Velebit in morje v začetku maja

V ponedeljek 31.4. smo po moji službi potovali proti Severnemu Velebitu, pravzaprav brez posebnega plana. Želela sva združiti morje in hribe, moja dodatna želja je še bila, da se ne vozimo predaleč, saj imamo na voljo zgolj štiri dni. Vpetek se moramo vračati zaradi sobotnega dogodka v Ljubljani – Teka trojk z Žiga X Gombačem. Vozili smo se skoraj tri ure, in se sparkirali čisto blizu prvega cilja: Zavižana. Neznansko sem bila ponosna na svojo malo punčko, kako brez težav je prenesla vožnjo, čisto nič spala in povrhu ni bila sitna. Na koncu jo je zmanjkalo in samo prestavila sva jo iz stolčka na posteljo, ob previjanju in preoblačenju se sploh ni zbudila in spančkala naprej. S Tonijem sva sedela zunaj ob pirčku in polni luni ter opazovala zvezde. Bilo bi popolno, če ne bi bilo kar hladno na nadmorski višini okrog 900 metrov. Zgodaj zjutraj smo se prestavili do vhoda v nacionalni park Severni Velebit – Babić Siča, plačali vstopnino 80 kn, si pripravili zajtrk in šli peš na Zavižan (1594m). Možen je dostop z avtomobilom do vrha po 7 km dolgi makedamski cesti, a jaz sem komaj čakala, da se sprehodimo po samotnih in še precej zasneženih stezicah ter uživamo v razgledu na kvarnerske otoke. Vidljivost sicer ni bila najbolj brilijantna, a vseeno je bilo krasno. Na Zavižanu je planinski dom in najstarejša meteorološka postaja na Hrvaškem. Hani je uživala ob pogledu na table z opisi divjih živali, volkov, lisic, orlov, medvedov, ..midva malo manj 😉

Mislila sem na Pio in Andreja, ki trenutno hodita po poti Via Adriatica Trail …dobrih 1000 km dolgi poti od Rta Kamenjak v Istri do Prevlake naprej od Dubrovnika. Hodimo po območju, katerega bosta čez par dni tudi onadva obiskala. Zelo sem si želela, da bi se naša pot nekje prekrižala. Popoldne smo se odpeljali v že znan kamp Raša pri Sv.Juraju, zgolj zato, ker smo lahko sparkirani praktično na plaži tik ob morju. Toni je nalovil ribic, midve pa namočile nogice v mrzlo morje (namerili smo 16 stopinj!)

Hani je cel popoldan in naslednje jutro premetavala kamenčke in hodila naokrog praktično brez prestanka. Prespala je vso noč, ob šestih pa rutinsko vstajanje. Zjutraj smo se pejali proti Karlobagu in na Baške Oštarije.

Preživeli smo najlepši možen dan, Hani je bila na ta dan stara 15 mesecev. Sparkirali smo se na prekrasni planoti, nekje ob Premužičevi stazi s pogledom na Kizo. Po krajšem pohajkovanju na vrh Kize (1274m) in nazaj smo preživeli ves popoldan na sončku, na dekci, v naravi. Kuhali smo in lenarili.

Hani je imela ogromno prostora za raziskovanje in hojo, bilo ni skoraj nič prometa, ljudi zelo malo (nekaj jih je zaključevalo dvodnevno turo po 50km dolgi Premožičevi stazi). Koliko je pa kač naokrog, pa raje nisem razmišljala. 😉 Zjutraj smo se zaradi vetra prestavili na par sto metrov oddaljeno lokacijo in v miru pojedli zajtrk. Toni je nabral regrat za solato. Poslal me je na trening po Premožičevi stazi, “kakor dolgo želim”, je rekel, s Hani sta pa šla z vozičkom proti Karlobagu. Najprej je nameraval gor in dol po asfaltni cesti nazaj do kombija, na koncu me je pa res klical po dobri uri treninga, da sta na glavni cesti proti Karlobagu, saj ni nobenega prometa in naj ju dohitim s kombijem, ko bom konec. Moja tura je bila prečudovita in vsekakor si v bližnji prihodnosti želim pretečt to pot, sicer precej nesproščena zaradi medvedov in kač, saj sem bila sama. Srečala nisem žive duše. Oboji smo pretekli 16km, ko sem ju dohitela, Hani pa mi ob snidenju naklonila tako čudovit nasmešek, da so mi stopile solze v oči. Očitno ji ni hudega. Hvala sonček moj, da je s teboj vse tako enostavno! (zaenkrat … se zavedam, da pri otrocih nikoli ne veš kaj te čaka:)).

S Hani sva se peljali v Karlobag s kombijem, Toni pa preostalih par kilometrov pretekel. Medtem sva oba dobila sms od Žigata, da ne more z nama na Trojke, če imava kakšno zamenjavo. Krizni sestanek: Toni reče: “Žiga me je zdaj zajebal, ker nisem s seboj vzel dovolj pira!” 🙂 Meni je pa iskreno tudi zelo odgovarjalo podaljšati dneve ob morju, tako da zamenjave sploh nisva iskala. Imeli smo se res čudovito. Prespali smo ob morju v Karlobagu, Toni se je pripravil za ribolov, jaz pa uspavala Hani in končno prišla do svojega časa, da v miru spijem pivo in zapišem par vrstic v dnevnik, že zaslišiva neko žvižganje in v momentu neurje. Pa je splaval po vodi tako ribolov, kot moji načrti, lilo in treskalo je na polno. Kraj ni bil ravno najbolj primeren za kampiranje na črno, Hani se je ponovno zbudila ob svitanju  dneva, tako da smo se zelo zgodaj premaknili naprej proti Paklenici in glede na slabo vremensko napoved za hribe, smo ves dan prebili v kampu Šibuljina.

Oba sva popoldne izmenično šla na krajši trening.  Hani je šibala sem in tja po kampu, jaz jo pa lovila ves dan. Zelo izčrpujoče, zvečer, ko zaspi in imam nekaj časa zase, pravzaprav kmalu zmanjka tudi mene. Toni je lovil ribe iz pomola, menda je bil bolj slab plac za lovit, a vseeno smo se naslednji dan mastili z ribami, bilo jih je vsaj deset (orada, šparji in bukve). Moj Toni res zna presenečat. <3

Peti dan našega pohajkovanja smo šli na Alana. Alan (1414m) je prelaz, ki povezuje Jablanac in Liko ter vmesna točka Premužičeve staze, kjer pohodniki običajno prespijo v planinskem domu. V tem potovanju nam ni uspelo še na Mali Alan, soroden po imenu, vendar čisto na jugu Velebita, nad tunelom Sveti Rok. Vsekakor ostaja naš cilj v prihodnosti.

Namesto teka trojk, sem opravila trening iz Jablanaca, 300m nmv višje, kjer se cesta odcepi z Jadranske magistrale, na Alana. V dobrih dveh urah sem pretekla 21km in 1000 višincev.

Toni je prestavil kombi na vrh, a je preveč pihalo in se spustil na višino 600metrov ter mi s Hani šel nasproti z vozičkom.  Ponovno smo se odpeljali v kamp Sv. Juraj za 20 eur/noč. S Pio in Andrejem smo se dogovorili, da se naslednji dan vidimo nekje na poti na relaciji Krivi put – Vratnik. Neznansko sem se veselila. Kot zakleto sicer Toni ta večer ni nalovil popolnoma ničesar (ker sva si žela pripraviti ribice za kosilo še za njiju). Sta pa na srečo ravno na Krivem putu dobila nebeško oskrbo srčnih ljudi, spala v topli postelji, se stuširala s toplo vodo in uživala v gurmanskih dobrotah, vse to prvič po desetih dneh.

Kakšni dve uri smo hodili skupaj, Hani malo v ruksaku, malo v vozičku, nato pojedli izvrstne kalamarje in pečen krompirček iz Tonijeve kuhinje v gozdu. Hotel s petimi zvezdicami! Solato – regrad in čemaž, smo nabrali sproti med pohajkovanjem. Čudovito smo se imeli in čas je čisto prehitro minil. Želim jima lahek in varen korak vse do cilja.

Preživeli smo prekrasne dneve, kljub ne ravno perfektnemu vremenu. Potovati z majhnim otrokom je pravzaprav čisto enostavno, če si sam ne delaš nepotrebnih skrbi. Neskončno se veselim naših nadaljnih odklopov v naravi, v sredini avgusta se pa podajam na svojo avanturo – Slovensko planinsko pot iz Maribora do Ankarana …

Cena 6-dnevnega potovanja: 200 € za vse tri (všteto čisto vse: gorivo, cestnine, 3xnočitev v kampu, hrana).

  

 

This entry was posted in:
Tags: , , .
Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories