100 milj Istre

Slovenska ekipa v Umagu
Foto: Iztok Deželak

Na letošnji Transgrancanarii sem imela večja pričakovanja kot 14. mesto med ženskami, zato sem se že na poti s Kanarcev prijavila na Istro 100 milj, kot nekakšen popravni izpit. Verjamem, da se to sliši noro … ponovno 125 km plus še en maraton… a tako zgledajo popravni izpiti? 🙂 Dobro, da imam podobno norega moža, ki me pri teh stvareh več kot 100% podpira. Moji mami sem samo namignila, da razmišljam o nastopu na Istri, že se je ponudila, da si bo vzela dopust in te tri dni preživela pri nas v Šentvidu s Hani, midva pa naj brezskrbno opraviva s tekmo. Seveda bi jo raje imela ob sebi, a dogodki so se odvijali v smeri, da sva se proti Umagu res odpravila sama in sem prvič bila za toliko časa ločena od svoje male princeske. Po Transgrancanarii sem bila kar lep čas precej povožena, tako, da so treningi v zadnjem mesecu bili bolj kratki, v mesecu marcu sem pretekla zgolj 258 km. Rekordno število mesečnih kilometrov sem dosegla v januarju, in sicer 450 km, sicer pa povprečno tečem krepko pod 400 km mesečno. Ko se pogovarjam z drugimi, v večini trenirajo veliko več. Kaj se bo zgodilo na 100 miljah Istre z menoj, mi je bila neznanka, saj sem se prvič podajala na tako dolgo pot. Misli na tako dolgo preizkušnjo so me spremljale ves mesec in bolj se je bližal dan D, bolj so mi poletavali metuljčki v trebuščku. V službi me je par ljudi vprašalo, na koliko kilometrov grem, a si nisem upala odgovoriti, sem rekla, da povem, ko preizkušnjo prestanem, ker 168 km in 6500 višincev pretečt, je razdalja, ki je marsikomu nepredstavljiva, na nek način je bila nepredstavljiva tudi meni.

Istra 100 milj iz leta v leto raste, uvrstili so se v Ultra Trail World Tour serijo, kot ena izmed 19.-ih tekem po celem svetu v ultratrailu. Na štirih razdaljah se nas je letos udeležilo 1652 tekmovalcev (Yellow = 41km, Green = 67km, Blue = 110km ter Red = 168 km).  Sama sem izbrala rdečo, najdaljšo razdaljo, z 6500 višinci. Na startu v Labinu nas je bilo v petek popoldne ob petih 373 tekmovalcev.

V Umag sva prispela v četrtek pozno popoldne, na prevzemu startnih številk pa je že bila taka kolona, da se je čakalo vsaj eno uro. Šla sem zvečer tik pred uro zaprtja, a kljub temu čakala 50 minut. Je pa čas izredno hitro minil ob prijetnem kramljanju s Klaro, Alenko in Matjažem. Moj namen je bil, da se čimbolj spočijem in se dobro naspim, zato sem hitro padla v horizontalo in tako ostala vse do pol desetih dopoldne, ko je sonce začelo močno pripekati v kombi. Sredi noči sem sicer imela še par seans  karbolovdinga. Sledil je dolg zajtrk s Čampatovo ekipo, opoldne pa sva se počasi premaknila proti Labinu, kjer bo ob petih popoldne start. Tako mi je pasalo počivat, zato sem skoraj uro in pol dolgo vožnjo prestala leže na postelji v kombiju in opazovala oblake ter pokrajino in se relaksirala… težko opišem stanje, kako sem se počutila. Pojma nisem imela v kaj se podajam in občutila veliko strahospoštovanje pred potjo, ki me čaka.

Šele v Labinu sva začela pripravljati moj nahrbtnik, a razen prve pomoči, nepremočljive jakne, naglavne svetilke, pravzaprav ničesar nisem potrebovala. Toni me bo pričakal na vseh okrepčevalnicah, razen na Prodolu (25-i km), tako, da hrane nisem jemala s seboj, WINFORCE napitke in gele bom dobivala sproti. Nahrbtnik ni bil težak, sem pa skoz nosila 1,5 litra napitka, saj so razdalje med okrepčevalnicami zame v povprečju pomenile okrog dveh ur. Na startu je bilo ogromno poznanih ljudi, zaželeli smo si srečno pot, postavila sem se v drugo vrsto in si samo še želela, da se avantura prične. Imela sem štartno številko 12, na hrbtno stran s profilom pa mi je Toni začrtal časovnico za 23 ur.

Start je bil hiter, težko sem se bremzala, a vedela sem, da se moram, saj pred nami je neskončno dolga pot in prehiter start res ni pameten. Pridružila sta se mi Beli in Žiga X in kar lep delček poti smo pretekli skupaj. Več ljudi je navijalo zame ob poti, kar mi je dalo vsakič nov zagon in me kar poneslo naprej, hvala vam moji navijači! Prvič sva se srečala s Tonijem v Plominu, kjer je bila super okrepčevalnica s polno glasnih navijačev. Oskrbel me je s polnimi bidoni, saj se vse do Poklona na 41 km ne bova videla. Ko se je začelo nočiti, sem začutila rahlo zaspanost, najraje bi šla kar spat, za nami pa še 3 ure teka niso bili. Skušala sem odmisliti zaspanost, sicer se mi slabo piše ponoči, noč bo res dolga. Po petih urah (kot običajno) dohitim Teškya, pred njim navkreber hodi Roko, Belija pa kar odpihne naprej. Z Rokojem nadaljujeva skupaj vse do vrha Učke, Vojaka, nato pa odbrzim naprej. Par sto metrov pred vrhom oblečem jakno, saj je zelo vetrovno in mrzlo, sicer je pa nič ne potrebujem, mi je celo noč prijetno toplo. Potrebujem nekaj samote, saj sem do sedaj skoz bila v družbi. Na Poklonu je tako krasno vzdušje, glasno navijanje, pa še Oskar in Borut sta tam. Toni mi preda mp3. Sledili so izjemno tekaški kilometri, ujela sem svoj ritem in uživala v teku. Toniju sem prepovedala, da mi omenja karkoli o moji uvrstitvi, zaostankih, nič nočem vedeti, samo v svojem ritmu preživeti noč. Sporočim mu, da gre vse super, nič me ne boli, ni nobenih težav, le stegenske mišice so že kar utrujene, ni neke lahkotnosti. Glede na to, da vsi zmrzujejo in da sem v kratkih hlačah, mi svetuje, da si gor potegnem nogavčnike, ki sem jih sicer ves čas tekme imela spuščene na gležnje. Morda bodo s tem mišice bolj sveže, če jim bo toplo. Na Orljaku nas popiše prostovoljec s postavljenim šotorom in zakurjenim taborniškim ognjem in mi pove, da sem tretja ženska. Vau, sem bila namreč prepričana, da sem približno šesta, koliko sta pa pred menoj, pa še zmeraj nisem vedela. Ure minevajo in minevajo, čas si tokrat krajšam z glasbo. Določene pesmi me tako dvignejo, da kar poplesujem zraven in prepevam v temni noči. Ponoči imam za par ur priklopljeno uro na usb polnjenje, da se mi bo ohranila kontinuiteta celotne poti. Še v temi pridem v Buzet, kjer me čaka presenečenje, za sosednjo mizo zagledam drugouvrščeno Alenko. Bila sem prepričana, da ima več prednosti, a mi je kasneje Toni rekel, da sem bila več okrepčevalnic za njo zgolj par minut. Noge več niso najbolj sveže in misel, da sem šele na dobri polovici poti je smrt za psiho! Sicer še nimam nobenih težav in razen, da mi blatni deli poti pošteno najedajo živce, sicer zelo uživam v vzponu na Hum, kjer je 100-i km! Pri večkratnem prečkanju potoka, dvakrat v celoti stopim čez gležnje visoko v vodo. Dokler sem prišla do Tonija, so se mi že posušili, zato se nisem preobuvala, kar je bila napaka, saj sem kasneje pridelala nekaj žuljev na račun mokrote v supergah. Na Humu prvič zagledam v avtomobilu moža od Francesce Canepe, ki me opazuje. Očitno ni tako daleč naprej. Toni mi sporoči, da sem se ji približala na 20 minut, in, da je zaznala nevarnost in očitno “stopila po gasu”. Jasno mi je bilo, da nimam nobenih možnosti za zmago, a že to, da je začela bežati pred menoj, je bil dober občutek. 🙂 Je svetovno znana trail tekačica in ima 100 ITRA točk več od mene. Dolgih 16,7 km do naslednje okrepčevalnice v Butonigi se vlečejo in vlečejo v neskončnost. Naenkrat zagledam v daljavi zeleno majico, ki šiba proti mostu in si mislim, to je sigurno Ivi! Na tej točki so se nam prekrižale poti iz krajših prog. Pospešim, da bi ga ujela in ga vsaj na hitro pozdavila, a mi uide za kakšni dve minuti. Dobim pa objem od Matjaža in Drejke team-a! V Butonigi zadnja leta kot prostovoljki že standardno skrbita za utrujena tekače Uršula in Drejka. Končno ujamem še Belija in Franceskoja. Pred nami je še 50 km in skoraj 2000 višincev, moje psihično počutje pa čisto počasi leze navzdol … že Beliju in Frenku pojamram, da se mi enostavno več ne ljubi tečt. Odštevam kilometer za kilometrom, na srečo si okrepčevalnice sledijo pogosteje, da se vsaj kaj dogaja, ker sem že tako naveličana vsega. Za mojo psiho postaja nepredstavljivo, kako dolga pot je že za menoj in kako daleč še pred menoj … večkrat si ponovim, da na 100 milj več ne grem nikoli! Ok, v istem zamahu vem, da se bom sigurno slej ko prej prijavila na UTMB, sedaj, ko imam končno spet dovolj točk. 🙂 Glasba mi več ne paše. Malo se zamotim z opazovanjem ta hitrih tekačev iz Green proge, ki me prehitevajo vse od Butonige. Tudi s krajših prog kmalu zahodijo, občasno kakšen hitrejši steče mimo, sicer pa kar sledim tempu ostalih. Zadnjih 21km je bolj ali manj tekaških. Hoja mi paše, ampak tek… ojooj, kdaj bo že ta cilj! 🙂 Vmes enkrat se stresem na Tonija, ker čutim, da me priganja, da se približam Franceski, a jaz imam voljo samo do cilja, v tempu, ki ga pač trenutno zmorem in nič več … na koncu tečem še komaj dobrih 9 km/h, več pač ne morem iztisniti iz sebe. Zadovoljna sem, ker vem, da mi bo uspelo do cilja, o uvrstitvi pa sploh ne razmišljam. Po mojem smo zmagovalci vsi, ki smo prečkali ciljno črto! Kar ne morem verjeti, ko mi mama po telefonu pove, da sem 15. absolutno. Tudi Toni mi poroča, da množično odstopajo, naj samo zdržim po svoje in bom super uvrščena. Ko že zagledam sredi neskončnih polj ciljni prostor in zastave v Umagu, se mi ulijejo solze. Blizu sem, pa še vedno tako daleč. Upam, da me pričakuje Hani, čeprav dvomim v to. Ko si jo zamišljam, kako spokojno spančka doma v svoji posteljici, jokam kot dež. Večkrat mislim na mojo princesko in vsakič se mi orosijo oči. Mama me sprašuje, zakaj potem hodiš na take stvari, če se potem cmeriš? 🙂 Ja, težko je odgovoriti na to vprašanje. Sledim svojim sanjam, ker vem, da bom le na ta način lahko dobra mama, dobra pač po svojih najboljših zmožnostih. V cilju me pričakajo moj Toni, prijatelji, znanci. Pričakata me Anita in Živa, hvala!! Neskončno sem vesela, ker mi je uspelo, ker sem uspešno premagala to dolgo, neskončno lepo pot iz Labina v Umag. Za celotno pot sem potrebovala 23ur 25 minut , dosegla 2. mesto v ženski kategoriji ter 13. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 261, odstopov je bilo 112, kar je zelo veliko! Vsekakor se bomo vračali, naslednje leto je sicer na vrsti Toni! 😉 Hvala Vesni za vroč tuš v njihovem hotelu. Zvečer se me je lotila takšna utrujenost in zaspanost, da sem še komaj stala pokonci.

Čeprav se mi je že mudilo k moji Hani, sem po premisleku in posvetovanju z mamo vseeno ostala v Umagu do naslednjega dne in počakala na razglasitev. Hani se je imela čisto super s svojo babi. Zjutraj smo se sprehodili do centra na kavico z razgledom na morje. Sledila je analiza Slovencev … zavzeli smo skoraj cel parking, toliko nas je bilo. Verjetno je prav to tisto, kar nas vsebolj vleče na tovrstne dogodke … v družbi tako izjemnih ljudi je vedno biti lepo. Vsak je spisal svojo zgodbo. To šteje v življenju. Bogatejša sem za izjemno izkušnjo, hvala Toniju, da me pri temu podpira in moji mami, da mi omogoča. Končala sem brez večjih težav, v naslednjih dneh se mi je malo zagnojilo pod nohtom palca, ki bo odstopil in to je najhujša posledica. Verjamem, da mi je pomagala krema Akilein NOK in Akileine losijon za učvrstitev kože, s katerima sem mazala noge zadnja dva tedna. Ko sem na cilju sezula nogavice, sem sicer imela par žuljev, a med tekom jih nisem čutila. Mišice so presenetljivo super. Naslednji dan sem skoraj normalno hodila in v ponedeljek normalno šla v službo. Par dni pač ne bom šla peš v 8.nadstropje in izjemoma ta teden koristim dvigalo. Ponovno se se mi obnesli Winforce napitki in geli, ki so mi dajali energijo skozi celo tekmo. Dobro tudi, da sem se odločila za kratke hlače in kratko majico ter nogavčnike in rokavčnike. V dolgih hlačah bi mi bilo vsekakor prevroče.

Doma me je pričakal najlepši prizor na svetu … moja mala princeska, ki je hodila po dvorišču in mi podarila najlepši nasmeh, ko me je zagledala. Za objem skoraj že ni bilo več časa, saj mi je morala pokazati, kako je napredovala v hoji v zadnjih treh dneh, in naprej važno postopala po dvorišču. 🙂

REZULTATI

zajtrk
Labin, v ozadju Učka
Slovenska ekipa

start

Butoniga 117-ikm
cilj

prve tri, Franceska Canepa, jaz in Klara Bajec

 slike: Drejka team in Toni

Transgrancanaria 2018

Potovanje na Gran Canario smo načrtovali že jeseni 2017, ko sem se prijavila na meni že poznano tekmo Transgrancanaria 125 km in 7500 višincev. Tri leta nazaj sem odstopila. Zara je že večkrat izrazila željo, da bi rada potovala nekam z letalom, tako ji je Božiček letos uresničil željo in prinesel letalsko karto njej in njeni sestrici Hani. 
Zadnje tri mesece sem prvič v življenju trenirala bolj sistematično, sicer manj kilometrov, a zato bolj intenzivne. Po Knap trailu v  začetku januarja sem bila čisto sesuta, konstantno utrujena. Kontrolirala sem določene krvne parametre in ugotovila skrajno nizke zaloge železa in Hb. Takoj, ko je Toni dobil nazaj višinski šotor, sem dobra dva tedna spala v šotoru in si še ravno pravi čas pred tekmo izboljšala kri. Se je pa pojavila druga težava … zvečer na dan praznovanja Haninega prvega rojstnega dne me je klical Matjaž, da nisem več na seznamu tekme, saj očitno nisem poslala zdravniškega potrdila. In res … spregledala sem opozorilni mail, da je do 1.2. treba poslati potrdilo. Dva dni sem čakala na odgovor, če mi lahko oprostijo to mojo neumnost. Na srečo sem v torek, dva tedna pred odhodom dobila odobren odgovor. Neskončno hvaležna, hvala! Hvala Matjažu za opozorilo! In hvala Ajdi za pripravljenost in dobro besedo. Ko je izgledalo, da se mi je končno vse poklopilo, sem na zadnjem ravninskem intervalnem treningu po asfaltu šla malo prehitro za svoje sposobnosti in naslednji dan začutila bolečino v desnem gležnju, ki me spremljala ves teden. 
V torek 21.2. ob pol enajstih zvečer smo se odpeljali proti Milanu, od koder smo zjutraj imeli let. Hani je lepo prespala vso pot, ob treh zjutraj pa na letališču bila budna kot čuk in opazovala dogajanje ter od veselja vriskala na Zarine norčije. Prva ura letenja je bila čista katastrofa, Hani je bila preveč utrujena in je vreščala kot zmešana in se obema zvijala v naročju. Ne pomnim kdaj je nazadnje tako jokala. Ni želela ne čaja, ne mleka, ne druge hrane, ne dude…NIČ! Ko so se že meni začele solze nabirati v očeh od obupa, je končno omagala in zaspala. Nato je spala skoraj celo pot, slabe tri ure, na meni, jaz pa ves čas v skoraj nepremičnem položaju, da se nebi ponovila zgodba od prej. Na Gran Canarii smo na letališču prevzeli Škodo Fabio (Goldcar) in se opoldne že vozili proti Vecindariu v apartma, 14 km oddaljen od letališča ter 17 km do Maspalomasa, prizorišča Transgrancanarie. Čeprav me je bolela glava za znoret in sem bila utrujena, sem najprej šla na kratek iztek 6km, da preverim kakšne so moje noge in predvsem gleženj. Gleženj sem še vedno čutila, zato sem klicala Tonija, da imam vsega polno glavo, naj mi vrže kakšen evro čez okno, da nama grem po mrzlo pivo v trgovino. Kakšnega pa lahko spijem! 😉 Skuhali smo testenine, začela sem se spraševati kdaj neki pride Ivi in v isti sapi je pozvonilo na vratih .. glej ga, Ivija, s prve nas je našel! Zaradi spleta okoliščin smo si apartma delili z njim. Skupaj smo šli na kratek sprehod po mestu, potem pa domov jest, z Ivijem nama morajo makaroni z ušes začet gledat! 😉 Naslednji dan smo opoldne šli po štartno številko, Ivi je šel malo preteknit nogice, mi pa na sprehod po sipinah v Maspalomasu. Hani se je plazila po pesku in neskončno uživala. Jok in stok, ko smo jo dvignili iz peska. Ob štirih popoldne smo se dobili z ostalimi Slovenci, bilo nas je kar lepo število udeleženih na tekmi + njihovih družinskih članov/spremljevalcev (tekačev: 1 na 360, 11 na 126km, 1 na 65km, 10 na 42km in 1 na 17km). Ob prijetnem druženju je čas prehitro minil in že smo doma kuhali večerjo .. ponovno testenine, kakopak, najedla sem se pa tako, da sem se komaj premikala. Toni mi je računal plan. Predvidel je 18 ur 45 minut.
profil proge z okrepčevalnicami
Helena nas je v petek zvečer ob 21:30 peljala na štart v Las Palmas. Ceste so bile zalite od celodnevnega deževja in tudi vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, naj bi ponoči bilo zelo mrzlo in od treh do osmih zjutraj deževalo. V Las Palmasu je bila popolnoma drugačna zgodba, ceste suhe, temperature prijazne in vsi v kratkih hlačah. Še hiter skok na wc ter se zrinit v prvi boks, po ITRA točkah so me dodelili med prvih 100 tekmovalcev. Imela sem štartno številko 81, sicer nas je bilo na startu preko tisoč. Priznam, da sem bila precej napeta in samo želela sem, da se vse skupaj že začne. Štart je bil epski, pospremljen z ognjemetom na plaži de las Canteras v glavnem mestu Las Palmasu. Precej časa smo tekli po peščeni obali ob valovanju morja z številnimi navijači ob poti. Noro! Sama sem sicer ves fokus usmerila na podlago, da mi slučajno pesek ne pride v superge. Še na četrtem km se pozdraviva in zaželiva srečno pot z Ivijem, kar me navda najprej z skrbjo (kaj hudiča delam z Ivijem ob boku, a grem morda prehitro?) potem pa z navdušenjem – čutim, da je Ivi v vrhunski formi, njegov počasen začetek me spominja na Tonijevo taktiko in prepričana sem v njegov rek: “In zadnji bodo prvi!” Ivijeve besede, da nas bo pot sama razvrstila tja kamor pašemo, me je pomirila. Ne glede na vse okoliščine, tako bo kot mora biti in nič ne morem sedaj spremeniti. Skrbelo me je, da bom ponovno odstopila, saj so se takoj v začetku začele pojavljati težava za težavo. V začetnem delu je bil en res grd kamnit odsek in sem naredila par čudnih korakov in vsakič me je zabolelo v gležnju. Z lepšim terenom se je situacija izboljšala a nenehno sem bila pozorna samo na korak, da slučajno ne bi stopila napačno. Vmes so me dohiteli in prehiteli že naši Jan, David, Tešky, Dušan … Čeprav je Tešky napovedoval, glede na to, da imava istega “serviserja” Oskarja ponoči, da se me bo držal in šel z menoj, mu je bil moj korak prepočasen in je takoj odšibal naprej. Pred drugo okrepčevalnico sva se razšla z Dušanom, pasala mi je njegova družba čeprav za kratek čas, saj sem že bila v agoniji zaradi slabosti v trebuhu. Nič mi ni pasalo jest ne pit. Po štirih urah sem dohitela Teškya, (ponovitev zgodbe iz Dalmacije) z upanjem, da me bo zabaval s svojim humorjem, a na žalost se je tudi on boril s slabostjo in ni bil ravno pri volji za štose. Višinci so se po začetnem tekaškem delu kar nabirali in čeprav so me v začetku zelo skrbeli, mi je hoja v hrib vse do konca zelo ugajala. Želela sem si, da bi me konkretno stisnilo na veliko potrebo in si olajšala napetost v trebuhu pa da bi končno lahko začela piti in jesti po planu, saj sem do sedaj vse zamujala. Morda je bil kriv zadnji energijski shake uro in pol pred startom, ali pa pitje vode iz pipe (menda voda res ni pitna!). Prvič v življenju sem se soočila s prebavnimi motnjami in slabostjo. Ponoči je še nekako šlo in tudi Tonijev plan sem skoz presegala za okrog pol ure, proti jutru pa je šlo rapidno navzdol, kar naprej sem iskala grmiček, kamor bi se lahko skrila. Zmanjkalo mi je robčkov. V Tejedo na 73 km sem prišla čisto obupana. Toni je rekel, naj se ne sekiram: “samo počepni ob poti, briga te!”. Ampak nisem mogla se ne sekirat. Skoz me je tiščalo na wc, samo da sem naredila en požirek ali karkoli pojedla. Na vzponu proti Roque Nublu se za menoj usuje horda hitrih tekačev na 65 km. Kakor sem bila navdušena nad njimi in njihovem tempu, sem bila tudi jezna, saj sem se vsakomur mogla umikat. Moje spremstvo me je zamudilo na okrepčevalnici v Tajedi, kar me je za trenutek razžalostilo. Toni vse počne zadnjo sekundo in me zato zamudi, ampak sem se hitro pomirila, saj pravzaprav ničesar ne potrebujem, zakaj bi jim oteževala pot!?  
Smo se pa videli v Garanonu, na 84km, prva okrepčevalnica, kjer sem konkretno zaosatajala za planom. Toni mi je po telefonu govoril, kako pomembno je, da sedaj čimveč pojem, sicer bom čisto upočasnila, ampak resnično nisem prenesla ne winforce gelov, ne napitkov, ničesar, samo vodo. Sprijaznila sem se, da je zame tekma izgubljena, želela sem priti med prvih deset, a glede na situacijo, bom zadovoljna samo, da zagledam cilj! Nisem se več obremenjevala z vnosom kalorij, če mi ne paše, mi pač ne paše, bom pa na vodi prilezla v cilj, pa čeprav po vseh štirih! In začela sem uživati … in kilometri so leteli … počasi a vztrajno … ne da bi se zavedala kdaj, sem bila na zadnji kontrolni točki, kjer smo se videli s Tonijem, Zaro in Hani, 16km do cilja. Noro, vedela sem, da to zadnjo etapo bom pa pregurala, ne glede na vse. Zanimivo, da nisem čisto zahodila glede na pomanjkanje vnosa hrane, hiter tempo v klanec in lahkoten tek okrog 8km/h odvisno od terena, sem še vedno brez problema zmogla. Zadnjih 10 km ob suhi rečni strugi po kamnitem terenu je bilo res ubijalskih, a z vsakim korakom sem bila bližje cilju in celo ponovno sem bila znotraj Tonijevega plana … to mi je dalo novega zagona. V cilju so me čakali moji dragi spremljevalci, Toni mi je dal Hani v naročje in skupaj sva premagali zadnje metre. <3 Nor občutek! Po 18ih urah in 25 minutah, 14. v ženski kategoriji, sem bila v cilju te hudičevo težke preizkušnje. Hvala vsem za navijanje! Hvala ŽigaX za poslan sms sredi noči, čeprav nisem odpisala, pomenilo je veliko!!

Ostali so še polni trije dnevi za raziskovanje otoka v turističnem duhu… seveda so minili čisto prehitro. Na otoku večne pomladi nam je vreme kar lepo mešalo štrene. Ko smo se vozili čez gorat sredinski del otoka, da bi podoživela določene kraje iz tekme, sta nas spremljala megla in dež.

Ko je Toni napovedal moj čas tekme 18 ur 45 minut, sem samo vzkliknila, da to je pa sanjsko in če se njegova napoved uresniči, bom presrečna. Tekla sem še bolje od te sicer čisto orientacijske napovedi, pa vseeno nisem najbolj zadovoljna. Zadnje ure me je prehitelo preveč tekmovalcev. Najbolj pa obžalujem, da nisem tako uživala v progi, kot bi sicer lahko, saj teren je bil res neverjetno lep, raznolik, drugačen, ob kaktusih. Na Gran Canario se verjetno več ne bom vrnila, vsaj kmalu ne, ker bi rada videla še toliko drugih pokrajin, mi je pa celotno potovanje ostalo v prelepem spominu. Leteti in potovati z majhnim otrokom ni noben bav bav … sem prepričana, da je Hani zelo uživala. Čeprav sem sprva imela pomisleke, da bi stanovali skupaj z še kom zaradi prilagajanja, sem neskončno vesela, da je bil ravno Ivi ta, ki je bival z nami. Imeli smo se super, vse je klapalo brez posebnega prilagajanja. Upam, da še kdaj spišemo skupno zgodbo z vsemi, s katerimi smo bili skupaj na Kanarcih. Čeprav sem imela v planu spet bolj intenzivno treninat in ne tekmovat, me je vseeno premamila 100 milj Istre … upam, da v tretje gre rado… 😉

ob 4ih zjutraj na letališču v Milanu

po štirih urah prispeli na Gran Canario

moja št. 81, Ivijeva 49

Slovenci na Kanarcih

proti sipinam v Maspalomasu s pogledom na Atlantski ocean

prvi stik s peskom <3
kaj lepšega, kot se plaziti po mehkem pesku …
prerace beer, z Ivijem sva na vodi 🙂
start v Las Palmasu ob 23ih

Ivi med deseterico najboljših

analiza v našem apartmaju
Playa de Mogan

Puerto Rico
Palmitos park

Las Palmas
Playa de las Canteras, Las Palmas

na letalu 🙂

6.TEKTONIK ultra 3-dnevni tek

Aleš, Borut, jaz in Marko smo v celoti končali vse tri etape
Tektonik ultra, ki se že tradicionalno odvija 6. leto zapored, naju s Tonijem vsako leto spomni na najino obletnico, na dan, ko sva se spoznala. Prva leta smo tekli več po asfaltnih cestah in v treh dnevih/etapah pretekli 124 km. Zadnja tri leta se pa držimo krožne poti Prijetno domače okrog občine Ivančna Gorica, ki povezuje 12 krajevnih skupnosti in je v celoti markirana, ter se izogiba asfaltnim cestam. Dogodek je bil prvo leto prelomen ne samo zame … stkale so se čudovite prijateljske niti, ki se iz leta v leto tkejo naprej. Marsikdo od nas se je takrat prvič srečal s tako dolgim tekom in se v prihodnosti navdušil za še daljše razdalje. Vsako leto se nas zbere več, a število sploh ni pomembno .. kajti kdorkoli pride na Tektonik, je ena sama poosebljena pozitiva. 
Letos morem najprej izpostaviti mojo mamo, brez nje ne bi bilo tako enostavno in brezskrbno. Še preden sem ji povedala za letošnji Tektonik, se je že sama ponudila, da bo cel vikend čuvala Hani (razpis je videla na facebooku), da bova midva lahko brez skrbi. Hvala mamica! <3
Vremenska napoved je v začetku tedna bila zelo slaba. Na srečo se pa je iz dneva v dan izboljševala in na koncu lahko rečem, da smo imeli perfekten vikend! 
PETEK 19.1., Šentvid pri Stični – Dob – Temenica – Sobrače – Šentvid pri Stični: 21 km, 500 višincev
Petkovo popoldansko deževje se je malo pred začetkom Tektonika prevesilo v močno sneženje. Start prve etape je tako bil prav zimski, trasa že skoraj v celoti pobeljena. Startalo nas je 13, pričakovala sva jih precej več, a so priznali, da so se ustrašili vremena. Ker je Toni imel še nekaj priprav v klubu in je želel biti na okrepčevalnici v Sobračah, je zadnji trenutek mene zadolžil za navigacijo. Malo sem bila nepripravljena, a na srečo so me reševali aplikacija Oruxmaps ter Tonijev nečak Luka s prijateljem. Takoj v začetku sta potegnila naprej, z nami bi jima bilo prepočasi in nam tako puščala stopinje ter v snegu narisane puščice za pravo smer, kar nam je zelo olajšalo nočno navigacijo. Bilo je krasno, Bogdan in Mateja sta rekla NEBEŠKO! Sneženje je naredilo tisto piko na i, da nam bo prva etapa ostala v res lepem spominu. In kasneje je marsikomu bilo žal, da se je ustrašil vremena in ni bil z nami. Tudi večerna analiza je bila uspešna, letos sva dodela samooskrbo v smislu preskrbe s pijačo .. naložen hladilnih mrzlega pira je lahko vsak uporabljal samooskrbno .. kadarkoli in koliko koli. 🙂 Tonijev slogan “nikol še nismo šli, ne da bi še enga spili” je povzročil, da smo se ob enih zjutraj komaj poslovili. Katja in Andrej sta prespala v avtodomu, Borut, Marko, Aleš, Bogdan in Mateja pa v klubu. 
SOBOTA 20.1., Krka – Ambrus – Zagradec – Šentvid pri Stični: 42 km, 1200 višincev
Pri nas se nikoli ne ve koliko nas bo in zmeraj kdo preseneti še zadnji moment, tako da smo zjutraj spet zamujali na start. Ob devetih smo se komaj zbrali v Šentvidu, se natrpali v avtomobile in se odpeljali na start v Krko. Teškya smo strpali v prtljažnik na gajbo, na sedežu za tri osebe, jih je bilo 5, a nekako celi in varno smo po desetih minutah vožnje prispeli na Krko. Pričakovala sta nas še Bogo in Marija. Zbralo se nas je 25 tekačev, krasna pisana druščina. Še obvezna skupinska slika  ob tabli krajevne skupnosti ter gasa. Imeli smo bolj oblačen dan, čeprav so poročali, da je malo višje nad nami že sončno. Tonijev oče se je že vrnil iz vsakodnevnega pohoda na Pristavo, da nas je lahko zapeljal na start. Bilo je idealno za tek. Za nekatere je bil tempo prepočasen, za druge prehiter .. tako pač je v večji skupini. Brane Mišmaš nam je zrihtal dve krasni okrepčevalnici, eno v Korinju, drugo v Drašča vasi ob Krki in ob tako bogato založenih mizah enostavno nismo mogli hitro naprej. Ob štirih popoldne smo prispeli na cilj v Šentvidu. Pred hišo me je čakala moja mala princeska, da sem jo vsaj malo videla. Čisto zadovoljna je bila z babi, ni bilo videti, da me kaj pogreša. Hani je zelo zgodaj zvečer zaspala, saj čez dan skoraj ni zatisnila očesa, mi pa nadaljevali z samooskrbnim režimom … polno obloženo mizo dobrot, nekateri so tudi pekli (ponovno moram izpostaviti svojo mamo, ki nam je spekla božansko prekmursko gibanico in jabolčno pito) ter polnim hladilnikom piva. Zvečer smo bili precej utrujeni, a kljub temu sledili Damjanovi predstavitvi o Medeiri ter Diagonali norcev Matjaža in Helene. Večer se je zaključil z ogledovanjem prekrasnih slik iz Nove Zelandije, kjer sta eno leto živela in potovala Marko in Nataša. Čeprav je veliko bilo govora o našem sloganu “nikol še nismo šli , ne da bi še enga spili”, smo se vseeno morali okrog enajstih zvečer posloviti,  naslednji dan nas čaka še ena dolga etapa…
NEDELJA 21.1., Krka – Muljava – Višnja Gora – Metnaj – Stična – Šentvid pri Stični: 40 km, 1400 višincev
Zadnjo etapo so strpali mene (oz.sem se sama) v prtljažnik in ponovno smo se odpeljali na Krko na start. Zbralo se nas je 14 tekačev, nekaj meni novih obrazov. Vzdušje je bilo super, skoz smo se pogovarjali in se spoznavali. Kot bi mignil, smo po skoraj dveh urah bili v Višnji Gori, tako se je vsaj zdelo meni, kjer bi nas naj čakala okrepčevalnica. Toni je prišel minuto za nami. 🙂 Sledil je najlepši del poti – ob reki Kosci in Poti dveh slapov. Če smo v petek imeli zimske razmere, je v nedeljo vse dišalo po pomladi … na letošnjem Tektoniku smo imeli vse! Na zadnji etapi je bilo nebo brez oblačka, božansko lepi razgledi na naše Alpe ter zvončki, ki že kukajo iz zemlje. Na srečo sta punci, bolj cestni tekačici, ki sta prvič bili na kakem trailu, zelo uživali. Ob Kosci je bilo tudi precej blatno. Na naslednji okrepčevalnici, na 24-em km je Toni popravil svoje spremstvene napake in pripravil tako luštno okrepčevalnico s pestro ponudbo hrane in pijače, nam skuhal kavo, pripravil stolčke za počitek, da smo ponovno težko šli naprej. Današnji dan je bil na izpadanje in tukaj jih je dejansko nekaj izpadlo .. tisti, ki so že v štartu šli na krajšo razdaljo. Na žalost sta nas zapustila tudi Bogdan in Mateja, ki sta bila z nami vse etape, pretekla sta skupno skoraj 90 km. Čudovita sta! Nadaljevalo nas je še samo 7. Na Pristavi smo bili dogovorjeni za naslednjo / zadnjo okrepčevalnico, a kombija spet nikjer nisem videla. Kličem Tonija in ves presenečen: “Pa ne mi rečt, da ste že na Pristavi!?” Ponovno smo ga prehiteli .. biti v spremstvu res ni lahka stvar! 😉 Borut je rekel, da je letos veliko lažje pretekel vse tri etape in na koncu smo se pogovarjali, da sploh nismo preveč utrujeni, čeprav smo v treh dneh pretekli/prehodili dobrih 100 km in 3000 višincev. V tako dobri družbi je vse lahko. Zelo me je veselilo, da so vsi, ki so ta dan tekli, a nehali na 24-em km, počakali v klubu na nas, da smo skupaj zaključili že 6. samooskrbni Tektonik. In z nami je končno bila tudi moja mala princeska, saj je moja mami morala na dolgo pot v Radence.   
Ja, meni je bilo nebeško cel vikend! Hvala vam dragi prijatelji za ponovno nepozabno dogodivščino na Dolenjskem in uspešno izpeljan 6.Tektonik ultra! Se vidimo prihodnje leto!
POROČILO Katje Drobež TUKAJ
START 1. ETAPE, Šentvid pri Stični

START 2. ETAPE, Krka

Ciganov vrh 731 m

Ambrus
1. okrepčevalnica Korinj

2. okrepčevalnica Drašča vas

ob Krki
Zagradec
Kitni vrh
Češpljeva dolina 🙂
START 3. ETAPE, Krka
Višnja gora
po poti dveh slapov
hlajenje piva
okrepčevalnica

Metnaj
CILJ, Šentvid pri Stični

4. Novoletni Knap trail

Na Knap trailu sva do sedaj bila s Tonijem prisotna še vsako leto, ampak samo na drugi izvedbi sva tekla oba. Lansko leto sem ga zgolj mesec dni pred porodom spremljala z avtomobilom, letos sva pa vlogo spremstva zamenjala. Malo po peti uri zjutraj me je pred hišo pobral Brane, Toni in Hani pa sta še sladko spančkala vse do našega starta ob sedmi uri v Trbovljah pri gostišču Brin. Prijavljena sem bila na forhajersko (64km in 3400 višincev) razdaljo. Glede na to, da ne treniram skoraj nič klancev, če pa že, po naših malih kucljih naberem največ 1000 metrov, ni bilo druge varijante zame … le še dober mesec me loči do Transgrancanarie, kjer bo treba premagati 125km in 7000 višinev! Ja, in ta slednja številka me precej skrbi. Na Knapu jih je bilo pol manj in bilo jih je ogromno! 🙂 

Štartali smo v mraku, a čelke nisem potrebovala. Že kmalu v začetku zakorakamo v blato, uf to še bo avantura taprava, si mislim. Proti Sveti Planini postaja teren še težavnejši .. sneg, koraki se nam vdirajo in upočasnjujejo ter megla, ki onemogoča sledenje ozkim rdečim trakovom, kar je markacija naše forhajerske poti. Smo skupaj z Perojem in Markom Kavzarjem, kar nekaj časa, lepo je bilo v njuni družbi. Hvaležna, ker mi je Toni zvečer na uro prenesel track, ga vključim in poti sledim po uri. Vsi vrhovi so v gosti megli in se je res težko orientirati. Pomagalo mi je tudi to, da sem v teh koncih že bila in vsaj približno poznala teren. 
Spust iz Čemšeniške je bil prava drsalnica po blatu in drsečih skalah in šla sem kot po jajcih, čeprav mi načeloma spusti kar ležijo. Lažje bi šla brez palic, le -te me na spustih še bolj ovirajo. Medtem mi zvoni telefon… ravno sta se z očetom odpravljala od doma proti Trbovljam, ampak ni govora, da se oglasim… teren ni dopuščal nepozornosti. Občasno sem se zamislila, da ko pridem v Trbovlje, bo to šele polovica poti, tako kot po kilometrih, tako po višincih… pa tudi ne bom še prav kmalu v Trbovljah, kjer sem dogovorjenja z podporno ekipo, če sta šele dobro štartala od doma, imata pa vsaj 40 minut vožnje. 🙂 Sicer pa mi je ta del poti neverjetno hitro minil in kmalu sem lahko zagledala mojega sončka, zamenjava sva bidon in par metrov je šel z menoj, toliko da si je po res grdem blatenem terenu umazal superge in naredi par slikic. Na trenutke mi je bilo tako vroče, da je kar lilo z mene, na trenutke je bilo vetrovno in hladno in res nisem vedela kako naj se oblečem. Na KT Lipa sem samo pomahala veseli druščini in pičila dalje proti Kalu, saj nisem potrebovala ničesar. Na makedamskem delu, ko sem ravno zahodila, sta se pripeljeta mimo Toni in njegov oče .. nato sem celo pot razmišljala, saj najbrž ne gresta z avtom po isti poti na Kal, kot mi, ker makedam postaja vse grši. Ampak ja.. šla sta po tej cesti, vmes je Toni kako podrto drevo umaknil, da sta prišla mimo, a varno sta prilezla do koče. 🙂 Na Kalu spet obupna megla in če ne bi že od daleč slišala glasnega navijanja in ragelj, ne bi vedela, da sem že tako blizu. Toni mi reče, da je čisto malo pred menoj Francesko in da sem absolutno šesta. Nasploh sem premalo popila in pojedla, makedamsko blago vzpenjajočo se neskončno dolgo pot, ki je sledila kmalu po tem, sem še sicer zmogla vso pretečt, nato pa se je moč in razpoloženje začelo prevešati navzdol. Vmes sem dohitel Frenka. Pred menoj je bil vzpon na Gozdnik, nato pa še na Mrzlico, jaz pa razmišljala samo še o tem, da imam pravzaprav dovolj. Punce so bile daleč za menoj, zato mi je vseeno bilo za čas, čeprav sem si nekako zamislila, da bi rada prišla v cilj pod osem ur. Že kmalu mi je bilo jasno, da tega ne bom dosegla. Mama mi je napisla sms, da je prvi  (Ivi Hrastovec) že v cilju. Nisem več gledala na track na uri, temveč postavitev, kjer so se odštevali kilometri in se spaševala, kdaj neki bo minilo teh zadnjih 10 km? Vlekli so se po polžje… Na mukotrpnem vzponu na Mrzlico sem zagledala četrtouvršenega … vau, a je to mogoče? čeprav sem se vlekla kot megla, Ivi pa je medtem v cilju pil verjetno že drugi pir. 😉 Nisem ga mogla ujeti, pravzaprav ga nisem niti poskušala. Na srečo mi tek v dolino ni predstavljal težav, tako da z Mrzlice je šlo normalo, ampak čisto vse še tako majhne klančke sem prehodila… za klanc ni bilo več niti atoma moči. Spust sem šla z rezervo, saj mi ni bil interes, da se za tistih nekaj minut totalno razbijem, v naslednjem mesecu bi še vseeno rada čimveč trenirala. Na koncu me je presenetilo, da sem prišla v cilj s časom 8 ur 7 minut, minuto za Matjažem Bajcem. Lahko bi bilo slabše. Bilo je celo 8 DNF-jev. Pričakala me je razposajena druščina in moj Toni. Priznam, da med tekom nisem veliko razmišljala o Hani, itak je v najboljši možni družbi svoje sestrice Zare in sestričen Miše, Lučke in Gaje. Ampak  po teku, ko sem se umirila, preoblekla ter spila zasluženo pivo, sem jo pa začela neznansko pogrešat. Prvič sva narazen za cel dan…so mi pa punce sporočile, da je vse v najlepšem redu in ob sedmih zvečer, ko smo še vedno čakali na razglasitev v ženski kategoriji, saj še ni bilo tretjeuvrščene v cilju, je Hani že spala. Imela je zelo naporen dan, tako kot mamica. 🙂 Ampak bilo je super in nedvomno se naslednje leto spet vidimo! Vsa čast Leonu in Tanji za organizacijo ter prostovoljcem za pomoč. Kot je Leon že prvo leto rekel: “More biti težko, saj ne more vsak biti forhajer!” 😉 Zmogli smo, zmagali smo, super smo!
Pa srečno in zdravo leto 2018! 
REZULTATI

iz Trbovelj na Kal
na Kalu
CILJ

noge po osmih urah v supergah
z Uršulo in Tejo

Tek Treh Vrhov

zmagovalke Teka Treh Vrhov, 28 km
Na prvo izvedbo Teka Treh Vrhov (Škabrijel, Sveta Gora, Sabotin) sem se z radovednostjo prijavila med prvimi, kajti okolica Nove Gorice mi je čisto nepoznana. Razen, da sem se parkrat peljala mimo, še nikoli nisem bila v tem delu Slovenije in čutila sem, da se nam obeta en lep tek. Nisem se zmotila, zelo žal bi mi bilo, če se ne bi pojavila na startu. Proga je bila posebna tudi zato, ker smo tekli po poteh prve svetovne vojne. Noge po 100 km Dalmacija ultra traila še niso najbolj spočite, prisotna je neka splošna utrujenost, kar se pozna tudi na treningih,Transgrancanaria se pa približuje s svetlobno hitrostjo.
  
Nočno vstajanje in skrb za Hani je prevzel Toni, kar mi je res največ pomenilo, da sem se lahko vsaj dobro naspala. Start je bil ob deveti uri pri Kajak centru v Solkanu. Sama sem bila prijavljena na 28 km s skoraj 1700 višinci, startali pa smo skupaj z udeleženci na 12 km. Začetek je bil hiter, zame skoraj prehiter in prve pol ure sploh ni bilo časa niti za požirek vode. Na vzponu na Škabrijel sem se skušala malo umiriti, popila napitek, kajti na 9. km (Prevala), sta me čakala Toni in Hani, da zamenjamo prazen bidon s polnim. Toni mi je na Prevali sporočil, da je Mihaela pred menoj 2 minuti, kmalu za njo pa še  Tajda. Ko sem zagrizla v klanec proti Sveti gori, nisem prav nič razmišljala o uvrstitvi, samo da preživim do cilja, kajti noge so bile že tukaj težke, do cilja pa je še 18km! Skušala sem čimveč popiti in odprla še en gel Winforce, da mi ne zmanjka energije. Pot je bila zanimiva, sploh 300 m čez kaverno, kjer smo potrebovali naglavno svetilko. Na Sveti gori so navijali in oskrbovali ekipa Podbro Trail Running Festivala z bogato založeno mizo domačih dobrot. Jaz nisem žal nič poskusila, samo pomahala in šibala naprej. Na vrhu hriba sem pred seboj zagledala drugouvrščeno Tajdo. Sledil je tehnično zahteven in dolg spust ponovno mimo Prevale ter po kolesarski downhill progi do Soče. Tekla sem z rezervo, saj nisem želela reskirat padca. Me je pa trasa polnila z adrenalinom, tako krasne so bile stezice in tako prijetno vzdušje je bilo na trasi. Pri kajak centru sta me ponovno čakala moja dva sončka, Toni s polnim bidonom napitka in informacijo, da sta Mihaela in Tajda v enem raftu pred menoj. Hani je spančkala v vozičku. Minuto vožnje z raftom sem uživala in počivala, nato pa gasa po asfaltu kakšne 3 km in še “samo” vzpon in spust iz Sabotina je do cilja. Sliši se malo, a pravzaprav ni bilo, na uri je manjkalo še 600 višincev in dobrih 10km. Na asfaltu se je dalo tečt kar hitro in tukaj sem dohitela obe punci pred seboj. Malo me je skrbel vzpon na Sabotin, kajti klanci so moja šibka točka, a očitno so tudi ostali že bili utrujeni. Ujela sem en lep hiter pohodniški korak in vztrajala vse do vrha, pravzaprav z užitkom, brez večjega matranja. Spust sem pa itak komaj čakala. Žal ni bilo razgledov z vrha, zajela nas je megla, a navijačev se tudi tukaj ni manjkalo. Zadnji del proge mi ni delal težav in kar naenkrat sem iz Solkanskega mostu zagledala ciljni prostor. Andrej Zaman bi rekel “čista uživancija” in ja, tako sem se tudi jaz počutila… celotna trasa je bila pravzaprav ena sama uživancija – označeno super, ljudje super, dodatek plezanja čez kaverno in vožnja z raftom vmes pa najbolj super… skratka vse je bilo perfektno! Skozi ciljno črto sem šla z mojo malo princesko v naročju, ki se je tako kot v Dalmaciji smeškala in z zanimanjem opazovala kaj se dogaja. V cilju sem bila s časom 3ure 28min (Toni je napovedal 3:20, še bo treba trenirat! ;)), prva v ženski kategoriji in 21. skupno. Tekmovalo nas je 190, kar je za prvo izvedbo teka res zavidljivo število. Hvala Toniju in Hani za spremstvo in čestitke organizatorjem za tako krasno izpeljan dogodek! Hvala Valentina za kakije in otrobe! 🙂 Pohvale prostovoljcem in navijačem, bili ste čudoviti! Sem prepričana, da se bomo vsi radi vračali v te konce, sploh pa na Tek Treh Vrhov. Čeprav smo tudi tokrat šli Vencljevi domov med zadnjimi, pa vseeno dovolj zgodaj, da sva še ujela odprto volišče in oddat svoj glas. Tašča me vsakič po zmagi vpraša, če so bile kakšne lepe nagrade. Ja, nagrada je notranje zadoščenje in preživet čudovit dan v družbi pozitivnih in navdihujočih ljudi. <3
Slike so snete iz FB (Mestna občina Nova Gorica).

foto: Zdravko Čufar

Dalmacija ultra trail 2017

Po prekrasni izkušnji iz prejšnjega leta, tudi naša letošnja udeležba na Dalmaciji Ultra Trail v Omišu ni bila vprašanje. Vprašanje je bilo le, kdo od naju bo tekel in kakšno razdaljo. Lansko leto je Toni zmagal 100 milj in že takrat napovedal, da bom naslednje leto tekla jaz. Glede na njegov TDG v septembru, odstop na Valamar trailu in trenutno tekaško pavzo, je naposled sklenil, da njemu res nima smisla tekmovati. Ponovno sva bila na dogodek povabljena in čakala nas je nastanitev v čudovitem hotelu Damiani, tako da, na nek način sem se čutila dolžno, da letos jaz povrnem gostoljublje dalmatincev s svojim uspešnim nastopom… o odstopu ni bilo govora! 🙂 Prijavljena sem bila na 100 km, a sem do zadnjega razmišljala o prepisu na 60 km, še pri prevzemu startne številke sem Tonija ves čas spraševala, a ne bi bilo bolj pametno na krajšo razdaljo? 

Na pot smo šli že v sredo, po Tonijevi službi. Sledi ista zgodba okrog pakiranja, kot vsakič, in sploh ne bom izgubljala besed, je bilo pa že na tem, da sploh nikamor ne gremo. Hani je bila že zelo zaspana in orto tečna, Toni pa s pakiranjem ni napredoval nikamor. Konec dober, vse dobro… malo pred peto uro popoldne nam je le uspelo speljati iz Dolenjske, Hani je pa spala vse do Šibenika in tudi naprej ni bilo težav, ji je bila zanimiva nočna vožnja, lučke in pojoče igračke. Ob pol desetih zvečer smo bili nastanjeni v isti sobici, kot lansko leto in Hani je že čakala postavljena prenosna otroška posteljica v sobi. Osebje v hotelu Damiani je res pozorno, prijazno in ustrežljivo. Hani je morala preplaziti še celo sobo, raziskati vse kotičke, nato pa zaspala kot ubita.
Zjutraj zajtrk s pogledom na morje, nato pa sprehod ob obali in kavica. Sanjarila sem o kakem lepem izletu, preden gremo popldne na prevzem startnih številk, a mi je Toni zabičal počivanje. Šla sem edino malo potečt, da sem videla kakšne noge sploh imam – zadnje tri dni nisem nič tekla, ker je Toni imel preveč dela in ga nič ni bilo doma. Sem pa nosila Hani dva dni zapored po uro in pol v ruksaku na Pristavo, kar je tudi dober trening, punca je vse prej kot lahka. Po pretečenih 6 km sem bila malo bolj optimistična, noge so bile vredu, ni bilo sicer neke lahkotnosti, a do starta je še več kot en dan.  
Morem priznati, da sem bila kar živčna – 100 km in 4000 višincev, takšne razdalje nisem premagala že zelo dolgo, a je sploh realno, da zdržim do konca? V petek popoldne ob treh smo šli na start 155km, nato pa pakirat v sobo za moj start ob polnoči, na zgodnjo večerjo in ujet še skromno urico spanja, Medtem je Toni previl, nahranil in uspaval Hani ter meni napolnil uro, telefon, naglavno svetilko, popravil paske na palicah, pripravil napitke in gele ter mi zračunal časovnico s končnim časom 15 ur 40 minut. Preden sem odšla, sem si načrpala dobra dva dcl mleka in upala, da tekma ne bo zame tako dolga, da bi morala ponoviti postopek že med tekom. 🙂
Ob desetih zvečer smo imeli avtobus iz Omiša v Klis. Tam pa eno uro in dvajset minut čakali na start. Zadebatirala sem se z Srečkotom, Adijem in Marjeto, tako da smo pozabili iti na toplo v lokal in malo pred startom sem bila ledena kocka… tako zeblo me ni že dolgo. In naposled še skupinska slika, zaželeli smo si srečno pot in gasa…juhuu…Toplo mi je bilo že po dveh minutah teka. Po dolgem času sem tekla s palicami in se počutila kot en štor…ampak itak sem se venomer prepričevala v glavi, da moram zelo zelo počasi začeti. Malo sem gledala pulz na uri, pretežno pa se ravnala po občutku in skušala ujeti en miren tempo, da se ne matram. V začetnem delu sva kar nekaj časa tekli skupaj z Meto Trampuž, na prvi okrepčevalnici Gornje Sitno pa se razšli. Čas je nenormalno hitro mineval in tudi lajež psov iz daljave mi ni bil nič strašen v njeni družbi, sicer bi morda bilo malo scary. Pogorišča letošnjih požarov smo obšli ponoči, tako da nisem videla škode, ki so jo naredili požari na to pokrajino. Ponekod se je še vonjal pepel. Ves čas sem vedela, da je pred menoj še vsaj Marjeta Gomilšak, če ne še katera, ampak se nisem nič obremenjevala, počutila sem se dobro, zato upala, da se bova slej kot prej srečali. To se je zgodilo v Gati okrog štirih zjutraj, na 30.km, šla je iz okrepčevalnice, jaz pa ravno prispela. Zmešala sem napitek v bidon in šla naprej, kmalu sem jo dohitela. Imeli sva nekako isti tempo in skupaj tekli vse do jutra ter se pogovarjali, ponovno je čas mineval, ne da bi vedela kdaj. Iz KT Slime na 52 km sem nekoliko pojačala tempo in odšla naprej. Dan mi je dan neko novo energijo in svežino, počutila sem se odlično. Naglavna svetilka Led Lenser mi je zdržala celo noč, brez menjave baterij!

Bili smo že čez polovico proge, zdaj pa lahko malo stopim po gasu, pa tudi teren je postal bistveno grši kot do sedaj, ne prav tekaški in le-ta mi odgovarja. Končno malo uživam v samoti in upam, da bo tako ostalo naprej, že me dohiti en Hrvat, po imenu Nenad, in se me prime kot klop, pravi, da si je dvakrat zvil gleženj, da potrebuje družbo, da ne ve kako bi zmogel teči sam. Nekaj časa se pogovarjava, z zavestjo, da se bova slej kot prej razšla, če ne prej, na tranziciji. Tam ima namen preobut superge, se najest ipd., jaz pa niti tranzicijske vrečke nimam in se ne mislim zadrževati. Na vse okrepčevalnice imam lepe spomine in se veselim vsake posebaj, saj sem lansko leto na njih pričakovala Tonija na 100 miljah, s trebuščkom. V Zadvarju, na naši 6. okrepčevalnici in tranziciji, sem tako kot na vsaki natočila en bidon in zmešala energetski napitek Winforce ter odšla naprej. Tonija in Hani sem pričakovala že v Zadvarju, a glede na to, da sta se šele ob pol osmih zbudila, se bomo srečali šele v Breli. Mislim, da nisem sama pretekla niti kilometra, ko za seboj slišim glas. Bil je Nenad. “Kaj pa ti tukaj?”rečem. Hitel je za menoj, potem mi pa razlagal, da se mu je zdelo kar malo prehitro zapustiti tranzicijo. Po mojem niti superg ni preobul. Pri sebi sem razmišljala, zakaj hudiča mi sledi še naprej, a očitno nikakor ne želi ostati sam. Ker sem nabrala samo 10 minut prednosti pred drugouvrščeno, prešaltam še eno prestavo više, Nenad stoka za menoj, da trpi  in komaj sledi tempu, a popušča pa ne in sledil da mi bo, dokler bo pač šlo. Kasneje sem se navadila, da je nekdo stalno ob meni, nekaj časa pa mi je pošteno najedalo živce, kajti res imam rada svoj mir med tekom. Komaj sem čakala Brelo, to bo pomenilo, da do cilja tečemo z razgledom na morje zadnjih 25 km,  čeprav sem vedela, da se bo kalvarija začela šele takrat, zaradi vročine. Sonce je pričelo neusmiljeno nažigat, jaz pa prav pogrešala nočno svežino. Bilo je čarobno, krasno in res super teči ponoči. V Breli me je pričakala “osebna” okrepčevalnica – Toni je zložil vse na klopco, kar bi lahko potrebovala. Vzela sem čiste vode, s katero se bom polivala po glavi in polupčkala mojo malo princesko, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje. Čeprav sem vratolomni spust do Brele šla previdno, sem vseeno kar nabila noge. Po asfaltni ravnini ob morju sva prva 2 km tekla okrog 10km/h. Nato sem pa začutila, da noge več niso iste, vročina me je začela zdelovati. Veliko lažje mi je bilo, da sem se na vsake par minut močila z vodo po obrazu in glavi. Odslej naprej sta me na vsaki KT pričakovala moja dva srčka. Do Piska je šlo vredu, čeprav se je teh 8 km začelo vlečt v neskončnost. Vmes sva se srečala s Simonom. “Ponosen sem nate, Katica! Super ti gre!”je rekel, kar mi je dalo krila. Kdor pozna najino zgodbo, ve, da je samo človek z velikim srcem zmožen takih besed. V Pisku mi je Toni na hitro pomasiral stegenske mišice s konjsko kremo in že sem oddrvela proti zadnjo KT. Vmes sem dobila sporočilo od mame, da ne rabim več nazaj gledat, ker daleč za seboj nobene ženske ne bom videla. 🙂 V Breli sem pred drugouvrščeno imela nekaj več kot pol ure prednosti, v Pisku sem prednost še povečala. Makedamska cesta, ki se z minimalnim naklonom rahlo vzpenja do Lokve R. kar nekaj kilometrov, je na celotni trasi bila najhujša. Sonce je sijalo neusmiljeno, ni bilo sapice. Pot, ki bi se jo v celoti z lahkoto preteklo, se jo po 90.-ih km za seboj, v večini lahko samo še prehodi. Z Nenadom sva sicer lep delček poti tekla, z vmesnimi intervali hoje. V Lokvi Rogozdnici me pričakajo moji sončki z Anito in Živo vred. Zelo sem ju vesela, zadnjih 8,5 km me samo še ponese, sicer z za umret bolečimi podplati. V Breli bi morala preobuti premočene nogavice in superge, tako pa se mi je od vlage nagubala koža. Na srečo je bolelo samo čisto na koncu poti. To bom pa že zborbala! Nenadu je očitno moč povrnila panceta, ter googlanje po Stotinki.hr, kjer je videl, da je prvi Hrvat in da se mu obeta res dober rezultat, ki ga še v sanjah ni pričakoval. Zadnjih par km mi je ušel naprej. Prehitela sem še Gorana in sledil je zgolj še spust do morja in cilja! Ne morem verjeti…uspelo mi je, pretekla sem 100 km z 4000 višinskimi metri s časom 14 ur! Prvo mesto v ženski kategoriji in 7. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 78 tekačev, 9 je bilo odstopov. Toni je imel dovolj časa, da se je poigral z FB live stream prenosom in moj prihod v cilj posnel. Čeprav ob tej uri še ni bilo dosti ljudi in navijačev, je za nas bilo vzdušje prekrasno in tudi za nekatere moje bližnje, ki so gledali od doma. Tudi meni stopijo solze v oči, ko gledam svoj prihod v cilj s Hani v naročju. Bilo je epsko <3
Hvala organizatorjem, hvala prostovoljcem za brezhibno označeno traso, za dobro vzdušje na vseh okrepčevalnicah, za odličen dogodek! Bilo je nepozabno. Hvala osebju v hotelu Damiani za prijaznost, za odlično postrežbo! Hani je bila glavna zvezda, smeškala se je vsem. Ponovno smo neskončno uživali v Dalmaciji, srčno upam, da bo dogodek izpeljan tudi prihodnje leto. Čestitke vsem tekmovalcem, bilo nas je kar precej iz Slovenije in v nedeljo smo preživeli krasen dan skupaj, do podelitev nagrad in še naprej … seveda, kajti “nikoli še nismo šli, ne da bi še enega spili” 😉 

prihod v sobo hotela Damiani

Dobro jutro 🙂

zajtrk

jutranji sprehod <3

bazen v hotelu
na balkonu <3
start 155 km
START OB POLNOČI, KLIS
Brela – Pisak
tranzicija: ZADVARJE, 63.km
razglasitve
prve tri na 100 km
zmagovalci
skupinska Slovenci v Dalmaciji:)

Valamar trail – Where the hills meet the see

Že četrto leto ob približno istem času na istem mestu – v Rabcu na Valamar trailu. Prvi dve leti sem tekla na dolgi razdalji, 73 km, lansko leto sem bila spremstvo Toniju, saj sem že bila noseča, letos sem se pa odločila za maratonsko razdaljo – 42 km in 1100 višincev. Že to mi je predstavljalo dovolj velik izziv, saj nimam pojma kje sem trenutno s formo, sploh pa kaj je z mojo vzdržljivostjo. Tečem že od četrtega meseca po porodu, vendar krajše razdalje, nekako maksimalno 12 km, večkrat delam stopnjevanja ali kak krajši intervalni trening, bolj v smislu fartleka. 
Prijateljici Aniti se je že zelo luštalo morje in predlagala sem, da gremo par dni prej v Rabac. Res nam je v ponedeljek pozno zvečer Anita bookirala apartma in v sredo po zajtrku smo se punce same odpeljale proti Rabcu. Toni me je zapeljal do Ljubljane in komaj smo zložili vso prtljago in oba vozička v Anitin avtek. Hani je zmanjkalo šele okrog Postojne, obe z Živo sta nato spali vse do Rabca in se nismo rabile ustavljat vmes. Pred poldnevom smo že bile nastanjene v krasnem, novem apartmaju z veliko teraso in razgledom na morje. Živa je rojena dva dni pred Hani, to bo še zanimivo… dve mamici in dve osemmesečni punčki .:)
Imeli smo se čudovito, druženje je preseglo vsa moja pričakovanja. En dan je kuhala ena, drug dan druga za naju in za malčici. Enkrat je ena pomila posodo, drugič druga, enkrat ena šla malo tečt, drugič druga. Brez kakšnega posebnega dogovarjanja in prilagajanja, je vse steklo. Ponavadi smo dvakrat na dan šle na sprehod, ves popodan pa preživeli na plaži. Anita obožuje plavanje in se je res večkrat dnevno vrgla v morje, jaz pa v vseh dneh niti enkrat. Menda ima morje okrog 20 stopinj, a meni je to daleč premalo, da bi se opogumila za v vodo. 
Bila sem precej živčna zaradi maratona, “tekmovala” nisem že, hm, kakšno leto in pol. Toni je prišel za nami v petek popoldne z namenom skrbet za Hani, medtem ko bom odsotna. Med vožnjo v Rabac se je spomnil, da bi morda tudi on tekel, če bi imela kakšno varstvo za Hani. Že med pogovorom z njim, je Anita ugotovila njegove namene in se ponudila, da komot s Klemnom poskrbita za Hani. Zaupam jima maksimalno, ampak ju za okrog pet ur tako obremenit…hm… pa še Klemen bo prišel zjutraj ves utrujen iz Oktoberfesta. Zvečer je Toni šel malo potečt, da je sploh videl kakšne so noge (od TDG izpred dveh tednov še nič ni tekel). Prijavil se je na 73km, se pozno v noč še pakiral, zato noč prespal v kombiju in ne pri nas v apartmaju.  Ponoči je čutil bolečino v peti, ki ga je ovirala na TDG in že podvomil v pravilnost svoje odločitve. Imel je zastojn štartnino od lanskoletne zmage, zato se ni obremenjeval, dokler bo šlo, bo šlo, štartnina se na tem teku ne prenaša na naslednje leto in bi itak propadla. 
Štart sem imela šele ob 10:30, tako da sem v miru zrihtala Hani, sebe in vmes šla neštetokrat na wc. 🙂 Vzdušje super, ogromno znanih ljudi in prijateljev, zdaj se že kar poznamo med seboj. Vreme odlično, pihala je burja, kar mi je zelo odgovarjalo med tekom, sicer bi mi kdaj pa kdaj bilo verjetno prevroče. Začetek je bil kar malo prehiter in ves čas sem se opominjala, da morem tečt počasneje, pot je še dolga in ne sme mi zmanjkat moči. Kmalu so se nam pridružili iz 52 km proge in je naenkrat postala gneča. To mi ni odgovarjalo, nekako nisem tekla v svojem ritmu, pa še konkretno sem se zaradi nepazljivosti spotaknila ob kamen in padla. Na srečo sem odnesla brez resnejših posledic, samo prstanec desne roke me je zelo bolel. Ves čas sem vedela, da sem prva v ženski kategoriji, nisem pa vedela koliko imam prednosti, niti nobenega občutka kako mi kaj gre. Od KT Bartiči sem ostala bolj ali manj sama, to mi je odgovarjalo in zelo sem uživala…kilometri so se neverjetno hitro nabirali, čas je pa tudi kar hitro tekel in kot bi mignil sem bila v Labinu, še 14 km do cilja. Ta del pa obožujem…še vedno do sedaj mi je šlo kar hitro, sploh zadnjih 5 km spusta do cilja sem vedela, da bo letelo. Edina pripomba bi bila, da smo v začetnem delu pogrešali kakšno zastavico več, včasih sem bila negotova ali sem na pravi poti. Druga pripomba pa na 5 literske sodčke vode na pipico, če si želiš napolnit bidon na postojanki, potrebuješ celo večnost, tako počasi teče s teh pipic. Enkrat sem dobila plastenko za dotočit vodo, večinoma pa po tej pipci in čakala ko budala, da je bil bidon poln. Sicer pa same pohvale…gre za enega lepših dogodkov, tekov in vsako leto se z veseljem vračamo. Nudijo zelo ugodno nastanitev v hotelu z dobro hrano, lokacija je super. Midva je sicer še nisva koristila. 🙂 Razplet moje letošnje uvrstitve je bilo eno samo prelepo presenečenje zame … v cilj sem prišla s časom 4ure24min (napovedala sem 5 ur), kot prva v ženski kategoriji in peta absolutno. Zadovoljna sem bila tako s časom, kot s celotnim tekom, bila je res ena sama uživancija! Toni je žal odstopil v Labinu, 14 km do cilja. Preveč ga je bolela peta in bil je čisto energetsko izpraznjen. Hani je menda bila čisto neproblematična in imeli so se super. 
Naslednji dan je sledila analiza teka na plaži, nato pa proti domu. Predvsem bi se zahvalila Aniti in Klemnu, da sta tako lepo poskrbela za mojo princesko in sem lahko tekla tako sproščeno in brezskrbno, ter da so me na koncu vsi skupaj pričakali v cilju. Hvala! In hvala Aniti za super družbo, upam, da še kdaj ponovimo! <3

Tor des Geants

Bolj se je bližal september in TDG (Tor des Geants), več razlogov smo vsi imeli, da raje kar ostanemo doma in na tekmo ne gremo. Toni še zdaleč ni dosegal mesečnih tekaških kilometrov in je že v naprej vedel, da je preslabo pripravljen na 330 km in 24.000 višincev, ki jih bo treba premagati. Čeprav je k štartnini (650eur), ki je bila plačana že v začetku leta (hvala sponzorju), je pot in sama tekma vseeno predstavljala nek strošek, ki si ga zaradi že tako slabe pripravljenosti ni želel nakopati. Moje mnenje pa je bilo, da kljub vsemu potrebuje to izkušnjo, če hoče kadarkoli opraviti s SPP, predvsem zaradi nespanja in prehrane, nenazadnje pa štartnina res ni bila poceni, za nemalo ljudi pravzaprav mesečna plača. Ves čas je pa nad nami, oz.nad menoj bdel še problem, kako bova midve s Hani sami vse hendlali… je le še zgolj 7 mesecev stara. Toni je rekel, ah, to bo za vaju izlet, čisto na easy bosta, če ne bosta zmogla, pa bosta kje v kampu uživali po svoje, vsi ostali so govorili: “No go, sama s Hani tega ne boš zmogla, ni šans!” 🙂 Odločila sem se, da greva s Hani zraven, če bo lepo vreme… če bo deževno, pa res tam nimava kaj početi… živeli bova namreč v kombiju, tako kot sva potovala in živela do sedaj s Tonijem.  

V petek 8.septembra pozno popoldne smo startali proti Italiji, Courmayeurju. Toni je porabil cel popoldan za pakiranje in urejanje avta, čeprav je že dan prej zgledalo, da je vse spakirano. Po horoskopu sem strelka, odprem omaro, namečem stvari noter in grem v neznano. Če kaj pozabim, ni panike, se bom že znašla. Za Hani sem si sicer vzela čas in vzela s seboj velik kovček pa še kaj, za njo si pač ne želim, da mi kaj zmanjka. Toni je pa obup od obupa pri pakiranju…pakira dva dni, po spisku ali dveh, tretji dan pa še kar pakira in vsakič znova ne morem razumeti kako je to mogoče!? To me dela tako živčno in tudi tokrat ni bilo drugače…skoraj zagrozila sem, da če ne gremo čez 10 minut, ne grem nikamor! Vse bolj se je bližal čas odhoda, vse večji so bili namreč dvomi, da je moja odločitev pravilna. Midve bi morali ostati doma! No pa smo šli…na 7 ur dolgo pot, s ciljem, da vozimo dokler bo pač šlo, potem pa prespimo. In šlo je do Aoste, kjer smo ob dveh zjutraj pripravili posteljo in zaspali. Hani je že itak prespala vso pot, midva pa izmenjaje vozila. Zjutraj smo potrebovali še slabe pol urce vožnje do Courmayerja.

START COURMAYEUR: (1224m)
Sobotni dan je bil bolj klavern, deževalo je cel dan po malem, smo pa vedeli, da bodo naslednji dnevi lepi, tako se nismo preveč obremenjevali z vremenom. Cel dan smo počivali in se prekladali po kombiju, popoldne je pa Toni začel pakirati tranzicijsko torbo, ki bo potovala z njim na vsako tranzicijo. Želela sem, da nekako do osmo ure zvečer vse spakira, da potem vsi skupaj zaspimo in ne bova zbujala Hani. Popoldne so se nam pridružili še Kristi, Pero in Dejan. Dejan je edini imel rezervirano sobo v hotelu. S Tonijem sva bila dogovorjena, da ima v tranzicijski torbi vse nujno, kar potrebuje, za primer, če naju s Hani kdaj ne bo, z 7 mesečnim otrokom pač nikoli ne veš kako bo šlo. Zvečer sem zaspala v solzah, ni bil enostaven dan zame, v dežju s Hani v kombiju mi je bilo naporno, Toni pa je ob osmih zvečer šele dobro začel razmetavat po kombiju in se nama pridružil v posteljo ob enajsti uri ali še kasneje in zbudil Hani.
Zjutraj so nas osrečili sončni žarki in razgledi na pobeljene hribe. Skuhala sem kavo, Pero in Kristi sta si spekla jajčka, nato pa smo med zadnjimi zapustili parkirišče in se odpravili v center na štart. Dobro, da sem Hani nosila v nosilki, ker z vozičkom bi kmalu obtičala v množici ljudi. Toniju sem zaželela srečno pot, dobila sem bežnega lupčka in že ga ni bilo več. Poiskali sva pozicijo za navijanje, Hani je spančkala, jaz pa se z cmokom v grlu poslovila od vseh. Štart je bil zamaknjen za 20 minut, saj je zgolj ena oseba preverjala gps naprave vseh 867 tekmovalcev. Vzdušje je bilo odlično, po odhodu zadnjega tekmovalca je pa v meni nastala praznina in negotovost, “Hani, kaj pa bova zdaj? Kdaj se bomo ponovno videli na tej točki, čez 3, 4, 5, 6 dni?”
Naj na hitro samo predstavim, v kaj smo se podajali. Na 338 km dolgo tekmo (popotovanje, avanturo) po hribih okrog doline Aoste z najvišjo nadmorsko višino 3300 m ter 24.000 pozitivnimi višinskimi metri, po meritvi tekačev bi višincev naj bilo še veliko več. Limit je 150 ur, prvega tekmovalca pa se pričakuje okrog 70 ur (letos je bil rekord, 67:52:15). Midve s Hani sva spremljali Tonija s kombijem in ga pričakali na vseh šestih tranzicijah, kjer je bilo dostopno z avtomobilom in je bila dovoljena pomoč.

1.tranzicija: VALGRISENCHE (1800m)
Ivo mi je predlagal, da se najprej odpeljeve v La Thuile, na njihov 17.km, kjer se lahko prvič vidimo in pomahava Toniju. Glede na to, kakšen raztur mi je Toni pustil v kombiju, sem si najprej vzela par ur, da sem vsaj približno pospravila in se malo bolje znašla v avtu. Hani je spala bolj malo popoldne, največkrat sem njen popoldanski spanec izkoristila za vožnjo od ene do druge točke, da sem vsaj v miru vozila, medtem ko je ona spala. Pospravljala sem pa tudi zelo težko, pozabim lahko na to, da se bo Hani v nedogled sama zabavala v vozičku z žabcem Petrom, žirafo Sophie ali katero drugo igračko. Popoldne sva se tako peljali proti prvi tranziciji v Valgrisenche, na nadmorsko višino 1800m. Cesta je bila kar ozka, glede parkiranja sem pa tudi imela neznansko srečo, saj to je edini tako utesnjen kraj, kjer ni urejenih parkirišč in sem avto pustila skoraj na cesti pred stopniščem ene hiše. Sem povprašala eno ženičko, ali lahko za par ur tukaj pustim avto, nekaj je kimala, razumela pa nič angleško, pa sva bili zmenjeni. 🙂 Pred šesto uro zvečer so začeli prihajti prvi tekmovalci, razen Carlos Sa in Lionel Trivel mi ni bil poznan noben. V lokal na toplo sva šli na kavico in Tonija pričakali šele ob desetih zvečer. Hani sem morala zbuditi iz spanca, jo zadekati v zimsko vrečo in bundo in kapo, saj je bila najbolj mrzla noč v vseh dneh, pa še na tako visoki nadmorski višini smo bli. Toniju sem zmasirala noge s konjsko kremo, Hani je medtem jokala. Naročil mi je, da mu najdem vezice (nisem imela pojma kaj je to) in prinesla sem vse drugo, trakce na ježek ipd., samo potrebnih vezic ne. Ob polnoči, ko sem dojela, da je res mrzla noč, sem Hani dala v lupinico in odpeljali sva se nižje v Aymaville blizu Aoste, kjer je bilo za 7 stopinj več. Sredi noči sem sparkirala na makedamskem parkirišču ob glavni cesti, kjer sva zaspali. In prvič in zadnjič sem se zaklenila v avto. Strah me je postalo šele zjutraj okrog petih, ko se je pripeljal en moped, hodil okrog mopeda, nekaj klical po telefonu in šel proti nama. Nato se je pripeljal en črni mercedez, nato pa še en avto. Meni se je v teh parih sekundah odvil v mislih najhujši možen scenarij, neskončno me je bilo strah. Ta možak z mercedezom je odprl prtljažnik, nekaj vzel ven in prtljažnik zaprl ter šel proti nama. Lulat. Nato pa so se vsi zbasali v en avtu in se odpeljali. Jaz pa obležala s srčnim utripom čez 200 in čakala, da bo končno dan in konec te grozne noči.

2.tranzicija: COGNE (1531m)
Zjutraj po zajtrku sva se odpeljali v Cogne, pričakovala sem spet kakšno ozko vasico, prišla pa v večje mesto z ogromnim parkiriščom. Vreme prekrasno, le malo preveč vetrovno. Najprej sva se sprehodili do tranzicijskega šotora in se razgledali, medtem sem našla prost parking tik ob vhodu v šotor in šla hitro preparkirat avto, da sem čimbližje Toniju, če bo kaj potreboval. Imele sva veliko časa za sprehod in občudovanje Gran Paradisa v ozadju. Toni je prišel ob pol treh popoldne, sledila je preventivna masaža nog s konjsko kremo, Hani pa spet jokala. Ne moreš verjet…skoz neverjetno pridna, razen ko je treba pospravljat kombi, kaj skuhat ali skrbet za Tonija, ni šans, da mamica naredi kaj v miru. 🙂 Toni je odšel po pol urah, prišel pa Kristi. Uspela sem mu samo malo pomasirat razbolela ramena, kaj več pa mi Hanikin jok ni dopuščal in si je Kristi moral sam namazat noge. Spraševala sem se, ali je Toni res tako počasen, ali Kristi tako hiter, da sta še kar skupaj? Toni mi je naročil, da mu grem iskat izgubljeno rokavico kakšne 3 km iz mesta. Uf kako mi je bilo odveč, ampak sem šla in žal je več nisem našla. Popoldne sva se premaknile v Donnas, najprej sva sparkirale na večjem parkirišču, se razgledali in preparkirali tik ob vhodu v tranzicijski prostor.

3.tranzicija: DONNAS (330m)
Donnas je na 330 m nadmorske višine, na 151.km, še ne na polovici njihove poti. Bilo je zelo toplo, tudi noč izredno topla, prvič da se nisva pokrivali z dvema ali tremi odejami. Toni je prišel kmalu po polnoči, pustila sem mu napakirano torbo s stvarmi, ki mi jih je naročil in se je sam zrihtal, saj tokrat nisem želela buditi Hani in jo sredi noči odvleči v hrupno okolje. Zjutraj ob šestih je potrkal na vrata kombija, vrnil torbo in nama dal lupčka ter po triurnem spancu šel naprej na pot. Ena izmed mojih nalog je bila tudi polnjenje ure, naglavne svetilke in rezervne baterije za telefon. Vse sva ob vsakem snidenju zamenjala in je vse baterije skoz imel polne. Sem pa težko dohajala polnjenje v avtu, ker je vožnja bila prekratka, običajno manj kot ena ura med postojankami. V Donnasu sem ostala cel dan in pri njih v hali polnila vse baterije, razen baterija na mojem telefonu je skoz bila max. na 20%, nisem imela časa polnit, zato sem prve dni bila bolj slabo dosegljiva in ažurna s podatki. Prva dna dni sem bila tudi precej obremenjena, časa sem imela sicer dovolj, ampak v kombiju je bil nered, ki ga nikakor nisem mogla urediti, Hani je plezala po celem kombiju, vse je bilo takoj v ustih in nisem je mogla puščat brez nadzora. Ogromno dela pa mi je predstavljala preskrba z mlekom, saj se Hani več noče dojiti odkar je imela štiri zobe (zdaj jih ima že 6) in me neprestano grize. Svoje mleko ji dajem po flaški, ker odkar je spoznala flaško, jo ziza nič ne zanima. Doma črpanje mleka ni težavno … na poti pa je bilo, umivanje črpalke in flašk, črpanje večkrat na dan v kombiju s pokrčeno glavo, saj je cela površina ena velika postelja, da ima Hani čimveč prostora za plezanje. Zjutraj sem spet jokala Toniju v telefon kako težko sama shajam s Hani, ampak da je zelo pridna in da bo vse ok, samo on naj ostane ok..v Donnas je namreč že prišel z žulji, saj so zadnjih 50 km imeli brutalnih, težek teren. Opoldne smo bili skupaj z ostalimi tremi mušketirji, Dejanom, Perojem in Kristijem. Hani je jedla krompirček od Kristija, jaz pa riž… počutila sem se najbolj sestradano od vseh in grozno, ker tekačem odžiram hrano, a do sedaj razen kruha, pršuta in sira še nič nisem jedla. 🙂 Pero je prijel Hani v naročje, takoj bil oblegan s strani fotografov, jaz pa prvič šla v miru na wc, sicer hodim z njo v naročju, ali če imam srečo, da je v vozičku, v tem primeru je pa to zanjo zelo zabavno in me z zanimanjem opazuje in se mi smeška. 🙂 Pot so nadaljevali skupaj. Midve pa počakali, da je bila naglavna svetilka čisto polna, medtem šli v trgovino in na kavo, potem pa naprej proti Gressoneyu, v območje pod Monte Roso. Pot do tja je bila grozna, Hani je neprestano jokala, ustavljali sva se na vsakih par minut, enkrat jedli, drugič se previli, tretjič se samo cartljali, četrtič je pa koma zaspala še za nadaljno uro, ko sva bili že sparkirani v Gressoneyu tik ob vhodu v tranzicijo spet, bravo mami! 🙂 Na svojo vožnjo in iznajdljivost s kombijem sem od vsega še najbolj ponosna.

4.tranzicija: GRESSONEY (1329m)
Spet na visoki nadmorski višini in je bistveno hladenje kot v Donnasu, noč bo spet hladna. Popoldne sva šli na kratek sprehod in zaželela sem si pico, a ostala zgolj pri pivu, saj še kuhinja ni obratovala, čakala pa nisem do večera. Hani se je spet vsem v lokalu smeškala in vsi so jo ogovarjali. Samo, da se dogaja, pa je vredu, z mamico je včasih dolgočasno, ker imam toliko misli kako poskrbeti za vse, da sem se z njo bolj malo ukvarjala. In potem imela slabo vest, da vse skupaj slabo obvladujem, na pol skrbim za Hani, na pol za Tonija, zase pa itak nimam časa… tuširala se nisem cel teden! 🙂 Ravno, ko sva zaspali, me pokliče Toni, naj grem do nekoga iz organizacije in vprašam za pot od ne vem kje do ne vem kje, ker je očitno obšel eno kontrolno točko in ne ve ali more iti nazaj in ali je sploh tam kontrola!? “Omg..saj se hecaš a ne?”, si mislim, kako pa naj to izvedem, Hani spančka v kombiju?! Res dirkam do nekoga, na srečo sem oddaljena zgolj par metrov, a ni mi všeč, da Hani puščam kjerkoli samo niti za sekundo. Spet mi vse dol pade in sem totalno slabe volje, ena ženska se pogovarja s Tonijem neskončno dolgo in itak nič ne rešijo, Toni je pa za brezveze naredil paniko, ker je kontrolna točka za katero je mislil, da jo je obšel, sledila malo naprej. Jaz pa skakala kot kura brez glave do svojega telefona in nazaj k Hani, zunaj je bilo pa tako mrzlo. Na tranzicijo je prišel sicer po planu, ob enajstih zvečer in si zaželel samo, da mu zmasiram noge. Oče nikoli ne bo imel takšnih skrbi z otrokom, kot jih ima mama, to sem sedaj dodobra dojela. Ob štirih zjutraj, ko se je Hani zbudila za mleko, sem jo položila v lupinico, spančkala je naprej, jaz pa peljala na naslednjo tranzicijo, v Valtournenche, kamor sva prispeli zjutraj še v temi in iskala sem tranzicijo kot zmešana, saj je mesto bilo ponoči popolnoma mirno, brez žive duše.

5.tranzicija: VALTOURNENCHE (1526m)
Sparkirala sem najbližje vhodu, tik pod lokom. Zjutraj sva iskali odprt lokal za kavico in jedle riževo kašico v zimskih jaknah, tako je bilo mrzlo jutro. Do naju je prišla ena punca, po imenu Letizia in me ogovorila, da se ne more načuditi, da sva sami v spremstvu in da sva zanjo zmagovalki TORa. 🙂 Odslej smo se večkrat srečevali in je malo animirala Hani, ona se ji pa skoz tako smeškala in vriskala od veselja. Bil je sonček, postajalo je zelo toplo in sem lahko v miru skuhala testenine in juho za Tonija, ni več imel idej kaj bi jedel, običajno sem mu pripravila veliko porcijo namočenih muslijev. Želela sem mu nasproti z vozičkom, pa naju je prezgodaj presenetil, prišel je ob enajstih dopoldne in se zadržal debelo uro. Najprej je šel pod tuš in oskrbet žulje, potem se najedel in napakiral ruksak, zmasirala sem mu noge. S Hani sva ga pospremili dokler je bil asfalt, nato pa smo se poslovili. Premalo je pojedel in od tukaj je šlo z energijo samo še navzdol, na žalost, pa tudi žulji so začeli ovirati pri vsakem koraku, bolela ga je peta. Od tukaj sem mislila v kamp v okolici Aoste, da bi tudi sama prišla končno do tuša in natočila vodo v prazen kanister z vodo za umivanje posode, pa je Toni nekako nakazal, da bi naju tudi v bodoče rad srečeval. Izvir tekoče vode sem našla v koritu ob poti in napolnila kanister, celo umila noge v koritu, tako da take potrebe po kampu več ni bilo.  

6.tranzicija: OLLOMONT (1396m)
Popoldne sva prispeli na zadnjo tranzicijo na poti, v Ollomont, lep kraj, vendar nimaš kaj za početi, kot je rekla Tadeja Krušec, še lokalček je zgolj en pod šotorom in dobiš kavico v plastičnem lončku. Edini kraj, kjer mi je navigacija TomTom zatajila, fizične karte pa nisem imela. Nisem vedela, da morem iskati najprej Valpelino, ki vodi naprej do Ollomonta. Parkrat sem morala povprašati za pot, pa sem naposled le našla najin kraj. Tonija sem pričakovala okrog dveh zjutraj. Popoldne sem si prvič skuhala kosilo, testenine s pestom, v drugem loncu pa pogrevala vodo in Toniju oprala športne gate, ki jih je zmanjkalo in majico ter skušala do večera osušiti na soncu. Malo sva šli na sprehod v nosilki po njihovi trasi in zabijali čas do večera, zgodaj zvečer pa zaspali. Tonijev klic sem spet dobila po osmi uri zvečer, ko je Hani že spala in jo je zbudil (vsak večer je bilo isto), tokrat sicer ne po njegovi krivdi, prej pač ni bilo signala. K nama je pritekel šele malo pred osmo uro zjutraj, težava s peto je vse večja, zaloga z energijo na minimumu. Z njegovim prihodom v Ollomont je pričelo deževati. Napoved je bila, da bo do kakšnih štirih, petih popoldne deževalo in nato prenehalo. Toni mi je sporočil njegov plan. Želel je teči pod 100 ur, kar je to noč bilo izgubljeno, ne bo mu uspelo, zato mu je vseeno za rezultat, v prihod v cilj pa sploh ne dvomi, ostalo mu je zadnjih 50 km do Courmayeurja, kar mu bo vsekakor uspelo. Bi pa rad tukaj naredil večjo pavzo, vnesel 2000 kalorij, ker je čisto energetsko prazen in nima smisla da se vleče 20 ur do cilja, če lahko potem normalno odteče v naprimer 12ih urah. Pa še počakal bo, da preneha deževati, da ne bo v mokroti reskiral še dodatnih žuljev. Spet se mi je sesul svet. Kaj hudiča naj midve s Hani počneva še cel dan tukaj, v dežju, na blatnem parkirišču? Po tušu, oskrbi žuljev in masaži je Toni šel počivat, midve pa na kavo v pokrit šotor. Naročila sem še pečen krompirček in razmišljala kako naprej. Hani je zaspala v kombiju, jaz pa si šla umit zobe in opazila Tonija v šotoru kako leži in gleda na telefon. Najbolj me je presenetil glede zaspanosti, s katero na tekmi sploh ni imel težav. Ob tem pogledu mi je počil film. Če mene kaj vprašaš, bi se mu teh zadnjih 50 km moralo muditi na cilj, predvsem zaradi naju, pa četudi po vseh štirih. On pa na easy, zabijal čas, da preneha deževati (saj vem, prvotno je bilo predvsem jesti, jesti in vnašati kalorije, ampak to bi lahko tudi po poti, vmes verjetno). Ko se je Hani zbudila, sem jo pograbila in šla do Tonija pripravljena na vse, zaradi mene se lahko tudi ločiva. Precej sva se skregala, na srečo ni bilo skoraj nobenega v šotoru, dokler se le ni začel počasi pripravljati za nadaljevanje poti. Meni pa v potokih tekle debele solze, ki mi jih je brisala gospa iz Aoste, s katero sva se srečevali vse od prve tranzicije. Če Hani ne bi bila tako neproblematična, te poti sama verjetno ne bi zmogla in bila sem neskončno ponosna na najino punčko. Gospa je rekla, “like mother, like dauther”, jaz pa še bolj v jok. Ampak za dežjem je ponovno posijal sonček…Ollomont smo ob pol petih popoldne zapustili vsi v sončku, Toni po več kot osem urni pavzi, in tudi v mojem srčku je spet sijal sonček.

CILJ COURMAYEUR: (1224m)

Proti večeru sva prispeli v Courmayeur, naša začetna točka, skoraj isto mesto na parkirišču, po več kot štirih dnevih. Hani je kmalu zaspala, jaz pa po Tonijevem klicu napihnila balone in jih obesila po kombiju, saj bo očitno spet prispel sredi noči in zjutraj ne bo časa. Pred četrto uro zjutraj sem preparkirala kombi v center, ponoči to ni bilo težavno, da ne bo Toni imel daleč do avta. Še sredi noči sva ga s Hani čakali v mestu. Boga revica ni vedela za kaj se gre, a z nasmehom ljudem je nakazala, da ji pravzaprav ni hudega. Srček moj, moja zmagovalka!! Prihod v cilj sicer ni bil tako poetičen, nabit s čustvi, kot sem si zamišljala v mislih že doma, da bo. Toni je vprašal “Kako pa čemo it, a greva midve naprej, pa gre on sam v cilj, ali gremo skupaj, ali kako?” Ponovno mi je vse dol padlo.. očitno nisva z odliko opravili spremstva in si midve ne zaslužive priti skozi ciljno črto.  Menda on ni mislil tako, kot je rekel, jaz sem pa tako razumela, kot sem slišala. 🙂 Vzdušje v cilju sredi noči ni enako kot čez dan, ko mrgoli navijačev. Ponovno je bilo treba potočit kako solzico, da smo se naposled lahko objeli in se imeli lepo. Toniju rezultat ne pomeni veliko (114 ur oz.4 dni in 18 ur), je pa zadovoljen, da je prispel v cilj in iz izkušnje se je veliko naučil, veliko pridobil. Če ne bi bilo poškodbe pete, bi pa čas lahko bil bistveno boljši. Je pa zadnjih 50 km pretekel tako kot si je zamislil, v dvanajstih urah, z lahkoto, saj se je na zadnji tranziciji dovolj regeneriral. Zadnji del je tekel boljše ali vsaj enako hitro, kot so tekli prvi tekači absolutno.
Hani naju je zjutraj zgodaj zbudila. Toni me pa že pošiljal na trening. Je rekel, da lahko grem tudi za cel dan, lahko me pelje v Ollomont in odtečem njihovih zadnjih 50km. Nekako mi ni dišalo, da gremo ponovno nazaj v Ollomont. 🙂 Sem bila čisto zadovoljna, da sem v hitrem tempu šla na njihovo zadnjo točko do Rif.Bertone in v klanec izdihala skrbi celega tedna. Noč je bila zelo mrzla, okrog ničle, zato smo se odločili, da naslednji dan pričakamo Peroja in Kristija, nato pa gremo počasi proti domu, ali vsaj spat na nižjo nadmorsko višino. V soboto popoldne, več kot 6 dni od starta, sem šla ponovno do Rif.Bertone, nasproti Peroju in Kristiju. Vsi smo potočili solzico ob snidenju, za njima je bila prava kalvarija, a sedaj sta tako blizu cilja. Skupaj smo šli zadnjih 800 višincev v dolino proti Courmayeurju, kjer sta nas pričakala moja dva sončka Hani in Toni. Vmes smo nazdravili in spili Stezičarja.  Za pot sta potrebovala skoraj 150 ur, kar je tudi limit tekme! 461 tekmovalcev je prišlo v cilj, 401 pa je bilo odstopov. Toni je končal na 87.mestu, Tomaž in Pero pa na 451.in 452.mestu. Vzdušje na cilju je bilo odlično, veliko ljudi, le za Hani kar malo preglasno. Pero in Kristi sta si zaželela pečenega mesa in krompirčka. Družina Vencelj je odšla v trgovino, pripravila večerjo, nato pa se odpravila proti domu, na nočno vožnjo. Hani je spančkala, midva pa izmenično vozila malo naprej od Milana. Zjutraj nam je Toni spekel chapatije in skuhal kavico, pred nami so bile pa zadnje 4 ure vožnje do doma. Hani je potrebovala pavzo vmes, mamica pa to pavzo izkoristila za skok na Nanos.
Tor des Giants ni navadna tekma, ni enostavna tekma, niti se ne šteje v sekundah, minutah ali urah. Šteje se v dnevih in verjetno je bolj malo ljudi, ki v teh dnevih ne potoči kakšne solze. Za večno bo ostal v našem spominu, Toni pa že planira izboljšanje časa…pravi, da je še veliko rezerve! 😉 Tako krasnega vremena pa verjetno zlepa ne bo kmalu…
Čestitke vsem tekmovalcem, skoraj nepredstavljiv nam je vaš dosežek in bravo Hani, neverjetno hrabro je prestala to našo avanturo, vmes pa dobila še dva nova zobka. 🙂 <3

dobili sosede: Pero in Kristi na zgornjem parkirišču
navijamo za št 1384
zjutraj posijal sonček, hribi so pobeljeni
pred startom

….in so šli…
vidimo se čez 3,4,5 ali 6 dni?
1.tranzicija: Valgrisenche
tranzicijske torbe vseh tekačev
soba za počitek

2.tranzicija: COGNE
pogled na Gran Paradiso

3.tranzicija: DONNAS

popoldanski počitek

4.tranzicija: GRASSONEY

5.tranzicija: VALTOURNENCHE

6.tranzicija: OLLOMONT
pranje gat in majce ter kuhanje testenin:)

malo na sprehod po proti TORa
sva imeli preveč časa…

oskrba žuljev

popoldansko spanje
krizni sestanek

ruksak še kar težak 4,5 kg
..in po dežju ponovno posijal sonček

Ollomont zapustile po 24ih urah v sončku
lahko noč,  nazaj v Courmayeurju

prihod v mesto…

ob 4:20 prišli v cilj, po 114ih urah

dobro jutro!

oskrba žuljev in masaža
Hanikin kotiček
mamica na trening do Rif.Bertone

…lahko grem še en krog :), pri nas vsi spijo:)

naslednji dan še enkrat do Bertone…po naša junaka

za zaključek pa skok na Nanos. THE END

Vikend v Bohinju

Pretekli vikend smo se odzvali na povabilo sosedov iz Šentvida in preživeli vikend pri njih v Bohinju. Komaj sva se vrnili iz tedenskega razvajanja pri babi v Radencih, že smo pakirali za v Bohinj. Moja mami zelo rada skrbi za Hani, jo razvaja in se ukvarja z njo, zato sem vsak dan lahko tekla. Ob dopoldnevih sva šli na sprehod, popoldne pa na kak obisk, pretežno pa smo se zadrževali kar doma zaradi visokih temperatur čez dan. Hani je imela moten spanec, raste že četrti zobek, pa tudi sicer občasno zelo težko zaspi. Začela se je intenzivno plazit, skušat posedat in raziskovat okolico in ni časa za spanje. 😉
V Bohinj smo prispeli v petek pozno zvečer. Hani smo sestavili prenosno posteljico in jo dali spat, odrasli pa odprli pivo, Sreč je pripravil žar in imeli smo bolj pozno večerjo. Imela sem namen na daljšo turo v hribe zgodaj zjutraj.. Ker si nisem pripravila nahrbtnika, ker je bilo že itak zelo pozno in bila sem neprespana in utrujena, sem glede na dobro vremensko napoved prestavila svoj plan na nedeljo. Tako je Toni izkoristil dan za svoj trening, mi pa smo navijali za jeklene na Triatlonu jeklenih. Šel je po njihovi trasi do Vodnikove koče, nato na Kanjavec in čez Dedno polje do Stare Fužine. Pri jezeru se nam je pridružil, a šele pozno popoldne.. njegova tura je bila dolga 44 km in 2300 višincev. Zvečer so v družbi sosedov kramljali pozno v noč, midve s Hani sva pa zaspali, mene je čakalo zgodnje vstajanje. Zjutraj ob petih sem si izčrpala mleko, ga pustila Toniju za dopoldanski obrok. Hani sva položila v lupinico, brez da bi se prebudila in odpeljala sta me do Koče pri Savici (653m). Prespala je vso pot, tudi nazaj grede se ni prebudila menda in z očijem sta zaspala še do osme ure. Zelo sem vesela, da je tako neproblematična glede transportov in spanja na različnih lokacijah, tako da z lahkoto izpeljemo najine izzive, ki so včasih tudi ob čudnih urah. Samo želim si lahko, da ostane tako tudi v bodoče. 🙂
Malo pred pol sedmo zjutraj sem se podala na strmino čez Komarčo proti Sedmerim jezerom. Po uri in 40 minut sem bila pri Koči pri Triglavskih jezerih (1685m). Nimam pojma kdaj mi je minil ta čas, še Črno jezero sem spregledala in odšla mimo. Toliko enih negativnih misli se mi je nabralo, da sem mogla dodobra prevetrit um. Zadala sem si, da se prvič po sedmih mesecih odkar sem mama, ne bom obremenjevala kdaj se bom vrnila. Nenehno hitim nazaj k Hani, kot da bo konec sveta, če se ne bom kmalu vrnila, za razliko od Tonija, ki teh skrbi nima. Hrano ima (sedaj že papca tudi kašice, sadje, zelenjavo, kakšen baby piškotek), družbo ima (Toni, Zdenka, Sreč), tako da ne vidim nobenega problema, zakaj bi bila obremenjena. Na poti sem srečala izredno malo ljudi, kar mi je tudi izjemno ugajalo. Pri Koči pri Triglavskih jezerih se je trlo ljudi, očitno so imeli fešto prejšnji dan, ena skupina je s seboj nosila domalega cel orkester. Neskončno mi je ugajala samota in če je bila pot čez Komarčo psihično mukotrpna, je tod naprej bila ena sama uživacija. Šla sem proti Hribarcam in na Kanjavec (2569m) in do vrha nabrala že skoraj 2000 višincev, hujša tura kot če bi šla na Triglav. Razen zadnjih 100-200 metrov sem šla lahkotno, brez težav, na koncu se pa itak vedno vleče. Na gori sem bila popolnoma sama, srečala samo štiri gamse in v miru uživala v prekrasnem razgledu. Celotna tura je bila prelepa. S seboj sem imela tri litre vode, nekaj čokoladic in energetskih napitkov, prvo pomoč in nepremočljive hlače ter jakno… v hribih pač nikoli ne veš kaj se lahko zgodi. Vračala sem se preko Hribaric, Dednega polja, Planine pri Jezeru, Vogarja do Stare Fužine. Spust je bil kar hiter, imela sem še dovolj moči za dokaj hiter tek, le v klanec me je že precej zmanjkovalo. 3 ure 25 minut sem potrebovala iz Savice do Kanjavca in 2 uri in 30minut iz vrha Kanjavca do Bohinjskega jezera, dolžina celotne poti pa je znašala 30 km. Po šestih urah vandranja v novih Hokicah je namakanje v jezeru zmehčalo utrujene mišice, predvsem me je na koncu skurila vročina…čez 30 stopinj. Toni je menda bil malo izgubljen brez mene, ampak so s skupnimi močmi zrihtali Hani in ob našem snidenju je bila čisto zadovoljna.. do sedaj še nisem nikoli imela občutka, da bi me pogrešala. Preživeli smo lep popoldan ob jezeru, v senčki, ob kartah in cartanju s Haniko. Sreč je pripravil krasne sendviče tudi zame, kot dan prej za Tonija… vrhunsko sta poskrbela za nas, nas gostoljubno sprejela, v Šentvid smo se vrnili v nedeljo pozno ponoči, tako luštno je bilo v Bohinju. Hvala! <3

Koča pri Triglavskih jezerih

krasno jezero Ledvica
pogled na Triglav iz Kanjavca

Dedno polje
pogled iz Vogarja na Bohinjsko jezero 

Peš iz Ljubljane na Triglav

V sredo 2.8. smo izvedli en TOP projekt… kljub začetnim navideznim zapletom, se je na koncu vse super poklopilo. Ob enajstih zvečer, ko je Toni spakiral vse potrebno in nam puncam pripravil posteljo v kombiju, smo se odpeljali v Ljubljano, pobrali Ano in odložili Tonija na Prešernovem trgu. Z Zaro sva ga pospremili in mu zaželeli srečno pot, Ana pa je čuvala spečo Hani (ob prenosu iz postelje v lupinico se ni prebudila). Zari je bilo zelo zabavno hoditi ponoči po Ljubljani, v oblačilih v katerih bom kmalu zaspala in na ta račun se mi je smejala. Toni je tekel iz centra Ljubljane na Triglav. Zamislil pa si je, da je to moč storiti pod desetimi urami. Z Matjažem sta stavila za gajbo piva, da mu zadano ne bo uspelo. No, pa da vidimo. 🙂 
Punce smo se peljale v kraj Polica pri Naklem, kjer smo Toniju v grmovju pustile vodo, napitek in paketek piškotov. Peljale smo se naprej proti Bledu in po dolini Radovni, kjer smo mu v vasi Krnica pustile podoben paketek, vmes v Radovljici sta pa zanj poskrbela Iztok in Maja – za njuno hišo sta postavila založeno okrepčevalnico. Tri okrepčevalnice je torej imel, nositi je pa moral vse sam… Velika razlika je sicer teči z nahbtnikom ali brez. Punce smo se okrog pol dveh zjutraj sparkirale blizu izhodišča, od Tonija pa dobile sporočilo, da je ravnokar pobral prvi paketek. Spale smo super, v kombiju do šestih zjutraj, pri 14ih stopinjah, dokler ni Toni poklical, da ima do nas še kako uro in naj jaz čez kakšne pol ure štartam. Ko sva se začela pogovarjati o tem, da bi šel peš na Triglav, sem želela tudi sama na vrh… nisem bila že dve leti. Edina varjanta, da grem tudi jaz je, da najdeva varuško, ki bi za vsaj pet ur bila s Hani. Prej se mi je bolj verjeten zdel načrt, da grem jaz na vrh šele, ko se Toni vrne. A naključje je pripeljalo Ano k nama na obisk ravno v času priprav na ta projekt in se nama je dobrosrčno ponudila, da lahko ona popazi na Hani. Pred mnogimi leti je v Ameriki pazila otroke, na Portugalskem tudi, sedaj pa ogromno časa preživi z majhnima nečakoma… če bo pa kdo vedel bolje poskrbeti za najino do sedaj sicer  neproblematično punčko… in evo, smo zmenjeni!:)
Startala sem malo pred sedmo uro zjutraj po jutranjih opravkih: previjanje, hranjenje in črpanje mleka za kasnejši obrok, ko mamice ne bo. Čas tako hitro mineva ob teh opravilih, da za moj dostojen zajtrk ni bilo časa… sendvič in banano sem pojedla po poti. Noge so že v startu bile nič kaj lahkotne, za menoj sta dve bolj kratki noči in nisem najbolj spočita. Trudim se pojest še kakšno banano več, da mi ne zmanjka energije. Tisoč višincev gre z lahkoto, sploh ne vem kako hitro minejo, potem se pa začnejo malo težke noge. Toni me ujame šele par korakov pred Planiko, cel vzpon se mu je šlo za lovljenje teh desetih ur. Vprašam ga če kaj rabi (jaz nosim v nahrbtniku še vodo zanj, oblačila in nekaj hrane) in ali mu bo ratalo pod deset ur? Odgovori, da težko, da ima samo 44 minut časa. “Ah super, to boš pa že!” Kasneje mi je rekel, da mi je hotel rečt da gre z menoj gor, ker je že utrujen in itak ne bo dosegel časa, potem pa je vseeno stisnil in od nekje dobil novo energijo. Kar poneslo ga je mimo mene in spet sem ostala sama:) Hja…moj vzpon od Planike je bil sicer soliden… 50 minut, a sem bla precej utrujena, noge so super šle po ravnem in v manjšo strmino, za ta kolenogriz in plezanje po skalah pa ni bilo več prave moči… Toni je prišel na vrh Triglava iz Ljubljane s časom 9ur 55minut, jaz pa iz Krme v 3urah 3minutah. Preveč težek nahrbtnik mi je naložil 😉 Privoščila sva si pivo za 7 eur, se malo razgledala in ja, priznam, že se mi je mudilo k Haniki. Toni je prvih nekaj korakov šel tako počasi, da sem mu “zagrozila”, da če bova pa tako počasi šla, grem jaz kar naprej. Vseeno sva nadaljevala skupaj, se je potrudil iti tekoče, čeprav bi sama bila vsaj pol ure prej v dolini. Vsaj enkrat v življenju sem jaz njega priganjala. 😉
Mudilo se mi je pa čisto brezveze, punce so se imele super. Hani je menda spala do pol desetih (doma še nikoli tako dolgo!), potem so malo uživale na dekci in še enkrat vmes je zaspala, nato sva že midva prišla in niso naju nič pogrešale. Odsotna sem bila 5 ur in pol. Noro skratka… in Hani je na ta dan bila stara 6 mesecev …
Ani se iz srca zahvaljujem za to nesebično pomoč, lepo je imeti takšne prijatelje! <3 Družbo ji je delala Zara, ki pa itak že obvlada oskrbo svoje sestrice. Čestitke Toniju za tako dober trening (Ljubljana-Triglav: 86,9 km, 2963m višincev v plus, 424m v minus), prelaufano celo noč sam po pretežno dolgočasni asfaltni poti (Ljubljana, Trboje, Kranj, Radovljica, Bled, Gorje, Radovna, Krma, Triglav) in za gajbo piva, ki jo je dobil od Matjaža! Stava je stava 😉 
Bilo je res krasno! <3
start na Prešernovem trgu malo pred polnočjo

na vrhu Triglava v manj kot desetih urah

omagal…ampak je bila tako vroča trava, da še ležat ni pasalo 🙂
TOP varuška, najina prijateljica Ana <3

Page 2 of 15«12345»10...Last »

Categories