Zimski vzpon na Triglav

Zahvaljujoč moji mami, da je prišla k nam in čuvala Hani, sem si lahko privoščila vikend na off. Naneslo je tako, da ravno na velikonočne praznike, a bil je tako čudovit vikend kar se tiče vremena, da je bilo že preveč perfektno. Toni si je v zadnjem trenutku premislil, da zaradi preobilice dela ne gre z nami.

Prvotno je bila ideja moja, želela sem si enkrat v zimskih razmerah na Triglav. Sicer se vedno spomnim besed prijatelja Tomaža, ki ima kar nekaj izkušenj, a mu ni bilo vseeno, ko so šli na zimski Triglav .. kar precej zahtevno se mu je zdelo. Pisala sem kolegu Dejanu Grmu glede razmer in kaj si misli glede mene, glede na to, da nimam izkušenj in da pravzaprav že dolgo niti nisem hodila v derezah. Mi je odsvetoval vzpon, razmere sicer, da so super, ampak še čisto zimske. Ivo je kontaktiral svojega prijatelja, izkušenega alpinista in gorskega reševalca, ACO PEPEVNIKA, če bi nas lahko spremljal, iz varnostnih razlogov, saj noben od nas še ni bil, pa seveda tudi zaradi družbe.

Aco je bil za. Zaradi prvega Raidlight dneva v VITA Trebnje, ki je bil v petek zvečer, nismo mogli na Kredarico že tega dne zvečer, kot je šel Aco, smo pa startali pred pol peto uro zjutraj iz Krme. Ivo je žal v petek doma imel nezgodo, padel je iz podstrešja, ni mi jasno kako je s poškodovano peto (sploh stopiti ni mogel nanjo), prišel do Kredarice. Noč je bila prečudovita, polna luna in prijetna hoja v soju naglavnih svetilk … moja Led Lanser je res mega, Teja in Ivo sta takoj naročila še zase dve, ko sta videla kako slab soj proti moji imata njuni čelki. 🙂 Meni je čisto prehitro minila noč, žal mi je bilo, da nisem navila budilke za še bolj zgodaj. Je pa dan prinesel nove radosti in prelepe razglede. Ivo je vsebolj zaostajal in naju naposled le prepričal, da greva s Tejo sami naprej. V treh urah 45 minut sva prišli do Kredarice, kjer nas je že pričakoval Aco. To je bilo neverjetno .. Ivo in Aco se namreč nič nista dogovorila..kdaj, kje, kako … samo da v soboto gremo gor in da on gre že v petek zvečer prespat. Na izhodišču smo videli njegov avto, kdaj nas pravzaprav pričakuje, pa nismo vedeli. Kot včasih, ko še ni bilo telefonov. Mi je bilo všeč. Acota pred tem nisem poznala, razen kar berem o njemu v Berljakovi knjigi. Za seboj ima številne odprave, osem osemtisočakov (na štirih bil na vrhu) in premnoge izkušnje. Kot ga je Teja opisala: ” Z njim na konec sveta!”, sem se v prvi minuti sama počutila podobno. Ves strah, ki je malo bil prisoten ter dvom vase je takoj izpuhtel, bila sem v najbolj varnih rokah. Največ da na varnost in na tak način smo šli proti vrhu najvišje gore v Sloveniji … počasi, v navezi, previdno in se vmes učili. Meni je bilo vse novo, prvič sem hodila s cepinoma in se pripenjala. Kar se tiče razmer, bi bilo lažje, če bi šli veliko bolj zgodaj. Sneg se je hitro mehčal. Sonce je neusmiljeno pripekalo. Zame je bila to učna ura in res nepozabna izkušnja! Na vrhu smo se srečali z Dejanom in Svedri ter na sestopu z Rokom Forstneričom. Svet je res majhen. Kje vse se srečamo!

Ivo nas je pričakal zadnje korake sestopa proti Kredarici. V najinih očkah so švigale iskrice .. s Tejo sva bili evforični in prezadovoljni s to izkušnjo! Vsaj jaz sem bila ponosna nase, da sem s takšno lahkoto opravila s tem zimskim vzponom. Seveda počasi, a sigurno, stoprocentno varno. Zahvala gre Ivotu, ki je vse zorganiziral. Še dolgo časa smo ostali na Kredarici, pojedli odlično joto, spili kavo, poslušali razne prigode iz alpinističnih odprav ter se naposled le odpravili proti dolini. Nobeden ni imel pojma koliko je ura. To je bil dan, ko odklopiš vse, ko ne gledaš na uro in imaš ves čas na svetu …

Nebeško prelep dan! Hvala vam!!

This entry was posted in: , ,
Tags: , .
Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories