nisem čutila utrujenosti. Pravzaprav me je Toni komaj prepričal, da sva ob svitu novega dne šla “spat”. Res dolg, polno doživet in prekrasen dan je bil za menoj!

Hvala občini Tolmin in matičnemu uradu, da so sprejeli in odobrili najino prošnjo za poroko! Hvala Joškotu za vso pomoč in matičarki ga. Jolandi in ga. Zlodej za razumevanje in podporo!

Tekaška obleka: francoska firma Raidlight je po Tonijevih naročilih in merah, posebej zame v njihovem laboratoriju naredila bel model tekaških oblačil z oblekico čez hlače in čipkami. Hvala!

Poročna obleka: zahvala gre Jasmini Kozini Praprotnik, ki mi je posodila čudovito obleko.

Poročni šopek: izdelala ga je Helena Čampa iz papirja, podarila sem ga PD Podbrdo. Rezervni šopek, ki sem ga metala drug dan na razglasitvah sta na polju nabrale Uršula in Drejka v največjem nalivu na Blegošu. Hvala!!

Hvala mojim družicam – Tjaši, Jani, Martini, Sabini, ki so me v petnajstih minutah po prihodu v cilj preobrazile v pravo nevesto!

Hvala za vse slike, pobrala sem jih iz mailov, ki ste mi jih poslali. Hvala za vsa prekrasna darila, ki sva jih prejela!

Hvala vsem, ki ste bili prisotni. Hvala staršem, sorodnikom in prijateljem, ki so naju tako lepo presenetili! Hvala za vse čestitke, poljube, objeme! Preživela sva nepozaben dan!

s Kristijem tik pred štartom
start

na Poreznu
okrepčevalnica na Poreznu

Petrovo Brdo, še 5 km do cilja
prvi trije, vsi so odstopili na Vipavski stotki 🙂

cilj
v cilju nepopisno vzdušje

POROKA:

obleka Jasmine Kozine Praprotnik <3
z Grmškom sva se večkrat srečala na teku

prireditveni prostor
midva s pričama

just married <3

priči Sabina in Iztok ter matičarja Joško in ga. Jolanda
poročna torta


NASLEDNJI DAN, RAZGLASITEV REZULTATOV:

najini prijatelji, mama in Uroš, pa še ena torta by Pero
opazi kdo najine Salomon Speedcross na kozarcu? 🙂 izdelala: Bojana Perko

žal z nami ni bilo tretjeuvršene

zmagovalci

midva z možem <3
najboljše prijateljice in družice
čudovit pušeljc od Drejka team
darilo od Joškota: vikend paket v Beljaku. Hvala!

Gorski maraton Treh dolin

Šele ta teden sem opazila na facebooku, da bo v soboto maraton treh dolin, ki ga organizirata Franci Teraž in njegova žena Anica, s štartom pri Rosu, torej pred njihovim domom. Mojstrana je moj omiljen kraj, pa tudi lepe spomine imam na hišo pri Rosu, kjer sva s Tonijem že dvakrat prespala. Prvič, ko sva šla s kolesi iz Ljubljane v Švico ter nazaj, drugič pa četrti dan moje lanskoletne neuspešne transverzale. Sicer sem mislila, da bi šla na Soča outdoor festival, ampak Toni je takoj poklical Francija, če še ni prepozno, da se prijaviva k njemu na tek treh dolin – Vrata, Krma, Kot. Ker dogodek ni mišljen kot tekma, ampak kot ogledna tura za tekmo, ki bo prihodnje leto, sva se lahko pridružila ostalim osemnajstim tekačem. Toni me je v petek po službi pobral v Ljubljani in odpeljala sva se v Mojstrano, da se še malo spočijeva in naspiva. Tam so že bili Marjan Zupančič, prišel je še Dejan Grm in Toni je začel z degustacijo najinih domačih proizvodov, od Višinca do Medičke Stezičke in seveda piva Stezičar. Skuhala sem testenine in dolgo v noč smo se pogovarjali z Marjanom, Francijem in Anico. Dejan je kmalu šel spat, saj je imel najeto sobo. Meni pa zgleda ni usojeno zgodaj počivat, ura je odbila enajsto zvečer, ko sem se ulegla, budilka bo pa pozvonila ob 3:45. 🙁 Nisem se sekirala, saj bova s Tonijem tekla skupaj in uživala, ne pa tekmovala. Zjutraj je vladala pri nama ena manjša panika, saj sem zgubila kontrolni kartonček in bon za malico, Toni pa je iskal od nogavic, do superg in vseh stvari, ker je pozabil, da si je že zvečer vse pripravil in je vse imel zloženo na sprednjem sedežu v avtu. Slab začetek, dober konec, pravijo in to bo držalo. 😉 Oblekli smo majice, ki nam jih je priskrbel Franci in naredili skupinsko sliko vseh tekačev, ki se nas je podajalo na 50 km dolgo pot z 3300 višinci. Najprej smo tekli kakšnih 10 km po dolini Vrata in se povzeli čez Prag na Kredarico. Prva kontrolna točka je bila pri Aljaževem domu, druga na Kredarici. Obetal se je izjemno vroč dan, a zjutraj je bilo še prijetno teči, čeprav se je že čutila soparnost. Prag ima nekaj delov z jeklenicami in zajlami, kjer je treba malo tudi poplezati. Meni je celotna pot bila fenomenalna, a vsekakor ni za neizkušene in nespretne, saj je izjemno tehnično zahtevna. Iz Kredarice smo se spustili do doline Krme, pretekli par kilometrov in zavili v dolino Kot. Ta dolina mi je bila edina nepoznana in bala sem se kako bo, saj je ura bila okrog desetih in sonce je začelo neusmiljeno kazat svojo moč. Ta dan so napovedovali 35 stopinj! Mi smo bili v hribih, do višine 2500 m in je bilo lažje, a vseeno resnično vroče. V Kotu nas je pričakala okrepčevalnica z izjemno ekipo, z Anico na čelu. Navijali so in nas oskrbeli s hrano in pijačo. Tam sva izvedela, da jih je samo šest pred nama. In šli smo proti Domu Valentina Staniča, 1400 višinskih metrov višje. Začetek poti je bil prekrasen, po čudoviti gozdni poti, nato pa se je začel kolenogriz po skalah. Ujela sva Miro Saviča, ki je sicer ves čas tekel nekaj minut pred nama. Pri vsakem izvirčku vode smo se ustavljali, se močili z vodo in dolili bidone. Pot se je izjemno vlekla, Toni je edini zgledal spočit. Jaz fizično nisem imela težav, malo težke noge, a nič posebnega, me je pa vročina ubijala. Začuda sem lahko držala skoz isti tempo in pulz. Vsakih par minut sem gledala na uro, koliko višincev še manjka do 2300m. 🙂 Tako sva dohitela še Kuharja, ki ga je, kot je rekel, vročina čisto pobirala. Čeprav to ni bilo tekmovanje, si pa nisem mogla kaj, da ne bi pomislila na uvrstitev, sedaj so pred nama bili le še štirje – Marjan, Dejan, Mirko Janjatovič in Franci Teraž. Nekako sem se privlekla do Staniča, potem pa vratolomen spust čez Prag do cilja – Aljaževega doma v Vratih. Planinci so nas začudeno gledali, da tečemo po teh skalah. Res moreš biti kar spreten, hitro ti lahko zdrsne in padeš. Ampak jaz obožujem takšne terene, žal imam pa premalo izkušenj, saj nama je visokogorje tako oddaljeno iz Dolenjske in premalo hodiva v hribe. V cilju sva takoj odprla mrzlo pivo. Čestitala sem Marjanu, ki je šel res izjemno, dobro uro in pol pred nama je bil v cilju, Dejan Grm pa zgolj 11 minut za njim! Mirko Janjatovič je prišel v cilj s časom 8ur 4 min., Franci Teraž 8 ur 8 min, midva pa 8 ur 20 min. Sem bila zelo zadovoljna, to je resnično najlepši in najtežji gorski maraton! Sem bolj “polomljena” kot po Pušeljcu.:) Pri avtu sva par minutk odspala, dokler ni začel igrat ansambel Zgornjesavci. Čeprav je to bil le poskusni maraton, le ogledna tura, sta organizatorja poskrbela  za pravo vzdušje, najela ansambel ter pripravila pravo pogostitev. Spoznala sem veliko novih srčnih in izjemnih ljudi, tekačev! Ta družba je res enkratna! Zvečer so sledile razglasitve rezultatov in podelitve nagrad. Prav vsak izmed udeležencev je dobil praktično nagrado in medaljo. Čestitke Anici in Franciju Teražu za izvrstno organizacijo! Čestitke vsem tekačem, kljub izredno težkim razmeram ni bilo odstopov, vseh dvajset nas je prišlo uspešno do cilja! Preživela sem nepozaben dan. Hvala vam!!

jutranja kava in zajtrk pred štartom
20 tekačev se nas je podalo na noro dogodivščino
start ob 4:45 zjutraj pri Rosu
po dolini Vrata
2. kontrola:  Kredarica
mož in žena 😉
načrt trase s časi in podpisi vseh tekačev
ansambel pri Aljaževem domu
prvi trije, Zupančič, Grm, Janjatovič
same legende!
<3
punce in zmagovalec

v cilju!

Dekliščina na Veliki Planini

Moje prijateljice so vedele, da jih v primeru če se poročim, čaka dekliščina na Triglavu. Nekaterim izmed njim, sploh mojim najbolj zvestim iz Prlekije je to predstavljal velik stres in glede na okoliščine, da sva se s Tonijem za datum poroke dogovorila šele slab mesec pred samo poroko, se je nekako spodobilo, da omilim svoj namen, saj jim nisem dala dovolj časa za pripravo / trening. Tako sem rezervirala kočo na Veliki Planini – Zlati Ključ. V soboto, 13.6. smo se dobile na velikem parkirišču iz Kranjskega Raka. Takrat mi še ni bilo jasno, da bi se morale odpeljati še par kilometrov naprej do izhodišča Ušivec na nadmorski višini čez 1400m – če bi vedela, kakšno mi bodo ušpičile, bi glede izhodišča še trikrat premislila. Na spoznanje vseh nas – večinoma se punce niso poznale med seboj, smo degustirale najino domačo Medičko Stezičko in druge domače zvarke ter se v parih minutah čisto ujele. Čakale smo Matejo, ki je malo zalutala. Tina se nam bo pridružila pa kasneje, po službi. Bilo nas je devet nasmejanih in fenomenalno razpoloženih punc. Martina je imela govor za moj prehod v zakonski stan, ki seveda ne bo enostaven. Najprej sem si iz koluta zavese morala skreirati poročno obleko. Dobila sem škarje, nit in spenjač. Da bodo vsi mimoidoči vedeli, v kaj se podajam! Hotele so me osmešit, a uspelo mi je naredit krasno oblekco, v kateri sem preživela ves dan. Seveda so mi pomagale moje najboljše družice! To pa še ni bilo vse – kot zgleda se poroka  enači s prehodom v družinsko življenje. Kmalu bom morala spoznati življenje z dojenčkom, zato sem morala za začetek razstaviti otroški voziček in ne se smejat, a nisem ga znala! 🙂 Še veliko stvari se moram naučiti v življenju. Za nameček so vse vzele planinske nahrbtnike srednje velikosti, jaz pa edina 60 L in več, pač največji kar ga premorem, tako da sem nosila težak ruksak, da sem ga komaj dvignila. V voziček smo pa nabasale večino pijače in nekaj hrane, niti je nismo imele kam stlačit v njihove lagodne nahrbtnike. V prvih metrih vožnje z vozičkom po kamnih je popokalo par pirov, ki so bili na spodnji mreži. Le – te je bilo seveda treba spraznit čimprej, da nam niso šli v nič. 😉 Napredovali smo izredno počasi. Že po par sto metrih sem bila ne samo izmučena, ampak izčrpana, s pulzom do rdečih obratov in si nisem predstavljala s tem vozičkom napredovati niti metra več. Punce niso hotele popustiti, kljub vsem mojim prošnjam in že skoraj solzam. Ponudile so mi pomoč, “zato pa imaš družice” na vsake par minut so se izmenjale, jaz pa nisem smela zapustiti vozička. Pri prvi pastirski koči ob robu gozda smo prosile, da nam posodijo štrik, ki smo ga napeljale odspredaj, da je ena bila za vozičkom, dve pa odspred, vsaka na svojem koncu vrvice. In ja – ta naložen voziček sem “pripeljala” na Veliko planino, vse do Domžalskega doma, kjer sem dokončno obupala od strašnega fizičnega napora. Medtem je minilo par ur. Dve, tri, ne vem, ta vikend čas ni obstajal. Bilo je zelo zabavno, vse skoz smo se ustavljale, kaj popile seveda in se hecale, a zame je bilo res težko – vlekle in nosile smo voziček po koreninah in skalnati poti, 600 + višinskih metrov. Naprej od Domžalskega doma je bila pa pot res krasna, brez vozička sem se počutila lahka kot peresce, svobodna, čeprav je nahrbtnik še zmeraj bil peklensko težak. Imele smo prečudovite razglede in Velika Planina je res en košček raja na zemlji. Ustavile smo se v Zelenem Robu, kjer so nas zaposlene punce izjemno pozitivno presenetile in se potrudile za nas. Ker sem mislila, da nam bo morda zmanjkalo pijače za večerni žur, so nam zrihtale cel plato iz doline po trgovinski ceni in so nam ga dostavili z gondolo, medtem ko smo se spustile do naše koče pri gondoli. Naslednji dan sem dobila od njih darilce – Trdi sir Trnič z Velike Planine, okrašen s posebnimi ornamenti, po izročilu bi jih naj podarjali svojim izvoljenkam kot dokaz ljubezni in zvestobe. Zaradi vse kalvarije z vozičkom, smo za par ur zamudile srečanje z oskrbnikom koče. Na srečo nam je pustil ključ v vratih in je bil razumevajoč. V koči smo preživele krasen večer, spekle smo perutničke in pripravile solato ter se pogovarjale in plesale dolgo v noč. S Tino sve spale pod zvezdnatim nebom v spalkah, čeprav so menda postelje bile izredno udobne. Zjutraj smo pozajtrkovale in cel plato pira, ki se ga itak skoraj nismo pritaknile, tovorili spet nazaj v dolino. 🙂 Tudi naslednji dan sem imela grozno težak ruksak. Ampak zelo dobro sem prestala to izkušnjo in samo upala sem lahko, da jo bom prestala tudi naslednjo soboto, ko bom na Pušeljc trailu pretekla 100 km, 6000 višincev, ter se takoj po teku poročila z mojim Tonijem. Postala bom žena tako krasnega fanta.
Zahvaljujem se mojim zvestim in najboljšim prijateljicam za tako prečudovit in sproščen vikend! Te dekliščine ne bom pozabila nikoli! Rada vas imam  <3 Martina, Tjaša, Jana, Mateja, Alenka, Ana, Tina, Ana2 <3

pomoč, moška moč 🙂

zaročni prstan in štiriperesna deteljica od Ane
punce moje <3

Nagradna igra za najino poročno potovanje na otoka Reunion in Madagaskar

Pozdravljeni! Tokrat bo blog post drugačen … bolj kot PROŠNJA 🙂 vse misli so namreč usmerjene v 20.6.2015, šestnajst dni naprej, ko se bova s Tonijem poročila. Pred tem bova odtekla Pušeljc trail v Podbrdu. Zelo si želim, da uspešno, da se zame ponovi zgodba iz Vipavske stotke, brez poškodb. Sočasno se nama je ponudila nagradna igra vulkanizerstva Dunlop – zmagovalcu bodo plačali potovanje v vrednosti 8.000 eur. Izbrali so naju med deset finalistov. To bi bilo prekrasno poročno potovanje za naju, če zmagava, bi ga pa oktobra izkoristila za eno izmed težjih tekaških tekem na svetu – 100 milj po Diagonali norcev na otoku Reunionu (ena izmed desetih tekem World Tour Serie), po tekmi pa “tisto sanjsko poročno potovanje” na sosednjem otoku Madagaskarju. Natančnejši zapis poti najdete na povezavi, pod številko 4. Konkurenca je seveda huda, prosim vas za pomoč, da glasujete za naju, če vas prepriča najin način potovanja, tako, da oddate glas ter ga potrdite s svojim mail-om. Posredujte naprej svojim prijateljem, sosedom, sorodnikom, sodelavcem…vsak glas šteje!;)

Glasujete lahko na tej povezavi, midva s Tonijem sva pod številko ŠTIRI:
http://sharedunlopspirit.dunlop.si/glasovanje

Hvala Vam za vsak glas!!

Katka

sončni zahod na Krnu (2245m)

100 Ultra Trail VIPAVA valley

V petek sva se takoj po moji službi odpeljala proti Vipavi, kjer se bo prvič odvil Ultra Trail Vipava 25, 50 in 100 km. Sama sem se prijavila na najdaljšo kategorijo. Med potjo me je poklicala mama in me vprašala na kakšno razdaljo grem in me je kar malo okregala, zakaj se ne morem kdaj prijaviti na krajšo, ampak da me bo spremljala in mi drži pesti. 🙂 Okregala me je pa zato, ker sem bila čisto preveč živčna kako bo šlo, saj imam od decembra naprej same težave, bolečine in posledično absolutno premalo pretečenih kilometrov. Ob šestih smo poslušali Žiga X Gombača in Boštjana Videmška na predstavitvi njihove knjige Ultrablues, na sončku, ki je pripekal kar preveč in niti pomisliti si nisem upala, da bo prihodnji dan tudi tako vroče. Namesto, da bi si po prevzemu štartnih številk hitro skuhala večerjo in šla počivat, smo se kar precej zadržali na ciljnem prostoru, saj je bilo ogromno poznanih ljudi .. odprli smo pa tudi kar nekaj Stezičarjev! 😉 Zvečer sem bila kar malo nejevoljna, saj je ura odbila deset zvečer, preden sva pojedla večerjo in začela pakirati za štart. Budilka bo prvič pozvonila ob 4: 15. 🙁 Teden je odšel s svetlobno hitrostjo in vse po napornem prvomajskem dopustu ter dežurstvu v službi, nikakor nisem prišla k sebi. Spanec je bil nemiren in seveda kmalu je pozvonila ura. Skuhala sem kavo, se oblekla in že so nas z avtobusom odpeljali na štartni prostor v Ajdovščino, kjer je ob šestih bil štart na 100 km in štafet na 100 km. Veliko poznanih in nasmejanih obrazov, prava energija je bila, kljub parim kaplicam dežja. Toniju sem zaželela srečno pot in štartali smo novi dogodivščini naproti. Peter M me je vprašal kakšne imam plane, in sem odgovorila, da nobenih, samo da pridem do cilja. Toni mi je “napisal plan”- časovni razmik okrepčevalnic, da vem, kdaj približno je naslednja okrepčevalnica in koliko vode potrebujem do naslednje. Ta plan se je zaključil s časom 15 ur 45 minut, ampak temu nisem verjela (v bistvu tudi on ni verjel vanj, kot mi je rekel kasneje). Prepričana sem bila, da bom tekla bistveno dalj časa, glede na vse težave, ki so me pestile zadnje obdobje. V začetku smo tekli skupaj s Kristijem, Mihatom, Primožem in Uršo Trobec, a so mi v prvi dolg strm klanec na Podrto Goro ušli. Res so imeli hud tempo in mu nisem želela slediti. Naprej sem spustila še par drugih. Že na prvi kontrolni točki, kjer so imeli meritve čipov, Otlica (13-i km), sem pred seboj videla Uršo in ostale, zaostajala sem 2 minuti za njimi, kar mi je dalo novega zagona. Pred nami je bila še izjemno dolga pot, nič še ni dorečenega. Vzdušje na tej okrepčevalnici je bilo fenomenalno, po mikrofonu so pozdravili vsakega tekmovalca posebej. Natočila sem vode in šibala naprej. Okrepčevalnic z vodo je bilo res ogromno. Vsepovsod na okrepčevalnicah pa tako prijazni, krasni ljudje! Po okrepčevalnici sem dohitela Tonija Lekšeta in par kilometrov smo tekli skupaj. Kaj kmalu sem prehitela Uršo. Nekaj časa sva skupaj tekla z Mihatom, po izjemno lepi poti na Golake in prijetno kramljala. Na 35-em km sem zagledala Kristija, kar me je izredno presenetilo – prepričana sem bila, da je že daleč pred menoj. Neznansko sem uživala v pogledu na Vipavsko dolino – imeli smo prekrasen, razgleden dan vse do morja! Nisem izgubljala časa na okrepčevalnici, sem pa izvedela, da je ena punca pred menoj za kakšno uro. Tudi ta novica me je razveselila, saj sem šla lepo počasi v svojem ritmu, edina želja mi je bila, da obstanem na mestu kjer sem in da ne popuščam. Če bi mi rekli, da je samo 5 minut pred menoj, bi bila bolj obremenjena, tako sem pa vedela, da mi je nedosegljiva. Ajda je tekla res izjemno dobro, brez konkurence, na koncu je bila samo pol ure za Marjanom, za zmagovalcem.
Kristi me je vabil, naj spijem pivo z njim, a mene je pivo čakalo šele za ciljno črto! Rekla sem mu, da grem počasi naprej, saj me bosta kmalu dohitela. To se začuda ni zgodilo. Vse do cilja sem ostala bolj ali manj sama. Na tranziciji sem naredila eno neumno napako, da sem preobula štunfe. Vlečt kompresijske nogavice na prepoteno nogo je res nekaj boljšega. 😉 Na 70-em km me je pričakal moj Toni, krči v mišicah so ga naenkrat pobrali. To mi je povedal že prej po telefonu. Sem bila zelo žalostna, da se mu ni izšlo. Kakšne tri kilometre je še tekel z menoj, a je kmalu videl, da ne bo zmogel in je na tej točki odstopil. Zapeljali so ga v Vipavo, od koder me je vsake toliko poklical, me updejtal z informacijami in me bodril do cilja. Po tem, ko sva se ločila, sem začela narahlo čutiti bolečo mišico tibialis anterior, ki sem jo šele dobro sanirala 2 tedna prej. Bolečina se je začela naglo povečevati, do cilja pa je bilo še 30 km. Namazala sem se s konjsko kremo in razmišljala kako bo šlo naprej. Še vzpon, nato spust do Podnanosa, nato 2 urni vzpon (1000 višincev) na Nanos, nato pa še vsaj 2 urni spust do cilja… Počutila sem se odlično, psihično in fizično, razen bolečina v mišici je bila skoraj prehuda. Vedela sem, da če se bo še stopnjevala, da ne bom mogla zaključit tekme. Počutje je bilo pa tako fenomenalno, da bi bilo res škoda, če bi morala odstopiti. Dobila sem sporočilo od Drejka team-a, da ko se mi bo zdelo težko, naj si predstavljam da sta ob progi in z mehiškim valom navijata zame. Ujele sta me ravno v trenutku slabosti, v klancu na Sv. Socerb in v hipu se mi je vrnila vsa pozitivna energija. Poznati tako krasne in nesebične ljudi, to je največ, kar lahko dobiš in imaš v življenju! Pritekla sem do postojanke v Podnanosu, kjer me je toplo sprejela množica navijačev. Čudovito vzdušje, kar poneslo me je na Nanos! 🙂 Vzpon mi ni delal težav, najbolj sem se bala kaj se bo dogajalo iz vrha proti cilju (zadnjih 13 km bolj ali manj spusta). Na Nanos sem uživala, da sploh ne morem opisati… prižgala sem mp3 (drugače skoraj nikoli ne poslušam glasbe med tekom), da sem odmislila bolečino v nogi in neznansko uživala v setlisti komadov izpred petih, šestih let, ko sem začela tečt. Bloc Party, Caribou, Franz Ferdinand, … kar smejalo se mi je in proti vrhu, medtem ko me je močna burja “premetavala”, sem plesala in pela v dežju … ter bila hvaležna celotnemu stvarstvu, da se po skoraj stotih kilometrih za seboj počutim tako odlično. Upam, da me ni kdo od kje daleč opazoval, saj verjetno nisem zgledala ravno prisebno! 🙂 Oblekla sem jakno – polivalo se mi je iz bidona in sem kratko majico imela čisto premočeno, pihalo je za znoret in me je začelo zebst. Pri spustu se je začela kalvarija z zaspanostjo, a uživala sem ob glasbi ter stiskala zobe, da mi noga zdrži… če ne bi bilo te bolečine v tibialis anterior, bi poletela v dolino, saj ostale mišice niso bile skoraj nič utrujene. Tako sem pa v dolino šla kot po jajcih. Ko sem najbolj trpela, sem dobila sporočilo še od mame. Da mi gre super in da me spremlja in da je zelo vesela. Oči so se mi zarosile in dala mi je nov zagon, da zdržim do konca. Od Abrama naprej je bilo še kakšnih 6 km spusta, od tega kakšen kilometer in pol ravnine … tam sem kar zahodila, težko sem se pripravila v tek, saj je bolečina bila, ne bom rekla neznosna, ampak zelo huda. Tekla sem lahko izrazito na peto, nisem mogla stopiti na prste. Na dveh točkah so imeli zakurjen ogenj in navijali za nas. Prehitel me je Marjan Vilhar, tako da sem na cilj pritekla kot osma absolutno in na drugem mestu v ženski kategoriji. Štartalo nas je 74 tekmovalcev, 19 jih je odstopilo. Ko sem nekje od daleč slišala glasbo iz kampa Tura, kjer je bil ciljni prostor, sem bila res nepopisno vesela. Komaj sem čakala, da objamem Tonija. Vedela sem, da me pričakujejo prijatelji, a tako toplega sprejema v cilj pa nisem pričakovala! Hvala Brane in Mateja, da sta me pričakala! In Matjaž, Helena & co. super ste bili!! Pa Darinka in Igor… hvala za navijanje! Nisem pričakovala takšnega časa, niti takšne uvrstitve. Vem pa, da če ne bi imela tako stresne službe in bi več energije in časa vložila v tek, bi mi lahko šlo veliko bolje.  
Vse pohvale gredo organizatorjem in kot je Alen Paliska rekel na zaključku letošnje 100 milj Istre, da je bila to tekma volunterjev, se z njim popolnoma strinjam – označiti tako dolgo pot in pokrbeti, da vse štima na celotni poti, zahteva izjemno dobro ekipo in organizacijo! Menda je bilo na poti več kot 300 prostovoljcev. Sama niti enkrat nisem pomislila ali sem na pravi poti ali ne, niti track-a na uri nisem rabila aktivirat. Označeno je bilo vrhunsko! Hvala vsem ljudem na poti, ki so me močili z vodo, saj drugače bi čisto pregorela. Vročina od tranzicijske točke naprej (53km), pa do Podnanosa (80,5km) je vsaj meni, bila neznosna. Kljub temu, da sem si polivala glavo, zlivala vodo za vrat…je svežina trajala zgolj za kakšno minutko, naprej pa spet vroče.
Iz Ljubljane sta se pripeljala Joli in Simon, da sta navijala za nas. Kako sem ju bila vesela!! Pričakali smo Mihata, nekaj pojedli in popili ter se za par urc ulegli, to je bilo enkrat sredi noči. Toliko je bilo emocij čez dan, da nikakor nisem mogla zaspati. Proti jutru sem slišala da so napovedali prihod v cilj Kristija, Perota, Robija in Mihata. Tudi ostali so bili na prizorišču in smo skupaj pričakali naše heroje. Bravo! Kristi je vse od 30- ega km trpel zaradi krčev, a ugledal ciljno črto! To pa je vztrajnost. Čestitke tudi Nataliji in Markotu za borbenost. Odlična sta! Hvala vam vsem za nepozaben vikend! Verjamem, da se bomo vsi z veseljem vračali v Vipavsko dolino!
SLIKE: so privzete od ŠKTD Sinj Vrh, Matjaž Čampa, Vanja Gleščič, Joli Poli…
STATISTIKA: 105 km, 6034 m +, 5886 m –
1. Marjan Zupančič: 13:34:53
2. Peter Žnidarič: 13:43:36
3. Dejan Grm: 13:48:28
1. Ajda Radinja: 14:09:05
2. Katja Kegl: 15:52:50
3. Meta Dagarin: 16:47:32

petkovo Ultrabluzenje 😉
štart v Ajdovščini

fantastično počutje na 13.em kilometru
CILJ!!

<3

Meta v cilju
Vanja bravoo!!
legende, Korošci!

sunny day after <3

Vse poti vodijo v RIM

SAN MARINO

Prva destinacija prvomajskega potovanja je bilo mestece San Marino – tretja najmanjša država v Evropi, za Monacom in Vatikanom. Odločila sva se za podoben način potovanja kot lansko leto po najvišjih vrhovih ex Jugoslavije. Toni ni ravno ljubitelj potovalnega kolesarjenja, pa še vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, da bi potovala bodisi peš bodisi s kolesom. V kombiju imava vso udobje, kuhinjo, tuš ter udobno spanje na peni. Prvi dan sva sparkirala v kraju Veruccio, da nisva šla po glavni cesti iz Riminija do San Marina, saj sem predvidevala da je le-ta zelo prometna. Toni je tekel, jaz sem šla s kolesom. In ga komaj dohajala! 🙂 7 km je bilo do mesta, neprestano navkreber po asfaltni cesti, na Mount Titano (749 m), kjer stoji to živahno mesto, polno ozkih tlakovanih uličic, trgovinc, turistov. Po mestu so razstavljeni roboti, ki so jih naredili iz odpadkov od motornih koles. Sprehodila sva se do dveh trdnjav okrog obzidja, tretja ni dostopna. Presenetile so me sprejemljive cene, kljub res velikemu številu turistov. Prijetno mesto za ogled v enem dnevu oz. kar v par urah!

vstop v državo San Marino, ni treba osebne pokazat! 😉
pogled na razgibano pokrajino

MONTE SIBILI
Zapeljala sva se naprej po regionalnih cestah in pristala v kraju Amandola. Napovedani so bili deževni dnevi, midva sva pa bila sredi hribov…v Parco Nazionale dei Monte Sibilli. Nikamor se nama ni mudilo, zato sva si privoščila res dolg spanec. Zjutraj nisva vedela kaj bi. Če bi bilo sončno ali vsaj bolj stabilno vreme, bi bila zgodba popolnoma drugačna. Je pa tukaj še moja poškodba, ki me bo zgleda oropala kakšnih pametnih treningov za celo leto. Pred seboj sem gledala en hrib, na višini 1706 m. Mimo naju je šlo kar nekaj kolesarjev. Kljub temu sem se odločila, da bom poskušala prvič po dveh tednih tečt, ni mi bilo do kolesarjenja… (zimski pohod na Begunjščico z derezami me je stal vnetja mišice tibialis anterior). S seboj sem imela kolo za primer, da še vedno ne bi mogla tečt. Nisem imela nobenega upanja, da bom prilezla na to dokaj nizko goro, a začuda je šlo čisto brez bolečin. Nisem želela pretiravati, zato sem šla samo gor in počasi dol, Toni pa je naredil dodaten 18 km krog, na Pizzo Tre Vescovi. Presenetil naju je sneg, na višini 1700 ga je bilo še čisto preveč. Čas, ko sem bila sama v dolini, sem izkoristila za branje knjige Športni gen na travi in žgočem soncu…a ta užitek je bil kratkotrajen, kmalu me je pregnala ploha.
Naslednji dan sva tekla na Monte Sibilli, čisto naključen hrib spet.. (v planu sem sicer imela Monte Vettore, ki je najvišji hrib Sibilinskega hribovja, visok 2476m). Vreme je bilo res obupno. Mont Sibilla je bil krasen trening, kljub vse slabšim rameram sva vseeno prišla do vrha, je bil lahko dostopen, nič nevaren. Megla je bila pa taka, da brez GPS-a ne bi vedela, kdaj in kje je sploh vrh gore. 🙂 Oba imava dobro opremo za dež, zato ni bilo nobenega problema. Nazaj grede sva šla po krožni poti in presenetil naju je plaz, ki je odnesel cesto. Zgledal je še čisto živ, so se kotalili kamenčki iz njega. Uspešno sva ga prečkala in po 22 km, 1270 višinci pritekla do avta. Sva se pa morala spet tuširat na mrzlem, saj je zapihalo, sončka pa itak ta dan praktično nisva videla. Prespala sva na idiličnem mestu sredi njiv.

Monte AMANDOLA

Rifugio Cita di Amandola
vrh

in je šel naprej…jaz pa nazaj do avta, ležat v travo in brat knjigico 

Monte Amandola = desni hrib
na poti do Monte Sibilli

plaz
hribi Gran Sasso
premikajoča se hiška 🙂

RIM
Zjutraj sem imela upanje, da bi tekla na hrib Monte Sabini, ki je po karti zgledal najbližji in najvišji v okolici Rima. Vidljivosti nobene, še en deževen dan. Nisva se obremenjevala. Ustavila sva se južno od Rima, blizu kraja Rocca di Papa, kjer sta dva jezera. Tekla sva okrog manjšega – Lago di Nemi in nadaljevala po poti Via Francigena ob drugem, večjem jezeru – Lago Albano, kjer ima Papež poletno rezidenco (v kraju Castel Gandolfo). Tekla sva dobri dve uri in postajalo je vse huje… kot da sva v  deževnem pragozdu, megla nama je vzela kakršnokoli vidljivost. Dobro da sva imela res dobro navigacijo (Orux map), drugače bi imela velike probleme se znajt po hribih. Četudi so markirane poti, so pa slabo shojene.
Zjutraj sva se zapeljala na Monte Cavo, a sem bila kar malo razočarana, saj spet ni bilo razgleda na Rim, zaradi nizke oblačnosti. Pa tudi vrh ni nič kaj panoramski, videla sva lahko le neko vojaško stavbo v ograjah ter oddajnike. Se je pa delal topel, sončen dan. Padla sva v kaotični promet blizu mestnega jedra. Kmalu sva našla zastojn parking. Oblekla sva se v tekaške cunje, se opremila z zemljevidi in opisom mesta ter domačim Stezičarjem ter stekla novi mestni avanturi nasproti. 🙂 7 km pa sva se znašla pred največjo znamenitostjo Rima – Kolosejem. Tek je bil izredno prijeten, saj sva večinoma šla čez park in po širokih cestah. Gneča za obisk Koloseja je že kljub zgodnji jutranji uri bila strašansko dolga, sva se hitro zadovoljila samo z zunanjim ogledom amfiteatra, kjer so uprizarjali gladiatorske igre. Naprej se je začel bolj sprehod čez mesto, saj se je vsepovsod trlo turistov. Rimljani so največje dosežke dosegli v arhitekturi. Izjemen pogled je bil na Forum – rimski trg, ki se je začel razvijati v času Julija Cezaja in je bil središče gospodarstva in politike. Nadaljevala sva proti Palazzo dei Conservatori, Piazzi Venezii, do najznamenitejše Fontane di Trevi, ki jo sicer ta hip prenavljajo. Legenda pravi, da more vsak obiskovalec Rima v fontano vreči kovanec, le tako se bo ponovno vrnil v Rim. Nisem vrgla kovanca v vodo, se bom pa kljub temu z veseljem vračala v Rim! 🙂 Sprehodila sva se do Španskih stopnic. Počivala sva na stopnicah, pila domače pivo in pomalicala. Tukaj se pa čas resnično ustavi, kljub veliki množici turistov. Uživala sem ob pogledu na ljudi, večina si jih je prineslo kaj za prigriznit in za popit in so se usedli na stopnice ter se družili. Pot naju je vodila proti Vatikanu. Nekaj časa sva tekla ob reki Tiberi. Kupila sva vstopnico za muzej, saj se nama ni ljubilo čakati v nepregledni koloni za vstop v Vatikan. Ena vstopnica je bila 16 eurov, sva pa se sprehodila čez Vatikanski muzej in Sikstinsko kapelo, ter doplačala 5 eurov za kupolo, od koder je fantastičen razgled na mesto. Na vrhu srečam našo administratorko, kar me čisto presuni – svet je res majhen!
Po Rimu sva pretekla 27 km, pa tudi avto je ostal cel, oropali naju pa tudi niso. 😉

megla pritiska, dež prihaja, Lago di Nemi
večji del poti je bil takšen, še slikat se ni dalo 🙂
jutro in zajtrk na Monte Cavu, pogled na obe jezeri, žal sva pa spet ostala brez razgleda na Rim – nizka oblačnost 🙁

Kolosej ali Flavijski amfiteater
Forum Romanum
krasna stojnica svežega sadja

Palazzo dei Conservatori

v tem rondoju pa ne bi rada vozila … čisti kaos…:)

Španske stopnice, Piazza di Spagna
ob reki Tiberi do Vatikana

SIKSTINSKA KAPELA v Apostolski palači, najzahtevnejše Michaelangelovo delo – stropna poslikava
pogled na Trg Sv. Petra in mestno okolico
Vatikanski muzej
Vatikanski park in Radio Vatikan

na kupuli srečala sodelavko…svet je res majhen:)
Bazilika Sv. Petra, gradili so jo 120 let

Palatin in zadnjih 5 km teka proti avtu

POMPEJI  in VEZUV

Čeprav je bil dan sončen in tudi za naprej je bila boljša napoved, pa vseeno ni bilo za v hribe. Sicer sem se s težavo sprijaznila, da ne bova hodila po Nacionalnem parku Gran Sasso z najvišjim vrhom Corno Grande 2912m. Res ni bilo vidljivosti, snega je pa še tudi preveč.
Zjutraj sva se znašla pred Pompeji. Leta 79 našega štetja je Vezuv izbruhnil in uničil nekatera mesta ob Neapeljskem zalivu, med njimi tudi Pompeje, danes eno najbolj znanih arheoloških središč na svetu. Pod večmetrskimi nanosi lave in vulkanskega pepela se je mesto dobro ohranilo in šele leta 1748 so ga naključno odkrili, ko je nek kmet zadel v bronast predmet. Odlično doživetje je bil obisk tega mesta, res da spet ogromno turistov, ampak ni bilo moteče…uživala sva po svoje in se na easy sprehajala.
Naslednje jutro sva opravila trening na vulkan Vezuv, ki je nazadnje izbruhnil v času 2.svetovne vojne, leta 1944. Dan prej sva šla na ogled izhodišča, saj so nama pred vhodom v Pompeje nalagali, kako nikakor ne moreva peš na Vezuv, da je treba z avtobusom, ki preko njihove agencije stane samo 20 eurov, na vrhu pa plačaš še ogled kraterja 10 eurov. Šla sva čez kraj Boscotrecase in naletela na zagrajeno območje, ravnokar so zaklepali park. Zelo prijazen fant nama je realno razložil situacijo. Da bi bilo možno iti peš, če te noben ne vidi, ampak zaradi varnosti, je park zagrajen in uradno se ni možno prosto  sprehajati, potrebuješ dovoljenje. Res greš lahko samo z avtobusom, ob devetih zjutraj pa odklenejo vrata. Zahvalila sva se za informacije, odprla Orux map in izdelala nov načrt. Zapeljala sva se v Terzino in čeprav mi ni bila lokacija najbolj všeč – ena široka ulica, na koncu stadion in ogromno ljudi se je vozilo gor in dol, nekateri so prišli hodit ali tečt ali balinat, večina pa jih je samo obrnila. Skuhala sva odlične testenine z šparglji v smetanovi omaki, ter se zaklenila v avto. Celo noč so se vozili v to dolgo slepo ulico in obračalil in še zdaj mi je neznanka kaj so tukaj iskali. Zjutraj sva mislila prestavit avto, a ker sva preživela noč, sva bila že čisto domača in zdelo se nama je varno. Stekla sva v jutro, pred šesto uro zjutraj. 7 km je vodilo do vrha, na višino 1279m (dobrih 1000 višincev). Kmalu se je začel hud kolenogriz, 300 višinskih metrov je bilo treba osvojiti na način: en korak naprej, tričetrt koraka nazaj…vulkanski pesek, skoraj huje kot v puščavi. 20 min hoje pred vrhom sva prišla do hiške in praznega avtobusa, kjer prodajajo karte, a seveda je bilo vse zaprto in nikjer žive duše. Stekla sva proti vrhu in pot ob vulkanskem kraterju sva prehodila sama ter se naužila razgleda na Neapelj, otok Capri, Pompeje. Zelo gosto poseljeno območje in če bo vulkan spet kdaj izbruhnil, bo to velika svetovna katastrofa. Si niti ne predstavljam! Uživala sem neskončno! Imeti vulkan samo zase, pa četudi zgolj za par minutk, to pa je nekaj! 🙂 Avantura in vzpon na Vezuv je maksimalno uspel, v dveh urah in pol sva bila gor in dol, preden so sploh odprli rampe. Preostali dan sva prevozila obalo do Amalfija, bil je 1.maj in gneča, da ni za opisovat! V eni uri sva se premaknila za dober kilometer. Žal nama je zmanjkalo časa za otok Capri, imava pa en kup čudovitih vtisov, in nove ideje za naslednji obisk!

večerja ob morju <3
dobro jutro!

Sonček po par dnevih in sušenje premočenih superg pred Pompeji 🙂

Amfiteater v Pompejih
uličice s pločniki

v ozadju Vezuv
Garden of the Fugitives – izkopana trupla v različnih položajih
Temple of Jupiter, desno Forum

Vespasijanov tempelj
Basilica, jo prenavljajo
Teatro Grande

VEZUV

testeninka party z šparglji, za jutrišnji napad Vezuva 😉

pod nama Neapelj

krater

žalostno..nič markirano..nič turizma…le prazne table

v dolino sva pa letela po luftu!! 🙂

obilen zajtrk
in en kup vulkanskega peska v supergih…

panoramska cesta do AMALFIja

smeti ob cesti niso nič čudnega
gosto naseljeno območje okrog Vezuva
območje Limončela 

TOSKANA
Na pol poti med Rimom in Firencami sva našla še en koščen raja na zemlji. Opoldne sva se preoblekla v tekaško opremo in opravila trening do vrha Mount Amiata, ki sem ga naključno izbrala na zemljevidu. Je nekako najvišji hrib na tem območju, čeprav visok zgolj 1732 m. Šele kasneje sem prebrala, da je gorovje v bistvu vulkan, drugi najvišji v Italiji, za Etno, ter, da so v okolici številna termalna središča z vročo termalno vodo. Bagno San Filippo, na jugu Toskane je bilo najino izhodišče. Želela sem iz kraja Abbadia San Salvatore, a naju je obvoz ceste peljal daleč naokrog tega mesta. Iskala sem alternativo in čeprav malo jezna, da se nama skoz kaj pripeti, sem si rekla, da bova pa pač šla iz naslednje možne lokacije – Bagni San Filippo. Vsaka stvar je v življenju za nekaj dobra, kar se je vnovič izkazalo. Okrog je bilo ogromno kamperjev in avtov, tako da sva komaj sparkirala. Verjetno kakšna prvomajska fešta. Midva sva šla po svoje. Na štiriurni trail, na Mount Amiato. Da ne omenjam spet, da bi brez navigacije bila pečena. Naredila sva dober trening, 31 km, Toni je mislil tečt še nekaj km naprej, preden bi ga jaz dohitela z avtom. Sama sem šla na ogled mesta pofirbcat zakaj je toliko avtomobilov in zakaj ljudje hodijo okrog v kopalkah in kopalnih plaščih. Niso ravno zgledali kot da grejo v urejene terme, vse je zgledalo bolj divje. Dobim klic od Tonija, da ne gre več tečt, da se greva kopat! 🙂 Naletela sva namreč na naravne terme – iz belih skal, ki sva jih videla že prej, je tekla vroča voda. Fosso Bianco je ena ožja soteska, ob desni strani je sprehajalna pot, vsepovsod so pa majhni bazenčki (ni za plavanje, bolj za namakanje). Noro dobro! Ogledala sva si vso sceno ter se namestila v majhnem bazenčku, dala uro pod vodo, ki je namerila 42 stopinj!! Savna…komaj sva zdržala. Je pa voda nižje v soteski bila vse hladnejša. Če bo kdo šel mimo, vsekakor priporočam obisk teh krasnih naravnih term! 
Od Siene sva bila oddaljena dobro uro vožje. Tam sva tudi prespala … parkirala sva ob obzidju v mesto, se sprehodila po centru do znamenitega trga Campo del Duomo. Čudovito vzdušje… Siena by night in končno za naju tudi malo nočnega življenja. Vsepovsod je bila živa glasba. Res sem uživala, čeprav malo žalostna, ker se iztekajo najini brezskrbni dnevi. Kar malo preveč sem pogledala v kozarec, zato jutranje tekaško raziskovanje Firenc ni bilo ravno plodovito. Dobro da je bil Toni v podobnem stanju. 😉 V Firencah sva bila zelo zgodaj, a kljub temu sem naletela na kilometrske kolone za muzej in katedralo. 🙁 Sem pa Tonija peljala na Ponte Vecchio (Stari most), ki je edini ohranjen most čez reko Arno in edini tudi preživel 2. svetovno vojno. Na njem so prekrasne draguljarne. Tekla in hodila sva čez glavne znamenitosti mesta in se počasi odpeljala proti domu…
To popotovanje ni bilo ravno razgledno, vreme ni bilo najboljše, a uživala sem neizmerno! Italija ponuja še ogromno kotičkov za raziskovanje in preživljanje dopusta.

STATISTIKA:
kolesarjenje = 20 km
tek = 136 km
prevoženi kilometri z avtom = 2485 km
stroški cestnin = 65 eur
stroški bivanja = 0 eur
stroški za vstopnine = 64 eur (Vatikan in Pompeji)

piknik placi pri vsakem Refugiu

42 stopinj – savna 🙂
iz skal teče vroča voda
Siena by night 🙂
koncert na Piazzi del Duomo, Siena
Zajtrk pri kraju v obzidju –  Monteriggioni
Palazzo Vecchio, kopija DAVIDa (Michelangelo) – Firence

Ponte Vecchio, najstarejši ohranjen kamniti most v Evropi
številne draguljarne na mostu

Ogledni turi po SPP

3. april : Petrovo Brdo – Porezen – Bolnica Franja – Kladje – Ermanovec – Bevkov Vrh – Sivka – Ledine – Idrija. 47,5 km, 2600 +, 3068 -, 8 ur 30 min.

Dan se je začel zgodaj, ob 6:05 sva že imela avtobus iz Idrije proti Mostu na Soči. Toni sploh ni zatisnil očesa do jutra, zaradi pivovarskih obveznosti. Par minutk po prihodu z avtobusom, sva že imela avtovlak iz Mosta na Soči proti Podbrdu. To logistično popotovanje je bila ena sama avantura…na avtobusu so mulci navsezgodaj imeli cel žur, en je igral na harmoniko, ostali toliko da niso plesali. Na avtovlak sva prišla zadnje sekunde, saj nisva vedela, da je to dejansko najin vlak – z enim majhnim vagonom na repu vlaka. V Podbrdu sva štopala in ustavil nama je prvi avto ter naju zapeljal do Petrovega Brda. Prijazen možak, sva pa poslušala, da tečt 100 km in delat takšne ogromne ture po hribih vsekakor ni zdravo za telo. Na Petrovem Brdu sva slekla povrhnje hlače in vetrovko, udarila z rokami petko in se nasmehnila dnevu… jutro je bilo strašno mrzlo, pod ničlo. Sončni žarki so že prijetno božali prezeblo telo, a ozračje je bilo še zmeraj hladno, ampak ko tečeš, ti je po par minutkah že čisto toplo. To turo sem izbrala, ker je bil napovedan sončen, jasen dan in sem si želela spočiti oči in “nahraniti” svojo dušo s panoramskim razgledom na naše najvišnje vrhove. Porezen je nudil res bajen razgled, pot je bila krasna, sicer še precej snega, a sva kmalu nataknila majhne derezice, s katerimi sva nato čisto suvereno tekla tudi po pomrznjeni podlagi. Pot do Bolnice Franje je minila hitro, čudovita mehka gozdna podlaga, en del pa je bil težje prehoden zaradi podrtih dreves. Načeloma je pot odlično markirana, a bolj za pohodnike kot za tekače. Nemalokrat manjkajo markacije prav na ključnih odcepih, kjer moreš izbirat med večimi smermi in seveda nama običajno uspe, da izbereva ravno napačno. Iz Bolnice Franje sva nadaljevala proti Ermanovcu in Bevkovem vrhu. Tukaj sva si privoščila daljšo pavzo, saj sem se počutila nekam izčrpano. Pomalicala sva, kar mi je kmalu povrnilo moči. Že od daleč sem videla vijolične lise na poljih, a nisem vedela kaj bi to bilo. Ko sva bila okrog Bevkovega vrha, sem videla, da so to ogromna polja spomladanskega žafrana vijolične barve. Obisk Bevkovega vrha je ravno v tem času najlepši, kar sem kasneje prebrala, prav zaradi žafranov. Tako kot pohod na Golico v mesecu maju, zaradi narcis. Najina pot je bila markirana za 17 ur 30 min planinske hoje. Čas sva razpolavljala, s tem, da sva imela vmes tudi pavze, nekajkrat sva iskala pravo pot, saj sva bila brez track-a, orientirala sva se zgolj po markacijah in opisu iz knjige SPP. 
Iz Sivke proti Ledinam je bilo precej asfalta, drugače pa celotna pot izjemno tekaška in lepa, po planinskih poteh. Problem je, da, ko si na SPP, tukaj verjetno ne moreš več tečt, saj je za teboj že izjemno dolga in težka pot. Pred teboj pa, glede na fizično stanje in hojo, je še pravtako izjemno daleč do morja, čeprav se zdi, da si že blizu cilja. 
Ljudi, ki sem jih videla na poti, lahko preštejem na prste ene roke. Iz Ledin sem mislila, da sledi le še spust do Idrije in sva “doma”, v kombiju, kjer naju čaka postelja, hladno domače pivo, hrana in počitek. Pa se je pot še kar vila v klanec, zelo strmem. Spust je pa tudi bil kar zahteven, strm. Ampak ratalo nama je, v Idrijo sva prišla z nasmehom. Jaz, lačna kot volk, sem napadla taščino orehovo potico. Zapeljala sva se v Koper, kjer sva zaključila ta prelep dan.

na vlak…Most na Soči
štart, kam? seveda gor v hrib 🙂
pot na Porezen

Koča na Poreznu

Porezen

pot do Bolnice Franje
Bolnica Franja

skrita opazovalnica v skalah 

čudoviti žafrani
Bevkov Vrh

čemaž
od daleč prihajava 🙂
pod nama današnji cilj: Idrija
6. april: Senožeče – Vremščica – Škocjanske jame – Podgrad pri Vremah – Artviže – Markovščina – Skadanščina – Slavnik – Prešnica – Petrinje. 49 km, 1830 +, 1980 -, 6ur, 30 min.
Melanholija bi me kmalu zadržala doma, a ker sem vedela, da se po dveh turobnih, deževnih in mrzlih dnevih obeta sončen dan, bi ga bilo greh ne izkoristiti, zato sem se zjutraj po sedmi uri usedla v avto in se zapeljala v Petrinje (Kozina). Na parkirišču me je čakal Mitja, z njegovim avtom sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva štartala po primorskem delu SPP. Jutro je bilo precej raztrešeno, tako kot minula noč, in bi kmalu pozabila v Mitjatovi Ibizi ključe od mojega avta, ki naju je čakal na cilju v Petrinjah. Nekako si nisem mogla predstavljati, da bi prišla do cilja in šele nato ugotovila da sem brez ključev, zato sem se zahvalila višjim silam za to opozorilo! 🙂 Z nasmehom in židane volje sva tako stekla na Vremščico. Spet prekrasni razgledi vse naokrog, kar naju je kar poneslo proti Škocjanskim jamam. Navdušena nad potjo, ki je spet zelo tekaška. Ves čas sproščeno kramljava, kilometri pa kar letijo, čas do cilja se zmanjšuje. Cilj seveda ni končni cilj, ampak vsaka etapa. Tokrat ne zbiram žigov, sem le na ogledni turi. Enkrat, upam, da že letos poleti, se bom ponovno podala na to izjemno zahtevno in neskončno lepo pot v celoti.
Najprej do Artviž, nato do Slavnika… vmes pomišljam, da se pot malo vleče, a pravzaprav se nad pričakovanji znajdeva na vrhu Slavnika, kljub vsem pavzam vred. Na Slavniku spet brije burja, zato hitro “pobegneva” v dolino, v koči še prej natočiva usahnjene bidone. Koča je nabito polna ljudi. Čudovita pot vodi iz Slavnika, še bolj čudovito in posebno jo naredi naletavanje snega… najprej sem mislila, da so to kaki beli cvetovi, a se je izkazalo, da je res sneg… Zna se zgoditi, da bo poleti tukaj izjemno vroče in bom še kako mislila na te blagodejne snežinke! 🙂 Sledilo je par kilometrčkov iz Prešnice do najinega cilja, a resnično je celotna pot minila izjemno hitro, dobrih 6 ur. Planinske hoje je za 14 ur. Padel je predlog, da se okrepčava v gostilni Mahnič, kjer menda varijo domači pir… ni me dvakrat treba prepričevat, za domač pir sem pa vedno! 😉 Odmislila sem, da zgledava skrajno čudno med ljudmi, lepo oblečenimi za praznično kosilo. Dejansko sem se počutila mnogo bogatejše od ljudi v prostoru, v večini s premnogimi odvečnimi kilogrami, čeprav sem imela s seboj le par evrov v plastični vrečkici od robčkov, z umazanimi supergami in ne ravno najlepših dišav. 🙂 Ampak za seboj nešteto lepih razgledov in novo izkušnjo, kar človeka res obogati. Postregli so nama vrhunsko hrano, imajo ogromne porcije za nizko ceno ter seveda odličen domač pir. Par steklenic sem ga vzela za domov, za Tonija, ki se ta dan žal ni pridružil skupnemu teku. Hvala Mitja za družbo in spremstvo na turi! 
Start v Senožečah
pogled na Nanos v ozadju

Vremščica
imam eno samcato željo… zvon je pozvonil…upam, da se mi le-ta izpolni

proti Slavniku…

vetroven vrh na Slavniku
v ozadju Snežnik, osamelc z belo kapico 🙂
v ozadju morje in cilj SPP, v Ankaranu.

Transgrancanaria 2015

Na otoku Gran Canaria sem preživela kratkih 5 dni, a polno doživetih… že novembra smo se prijavili na tekmo Transgrancanaria, midva s Tonijem na najdaljšo razdaljo… 125 km z 8.600+ višinci. Na fb smo ustanovili skupino in se začeli pogovarjat o tekmi. Osem nas je prejšnjo sredo odpotovalo proti Milanu na letalo. Joli, Miha, Simon, Robi, Andreja, Mojca in midva. Prvotno fenomenalno vzdušje ob prihodu na otok mi je pokvarila novica, da apartma ni dovolj velik za vseh osem oseb, kot so nam predhodno zagotavljali, zato sva midva dobila ločen apartma in to 10 minut hoje vstran. To me je zelo potrlo, saj sem si želela, da stanujemo vsi skupaj. Nastanila sva se v mnogo manj svetlem in prijetnem apartmaju, kot je bil njihov, z razgledom na zapuščen bazen brez vode in ne na morje. Preostanek večera smo prespali. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, naspana od res dolgega spanca ter se podala na plažo, ujet sončni vzhod. Iluzorno je bilo pričakovati, da bo Toni šel z menoj. Bosa sem hodila po mivki in opazovala ljudi ter prebujajoče se jutro. Oblekla sem tri plasti dolgih rokavov, zunaj pa so vsi bili v hratkih rokavih. Na poti nazaj se ustavim v trgovini po svež kruh in grem k našim v apartma Danubio na zajtrk. Odpravimo se v Maspalomas, oddaljen od nas 6 km, po štartne številke. Toni sporoči, da bo prišel pozneje popoldan za nami. Z Mihatom sva oba prijavljena na 125 km in čakava skoraj eno uro, da prideva do svoje vrečke z štartno številko, čeprav vrsta sploh ni dolga. Tri tedne pred odhodom sem pisala organizatorjem mail s prošnjo, če me lahko prosim prepišejo na krajšo razdaljo, ker sem čez zimo bila praktično brez treninga zaradi poškodbe. Odgovorijo, da to žal ni mogoče, da že imajo sestavljeno listo. Škoda…če bi me prepisali na 83 km, kar bi sicer še zmeraj bilo veliko zame, bi imela pa večje možnosti, da pridem do cilja. Kljub vsej brezupni situaciji sem se odločila, da bom štartala, z zavedanjem in sprijaznitvijo, da skoraj ni variante da pridem do cilja. V zadnjih treh mesecih sem pretekla nekje toliko km, kot je dolga celotna tekma v enem kosu. Da o višincih ne govorim… jih je skoraj toliko kot če bi potegnila črto od morske gladine na vrh Mount Everesta. Ne Expoju smo srečali edinega Hrvata Stiven Vunića z ženo in hčerkico, je šel na razdaljo 83 km. Zvečer smo šli na predstavitev celotne trase ter predstavitev najboljših prijavljenih tekačev. Na oder so poklicali prvih 50 ali 60 tekačev, ne vem, a med njimi sva bila tudi midva s Tonijem. To me je seveda totalno presenetilo.. Toni me je kar vlekel naprej, naši prijatelji so kričali in ploskali, jaz pa, preden sem se zavedala kaj se dogaja, sem že stala na odru. Toniju sem na uho šepnila, da mi bo to še drago plačal! 😉 Joli je kasneje pripovedovala, da je imela čisto solzne oči, Simon in Miha sta pa tudi bila oba čisto ponosna in z nasmehom do ušes… Situacija je res hecna, samo smejimo se ji lahko. 😉 
sončni vzhod visoko nad oblaki <3
679 km/h šibamo 😉
pristanek na letališču Gran Canaria
čakamo bus 66 za Playo del Ingles
naslednji dan sončni vzhod na obali <3

Faro

majstore! na soncu ustvarja iz peska…

Playa del Ingles
domač pir, Tropical

gremo po štartne številke…
uf, se je počasi premikala vrsta za kat. Transgrancanaria
manjka Toni, ki počiva v apartmaju…
najboljši ultra tekači 
na oder sva poklicana tudi midva s Tonijem, s štartno številko 58 in 59
Naslednji dan, v petek, 6. 3. je bil dan D. Zvečer ob 23:00 je bil štart na 125 km (jaz, Toni in Miha), v soboto zjutraj ob 7:00 na 83 km (Simon) ter ob 10:30 na 45 km (Joli, Mojca, Andreja in Robi). Toni je cel dan preždel v apartmaju, jaz, nemirna duša sem se pa popoldan sprehajala po plaži in sipinah. Počitek gor ali dol, cel dan v apartmaju bi se mi strgalo. Zvečer so nam naši zaželeli srečno pot in nas polupčkali, mi trije pa smo se odpravili na dolgo pričakovano dogodivščino. Joli in Robi sta nas pospremila do avtobusov v Maspalomasu, ki so nas zapeljali v mesto Agaete, na štart. Pred tem še skočim za palme na wc, saj vem, da bo vožnja trajala uro in pol. Ko pridemo v Agaete, piha za znoret in prav zebe me… zvlečemo se v en lokal, kjer spijem kavo. Razpoložena sem super, čisto brez pričakovanj, a čutim, da me je strah. Ne vem kaj bo z mano. Bom sploh lahko tekla? Se bom pravi čas ustavila ali bom poškodbo še poslabšala? Zadala sem si samo to, da če bom čutila bolečine v okviru poškodbe, takoj odneham. Ne bom reskirala zdravja zaradi te tekme. Dovolj imam tekaške abstinence, tako rada bi spet začela normalno tečt… Prebijali smo se za štartno črto, Toni me kar naenkrat začne vlečt v prve vrste, Miha gre nazaj. Sama sem v dvomih kam naj grem. Sledim Toniju in se znajdem v elitni skupini, ločeni s trakom, ostali so par metrov odzadaj. Omg…tokrat Toniju ne prišepnem, ampak mu kar naglas povem, da ga bom “…”, kako me lahko spravlja v tako zadrego, ko pa ve, da skoraj nič nisem tekla zadnje mesece in da ne morem med temi ljudmi štartat. Šele po par pretečenih kilometrih sem začela razmišljati, kakšna super izkušnja je to bila, morda se več ne bo ponovila in ne more je prav vsak doživet, in bi jo morala vzeti za hec, a tisti moment za štartno črto sem se počutila strašno grozno, obupano, totalno nesamozavestno. Vse v meni je pokalo po šivih od nesigurnosti in strahu. Ampak kmalu se je začelo odštevanje in štartali smo. Bala sem se prehitrega štarta, a sploh ni bilo problema… sama sem tekla počasi v svojem ritmu, takoj so me začeli množično prehitevat. Šli smo zelo tekoče. Vzdušje je bilo fenomenalno, ogromno navijačev v prvih kilometrih, takoj se je začel vzpon…Vila se je kača rdečih luči pred menoj in belih luči za menoj.. prvič na tej tekmi je bila v obvezni opremi tudi  rdeča lučka odzadaj na nahrbtniku. Zelo romantično in lepo. Končno sem se sprostila, noga je bila ok, tekla sem in sopihala v klanec. Že prvi vzpon in prvo dolino sem čutila utrujenost. 🙂 Seveda, čisto neutrjena. V začetku je bilo zelo vroče, soparno, slekla sem vetrovko in si na vseh postojankah močila slan pot iz obraza. Razmišljala sem, kako vroče bo šele čez dan. Ampak se je okrog tretje ure zjutraj situacija obrnila, začel je pihati močen veter, ki ni ponehal vse do konca najinega potovanja na Kanarcih. Lotevala se me je rahla zaspanost, a vse do jutra so bile misli precej pozitivne…počasi sem tekla oz. hitro hodila in nisem čutila poškodbe. V Fontanales, na 45 km, sem prišla zjutraj pred sedmo uro, tik pred štartom kategorije Advanced. Tam me je pričakal Toni, ki je že odstopil. Štartal je mnogo prehitro, je mislil, da se bo izšlo, a to mu je bila dobra izkušnja, da brez ogromne količine mesečnih kilometrov ne bo nikoli mogel dobro odtečt tako dolge tekme. Se je pogovarjal z Carlos Sa-jem, ki je na vrhu lestvice ultra scene in preteče 200 km/teden. Toni mi reče, da Mihata še ni bilo pred menoj.
Po par metrih me prehitijo tekači, ki štartajo na 83 km. Znajdem se v gneči in doživljam še eno štartno evforijo. 🙂 Tečem podobno kot ostali, kljub temu, da je za menoj že dolga noč, več kot maratonska razdalja z okrog 4000 višinci. Čez čas me pokliče znan glas in objame me Simon, ves navdušen, da se srečava. Je zelo zagnan in videti spočit, zato ga kmalu pošljem naprej, naj gre svoj tempo. Sama sem se že kar matrala, noge so postajale vse težje, srčni utrip je bil vse nižji. Pot je bila krasna, teren težaven, dan vetroven in oblačen, brez razgledov. Moj um je pa začel brest v temačno cono, razmišljala sem kako neznansko daleč je še cilj, mene pa že sedaj tako bolijo stegenske mišice. Na eni ravnini po asfaltu sem se sprijaznila s tem, da z menoj res več ni vredu, saj več nisem mogla tečt po ravnini. Vsak korak je bil boleč. Klicala sem Tonija in ga pripravila na to, da je tudi zame tukaj nekje konec in komaj čakam da se konča ta kalvarija. V dolino, pred okrepčevalnico Tejeda, na 73km, sem še komaj tekla. Nalašč sem šla izredno počasi, z vmesno hojo, saj sem želela, da me dohiti Miha (Toni mi je sporočil, da je v Fontanales prišel 10 min.za menoj). Zaželela sem si malo družbe in da malo odmislim svoje pesimistične misli. V Tajedi si natočim kavice in razmišljam, kako se bom vsedla nekam, odprla pir in poiskala prevoz za Maspalomas (ciljni prostor), nakar zagledam Simona v enem kotu sedet. 🙂 Vzel si je malo daljšo pavzo, zgledal je precej bolj utrujen, kot v štartu. Medtem mi je Toni sporočil, da čaka na tranzicijski točki na avtobus in da če želim me počaka in greva potem supaj. Ok, zmenjeno, ampak to zame pomeni še vsaj 3 ure hoje, skoraj 2000 dodatnih višincev. 🙂 S Simonom začneva hodit naprej, Mihata ni od nikoder. Mi je pa kmalu žal za to odločitev.. zakaj nisem že v Tajedi odstopila? Veter piha na polno, stegna so boleča. Je pa res, da je to bil daleč najlepši del celotne poti in mi nič ni žal, da sem šla naprej… skupaj sva zgurala do vulkanske skale, 80 metrov visoke, Roque Nublo z mega razgledi vse naokrog. Na tem mestu se končno srečamo z Mihatom. Tudi on je precej utrujen. Sledil je še kar mukotrpen spust do tranzicije na 83 km. Tam me je pričakal topel objem mojega Tonija. In moje mučenje se je tukaj končalo. V enem kotičku svojih misli sem razmišljala, da bi z njima nadaljevala naprej do cilja.. ostalo je še “samo” 45 km in “samo 1600” višinskih metrov, kar je res mala malica od tega, kar je bilo za nami. Prehodila sem namreč že 7000 višincev v teh 83-ih km! Problem so bile stegenske mišice, že hudo načete in nisem zmogla več teka. Vedela sem, da bo naša hoja trajala neskončno dolgo, kar moj um ni želel sprejeti. V resnici sta res za ta zadnji del potrebovala še 12 ur in v cilj prišla okrog treh zjutraj, dve uri pred limitom. Kapo dol za takšno vztrajnost, voljo in motiviranost! Bravo fanta! Simona je menda čisto pobralo in vnel se mu je gleženj, a ga je Miha zmotiviral do cilja. Obžalujem, ker nisem doživela prihoda v cilj, sedaj razmišljam, da bi mi ta lahko bil dosegljiv, a za ceno res hudega trpljenja! In tega ne smem obžalovati… upam, da bo še veliko takšnih priložnosti z uspešnejšim zaključkom. Z veseljem se bom še vračala na Transgrancanario! Organizacija in vse ostalo je štimalo v nulo. Čestitkem ostalim našim članom ekipe, ki so vsi prišli v cilj! Predvsem čestitke Andreji, ki je lani pretekla prvih 21 km na Ljubljanskem maratonu in se na Kanarcih prvič srečala z razdaljo 45 km in trail terenom! Čestitke tudi Mojci za njeno prvo maratonsko razdaljo! In Robiju, ki je praktično brez treninga z nasmehom pritekel v cilj! …Pa naši Joli, za nesebičnost! <3 Vsi ste bili odlični, hvala vam za družbo!
gremo na štart, objemi za srečno pot… <3
štartala med elito… slika s Krupicko
pa še slikca s Tonijem in gremoooo…štart!
na 71 km, Tajeda
Roque Nublo, 1813m, 80 m visoka vulkanska skala

srečanje z Mihatom

tranzicija na 82 km, Garanon, 7000 višincev, moj odstop.
v cilju prva od naših maratoncev: Andreja Nagode! Bravo! 
kmalu za njo še Joli in Mojca, ter Robi
with Carlos Sa, drugouvrščen na 45 km
Naslednji dan smo šli na razglasitev najboljšim tekačem. Zmagal je Litvanec Grinius Gediminas s časom 14 ur 23 min, kar je tudi rekord proge. Prva ženska je bila pričakovano Nuria Picas s časom 16 ur 53 min. Zase sem vsekakor vesela, da sem prišla tako daleč kot sem, brez da bi zaradi tega moje fizično stanje bilo kaj slabše. Muskelfiber je hud, a to je najmanj. S Tonijem sva se že naslednji dan sprehajala po sipinah iz Maspalomasa do Playe del Ingles. Doživela sem en majhen delček puščavskega vtisa. Najino potovanje se je zaključilo v ponedeljek zjutraj, veliko raje bi pa še ostala na Gran Canarii. Toliko vsega je ostalo neraziskanega… čisto prehitro so se obrnili dnevi. Vsekakor je bila zame nepozabna in lepa izkušnja. Spet sem se naučila veliko novega. Življenje je prekratko in nepredvidljivo. Bogatejša sem za eno super dogodivščino in hvaležna za novo dragoceno izkušnjo.

zmagovalci
zmagovalke
neomejena količina pira v ciljnem šotoru… 😉
hrane in pijače v izobilju…
Toni nas zabava s svojim humorjem
po kosilu še sprehod do Farota
boleča ramena od ruksaka

ostali s taksijem domov, midva pa peš čez sipine, cca. 5km

<3
life is beautiful

v ozadju svetilnik, Faro

let nazaj domov, čisto prehitro 🙁
pogled na Alpe <3
kratkočasenje

Torino, iz zraka
Milano, iz zraka

Sončni vzhod na Peci II.

Letos je na Koroškem potekal že 27. tradicionalni zimski Matjažev pohod na Peco (2125 m). Naš Kristi, ki je na ta dan praznoval svoj rojstni dan, je letos dobil kipec Kralja Matjaža za svoj 25. vzpon! Temu se pa res reče tradicija. Sama sem se na povabilo koroških prijateljev odzvala šele drugič, tudi tokrat smo šli na sončni vzhod. Ne rečem, da je bilo po petkovi dopoldanski službi (in četrtkovi celodnevni), pakiranju, dolgi vožnji proti Črni na Koroškem in večernemu druženju do poznih nočnih ur v karavli (dolina Tople), kjer smo prenočili, to enostavno! Sploh ne. Po dveh urah spanca smo se napakirali in ob 4:05 začeli z nočnim pohodom. Vsa čast Perotu, ki je spal celih 15 minut in se nam pridružil, kot vodja in navigator. Dobro mi je poznana pot iz Mitneka na Peco, mi smo pa bili od tega izhodišča oddaljeni 10 km. “Boljše da grem z vami, kot pa da vas še dva dni po Peci iščejo!” je rekel, in šli smo, jaz, Ana, Pero in Kristi. Pero je res dušica, večer prej nam je spekel skutino pecivo, ki smo ga zmazali v par minutah. 
Sama sem štartala bolj meditativno, še zelo zaspana. Naredili smo krožno pot, z obeh strani je kar dobro markirana. Hoja je bila občasno precej  težavna, saj je skorja nad snegom včasih zadržala našo težo, večinoma se pa je udiralo, ko si že želel stopit z drugo nogo naprej.  Za vzpon smo potrebovali 2 uri in pol, dobrih 1000 višinskih metrov. Na vrhu je strašno pihalo in čeprav smo se že pred tem dobro oblekli, nas je hitro zazeblo, predvsem v prste. Ana in Pero sta kmalu šla v dolino, proti Mali Peci in Domu na Peci, s Kristijem sva pa še kakšnih 10 minut čakala na tapravo vzhajanje sonca, ki je bilo ob 6:55. Malo prekmalu smo prišli na vrh in res težko je bilo zdržat gor, nikjer zavetrja, veter je pa pihal menda 70 km/h. Nas je kar prestavljalo. Ampak sva dočakala pogled na  žarečo kuglico. <3 Prelepo! Par slikic in gasa v dolino, ostala dva člana odprave sta naju čakala na toplem v Domu na Peci. Kar precej smo se zadržali v koči, čeprav je bil prvoten plan, da se ob devetih zjutraj pridružimo tečajnikom na plazovni delavnici. V karavli (kjer smo prespali) in na bližnjem travniku so imeli tečaj varnega gibanja v hribih na snegu, pod mentorstvom turnega smučarja, gorskega vodnika Roka Zalokarja. V koči je bilo toplo, udobno, nazdravljali smo na Kristijev rojstni dan in tako je minilo precej časa. Zbiralo se je vse več pohodnikov. Obiskali smo še votlino Kralja Matjaža, ki je od koče oddaljena 15 min. hoje. Legenda pravi, da  so drugi kralji bili ljubosumni na piljubljenost Kralja Matjaža in so se združili v boj proti njegovi vojski, zato se je le-ta umaknil v votlino pod Peco, kjer sedaj spi. Ko se mu bo brada sedemkrat ovila okrog mize, bo prišel ven in na Koroškem ter še kje drugje bodo spet zavladali dobri časi. 
Uživala sem v hoji podnevi, v snegu, na sončku… bil je res prekrasen dan! V karavlo smo se vrnili šele po poldnevu, na poti srečali Tonija, ki se je odpravil na trening, čeprav mnogo krajši, kot je nameraval. Naporen in dolg večer je bil! 😉 V karavli nas je čakal odličen golaž ter popoldanski počitek..končno! Spali smo kot ubiti par ur, zvečer se pa zapeljali v Mežico, kjer je potekal 4. Koroški outdoor filmski festival (KOFF). Letošnji izbor ni bil ravno po mojem okusu, preveč so se nizali akcijski posnetki, predvsem iz turnega smučanja, premalo je bilo pa zgodbe. So se pa vsekakor tudi letos izjemno potrudili z dogodkom in nas lepo pogostili. Hvala družba korošcev za povabilo in hvala ostalim, ki smo se zbrali in skupaj preživeli prekrasen vikend! Z veseljem se bom zmeraj vračala tako na sončne vzhode, kot zahode v družbi teh odštekanih, prekrasnih ljudi! <3 

Dom na Peci
pred votlino Kralja Matjaža

3. Tektonik ultra 124

Zanemarila sem svoj blog. Zadnja objava je bila v prvih dneh meseca novembra. Ampak imam tehten razlog. Poškodba, ki sem jo staknila na “Istra v vašem srcu” na polovici proge (verjetno je pa posledica hribovske ture na zasneženo Mojstrovko v istem tednu), je čisto ustavila moje gibanje. Gibanje mi pomeni življenje. Če ne tečem, sem ena navadna tečka, le na pol živa. 😉 Sem pa na letošnjem Tektoniku ultra 124, ki je potekal že tretje leto zapored v začetku januarja, dobila nov razlog za pisanje blog posta, čeprav tokrat poti nisem pretekla, temveč tekače spremljala z avtom. Sicer tudi s to objavo zamujam za dober mesec. Ampak če ne bom nekaj začela pisati, bodo moje Rozince ostale čisto pozabljene.
Moj support na Tektonik-u, vsaj prvo etapo, ni prišel ravno do izraza, saj sem v prtljažniku vozila  gajbo Stezičarja. PIKA. Nobenega čaja, piškotov, karkoli, kar se za okrepčevalnico spodobi. Zgolj pivo, bil je pa precej hladen večer! Prihitela sem direktno iz službe in niti nisem imela časa karkoli pripravljat, ljudje so se pa kmalu po četrti uri začeli zbirati v klubu. Na okrepčevalnici nekje na polovici poti sem šele dojela, kako hudo sem ga pobiksala – prvi, ki so šli mimo mene (Žiga X Gombač, Luka in njegova dva prijatelja…), noben od njih ne pije alkohola…grrrr… biti support sploh ni enostavna naloga! Morda je celo težja, kot pretečt določeno razdaljo. Zasekirala sem se tudi za Tadejo Krušec, ker je jo je zelo zazeblo in zgubila je ekipco ter tekla sama. Ampak jo je Ivan pogrel z vročim čajčkom. In vsa sreča, da je bil Ivan z menoj, saj sem s kombijem nasedla na poledenelem snegu sred hriba na Polževo in me je rešil iz te godlje.
Se mi je pa en kamenček odvalil od srca prav na tej glavni okrepčevalnici, saj sem videla, da se imajo vseeno fajn, čeprav so nekateri nevede začrtali malo drugačno pot, kot je bila mišljena. Po zaključku teka smo se dobili v klubu pri Toniju in sproščeno klepetali. Večer je bil namenjen Tonijevemu rojstnemu dnevu, ki ga je imal 4. januarja. Bi se spodobilo, da bi ga presenetila vsaj s tortico, kot sem ga zadnji dve leti, a je slučaj nanesel, da je on, kot že ničkolikokrat doslej, presenetil mene. Od sile je ta moj fant! 😉 Ta dan so pretekli 22 km, čemur je sledil večer ob narezku, slaščicah, dobri glasbi, druženju in Stezičarju. Pridružila sta se nam še Maja in Iztok, kasneje tudi Boris, tako da smo bili res pestra super druščina.
Žiga X Gombač nas je nek trenutek večera, preden se je odpravil domov, vse pozval k posluhu in se zahvalil za druženje med tekom in za nova poznanstva. Med nami, tekači, se mi zdi, da je zmeraj super vzdušje. Takšni smo, pozitivci! 😉 Z enim ušesom sem poslušala njegov govor, in šele ko je iz vrečke potegnil neko knjigico A4 formata, na platnicah katere sem zagledala sebe, sem se šele zavedla, da gre za neko resnejšo stvar, kot je samo zahvala, da smo se skupaj zbrali na teku. Vsak izmed nas piše neko posebno zgodbo, tole tukaj je bila moja zgodba. Besedo je predal Toniju in pozval mene, da se mu pridružim bližje. Toni je razložil, da gre za tiskano verzijo mojih blogovskih zapisov. Prva stran se začne s Tektonik ultra 124 januarja 2013, ko sva se spoznala in se zaključi z zadnjim mojim blogom, sončnim vzhodom na Stenarju, novembra 2014. Prebral je par stavkov, besede so se mu zatikale, zato je predal knjižico in besedo meni. Na tem mestu moram omeniti, da me je njegovo dejanje tako ganilo, da nisem mogla več zadrževati solz. Teden je bil izredno težak. Tako v službi, kot doma. Mogoče so zaradi tega še bolj popustili ventili. Solze so kar lile iz oči. Spomnila sem se trenutka po božični večerji, ko sem slučajno brskala po najinih skupnih slikicah po blogu in izrazila željo, da bi raje najine prekrasne spomine imela nekje natiskane v en fascikel, da bi lahko večkrat prelistala in obujala spomine. Veliko lepih trenutkov sva že doživela skupaj v teh dveh letih najine skupne poti. Prebrati sem morala nekaj iz knjižice: “Pa dej kar na zadnji strani začni!” reče. Na zadnji strani je pisalo:
9. – 13. januar 2015
3. Tektonik ultra 124
Toni vpraša Katko: “Katka, bi se poročila z mano?”.
Zaprla sem knjigo in v tistem šoku sploh ne vem kako sem reagirala. Žiga je edini vedel kaj se bo zgodilo, Toni mu je zadnjih par km teka do cilja razkril in ga vprašal če bi mu pri tem kako pomagal. 🙂 Zato je tudi nastala slika odspodaj. Toni je pokleknil pred menoj in iz majhne rdeče škatlice se je svetil prstan z diamantkom. Ponovil je stavek iz zadnje strani knjige. Omg. Kaj takega še v sanjah nisem pričakovala. Vsi so si oddahnili, ko sem rekla: DA 😉
Tudi ostali so bili ganjeni in happy za naju. Ves preostali vikend je bil zame v znamenju neke čustvene emocionalnosti in topline. Škoda, da nisem bila z njimi med tekom. Smo pa sobotni dan uživale s puncami v suportnem kombiju in je bilo res prima! V soboto sta se nam pridružila še Inot in Mitja, ter Simon in Leon okrog poldneva, v nedeljo pa je bila že slabša vremenska napoved in so tekli samo Toni, Brane in Boris. Brane je bil edini, ke je v celoti pretekel vse tri etape. Bravoo!! Vtisov je bilo preveč, da bi se spuščala v detajle, meni se je itak cel vikend in še naslednje dni vrtel samo okrog zaroke. <3 
Preživela sem nepozaben vikend. S Tonijem se vam vsem prisotnim zahvaljujeva za družbo. Posebej sva pa vesela, ker vam je bil tako všeč najin Stezičar! 😉

Foto: Žiga X Gombač
<3
knjigica blogovskih zapisov
Page 5 of 15« First...«34567»10...Last »

Categories