TEKTONIK zimski 3-dnevni tek ULTRA 124

1. dan, petek 4.1.2013: vas Krka čez Polževo na Peščenik, Ivančna Gorica. 22, 5 km in 450 višincev.

Zjutraj dobim sporočilo od sodelavke Nine, da ji ni zvonila budilka in da je ne bo v službo, kar je pomenilo, da najbrž ne bom mogla prej iz službe, kot sem nameravala. Še dobro, da sem vse spakirala prejšnji večer in da Kristi zmeraj zamuja. 🙂 Ekspresno sem uredila vse stvari, stlačila nekam še 15 minut, da mi je Vojko naredil ultrazvok (stokrat hvala Vojkotu in Metki, ki krpata moje poškodbe in bolečine!), saj me je cel teden bolel gleženj in kljub vsemu sem lahko šla prej domov. Bolečina v gležnju je še najbrž posledica prejšnjega vikenda, ko sem v treh zaporednih dneh pretekla 75 km. Malo sem bila v skrbeh kako bom speljala tridnevni etapni tek sedmih občin okrog Ivančne Gorice (124 km) z mojim nestabilnim gležnjem. Dobimo se Natalija, Kristi in jaz…in akcija… že se vozimo avanturi nasproti…:) Za cel vikend se nastanimo v Športnem klubu Tektonik v Ivančni Gorici (hvala Robiju, da je čuval Tima), prtljage pa imamo, kot da bomo tam najmanj en teden. 🙂 Ob petih je bil štart prve etape. Paše mi tečt v temi, s čelko, bil je stresen dan in se relaksiram s pogledom na čudovito zvezdnato nebo. Poslušam Natalijo in Kristija in se kar ne morem načuditi od kje jima vrejo fore in vsa ta pozitivna energija. Odlično se počutim. Ko osvojimo vse današnje skromne višince in nas čaka še samo spust do Ivančne Gorice,  nas pričaka support v avtu. “Zdaj bi pa že lahko bil čas za pivo!?” reče Toni 🙂 Se mi zdi, da je tukaj preskočila iskrica med nami – spoznali smo, da smo iz istega testa, da si vzamemo čas za pir in neumnosti in se nam ne mudi osvajat osebne rekorde in tečt na čas, v ospredju je druženje. Moj gleženj se odlično izkaže, me ne boli, ves čas pa čutim, da ne tečem lahkotno, da tečem drugače kot običajno. Ko se vrnemo v klub Tektonik, Toni nabije muziko (že prej izvem, da je tudi DJ :)), nas postreže z narezkom in rehidracijskimi napitki v zelenih piksnah, stuširamo se in prične se še večja akcija! Po par pirih, ko se vsi sprostimo, greva s Kristijem do avta po torto in presenetimo Tonija, saj ima isti dan rojstni dan. Upihne svečko, presenečenje odlično uspe. Na tem mestu priznam, da torta ni bila plod mojega dela, ampak smo jo kupili pripravljeno. 🙂 Zažuramo do dveh, treh ponoči, končamo v Flirt-u in se pogajamo za prestavitev ure jutrišnjega štarta, ob osmih zjutraj nam glede na razmere najbrž ne bo ratalo… 🙂

start prve etape, ob 17:00
Medved pozor! Območje tekačev! 🙂
v cilju prve etape

happy b-day Toni!

zaključek dneva v Flirt-u 🙂
2.dan, sobota 5.1.2013: vas Krka, Korij, Ambrus, Bakrc, Ambrus, Pajčna, Sela Šumberk, Radohova vas, Ivančna Gorica. 52,5 km in 1100 višincev.
Toni nas zjutraj narahlo zbudi, vprašam ga koliko je ura? “8:15” reče. O shit, ob osmih bi naj bil start, spala sem kot ubita. Smo ga prestavili na deveto in kmalu začne folk prihajat, mi pa še čisto zalimani, skuštrani, nenaspani 🙂 Skuham kavo, na hitro pozajtrkujemo, medtem ko se oblačimo, umivamo, štimamo nahrbtnike… Startamo ob 9:30, zelo je lep sončen dan. Takoj zagrizemo v klanec, tečemo počasi, preganjamo mačka. 🙂 Danes so bolečine v gležnju močnejše, ne gre brez naklofena. Se pa hitro zagrejem in ves čas tečem s Tonijem in Kristijem. Počutim se odlično, vso pot se pogovarjamo in se smejimo raznim šalam in prigodam. Mi tečemo hitreje, a vsakič kje počakamo ostale, da gremo skupaj naprej. Toni s svojo podporno ekipo že prej uredi, da je pot markirana in četudi kdo zaostane, ni variante da se izgubi, vsak ima tudi svoj roadbook. Pot je krasna, razgibana, tečemo tako po asfaltu, kot po makedamu in gozdnih poteh. Toni za vsak klanček reče, da je ta tazadnji. Kmalu mu več nič ne verjamem, kajti vzpenjajočih se cest se nikoli ne konča. 🙂 Šele zadnjih 7 km čutim, da popušča naklofen, sploh zadnje 3 km me ostro bode v gležnju, a cilj je dosežen s skupnimi močmi, vzpodbujanjem in neverjetnim dnevom, ki je za nami. Z Natalijo cilj doseževe z roko v roki in z nasmehom. Popoldan gremo na pico, malo smo utrujeni in zaspani, zato skočimo čez cesto v Flirt-a na kavo. Šefe, naš sponzor, nas preseneti s sobnimi Flirt copati. Hitro začenjajo padati runde in spet smo v formi. Kaže, da bo današnja noč spet dolga. 🙂 Neumoren Toni nas ob polnoči zvabi na spinning za regeneracijo mišic pred jutrišnjo zadnjo etapo. Skrbno izbere komade, saj nekajkraj sliši Kristijeve pritožbe glede muzike, ki jo vrti. In dobimo pravi sexy rock’n’roll izbor (Kid Rock – Born free, Metallica – Enter Sandman, Kings of Leon – Sex on fire, Cure – Lullaby za konec). Vsi smo bili totalno navdušeni nad spiningom, zašvicamo še enkrat na polno in se zabavamo brezmejno s polnimi bidoni na kolesih (kaj je v bidonih naj ostane skrivnost ;)). Sledi še masaža pred spanjem s konjsko kremo, nimamo drugega, mene boli hrbet in gleženj je že precej načet, tako da vidno šepam, ni pa videti otekline. Toni nam pripravi še predavanje njegove udeležbe Africa Race Cameroon, 200 km dolgega etapnega teka po pravilu samooskrbe, kjer je letos osvojil prvo mesto, ogledamo si njegov filmček. Zaspimo kot ubiti, razen Toni ima še ogromno enih idej, kaj bi še počeli in ne šli spat. 🙂

krasen sončen dan

odprava zelenega zmaja
Krka

Pozdravljen, prijatelj! 🙂
yeah, bijačh… 🙂
vse prej kot pokojnice 🙂
naš prijatelj Medo
roadbook

potuha za princip samooskrbe
markacije na poti
skoraj na cilju druge etape

polnočni spining za hitrejšo regeneracijo
spanje v skupni ogromni postelji pod plezalno steno 🙂

3.dan, nedelja 6.1.2013: Radohova vas, Mišji dol, Višnji grm, Javorje, Obolno, Polica, Peščenik, Višnja gora, Ivančna Gorica. 46 km in 1000 višincev.

Tokrat nas zbudi moja budilka, dan enostavno morem začeti s kavo in dolgim mirnim zajtrkom. Skrbi me kako bom tekla, saj šepam. Danes je pred nami tretja, zadnja etapa – 46 km. Štart je seveda spet prestavljen na deveto uro. 🙂 Peljejo nas par km do izhodišča – Radohova vas. Jutro je precej hladno, v primerjavi z včerajšnjim. 6 nas je tekačev, ki tečemo celo razdaljo – Toni, Kristi, Natalija, Boris, Uršula in jaz. Matjaž preteče prvi dve etapi, zaradi bolečin se ponudi za nesebičen support iz avta v zadnji etapi. Pridružita se nam naš Rok – Koreninc in Leon – Grenki ter prvih par kilometrov Neja. Start je bil zame precej boleč in dvomljiv – totalno sem šepala od avta do štarta. Spet sem vzela dva naklofena. Prvi kilometer je bil najhujši, potem sem se počasi utekla in tečt mi je šlo lažje kot hodit 🙂 Posijal je sonček, pozitivna energija se je vrnila. Vsi so bili presenečeni, sploh spremljevalci v avtomobilu, da še zmeraj z nasmehom in poskočno tečem. 🙂 Energija tako pozitivne družbe me je dvignila. Zadnjih 7 km je spet bilo težjih in bolečih, kar čutila sem kako je popustil naklofen. Vsak napačen korak me je zabodel v gležnju. Zadnja ravnina iz Višnje gore se je neskončno vlekla, čutila sem, da malo zaostajam za ostalimi. Smo pa ostali skupaj: jaz, Toni, Natalija in Boris – v dobrem in slabem, do konca! 🙂 Jaz sem imela ene izpade odvečne energije in evforije, kot da se mi malo meša, ampak ostali me niso nič čudno gledali, vsi smo pravzaprav taki, malo odpičeni…;) To mi je všeč! Preprostost ljudi, ki me obdajajo, razumljivost in neizmerna pozitivnost! Cilj je bil sladki. Z Natalijo sve bile raznežene do solz. Poslikamo se in se preoblečemo, saj nas Toni spet vljudno vabi na iztek na sobna kolesa po uspešno pretečenih 124-ih kilometrih. Tokrat nas je na spinningu več, super se imamo. Sledi tuš, razglasitev rezultatov, podelitev priznanj in nagrad, narezek in zelene piksne ter slovo, ki je za vse bilo kar malce melanholično – poslovili smo se s težkim srcem, a upanjem, da se kmalu spet snidemo… tekom vikenda smo skovali precej idej, da spet kakšno ušpičimo! 😉

štart tretje etape
Bogenšperk, lebdimo in letimo 🙂

Bakrc – kapelica iz Fructal-ovih flašk

tik pred ciljem je bilo že malo hudo 🙂
CILJ: Ivančna Gorica, pa smo jo le dočakali 🙂

moja motivatorja 🙂

Toni, vsa čast za organizacijo in neizmerno dobrosrčnost! Hvala vsem za nepozaben vikend!! <3

Zaključek leta 2012

Novo leto, nov list… kaj smo pa letos kaj počeli?
TEK: 1497 km (od tega 235km novembra in 296 km decembra). Tek je moja prioriteta, brez tega se mi zdi, da živim le na pol. Čeprav imam izredno malo kilometrov, mi je kljub temu uspelo doseči nekaj svojih tekaških ciljev. Najbolj sem ponosna na svojih prvih 75 km – ultramaraton Celje – Logarska dolina. Presenetil me je tudi Ljubljanski maraton, saj sem po skoraj enomesečni tekaški abstinenci zaradi kolesarjenja po Španiji pretekla s časom 3:33:47. Nepozabno doživetje je bil tudi Kristi trail, kajti takrat se nas je zbalo 12 prijateljev in tekačev, imeli smo se čudovito in postali skoraj neločljivi! Od takrat se večkrat dobimo, da odtečemo kakšen kilometerček skupaj, kdaj manjka en, kdaj drug, kdaj se pa naša družba poveča s še kakšnim pozitivcem!;) Prijatelji moji, vi ste moje največje darilo in sreča! *
KOLO: 4010 km (skoraj vsi “potovalni” – s prtljago in šotorom: Istra, 4 dni: 380km, Dalmacija, 9 dni: 900 km, Okrog Triglavskega Narodnega Parka 9 dni: 398 km, Španija – Iz Barcelone do Seville, 24 dni: 2041 km).

KONCERTI:
31.1.2012: Kill It Kid (Kino Šiška)
10.2.2012: Boban I Marko Markovič Orkestar (Kino Šiška)
1.3.2012: Deus (Kino Šiška)
8.3.2012: Tune Yards (Menza Pri Koritu, Metelkova)
9.3.2012: Repetitor , Sain Savoiur (Kino Šiška)
8.4.2012: WarefoxZola Jesus (Kino Šiška)
1.6.2012: The Tide (Hiša Layer, Kranj)
6.6.2012: Karmakoma, War On Drugs  (Ljubljanski grad)
12.6.2012: N’Toko, The Ting Things (Križanke, UF! Urbani festival)
19.7.2012: Buena Vista Social Club + Omara Portuondo (Gospodarsko Razstavišče)
3.-5.8.2012: Schengen fest – Kaiser Chiefs, Parov Stelar, Majke, Parni Valjak, Riblja Čorba, Siddharta, Big foot mama, Dan D, Tabu, Leeloojamais, Lollobrigida (Vinica)
5.9.2012: Melodrom, Sigur Ros (Trg Leona Štuklja, Maribor)
9.11. 2012: Brit Floyd (Hala Tivoli)

V primerjavi z letom 2011 in 2010 je število koncertnih dni drastično upadlo 🙂 Verjetno sem tudi kakšnega pozabila, saj nisem najbolj skrbno beležila vseh dogodkov.
Gledano nazaj, sem preživela krasno leto in spoznala ogromno čudovitih, srčnih ljudi. Bilo je seveda tudi nekaj padcev in žalostnih trenutkov, a kar te ne ubije, te naredi močnejšega! Želim vam vse dobro v letu 2013, predvsem pa, da sledite sebi in svojim sanjam!

Dobrča trail

Za tokratni trail pobudo in organizacijo prevzame Rok – Koreninc. Določi, da v soboto v dopoldanskem času štartamo iz Brezij mimo Brezij pri Tržiču, Bistriške planine do Dobrče in naredimo lepo krožno turo. Želel je čez Begunje nazaj, a smo šli čez Hudi Graben in zadnjih 8 km tekli po isti poti. Dobili smo se pri Moby Dicku, saj je parkirišče pred cerkvijo na Brezjah plačljivo. V startu nas pošteno zebe, nizka oblačnost pa poskrbi, da nam zakrije razgled na pot in cilj, ki je pred nami. Zberemo se Rok, Kristi, Robi, Mateja, Simon, Špela in jaz. Tečem z novim Salomonovim nahrbtnikom in sem več kot zadovoljna – kot da nimam nič na sebi, nič ne opleta, nič ne skače, res je super! V vasi Brezje pri Tržiču nas gostoljubno sprejme Monika in nas razveseli z vročim čajem, Bajadero čokoladicami, Milko in jabolčnimi krhlji. Živi v krasnem naselju majnih luštnih hišic, občutek, kot da smo v palčkovi deželi. Za hišo je pot v gozd, ki nas vodi do vrha Dobrče. Rok reče, da še dva klanca in dva ovinka, pol se pa cesta zravna. No, o ravni cesti jaz nič ne vem 🙂 Večinoma smo kar sopihali v klanec, ampak je šlo, razen zadnji del poti, ko je pot postala ultra strma in zasnežena, smo prehodili. Del poti je bil tudi konkretno zaledenel, je bilo treba dobro pod noge gledat. Pri Koči na Dobrči naročimo pire in uživamo na sončku in v razgledih ter se bašemo s konkretnimi porcijami sirovih štrukljev. Pri drugih mizah se čudijo kaj mi počnemo tam v pajkicah?! Ja kaj? Poganjamo svoja telesa do rdečih obratov, da lahko potem brezskrbno nadomestimo izgubljene kalorije s hrano in pijačo 😉 V bistvu so ti naši traili ena sama dogodivščina in v ospredju je druženje, zato se večkrat ustavimo, slikamo, se počakamo, če kdo zaostane. Veliko je smeha in norčij. Endomondo je zabeležil 30 km in 1150 višincev.  Družba freakov, hvala vam za še en krasen dan!
Matejin video zapis dogodka:
http://www.youtube.com/watch?v=J3Dnom5WrxY&feature=youtu.be
start teka pri Moby Dicku, Brezje
postojanka pri Moniki
postrežba ena A: vroč čaj, Bajadera in jabolčni krhlji

Koča na Dobrči (1478 m)

na poti srečamo Špelo z Andražem, lepo presenečenje

Božič na Koroškem

Letošnje leto sem božične praznike preživela na Koroškem pri mami in Kamiloju, tako kot lansko, je bilo pa letos bistveno drugače. Spoznala sem par krasnih ljudi, kar nekaj jih je Korošcev, tako da so hitro začele deževati ideje, da bi kakšno skupaj ušpičili in si popestrili lep sončen dan. Zaradi božičnih večerij, zajtrkov in kosil smo se končno uskladili, da se podamo na bližnjo Uršljo goro. Zjutraj me prebudi sonček in pozitivno pričakovanje dneva. Ob kavi prebiram Kilianovo knjigico, ki sem jo dobila v nagradni igri s tekom na Krim. Tako me mika, da bi tekla… Žal se nam ni mogel pridružiti Pero, zaradi strašnih bolečin v rami. Mi je pa iz Celovca prinesel moj novi tekaški nahrbtnik. Seveda me je zelo rajcalo ga sprobat, a sve z Darinko šle peš, Kristi in Robi sta pa tekla. Brez mene sta si lahko privoščila hitrejše korake in tako smo istočasno prišli na vrh, midve iz Ivarčkega jezera po Železarski poti, onadva okrog po cesti. V koči smo popili par pirčkov, pojedli vse mamine piškote ter tekli v dolino. Zelo lep dan! V Ravnah se ustavimo na kavi, pridružita se nam še Natalija in Pero. Hitro šibam domov, čakajo me s poznim kosilom, sploh se ne preoblečem saj gremo z domačimi takoj naprej na že skoraj tradicionalni nočni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža. Tako sem še nekaj časa preživela z mamo, sem imela kar malo slabo vest, da jo zmeraj kam popiham, pa šele dobro pridem domov. Včasih se je na pohod hodilo z baklami, sedaj pa je že par let prepovedano zaradi (ne)varnosti. Hodili smo z lučkami dobre tri ure, pri manjšem smučišču Bukovnik so nam pripravili manjši ognjemet. Preživim lep božični dan.
jutro
obetajoče se jutro in jutranji razgled v Šentjanžu 

trije Korošci in jaz, vsiljivec 🙂

Uršlja gora (Plešivec) – 1699 m
mamine dobrote
večerni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža
Naslednji dan se prebudim zgodaj, kot zmeraj, najbrž zaradi službenega bioritma. Planirala sem tek z nahrbtnikom isti krog, kot smo ga dan prej prehodili. Kamilo pa je imel željo, da gre z menoj na zrak in se ponudil, da me spremlja s kolesom in greva lahko do Slovenj Gradca, saj je ves čas speljana kolesarska pot ob glavni cesti. V prihodnosti imajo plan speljat pot ob bivši železniški progi vse do Velenja. Pa greva! Meni je važno samo, da sprobam nov ruksak 🙂 Imava se luštno, tek ni naporen, pot je ravna, nanese 16 km v uri 20 min. Sem zadovoljna. Skrbelo me je, da bom Kamiloju na kolesu prepočasna, a je bilo čisto vredu. Popoldan malo počivamo in hitro pride ura, ko je treba nazaj v Ljubljano, čaka me moje prvo dežurstvo :/
Za konec bi se rada zahvalila Božičku za prekrasno darilo. Enkrat sem slučajno omenila, kako zelo si želim knjigo Dušana Mravljeta, a se je ne da nikjer dobiti. Ampak Miha jo je nekje staknil in me presenetil. Hvala! <3 Sicer jo lahko preberete tukaj.

Zimski vzpon na Grintovec

Še nikoli nisem bolj oboževala snega in zime kot letos. V soboto, ko je zapadlo precej snega, sem obula tekaške superge in šla na pot ob Muri, slučajno sem preživljala podaljšan vikend v domačem kraju – bilo je magično, tek po nedotaknjeni snežni odeji pa prav posebno doživetje. Sem mislila, da bo težje teči, a sem bila tako navdušena, da sem kar težko po dobrih dveh urah teka zavila proti domu. Doma so me že čakali za kosilo. Na celi poti nisem srečala žive duše, razen srnic in račk v vodi. Zanimivo, v trgovini dopoldan pa skoraj celo sorodstvo 🙂
Pot ob Muri
Tudi po Ljubljani pridno nabiramo tekaške kilometrčke. Na Golovcu v dopoldanskem času srečala le peščico ljudi. Priceless, totalen odklop!

Golovec
Sploh posebno zimsko doživetje je bil včerajšnji vzpon na Grintovec (2558 m) s Kamniške Bistrice. Budilka je zvonila sredi noči, 2:30. Sprva nisem vedela kaj se dogaja, po zgolj dveh urah spanja sem bila še v transu. Skuhala sem kavo in čaj za na pot, še skoraj miže pojedla zajtrk in že smo bili na poti. Skoraj do Kokrskega sedla smo hodili s čelkami, pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu nas je pa razveselil sončni vzhod. Miha je postavil stativ in slikal, s Kristijem pa sva medtem, ko sva ga čakala “v zavetrju”, skoraj zmrznila. No, saj tudi Miha je skoraj zmrznil, ampak za dobre slike se je treba potrudit. 🙂 Močno je začelo pihati. Jaz sem že bila lačna in pojem sendvič in skoraj dobim ozebline prstov na rokah. Hodimo brez težav, snega tukaj ni prav dosti, ga je spihalo. Zadnjo uro pa smo primorani nataknit dereze, pot postaja vse bolj ledena. Zvečer sem šla k Poloni, da mi je posodila opremo, saj sem se za hribe odločila zadnji trenutek, svoje opreme še nimam. Spet stokrat hvala Poloni za dobrosrčnost in izposojo! Seveda derez doma nisem sprobala (kakšna nespametnost!) in si jih nastavila, zato smo imeli kar zanimivo doživetje na tej nadmorski višini, pri minusu in močnemu vetru. Če ne bi pihalo, bi bilo prav toplo in čisto preveč popolno. 🙂 Najbrž nam je vzelo kakšne pol urce, da smo rešili problem in konkretno nas je zazeblo. Zadnjih par sto metrov je bilo kar težavnih, saj je tako močno pihalo, da nas je kar prestavljalo. Začela sem zaostajati. Na vrhu slečem rokavice, naredim tri slikice in že ne čutim prstov. Sestopimo praktično takoj, po isti poti, nima smisla se zadrževati na vrhu, ker bi nas kmalu odpihnilo 😉 Imeli smo res krasen dan. Ob dveh popoldan smo nazaj v dolini. Ustavimo se v piceriji v Kamniku, nazdravimo s pirom, se pogrejemo in nasmejimo. Doma sem začutila konkretno utrujenost in nadaljnih 13 ur bolj ali manj preživela v horizontali. Hoja po snegu je težavnejša, sploh sestop iz Kokrskega sedla do avtomobila je bil zanimiv, ene dvajsetkrat sem pristala na riti, saj se je sneg na nekaterih delih ugrezal čez višino kolen, mraz pa tudi naredi svoje pa še pili nismo skoraj nič, zgolj pol litra toplega čaja. Ostala tekočina nam je itak zmrznila. Hvala vama za odlično družbo, čudovito preživet dan in nepozabno izkušnjo!
Foto by Kristi
na vrhu nas je skoraj odpihnilo 🙂
Foto by Kristi

Foto by Miha
Foto by Miha
Foto by Miha
Foto by Miha

Natalija & Katka trail

Prejšnji vikend je bil naravnost fantastičen, zato ga morem ovekovečiti z besedo ali dvema. Fotodokumentacije z moje strani ni, so pa zato krasni spomini. Dobili bi se naj ob 10-ih dopoldan: jaz, Miha, Kristi in Leon ter se odpeljali na Koroško, kjer smo bili zmenjeni z ostalimi, da ob treh začnemo naš rojstnodnevni trail. Natalija in Katka praznujeta. Seveda se je vse zamaknilo, kako pa drugače, Kristi bil šofer 🙂 Že na poti smo se presmejali še pa še. Ob treh, ko bi naj štartali s tekom, smo mi še nabavljali v Črni robo za večerni žur. Cel žur pa je nastal, ko se je izkazalo, da Kristi ni bil čisto prepričan kako pridemo do naše Lovske koče Pogorevc na Križanu, pri vsakem razpotju je kolebal. Doma je iz teh koncev, pa smo mu popolnoma zaupali. 🙂 Nekako le prispemo, si ogledamo kočo, ki je fantastična – topla, prostorna, založena, kopalnica s toplo vodo, ni da ni, vsak ima svojo posteljo v zgornjem nadstropju. Začnemo teči naš krog okrog Uršlje gore. Štartamo praktično v mraku. Nanese 23,5 km in 800 višincev. Sama izredno rada tečem v temi, sem si pa vseeno želela, da se dan še ne bi končal in bi si lahko ogledovala okolico, sama pot je bila krasna za tek in tudi Robi ni mogel prehvaliti poti podnevi. Začetni plan “najinega trail-a” je bil tek tam okrog 40 km pa nekaj višincev. Najbrž nas je mraz ter misel na toplo ogrevano in s hrano ter pijačo založeno kočo premamila, da smo po enem krogu zavili v kočo – ne samo to, vsi smo komaj čakali, da pridemo na cilj. V začetku smo se pogovarjali, da še skočimo na Uršljo goro, a kasneje je ta misel pri vseh zamrla. V koči so nas že omamljale dišave na kuhano vino in pečene perutničke. Natalijina super krasna sestra in njen mož sta poskrbela za vse. Stokrat hvala, res sta fantastična! Kmalu pride še ostala družba, ki ni z nami tekla, so pa prispevali k odličnemu vzdušju, zažurali smo pozno v noč.
 
Zjutraj prava zimska pravljica. Sneži, pravi timing, kajti če bi snežilo že dan prej, bi najbrž težko prišli nazaj v dolino. Pozajtrkujemo, spijemo kavo in zelo usklajeno pospravimo celo bajto. Lovci se že zbirajo, da za nami zasedejo kočo. S seboj smo imeli stvari za v hribe – spet je bil plan iti na Uršljo goro, a zmačkani, eni bolj, drugi manj, smo se kmalu razšli, vsak na svojo stran.  
 
Hvala ultraška banda za krasen vikend, obilo smeha in najboljšo družbo!
 
Natalija & Katka
 
 
 

Tek na Krim

Za to nedeljo smo bili zmenjeni za tek po Knapovski poti. A se je v soboto popoldan vse izjalovilo. Miha je zbolel, Kristi je delal, z ostalimi se pa nisem povezala in se dogovorila, tako da smo se vsi hitro sprijaznili, da družba gre brez nas in da nas ta pot še čaka v prihodnosti. Malo sem imela slabo vest, da nisem šla domov v Radence – čisto preredko vidim svojo družino in prijateljice doma. A teden se blazno hitro obrne, čez vikend si pa zelo želim nadoknaditi tedenske ure stresa za odklop kje v naravi. Že v petek, preden smo šli v Naklo na predavanje Klemna Trilerja o njegovem neverjetnem dosežku na Slovenski planinski poti, smo se ustavili pri Poloni, da mi je dala v posojo njen Salomonov tekaški nahrbtnik. Krvavo potrebujem nahrbtnik, nagledala sem si pregrešno dragega in sem želela sprobati kakšnega, da bo odločitev za nakup lažja. Nekam bo definitivno treba, da sprobam Polonin nahrbtnik. 🙂 Hitro se mi je utrnila ideja, da grem sama tečt od doma (Vič) na Krim in nazaj. Zvečer sem si okvirno v spomin zarisala krožno pot – po Ižanski cesti do Krima in čez Preserje ter Črno vas nazaj (ali pa Vnanje gorice pa po Tržaški). Detajlno se bom odločala sproti. Zjutraj sem se komaj pobrala s postelje, pozajtrkovala in točno ob devetih štartala od doma. Prve pol ure sem imela tako okorele gležnje, da sem že resno razmišljala, če se sploh zavedam kam grem in kako bom prišla nazaj? Nakar ugotovim, da sem pozabila ključno stvar: denar. Počutila sem res zbito, zato nisem delala dodatnih par kilometrov, da bi se vrnila domov po denar, sem se raje sprijaznila, da bo že kako in se odpovedala piru in joti na vrhu Krima 🙂 Kmalu pridem na Ižanko, Miha me je dan prej skušal speljat na kako drugo pot, ker ta, da je preveč prometna in nevarna, a sem imela srečo – nedelja dopoldan, avtomobile bi skoraj lahko na prste preštela. Čisto luštno je bilo teči, gležnji se se tudi kmalu vdali v usodo in ni bilo več težav. Sem pa zavila desno za Iško Loko in se tako popolnoma izognila prometu. Tekla sem po Barju do Iga, proti Iškemu Vintgarju in kmalu zagledala znano cesto na Krim, letos smo že enkrat tekli na Krim in to dan po mojem prvem vzponu na Triglav. Odločila sem se, da grem spet po cesti. Do izhodišča sem pretekla dobrih 16 km, pojedla en gel, vklopila mp3 in gasa navkreber. Prav dosti časa ni bilo gasa, me je klanec hitro upočasnil in povzročil težke stegenske mišice. Premalo imam kilometrine v klance, zato me hitro ustavijo in precej se matram. Na poti naredim par slikic, začne pihati direkt v prsa, zebe me in razmišljam kako bom lahko tekla do vrha, ki je še tako daleč? (cca. 17 km nenehnega počasnega vzpenjanja). Pa je vseeno šlo, naspidirani komadi so naspidirali še mene. Zaželela sem si gozdnih poti in ko sem zagledala tablo: Krim 55 min, sem brez obotavljanja zavila s ceste. Malo sem tekla, v orng klanc pa hitro hodila in k Domu na Krimu (1107 mnm) prišla v 25ih minutah. Zgoraj megla, mraz…v veži, na “toplem” pojem sendvič s pršutom, banano, se oblečem in kmalu nadaljujem navzdol. Zelo bi pasal topel čaj, a posode se mi ravno ni ljubilo pomivat 😉 Hja, denar je ključen! 🙂 Full sem se veselila spusta po gozdni poti v smeri Preserja, ki jo že poznam, a se je hitro izkazalo, da ne bo tako enostavno kot sem mislila. Pot je bila namočena, blatna, kamenje spolzko. Tekla sem izredno pazljivo in počasi, a neskončno uživala! Veter mi je spihal stres in negativne misli, številni koraki so umirili moj nemirni duh. Spet sem malo spremenila pot in namesto na Preserje zavila za Jezero, te poti prej nisem poznala –  s to potezo sem tudi precej skrajšala svojo pot (google maps mi je čez Preserje zračunal 58 km). Iz Jezera sem imela še nekaj dolgočasnih, dolgih in še kar prometnih kilometrov čez Lipe do Črne vasi in nato po Ižanski do PST-ja. Po točno 50-ih kilometrih sem bila doma. Tekla sem dobrih 5 ur in pol, pokurila 4826 kcal, pa slabih 1000 višincev se je nabralo. 
Čudovit jesenski dan je za mano, na polno izkoriščen, kljub temu, da so me sončni žarki le redko pobožali. Baterije za nov delovni teden so definitivno napolnjene. Naslednji vikend se nam pa obeta ena različica Kristi traila – zgleda da v snežnih razmerah. 🙂

6. Sladkih šest

Lanskoletni post se je končal z “Drugo leto spet!”, in res, leto je šlo naokrog, mi smo se pa spet udeležili sladkih 6 ur teka v Sladkem vrhu. Že vožnja je bila sladka, malo sem dremala, saj smo s Kristijem in Nives prejšnji večer ponočevali (Brit Floyd v Tivoliju), družba pa fantastična: Dejan (naš šofer), Miha, Kristi, Drago, Martin in jaz smo se podali novi izkušnji naproti. Ustavili smo se v Tepanjah  na kavi (o tem, da sem pozabila podstavit lonček in dobila samo mleko, ne bi:)) in še na hitro poklepetali z Leonom, Primožem in Maco. Celo pot je sijal sonček, naše prizorišče pa je bilo odeto v meglo in tudi pretirano toplo ni bilo. Postavili smo postojanko s hrano in pijačo, stola noben ni vzel s seboj, namerno, saj nismo imeli plana sedet in še dobro, da ga nismo imeli, ker je najbrž vsak od nas kdaj pomislil, da bi se pa le malo usedel, a se preprosto ni mogel. 🙂 V četrtek sem šla doma na kratek tek, ki me je samo zaskrbel, saj me je precej bolela pokostnica. Pretirane volje do šest urnega teka nisem imela, a kot zmeraj – pozitivna energija, krasni ljudje in družba te takoj povleče v nabiranje krogov in tek. Prve štiri ure sem tekla brez težav, bolečin, malo sem čutila pokostnico in levo koleno, a ni bolelo. Predvsem sta mi težave delala dva ovinka ob glavni cesti – vsakič se mi je zazdelo, da mi kar obrne koleno. Med četrto in peto uro sem imela malo krizice – kar ni se mi več dalo tečt. Ugotovila sem zakaj: ker sem full lačna. Naredila sem si sendvič s pršutom, pojedla par kosov peciva, banano, čokolado in dobila nazaj potrebno energijo. Pridružila sem se Mihatu in kakšen krog ali dva sva tekla skupaj. Časa je bilo še za slabo uro, začele so se kalkulacije s krogi in ugotovila sem, da če tako nadaljujem do konca, da jih še lahko naberem 60. To se mi je zdela super številka, zadnji krog bi še lahko enega stisnila, a ni bilo potrebe. Uspelo mi je torej pretečt 60 krogov oz. 62 km. Jaz sem več kot zadovoljna z rezultatom in sploh presrečna, da sem lahko tekla brez bolečin. Šest ur teka je veliko, pa tudi malo – ob tako krasni družbi hitro minejo. Spoznala sem tudi veliko novih ljudi, ki nas povezuje skupna pozitivna energija. Čestitke vsakomur posebej za vsak korak! Teklo nas je 112 tekačev, 43 žensk in 78 moških. Padel je rekord proge – Madžar  Steib Peter je pretekel rekordnih 84 krogov oz. 86, 94 km. V ženski kategoriji je zmagala Neža Mravlje z 75 krogi oz. 77, 625 km. Ob 16:00, v cilju, smo množično zavzeli garderobe in vroč tuš, nato pa nas je čakala hrana… njami, makaroni po šolsko z mesom in pir seveda, tega smo si pa res prislužili. 🙂 Sledila je podelitev priznanj, vsakemu posebej, izžrebali smo vsak svojo vrečko presenečenja in poželi bučen aplavz. Odlično vzdušje, vsa čast družini Koražija za še en uspešno izpeljan sladki tekaški dogodek. Kako drugače naj zaključim stavek, kot: Se vidimo spet prihodnje leto! 🙂
sladke dobrote za sladki tek…
desno naša postojanka, smo brez stola…namerno! 🙂
prizorišče
legende…
..še dve legendi..ki sta kmalu začeli delat lušte s pirom.. :))
nekateri še lovijo zadnje sekunde..

Pa še par slikic, ukradenih organizatorju, gospodu Koražiji: 🙂

za vsakega se vrečkica presenečenja najde… 🙂

z nasmeškom v cilj 🙂
podelitev priznanj

zmagovalke
zmagovalci

17. Ljubljanski maraton – 28.10.2012

Mi tečemo. Kilometri pa tudi…
ne glede na vreme! 🙂 Za letošnji Ljubljanski maraton je bila namreč zelo slaba vremenska napoved: sneženje do nižin, padec temperatur, veter, dež. Dan prej sem imela v planu počivanje in branje knjige, pa sem nepričakovano zabluzila po trgovinah do večera. V eni izmed trgovin so vrteli Radio Center in slišim, da je komentator pozival ljudi, da naj dobro premislijo, če bodo res šli tečt, kajti vreme bo slabo in neprimerno za tek. Ljudje rabijo vzpodbudo v tej situaciji, ne pa prepričevanje, da bo pameten tisti, ki se teka ne bo udeležil. In res je veliko število ljudi ostalo doma zaradi vremena – od prijavljenih 25.686 nas je teklo 16.264. Zvečer sem bila na smrt utrujena in kar malo jezna nase, ker sem tako zabluzila dan, pa še konkretno me je bilo “strah” maratona – v zadnjih dveh mesecih sem precej kolesarila, tekla minimalno. Zbudila sem se ob pol petih zjutraj, pogledala čez okno, že je snežilo. Trdno zaspala več nisem, misli so premlevale svoje. A naposled je prišlo jutro, še zmeraj je zunaj snežilo, strehe so bile pobeljene, ceste mokre. V startu maratona je še snežilo, a je tako pasalo.. meglica nad Cankarjevim vrhom na Rožniku in pobeljena drevesa pa snežinke…čista romantika 🙂 Prvi krog je minil, kot da ga ne bi bilo.. brez trohice bolečin, tekla sem z užitkom, lahkotno, brez pričakovanj. Odlično vzdušje na progi, sploh prehod v drugi krog je nekaj posebnega. Iz totalnega vrveža in dogajanja se naenkrat osvobodiš, padeš v tišino, slišiš svoj korak, okrog je le še peščica ljudi, tu pa tam še kdo navija. Prvi krog sem tekla dobrih 1:48. Kmalu zagledam Mihata, nato Vlasto in še Vilija in Anico. Čisto sem evforična, pospešim, zaznam, da sem zadihana, a noge me nesejo, brez težav, zato se odločim v takem tempu nadaljevati, zdi se mi, da še imam rezerve, počutim se odlično. Prehitevam in prehitevam, počasi, na 32 km zagledam Vojkota in tempo tekača na 3:45. Kmalu tudi njih prehitim, počutim se super, čeprav me zajeda kanček dvoma, da mi bo tako enostavno šlo do konca – pred mano je še kakšna ura teka in upam, da ne treščim v zid, bolečino, karkoli.. Srečam še par znanih obrazov, rečemo besedo ali dve. Vsak teče v svojem ritmu in se bori sam s seboj. Zadnji trije kilometri so bili kar naporni, tekla sem hitro koliko sem lahko. Sem pa začela čutiti meča, zdelo se mi je, da me bo zdaj zdaj zagrabil krč. A me na srečo ni! Zadnji kilometer se mi pridruži en gospod, ki me vzpodbuja, da ohranim tempo in skupaj pritečeva v cilj, čeprav bi on lahko tekel bistveno hitreje. Hvala! V cilj sem tako pritekla s časom 3:33:47, kar je zadostovalo za 31. mesto. Rezultat je zame odličen, zelo sem vesela in ponosna. Tekaška abstinenca zaradi skoraj enomesečnega kolesarjenja mi je zgleda koristila. Še nikoli nisem maratona tekla z večjo lahkoto in užitkom, kar je pa itak največja zmaga. 
Zahvaljujem se vsem, ki vedno znova verjamejo vame in me vzpodbujajo! Hvala Majdi za odlično masažo pred tekom – osvobodila me je bolečin v hrbtu. Največja zahvala pa Urošu in Kaji za support – za topla oblačila v cilju, odlično vročo čokolado v Cacao ter za vožnjo do doma (je že deževalo in še vedno me je zeblo). Zmenjeni smo bili, da bom v cilju okrog štirih ur, zato sta me itak zamudila, ker mi je uspelo priti malo prej in sem se kakih 15 minut tresla in ju čakala – zazeblo me je do kosti. 🙂 
Čestitke vsem tekačem, ki so se kljub slabi vremenski napovedi udeležili Ljubljanskega maratona in so ga uspešno odtekli in čestitala bi vsem navijačem, ki so poskrbeli za krasno vzdušje in nas motivirali k hitrejšim korakom. Super ste! Tudi organizatorji, vsaka čast, glede na razmere, so odlično izpeljali cel dogodek! Za mano je lep in nepozaben dan, moj tretji uradni maraton, a prvi brez muskelfibra v naslednjih dneh 🙂

Foto: Sabina
Foto: RTV Slo

Foto: RTV Slo

Foto: STA

Poletni vikend v jeseni

SOBOTA 20.10.2012: 
Čudovit dan za hribe, samo iz Ljubljane se je bilo treba peljat, pa naju je obsijalo sonce 🙂 Dan prej sva se odločila, da greva na Bovški Gamsovec (2392 m), čeprav je prva ideja bila Prisojnik. Odlična izbira poti! Štartala sva izpred Aljaževega doma v Vratih (1015 m). Najprej hodiva po široki, čudovito jesensko obarvani gozdni poti do znamenitega klina, posvečenega padlim partizanskim gornikom. Kmalu se pot začne strmo vzpenjati, tempo je vse prej kot počasen, a se tudi veliko ustavljava, predvsem za fotodokumentacijo in občudovanje čudovitih vrhov, ki naju obdajajo. Na poti srečava presenetljivo malo ljudi, glede na to, da je parkirišče bilo skoraj polno zasedeno. Izbereva smer čez Sovatno gor ter čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Na vrhu seveda zaslužena malica z razgledom na Triglav, pirček pa je itak nepogrešljiv 🙂 Zadnje obdobje je bilo obdobje korenitih sprememb in kmalu se zavem, kako zelo sem pogrešala skoraj popolno tišino, ki jo nudi neokrnjena narava. 
v ozadju Triglav in severna stena

Razor, Pogačnikov dom na Kriških podih, Zgornje Kriško jezero
Kredarica, Triglav
čez Luknjo v Vrata
NEDELJA 21.10.2012:
Naslednji dan se prebudim zelo zgodaj in ne morem več zaspat. Budnost izkoristim za ogled nove epizode Dexterja, ki sem jo gledala cel teden, a vsakič po parih minutah (skoraj sekundah) zaspala. 🙂 Odločim se izvlečt kolo iz moje kamre, napakirat najnujnejše (predvsem topla oblačila za spust, malo sadja, dovolj tekočine ter potrebne stvari v primeru gumidefekta) in jo mahnit na Krvavec. Nazadnje sva s Simonom šla gor z avtom in definitivno jo je bilo boljše prevoziti s kolesom – po ovinkih mi je v avtu velikokrat slabo, tudi okolje se v avtu  prehitro spreminja in ga ne moreš dovolj vtisniti v spomin. Kolesarila sem sama in noro uživala. Mislim, da je okrog 14 kilometrov vzpenjajoče se ceste iz Cerkelj na Gorenjskem, na parih odsekih je konkretno strmo, zasledila sem oznako 25%. Ampak sem brez težav sfurala celo pot, se mi zgleda še malo pozna kolesarska kondicija, nabrana po španskih cestah 🙂 Na vrhu si v planšariji Pr’ Florjanu privoščim joto ter pir, grejejo me sončni žarki. Števec se je zvečer ustavil na 95- em km. Za mano je odlična kolesarska tura in izkušnja, pred mano pa dva tekaška dogodka: Ljubljanski maraton ter Sladkih 6. Za kolesarjenje letos najbrž več ne bo časa, dnevi so vse hladnejši, že spust iz Krvavca je bil precej hladen, kljub lepemu vremenu in sončku. Suma sumarum: čudovit vikend, baterije nafilane!
malica na poti

Page 10 of 15« First...«89101112»...Last »

Categories