7. Tektonik ultra 2019

Par dni pred 7. izvedbo Tektonik ultra teka okrog občine Ivančna Gorica sem na facebook-u objavila spomin iz 3.Tektonika, ko me je Toni po zaključku dogodka zasnubil in dodala: “Po čem si bomo pa zapomnili letošnji Tektonik?”

3.Tektonik ultra, zaroka <3

Niti sanjalo se mi ni, da bom sama letos dogajanje spremljala le od daleč, saj sem se v sredo zvečer doma!!, dva dni pred začetkom močno zaletela z desnim mezincem v stol in zaradi premočnih bolečin ter otekline naslednji dan pristala na urgenci na slikanju mezinca. Slika je pokazala, da je kost dejansko počena, v mavčarni so mi imobilizirali prst in mi predpisali najmanj dvotedenski počitek. Seveda sem bila strašno potrta, predvsem zaradi tekaškega treninga, pa tudi zaradi Tektonika. Januarja sem opravila par dobrih treningov in bila na dobri poti, da bo to moj rekorden mesec po številu kilometrov. Kaj kmalu sem se vdala v usodo, se nehala smilit sami sebi in sprejela situacijo takšno kot je. Letošnji Tektonik bom pač opazovala od daleč in upala, da se bodo najini gostje počutili kar se da najboljše. Žal mi je bilo, da nisem mogla biti v družbi teh izjemno pozitivnih ljudi. Tudi moja mamica se letos ni mogla pripeljati k nam v Šentvid, da bi čuvala Hani, tako da mi je očitno bilo namenjeno, da bova vikend preživeli skupaj z mojo malo navihano princesko, ostali pa raziskovali stezice in poti okrog naše občine. Največja zahvala gre ponovno moji podporni ekipi iz SPP-ja, brez vajinega spremstva Tadeja in Ivo, bi bil Tektonik veliko bolj samooskrben! 😉 Hvala vama! <3

Ker sama nisem bila prisotna na trasi, bom objavila par zapisov prijateljev, ki so bili prisotni in so delili z menoj nekaj misli in spominov. Letošnje leto je celotno pot Prijetno domače (dobrih 100 km) preteklo 8 tekačev: Nataša Robnik, Pija Burja, Berny Čeplak, ter že drugo leto zapored: Marija Trontelj, Borut Rojc, Mateja Duh, Bogdan Duh in Aleš Mars.

finišerji vseh treh etap, čestitke!!

 

MATEJA in BOGDAN DUH

“Nebeško doživetje na 6. Tektonik ultra tekaškemu vikendu pred enim letom naju je privabilo v Šentvid pri Stični tudi letos. Na celotni trase se je po najini Garmin uri nabralo 105 km, 2711 višincev in 16 ur 54 minut. Več ali manj smo se trudili držati krožne poti Prijetno domače okrog občine Ivančna Gorica, le da smo se letos, predvsem prvo polovico trase 3. dne, bolj držali asfaltnih cest (ta del smo posvetili cestnim sotekačicam Nataši, Berny in Piji, pa tudi ostali se niso branili hitrejšega koraka po cesti, saj je bilo po stezicah od 10-20 cm nezgažene snežene odeje.) Vsak od udeležencev je prispeval svoj delež pri hrani in pijači, tako da smo s seboj prinesli vsak nekaj, večinski delež pa sta nam pripravila Toni in Katka.

1.Dan nas je pot vodila iz Šentvida pri Stični – mimo Doba – Brega pri Dobu – Temenice – Vrha pri Sobračah – Sobrače in nazaj v Šentvid pri Stični: 21,13 km, 462 višincev, 2 uri 56 minut

Skoraj se je ponovila vremenska zgodba preteklega leta, petkovo sneženje je dobro pobelilo pokrajino. Startalo nas je 12. Pot je bila raznolika, blatna, mokra, zasnežena. Tekaški korak je bil dokaj enoten, držali smo se v skupini. Večerno druženje smo podaljšali v nočno kramljanje in v zgodnjih jutranjih urah okoli pol dveh legli k počitku. Na voljo so nam bili tuši, topel čaj, aperitivi, pivo in prenočišče. V klubu Tektonik so poleg naju dveh prespali še Borut, Aleš, Marija, Bogo, Nataša, Berny in Pia (slednje tri smo poimenovali »cestarce«, ker vse obožujejo tek po asfaltu).

2. Dan smo se na start odpeljali do vasi Krka, nato pa nadaljevali mimo Kala – Ambrusa – Kamnega vrha pri Ambusu – Drašče vasi – Zagradca – Kitnega vrha – Lučarjevega Kala – Glogovice do Šentvida pri Stični: 41,17 km, 920 višincev, 6 ur 44 minut (bila sva v zadnji skupini, mnogi so pritekli dosti pred nami)

Start ob 9h, zbralo se nas je 23 tekačev, nekaj novih obrazov. Kmalu se je pokazalo, da bo tokrat manj homogenosti v skupini, tako so jo hitrejši odtekli naprej, počasnejši pa v svojem lahkotnem pogovornem tempu. Tudi tokrat so nam pripravili dva bogato obloženi okrepčevalni postaji v Korinju in v Drašči vasi. Domačini so nas bogato pogostili z domačimi dobrotami, hrano in pijačo. Naprej nas je pregnal mraz, sicer bi se tu lahko zadrževali še pa še. Večerne ure so nam popestrili Tomaž s prikazom posnetkov s Tor Des Geant,
Žana in Petra sta predstavili treking v neposredni bližini Mount Everesta,
Matjaž pa je predstavil svojo izkušnjo z Oman desert ultra. Mi2 sva se ta večer poslovila od druščine okoli 23h, nekateri so vztrajali do enih zjutraj.

3. Dan smo ponovno startali v Krki in nadaljevali mimo izvira Krke – Znojil – Muljave – Zavrtače – Polževa – kriške vasi – Višnje Gore – Gor. Brezovega – Obolno (776 v m) – Metnaj – Stična – Šentvid pri Stični: 42,91 km, 1329 višincev, 7 ur 14 minut

Nedeljsko etapo smo popestrili s srečanjem s policaji v Ivančni Gorici, ki so nas ustavili v kombiju, v katerem nas je bilo 10 (2 preveč), neprivezani…. Policaj je dobrodušno predlagal, da se vrnemo na v Šentvid in 2 tekača odložimo, mi pa smo predlagali izstop dveh tekačic, ostali pa nadaljevali z avtom. Prostovoljno sta se žrtvovali cestni tekačici Nataša in Berny, ki sta tako dodatno za ogrevanje odtekli cca 2 km. Toni se je po tem, ko je nas ostale izkrcal v vasi Krka, vrnil po njiju. Na startu se nas je zbralo 13 tekačev, tokrat smo bili homogena ekipa, hitrejši so se prilagodili počasnejšim na račun druženja in imeli smo se resnično lepo, sanjsko. Zadnji dan nas je nagradilo vreme z jasnim nebom in sončkom ter čudovito zimsko zasneženo idilo, o čemer pričajo številne fotografije. Celotno traso nas je zaključilo 8 tekačev: Marija, Nataša, Berny, Pia, Borut, Aleš in mi2.

Številna nova poznanstva, življenjske zgodbe in izkušnje sotekačev, naju vedno navdušujejo in jima zelo rada prisluhneva. Tekom celotnega vikenda se je čutila pozitivna energija, ki je izžarevala iz vsakega udeleženca. Številni humorni vložki so dopolnjevali vzdušje. Skratka nebeško in nepozabno! In vsa dobra energija se naju še kar drži, občutke in doživeto skrbno hraniva v najinih srcih. Srčna hvala organizatorjema Katki in Toniju, podporni ekipi Tadeji, Ivu in ostalim, oskrbnikom okrepčevalnic, sotekačem, … in policajema. 😉”

TADEJA KRUŠEC

“Tektonik: tako sproščene in harmonične družbe, pa še ne v skupinskem teku. Energija je bila top, vzdušje je bilo neopisno veselo. Narava vsa v belem, lepi pogledi, trasa glih prav razigrana. Zelo so me navdušile okrepčevalnice, lično postrežene domače dobrote, za vse je bilo poskrbljeno, domačini neverjetno prijazni, toplosrčni,… Lepo smo bili nagrajeni s snegom, ki nam je dočaral zimsko pravljico. Prav uživala sem, kar se tudi vidi na fotografijah 😍. Bi si dala ene 24, ne pa 42 – vsaj po slikcah.” (Tadeja je naslednji dan praznovala 42.roj.dan)

BORUT ROJC

“V petek malo pred 17, kot zadnji pridrvim v Šentvid in zgrožen ugotovim da je moja “postelja” zasedena….”cestarke” so okupirale naš standardni plac pod plezalko , nič hudega, placa je dost
1. dan Ob 17h se začne huronsko odštevanje Tonija in štartamo 1.etapo. Presenetljivo neverjetno uživam, čeprav je pretežno tekaška. Po slabih 3 urcah smo v cilju in začne se hidracijski del druženja Polno smeha in zadovoljstva in hitro je ura pol dveh, ko je treba spat.
2.dan Zjutraj nam naša mama skuha eno malo džezvico kofeta ( 4l ziher ) in ob 9h štartamo izpred cekve na Krki, kjer nas pričakata tudi pustolovska prijatelja (končno).
Ta etapa je veliko bolj hribovska , saj do konca dneva premagamo 1200 višincev in 42 km, smo utrujeni in veseli, no veseli so drugi, jaz sem pa utrujen , zanimivo je to da smo porabili do minute isto časa kot lani
po tuširanju je na vrsti klasični sobotni del z zanimivimi potopisi, najprej Kristi z TDG. Bravo še enkrat, padel sem not in hodil s tabo(vami) še enkrat . ; nato Cici in Mucki z Himalajo…..čudovito !! in na koncu še Prjatu Princ, ki je predstavil Oman tako, da bi šel najrajš kar takoj tja
Ob hidraciji je hitro ura že jutri in treba je spat.
3. dan Zjutraj so noge že močno telečje in potrebno se je razmigat, da zalaufamo mašine, spet prileti naša mama z piskrom kofeta in kmalu odpeketamo na štart. Prijazni policist nas ustavi in opozori da nas je pa le mal preveč v kombiju in cestašici se javita da peš nadaljujeta pot ..no okol pol desetih končno štartamo in ob krasnem ampak zelo hladnem vremenu kilometri kar letijo. Precej hodimo, še več se smejimo in zabavamo. Ob novozapadlem snegu res postanemo zopet otroci.
Hitro mine tudi ta etapa in veseli si pademo v objem.
Poudaril bi, da kljub temu, da so bile zraven res odlicne tekačice, da smo vseskozi tekli in hodili v skupini, beri, so bile uvidevne z mano. In, ceprav same sebe imenujejo cestačice, lahko zagotovim da so cist taprave trejlarke.
In nenazadnje je treba omenit Tadejo in Ivota, nepogresljiva in odlična sta, brez vaju bi nekaj manjkalo. Madona, kolk bi še lahko pisal…..bil je to moj najboljši Tektonik tek ❤️
Hvala tudi za finišerska darila. ” (…, ki sta jih prispevala občina Ivančna Gorica ter klub Tektonik)

PUSTOLOVEC RAJD – JANEZ KOROŠEC (2.etapa)

“Že prve minute traila smo se tolkli po glavi in se spraševali, ja pa kje smo bili zadnjih sedem let, odkar že obstaja tale čarobna tekaška zgodba v zasanjani zimski dolenjski pokrajini – Tektonik ultra trail. Takih stvari se ne zamuja! Prijazen, smeha poln, sproščen tek v odlični družbi. A kilometraža je čisto prava, desetine kilometrov, brez pardona…, razmere tudi, zimske, take da ti nasuje snega za vrat, da vriskaš!  Must go! Evribadi!
Tek je seveda absolutno samooskrben in tekmovalci so popolnoma prepuščeni lastni iznajdljivosti, razen da so, čisto slučajno, tam okoli bogate okrepčevalnice na 10km s prijaznimi domačini… in se tu pa tam pojavi pred teboj kombi z napisom Tektonik, ali celo pravi bivalnik

 

Petek, 1. etapa

Sobota, 2.etapa

Nedelja, 3.etapa

Read More

Srečno 2019!

Vsako leto napišem, da je bilo to leto najlepše, tokrat se bom ponovno ponavljala. Leto 2018 si bom vsekakor zapomnila in mi bo za vedno ostalo v prelepem spominu. Pridobila sem si nekaj izjemno bogatih izkušenj. Udeležila sem se kar nekaj lepih večjih tekmovanj (TransGran Canaria, Istra 100milj, Eiger ultra trail, Dalmacija ultra trail) in številnih drugih. Tudi skupaj s Hani smo doživeli nekaj lepih krajših potovanj, verjetno bo pa z njo to leto že veliko lažje potovati s kombijem, česar se zelo veselim. Najbolj pa se mi je seveda vtisnil v spomin moj pohodniško tekaški podvig iz Maribora do Debelega Rtiča po Slovenski planinski poti. Pa ne zaradi ženskega rekordnega časa, temveč celotne zgodbe, ki je ob tem nastala in zaradi izkušenj, ki sem jih pridobila. Pot nas je povezala, še najbolj z mojo podporno ekipo (Toni, Tadeja in Ivo) in počutim se kot najsrečnejša oseba na svetu, da mi je bilo vse to omogočeno…

… najsrečnejša in neskončno hvaležna sem tudi zato, da še vedno lahko preživim dneve na način, ki ga najbolj obožujem. V naravi in z ljudmi, ki jih imam rada. In največja zahvala gre moji mamici, ki mi to omogoča. Čeprav ima sama zdravstvene težave, je tri dni bila z mojo malo princesko pri nas doma, mi smo pa vandrali po Hrvaškem Gorskem Kotarju in Kapeli. Zadnji dan leta 2018 smo se sprehodili na čarovniško goro Klek (1181 m), zahodno od Ogulina. Skoz je bilo videti meglo, ki je zakrivala vrh Kleka, a nam se je pokazal sonček in nekaj razgleda na vrhu. Ob polnoči smo imeli svoj manjši, a prelep ognjemet nekje pod to zanimivo čarovniško goro. Prespali smo v avtodomu.

Naslednje jutro smo se zbudili v pravo zimsko idilo. Prebudila sem se prva in šla na sprehod po nedotaknjeni belini ter prezračevala glavo ob zvoku škripanja snega pod stopali. Po zajtrku smo se odpravili na izhodišče za Bele stene – Jasenak. Žal smo pohod skrajšali, ker je bil teren precej zahteven zaradi snega. Leta 1985 so Bele in Samarske stene bile razglašene za strogi naravni rezervat. Posledično pot ni nič očiščena, pogosto je treba plezati čez hlode. Na sestopu proti avtodomu smo srečali medvedovo stopinjo. S Tonijem sva malo podaljšala trening po cesti, medtem ko sta se Ivo in Teja peljala naprej proti Samarskim stenam. Srečali nismo žive duše, niti nobenih stopinj, razen živalskih. Zanimiv občutek, da smo sami “v divjini”. Ampak z ljudmi, ob katerih se počutim varno. Me je pa za trenutek stisnilo, ko je Ivo naenkrat skočil od mize in rekel, da smo spraznili akumulator – skoz je namreč delalo gretje in glasba. Na srečo se je dovolj hitro spomnil in še lahko prižgal avto. Ta večer smo si čas krajšali z namizno igro Ticket to ride ter Naseljenci otoka Catan. Vsakič se veliko pogovarjamo o SPP-ju, zanimivo mi je poslušati njihovo plat zgodbe in prigode, za katere nisem vedela. Ivo je že veliko prepotoval in doživel, ampak, da reče, da mu je naša Slovenska planinska pot eno najlepših izkušenj ever, sem posebej navdušena in vesela. To ni samo moja zgodba, ampak zgodba vseh nas, ki so bili z menoj! <3

Naslednje jutro sem si zaželela sončnega vzhoda na Samarskih stenah, jih uspešno vse zbudila ob pol sedmi uri in odpravili smo se na krajši sprehod. Pot je bila ponovno kar naporna zaradi snega in strmine. Vendar prelep jutranji sprehod v pravi zimski idili, ob naletavanju snežink. Na vrhu nas je pričakala samo megla, ki se je delno razkadila, ko smo bili nazaj v dolini. 🙂 Obiskali smo še Ratkovo sklonište (zavetišče) – prekrasen, edinstven bivak na vhodu v široko votlino pod skupino kamnitih stolpov. Pred kratkim (2017) so ga malo obnovili, prebarvali in je res nekaj posebnega. S Tonijem sva ponovno za par kilometrov podaljšala trening in tekla po cesti do avtodoma, iz katerega je že na daleč dišalo po palačinkah. Tukaj se je naše nepozabno vandranje zaključilo.

Hvala vam za najboljšo družbo in najlepše praznovanje novega leta!

Srečno 2019!

..da ne bo prelahek trening ..

… prinesemo par drv do koče

 

za nama Klečice

vrh Kleka

planinski dom pod Klekom

ponoči zapadel sneg <3

1.1.2019

veseli proti Belim stenam

zavetišče pod Bjelimi stenami

crazy happy people

prečudovite Bjele stene

sneg nam onemogoča hitro napredovanje

“Prsti”

pogled iz vrha Bjelih sten na Bjelolasico in Klek

..nekaj plezanja..

mi imamo zimsko idilo!

na sončni vzhod na vrh Samarskih sten 🙂

namesto sonca pa sneg in zimske radosti 🙂

prelepo zavetišče Ratkovo sklonište pod Samarskimi stenami

29.novoletni tek DOLSKO

Že za letošnjo sezono sem imela plan teči krajše teke, se udeleževati krajših tekem in ne toliko daljših. Vzdržljivost mi očitno ni problem, bi pa enkrat rada naredila nek preskok v hitrosti. Vse skupaj se mi je v letošnjem letu nekako izjalovilo, saj sem se prijavljala na same dolge tekme (to kar imam sicer najrajši in v njih najbolj uživam). Oktobra 2017 Dalmacija ultra trail 100 km, januarja 2018 Knap trail 64km, februarja Transgrancanaria 125 km, aprila Istra 100 milj, maja Maraton treh src 42 km, junija Eiger ultra trail 100km in avgusta Slovenska planinska pot 600 km.

O novoletnem teku v Dolskem sem že veliko slišala. Družina Vencelj se ga je več let tradicionalno udeleževala (Toni, njegova mama in oče). V bližini živita tudi dva sodelavca, Urša in Vojko in vedno se je lepo malo podružit tudi v civilu, ne samo v uniformi v bolnišnici. Letos mi je tako le uspelo priti na štart. Sprva smo mislili iti vsi, direktno iz Radencev, tudi Hani in Toni, a je Hanika zbolela za noricami, tako, da sem na tek morala sama. Izbrala sem razdaljo 10,5 km z 150 metri višinske razlike, čeprav sem sprva želela na 14,5 km (apriori vedno izberem najdaljšo razdaljo :)). Na spletu obstaja razpredelnica tekačev, ki so tekli pod 50 minut na 14, 5 km ter pri ženskah na 10, 5 km pod 45 minut. Toni mi je napovedal, da misli, da bi lahko tekla pod 45 minut, sama v to sicer nisem verjela. Zadnje dni je bilo čisto preveč enih dobrot na mizi, od bifteka, piškotov .. in čisto ničesar se nisem branila.  Na dan pred tekmo, ko sem želela kak ogljikohidratni obrok, sem ugotovila, da nimamo nič kaj primernega temu in si zvečer skuhala testenine.

Zjutraj mi je neznansko pasalo se peljat do Dolskega. Hani je bila tečna in tudi sicer so za nami slabše prespane noči in več sitnarjenja, normalno, zaradi bolezni. Potrebovala sem malo oddiha zase. Že na prijavah srečam nekaj znanih obrazov, potem sledi ogrevanje in odštevanje do štarta. Skoraj si oblečem dolgo zimsko majico, a kmalu ugotovim, da mi bo hudo prevroče. Idealen dan za tek je, čeprav je stopinj komaj kakšna nad ničlo, greje nas pa sonček! Mislim, da si lepšega dneva ne bi mogli želet. Ko sem se peljala nazaj proti domu, mu je pogled slučajno zasukalo v desno in ko sem zagledala Kamniške Alpe, tako prečudovite, kot bi bile narisane, sem skoraj izgubila nadzor nad volanom. Presunilo me je, kakšen čudovit pogled!

Toni mi je rekel: “Štartaj na polno, primi se prve, na koncu boš že zgrizla, to je kratka tekma!” S kratkimi teki namreč nimam izkušenj. In tudi ne s teki, ko greš čez sebe in daš vse od sebe. Do te meje enostavno ne znam in ne zmorem priti. Ampak sem se nekako držala Tonijevih besed in štartala kar se da hitro. Se je pa zgodilo, da se nisem rabila kakšne prijeti, saj sem po par sto metrih ostala vodilna. Konkurence nisem poznala, itak sem pa šla čisto svoj tek za trening. Doma vseeno ne dam toliko od sebe kot na tekmi. Zanimivo mi je bilo, da sem v klanec lepo prehitevala, na spustu in ravnini so me pa že ujeli nazaj. 🙂 Grizla sem do konca, a niti približno ne morem reči, da sem dala vse od sebe. Ko je Vojko prišel v cilj, je bil kar omotičen in slaboten in rekel: “Šel sem čez sebe!” Meni se je pa zdelo, da sem tako spočita in sveža, da bi šla še en krog. Se pravi, da nisem dala vse od sebe, in srčno upam, da bom kdaj prišla do te meje, da bom tega zmožna. V cilj sem prišla s časom 43:32, kot prva v ženski konkurenci in sem zelo zadovoljna, saj nisem pričakovala časa pod 45 minut. V cilju sem srečala svojega strica iz Gornje Radgone, ki je prišel odtečt 4,5 km in nato z ženo odpotoval naprej na morje. Nisem mogla verjeti, kje se srečamo!! Svet je majhnen… svet je čudovit … in tek nas definitivno povezuje!

Preživela sem prekrasen dan in hvala vsem, ki ste bili del njega! Z veseljem se bom vračala na ta tek v Dolskem.

Rašica trail 2018

Včeraj sem se končno udeležila Rašica trail-a, ki ga Roman in Mojca Jež v glavni vlogi organizirata že 4. leto zapored. Vsako leto sem le z zanimanjem prebirala poročila. Menda zraven obvezno paše slabo vreme oz.dež in tudi letos je bilo tako. Čeprav mi FB in ves ta virtualni socialni svet gre velikokrat pošteno na živce, ima pa tudi prednosti. Popolnoma enostavno je komunicirati in se dogovarjati – na moje vprašanje med nekimi komentarji, če bi morda kdo bil za štafeto, kajti na 60 km niti v sanjah trenutno ne pomišljam, se je praktično v istem momentu sformirala naša skupina. Žiga X Gombač mi je poslal sporočilo, da s Timotejem Bečanom iščeta punco za štafeto. V skupini za štafeto morajo biti trije udeleženci in najmanj ena ženska. Uf super, čeprav sem imela rahle pomisleke, saj bom verjetno najšibkejši člen in pokvarila rezultat. Ampak zadeva je itak bolj uživancija in “zajebancija”, kot resno tekmovanje. Veselila sem se teka in zame popolnoma novih stezic ter poti po Rašici in Šmarni gori. En krog je dolg 20 km z 1000 višinci vzpona in spusta (moja ura je pokazala večje številke višincev). Sama sem startala kot tretja, v 3.krog, saj sva dobila varstvo malo pred deseto uro dopoldne, ko je naš najbolši gorski tekač v letu 2018, Timotej Bečan že bil v cilju. Med čakanjem na Žigata me je zelo zazeblo. Komaj sem čakala, da začnem tečt. Žiga je prispel v nekako pričakovanem času 2uri 12minut. Interno sva med seboj imela “dvoboj”, v izzid v moj prid sem sicer iskreno dvomila, ker bo trasa zame čisto prekratka. Še nikoli ga na tako kratki razdalji nisem prehitela v klanec, spusti mu pa tudi grejo odlično. Že po pol ure so moje noge v klanec bile tako težke, pulza nisem mogla dvignit, čisto pričakovano, saj sem z novembrom začela z intervalnimi treningi in sem skoz po malem utrujena. Pa seveda služba in popoldnevi s Hani … enostavno ni časa za počitek, razen zvečer, ko greva s Hani spančkat in jaz obvezno zaspim pred njo. Vseeno sem se potrudila in skušala ne popuščati v svojem tempu, navzgor mi je bilo pač malo težje, na spustih pa tudi nisem mogla čisto spustit zavor, saj je dež že tako namočil stezice, da smo vsi bolj ali manj poplesavali po blatu. Ravninske in tekaške dele sem pa neznansko uživala. Po prekrasnih jesenskih stezicah in megli, so se mi v mislih predvajale otroške pesmice, ki jih pojem Hani. 🙂 Edini del poti, ki sem ga poznala je bil iz Grmade na Šmarno goro. Ko sem nekje na vrhu Šmarke za hip pogledala na uro in je pokazalo 1:51, mi je bilo jasno, da ne bom mogla ujeti Žigatovega časa. Nič zato .. samo da preživim ta vratolomen blaten spust, ki se je na srečo končal zelo hitro, potem pa samo koliko je šlo še zadnja dva kilometra. Pogled na uro v cilju me je presenetil. 2uri 10 min. Krog je izredno hitro minil in že sem bila v družbi prekrasnih ljudi, kjer je zmeraj tako prijetno. Premočena in blatna sem bila do kosti, se takoj preoblekla, nato pa na zasluženo pivo in druženje do razglasitve rezultatov. Naša ekipa je gladko zmagala, Timotej je naredil izjemno prednost (njegov čas: 1ura 36 min), midva z Žigatom pa tudi oba super odtekla. Hvala vama za povabilo in to čudovito izkušnjo! Občudujem predvsem tiste najvztrajnejše, ki so šli vse tri kroge .. bilo je mrzlo, pretežno deževno, megleno, spolzko, blatno … Skratka noro! Čestitke organizatorjem za res prijeten dogodek z obilico pozitivne energije!

VIDEO TRAIL RAŠICA 2018

stopničke, štafete

Dalmacija ultra trail 2018

Dalmacija ultra trail 2016

Dalmacija ultra trail 2017

V Dalmacijo, v kraj Omiš smo se pretekli vikend vrnili že tretje leto zapored na Dalmacija ultra trail (DUT). Vsako leto smo bili povabljeni s strani organizatorja in sponzorjev prireditve, in nam tudi nudili večdnevno hotelsko namestitev. Na takšen luksus bi se človek sicer lahko kar hitro navadil, a nam čisto ustreza bolj nomadski način življenja in bivanje v kombiju. Na ta način lahko potujemo večkrat letno in če želimo, vsak lep vikend kam gremo.

Hani je bila prvo leto v Omišu v trebuščku, Toni zmagal 100 milj. Naslednje leto se je plazila ter ob opori že stala in v naročju z njo sem kot prvouvrščena pritekla v cilj 100 km dolge razdalje. V letošnjem letu pa sva tekla oba, Toni ponovno na SKY DUT-u 100 milj, jaz na SEA DUT-u 53 km.

Ker sem čez poletje pridno nabirala ure v službi, jih to jesen pridno koristim. Tako smo si privoščili petdnevni odklop ob morju. Poleti sploh več ne maramo obiskovati obmorskih krajev, ko pa je tako lepo spomladi in jeseni. Cel teden je bilo zelo lepo vreme, podnevi za ta letni čas celo visoke temperature in tudi morje ima še vedno do 22 stopinj. V torek ob pol treh zjutraj, ko se je Toni uspel spakirat, me je zbudil, prestavila sva Hani v avtosedež in peljali smo se proti Hrvaški. Za Hani je najmanj naporna vožnja ponoči, tako, da čimveč poti prespi. Proti jutru smo se ustavili na postajališču nekje pod južnim Velebitom in zajtrkovali. Že zgodaj dopoldan smo prispeli v Omiš, popoldan preživeli ob Cetinji. Popoldne je Toni šel na lahkoten iztek z Rokojem ter Ivano Vrvilo, jaz pa s Hani na sladoled ter sprehod po mestu. Zvečer sva imela plane, kako bova v miru spila kakšno pivo in uživala ob morju, medtem ko je Hani zelo zgodaj zaspala, a sva se ji tudi midva že kmalu po osmi uri pridružila. To noč smo prespali v kombiju, opoldne naslednjega dne pa se prestavili v Hotel Plaža tik ob prizorišču tekme.

zajtrk nekje pod Velebitom

popoldanski počitek ob Cetinji

… takole vožnja hitro mine 🙂

mamica se je vrnila s teka

opazovanje ribic

čist poletno v Omišu

popolna zabava..

 

V petek popoldne ob 14-ih sva Tonija pospremili v center na start 100miljske razdalje. Že tedne nama je bilo jasno, da od tekme ne jaz, ne on nimava nobenih pričakovanj, saj sva oba v bolj slabi formi. Jaz se komaj dobro sestavila po SPP, intervalov še nisem začela teči, Toni pa nikakor ne more sestaviti treningov zaradi stalnega pomanjkanja časa in preobilice dela. Obema je bilo jasno, da se more zgoditi ne vem kakšen čudež, da bo tekmo dobro odtekel in v solidnem času prispel v cilj. Zgodilo se je pričakovano in na polovici poti, v Gati odstopil. Na srečo ni bilo kakšnih posebnih težav. Vse od starta so bile noge težke, ni bilo nobenega užitka in kljub počasnemu tempu vsesplošno matranje. Sredi noči se je vrnil v hotel. Moj spanec je bil kar nemiren, ob devetih zjutraj naslednjega dne me je namreč čakal start na 53 km v Makarski. Tekma je štela za državno prvenstvo Hrvaške v trailu. Nisem vedela kaj se bo dogajalo z mojim telesom, ali bom zdržala, ali bo koleno vredu, ali bo karkoli drugega narobe? V zadnjih dveh mesecih po SPP sem tekla zelo malo, nikoli več kot 9 km, sem pa šla petkrat v zadnjem mesecu v visokogorje hodit. Pričakovala sem res hudo konkurenco glede na državno prvenstvo in tudi naša favoritka Ajda je bila na startu.

Odločila sem se, da bodo to samo moje urice, da bom uživala in zato ubrala tempo, ki mi bo odgovarjal, da bom lahko občudovala stezice in razglede na morje. Tako se je tudi odvijalo. V začetku me je sicer začetna evforija potegnila v kar malenkost prehiter tempo. Med 1.in 2.okrepčevalnico, nekje po desetem kilometru se je gneča malo zreducirala in sem lahko ujela nek svoj konstanten tempo. Večina jih je poročala kako težek se jim je zdel teren, meni pa očitno ta Dalmacija še kako odgovarja, saj so se mi stezice zdele izredno tekaške. Tudi spusti so mi šli dobro. Vzponi pač ne, prav tako tekaške ravnine ne, kjer me je tudi ujela in gladko prehitela prvouvrščena hrvatica v zadnji uri teka. V Brelo je prišel navijat in mi podat napitek Toni, Hani pa je kar lep čas spančkala v avtomobilu. Na zadnji okrepčevalnici sem zagledala tudi njo. Čeprav mi je pogled nanjo in objemček dal naval tople energije, sem bila vseeno preveč skuhana in pečena od vročega sonca in ozračja brez sapice vetra, da bi od sebe stisnila kaj več. Na koncu sem začela preveč popuščati. Enostavno bilo mi je preveč vroče, bila sem na meji s slabostjo, pojedla sem veliko manj, kot sem imela v planu, ker mi enostavno nič več ni pasalo. Samo da bi čimprej prilezla do sence in kakšne mrzle osvežilne pijače, to je bila moja edina želja. Tekmo sem zaključila na nehvaležnem četrtem mestu, pred menoj je bila samo ena hrvatica. Malo sem obžalovala, da sem se tako predala vročini, da bi na stopničkah na koncu stale tri slovenke (to bi bilo mega ;)), ampak dejstvo je, da očitno v tistem trenutko ni šlo stisnit kaj več. V sebi nimam prave borbenosti. Zadovoljna sem s tem kar imam in kako se je vse skupaj končalo. Kljub vse prej kot lahkotnim nogam, sem solidno odtekla. Da ne govorim o analizi v cilju … pričakali smo preostale tekače, imeli se vrhunsko! Malo je bilo edino naporno laufat za Hani vse do večera, ker ni imela obstanka pri nas. 🙂 Slovenci smo ponovno razturali na vseh razdaljah! In brez pomisleka laho rečem, da se prihodnje leto ponovno vrnemo!

hotelski zajtrk ..

pred startom 100 milj

favoriti … Ivi zmagal, Marjan in Toni odstopila 🙂

start stomiljašev v petek ob 14ih

oči teče, midve uživava popoldan <3

relax … 🙂

hotelski zajtrk

nedelja pa vetrovna in mrzla 🙁

na startu v Makarski z Anjo Klančnik

Sea DUT, 53 km

 

Planina Zaslap in KRN

V začetku oktobra se nam je končno poklopil termin in predvsem vreme, da smo lahko obiskali prijatelja Andraža na Planini Zaslap pod Krnom, kjer kraljuje poleti. Planina je najvišje ležeča, na višini 1370 metrov. Andraža sem spoznala na Slovenski planinski poti, kjer se mi je pridružil pod Bogatinom in me spremljal vse do Debelega Rtiča, zame pa skrbel, kot da bi se poznala že celo življenje. Bila sem s svojo podporno ekipo iz SPP – Tonijem, Tadejo in Ivojem. Ker smo imeli s seboj malo Hani, je Andraž na planino pripeljal svojega psa Bukefal-a (Buki), da si je z njim krajšala čas. Verjetno naslednjič tega ne bo več ponovil, saj je celo noč ubogi kuža ječal od bolečin, toliko vsega je dobil za jest. Preživeli smo dva nepozabna dneva … Tadeja in Ivo sta kuhala, midve s Hani pa preprosto uživali na tej prekrasni planini. Ivo je nabral šipka za čaj ter marele, ki smo jih na vse načine jedli dva dni – v juhi za kosilo, v omaki za večerjo ter v jajčkah za zajtrk .. 🙂 Odkar je Hani začela s septembrom hoditi v vrtec, je veliko bolj navezana name in se me oklepa, kar je v tem primeru bilo zame super, saj ni hodila daleč naokrog, kot ponavadi, ampak bila skoz blizu mene. Krave se namreč po planini in okrog hiše prosto sprehajajo in s tem tudi kakci. Pa kljub temu je v enega mogla stopiti, da je še Toni imel delo in čistil čevlje. 🙂

Naslednji dan smo se po zajtrku povzpeli na Krn, Toni je nosil Hani na vrh, jaz iz vrha nazaj na planino. Skoraj 800 višincev navzdol mi je povzročilo kar konkreten muskelfiber v naslednjih dneh. Me je pa ravno ta pot utrdila, da sem jo čez slab teden z lahkoto nosila na Debelo peč (enodnevni izlet s prijateljico Anito, njenim Klemnom ter Živo, ki je zgolj dva dni starejša od Hani). Tako je Hani je v enem tednu bila na dveh dvatisočakih. Žal je vrh objela megla malo preden smo prispeli gor in se lep čas ni razkadila, kar nas je oropalo res božanskega razgleda iz vrha. Pa nič zato … k Andražu se vsekakor še vrnemo.

Bilo je nepozabno! Hvala Ivo, Teja, Andraž za vse! <3

priprava na novo avanturo 🙂

Andraž in Bukefal nas pospremita iz Pl. Kuhinja

Buki ni ostal lačen 🙂

topla kuhinja

pogled na vrh Krna iz Planine Zaslap

..iti ali ne iti na vrh? 🙂

Ivo in Tadeja na Planini Zaslap

mala planinka

Hanikin prvi dvatisočak … KRN 🙂

Prispevek o SPP – Spletna TV

 

SLOVENSKA PLANINSKA POT 2018

Slovenska planinska pot (SPP) je prva vezna pot v Sloveniji in celo na svetu, ob Knafelčevi markaciji označena s številko 1. Poteka od Maribora do Ankarana preko Pohorja, Kamniško Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, Cerkljansko Idrijskega hribovja, Nanosa, Vremščice, Slavnika do morja. Dolga je 600 km in obsega 45.000 višincev vzponov ter prav toliko spustov. S planinsko hojo in normalnim spancem ponoči se jo da prehoditi v 28-ih dneh. Glede na dobro fizično pripravljenost v letošnjem letu, se mi je zdelo realno, da pot končam v manj kot desetih dneh. Seveda je bilo vse v veliki meri odvisno od vremena, hrane in odsotnosti poškodb. Glavna želja je bila, da tokrat sploh pridem do cilja, ne glede na dneve in čas. Pred štirimi leti sem se že podala na SPP, a sem jo po spustu s Triglava neuspešno zaključila.

moja ekipa: Ivo, Tadeja in Toni (s Hani)

1.dan: V Maribor sem se odpeljala s Tonijem in Marjanom Zupančičem v petek zvečer in prespala v šotoru blizu izhodišča. V soboto 18.8.2018 ob 6:05 sem se še v družbi Nina Fijačka, Veliborja Jovanovića, Bena Krone in Marka Kosija podala proti Mariborski koči, kjer sem odtisnila svoj drugi žig v knjižico (prvi žig na samem startu ob tabli). Občutki v začetku so bili kar intenzivni. Podajala sem se na pot, kateri ni bilo videti cilja … morje je neznansko daleč, sploh če moraš čez veliko naših prekrasnih vrhov. V prijetnem kramljanju in ob srečevanju s kar nekaj poznanih ljudi je čas mineval izredno hitro. V Slovenj Gradcu sva ostala sama z Marjanom in v zmernem tempu lepo napredovala proti Uršlji Gori, Slemenu, Smrekovcu in Loki pod Raduho. Ker sem se odlično počutila, sva prvo etapo zaključila na planini Vodol, malo pred Loko, kjer naju je lahko pričakal Toni s kombijem. Ob polnoči, po 18ih urah in dobrih 100 kilometrih sem se na hitro stuširala pod zvezdami in leže pojedla večerjo. Tudi Marjan je kar padel v šotor, saj se mi je pridružil direktno po družinskem potovanju v Turčiji in službi. Sam je SPP končal že dvakrat v rekordnem času, bil mi je izvrsten spremljevalec, le Toni mu je preveč naložil nahrbtnik, tako, da je tudi sam bil utrujen po prvi etapi. Privoščila sem si 4 ure počitka in še v temi nadaljevala na Raduho.

start v Mariboru

s Tonijem

tekaško čez Pohorje

Nino, Beno in Velibor

Sleme

2.dan: Marjan je bil z menoj do Robanovega kota, kjer me je že čakala moja zvesta podporna ekipa: Toni, Tadeja Krušec in Ivan Carin z avtodomom, moja prijatelja čebelarja iz Zagreba. Čakal me je lavor hladne vode za namakanje nog, masaža nog izpod spretnih prstov Tadeje in Iva ter topel obrok. Pričeli smo z oskrbo prvih žuljev. Marjan je odpeljal najin kombi na Jezersko, Toni pa šel z menoj na dolgo etapo čez Kamniško Savinjske Alpe. Že po par metrih sva ubrala napačno pot, preveč v desno po asfaltu v hrib. Skupen začetek slab, konec dober – imela sva se čudovito, veliko je bilo časa za pogovor, že dolgo nisva bila toliko časa sama, Toni pa je ob težkem nahrbtniku našel še veliko volje za razne štose na račun mojega slabšega apetita. Po hribih me je preganjala kača palačinkarica (v folijo zavite palačinke, sestavljene v kačo). Popoldne okrog tretje ure smo se na Okrešlju dobili s Tadejo in Ivom (prišla sta iz Logarske doline) z novo pošiljko vode in nekaj hrane ter skupaj šli do Kranjske koče na Ledinah. Sama sva ubrala pot naprej na Koroško Rinko (Križ), na vrhu pa zaradi slabih markacij in nepripravljenosti nisva vedela kako naprej. Najprej sva šla na še eno Rinko, nato šla nazaj in nekako našla pot proti Skuti. Toni mi je očital, da se izgubljava zato, ker ne dovolim, da bi poklical kakšnega domačina oz.poznavalca, da bi se nama pridružil in po tej situaciji sem mu dovolila, da vso logistiko in podporo ureja sam, brez moje vednosti. Zvečer ob deseti uri sva prespala v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Spala sem 5 ur.

Raduha

Kocbekov dom na Korošici

Koča na Loki

Skuta

kača palačinkarica 🙂

osvežitev nog, Robanov kot

 

3.dan: Še v temi, ob 4:50 sva stala na vrhu Grintavca in nadaljevala proti Kočni, Češki koči na Spodnjih Ravneh ter Jezerskemu, kjer sta naju z avtodomom in najinim kombijem čakala Tadeja in Ivo. Privoščila sem si topel tuš, namakala noge, jedla božansko zelenjavno piščančjo juho in uživala v masaži. Toni je nadaljeval z menoj še na Storžič in do Doma pod Storžičem, kjer sta me čakala bivši rekorder SPP Klemen Triler ter Karmen Klančnik Pobežin. Nekje na vzponu proti Storžiču me je na vratih ene brunarice čakalo sporočilce : Gremo Katka, Srečno! J+B+tačke, na drugi strani pa napis: rekord SPP je tvoj. Še zdaj ne vem, kdo mi je to pustil. Kdorkoli je bil, hvala, kar poneslo me je do vrha! Na Kriški gori sta se nam pridružila še Barbara in Mark, v Tržiču pa nova energija samih legend: Ajda Radinja, Luka Mihelič ter Žiga X Gombač. Sama sem bila že kar utrujena, iz Dobrče proti Roblekovemu domu se mi je neznansko vleklo. Sem bila pa v izjemni družbi in ob zgodbicah Žige X je čas hitreje mineval. Luka nas je okrog polnoči pospremil iz Begunjščice po Smokuškem plazu proti Zelenici. “Čist porno” bi se kar strinjala z Žigom. 🙂 Na Zelenici me je čakal Toni, oskrbnik pa mi pokazal pot do kopalnice, kjer sem se lahko stuširala. Zelo utrujena sem spala 4 ure. Toni me je skušal premamiti s čimveč hrane preden sem padla “v komo”, mi zmasiral noge, zjutraj pa oskrbel žulje.

Grintovec

Skuta

Storžič

Tržič

Koča na Dobrči

 

4.dan: Na Stol sta vodili dve poti, Toni je izbral tisto, ki je sprva šla v klanec proti Vrtači in se spustila in meni se je zdelo, da greva nekam daleč naokrog. To pot so mu predlagali, ampak jaz sem si v glavi ustvarila, da greva po najdaljši in najbolj zahtevni poti in padla v jok. Začela se mi je poznati utrujenosti in bila sem občutljiva, to občutljivost sem si pa predvsem ob Toniju privoščila pokazati tudi navzven. 🙂 Do Prešernove koče na Stolu sva prišla 8:20, za vogalom pred kočo pa me čakala od os popikana Nataša in Marko iz Ljutomera. Nekje sta stopila na osje gnezdo. Prelepo presenečenje, ki me je poneslo vse do Golice. Za njiju so to bile nove poti, za kar sem bila posebej zadovoljna, da jima je bila pot všeč. Vmes smo sicer reševali moj desni palec, pod katerim se je nabrala voda in je odstopil. Na srečo je Toni dan prej obiskal lekarno in kupil Hipermangan (kasneje smo uporabljali propolis) za dezinfekcijo. Spust do Rožce in do Mojstrane mi je že bil mukotrpen, a smo malo po tretji uri uspeli priti v Mojstrano do avtodoma. Ujela nas je ploha, kot že dan prej na Kamniškem sedlu. V glavi sem si ustvarila načrt, da danes grem še do Staničeve koče oz.Kredarice, nato pa zaspim. Prijatelj Franci Teraž je prišel z neobetavnimi novicami o vremenu za naslednji popoldan, tako, da sem morala pot nadaljevati čez Triglav, Razor in Prisojnik do Vršiča. Privoščila sem si tuš, namočila utrujene podplate v hladno vodo, pojedla topel obrok in se počasi pripravila za odhod v Julijce. Toni se je odpeljal domov za cele tri dni, da je bil doma s Hani. Prve štiri dni je najina princeska bila z mojo mamo, a je morala naprej v službo. Priznam, da me je na tem mestu objela strašna tesnoba. Kako neki mi bo uspelo do Vršiča, če sem že sedaj tako utrujena? Telo je na to tesnobo reagiralo, da sem nenormalno veliko jedla in pila … tako sem se vsaj fizično podkrepila, da me ni zmanjkalo. Moja ekipa je tukaj bila številčna in niso dobro komunicirali med seboj, zato sva proti Staničevi koči šla sama s Francijem Teražom, Kristi in Brane pa imela vso mojo opremo, čelko … in bila neznano kje. S Francijem sva pridobila žig v Staničevi koči in šele po poti proti Kredarici zagledala dve lučki, ki prihajata proti Kredarici. Vsa sreča, saj sem bila brez vsega, razen Winforce napitkov in gelov, ki jih je imel Franci. Od prvega do zadnjega dne so prav Winforce napitki bili moja glavna preskrba s kalorijami. Na Kredarico sva prispela ob 21:30, trdno sem zaspala za 25 minut, dokler nista prišla za nama Kristi in Brane z ogromnima težkima nahrbtnikoma. Pred polnočjo smo sami stali na vrhu Triglava – bilo je čarobno!

z Natašo

Golica, jaz, Nataša in Marko

Mojstrana

oskrba žuljev

Vrata, priprava na Julijce

Dom Valentina Staniča

nočni Triglav, s Francijem, Branetom in Kristijem

 

5.dan: Power sleep na Kredarici me je čisto obnovil. Uživala in z lahkoto sem šla na vrh, kot potem čez Plemenice do Luknje. Kristija in Braneta je oviral nahrbtnik in na Luknji sva ju s Francijem ponovno čakala, kar sem izkoristila za kratek počitek v horizontali. Vsekakor je vedno bila varnost na prvem mestu! Nekako se mi je “mudilo” do Kriških podov, kjer me je čakala odprta koča in postelja, ampak ni bilo mogoče hitro napredovati … malo sem bila jezna, ker je Toni tako zelo natovorili Kristija z mojo opremo. Hudo mi je bilo zanj, ker je nosil toliko stvari. Ob 4:35 zjutraj sva le prispela do koče in za dobri dve uri zaspala. V mislih me je preganjalo vreme, zato sem sama malo po sedmi uri zjutraj šla proti Razorju, s Kristijem se bova pa kasneje dobila na sedlu in nadaljevala skupaj proti Prisojniku. Vzela sem bidon, telefon in knjižico. Na srečo sem poznala zadnji del vzpona na Razor in sem vedela kaj pričakovati, kljub temu so se mi rahlo tresla kolena in potočila sem solzico – edini del na SPP-ju, kjer me je bilo strah. Toni je izvedel, da nam gre bolj počasi, ker je Kristi sam z menoj in ima preveč opreme, zato mi na pot iz Vršiča poslal Ivoja, ki me je čakal nekje pod vrhom Prisojnika s hrano in vodo. Kristi si je tako lahko skrajšal pot in šel direktno na Vršič. Z Ivojem sva potočila par solzic in se objemala, po žličkah me je pital s CARICO – medenim proizvodom mešanice propolisa, cvetnega prahu in meda, ki mi je v naslednjih dneh dajala energijo. Kmalu na sestopu je začelo deževati, morala sva biti zelo pazljiva po spolzkih skalah. Ob treh popoldne sva prispela na Vršič. Pričakovala me je tudi Pika, ki nas je za malo zgrešila na Prisojniku. Sledila je rutina: tuš, kosilo, masaža, spanje za dobri dve uri. Ob šestih sta prišla Matjaž Čampa in Borut Rojc, ki sta me pospremila na nočni Jalovec. Imeli smo se prelepo in razen težkega, dolgega spusta do Trente, imam vse v čudovitem spominu. Na Vršiču mi je Matjaž ponudil njegove superge, za več kot številko večje, saj sem svoje že težko obula. Vse do Ankarana sem potem hodila v njegovih supergah, naslednji dan je Helena dostavila še dva starejša para.

Kriški podi

Prisojnik

okrepčevalnica na Vršiču

z Borutom in Matjažem proti Jalovcu

Jalovec

 

6.dan: Okrog pol štirih zjutraj sem se vlegla v posteljo na ovinku v Zadnjico. Matjaž in Borut sta spala (bolj slabo) v avtu, ki ga je Tadeja prepeljala iz Vršiča v Trento. Logistika je zmeraj laufala v nulo! Zjutraj smo se Matjaž, Borut, Tadeja in jaz odpravili proti Prehodavcem in sedmerim jezerom. Borut in Tadeja sta prvič bila na sedmerih, kar mi je bilo v veliko zadovoljstvo, da smo skupaj hodili po verjetno najlepšem delu Slovenske planinske poti. Pri Koči na Triglavskih jezerih sem sicer imela veliko krizo zaradi bolečih žuljev. Ponovno me je rešil Matjaž – imel je ravno še dva Compeed obliža. Nekje proti Komni sem se prvič zamislila, kako bom ta večer iz Krna opazovala morje in da se dejansko približujem cilju, čeprav je še zmeraj neznansko daleč. V tem momentu sem izgubila tla pod nogami in ker sem imela pripasane pohodne palice na roko, se nisem mogla ujeti. Močno sem se udarila v skalo z zunanjim delom levega kolena. Padla sem v hlipajoč jok, Matjaž, ki je bil ob meni, si je pa verjetno mislil, da je to moj konec. Bolečina v kolenu je zasenčila prejšnje težave z žulji, kar naenkrat jih več ni bilo. Nekako prispemo do naslednjega žiga – do Koče pod Bogatinom ob 14:30. Na srečo si vzamemo par minut postanka, da pojemo palačinke, medtem nas punca, ki sedi zunaj vpraša, ali nas čaka en fant noter!? Nobeden ni nič vedel o tem, gremo povprašat in res se javi Andraž, ki je malo zaspal za mizo, medtem ko nas je čakal. Bil je v navezi s Tonijem, poznal sicer ni nobenega osebno, a me je prišel malo pospremit, “najverjetneje do Petrovega Brda” je rekel. Andraž je izjemno zanimiv, pozitiven fant in njegova družba me je povrnila nazaj “med žive”, pozabila sem na svojo bolečino. Pri Planinskem domu pri Krnskih jezerih nas je že čakal Ivo, ki bo šel z menoj do Krna in planine Razor, zapustili pa so me Matjaž, Borut ter Tadeja. Ivo se znajde in pri oskrbnikih dobi par kilski paket graheca kot obhladek za moje koleno. Odlično razpoloženi se podamo proti Krnu, zadnjemu dvatisočaku, kjer je Andraž priskrbel konkretno okrepčevalnico in že predhodno pustil veliko hrane in stvari. Malo po sedmi uri zvečer prispemo do koče, gospa oskrbnica me zelo prijazno oskbi, postreže odlično joto v topli kuhinji s sveže pečenim kruhom in mi postelje posteljo v prostoru, kjer spi tudi ona, saj bi v skupnih ležiščih bilo preveč glasno. Ivo mi zmasira boleče mišice in podplate, zaspimo do polnoči, razen Andraža, ki sploh ne zatisne oči.

sedmera jezera, Ledvička

ekipa, da te skipa 🙂

hlajenje kolena pri Krnskih jezerih

slovo in gasa proti Krnu

Krnsko jezero

Gomilščkovo zavetišče na Krnu

 

7.dan: Ker nisem reagirala na bujenje, sta me pustita spati še dodatne pol ure in iz koče smo krenili malo pred eno zjutraj. Sledila je dolga etapa do Planine Razor, markirana 7 ur hoje, na planini Dobrenjščica pa je na ključnem razcepu manjkala markacija in smo šli v napačno smer ter izgubili 40minut, preden smo prišli na pravo pot. Tako smo šele ob pol sedmih zjutraj prispeli do planine Razor, kjer nas je kar nekaj časa že čakal Šuligoj Igor. Ivo se je poslovil, mi trije z Andražem pa smo šli proti Voglu, Rodici in Črni prsti. Igor mi je prinesel opornico za koleno, ki mi sicer ni nič koristila. Na Črni prsti sem si nekako zasilno ovila povoj pod kolenom (potrebovala bi levinov trak). Vmes nas je na hitro prišel pozdravit Uroš Feldin. Na Rodici je bilo neverjetno veliko planik, verjetno bolj slabo obiskan hrib. Andraž je prevzel totalno oskrbo nad menoj, mi redno mešal in podajal moje napitke Winforce ter me opominjal, da moram na vsaki dve uri spiti tudi shake. Skušala sem pojesti tudi čimveč Winforce gelov z okusom lešnika, če mi pa kdaj ni šel, ga je z veseljem načel Andraž, saj mu je bil dober. Na Črni prsti sta nas Nives in Dejan pogostila s predobrimi testeninami, medtem pa se pridružil še Martin Štendler. Toni je čisto preveč skrbel zame, čeprav od daleč. Ujela nas je nevihta, čisto premočeni smo prišli do Petrovega Brda. Tukaj pa presenečenje – Drejka team. Žal je bilo vreme zelo slabo in ker je Toni sporočil, da prihaja hud naliv, naj malo počakamo, sem ta čas izkoristila za malo spanca v postelji. Ivo mi je hladil precej oteklo koleno in me zmasiral. Zaradi dežja se mi ni nič mudilo naprej in upala sem, da bo ponehal. Nadaljevali smo po treh urah mojega počitka. Vsi so me čakali, kar se mi zdi neverjetno – v tem vremenu bi človek samo pobegnil domov. 🙂 Z Andražem, Uršulo in Igorjem smo šli na Porezen, tam nas je Igor zapustil in po bližnjici šel proti domu. Nad našimi glavami pa strele, grmenje in dež. Uršula mi je kasneje priznala, da jo je bilo malo strah. Jaz sem imela toliko drugih bolečin, s podplati, žulji in kolenom, da strahu zaradi vremena sploh nisem mogla občutiti. Znočilo se je in malo smo iskali poti po tracku, večkrat seveda ubrali napačno pot. Ponoči se je težje orientirati, sploh v slabem vremenu in slabše markirani poti. Marjan Zupančič je klical Mihaelo Tušar in jo prosil, da nas pospremi od Bolnice Franja proti Idriji – na tem mestu se ji še enkrat zahvaljujem, saj bi brez nje imeli velike težave z orientacijo in iskanjem poti. Ponovno se mi je na nočni etapi pridružil Brane Mišmaš ter dva iz Žirov, ki jih je pripeljal Toni. Za Hani je v glavnem skrbela njena sestrična Miša. V tej občasno deževni, brozgasti noči nas je proti Idriji pohajkovalo sedem čudakov. 🙂

nočna proti planini Razor

Petrovo Brdo

Porezen

Ermanovec

8.dan: Malo pred polnočjo so nam na Ermanovcu pripravili dobrodošlico z županom Poljanske doline – Milanom Čadežem na čelu. Prikorakala sem v Ivojevih gojzarjih, da sem vsaj nekaj trenutkov imela suhe noge. Okrog šeste ure zjutraj smo prispeli v Idrijo, nasproti sta nam prišli Anita Gnezda Rupnik in Nina Frelih. Naši so vsi spali, zbudila sem jih in prosila, da za eno uro zaspim, saj se mi blede od utrujenosti. Tadeja je poskrbela za moje spremljevalce, skuhala kavico in pred Hoferjem so se utaborili. Vedela sem, da moram čimprej naprej, zaradi dežja, ki bo popoldan spet močnejši. Z Andražem, Nino in Anito smo nadaljevali proti Hleviški planini. Od moje podporne ekipe so dobili navodila, da mi morajo vsako uro dati žlico carice in punci sta to nalogo zelo resno vzeli – Andraž je še vedno pridno mešal napitke, žličke Carice pa so bile vsakič bolj polne. Nekje v začetnem delu poti proti Golakom so se nam priključili Jure Šuligoj s Stašo in njeno mamo. Vseskozi me je skrbelo za Andraža, z menoj je hodil vse od Bogatina, tudi sam pokasiral žulje in bil že vidno utrujen. Komaj sem ga prepričala, da je določene dele ostal v kombiju, si spočil noge, ter se vsaj malo naspal. Pred Golakom sta se Nina in Jan zamenjala. Z menoj je šel Jan in jaz v njegovih supergah, s katerimi je zmagal na Dalmaciji ultra trail-u. Preobuvala sem se namreč na vsake 2-4 ure, v suhe superge, odvisno kje smo se lahko srečali s Tonijem. Pot do Čavna mi kar nekako manjka v spominu – čutila sem strašno utrujenost in nisem več našla humorja, ki sem ga bila sposobna prejšnje dni. Do Predmeje sem se komaj privlekla, a tam so me čakali Lucija Krkoč z družino in verjetno so prav oni krivci, da sem ponovno “oživela od mrtvih”. Z menoj so šli na Sinji Vrh in Toni je sporočil ostali ekipi, da grem še danes naprej čez Javornik. Javornika si nikakor nisem želela pustiti za “zajtrk ” – vremenska napoved je bila obupna, vso noč hudi nalivi in močna burja. Tadeja se je umaknila in šla spat, kasneje mi je priznala, da me ni mogla videti, kako utrujena grem naprej, da bi ona šla samo še spat. Pridružili so se mi Ožbej Marc, Benjo Plezalec in Renato Lešnik in Aleksander. Ob devetih zvečer, kot je bila napoved, nas je zajelo močno deževje in strele, ki so na srečo bliskale horizontalno nad nami. Na Javornik sem sicer z dobrim tempom prispela s predzadnjimi atomi močmi, spust pa nimam pojma kako sem preživela – od bolečin in agonije sem imela občutek, da bom kolabirala. Vzpodbujali so me, da zdržim do Podkraja, kjer me čaka postelja. Samo še ta misel na posteljo me je držala pokonci in na Ivojeve čudežne prste, ki mi bodo z masažo razbile bolečine v spodnjem delu hrbta oz.medenici. V postelji sem ostala 9 ur. Zunaj je tako pihalo in deževalo, bili smo v skrbeh, da nam prevrže avtodom.

IDRIJA

proti Golakom

Ivo in Tadeja skrbela tudi za moje spremljevalce

…dež …

z Andražem, Anito, Juretom in Stašo

.. pot…

vso pot me spremlja 1

proti Predmeji …

oskrba žuljev

pred vzponom na Javornik

na Javorniku

 

9.dan: Nikoli mi ni zmanjkalo motivacije, da ne bi mogla do cilja, na tem mestu pa mi je zmanjkalo motivacije, da bi pot nadaljevala prej … enostavno vrh glave sem imela dežja. Zjutraj sem šele po sedmi uri pot nadaljevala z Matejo Duh in Renatom Lešnikom proti Abramu, kjer se nam je pridružil tudi Mitja Volščanšek. To je bila zadnja etapa do morja … še zadnjih 100 km do cilja! Vmes so nas prišli pozdravit Marko Tratnik, Anže Šenk s par kolegi. Še vedno nas je občasno pralo, z Nanosa pa nas skoraj odpihnilo. Nismo mogli po strmi poti, ker je preveč izpostavljena burji. V Razdrtem sta me ponovno presenetili Drejka team, pridružila se mi je Klara Bajec z Gregorjem, Ožbejem in Nenadom. Prinesli so mi novo energijo in kar poleteli smo na Vremščico. Andraž mi je zaupal zgodbo, kaj je po izobrazbi in še kaj … čeprav ga je kasneje doma popolnoma zasulo delo, je vseeno vztrajal z menoj do morja. Neverjetno! V Škocjanskih jamah se je del ekipe poslovil, pridružili sta se pa Tadeja ter Anja Klančnik. Nadaljevali smo proti Artvižam in Slavniku, zadnjemu tisočaku. Na Slavniku nas je ob 22:30 pričakal Venčeslav Japelj s slastnimi palačinkami, ki jih je pripravila oskrbnica. Morala sem sezuti superge, Tadeja je še nekaj lepila okrog žuljev, ampak se več ni dalo pomagati, od stalne mokrote v supergih so se žulji tudi malo vneli, zato so bili boleči. Pred menoj je bilo zadnjih 6 ur pred ciljem. Toni mi je sporočil, da bodo njegovi pripeljali Hani na Debeli rtič. Ni mi bila ravno všeč ura prihoda v cilj, ampak sedaj več ni bilo izbire … želela sem priti pod devet dni, kar bo ob 6:05 zjutraj, veliko prej pa ne, saj bi bilo težje za Hani, že itak jo bodo budili sredi noči. V Podgorju sem si privoščila kar malo predolgo pavzo, nato pa z Uršolo in Tonijem nadaljevala proti Senožečam, Uršula naju je kmalu zapustila. Nisem bila najboljše volje. Jezna sem bila na Tonija, ker sem videla totalno razmetan in naložen kombi in Andraž ni imel mesta niti se normalno uležt in malo zaspat. Na Socerbu nama je nasproti prišel Silvo Karo (to je bilo enkrat sredi noči) in naju pospremil proti Tinjanu. Vmes so me presenetili Helena, Borut in Matjaž, Helena se nam je pridružila na tem zadnjem delu poti proti Debelemu rtiču. Imeli smo kar dober tempo v klanec, tako da nas je Mitja Volščanšek komaj dohitel, na Socerbu je malo zadremal. Kar od nekje se je prikazal še Tešky, vseh sem bila neznansko vesela, a moja utrujenost se je z vsakim korakom samo še stopnjevala. Prvič v življenju so mi bolj odgovarjali vzponi, spusti in ravnina so me ubijali. Luštna druščina je tako korakala skupaj proti mojemu cilju. Ankarana sicer ni bilo od nikoder … vleklo se mi je neskončno. In tam, v Ankaranu, sta me ponovno čakala Marko in Nataša iz Ljutomera! Noro … kar usule so se mi solze. Neverjetno, kakšni ljudje me obkrožajo! Sredi noči so me prišli pospremit do cilja… nekateri so že prejšnje dni prišli vmes … nimam besed za to hvaležnost! In na vrhu zadnjih stopnic do zadnjega žiga na Debelem rtiču me je čakala moja mala princeska … po poplavi solz, sva skupaj odtisnili zadnji žig moje neskončno dolge poti.

proti Abramu

iz Razdrtega

Škocjanske jame

Artviže

z Anjo Klančnik

Slavnik

Ankaran

cartanje z mojo punčko <3

zadnji žig v knjižici

zadnji žig – Debeli rtič

SKUPINSKA SLIKA z mojimi spremljevalci

V cilj sem prišla s časom 8 dni 23 ur in 36 minut, kar je nov ženski rekord Slovenske planinske poti in sem ena izmed treh žensk, ki je pot premagalo v manj kot 14ih dneh (kar se nenako smatra, da jo pretečeš in ne v celoti prehodiš). Doslej sta jo v tako kratkem času zmogli le Ruth Podgornik Reš in Anja Klančnik.

Še enkrat bi se rada zahvalila mojim trem sončkom, ki so brezhibno skrbeli za mojo varnost, oskrbo in preskrbo – Toni, Tadeja in Ivo! Velika zahvala moji mamici, ki mi zmeraj nesebično pomaga pri varstvu moje male Hani! Hvala vsem mojim dragim spremljevalcem (naštela sem vas 55!), ki ste bili z menoj na dnevnih etapah, nekateri tudi dlje časa. Hvala vsem, ki ste me preko sporočil in FB spremljali in mi pošiljali pozitivne misli! Hvala Comett-u za finančno podporo projektu, hvala atiju, Majdi in Marinu prav tako za finančno podporo ter kupcem moje majice za prispevek. Brez vaše pomoči, bi šlo veliko težje! Hvala! <3

Intervju v nočnem programu Slovenija 1- SLOVENSKA PLANINSKA POT

Prve dni po prihodu v cilj Slovenske planinske poti (SPP) sem bila zelo utrujena, ampak z vsakim dnem je počutje boljše. Počasi zbiram fotografije in izkušnjo sestavljam v celoto. V naslednjih dneh bom na tem blogu pripravila daljši zapis mojega popotovanja od Maribora do Debelega rtiča.

Danes ob polnoči sva se z Alešem Ogrinom v nočnem programu radia Slovenija 1 pogovarjala o mojem podvigu – dostopno na tej povezavi.

Preko spletne trgovine tektonik.si še vedno lahko naročite športne majice v podporo mojega projekta:

 

Katka na Slovenski planinski poti

Katka je starartala v Mariboru 18.8.2018 ob 6.05

Prvi dan je je uspela preteči 102 km. Za nekaj ur je zaspala na planini Vodol, malo pred Raduho.

Drugi dan je že premagala večino Kamniško Savinjskih Alp in si nekaj kratkih uric spanja privoščila v koči na Kokrškem sedlu.

Še v temi je opravilala vzpon na Grintavec, tako da je prve sončne žarke dočakala na Jezerski Kočni. Sledil je spust na Jezersko in nato vzpon na Storžič in Kriško goro pa naslednji spust do Tržiča. Do polnoči ji je uspelo priti še preko Dobrče in Begunjščice do Zelenice.

Po štirih urah spanca je bila že na poti naprej proti Stolu in Begunjščici. Po spustu v Mojstrano je sicer načrtovala nekaj urni počitek, vendar se je zaradi slabe vremenske napovedi v prihajajočih dneh samo na hitro osvežila in okrepčala in šla naprej noči naproti. Na Triglav se je v družbi treh spremljevalcev povzpela nekaj minut pred polnočjo. Do jutranje zore je uspela preko Plemenic in Bovškega Gamsovca priti na Kriške pode.

Malo je zadremala in že nadaljevala preko Razorja in nato po plezalni poti skozi Zadnje okno na Prisojnik. Na Vršiču si je zopet privoščila samo ‘power sleep’, saj vremenska napoved za naslednji dan spet ni bila najugodnejša. Tudi Jalovec osvojila ponoči.

Šesti dan je pričela z nekaj urnim spancem  v Trenti. Po vzponu na Prehodavce je nadaljevala mimo Sedmerih do Krnskega jezera. Na Krnu si je končno privoščila malo več spanca, dobrih 5 ur.

Danes ob 14.30 je prispela na Petrovo Brdo. Od tu naprej proti morju jo čakajo malo nižji hribi, vendar pa vremenska napoved ni najbolj ugodna. Že na spustu s Črne prsti jo je ujela prva nevihta.

Na poti jo spremljajo številni prijatelji in znanci. Poleg njih pa je spoznala tudi veliko novih ljudi, prijateljev gora in stezic, ki so se pridružili bodisi napovedano ali nenapovedano.

Vsi ste vabljen, da se ji pridružite  vsaj na delčku nejene dolge poti!

Težko je za daleč naprej napovedati njen napredek. Jutri dopoldan bo že nekje v bližini Idrije

Z nakupom športne majice v spletni trgovini www.tektonik.si  lahko podprete njen projekt SPP 2018.

 

avtor: Toni Vencelj

 

Page 1 of 1512345»10...Last »

Categories