6 ur Kališča, 2013

V četrtek slučajno naletim na dogodke čez vikend in med pestro paleto krajših tekov me zamami 6 ur Kališča. Začnem poizvedovati glede prevoza. Hitro se dogovorimo: Polona, Nataša in Irena, pred pol šesto zjutraj je odhod! Polona nam da koristne napotke, saj je že stari maček na Kališču. Informacija “kake hlače za tazadnjo, ki jih ni zelo škoda, ker znamo tudi malo po riti it dol” mi šele kasneje postane smiselna. V soboto dopoldan bomo osvajali Kališče, zvečer praznovanje Bojaninega rojstnega dne, v nedeljo pa pižama party all day..ne premaknem se iz bajte, morem nadoknaditi prekratke ure spanca. Nataše in Irene prej še nisem osebno poznala, takoj se ujamemo, krasne punce, pozitivna energija! Celo pot rahlo dežuje, vreme nas sicer ne ovira, ampak bi si pa res vsi že želeli, da se končajo te zimske in deževne razmere in da posije sonček. Kmalu prispemo na start – nad vasjo Mače, zgodnje smo, ampak nič zato, itak nasedemo v blatu, pa ne edine in je treba reševat problem parkiranja. Doživim najlepše presenečenje dneva – znan, vedno nasmejan obraz iz Tektonik ultra 124 – Uršula! Velikokrat sem mislila nanjo, pa smo izgubili vse stike, zdaj se pa tukaj najdemo. 🙂 Štartala sem z željo, da dosežem štiri vzpone, nisem pa vedela, koliko so realni, saj je pot zelo zahtevna – dobrih 800 višincev na en vzpon na Kališče, še nikoli nisem naenkrat prehodla/pretekla 3000 višincev. Imam 6 ur časa, da realiziram svoj cilj. Prvi vzpon zelo hitro mine, potrebujem 55 minut, spogledujem se z bližnjicami, ki so hitrejše, a toliko bolj strme. Spustim se po isti poti, s tem da grem po eni drugi direkti navzdol in sem za trenutek v dvomu ali grem prav, sledi so bile, megla full, nikjer nobenga. Tečem, tečem, snega je ogromno, prava zima še, ne pomnijo takih razmer v tem času. Naposled le prečkam markirano pot in začnem srečevati ljudi. Vem, da sem na pravi poti. Drugi vzpon ni bil nič posebnega, čas izkoristim za pripravo šejka, saj že čutim lakoto. Spet se hočem spustit po isti poti nazaj, pa me ogovorijo eni gospodje, zakaj ne grem po oni poti odzadaj, da je full hitrejša. Hm, ne poznam druge poti. Pospremi me do žičnice in mi prijazno pokaže pot. Spustim se, full je strmo, drsi, težko tečem, kar padam. 🙂 Vidim lepo gladko pot, ob robu shojeno … le od kje taka lepa bob steza? Padem spet na rit in po tej stezi me odnese dol, nakar pokapiram, da se folk po riti dol spušča in zakaj nam je Polona priporočala oblazinjene hlače, ki jih ni škoda, za po riti dol se pelat. 🙂 In akcija, kar vriskala sem od veselja, ko me je neslo par sto metrov nižje v dolino. Res sem pridobila najmanj 5 minut, saj sem prehitela Barbaro, ki je pred tem bila druga. Srečam jo na poti tretjega vzpona, pred tem sem bila pa še za njo. Pred seboj zagledam Manjo, ki je ves čas vodila. Do kontrolne točke divjih zajcev sem ji tik za petami, nato se mi pa ne ljubi več ukvarjat z mislijo, da bi jo mogoče pa lahko prehitela. Razmišljam o hedonizmu. Ko se enkrat “grebeš” za rezultat, ni več tapravega užitka. Namesto da opazuješ okolico in uživaš v naravi, v miru, se ti v mislih nenehno obračajo številke in kalkulacije okrog rezultata. Ne rabim tega, prišla sem uživat in se imet fajn. Tretji vzpon me je uničil, bil mi je najtežji. Pripravim si še en šejk, divji zajci že vedo, da rabim samo vodo v bidon, nič drugega. 🙂 Upam, da pridobim nazaj energijo. Sledi tretji spust, zadnji, po tazadnji…že v začetnem delu nasedem na eno skalo, edino, ki kuka izpod snežne podlage. Full zaboli, padec direkt na trtico, zato spuščanje ni več tako zabavno, nič več ne vriskam od veselja, samo še čakam, da pridem v dolino. Ta je bil res adrenalinski, full sem hitra, komaj se ustavljam na vsake par metrov, da me ne zabriše kam v drevo ali izven steze. Tukaj naredim še eno napako – ne grem po desni poti do spodnje kontrolne točke, ampak po levi, daljši in blatni cesti naokrog. Pa se sploh ne obremenjujem, vesela sem, da je pred menoj zadnji vzpon. Cel vzpon hodiva skupaj z Šumadincem. Celo pot se pogovarjava, kar me reši, da moje misli niso temne, v smislu, kako se mi več ne da. Itak oba veliko jamrava in čeprav se vzpon neznansko vleče, na koncu vseeno zelo hitro mine. Ko zagledam tablo za Kališče 5 minut, potem vem, da še par sicer zelo strmih metrov, a cilj je na dosegu. Dom na Kališču je odet v meglo. Zelo sem happy, da pridem do cilja, da se lahko preoblečem v topla, suha oblačila in navsezadnje sem vesela, da mi je uspelo obdržati drugo mesto. Sledil je topel obrok, laško in pa razglasitev rezultatov. Marjan Zupančič, ne vem kaj naj mu drugega rečem, kot norc 🙂 je dosegel rekord proge – 6 vzponov v 5ur 19 min. In to glede na razmere, kakršne smo imeli. Bravo bravo! Drugo mesto je osvojil Hrastavec Ivan, 5 vzponov v času 4 ure 52 min. Tretje mesto Miha Kosec, 5 vzponov v času 5 ur 14 min. V ženski kategoriji je prva bila Manja Frece s časom 5 ur 5 min, ki je rekorden v ženski kategoriji, drugo mesto sem dosegla s časom 5 ur 14 minut in treje mesto je osvojila Zupančič Barbara s časom 5 ur 28 min. Vse ženske smo opravile 4 vzpone, kar pomeni dobrih 3000 višincev in cca. 16, 5 km. Treba je bilo nazaj v dolino do avta, narediti še en spust, po dveh pirih je bilo to nadvse zabavno. 🙂 Nataša je imela full težav zaradi neprimerne obutve, shojena pot, moker sneg, strmina, drselo je nenormalno. Ampak počasi se daleč pride. Pa še Divji zajci so naju zabavali. 🙂
Pred dvema tednoma sem šla na Škofjeloški treking, prejšnji teden na Istra Trek, Barban, pa me noben ni tako zdelal kot včerajšnje Kališče. Že uporaba palic, ki jih sicer nisem vajena in jih praktično nikoli ne uporabljam so naredile svoje, konkretno čutim roke danes. Trtica še kar boli od nespametnega padca na tazadnjo. Bojanina žurka je uspela. Smeha ni manjkalo, sploh ko smo začeli igrati Activity – ženske vs. moški. 🙂 Res huda igra, zadnjo rundo sem izpustila, saj me je zaspanost onesposobila. Ob dveh zjutraj sem ugasnila. Bil je dolg in naporen dan. Čestitke vsem frikom, ki so se poganjali na Kališče, namesto da bi bili doma na toplem (itak nas prav nič ni zeblo) ter vse pohvale organizatorjem! Čudovit dogodek, na katerega se bomo še vračali! Tako kot je rekla Urša: “To je tak dogodek, kjer se lahko samo smeješ, ni prostora za slabo voljo!”
Slike sem ukradla na Kališče.com:
kontrolna točka na štartu

Planinski Dom  na Kališču, cilj

že nam kuhajo hrano 🙂
kontrolna točka: Divji zajci
komisija 🙂
zmagovalci absolutno
zmagovalke absolutno

Brooks Istra Trek, Barban 2013

V soboto zjutraj sva se odpravila proti Barbanu, kjer se je odvijal letošnji že tretji treking Alpe Adria Trekking Cup, na katerega sva se v navalu evforije prijavila po uspešno zaključenem Škofjeloškem trekingu, teden prej. Brez oklevanja spet na ultra kategorijo, cca 45 km. Čez teden sem dvakrat tekla na tekaški stezi, tako pogledala dva dobra filma, saj drugače ni časa za filme. Zvečer še enkrat 2 uri, drugič 3 ure spininga, konec tedna pa sem se počutila precej utrujeno, da sploh ne omenim neprespanih noči in stresne službe. Po treh urah spanca naju je zbudila budilka, skuhala sva kavo za na pot in že se je mudilo proti morju, na štartni prostor. 
Štart je bil zame spet čista zmeda, čisto nepripravljena, sploh nisem vedela, da smo že začeli, imela sem štartno številko 4 in naenkrat slišim: “Katja, ti si naslednja, za Tadejo! ” Vidim Tadejo, ki že teče, omg, čez 15 sekund pa sem na vrsti jaz. Že v začetku skoraj zgrešim smer, kar me čisto iztiri. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila terena, da tečemo po bodečih brezpotjih, vse ožjem žbunju, nadenem si rokavice, saj sem takoj cela popraskana. To je moja druga treking izkušnja in hitro mi je postalo jasno, da bo full težje kot v Škofji Loki. Vsakič se česa naučim, naslednjič bom bolje pripravljena. To sicer zmeraj rečem, pa zmeraj pride do kakšnih novih nevšečnosti. 🙂 Tovrstni teki, orientacijski, so me čisto fascinirali, vsebolj se oddaljujem od teka po asfaltu, a potrebujem še veliko znanja in izkušenj, da bom sigurna vase in se orientacijsko bolje znašla. Kasneje gazimo po blatu, vodi, nekateri padajo na rit… noro dobra dogodivščina, tudi nenehne mokrote v supergah se navadim. Na Istra Treku sva naredila kar nekaj nepotrebnih kiksov, pa tudi par zelo dobrih potez. Pred kontrolno točko 8 sva že mislila, da sva totalno zabluzila v gozdu, a naposled le zavijeva na glavno cesto, na srečo že v vas Bašić. Toni po telefonu ureja službene stvari, jaz tečem počasi naprej. Iz Jurićevega Kala do KT8 doživiva presenečenje – sploh nama ne gre slabo, mimo naju gredo vse moje glavne konkurentke, do kontrolne točke pa imava samo še kakšen kilometer – to pomeni, da sva zelo blizu ostalih, da nisva toliko zaostala kot sva mislila. Upanje se vrne, sploh pa moč v noge, paše mi tečt po ravnem in v dolino. Vrneva se po isti poti in na poti do KT 10 že prehitiva vse tri punce, ki so pred menoj. Ta del poti nama gre zelo dobro, saj je čisto tekaški. Problem se pojavi pri KT14 in nato KT15, obe nama vzameta precej minut, preden ju najdeva in tukaj me spet vse prehitijo nazaj. Zadeva postane zelo zabavna. Jaz, Marija in Meta se izmenjujemo in se prehitevamo. Zadnji vzpon, dobrih 200 metrov višinske, midva pospešiva, hodim hitro kot lahko in pridobiva dve minuti prednosti (Tonijevi strokovni izračuni :)). Ampak tokrat sreča ni na najini strani, saj zgrešiva zadnjo kontrolno točko (17) v vasi Puntera, pretečeva cel krog okrog vasi in tako zgubiva vso prednost, ki sva jo pridobila. Marija in Božo ravno zapuščata KT, ko midva šele prideva do nje. Zdaj bijemo dvoboj, Meto izgubimo, mi pa na polno naprej. 🙂 Pri teku sva hitrejša, a je prekratka pot do cilja, da bi še lahko pridobila nazaj izgubljeno minuto. Samo še kilometer naju loči do mrzlega pira. Malo si očitam za napake na poti, sploh za zadnjo KT, saj je na koncu šlo samo za dobro minutko zaostanka, ki jo je imela Marija v prednosti zaradi kasnejšega štarta. Za Istra Trek sva potrebovala 52 km, 7 ur 38 minut in okrog 1600 višincev, kar mi je prineslo 2. mesto v ženski kategoriji ter 14. mesto absolutno. Hitro jo popihava v kombi, na polno zakuriva, preoblečeva totalno mokre in z blatom prepojene cunje, odpreva še en pir in se relaksirava od precej napornega dneva, sploh ker nama primanjkuje spanca. Zgleda, da mine precej časa, saj me pridejo iskat do avta naj pridem na podelitev, saj me čakajo že 20 minut. Jej, jej, jej, zmeraj ista pesem zaradi zelenih bidonov. 🙂 Nazaj gledano, nama spet tako hitro mine tek, pa čeprav sva “oddelala” skoraj cel šiht. Bolj zadovoljna in predvsem srečna kot sem ta trenutek, ne morem biti. Spoznala sem človeka, kakšnega sem si lahko zamišljala le v najlepših sanjah. Sedaj živim te sanje. <3 
Večer zaključiva v Flirt Baru, pri sponzorju. 🙂 Super dan, večer in ves dogodek. Pohvale in čestitke organizatorjem ter bravo bravo vsem tekačem, da smo kljub slabemu vremenu, megli, dežju, vztrajali do konca in v cilj prišli z nasmeškom!! Se vidimo 4. 5. na Grobnik trekkingu!
Istra Trek 2013
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/ 
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
pred startom
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/

kontrolna točka
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/

Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/, zmagovalke ultra kategorije

Slovenska treking liga – Škofjeloški treking 2013

Na Križni Gori blizu Škofje Loke se je v soboto 23.3. pričel letošnji prvi treking Slovenske treking lige. Že jutro je bilo za naju orientacijsko pestro. Kakšne 4 km sva se odpeljala predaleč, med zavzetim pogovorom sva spregledala tablo za Podlubnik oz. Križno Goro. Postane nama čudno predaleč in zavijeva ob potoku desno, čimprej je mogoče. Voziva v klanec, dokler ne prideva do žage, kjer se cesta konča..juhej 🙂 Tonijev raziskovalni duh nama popestri vožnjo še po nekih stranskih, makedamskih poteh, preden prideva do prave ceste in kmalu zagledava Gostilno pri Boštjanu, že naju usmerjajo kje naj parkirava. To je to! Pa še med prvimi sva prišla. 🙂 Smeha ne manjka, kar razbremeni mojo “živčnost”, saj to je bila moja prva treking izkušnja, nisem vedela kaj pričakovati.  Že dobra dva meseca, odkar sem staknila poškodbo, nisem tekla takšne razdalje, sploh pa nimam od takrat nobenih višinskih kilometrov, kar je bil še dodaten razlog, da sem bila zjutraj že pred budilko budna kot sova. Kmalu smo štartali, midva pa niti karte nisva utegnila naštudirati pa tudi predstavitev trase preslišiva, zamudiva. In že akcija!! Na razpolago so bile tri kategorije: aktivna – cca. 10 km, pohodniška – cca. 20 km in ultra – cca. 40 km (in cca. 2000 višincev), za katero sva se brez pomisleka odločila s Tonijem. Dobimo vsak svojo karto s 15.-imi kontrolnimi točkami, do katerih moramo priti. Skupno se nas je trekinga udeležilo nekaj več kot 200 tekmovalcev. Začetni del je bil orientacijsko bolj zahteven, sama bi se težko znašla, saj sem bila čisto nepripravljena. Šele po drugi kontrolni točki sem bolj začela gledati na karto in se ukvarjati z orientacijo. Pot je potekala nekako tako: Križna Gora, Lavtarski vrh, Ševlje, Topolje, Selca, Kališe – Sv.Križ, Sv. Mohor (949 m.n.m.), Špičasti hrib, Kovk, Moškrin, Križna Gora. Okrog dveh ur teka mi začne zmanjkovati moči, začnem se spraševati kje je še sedma, osma ura, ki je nekako optimalno predvidena za cilj. Um se obremenjuje še z mislijo, da sva počasna, čeprav se obenem zavedam, da Toni jemlje tek samo kot dober trening v okviru priprav na Marathon des Sables (še slaba dva tedna do štarta) in ne kot tekmovanje. Od vasi Ševlje zagrizemo v klanec, hojo izkoristim za vnos potrebnih kalorij. Naslednje minute so še težke, a na sedmi kontrolni točki oživim. Ne vem kaj me je bolj predramilo, sporočilo, da nama pravzaprav ne gre slabo, da sem prva med ženskami, ali mrzla Coca Cola, ki je bila božanska osvežitev, kot darilo iz nebes. 🙂 Sploh od Sv. Mohorja, ki je naša najvišja višinska točka, tečeva, kot da lebdiva po zraku. Pogovarjava se, oba polna evforije, a se v istem trenutku zavedam, da me je ta občutek že velikokrat zavedel in da se moram nazaj prizemljit. In res v navalu te evforije prvič za hip izgubiva orientacijo. Treba je najti 11. KT- Kovk, midva pa tečeva mimo. In panika!! “Kje sva, predaleč sva?!?” Skušava se skulirati in najti pravo pot. Zagizeva v klanec, direktno med vejami in drevesi. Klanci me počasi načenjajo, hoja je vse bolj počasna, čutim težke stegenske mišice, a grizem, grizem.. Toni teče naprej in kmalu slišim vzklike veselja, da je našel kontrolno točko, ki sva jo kmalu zgrešila. Na vrh za nama pride tudi Miha, ki ga kasneje v gostišču spoznava in mi poda koristne informacije glede Adventure Race-a. Ponudi se, da naju slika. Toni že cel dan samo mene slika (ima veliko rezerv in časa, medtem ko se jaz matram :)), končno prideva do skupne slikce. Na 12. KT spet dobiva podatek, da sem prva od žensk, zato nadaljna energija gre predvsem v ohranitev tega rezultata. Pred nami pa je še en klanec. Zadnji del je precej tricky, a se odločimo iti po cesti do cerkve, ki jo gledamo v daljavi, nekateri grejo že prej desno po gozdu direktno. Kasneje se izkaže, da je naša odločitev bila odlična, saj je KT še v gozdu, mi smo šli direktno mimo. Pred nama je še zadnjih 1,5 km. Tik pred ciljem odpreva pir, Toni ju ves čas nosi v nahrbtniku, težkem 8 kg. Tonija sprašujejo kje se je obiral tako dolgo. 🙂 V cilj sva prišla s časom 5 ur in 46 minut. Ampak se ne sekirava za to, imela sva se odlično. Nisva bila na tekmi, ampak na enem prekrasnem tekaškem doživetju, ki nama je obema minil neizmerno hitro. Uspelo mi je obdržati rezultat vse do konca in za nagrado sem dobila tekaške superge Brooks Cascadia, prav tiste, ki sem jih gledala pred startom. Super darilo, sem jih že sprobala, sicer na tekaški stezi in so se super obnesle. Preoblečeva se, sledi razglasitev rezultatov in podelitev nagrad, skoraj jih zamudim, saj se mudiva za šankom 🙂 Čaka nas še odlična hrana – gobova juha z ajdovimi žganci, zame pa odličen golaž, malo poklepetamo in se poslovimo. Odlična organizacija, krasen dogodek. Nedvomno se vidimo še na kakšnem trekingu! <3
kontrolne točke

hop…čez potok
Sv.Mohor
še zadnji kilometer do cilja
v cilju…zaslušen pir, itak! 🙂
razglasitev rezultatov

Tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik-Reš

Po četrtkovem precej napornem dežurstvo (29 ur v UKC-ju) sem se čisto slučajno dogovorila z Borisom, da greva na večerni tek okrog Bleda, ob petih popoldan je bil start 48 urnega dogodka okrog Blejskega jezera, posvečen naši vzornici Ruth. Zaradi poškodbe, ki kar ne izzveni, nisem imela kakšnih tekaških planov, razen da odtečem krog ali dva za Ruth ter pozdravim svoje prijatelje. En krog okrog jezera je dolg skoraj 6 km. Kristi nas je vsake toliko opozarjal naj malo ustavimo konje, da smo prehitri, pred njim je bilj cilj namreč še neskončno daleč – dokler ne pade dol. 🙂 Bila sem res vesela in zadovoljna, saj že skoraj dva meseca nisem toliko tekla in šlo mi je super, brez bolečin. Dobro da je Boris po petih krogih rekel, da ima dovolj, saj je nameraval naslednji dan odteči še maraton, in sva se ustavila, počasi poslovila, ostali pa naprej v vedno bolj mrzlo, mirno noč. 
Never give up-ovci smo “naročili” suh, krasen vikend ter s skupnimi močmi izpeljali uspešen, nepozaben dogodek. Zbirala so se sredstva za študij Pie Podgornik, deklico Zaro s cerebralno paralizo ter nekaj sredstev je bilo zbranih za Tačke pomagačke. V soboto mi je bilo kar hudo, ko sem gledala slikice na FB in me ni bilo zraven. Najbrž sva se zato s Tonijem odločila nedeljo izkoristiti na Bledu in ne na morju – bliža se čas, ko bom spihala prah iz kolesa, juhuuu. 🙂 Sicer sva se zelo pozno odpravila od doma, a je bilo še vseeno dovolj časa za 6 fantastičnih krogov. Vsak krog sva imela manjši postanek, okrepčilo in rekla par besed z našimi tekaškimi prijatelji. Dan je bil krasen, sončen in poln sprehajalcev, tako da smo malo cikcakali in tekli po cesti. Ni bilo moteče, saj je vzdušje bilo res enkratno.
Čestitke Never give up ekipi, vsem tekačem in pohodnikom (bilo nas je čez 700), ki so pripomogli k uspešnemu športno – humanitarnemu vikendu na Bledu. Se vidimo spet prihodnje leto!
Never Give Up team, Foto: NGU

Sončni vzhod na Peci

Na pohod na Peco smo se podali na pobudo ter povabilo Kristija in Robija: tradicionalni, letos že 25.-i Zimski Matjažev pohod na Peco (2126 m) sta izkoristila še za praznovanje rojstnega dne, ki ju imata oba v bližnji prihodnosti. Pohod se je uradno začel 16.2. med 7-8 uro zjutraj, naša slavljenca pa sta za nas, posebne goste, priredila program malo drugače. 🙂 Zaradi organiziranega pohoda je bil odprt Dom na Peci (1665 m), kar smo izkoristili za postanke na toplem. V petek smo se ob 18-ih dobili: Kristi, Miha, Boris, Pero, Natalija, Mateja, Robi in jaz ter Darinka malo kasneje. V Mežici je potekal drugi Koroški outdoor film festival (KOFF). Predvajanih je bilo 7 kratkih filmov s prikazi ekstremnih športnih podvigov na različnih koncih sveta v kolesarstvu, alpinizmu, turni smuki in drugih ekstremnih situacijah. Turna smuka me je najbolj fascinirala – kakšni kadri in lepote narave na snegu! Prejšnji vikend sem tri dni preživela v Kranjski Gori in se učila smučati, čisto me je prevzelo, seveda pa je potrebno še ogroooomno vaje in ur, sploh za turno smučanje, ki me mika enkrat v prihodnosti. Zadnja dva filma sem že malo kinkala, saj sem v zadnjih treh dneh skupaj spala zgolj 11 ur in sem s težavo ostajala zbrana, budna in prisebna. 🙂 Malo me je skrbelo kako bom preživela še celo noč in dopoldan, nisem bila fizično utrujena, zaspana pa neopisljivo. Brez zelenih bidonov ni šlo tudi v kulturni dvorani, po končanih filmih pa nas še odlično postrežejo s kanapejčki, potico, prigrizki, penino, sokom…ni da ni, dogodek odlično organiziran in izpeljan, bravo! Kar precej se zadržimo, oblečemo se kar v prostorih prireditve, na toplem..še dovolj nas bo zeblo danes. Ob enih ponoči štartamo naš pohod s ciljem priti na vrh na sončni vzhod iz Mitneka, prizorišča vsakoletnih Gradov Kralja Matjaža. Po zgolj par korakih ceste že zagazimo v sneg, v nedotaknjeno belino, čeprav so nam rekli, da bi naj bila pot shojena. Ni je bilo, naši fantje so se malo menjavali, da so puncam utirali pot. 😉 Sama sem se počutila tako zaspana, da so se mi kar med hojo zapirale oči, čutila sem, da komaj dohajam klapo, precej zadihana, stegenske mišice so bile težke (mogoče še od triurnega spininga v sredo) in se skoz slačila in oblačila, preden sem našla pravo kombinacijo, saj je bilo enkrat full vroče, drugič me je zeblo. Po dobrih dveh urah hoje pridemo v kočo. Pojem sendvič, popijem odličen čaj in se zabubim v spalko (drugim je najbrž žal, da je niso vzeli s seboj :)), oči več ne zdržijo odprte, zaspim skoraj takoj, dokler me čez dobro uro ne prebudi šunder – pridruži se nam Drago, naš 10-i član odprave. Prišel je iz Ljubljane, direktno iz nočne službe in nas dohitel v koči. Vsaka mu čast, da se je odločil priti sam, pa praktično prvič je v teh krajih, sploh ponoči. Skupaj smo nadaljevali do vrha. Spet mraz, spet zaspana meglica v glavi, nestabilni koraki, noge so še zmeraj težke. Celo pot precej piha. Sem bolj tiho, poslušam Perojeve prigode in zgodbice iz turnih smuk. Pero se redkeje pridruži našim trail-om, zato takrat ko je z nami, smo toliko bolj veseli. Šele na vrhu se zbistrim, misli spet postanejo jasne, veter me popolnoma zbudi. Začnem čebljati in se navduševati.. ni mi za it nazaj v kočo – na vrhu smo namreč že ob šestih, prehitro smo hodili, do sončnega vzhoda je še ena ura, piha pa kot pri norcih, zelo nas zazebe na mestu. Odločimo se za kratek spust v smeri avstrijske meje in nato nazaj do vrha, da ujamemo vzhod. Samo pri miru ne smemo stati, res je mrzlo zaradi vetra. Ne najdemo prave smeri, zabluzimo, slaba vidljivost, vse večja megla, zato se družba odloči, da gremo nazaj proti koči in pozabimo na sončni vzhod. Meni je kar malo žal, tudi zaradi razgleda, ki ga ni. 🙁 Zadnji ostanemo Pero, Kristi in jaz, v sekundi dvajset smo zmenjeni, da ostanemo tukaj nekje okrog in se vzpnemo še enkrat na vrh. Zajela nas je še večja megla, jasno nam je, da najbrž ne bomo deležni sončka, a vseeno – mi upamo do zadnjega. :)) Imamo se fantastično, ne rabimo sončka, sončki smo mi vsi, pogovarjamo se o Adventure race Slovenija, ki bi bil naš letošnji največji plan in cilj, samo vsak svojo poškodbo moramo do konca sanirati in pridno trenirati, ekipa je pa sformirana. Na poti navzdol začnemo srečevati ljudi, ki se vzpenjajo v sklopu tradicionalnega pohoda, a mi smo bili prvi, jim naredili gaz. 😉 Odpre se razgled, meni se kar trga od lepot, veselja in od snega po katerem drsimo v dolino oz.proti koči. Snega je full…včasih se ugreznem za več kot meter. Ustavimo se v koči, spijemo kavico, vnesemo par kalorij ter gasa naprej proti dolini. Pri avtu še ena kava, kar težko se spet poslovimo, druščina ena A!! 🙂
Dogodek bo za nas postal tradicija, ni dvoma, bilo je fantastično in nepozabno! <3
nočne slikce by: Kristi

on the top of Koroška, drugič, v okrnjeni zasedbi 🙂

brrrr…še nahrbtnik je zazeblo 🙂
spustimo se pod meglo..razgled na Raduho desno

Peca.. tukaj gor smo bli 🙂

Sončni zahod na Viševniku

Leto se je šele dobro začelo, a štartali smo zelo pestro! 🙂 Po prekrasnem vikendu v Ivančni Gorici, ko smo tekli okrog občine (Tektonik zimski 3-dnevni tek ultra 124), so se pojavile že stare težave s pokostnico ter novonastala bolečina v gležnju, ki še kar ni izzvenela. Prisiljena sem malo več počivati. Občasno gremo v Tektonik na dve ali tri ure spininga, da se dodobra našvicam na kolesu, doma naredim par jogijskih vaj in sklecov, to je pa tudi vse, saj sem vmes staknila še virozo in cel prejšnji teden bolj ali manj preživela v horizontali. Ampak stvari gredo na bolje, čez vikend sem si zaželela na easy v kakšen hrib, da nafilam svoje precej izpraznjene baterije. Samooskrbovalni vikend, totalno! 🙂 Po zapletu okoliščin sva v hribe štartala ob enih popoldan. Brez jasnega cilja. Toni zavrti par številk, dobiva par priporočil kam je še varno glede na vremenske razmere in čas, ki ga imava. Naposled se nekje na gorenjski avtocesti odločiva za Viševnik (2050 m) iz Rudnega polja, Pokljuka. Je kratek vzpon, varen, razgleden, pa še tekaške proge so blizu. Od smučišča naprej je bilo ljudi za preštet na prste ene roke, ob tej uri so se vsi vračali v dolino, pa še to večinoma s smučkami … ah, kakšna škoda, da ne smučam. Idiličen pohod v snegu, dolg približno uro in pol do vrha. Malo čutim tako gleženj, kot pokostnico, a nič hujšega. Pot je shojena in ne drsi pretirano, zato ne potrebujeva derez. Na vrhu odpreva pir, se okrepčiva z medenjaki, nafutrava še kavke in kmalu greva nazaj, saj je na mestu čutiti precejšnji mraz. Prekrasni panoramski razgledi v barvah zahajajočega sonca in enkratno vzdušje, pa me sploh ne zebe. 🙂 Pot po ravnini čez gozd nazaj do Rudnega polja izkoristiva za učenje nordijske hoje. Pri avtu se preobujeva, vzameva tekaške smuči in gasa čez cesto na progo, na nočni tek na smučeh. Takoj izgubim vso voljo, saj mi resnično ne gre. Imam pa krasnega inštrukturja, ki se ne da mojim izpadom, samo razlaga mi in me vzpodbuja. 🙂 Po določenem času dobim nazaj feeling in upanje, da mi manjka samo malo treninga in kilometrov, da bom osvojila drsalno tehniko. 
Čudovit vikend je za menoj! Lakoto in žejo pogasiva v lokalu bivšega olimpijca, veslača Janija Klemenčiča na Bledu – Chilli bar. Jutri me čaka že tretje dežurstvo letos, a s tako lepimi spomini je lažje delat … 🙂

TEKTONIK zimski 3-dnevni tek ULTRA 124

1. dan, petek 4.1.2013: vas Krka čez Polževo na Peščenik, Ivančna Gorica. 22, 5 km in 450 višincev.

Zjutraj dobim sporočilo od sodelavke Nine, da ji ni zvonila budilka in da je ne bo v službo, kar je pomenilo, da najbrž ne bom mogla prej iz službe, kot sem nameravala. Še dobro, da sem vse spakirala prejšnji večer in da Kristi zmeraj zamuja. 🙂 Ekspresno sem uredila vse stvari, stlačila nekam še 15 minut, da mi je Vojko naredil ultrazvok (stokrat hvala Vojkotu in Metki, ki krpata moje poškodbe in bolečine!), saj me je cel teden bolel gleženj in kljub vsemu sem lahko šla prej domov. Bolečina v gležnju je še najbrž posledica prejšnjega vikenda, ko sem v treh zaporednih dneh pretekla 75 km. Malo sem bila v skrbeh kako bom speljala tridnevni etapni tek sedmih občin okrog Ivančne Gorice (124 km) z mojim nestabilnim gležnjem. Dobimo se Natalija, Kristi in jaz…in akcija… že se vozimo avanturi nasproti…:) Za cel vikend se nastanimo v Športnem klubu Tektonik v Ivančni Gorici (hvala Robiju, da je čuval Tima), prtljage pa imamo, kot da bomo tam najmanj en teden. 🙂 Ob petih je bil štart prve etape. Paše mi tečt v temi, s čelko, bil je stresen dan in se relaksiram s pogledom na čudovito zvezdnato nebo. Poslušam Natalijo in Kristija in se kar ne morem načuditi od kje jima vrejo fore in vsa ta pozitivna energija. Odlično se počutim. Ko osvojimo vse današnje skromne višince in nas čaka še samo spust do Ivančne Gorice,  nas pričaka support v avtu. “Zdaj bi pa že lahko bil čas za pivo!?” reče Toni 🙂 Se mi zdi, da je tukaj preskočila iskrica med nami – spoznali smo, da smo iz istega testa, da si vzamemo čas za pir in neumnosti in se nam ne mudi osvajat osebne rekorde in tečt na čas, v ospredju je druženje. Moj gleženj se odlično izkaže, me ne boli, ves čas pa čutim, da ne tečem lahkotno, da tečem drugače kot običajno. Ko se vrnemo v klub Tektonik, Toni nabije muziko (že prej izvem, da je tudi DJ :)), nas postreže z narezkom in rehidracijskimi napitki v zelenih piksnah, stuširamo se in prične se še večja akcija! Po par pirih, ko se vsi sprostimo, greva s Kristijem do avta po torto in presenetimo Tonija, saj ima isti dan rojstni dan. Upihne svečko, presenečenje odlično uspe. Na tem mestu priznam, da torta ni bila plod mojega dela, ampak smo jo kupili pripravljeno. 🙂 Zažuramo do dveh, treh ponoči, končamo v Flirt-u in se pogajamo za prestavitev ure jutrišnjega štarta, ob osmih zjutraj nam glede na razmere najbrž ne bo ratalo… 🙂

start prve etape, ob 17:00
Medved pozor! Območje tekačev! 🙂
v cilju prve etape

happy b-day Toni!

zaključek dneva v Flirt-u 🙂
2.dan, sobota 5.1.2013: vas Krka, Korij, Ambrus, Bakrc, Ambrus, Pajčna, Sela Šumberk, Radohova vas, Ivančna Gorica. 52,5 km in 1100 višincev.
Toni nas zjutraj narahlo zbudi, vprašam ga koliko je ura? “8:15” reče. O shit, ob osmih bi naj bil start, spala sem kot ubita. Smo ga prestavili na deveto in kmalu začne folk prihajat, mi pa še čisto zalimani, skuštrani, nenaspani 🙂 Skuham kavo, na hitro pozajtrkujemo, medtem ko se oblačimo, umivamo, štimamo nahrbtnike… Startamo ob 9:30, zelo je lep sončen dan. Takoj zagrizemo v klanec, tečemo počasi, preganjamo mačka. 🙂 Danes so bolečine v gležnju močnejše, ne gre brez naklofena. Se pa hitro zagrejem in ves čas tečem s Tonijem in Kristijem. Počutim se odlično, vso pot se pogovarjamo in se smejimo raznim šalam in prigodam. Mi tečemo hitreje, a vsakič kje počakamo ostale, da gremo skupaj naprej. Toni s svojo podporno ekipo že prej uredi, da je pot markirana in četudi kdo zaostane, ni variante da se izgubi, vsak ima tudi svoj roadbook. Pot je krasna, razgibana, tečemo tako po asfaltu, kot po makedamu in gozdnih poteh. Toni za vsak klanček reče, da je ta tazadnji. Kmalu mu več nič ne verjamem, kajti vzpenjajočih se cest se nikoli ne konča. 🙂 Šele zadnjih 7 km čutim, da popušča naklofen, sploh zadnje 3 km me ostro bode v gležnju, a cilj je dosežen s skupnimi močmi, vzpodbujanjem in neverjetnim dnevom, ki je za nami. Z Natalijo cilj doseževe z roko v roki in z nasmehom. Popoldan gremo na pico, malo smo utrujeni in zaspani, zato skočimo čez cesto v Flirt-a na kavo. Šefe, naš sponzor, nas preseneti s sobnimi Flirt copati. Hitro začenjajo padati runde in spet smo v formi. Kaže, da bo današnja noč spet dolga. 🙂 Neumoren Toni nas ob polnoči zvabi na spinning za regeneracijo mišic pred jutrišnjo zadnjo etapo. Skrbno izbere komade, saj nekajkraj sliši Kristijeve pritožbe glede muzike, ki jo vrti. In dobimo pravi sexy rock’n’roll izbor (Kid Rock – Born free, Metallica – Enter Sandman, Kings of Leon – Sex on fire, Cure – Lullaby za konec). Vsi smo bili totalno navdušeni nad spiningom, zašvicamo še enkrat na polno in se zabavamo brezmejno s polnimi bidoni na kolesih (kaj je v bidonih naj ostane skrivnost ;)). Sledi še masaža pred spanjem s konjsko kremo, nimamo drugega, mene boli hrbet in gleženj je že precej načet, tako da vidno šepam, ni pa videti otekline. Toni nam pripravi še predavanje njegove udeležbe Africa Race Cameroon, 200 km dolgega etapnega teka po pravilu samooskrbe, kjer je letos osvojil prvo mesto, ogledamo si njegov filmček. Zaspimo kot ubiti, razen Toni ima še ogromno enih idej, kaj bi še počeli in ne šli spat. 🙂

krasen sončen dan

odprava zelenega zmaja
Krka

Pozdravljen, prijatelj! 🙂
yeah, bijačh… 🙂
vse prej kot pokojnice 🙂
naš prijatelj Medo
roadbook

potuha za princip samooskrbe
markacije na poti
skoraj na cilju druge etape

polnočni spining za hitrejšo regeneracijo
spanje v skupni ogromni postelji pod plezalno steno 🙂

3.dan, nedelja 6.1.2013: Radohova vas, Mišji dol, Višnji grm, Javorje, Obolno, Polica, Peščenik, Višnja gora, Ivančna Gorica. 46 km in 1000 višincev.

Tokrat nas zbudi moja budilka, dan enostavno morem začeti s kavo in dolgim mirnim zajtrkom. Skrbi me kako bom tekla, saj šepam. Danes je pred nami tretja, zadnja etapa – 46 km. Štart je seveda spet prestavljen na deveto uro. 🙂 Peljejo nas par km do izhodišča – Radohova vas. Jutro je precej hladno, v primerjavi z včerajšnjim. 6 nas je tekačev, ki tečemo celo razdaljo – Toni, Kristi, Natalija, Boris, Uršula in jaz. Matjaž preteče prvi dve etapi, zaradi bolečin se ponudi za nesebičen support iz avta v zadnji etapi. Pridružita se nam naš Rok – Koreninc in Leon – Grenki ter prvih par kilometrov Neja. Start je bil zame precej boleč in dvomljiv – totalno sem šepala od avta do štarta. Spet sem vzela dva naklofena. Prvi kilometer je bil najhujši, potem sem se počasi utekla in tečt mi je šlo lažje kot hodit 🙂 Posijal je sonček, pozitivna energija se je vrnila. Vsi so bili presenečeni, sploh spremljevalci v avtomobilu, da še zmeraj z nasmehom in poskočno tečem. 🙂 Energija tako pozitivne družbe me je dvignila. Zadnjih 7 km je spet bilo težjih in bolečih, kar čutila sem kako je popustil naklofen. Vsak napačen korak me je zabodel v gležnju. Zadnja ravnina iz Višnje gore se je neskončno vlekla, čutila sem, da malo zaostajam za ostalimi. Smo pa ostali skupaj: jaz, Toni, Natalija in Boris – v dobrem in slabem, do konca! 🙂 Jaz sem imela ene izpade odvečne energije in evforije, kot da se mi malo meša, ampak ostali me niso nič čudno gledali, vsi smo pravzaprav taki, malo odpičeni…;) To mi je všeč! Preprostost ljudi, ki me obdajajo, razumljivost in neizmerna pozitivnost! Cilj je bil sladki. Z Natalijo sve bile raznežene do solz. Poslikamo se in se preoblečemo, saj nas Toni spet vljudno vabi na iztek na sobna kolesa po uspešno pretečenih 124-ih kilometrih. Tokrat nas je na spinningu več, super se imamo. Sledi tuš, razglasitev rezultatov, podelitev priznanj in nagrad, narezek in zelene piksne ter slovo, ki je za vse bilo kar malce melanholično – poslovili smo se s težkim srcem, a upanjem, da se kmalu spet snidemo… tekom vikenda smo skovali precej idej, da spet kakšno ušpičimo! 😉

štart tretje etape
Bogenšperk, lebdimo in letimo 🙂

Bakrc – kapelica iz Fructal-ovih flašk

tik pred ciljem je bilo že malo hudo 🙂
CILJ: Ivančna Gorica, pa smo jo le dočakali 🙂

moja motivatorja 🙂

Toni, vsa čast za organizacijo in neizmerno dobrosrčnost! Hvala vsem za nepozaben vikend!! <3

Zaključek leta 2012

Novo leto, nov list… kaj smo pa letos kaj počeli?
TEK: 1497 km (od tega 235km novembra in 296 km decembra). Tek je moja prioriteta, brez tega se mi zdi, da živim le na pol. Čeprav imam izredno malo kilometrov, mi je kljub temu uspelo doseči nekaj svojih tekaških ciljev. Najbolj sem ponosna na svojih prvih 75 km – ultramaraton Celje – Logarska dolina. Presenetil me je tudi Ljubljanski maraton, saj sem po skoraj enomesečni tekaški abstinenci zaradi kolesarjenja po Španiji pretekla s časom 3:33:47. Nepozabno doživetje je bil tudi Kristi trail, kajti takrat se nas je zbalo 12 prijateljev in tekačev, imeli smo se čudovito in postali skoraj neločljivi! Od takrat se večkrat dobimo, da odtečemo kakšen kilometerček skupaj, kdaj manjka en, kdaj drug, kdaj se pa naša družba poveča s še kakšnim pozitivcem!;) Prijatelji moji, vi ste moje največje darilo in sreča! *
KOLO: 4010 km (skoraj vsi “potovalni” – s prtljago in šotorom: Istra, 4 dni: 380km, Dalmacija, 9 dni: 900 km, Okrog Triglavskega Narodnega Parka 9 dni: 398 km, Španija – Iz Barcelone do Seville, 24 dni: 2041 km).

KONCERTI:
31.1.2012: Kill It Kid (Kino Šiška)
10.2.2012: Boban I Marko Markovič Orkestar (Kino Šiška)
1.3.2012: Deus (Kino Šiška)
8.3.2012: Tune Yards (Menza Pri Koritu, Metelkova)
9.3.2012: Repetitor , Sain Savoiur (Kino Šiška)
8.4.2012: WarefoxZola Jesus (Kino Šiška)
1.6.2012: The Tide (Hiša Layer, Kranj)
6.6.2012: Karmakoma, War On Drugs  (Ljubljanski grad)
12.6.2012: N’Toko, The Ting Things (Križanke, UF! Urbani festival)
19.7.2012: Buena Vista Social Club + Omara Portuondo (Gospodarsko Razstavišče)
3.-5.8.2012: Schengen fest – Kaiser Chiefs, Parov Stelar, Majke, Parni Valjak, Riblja Čorba, Siddharta, Big foot mama, Dan D, Tabu, Leeloojamais, Lollobrigida (Vinica)
5.9.2012: Melodrom, Sigur Ros (Trg Leona Štuklja, Maribor)
9.11. 2012: Brit Floyd (Hala Tivoli)

V primerjavi z letom 2011 in 2010 je število koncertnih dni drastično upadlo 🙂 Verjetno sem tudi kakšnega pozabila, saj nisem najbolj skrbno beležila vseh dogodkov.
Gledano nazaj, sem preživela krasno leto in spoznala ogromno čudovitih, srčnih ljudi. Bilo je seveda tudi nekaj padcev in žalostnih trenutkov, a kar te ne ubije, te naredi močnejšega! Želim vam vse dobro v letu 2013, predvsem pa, da sledite sebi in svojim sanjam!

Dobrča trail

Za tokratni trail pobudo in organizacijo prevzame Rok – Koreninc. Določi, da v soboto v dopoldanskem času štartamo iz Brezij mimo Brezij pri Tržiču, Bistriške planine do Dobrče in naredimo lepo krožno turo. Želel je čez Begunje nazaj, a smo šli čez Hudi Graben in zadnjih 8 km tekli po isti poti. Dobili smo se pri Moby Dicku, saj je parkirišče pred cerkvijo na Brezjah plačljivo. V startu nas pošteno zebe, nizka oblačnost pa poskrbi, da nam zakrije razgled na pot in cilj, ki je pred nami. Zberemo se Rok, Kristi, Robi, Mateja, Simon, Špela in jaz. Tečem z novim Salomonovim nahrbtnikom in sem več kot zadovoljna – kot da nimam nič na sebi, nič ne opleta, nič ne skače, res je super! V vasi Brezje pri Tržiču nas gostoljubno sprejme Monika in nas razveseli z vročim čajem, Bajadero čokoladicami, Milko in jabolčnimi krhlji. Živi v krasnem naselju majnih luštnih hišic, občutek, kot da smo v palčkovi deželi. Za hišo je pot v gozd, ki nas vodi do vrha Dobrče. Rok reče, da še dva klanca in dva ovinka, pol se pa cesta zravna. No, o ravni cesti jaz nič ne vem 🙂 Večinoma smo kar sopihali v klanec, ampak je šlo, razen zadnji del poti, ko je pot postala ultra strma in zasnežena, smo prehodili. Del poti je bil tudi konkretno zaledenel, je bilo treba dobro pod noge gledat. Pri Koči na Dobrči naročimo pire in uživamo na sončku in v razgledih ter se bašemo s konkretnimi porcijami sirovih štrukljev. Pri drugih mizah se čudijo kaj mi počnemo tam v pajkicah?! Ja kaj? Poganjamo svoja telesa do rdečih obratov, da lahko potem brezskrbno nadomestimo izgubljene kalorije s hrano in pijačo 😉 V bistvu so ti naši traili ena sama dogodivščina in v ospredju je druženje, zato se večkrat ustavimo, slikamo, se počakamo, če kdo zaostane. Veliko je smeha in norčij. Endomondo je zabeležil 30 km in 1150 višincev.  Družba freakov, hvala vam za še en krasen dan!
Matejin video zapis dogodka:
http://www.youtube.com/watch?v=J3Dnom5WrxY&feature=youtu.be
start teka pri Moby Dicku, Brezje
postojanka pri Moniki
postrežba ena A: vroč čaj, Bajadera in jabolčni krhlji

Koča na Dobrči (1478 m)

na poti srečamo Špelo z Andražem, lepo presenečenje

Božič na Koroškem

Letošnje leto sem božične praznike preživela na Koroškem pri mami in Kamiloju, tako kot lansko, je bilo pa letos bistveno drugače. Spoznala sem par krasnih ljudi, kar nekaj jih je Korošcev, tako da so hitro začele deževati ideje, da bi kakšno skupaj ušpičili in si popestrili lep sončen dan. Zaradi božičnih večerij, zajtrkov in kosil smo se končno uskladili, da se podamo na bližnjo Uršljo goro. Zjutraj me prebudi sonček in pozitivno pričakovanje dneva. Ob kavi prebiram Kilianovo knjigico, ki sem jo dobila v nagradni igri s tekom na Krim. Tako me mika, da bi tekla… Žal se nam ni mogel pridružiti Pero, zaradi strašnih bolečin v rami. Mi je pa iz Celovca prinesel moj novi tekaški nahrbtnik. Seveda me je zelo rajcalo ga sprobat, a sve z Darinko šle peš, Kristi in Robi sta pa tekla. Brez mene sta si lahko privoščila hitrejše korake in tako smo istočasno prišli na vrh, midve iz Ivarčkega jezera po Železarski poti, onadva okrog po cesti. V koči smo popili par pirčkov, pojedli vse mamine piškote ter tekli v dolino. Zelo lep dan! V Ravnah se ustavimo na kavi, pridružita se nam še Natalija in Pero. Hitro šibam domov, čakajo me s poznim kosilom, sploh se ne preoblečem saj gremo z domačimi takoj naprej na že skoraj tradicionalni nočni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža. Tako sem še nekaj časa preživela z mamo, sem imela kar malo slabo vest, da jo zmeraj kam popiham, pa šele dobro pridem domov. Včasih se je na pohod hodilo z baklami, sedaj pa je že par let prepovedano zaradi (ne)varnosti. Hodili smo z lučkami dobre tri ure, pri manjšem smučišču Bukovnik so nam pripravili manjši ognjemet. Preživim lep božični dan.
jutro
obetajoče se jutro in jutranji razgled v Šentjanžu 

trije Korošci in jaz, vsiljivec 🙂

Uršlja gora (Plešivec) – 1699 m
mamine dobrote
večerni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža
Naslednji dan se prebudim zgodaj, kot zmeraj, najbrž zaradi službenega bioritma. Planirala sem tek z nahrbtnikom isti krog, kot smo ga dan prej prehodili. Kamilo pa je imel željo, da gre z menoj na zrak in se ponudil, da me spremlja s kolesom in greva lahko do Slovenj Gradca, saj je ves čas speljana kolesarska pot ob glavni cesti. V prihodnosti imajo plan speljat pot ob bivši železniški progi vse do Velenja. Pa greva! Meni je važno samo, da sprobam nov ruksak 🙂 Imava se luštno, tek ni naporen, pot je ravna, nanese 16 km v uri 20 min. Sem zadovoljna. Skrbelo me je, da bom Kamiloju na kolesu prepočasna, a je bilo čisto vredu. Popoldan malo počivamo in hitro pride ura, ko je treba nazaj v Ljubljano, čaka me moje prvo dežurstvo :/
Za konec bi se rada zahvalila Božičku za prekrasno darilo. Enkrat sem slučajno omenila, kako zelo si želim knjigo Dušana Mravljeta, a se je ne da nikjer dobiti. Ampak Miha jo je nekje staknil in me presenetil. Hvala! <3 Sicer jo lahko preberete tukaj.

Page 10 of 16« First...«89101112»...Last »

Categories