Dalmacija ultra trail 2018

Dalmacija ultra trail 2016

Dalmacija ultra trail 2017

V Dalmacijo, v kraj Omiš smo se pretekli vikend vrnili že tretje leto zapored na Dalmacija ultra trail (DUT). Vsako leto smo bili povabljeni s strani organizatorja in sponzorjev prireditve, in nam tudi nudili večdnevno hotelsko namestitev. Na takšen luksus bi se človek sicer lahko kar hitro navadil, a nam čisto ustreza bolj nomadski način življenja in bivanje v kombiju. Na ta način lahko potujemo večkrat letno in če želimo, vsak lep vikend kam gremo.

Hani je bila prvo leto v Omišu v trebuščku, Toni zmagal 100 milj. Naslednje leto se je plazila ter ob opori že stala in v naročju z njo sem kot prvouvrščena pritekla v cilj 100 km dolge razdalje. V letošnjem letu pa sva tekla oba, Toni ponovno na SKY DUT-u 100 milj, jaz na SEA DUT-u 53 km.

Ker sem čez poletje pridno nabirala ure v službi, jih to jesen pridno koristim. Tako smo si privoščili petdnevni odklop ob morju. Poleti sploh več ne maramo obiskovati obmorskih krajev, ko pa je tako lepo spomladi in jeseni. Cel teden je bilo zelo lepo vreme, podnevi za ta letni čas celo visoke temperature in tudi morje ima še vedno do 22 stopinj. V torek ob pol treh zjutraj, ko se je Toni uspel spakirat, me je zbudil, prestavila sva Hani v avtosedež in peljali smo se proti Hrvaški. Za Hani je najmanj naporna vožnja ponoči, tako, da čimveč poti prespi. Proti jutru smo se ustavili na postajališču nekje pod južnim Velebitom in zajtrkovali. Že zgodaj dopoldan smo prispeli v Omiš, popoldan preživeli ob Cetinji. Popoldne je Toni šel na lahkoten iztek z Rokojem ter Ivano Vrvilo, jaz pa s Hani na sladoled ter sprehod po mestu. Zvečer sva imela plane, kako bova v miru spila kakšno pivo in uživala ob morju, medtem ko je Hani zelo zgodaj zaspala, a sva se ji tudi midva že kmalu po osmi uri pridružila. To noč smo prespali v kombiju, opoldne naslednjega dne pa se prestavili v Hotel Plaža tik ob prizorišču tekme.

zajtrk nekje pod Velebitom

popoldanski počitek ob Cetinji

… takole vožnja hitro mine 🙂

mamica se je vrnila s teka

opazovanje ribic

čist poletno v Omišu

popolna zabava..

 

V petek popoldne ob 14-ih sva Tonija pospremili v center na start 100miljske razdalje. Že tedne nama je bilo jasno, da od tekme ne jaz, ne on nimava nobenih pričakovanj, saj sva oba v bolj slabi formi. Jaz se komaj dobro sestavila po SPP, intervalov še nisem začela teči, Toni pa nikakor ne more sestaviti treningov zaradi stalnega pomanjkanja časa in preobilice dela. Obema je bilo jasno, da se more zgoditi ne vem kakšen čudež, da bo tekmo dobro odtekel in v solidnem času prispel v cilj. Zgodilo se je pričakovano in na polovici poti, v Gati odstopil. Na srečo ni bilo kakšnih posebnih težav. Vse od starta so bile noge težke, ni bilo nobenega užitka in kljub počasnemu tempu vsesplošno matranje. Sredi noči se je vrnil v hotel. Moj spanec je bil kar nemiren, ob devetih zjutraj naslednjega dne me je namreč čakal start na 53 km v Makarski. Tekma je štela za državno prvenstvo Hrvaške v trailu. Nisem vedela kaj se bo dogajalo z mojim telesom, ali bom zdržala, ali bo koleno vredu, ali bo karkoli drugega narobe? V zadnjih dveh mesecih po SPP sem tekla zelo malo, nikoli več kot 9 km, sem pa šla petkrat v zadnjem mesecu v visokogorje hodit. Pričakovala sem res hudo konkurenco glede na državno prvenstvo in tudi naša favoritka Ajda je bila na startu.

Odločila sem se, da bodo to samo moje urice, da bom uživala in zato ubrala tempo, ki mi bo odgovarjal, da bom lahko občudovala stezice in razglede na morje. Tako se je tudi odvijalo. V začetku me je sicer začetna evforija potegnila v kar malenkost prehiter tempo. Med 1.in 2.okrepčevalnico, nekje po desetem kilometru se je gneča malo zreducirala in sem lahko ujela nek svoj konstanten tempo. Večina jih je poročala kako težek se jim je zdel teren, meni pa očitno ta Dalmacija še kako odgovarja, saj so se mi stezice zdele izredno tekaške. Tudi spusti so mi šli dobro. Vzponi pač ne, prav tako tekaške ravnine ne, kjer me je tudi ujela in gladko prehitela prvouvrščena hrvatica v zadnji uri teka. V Brelo je prišel navijat in mi podat napitek Toni, Hani pa je kar lep čas spančkala v avtomobilu. Na zadnji okrepčevalnici sem zagledala tudi njo. Čeprav mi je pogled nanjo in objemček dal naval tople energije, sem bila vseeno preveč skuhana in pečena od vročega sonca in ozračja brez sapice vetra, da bi od sebe stisnila kaj več. Na koncu sem začela preveč popuščati. Enostavno bilo mi je preveč vroče, bila sem na meji s slabostjo, pojedla sem veliko manj, kot sem imela v planu, ker mi enostavno nič več ni pasalo. Samo da bi čimprej prilezla do sence in kakšne mrzle osvežilne pijače, to je bila moja edina želja. Tekmo sem zaključila na nehvaležnem četrtem mestu, pred menoj je bila samo ena hrvatica. Malo sem obžalovala, da sem se tako predala vročini, da bi na stopničkah na koncu stale tri slovenke (to bi bilo mega ;)), ampak dejstvo je, da očitno v tistem trenutko ni šlo stisnit kaj več. V sebi nimam prave borbenosti. Zadovoljna sem s tem kar imam in kako se je vse skupaj končalo. Kljub vse prej kot lahkotnim nogam, sem solidno odtekla. Da ne govorim o analizi v cilju … pričakali smo preostale tekače, imeli se vrhunsko! Malo je bilo edino naporno laufat za Hani vse do večera, ker ni imela obstanka pri nas. 🙂 Slovenci smo ponovno razturali na vseh razdaljah! In brez pomisleka laho rečem, da se prihodnje leto ponovno vrnemo!

hotelski zajtrk ..

pred startom 100 milj

favoriti … Ivi zmagal, Marjan in Toni odstopila 🙂

start stomiljašev v petek ob 14ih

oči teče, midve uživava popoldan <3

relax … 🙂

hotelski zajtrk

nedelja pa vetrovna in mrzla 🙁

na startu v Makarski z Anjo Klančnik

Sea DUT, 53 km

 

Planina Zaslap in KRN

V začetku oktobra se nam je končno poklopil termin in predvsem vreme, da smo lahko obiskali prijatelja Andraža na Planini Zaslap pod Krnom, kjer kraljuje poleti. Planina je najvišje ležeča, na višini 1370 metrov. Andraža sem spoznala na Slovenski planinski poti, kjer se mi je pridružil pod Bogatinom in me spremljal vse do Debelega Rtiča, zame pa skrbel, kot da bi se poznala že celo življenje. Bila sem s svojo podporno ekipo iz SPP – Tonijem, Tadejo in Ivojem. Ker smo imeli s seboj malo Hani, je Andraž na planino pripeljal svojega psa Bukefal-a (Buki), da si je z njim krajšala čas. Verjetno naslednjič tega ne bo več ponovil, saj je celo noč ubogi kuža ječal od bolečin, toliko vsega je dobil za jest. Preživeli smo dva nepozabna dneva … Tadeja in Ivo sta kuhala, midve s Hani pa preprosto uživali na tej prekrasni planini. Ivo je nabral šipka za čaj ter marele, ki smo jih na vse načine jedli dva dni – v juhi za kosilo, v omaki za večerjo ter v jajčkah za zajtrk .. 🙂 Odkar je Hani začela s septembrom hoditi v vrtec, je veliko bolj navezana name in se me oklepa, kar je v tem primeru bilo zame super, saj ni hodila daleč naokrog, kot ponavadi, ampak bila skoz blizu mene. Krave se namreč po planini in okrog hiše prosto sprehajajo in s tem tudi kakci. Pa kljub temu je v enega mogla stopiti, da je še Toni imel delo in čistil čevlje. 🙂

Naslednji dan smo se po zajtrku povzpeli na Krn, Toni je nosil Hani na vrh, jaz iz vrha nazaj na planino. Skoraj 800 višincev navzdol mi je povzročilo kar konkreten muskelfiber v naslednjih dneh. Me je pa ravno ta pot utrdila, da sem jo čez slab teden z lahkoto nosila na Debelo peč (enodnevni izlet s prijateljico Anito, njenim Klemnom ter Živo, ki je zgolj dva dni starejša od Hani). Tako je Hani je v enem tednu bila na dveh dvatisočakih. Žal je vrh objela megla malo preden smo prispeli gor in se lep čas ni razkadila, kar nas je oropalo res božanskega razgleda iz vrha. Pa nič zato … k Andražu se vsekakor še vrnemo.

Bilo je nepozabno! Hvala Ivo, Teja, Andraž za vse! <3

priprava na novo avanturo 🙂

Andraž in Bukefal nas pospremita iz Pl. Kuhinja

Buki ni ostal lačen 🙂

topla kuhinja

pogled na vrh Krna iz Planine Zaslap

..iti ali ne iti na vrh? 🙂

Ivo in Tadeja na Planini Zaslap

mala planinka

Hanikin prvi dvatisočak … KRN 🙂

Prispevek o SPP – Spletna TV

 

SLOVENSKA PLANINSKA POT 2018

Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in celo na svetu, ob Knafelčevi markaciji označena s številko 1. Poteka od Maribora do Ankarana preko Pohorja, Kamniško Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, Cerkljansko Idrijskega hribovja, Nanosa, Vremščice, Slavnika do morja. Dolga je 600 km in obsega 45.000 višincev vzponov ter prav toliko spustov. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh. Glede na dobro fizično pripravljenost v letošnjem letu, se mi je zdelo realno, da pot končam v manj kot desetih dneh. Seveda je bilo vse v veliki meri odvisno od vremena, hrane in odsotnosti poškodb. Glavna želja je bila, da tokrat sploh pridem do cilja, ne glede na dneve in čas. Pred štirimi leti sem se že podala na SPP, a sem jo po spustu s Triglava neuspešno zaključila.

moja ekipa: Ivo, Tadeja in Toni (s Hani)

1.dan: V Maribor sem se odpeljala s Tonijem in Marjanom Zupančičem v petek zvečer in prespala v šotoru blizu izhodišča. V soboto 18.8.2018 ob 6:05 sem se še v družbi Nina Fijačka, Veliborja Jovanovića, Bena Krone in Marka Kosija podala proti Mariborski koči, kjer sem odtisnila svoj drugi žig v knjižico (prvi žig na samem startu ob tabli). Občutki v začetku so bili kar intenzivni. Podajala sem se na pot, kateri ni bilo videti cilja … morje je neznansko daleč, sploh če moraš čez veliko naših prekrasnih vrhov. V prijetnem kramljanju in ob srečevanju s kar nekaj poznanih ljudi je čas mineval izredno hitro. V Slovenj Gradcu sva ostala sama z Marjanom in v zmernem tempu lepo napredovala proti Uršlji Gori, Slemenu, Smrekovcu in Loki pod Raduho. Ker sem se odlično počutila, sva prvo etapo zaključila na planini Vodol, malo pred Loko, kjer naju je lahko pričakal Toni s kombijem. Ob polnoči, po 18ih urah in dobrih 100 kilometrih sem se na hitro stuširala pod zvezdami in leže pojedla večerjo. Tudi Marjan je kar padel v šotor, saj se mi je pridružil direktno po družinskem potovanju v Turčiji in službi. Sam je SPP končal že dvakrat v rekordnem času, bil mi je izvrsten spremljevalec, le Toni mu je preveč naložil nahrbtnik, tako, da je tudi sam bil utrujen po prvi etapi. Privoščila sem si 4 ure počitka in še v temi nadaljevala na Raduho.

start v Mariboru

s Tonijem

tekaško čez Pohorje

Nino, Beno in Velibor

Sleme

2.dan: Marjan je bil z menoj do Robanovega kota, kjer me je že čakala moja zvesta podporna ekipa: Toni, Tadeja Krušec in Ivan Carin z avtodomom, moja prijatelja čebelarja iz Zagreba. Čakal me je lavor hladne vode za namakanje nog, masaža nog izpod spretnih prstov Tadeje in Iva ter topel obrok. Pričeli smo z oskrbo prvih žuljev. Marjan je odpeljal najin kombi na Jezersko, Toni pa šel z menoj na dolgo etapo čez Kamniško Savinjske Alpe. Že po par metrih sva ubrala napačno pot, preveč v desno po asfaltu v hrib. Skupen začetek slab, konec dober – imela sva se čudovito, veliko je bilo časa za pogovor, že dolgo nisva bila toliko časa sama, Toni pa je ob težkem nahrbtniku našel še veliko volje za razne štose na račun mojega slabšega apetita. Po hribih me je preganjala kača palačinkarica (v folijo zavite palačinke, sestavljene v kačo). Popoldne okrog tretje ure smo se na Okrešlju dobili s Tadejo in Ivom (prišla sta iz Logarske doline) z novo pošiljko vode in nekaj hrane ter skupaj šli do Kranjske koče na Ledinah. Sama sva ubrala pot naprej na Koroško Rinko (Križ), na vrhu pa zaradi slabih markacij in nepripravljenosti nisva vedela kako naprej. Najprej sva šla na še eno Rinko, nato šla nazaj in nekako našla pot proti Skuti. Toni mi je očital, da se izgubljava zato, ker ne dovolim, da bi poklical kakšnega domačina oz.poznavalca, da bi se nama pridružil in po tej situaciji sem mu dovolila, da vso logistiko in podporo ureja sam, brez moje vednosti. Zvečer ob deseti uri sva prespala v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Spala sem 5 ur.

Raduha

Kocbekov dom na Korošici

Koča na Loki

Skuta

kača palačinkarica 🙂

osvežitev nog, Robanov kot

 

3.dan: Še v temi, ob 4:50 sva stala na vrhu Grintavca in nadaljevala proti Kočni, Češki koči na Spodnjih Ravneh ter Jezerskemu, kjer sta naju z avtodomom in najinim kombijem čakala Tadeja in Ivo. Privoščila sem si topel tuš, namakala noge, jedla božansko zelenjavno piščančjo juho in uživala v masaži. Toni je nadaljeval z menoj še na Storžič in do Doma pod Storžičem, kjer sta me čakala bivši rekorder SPP Klemen Triler ter Karmen Klančnik Pobežin. Nekje na vzponu proti Storžiču me je na vratih ene brunarice čakalo sporočilce : Gremo Katka, Srečno! J+B+tačke, na drugi strani pa napis: rekord SPP je tvoj. Še zdaj ne vem, kdo mi je to pustil. Kdorkoli je bil, hvala, kar poneslo me je do vrha! Na Kriški gori sta se nam pridružila še Barbara in Mark, v Tržiču pa nova energija samih legend: Ajda Radinja, Luka Mihelič ter Žiga X Gombač. Sama sem bila že kar utrujena, iz Dobrče proti Roblekovemu domu se mi je neznansko vleklo. Sem bila pa v izjemni družbi in ob zgodbicah Žige X je čas hitreje mineval. Luka nas je okrog polnoči pospremil iz Begunjščice po Smokuškem plazu proti Zelenici. “Čist porno” bi se kar strinjala z Žigom. 🙂 Na Zelenici me je čakal Toni, oskrbnik pa mi pokazal pot do kopalnice, kjer sem se lahko stuširala. Zelo utrujena sem spala 4 ure. Toni me je skušal premamiti s čimveč hrane preden sem padla “v komo”, mi zmasiral noge, zjutraj pa oskrbel žulje.

Grintovec

Skuta

Storžič

Tržič

Koča na Dobrči

 

4.dan: Na Stol sta vodili dve poti, Toni je izbral tisto, ki je sprva šla v klanec proti Vrtači in se spustila in meni se je zdelo, da greva nekam daleč naokrog. To pot so mu predlagali, ampak jaz sem si v glavi ustvarila, da greva po najdaljši in najbolj zahtevni poti in padla v jok. Začela se mi je poznati utrujenosti in bila sem občutljiva, to občutljivost sem si pa predvsem ob Toniju privoščila pokazati tudi navzven. 🙂 Do Prešernove koče na Stolu sva prišla 8:20, za vogalom pred kočo pa me čakala od os popikana Nataša in Marko iz Ljutomera. Nekje sta stopila na osje gnezdo. Prelepo presenečenje, ki me je poneslo vse do Golice. Za njiju so to bile nove poti, za kar sem bila posebej zadovoljna, da jima je bila pot všeč. Vmes smo sicer reševali moj desni palec, pod katerim se je nabrala voda in je odstopil. Na srečo je Toni dan prej obiskal lekarno in kupil Hipermangan (kasneje smo uporabljali propolis) za dezinfekcijo. Spust do Rožce in do Mojstrane mi je že bil mukotrpen, a smo malo po tretji uri uspeli priti v Mojstrano do avtodoma. Ujela nas je ploha, kot že dan prej na Kamniškem sedlu. V glavi sem si ustvarila načrt, da danes grem še do Staničeve koče oz.Kredarice, nato pa zaspim. Prijatelj Franci Teraž je prišel z neobetavnimi novicami o vremenu za naslednji popoldan, tako, da sem morala pot nadaljevati čez Triglav, Razor in Prisojnik do Vršiča. Privoščila sem si tuš, namočila utrujene podplate v hladno vodo, pojedla topel obrok in se počasi pripravila za odhod v Julijce. Toni se je odpeljal domov za cele tri dni, da je bil doma s Hani. Prve štiri dni je najina princeska bila z mojo mamo, a je morala naprej v službo. Priznam, da me je na tem mestu objela strašna tesnoba. Kako neki mi bo uspelo do Vršiča, če sem že sedaj tako utrujena? Telo je na to tesnobo reagiralo, da sem nenormalno veliko jedla in pila … tako sem se vsaj fizično podkrepila, da me ni zmanjkalo. Moja ekipa je tukaj bila številčna in niso dobro komunicirali med seboj, zato sva proti Staničevi koči šla sama s Francijem Teražom, Kristi in Brane pa imela vso mojo opremo, čelko … in bila neznano kje. S Francijem sva pridobila žig v Staničevi koči in šele po poti proti Kredarici zagledala dve lučki, ki prihajata proti Kredarici. Vsa sreča, saj sem bila brez vsega, razen Winforce napitkov in gelov, ki jih je imel Franci. Od prvega do zadnjega dne so prav Winforce napitki bili moja glavna preskrba s kalorijami. Na Kredarico sva prispela ob 21:30, trdno sem zaspala za 25 minut, dokler nista prišla za nama Kristi in Brane z ogromnima težkima nahrbtnikoma. Pred polnočjo smo sami stali na vrhu Triglava – bilo je čarobno!

z Natašo

Golica, jaz, Nataša in Marko

Mojstrana

oskrba žuljev

Vrata, priprava na Julijce

Dom Valentina Staniča

nočni Triglav, s Francijem, Branetom in Kristijem

 

5.dan: Power sleep na Kredarici me je čisto obnovil. Uživala in z lahkoto sem šla na vrh, kot potem čez Plemenice do Luknje. Kristija in Braneta je oviral nahrbtnik in na Luknji sva ju s Francijem ponovno čakala, kar sem izkoristila za kratek počitek v horizontali. Vsekakor je vedno bila varnost na prvem mestu! Nekako se mi je “mudilo” do Kriških podov, kjer me je čakala odprta koča in postelja, ampak ni bilo mogoče hitro napredovati … malo sem bila jezna, ker je Toni tako zelo natovorili Kristija z mojo opremo. Hudo mi je bilo zanj, ker je nosil toliko stvari. Ob 4:35 zjutraj sva le prispela do koče in za dobri dve uri zaspala. V mislih me je preganjalo vreme, zato sem sama malo po sedmi uri zjutraj šla proti Razorju, s Kristijem se bova pa kasneje dobila na sedlu in nadaljevala skupaj proti Prisojniku. Vzela sem bidon, telefon in knjižico. Na srečo sem poznala zadnji del vzpona na Razor in sem vedela kaj pričakovati, kljub temu so se mi rahlo tresla kolena in potočila sem solzico – edini del na SPP-ju, kjer me je bilo strah. Toni je izvedel, da nam gre bolj počasi, ker je Kristi sam z menoj in ima preveč opreme, zato mi na pot iz Vršiča poslal Ivoja, ki me je čakal nekje pod vrhom Prisojnika s hrano in vodo. Kristi si je tako lahko skrajšal pot in šel direktno na Vršič. Z Ivojem sva potočila par solzic in se objemala, po žličkah me je pital s CARICO – medenim proizvodom mešanice propolisa, cvetnega prahu in meda, ki mi je v naslednjih dneh dajala energijo. Kmalu na sestopu je začelo deževati, morala sva biti zelo pazljiva po spolzkih skalah. Ob treh popoldne sva prispela na Vršič. Pričakovala me je tudi Pika, ki nas je za malo zgrešila na Prisojniku. Sledila je rutina: tuš, kosilo, masaža, spanje za dobri dve uri. Ob šestih sta prišla Matjaž Čampa in Borut Rojc, ki sta me pospremila na nočni Jalovec. Imeli smo se prelepo in razen težkega, dolgega spusta do Trente, imam vse v čudovitem spominu. Na Vršiču mi je Matjaž ponudil njegove superge, za več kot številko večje, saj sem svoje že težko obula. Vse do Ankarana sem potem hodila v njegovih supergah, naslednji dan je Helena dostavila še dva starejša para.

Kriški podi

Prisojnik

okrepčevalnica na Vršiču

z Borutom in Matjažem proti Jalovcu

Jalovec

 

6.dan: Okrog pol štirih zjutraj sem se vlegla v posteljo na ovinku v Zadnjico. Matjaž in Borut sta spala (bolj slabo) v avtu, ki ga je Tadeja prepeljala iz Vršiča v Trento. Logistika je zmeraj laufala v nulo! Zjutraj smo se Matjaž, Borut, Tadeja in jaz odpravili proti Prehodavcem in sedmerim jezerom. Borut in Tadeja sta prvič bila na sedmerih, kar mi je bilo v veliko zadovoljstvo, da smo skupaj hodili po verjetno najlepšem delu Slovenske planinske poti. Pri Koči na Triglavskih jezerih sem sicer imela veliko krizo zaradi bolečih žuljev. Ponovno me je rešil Matjaž – imel je ravno še dva Compeed obliža. Nekje proti Komni sem se prvič zamislila, kako bom ta večer iz Krna opazovala morje in da se dejansko približujem cilju, čeprav je še zmeraj neznansko daleč. V tem momentu sem izgubila tla pod nogami in ker sem imela pripasane pohodne palice na roko, se nisem mogla ujeti. Močno sem se udarila v skalo z zunanjim delom levega kolena. Padla sem v hlipajoč jok, Matjaž, ki je bil ob meni, si je pa verjetno mislil, da je to moj konec. Bolečina v kolenu je zasenčila prejšnje težave z žulji, kar naenkrat jih več ni bilo. Nekako prispemo do naslednjega žiga – do Koče pod Bogatinom ob 14:30. Na srečo si vzamemo par minut postanka, da pojemo palačinke, medtem nas punca, ki sedi zunaj vpraša, ali nas čaka en fant noter!? Nobeden ni nič vedel o tem, gremo povprašat in res se javi Andraž, ki je malo zaspal za mizo, medtem ko nas je čakal. Bil je v navezi s Tonijem, poznal sicer ni nobenega osebno, a me je prišel malo pospremit, “najverjetneje do Petrovega Brda” je rekel. Andraž je izjemno zanimiv, pozitiven fant in njegova družba me je povrnila nazaj “med žive”, pozabila sem na svojo bolečino. Pri Planinskem domu pri Krnskih jezerih nas je že čakal Ivo, ki bo šel z menoj do Krna in planine Razor, zapustili pa so me Matjaž, Borut ter Tadeja. Ivo se znajde in pri oskrbnikih dobi par kilski paket graheca kot obhladek za moje koleno. Odlično razpoloženi se podamo proti Krnu, zadnjemu dvatisočaku, kjer je Andraž priskrbel konkretno okrepčevalnico in že predhodno pustil veliko hrane in stvari. Malo po sedmi uri zvečer prispemo do koče, gospa oskrbnica me zelo prijazno oskbi, postreže odlično joto v topli kuhinji s sveže pečenim kruhom in mi postelje posteljo v prostoru, kjer spi tudi ona, saj bi v skupnih ležiščih bilo preveč glasno. Ivo mi zmasira boleče mišice in podplate, zaspimo do polnoči, razen Andraža, ki sploh ne zatisne oči.

sedmera jezera, Ledvička

ekipa, da te skipa 🙂

hlajenje kolena pri Krnskih jezerih

slovo in gasa proti Krnu

Krnsko jezero

Gomilščkovo zavetišče na Krnu

 

7.dan: Ker nisem reagirala na bujenje, sta me pustita spati še dodatne pol ure in iz koče smo krenili malo pred eno zjutraj. Sledila je dolga etapa do Planine Razor, markirana 7 ur hoje, na planini Dobrenjščica pa je na ključnem razcepu manjkala markacija in smo šli v napačno smer ter izgubili 40minut, preden smo prišli na pravo pot. Tako smo šele ob pol sedmih zjutraj prispeli do planine Razor, kjer nas je kar nekaj časa že čakal Šuligoj Igor. Ivo se je poslovil, mi trije z Andražem pa smo šli proti Voglu, Rodici in Črni prsti. Igor mi je prinesel opornico za koleno, ki mi sicer ni nič koristila. Na Črni prsti sem si nekako zasilno ovila povoj pod kolenom (potrebovala bi levinov trak). Vmes nas je na hitro prišel pozdravit Uroš Feldin. Na Rodici je bilo neverjetno veliko planik, verjetno bolj slabo obiskan hrib. Andraž je prevzel totalno oskrbo nad menoj, mi redno mešal in podajal moje napitke Winforce ter me opominjal, da moram na vsaki dve uri spiti tudi shake. Skušala sem pojesti tudi čimveč Winforce gelov z okusom lešnika, če mi pa kdaj ni šel, ga je z veseljem načel Andraž, saj mu je bil dober. Na Črni prsti sta nas Nives in Dejan pogostila s predobrimi testeninami, medtem pa se pridružil še Martin Štendler. Toni je čisto preveč skrbel zame, čeprav od daleč. Ujela nas je nevihta, čisto premočeni smo prišli do Petrovega Brda. Tukaj pa presenečenje – Drejka team. Žal je bilo vreme zelo slabo in ker je Toni sporočil, da prihaja hud naliv, naj malo počakamo, sem ta čas izkoristila za malo spanca v postelji. Ivo mi je hladil precej oteklo koleno in me zmasiral. Zaradi dežja se mi ni nič mudilo naprej in upala sem, da bo ponehal. Nadaljevali smo po treh urah mojega počitka. Vsi so me čakali, kar se mi zdi neverjetno – v tem vremenu bi človek samo pobegnil domov. 🙂 Z Andražem, Uršulo in Igorjem smo šli na Porezen, tam nas je Igor zapustil in po bližnjici šel proti domu. Nad našimi glavami pa strele, grmenje in dež. Uršula mi je kasneje priznala, da jo je bilo malo strah. Jaz sem imela toliko drugih bolečin, s podplati, žulji in kolenom, da strahu zaradi vremena sploh nisem mogla občutiti. Znočilo se je in malo smo iskali poti po tracku, večkrat seveda ubrali napačno pot. Ponoči se je težje orientirati, sploh v slabem vremenu in slabše markirani poti. Marjan Zupančič je klical Mihaelo Tušar in jo prosil, da nas pospremi od Bolnice Franja proti Idriji – na tem mestu se ji še enkrat zahvaljujem, saj bi brez nje imeli velike težave z orientacijo in iskanjem poti. Ponovno se mi je na nočni etapi pridružil Brane Mišmaš ter dva iz Žirov, ki jih je pripeljal Toni. Za Hani je v glavnem skrbela njena sestrična Miša. V tej občasno deževni, brozgasti noči nas je proti Idriji pohajkovalo sedem čudakov. 🙂

nočna proti planini Razor

Petrovo Brdo

Porezen

Ermanovec

8.dan: Malo pred polnočjo so nam na Ermanovcu pripravili dobrodošlico z županom Poljanske doline – Milanom Čadežem na čelu. Prikorakala sem v Ivojevih gojzarjih, da sem vsaj nekaj trenutkov imela suhe noge. Okrog šeste ure zjutraj smo prispeli v Idrijo, nasproti sta nam prišli Anita Gnezda Rupnik in Nina Frelih. Naši so vsi spali, zbudila sem jih in prosila, da za eno uro zaspim, saj se mi blede od utrujenosti. Tadeja je poskrbela za moje spremljevalce, skuhala kavico in pred Hoferjem so se utaborili. Vedela sem, da moram čimprej naprej, zaradi dežja, ki bo popoldan spet močnejši. Z Andražem, Nino in Anito smo nadaljevali proti Hleviški planini. Od moje podporne ekipe so dobili navodila, da mi morajo vsako uro dati žlico carice in punci sta to nalogo zelo resno vzeli – Andraž je še vedno pridno mešal napitke, žličke Carice pa so bile vsakič bolj polne. Nekje v začetnem delu poti proti Golakom so se nam priključili Jure Šuligoj s Stašo in njeno mamo. Vseskozi me je skrbelo za Andraža, z menoj je hodil vse od Bogatina, tudi sam pokasiral žulje in bil že vidno utrujen. Komaj sem ga prepričala, da je določene dele ostal v kombiju, si spočil noge, ter se vsaj malo naspal. Pred Golakom sta se Nina in Jan zamenjala. Z menoj je šel Jan in jaz v njegovih supergah, s katerimi je zmagal na Dalmaciji ultra trail-u. Preobuvala sem se namreč na vsake 2-4 ure, v suhe superge, odvisno kje smo se lahko srečali s Tonijem. Pot do Čavna mi kar nekako manjka v spominu – čutila sem strašno utrujenost in nisem več našla humorja, ki sem ga bila sposobna prejšnje dni. Do Predmeje sem se komaj privlekla, a tam so me čakali Lucija Krkoč z družino in verjetno so prav oni krivci, da sem ponovno “oživela od mrtvih”. Z menoj so šli na Sinji Vrh in Toni je sporočil ostali ekipi, da grem še danes naprej čez Javornik. Javornika si nikakor nisem želela pustiti za “zajtrk ” – vremenska napoved je bila obupna, vso noč hudi nalivi in močna burja. Tadeja se je umaknila in šla spat, kasneje mi je priznala, da me ni mogla videti, kako utrujena grem naprej, da bi ona šla samo še spat. Pridružili so se mi Ožbej Marc, Benjo Plezalec in Renato Lešnik in Aleksander. Ob devetih zvečer, kot je bila napoved, nas je zajelo močno deževje in strele, ki so na srečo bliskale horizontalno nad nami. Na Javornik sem sicer z dobrim tempom prispela s predzadnjimi atomi močmi, spust pa nimam pojma kako sem preživela – od bolečin in agonije sem imela občutek, da bom kolabirala. Vzpodbujali so me, da zdržim do Podkraja, kjer me čaka postelja. Samo še ta misel na posteljo me je držala pokonci in na Ivojeve čudežne prste, ki mi bodo z masažo razbile bolečine v spodnjem delu hrbta oz.medenici. V postelji sem ostala 9 ur. Zunaj je tako pihalo in deževalo, bili smo v skrbeh, da nam prevrže avtodom.

IDRIJA

proti Golakom

Ivo in Tadeja skrbela tudi za moje spremljevalce

…dež …

z Andražem, Anito, Juretom in Stašo

.. pot…

vso pot me spremlja 1

proti Predmeji …

oskrba žuljev

pred vzponom na Javornik

na Javorniku

 

9.dan: Nikoli mi ni zmanjkalo motivacije, da ne bi mogla do cilja, na tem mestu pa mi je zmanjkalo motivacije, da bi pot nadaljevala prej … enostavno vrh glave sem imela dežja. Zjutraj sem šele po sedmi uri pot nadaljevala z Matejo Duh in Renatom Lešnikom proti Abramu, kjer se nam je pridružil tudi Mitja Volščanšek. To je bila zadnja etapa do morja … še zadnjih 100 km do cilja! Vmes so nas prišli pozdravit Marko Tratnik, Anže Šenk s par kolegi. Še vedno nas je občasno pralo, z Nanosa pa nas skoraj odpihnilo. Nismo mogli po strmi poti, ker je preveč izpostavljena burji. V Razdrtem sta me ponovno presenetili Drejka team, pridružila se mi je Klara Bajec z Gregorjem, Ožbejem in Nenadom. Prinesli so mi novo energijo in kar poleteli smo na Vremščico. Andraž mi je zaupal zgodbo, kaj je po izobrazbi in še kaj … čeprav ga je kasneje doma popolnoma zasulo delo, je vseeno vztrajal z menoj do morja. Neverjetno! V Škocjanskih jamah se je del ekipe poslovil, pridružili sta se pa Tadeja ter Anja Klančnik. Nadaljevali smo proti Artvižam in Slavniku, zadnjemu tisočaku. Na Slavniku nas je ob 22:30 pričakal Venčeslav Japelj s slastnimi palačinkami, ki jih je pripravila oskrbnica. Morala sem sezuti superge, Tadeja je še nekaj lepila okrog žuljev, ampak se več ni dalo pomagati, od stalne mokrote v supergih so se žulji tudi malo vneli, zato so bili boleči. Pred menoj je bilo zadnjih 6 ur pred ciljem. Toni mi je sporočil, da bodo njegovi pripeljali Hani na Debeli rtič. Ni mi bila ravno všeč ura prihoda v cilj, ampak sedaj več ni bilo izbire … želela sem priti pod devet dni, kar bo ob 6:05 zjutraj, veliko prej pa ne, saj bi bilo težje za Hani, že itak jo bodo budili sredi noči. V Podgorju sem si privoščila kar malo predolgo pavzo, nato pa z Uršolo in Tonijem nadaljevala proti Senožečam, Uršula naju je kmalu zapustila. Nisem bila najboljše volje. Jezna sem bila na Tonija, ker sem videla totalno razmetan in naložen kombi in Andraž ni imel mesta niti se normalno uležt in malo zaspat. Na Socerbu nama je nasproti prišel Silvo Karo (to je bilo enkrat sredi noči) in naju pospremil proti Tinjanu. Vmes so me presenetili Helena, Borut in Matjaž, Helena se nam je pridružila na tem zadnjem delu poti proti Debelemu rtiču. Imeli smo kar dober tempo v klanec, tako da nas je Mitja Volščanšek komaj dohitel, na Socerbu je malo zadremal. Kar od nekje se je prikazal še Tešky, vseh sem bila neznansko vesela, a moja utrujenost se je z vsakim korakom samo še stopnjevala. Prvič v življenju so mi bolj odgovarjali vzponi, spusti in ravnina so me ubijali. Luštna druščina je tako korakala skupaj proti mojemu cilju. Ankarana sicer ni bilo od nikoder … vleklo se mi je neskončno. In tam, v Ankaranu, sta me ponovno čakala Marko in Nataša iz Ljutomera! Noro … kar usule so se mi solze. Neverjetno, kakšni ljudje me obkrožajo! Sredi noči so me prišli pospremit do cilja… nekateri so že prejšnje dni prišli vmes … nimam besed za to hvaležnost! In na vrhu zadnjih stopnic do zadnjega žiga na Debelem rtiču me je čakala moja mala princeska … po poplavi solz, sva skupaj odtisnili zadnji žig moje neskončno dolge poti.

proti Abramu

iz Razdrtega

Škocjanske jame

Artviže

z Anjo Klančnik

Slavnik

Ankaran

cartanje z mojo punčko <3

zadnji žig v knjižici

zadnji žig – Debeli rtič

SKUPINSKA SLIKA z mojimi spremljevalci

V cilj sem prišla s časom 8 dni 23 ur in 36 minut, kar je nov ženski rekord Slovenske planinske poti in sem ena izmed treh žensk, ki je pot premagalo v manj kot 14ih dneh (kar se nenako smatra, da jo pretečeš in ne v celoti prehodiš). Doslej sta jo v tako kratkem času zmogli le Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik.

Še enkrat bi se rada zahvalila mojim trem sončkom, ki so brezhibno skrbeli za mojo varnost, oskrbo in preskrbo – Toni, Tadeja in Ivo! Velika zahvala moji mamici, ki mi zmeraj nesebično pomaga pri varstvu moje male Hani! Hvala vsem mojim dragim spremljevalcem (naštela sem vas 55!), ki ste bili z menoj na dnevnih etapah, nekateri tudi dlje časa. Hvala vsem, ki ste me preko sporočil in FB spremljali in mi pošiljali pozitivne misli! Hvala Comett-u za finančno podporo projektu, hvala atiju, Majdi in Marinu prav tako za finančno podporo ter kupcem moje majice za prispevek. Brez vaše pomoči, bi šlo veliko težje! Hvala! <3

Intervju v nočnem programu Slovenija 1- SLOVENSKA PLANINSKA POT

Prve dni po prihodu v cilj Slovenske planinske poti (SPP) sem bila zelo utrujena, ampak z vsakim dnem je počutje boljše. Počasi zbiram fotografije in izkušnjo sestavljam v celoto. V naslednjih dneh bom na tem blogu pripravila daljši zapis mojega popotovanja od Maribora do Debelega rtiča.

Danes ob polnoči sva se z Alešem Ogrinom v nočnem programu radia Slovenija 1 pogovarjala o mojem podvigu – dostopno na tej povezavi.

Preko spletne trgovine tektonik.si še vedno lahko naročite športne majice v podporo mojega projekta:

 

Katka na Slovenski planinski poti

Katka je starartala v Mariboru 18.8.2018 ob 6.05

Prvi dan je je uspela preteči 102 km. Za nekaj ur je zaspala na planini Vodol, malo pred Raduho.

Drugi dan je že premagala večino Kamniško Savinjskih Alp in si nekaj kratkih uric spanja privoščila v koči na Kokrškem sedlu.

Še v temi je opravilala vzpon na Grintavec, tako da je prve sončne žarke dočakala na Jezerski Kočni. Sledil je spust na Jezersko in nato vzpon na Storžič in Kriško goro pa naslednji spust do Tržiča. Do polnoči ji je uspelo priti še preko Dobrče in Begunjščice do Zelenice.

Po štirih urah spanca je bila že na poti naprej proti Stolu in Begunjščici. Po spustu v Mojstrano je sicer načrtovala nekaj urni počitek, vendar se je zaradi slabe vremenske napovedi v prihajajočih dneh samo na hitro osvežila in okrepčala in šla naprej noči naproti. Na Triglav se je v družbi treh spremljevalcev povzpela nekaj minut pred polnočjo. Do jutranje zore je uspela preko Plemenic in Bovškega Gamsovca priti na Kriške pode.

Malo je zadremala in že nadaljevala preko Razorja in nato po plezalni poti skozi Zadnje okno na Prisojnik. Na Vršiču si je zopet privoščila samo ‘power sleep’, saj vremenska napoved za naslednji dan spet ni bila najugodnejša. Tudi Jalovec osvojila ponoči.

Šesti dan je pričela z nekaj urnim spancem  v Trenti. Po vzponu na Prehodavce je nadaljevala mimo Sedmerih do Krnskega jezera. Na Krnu si je končno privoščila malo več spanca, dobrih 5 ur.

Danes ob 14.30 je prispela na Petrovo Brdo. Od tu naprej proti morju jo čakajo malo nižji hribi, vendar pa vremenska napoved ni najbolj ugodna. Že na spustu s Črne prsti jo je ujela prva nevihta.

Na poti jo spremljajo številni prijatelji in znanci. Poleg njih pa je spoznala tudi veliko novih ljudi, prijateljev gora in stezic, ki so se pridružili bodisi napovedano ali nenapovedano.

Vsi ste vabljen, da se ji pridružite  vsaj na delčku nejene dolge poti!

Težko je za daleč naprej napovedati njen napredek. Jutri dopoldan bo že nekje v bližini Idrije

Z nakupom športne majice v spletni trgovini www.tektonik.si  lahko podprete njen projekt SPP 2018.

 

avtor: Toni Vencelj

 

Slovenska planinska pot 2018

 

Te dni mineva eno leto, odkar sem pol leta po porodu odtekla prvi daljši – več urni tek.  Nikoli nimam občutka, da treniram veliko, pravzaprav treniram vedno veliko premalo, so bili pa treningi v zadnjem letu vseeno bolj načrtni in redni, kot kadarkoli. Konec septembra 2017 sem se opogumila za 42km Valamar trail v Rabcu in zmagala v ženski kategoriji. Oktobra 2017 sem bila povabljena na Dalmacijo ultra trail v Omiš, s strahospoštovanjem sem izbrala 100 kilometrsko razdaljo, saj sem bila šele osem mesecev po porodu in odtekla zelo lahkotno in brez večjih težav, ponovno zmagala v ženski kategoriji ter bila absolutno sedma.

Pričela sem razmišljati o sezoni 2018. Kot glavni cilj sem si zastavila Slovensko planinsko pot, ki je ostala moja velika nedokončana želja vse od leta 2014 (povezava na blog), ko sem se že lotila te poti, a žal neuspešno, predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj.  Ker nisem potrebovala jesenske pavze, sem lahko prvo tekmo tempirala že za februar in nastopila na tekmi ultramarathon world toura na  125 km dolgi Transgrancanariji. Vseh 18 ur na progi sem se spopadala s prebavnimi težavami in končala na 14. mestu, s čimer nisem bila zadovoljna. Zadnji hip sem se prijavila na 100 milj Istre, saj po Kanarcih nisem bila pretirano utrujena. Do razdalje 100 milj (170km) imam veliko spoštovanje, teči 100 km ali 100 milj je zelo velika razlika. Šest tednov kasneje mi je odlična uvrstitev na Istri 100 milj (2.mesto) – pod 23ur in pol, prinesla dobre ITRA točke, tako da sem se lahko zadnji hip prijavila na še eno World tour trail running tekmo – za julijski Eiger ultra trail 101km v Švici, ki slovi kot ena najlepših. Medtem sem sicer malo več časa posvetila treningom na asfaltu in ravnini zaradi Maratona treh src v mojih domačih Radencih v mesecu maju. Kar mi je kasneje bilo žal, saj mi je zmanjkalo časa za treninge po hribih in nabiranja višincev. V malo težjih razmerah, kar je sicer klasika za Radence, sem ga pretekla 3:09, kot tretja Slovenka, čeprav nisem bila uvrščena v državno prvenstvo, saj se nisem prijavila preko AZS (letošnja novost). Videla sem, da imam rezerve, če se bom v prihodnosti odločila odtečt še kak cestni maraton. Želja mi je vsekakor pod tri ure.

Na Eiger ultra nisem prišla povsem spočita, pa tudi dnevna forma ni bila ravno najboljša, zato sem bila zadovoljna z uvrstitvijo med deseterico (9.mesto).

S končanim Eiger ultra trailom se je pričelo odštevanje do letošnjega mojega slednjega in največjega izziva – Slovenske planinske poti v enem zamahu.

START:  sobota 18.8. ob 6ih zjutraj v Mariboru.

Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in v Evropi, ki jo je zasnoval Ivan Šumljak z značilno Knafelčevo markacijo s številko ena ob rdeče belih krogih. Dolga je okrog 600 kilometrov, skupaj se nabere več kot 45.000 metrov višinske razlike v vzponih in prav toliko v spustih. Pot poteka iz Radvanja pri Mariboru čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, čez najvišje vrhove Julijcev, Cerkljansko-Idrijsko hribovje, Nanos, Vremščico in Slavnik do morja. SPP ali planinska transverzala je eden od simbolov slovenskega planinarjenja in Planinske zveze Slovenije (PZS).

Pot je uradna od 1.avgusta 1953, od leta 1983 je pa izziv priti skozi čimhitreje. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh.Med tekači se v šali pogovarjamo , če nekdo premaga to pot v manj kot 14 dneh, lahko reče, da je pot pretekel, če potrebuje več časa, jo je prehodil. Zaradi ‘komercialnih’ interesov se knjižica z vsakim ponatisom malo spremeni.  Sama bom uporabila knjižico z 69-imi žigi, ki jo je uporabila tudi Ruth Podgornik Reš in ostali moški, ki so se “potegovali” za rekord SPP. Najnovejša knjižica im sicer 80 žigov vendar z izjemo ovinka v Kamniških Alpah in podaljška do Debelega rtiča, so vse nove točke na isti poti. Do sedaj je pot preteklo 9 moških (nekateri izmed njih tudi dvakrat) – Marko Dovjak, Franc Kavčič, Radovan Skubic Hillary, Milan Županec, Uroš Feldin, Andrej Martinčič, Nino Fijačko, Klemen Triler in Marjan Zupančič, ter 2 ženski (Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik).

Moški rekord ima Marjan Zupančič iz leta 2015: 7 dni 8 ur 9 minut.

Ženski rekord Anja Klančnik 2018: 11 dni 23 ur 49 minut.

Te dni se intenzivno ukvarjam s pripravami za celoten projekt.  Na poti mi bodo nudili suport moj mož Toni, Tadeja Krušec in Ivo Carin. Veliko tekačev se je že javilo, da me bodo spremljali na stezicah. Poskrbeti moramo tudi za leto in pol staro Hani. Prve štiri dni bo doma, v najboljših rokah svoje babi Marije, kasneje pa jo bom upam da tudi večkrat srečevala.

Na tako dolgi, nepredvidljivi in težki poti čez naše najvišje vrhove se lahko zgodi karkoli. Nemogoče je napovedati končni izzid, vsekakor pa mi je največja želja, da letos zagledam morje in prispem peš v Ankaran. <3 Vabim vas, da se mi na poti kadarkoli pridružite. O napredku vas bo sproti obveščal mož Toni. Vesela bom družbe, kjerkoli in kadarkoli, da bo ta neskončno dolga pot v prijetni družbi minila hitreje.

Prijateljica Tjaša Puklavec mi je oblikovala grafiko za majico. Z nakupom majice v spletni trgovini www.tektonik.si  lahko podprete moj projekt SPP 2018.

Hvala!

Se vidimo na poti ….

Katka

Trening za SPP

Dva tedna pred začetkom SPP se nama je ponudila priložnost, da opraviva zadnji dolg trening po hribih, in to skupaj, midva. Babi je prišla v varstvo k najini princeski. Toni je kot ponavadi imel zvečer še veliko opravkov glede pakiranja, tako da sva od doma krenila točno ob polnoči in malo pred drugo zjutraj štartala iz doline Vrata. Namen je bil preživeti noč brez spanca. Vožnjo sem izkoristila za kratek spanec, saj sem bila čisto povožena od celega delovnega tedna in prav mi je prišla kolona za Karavanke, da se je tudi nama pot nekoliko podaljšala. Nekako si nisem predstavljala, kako bom prestala noč.

RAZOR

 

Najprej sva se povzpela na Luknjo in po transverzalni poti šla proti Kriškim podom. Nadaljevala sva proti Razorju, kjer sva lahko ugasnila čelke. Noč mi je bila kar naporna zaradi zaspanosti. Sicer sva imela odprte vse možnosti, da zaspiva za kakšne pol urice v travi, skalah, .. kjerkoli, če bo kriza. Toni ni bil zaspan, zato sva lepo napredovala naprej. Proti jutru sem vzela eno kofeinsko tabletko. Ne vem kaj je pomagalo, a s pričetkom dneva, sem se zbudila tudi jaz. Na Razorju je bilo kar hladno, sam sončni vzhod sva zamudila, a uživala v razgledih na visokogorske hribe. Slikica ali dve in nadaljevala sva proti Prisojniku. Na odcepu za zadnje Prisojnikovo okno sva sklenila dogovor, da greva po spodnji poti, transverzalni, zgolj zato, da jo spoznava in primerjava z drugo, čez okno, ki jo že poznava. Spustila sva se za 400 metrov, na višino Vršiča in potem po sicer markirani, a čisto neshojeni začetni poti hodila proti vrhu Prisojnika. Priključila sva se slovenski poti, za spust sva izbrala grebensko. Lažje bi bilo obratno. A nama je bilo vseeno, namen je bil trening, čimveč višincev in plezanja po skalah. Na SPPju bom vsekakor šla čez zadnje okno, to, da sva se spustila tako nizko, me je psihično demotiviralo.

IZ PRISOJNIKA

Prisojnikovo prednje okno

 

Mislila sva nadaljevati iz Vršiča na Jalovec, a sem Tonija začela napeljevati, da Jalovec izpustiva, saj bo treba še nekako priti do avta. Imela sem občutek, da mi bo zmanjkalo moči za tako dolgo turo, ampak samo na račun zaspanosti. Takoj na spustu iz Vršiča do izvira Soče po poti alpe adria sem oživela in šlo je super naprej kljub vročini. Prelepa pot! Malo sva obžalovala, da nisva šla na Jalovec, a sva si pustila odprte možnosti, da za konec dneva greva še na Triglav, ali kam drugam, če bova pri močeh. Od izvira Soče sva po Soški poti tekla do Zadnjice. Še ena čudovita pot. Ni bilo čutiti hude vročine, saj sem se na vsake toliko osvežila v mrzli Soči. V Zadnjici sva imela krizni sestanek: kam greva pa sedaj? Na Luknjo, Kriške pode, Prehodavce ali Dolič? Izbrala sva neko srednjo varianto in šla na Kriške pode, kjer sva bila že zgodaj zjutraj. Vzpon se mi je zelo vlekel, saj sem bila nenehno žejna. Imela sva veliko vode s seboj, a jaz sem hrepenela po neki mrzli pijači. Pričela sva sanjati o mrzlem pivu, ki si ga bova privoščila v koči. Po slabih treh urah hoje s kar nekaj postanki, sva naposled prišla do piva in ležalnika z razgledom na Trento 1300 metrov nižje. Vau … res je lepo in odlično se imava. Ko je treba ponovno izbrati možnost povratka do Vrat, sva se kar na pamet odločila, da greva do Bivaka IV, namesto do Luknje … tam sva že danes bila, ne ljubi se nama po isti poti nazaj. Kmalu se nama je povetilo, da sva ponovno izbrala precej daljšo pot. 🙂 nič hudega… bova že. Pred nama je še bilo nekaj vzpona proti Križu s prelepim razgledom na Zg. Kriško jezero ter Triglav in okoliške gore, nato pa 1300 metrov spusta do avta. Na izhodišče sva prišla ob 22ih. Zadnjo uro so se mi v obraz zaletavale vešče, zaradi soja svetlobe naglavne svetilke.

PROTI KRIŽU

sonce zahaja za Razorjem

 

Preživela sva res čudovit dan … 20 ur na poti. Nabralo se je 50 km in okrog 5000 višincev. Babi je že zjutraj poslala sporočilo, da imava čas do nedelje popoldne, da je Hani super, in končno sva enkrat sva bila neobremenjena s časom in skrbmi. Vsekakor sva imela plan enkrat ponoči prispeti domov, vsaj jaz, Toni bi z lahkoto še bluzil. 🙂 Testirala sva nespanje, hrano, superge, tempo … za SPP. Najtežji del poti je bila vožnja domov. Preveč zaspana oba, se nisva mogla skoncentrirati na vožnjo. Večkrat sva se ustavljala. Ko sva za dobro uro prespala blizu Kranja, sem se prebudila z bolečim desnim gležnjem. Celo leto sem bila brez poškodb in kakšnih večjih težav, kaj je sedaj to …!?

18.8. se podajam na neskončno dolgo pot, okrog 570 km iz Maribora čez hribe do Ankarana, po SPP. Včeraj sva prehodila majhen, a eden zahtevnejših delov te poti. Edina želja je, da ne bom imela težav z gležnjem … vse ostalo bo šlo. 😉

Pridružite se mi, uro, dve ali cel dan ali več dni … kakorkoli, vesela bom vaše družbe!! Toni bo ažurno objavljal, kje se bom nahajala.

Se vidimo nekje v hribih!

Eiger ultra trail 2018

Moja letošnja tretja tekma v World tour seriji ultra tekov – Eiger ultra trail E101 v Grindelwaldu v Švici.

Zadnji dnevi pred odhodom so bili namenjeni počitku, a sem si sama zakomplicirala življenje in garala od zgodnjega jutra do pozne noči, tako v službi kot doma s prenovo kletnega prostora, vmes preživljala čas s Hani. Mama je bila skoz v pripravljenosti za varstvo in šele zadnji dan pred odhodom sem začela razmišljati, da bo morda res najboljše za vse, če greva v Švico sama. V sredo ponoči med polfinalno tekmo v nogometu sva krenila na pot, Hani pa ostala doma v svoji posteljici z najbolj skrbno babi na svetu. Prišla sva do okolice Benetk in spala do jutra. Oba sva bila preutrujena za vožnjo. Popoldne smo praktično istočasno prispeli v Grindelwald z Uršulo in Drejko, smo se pa nenapovedano srečali že prej na počivališču za tunelom Gottard. Skupaj smo našli zastojnski parking blizu centra mesta nasproti cerkvice, kjer smo v naslednjih nočeh prišparali kar nekaj frankov, ki bi jih sicer lahko zapravili za prenočišče v hotelu ali kampu. Na drugi strani ceste pa še javni wc, odprt 24ur/dan.  Imeli smo super lokacijo s pogledom na Eiger, si pa ne predstavljam kako bi tukaj krotila Hani .. bilo bi nemogoče, saj je postala prava mala raziskovalka in v sekundi dvajset odlaufa v svojo smer. Tako, da sem neskončno hvaležna moji mami, da je pripravljena priti k nam, biti z njo, po vrhu pa se ji posveča maksimalno!! Hvala!

Vse bi lahko bilo idealno. A ni bilo. Toni je takoj po prihodu šel na trening do naše 3. okrepčevalnice, na First .. idilično jezero v osrčju Švicalskih Alp. Ta čas smo mi spili pre race beer z Joli in Mihatom ter Uršulo in Drejko, ter si pričeli kuhat večerjo. Po večerji je naposled prišel trenutek, da sem se končno lahko ulegla … Počutila sem se brez atoma moči. In ne mine par minut po tem, ko se s treninga vrne Toni, z željo spit kakšno pivo in brkljat po kombiju in prestavljat škatle prav pod posteljo.

     

 

Ponovno sem začela nergat, tako kot že cel dan in še dneve prej. Toni pa verjetno prvič, kar ga poznam, čisto znori. Dosti ima mojega teženja, jaz pa imam tudi dovolj vsega. Naslednja dva dni sva imela tiho mašo. Bravo midva, končno sva sama, lahko bi uživala na polno, midva pa si takole uničiva dopust. Naslednji dan ni bilo nobenega prigovajanja naj jem, jem in še enkrat jem, nič mi ni pomagal pri pakiranju, niti časovnega plana tekme nisem dobila, kot ga ponavadi. Tak da sem vse naredila po svoje, veliko bolj površno kot se zadeve loti Toni in konec dneva sem ugotovila, da je moj karbolovding bolj slab. Vse skupaj je bilo bolj brez pomena, priznam, da sem razmišljala celo v smeri, da greva kar domov. Dobro, da tega nisem rekla na glas, ker bi se Toni verjetno v tistem momentu čisto strinjal.

Startali smo ob 4:00 zjutraj. Potlačila sem žalost, ker sem se na štart morala odpravit sama, ampak vseeno vesela, saj sta z menoj bili Uršula in Drejka. Neizmerno občudujem njuno povezanost! Objamemo se in si zaželimo srečno. Pri prebijanju v začetne vrste srečam še Mihija. Start je sredi noči in vse poteka precej mirno. Naj bi nas bilo 600 tekačev na najdaljši razdalji 101 km z 6500 višinci. Ko sem prvič pogledala na uro, je pokazala da že 25minut  tečem po vzpenjajočem se asfaltu, preden smo šli na ožjo gozdno stezico. Pristala sem v strnjeni koloni, a se nisem kaj dosti obremenjevala, morda mi je bil prepočasen tempo, a bolje tako, kot da porabim preveč energije že v začetku.

 

Do prve kontrolne točke Gr. Scheidegg smo prehodili dobrih 1000 višincev, jaz pa čisto po nepotrebnem nosila s seboj dva polna bidona … okrepčevalnice so bile zelo pogosto. (Toni bi mi sigurno zračunal, da ne potrebujem toliko s seboj). Na prvi kontrolni točki dohitim Mihata in zaželiva si srečno, kaj več se nama očitno ne ljubi pogovarjat. Mene že začenja preganjati misel na to, za kateri grm se bom skrila. Vse do tranzicije na 50-em km nisem imela najboljšega občutka v želodcu in večkrat sem morala na wc. Je pa bil ves čas problem, ker je bilo polno tekačev pred in za menoj in zelo malo primernih mest, da se lahko skriješ. Že itak sem bila bolj klavrno razpoložena, pa še Kanarci se očitno ponavljajo..groza! Na Faulhorn-u (2681m), naši najvišji točki me je zazeblo, nebo se je zaprlo, naenkrat ni bilo več razgledov, rahlo je začelo deževati in pihalo je. Oblečem jaknico, a je na spustu spet takoj toplo. Tudi razgledi se ponovno odprejo, stezice in narava je v tem delu prekrasna. Sploh razgledi na Interlaken, jezera in okoliške hribe me čisto očarajo. Nekako sem prestala do polovice poti, čeprav sem imela na zadnjem dolgem spustu do Tonija, ki me je čakal na polovici, že čisto nabite noge. Pred tem me je enkrat poklical in povprašal kako mi gre. Malo sem pojamrala, da imam neverjetno težke noge za dolino in je rekel, naj se ne sekiram, da je videl, da so res zoprno strme poti in da je to normalno, naj samo čim bolj počasi in se prišparam za kasneje. Ok, očitno se bova vsaj ogovarjala, ko pridem do dogovorjene točke. Doma sem imala samo 4 treninge spustov … prvič iz Krvavca 1000 višincev in sem cel teden komaj hodila, kaj šele tekla. Nato še trikrat po 1000 višincev. To je to, zmanjkalo je časa za več, cestni maraton v Radencih me je oropal treningov nabiranja višincev. Na Eigerju sem že do tranzicije v kraju Burglauenen nabrala 3546 spusta in verjetno je že sama ta cifra krivec, da sem imela uničene noge. Ampak pred menoj je še enkrat toliko kilometrov in še skoraj enkrat toliko višincev za gor kot za dol! … a sem jaz normalna?

Na tranziciji mi Toni pomasira noge s hladilnim mazilom in zamenja bidone ter doda par Winforce gelov. »Katka, na Kleine Scheidegg, na 77-em km te bom spet pričakal, le počasi sedaj v klanec in čuvaj se, dolga je še!« Ok, očitno je med nama vse ok. Bil je čisto noter v tekmi, in spremljal prednosti, zaostanke , .. Iz tranzicije se je pot vzpenjala do onemoglosti … pred menoj je bila še težka pot, najprej do Wengna, nato Mannlichen na 2224m.  V klanec sem ujela en svoj ritem in skušala ohranjat nek pulz, da mi ni preveč padel. Spomnila sem se besed druge Hanikine babi Majdice : »Daj vse od sebe!«, ker ve, da na vsak cilj pridem preveč spočita. In res sem skušala odslej dat več od sebe. Cilj je bil priti do cilja, za mojo mamo in za Hani in Tonija, ki se vsak na svoj način žrtvujejo zame, da sem lahko sedaj tukaj. Kasneje sta mi punci rekli, da sem imela 3.najhitrejši čas spusta na Alpigen v ženski kategoriji. Toni me je začel kar naprej klicarit, jaz pa spet pizdakat v telefon, da se ne morem pogovarjat, saj nimam zakupljenih podatkov in to me bo precej drago stalo, in še trikrat sva se srečala na okrepčevalnicah. Vsaj napitkov mi ni bilo treba več mešati. 🙂

 

 

Sporočil mi je, da bom z lahkoto med deseterico, če tako nadaljujem, kar se je meni zdelo neverjetno, saj sem imela občutek, da grem precej slabo, punc pa tudi nobenih nisem prehitevala. Spust je zares letel .. še Toni mi je komaj zbežal naprej. Na Alpigenu, na 86 km me je ujela nevihta. Hitro sem vzela košček banane in odbrzela naprej. Za seboj sem slišala grmenje, malo kasneje pa prejela Tonijev klic, da sem imela srečo, saj so za menoj ustavili tekmo zaradi nevihte. Vseh 10 km spusta  spusta iz Eigergletcherja mi je šlo odlično. Prispem na 93. km in gospod me prijazno ustavi, da je tekma prekinjena. Ojej, očitno tudi za nas. Kar žal mi je, saj mi je šlo res super, končno! Ne vem kako dolgo smo sedeli v garaži, zaprti pred dežjem in čakali na razplet .. “Katka, samo tri so v cilju, vse ostale so s teboj tam gor, vidim po GPS-u, bodi ready, če vas bodo spustili naprej! Ni še konec tekme!” Joj, ta moj Toni. Naposled so se odločiti skrajšati tekmo za zadnjih 300 višincev in 6km, ter nas poslali po bližnjici direktno v cilj. Toniju niti nisem imela časa javit kdaj sem štartala. Šla sem na polno ta dva zadnja kilometra in za šalo prehitela ostale punce, ki so startale celo pred menoj in v cilj pritekla kot absolutno četrta. Na koncu spet mešani občutki … zadovoljna, ker sem videla s kakšno lahkoto sem pritekla v cilj, ter žalostna, ker očitno spet nisem dala dovolj od sebe, pa še v cilju me ni pričakoval Toni. Razumljivo, ni vedel, kdaj nas bodo spustili naprej in čakati bi moral na dežju …Sta mi pa iz balkona mahali in pošiljali poljubčke Joli in Amelie. Sprehodila sem se do kombija, kjer me je čakal Toni. Bilo mu je hudo, ker me je zamudil, a nič za to .. še bodo priložnosti. V nahrbtnik sva strpala par stezičarjev in jaz sveže cunje ter gel za tuširanje – ponovno bom izkoristila vroč tuš v hotelski sobi 302 pri Joli. Pričakali smo še ostale, nato mi je Toni pripravil romantično večerjo pod zvezdami. Žela sem svojih 5 minut slave, saj so vsi mislili, da sem v cilj prišprintala kot četrta. Dopoldne naslednjega dne so že popravili rezultate in dejansko sem bila 9. v ženski konkurenci s časom 15 ur 38 minut. Ciljni šprint ni bil dovolj za stopničke, potrebno bo še naprej pridno trenirati za kakšen boljši rezultat. Vesela sem, da sem se uvrstila med deseterico. Eiger ultra trail vsekakor spada med lepše teke, na katerih sem bila, odlično organizirane in maksimalno je poskrbljeno za varnost na sami progi. Stezice so res da tekaške, a jaz sem jih doživela kot kar zahtevne. Vzponi in spusti so ponekod zelo strmi. Vsekakor pa priporočam to doživetje! Škoda, da je za nas bila tekma skrajšana.

Za konec zahvala moji mami za nesebično pomoč! Hvala Uršuli in Drejki za prekrasne skupne trenutke z razgledom na Eiger! Hvala Toniju, da me je prenašal in spremljal. Čestitke in hvala za tuš družini Markovič … prekrasni ste!! ♡

            

Velebit in morje v začetku maja

V ponedeljek 31.4. smo po moji službi potovali proti Severnemu Velebitu, pravzaprav brez posebnega plana. Želela sva združiti morje in hribe, moja dodatna želja je še bila, da se ne vozimo predaleč, saj imamo na voljo zgolj štiri dni. Vpetek se moramo vračati zaradi sobotnega dogodka v Ljubljani – Teka trojk z Žiga X Gombačem. Vozili smo se skoraj tri ure, in se sparkirali čisto blizu prvega cilja: Zavižana. Neznansko sem bila ponosna na svojo malo punčko, kako brez težav je prenesla vožnjo, čisto nič spala in povrhu ni bila sitna. Na koncu jo je zmanjkalo in samo prestavila sva jo iz stolčka na posteljo, ob previjanju in preoblačenju se sploh ni zbudila in spančkala naprej. S Tonijem sva sedela zunaj ob pirčku in polni luni ter opazovala zvezde. Bilo bi popolno, če ne bi bilo kar hladno na nadmorski višini okrog 900 metrov. Zgodaj zjutraj smo se prestavili do vhoda v nacionalni park Severni Velebit – Babić Siča, plačali vstopnino 80 kn, si pripravili zajtrk in šli peš na Zavižan (1594m). Možen je dostop z avtomobilom do vrha po 7 km dolgi makedamski cesti, a jaz sem komaj čakala, da se sprehodimo po samotnih in še precej zasneženih stezicah ter uživamo v razgledu na kvarnerske otoke. Vidljivost sicer ni bila najbolj brilijantna, a vseeno je bilo krasno. Na Zavižanu je planinski dom in najstarejša meteorološka postaja na Hrvaškem. Hani je uživala ob pogledu na table z opisi divjih živali, volkov, lisic, orlov, medvedov, ..midva malo manj 😉

Mislila sem na Pio in Andreja, ki trenutno hodita po poti Via Adriatica Trail …dobrih 1000 km dolgi poti od Rta Kamenjak v Istri do Prevlake naprej od Dubrovnika. Hodimo po območju, katerega bosta čez par dni tudi onadva obiskala. Zelo sem si želela, da bi se naša pot nekje prekrižala. Popoldne smo se odpeljali v že znan kamp Raša pri Sv.Juraju, zgolj zato, ker smo lahko sparkirani praktično na plaži tik ob morju. Toni je nalovil ribic, midve pa namočile nogice v mrzlo morje (namerili smo 16 stopinj!)

Hani je cel popoldan in naslednje jutro premetavala kamenčke in hodila naokrog praktično brez prestanka. Prespala je vso noč, ob šestih pa rutinsko vstajanje. Zjutraj smo se pejali proti Karlobagu in na Baške Oštarije.

Preživeli smo najlepši možen dan, Hani je bila na ta dan stara 15 mesecev. Sparkirali smo se na prekrasni planoti, nekje ob Premužičevi stazi s pogledom na Kizo. Po krajšem pohajkovanju na vrh Kize (1274m) in nazaj smo preživeli ves popoldan na sončku, na dekci, v naravi. Kuhali smo in lenarili.

Hani je imela ogromno prostora za raziskovanje in hojo, bilo ni skoraj nič prometa, ljudi zelo malo (nekaj jih je zaključevalo dvodnevno turo po 50km dolgi Premožičevi stazi). Koliko je pa kač naokrog, pa raje nisem razmišljala. 😉 Zjutraj smo se zaradi vetra prestavili na par sto metrov oddaljeno lokacijo in v miru pojedli zajtrk. Toni je nabral regrat za solato. Poslal me je na trening po Premožičevi stazi, “kakor dolgo želim”, je rekel, s Hani sta pa šla z vozičkom proti Karlobagu. Najprej je nameraval gor in dol po asfaltni cesti nazaj do kombija, na koncu me je pa res klical po dobri uri treninga, da sta na glavni cesti proti Karlobagu, saj ni nobenega prometa in naj ju dohitim s kombijem, ko bom konec. Moja tura je bila prečudovita in vsekakor si v bližnji prihodnosti želim pretečt to pot, sicer precej nesproščena zaradi medvedov in kač, saj sem bila sama. Srečala nisem žive duše. Oboji smo pretekli 16km, ko sem ju dohitela, Hani pa mi ob snidenju naklonila tako čudovit nasmešek, da so mi stopile solze v oči. Očitno ji ni hudega. Hvala sonček moj, da je s teboj vse tako enostavno! (zaenkrat … se zavedam, da pri otrocih nikoli ne veš kaj te čaka:)).

S Hani sva se peljali v Karlobag s kombijem, Toni pa preostalih par kilometrov pretekel. Medtem sva oba dobila sms od Žigata, da ne more z nama na Trojke, če imava kakšno zamenjavo. Krizni sestanek: Toni reče: “Žiga me je zdaj zajebal, ker nisem s seboj vzel dovolj pira!” 🙂 Meni je pa iskreno tudi zelo odgovarjalo podaljšati dneve ob morju, tako da zamenjave sploh nisva iskala. Imeli smo se res čudovito. Prespali smo ob morju v Karlobagu, Toni se je pripravil za ribolov, jaz pa uspavala Hani in končno prišla do svojega časa, da v miru spijem pivo in zapišem par vrstic v dnevnik, že zaslišiva neko žvižganje in v momentu neurje. Pa je splaval po vodi tako ribolov, kot moji načrti, lilo in treskalo je na polno. Kraj ni bil ravno najbolj primeren za kampiranje na črno, Hani se je ponovno zbudila ob svitanju  dneva, tako da smo se zelo zgodaj premaknili naprej proti Paklenici in glede na slabo vremensko napoved za hribe, smo ves dan prebili v kampu Šibuljina.

Oba sva popoldne izmenično šla na krajši trening.  Hani je šibala sem in tja po kampu, jaz jo pa lovila ves dan. Zelo izčrpujoče, zvečer, ko zaspi in imam nekaj časa zase, pravzaprav kmalu zmanjka tudi mene. Toni je lovil ribe iz pomola, menda je bil bolj slab plac za lovit, a vseeno smo se naslednji dan mastili z ribami, bilo jih je vsaj deset (orada, šparji in bukve). Moj Toni res zna presenečat. <3

Peti dan našega pohajkovanja smo šli na Alana. Alan (1414m) je prelaz, ki povezuje Jablanac in Liko ter vmesna točka Premužičeve staze, kjer pohodniki običajno prespijo v planinskem domu. V tem potovanju nam ni uspelo še na Mali Alan, soroden po imenu, vendar čisto na jugu Velebita, nad tunelom Sveti Rok. Vsekakor ostaja naš cilj v prihodnosti.

Namesto teka trojk, sem opravila trening iz Jablanaca, 300m nmv višje, kjer se cesta odcepi z Jadranske magistrale, na Alana. V dobrih dveh urah sem pretekla 21km in 1000 višincev.

Toni je prestavil kombi na vrh, a je preveč pihalo in se spustil na višino 600metrov ter mi s Hani šel nasproti z vozičkom.  Ponovno smo se odpeljali v kamp Sv. Juraj za 20 eur/noč. S Pio in Andrejem smo se dogovorili, da se naslednji dan vidimo nekje na poti na relaciji Krivi put – Vratnik. Neznansko sem se veselila. Kot zakleto sicer Toni ta večer ni nalovil popolnoma ničesar (ker sva si žela pripraviti ribice za kosilo še za njiju). Sta pa na srečo ravno na Krivem putu dobila nebeško oskrbo srčnih ljudi, spala v topli postelji, se stuširala s toplo vodo in uživala v gurmanskih dobrotah, vse to prvič po desetih dneh.

Kakšni dve uri smo hodili skupaj, Hani malo v ruksaku, malo v vozičku, nato pojedli izvrstne kalamarje in pečen krompirček iz Tonijeve kuhinje v gozdu. Hotel s petimi zvezdicami! Solato – regrad in čemaž, smo nabrali sproti med pohajkovanjem. Čudovito smo se imeli in čas je čisto prehitro minil. Želim jima lahek in varen korak vse do cilja.

Preživeli smo prekrasne dneve, kljub ne ravno perfektnemu vremenu. Potovati z majhnim otrokom je pravzaprav čisto enostavno, če si sam ne delaš nepotrebnih skrbi. Neskončno se veselim naših nadaljnih odklopov v naravi, v sredini avgusta se pa podajam na svojo avanturo – Slovensko planinsko pot iz Maribora do Ankarana …

Cena 6-dnevnega potovanja: 200 € za vse tri (všteto čisto vse: gorivo, cestnine, 3xnočitev v kampu, hrana).

  

 

Page 1 of 1512345»10...Last »

Categories