S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka (drugič)

medalja za 210 km in 3800 višincev okrog TNP 
Odprava zelenega zmaja 🙂
PETEK:
Lansko leto sem se v času izpitnega obdobja raje odločila za kolesarsko turo in nekaj hribovskih poti, za 9 dni okrog Triglavskega narodnega parka. Ista dva izpita, ki bi ju lahko opravila že takrat, sta še zmeraj pred menoj, ta mesec bom morala reskirat za učenje, če želim napredovati v drug letnik. To je bil prekrasen dopust, zato odločitev, da se ponovno udeležim kolesarjenja okrog TNP ni bila težka, sicer malo drugače – v dveh dneh, več višinskih metrov ter z večjo družbo, ki je prej večinoma nisem poznala, razen Matjaža, Helene, Romana in Ane. V petek se mi je ponudil prost dan, zato sem že v četrtek po službi, pri 39-ih stopinjah napakirala torbe za na kolo in z vso potrebno prtljago za cel vikend odkolesarila proti Bohinjski Bistrici. Prtljage nisem tehtala, je pa ni bilo dosti manj kot zadnjič po alpskih prelazih, dve na polno naloženi stranski torbi, na vrhu pa šotor, samonapihljiva blazina in spalka. Vročina me niti ni ovirala, je bilo pa treba popit ogromne količine vode, nenehno sem bila žejna. V Kranju se ustavim na Petrolu, da dokupim pijačo. Prodajalka me vpraša, če mi lahko kako pomaga, saj nekaj minut nepremično stojim pred hladilnikom in ne vem kaj bi… tako sem bila dehidrirana, da bi kar vse popila, vse se mi je luštalo. 🙂 Zvečer, po štirih urah vožnje in 85-ih km sem prispela v precej poln kamp Danica v Bohinjski Bistrici. Za drug dan načrtujem, da bi že ponoči štartala na Črno prst, a ko mi sredi noči zvoni budilka, se samo obrnem na bok in zaspim do jutra. Čutim strašno utrujenost od celega tedna. Sploh se je težko zbrcat, če si sam, rabiš še toliko večjo motivacijo. Zjutraj se prebudim v prekrasen sončen dan in takoj me vest zbada, ker se nisem prej zbudila. 🙂 Za hribe se vseeno ne odločim, saj napovedujejo nevihte po celi Sloveniji. S kolesom se zapeljem v Bohinj po kolesarski poti, tek/hoja na Peč s prekrasnim razgledom na Bohinjsko jezero, zgolj pol urce v eno smer, ker noge me ne ubogajo, težke so kot kamen. Odločim se preživeti na easy dan, vikend bo itak dovolj naporen. Hodim po kavicah, na kosilo, dobim se z Mojco, ki mi obudi navdušenje nad Islandijo, popoldan računam na dež, a nevihte ne dočakam, do mraka berem knjigo ob Savi Bohinjki. Obžalujem, da nisem šla na Črno prst, četudi kasneje dopoldan in ne ravno na sončni vzhod, saj cel dan je bilo prekrasno vreme, a po drugi strani se zavedam, da sem potrebovala počitek. Vsekakor sem preživela čudovit dan in se še bolj navdušila nad tem prekrasnim kotičkom Slovenije!

Bohinjsko jezero iz Peči
ta Coca Cola je za optimiste 😉
+ knjigica = hedonizem 🙂 
kamp Danica 
še dobro, da sem sama, ker ni placa še za kakšno osebo 😉
moj Stevens, ki me pelje daleč, daleč… 🙂

SOBOTA: Bohinjska Bistrica – Koprivnik v Bohinju – Goreljek – Pokljuka – Krnica – dolina Radovna – Mojstrana – Kranjska gora (809 m.) – Vršič (1611 m.) – Trenta: 95 km, 2111 pozitivnih višinskih metrov

Zjutraj lahko dlje poležim, saj sem zgolj 500 metrov oddaljena od zbirnega mesta. V 45-ih minutah vse zrihtam, se najem, pospravim šotor in vse stvari, napakiram kolo in zapustim kamp. Ponoči je malo deževalo in grmelo, a ob 7-ih izgleda, da je pred nami lep dan. Odložim prtljago v kombi – šlepmobil, ki ga vozi Eva, naša spremljevalka in oskrbovalka na poti. Eva svojo funkcijo izpelje izvrstno! Spoznam se s celotno ekipo, 17 nas je kolesarjev ter Eva + dve prekrasni in pridni hčerkici Romana in Polone + Mojčin kuža – Sweety. Večina jih gre po triatlonski poti na Pokljuko. Jaz, Mojca in Nataša pa gremo po cesti čez Goreljek, saj imamo treking kolesa in se želimo izognit makedamski poti. Uživamo v vožnji, do Pokljuke naberemo kakšnih 800 višincev in 20 km. Družba je super, vzdušje sproščeno, pozitivno, že vidim, da se obeta krasen vikend. Z ostalimi se dobimo pri Športnem centru na Pokljuki, kjer spijemo kavo in se okrepčamo ter skupaj nadaljujemo spust do Krnice, čez dolino Radovno do Mojstrane in naprej po kolesarski poti do Kranjske gore. Matjaž in Helena nam organizirata topel obrok v  DSO, na mizah nas čaka cviček, ki požene kri po žilah in dvigne adrenalin za vzpon na Vršič. Na števcu imamo že skoraj 80 km. Hrana mi povrne moči, zato na Vršič brez postanka poganjam pedala in po 1h, 15 min. pridem na vrh prelaza, kjer nas čaka naša spremljevalna ekipa. Dokler vsi prikolesarijo za nami in se zberemo za skupinsko slikico, nas že pošteno zazebe, oblečem vse kar imam z dolgimi rokavi. Spust je čisti užitek. V Trenti nas že pričakujejo – spimo na seniku. Postrežejo nas s čompami, Bovška specialiteta – kuhan krompir in domača skuta. Čas je za tuš in večerjo – 20 ljudi, ena kopalnica. Ampak brez kakršnih koli težav se vsi precej hitro zrihtamo, ekipa res ena A! Na Activity kmalu pozabimo, smo precej utrujeni, opazujemo zvezdnato nebo, se pogovarjamo in dosti pred polnočjo vsi popadamo v topel objem spalke. 

zjutraj odhod okrog TNP s kolesom (brez prtljage) 🙂

Pokljuka

Radovna

omiljen kraj: Mojstrana
power nap

malica pri Matjažu in Heleni, preden napademo Vršič
Roman na Vršič pripelje hčerkico 🙂
brrrr….je mrzlo 🙂

ena gasilska 🙂

spust v Trento
Eko kmetija Pri Plajerju, Trenta
Bovška specialiteta – čompe s skuto

NEDELJA: Trenta – Bovec – Kobarid – Tolmin – Most na Soči – Podbrdo – Petrovo Brdo – Soriška planina – Bohinjsko sedlo (1277 m.) – Bohinjska Bistrica (512 m.): 115 km, cca. 1700 višinskih metrov

Ob 8-ih je predviden odhod, a se seveda malo zavleče – imamo dolg zajtrk v Eko kmetiji Pri Plajerju. Jutro je precej hladno. V Bovcu imamo prvi postanek, nekateri že odpirajo pivo. Okoliš Bovca me zmeraj znova očara, zaželimo si plaže ob Soči in namakanja v vodi. Pot, ki bi naj bila kolesarska, uresniči naše želje, kar nekje se konča in nas privede do “plaže”. V vodi najdemo dve steklenici zaprtega piva in si kar postrežemo ter bratsko razdelimo ta zaklad v vse bolj vročem dnevu. 🙂 Kolesarska pot nas vodi po vse hujšem makedamu, dokler ne pridemo do dela, ki ga je odnesel plaz in je težje prehoden – sploh za kolesa, peš ni problema. A naši moški naredijo strateški plan, ki bo varno pripeljal nežnejši spol na drugi konec. Matjaž teče v izvidnico – “Na drugi strani se pot nadaljuje”, pravi. Imamo celo reševalno akcijo, ampak nam gre super. Jaz z mojimi ozkimi gumami vozim po makedamu kar nekaj kilometrov, a gume na srečo ostanejo cele, pravzaprav noben nima gumi defekta na celi poti. Večinoma so vsi z gorskimi kolesi. Vožnja po makedamu, ustavljanje ob Soči ter   adrenalinska kolesarska pot, ki se vsake toliko nekje konča, nas precej zamudijo in šele ob dveh popoldan pridemo v Tolmin. Postojanka za kosilo, pivo, obkroža nas žganje… naše poti se tukaj začnejo razhajati. Nekateri ob pol štireh drvijo proti Mostu na Soči in na avtovlak, nekateri pa gremo naprej do Podbrda s kolesom. Cesto že poznam, skoz se malo dviga, razmišljam kaj naj naredim z Sorico, je že precej pozna ura in boli me hrbet. V Podbrdu nas zapustita še Marijana in Helena, ob sedmih gresta na avtovlak do Bohinjske Bistrice. Ura je pol sedem, nas pa čaka še vzpon na Soriško planino, najmanj 700 višinskih metrov. Vsi ostali se ta čas namakajo v Bohinjskem jezeru, kar me sploh ne mika, zato se zadnji hip odločim, da prekolesarim celo pot. Hvala Marijana, Helena, Nataša in fantje, da ste me prepričali v to odločitev, saj smo se imeli vrhunsko! Klanec ni prehud, lepo se vzpenja vse do vrha prelaza Bohinjsko sedlo. Matjaž me vpraša, kaj nam je tega treba, da skoz rinemo nekam in se matramo, medtem ko obstajajo lažje variante? 🙂 Težko je odgovorit na to vprašanje, vem pa, da sem bila neprimerljivo srečnejša, ko smo se v mraku spustili v Bohinjsko Bistrico, zadnji sončni žarki so obsvetljevali Julijce, kot če bi šla ležat in se namakat v Bohinjsko jezero. Iz Bohinjskega sedla se spustimo precej pozno, ob pol devetih zvečer, smo pa brez svetilk in večina nas je brez oblek z dolgimi rokavi. Roman me že drugič reši prez ozeblinami 🙂 (prvič na Istra 100 km), pod majice se ovijemo s časopisnim papirjem, ki ga gre iskat v bližnjo kočo. Spust je mega, pa še pretirano nas ne zebe, zaradi Romanove rešitve s papirjem. Celoten krog, ki znaša 210 km in cca. 3800 pozitivnih višinskih metrov zaključimo jaz, Nataša, Matjaž, Roman, Janez, Sašo. Pri avtomobilih se objemamo, polupčkamo in se počasi poslovimo tudi z ostalimi, ki so nas najbrž že težko pričakovali. 🙂 Hvala vam ekipa za fantastično družbo in nepozaben vikend in čestitke vsem za prevoženo pot! 

proti Bovcu

ob Soči

pavza v Kobaridu
Tolmin

proti Soriški planini
osvojen drugi prelaz in samo še nočni spust v Bohinjsko Bistrico…
This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

One Response to: S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka (drugič)

Tako lepo si tole napisala, da sploh ne vem če smo bili to res mi…:):):)
In hvala ti, da si se priključila kot spremljevalka bloga.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories