Transgrancanaria 2015

Na otoku Gran Canaria sem preživela kratkih 5 dni, a polno doživetih… že novembra smo se prijavili na tekmo Transgrancanaria, midva s Tonijem na najdaljšo razdaljo… 125 km z 8.600+ višinci. Na fb smo ustanovili skupino in se začeli pogovarjat o tekmi. Osem nas je prejšnjo sredo odpotovalo proti Milanu na letalo. Joli, Miha, Simon, Robi, Andreja, Mojca in midva. Prvotno fenomenalno vzdušje ob prihodu na otok mi je pokvarila novica, da apartma ni dovolj velik za vseh osem oseb, kot so nam predhodno zagotavljali, zato sva midva dobila ločen apartma in to 10 minut hoje vstran. To me je zelo potrlo, saj sem si želela, da stanujemo vsi skupaj. Nastanila sva se v mnogo manj svetlem in prijetnem apartmaju, kot je bil njihov, z razgledom na zapuščen bazen brez vode in ne na morje. Preostanek večera smo prespali. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, naspana od res dolgega spanca ter se podala na plažo, ujet sončni vzhod. Iluzorno je bilo pričakovati, da bo Toni šel z menoj. Bosa sem hodila po mivki in opazovala ljudi ter prebujajoče se jutro. Oblekla sem tri plasti dolgih rokavov, zunaj pa so vsi bili v hratkih rokavih. Na poti nazaj se ustavim v trgovini po svež kruh in grem k našim v apartma Danubio na zajtrk. Odpravimo se v Maspalomas, oddaljen od nas 6 km, po štartne številke. Toni sporoči, da bo prišel pozneje popoldan za nami. Z Mihatom sva oba prijavljena na 125 km in čakava skoraj eno uro, da prideva do svoje vrečke z štartno številko, čeprav vrsta sploh ni dolga. Tri tedne pred odhodom sem pisala organizatorjem mail s prošnjo, če me lahko prosim prepišejo na krajšo razdaljo, ker sem čez zimo bila praktično brez treninga zaradi poškodbe. Odgovorijo, da to žal ni mogoče, da že imajo sestavljeno listo. Škoda…če bi me prepisali na 83 km, kar bi sicer še zmeraj bilo veliko zame, bi imela pa večje možnosti, da pridem do cilja. Kljub vsej brezupni situaciji sem se odločila, da bom štartala, z zavedanjem in sprijaznitvijo, da skoraj ni variante da pridem do cilja. V zadnjih treh mesecih sem pretekla nekje toliko km, kot je dolga celotna tekma v enem kosu. Da o višincih ne govorim… jih je skoraj toliko kot če bi potegnila črto od morske gladine na vrh Mount Everesta. Ne Expoju smo srečali edinega Hrvata Stiven Vunića z ženo in hčerkico, je šel na razdaljo 83 km. Zvečer smo šli na predstavitev celotne trase ter predstavitev najboljših prijavljenih tekačev. Na oder so poklicali prvih 50 ali 60 tekačev, ne vem, a med njimi sva bila tudi midva s Tonijem. To me je seveda totalno presenetilo.. Toni me je kar vlekel naprej, naši prijatelji so kričali in ploskali, jaz pa, preden sem se zavedala kaj se dogaja, sem že stala na odru. Toniju sem na uho šepnila, da mi bo to še drago plačal! 😉 Joli je kasneje pripovedovala, da je imela čisto solzne oči, Simon in Miha sta pa tudi bila oba čisto ponosna in z nasmehom do ušes… Situacija je res hecna, samo smejimo se ji lahko. 😉 
sončni vzhod visoko nad oblaki <3
679 km/h šibamo 😉
pristanek na letališču Gran Canaria
čakamo bus 66 za Playo del Ingles
naslednji dan sončni vzhod na obali <3

Faro

majstore! na soncu ustvarja iz peska…

Playa del Ingles
domač pir, Tropical

gremo po štartne številke…
uf, se je počasi premikala vrsta za kat. Transgrancanaria
manjka Toni, ki počiva v apartmaju…
najboljši ultra tekači 
na oder sva poklicana tudi midva s Tonijem, s štartno številko 58 in 59
Naslednji dan, v petek, 6. 3. je bil dan D. Zvečer ob 23:00 je bil štart na 125 km (jaz, Toni in Miha), v soboto zjutraj ob 7:00 na 83 km (Simon) ter ob 10:30 na 45 km (Joli, Mojca, Andreja in Robi). Toni je cel dan preždel v apartmaju, jaz, nemirna duša sem se pa popoldan sprehajala po plaži in sipinah. Počitek gor ali dol, cel dan v apartmaju bi se mi strgalo. Zvečer so nam naši zaželeli srečno pot in nas polupčkali, mi trije pa smo se odpravili na dolgo pričakovano dogodivščino. Joli in Robi sta nas pospremila do avtobusov v Maspalomasu, ki so nas zapeljali v mesto Agaete, na štart. Pred tem še skočim za palme na wc, saj vem, da bo vožnja trajala uro in pol. Ko pridemo v Agaete, piha za znoret in prav zebe me… zvlečemo se v en lokal, kjer spijem kavo. Razpoložena sem super, čisto brez pričakovanj, a čutim, da me je strah. Ne vem kaj bo z mano. Bom sploh lahko tekla? Se bom pravi čas ustavila ali bom poškodbo še poslabšala? Zadala sem si samo to, da če bom čutila bolečine v okviru poškodbe, takoj odneham. Ne bom reskirala zdravja zaradi te tekme. Dovolj imam tekaške abstinence, tako rada bi spet začela normalno tečt… Prebijali smo se za štartno črto, Toni me kar naenkrat začne vlečt v prve vrste, Miha gre nazaj. Sama sem v dvomih kam naj grem. Sledim Toniju in se znajdem v elitni skupini, ločeni s trakom, ostali so par metrov odzadaj. Omg…tokrat Toniju ne prišepnem, ampak mu kar naglas povem, da ga bom “…”, kako me lahko spravlja v tako zadrego, ko pa ve, da skoraj nič nisem tekla zadnje mesece in da ne morem med temi ljudmi štartat. Šele po par pretečenih kilometrih sem začela razmišljati, kakšna super izkušnja je to bila, morda se več ne bo ponovila in ne more je prav vsak doživet, in bi jo morala vzeti za hec, a tisti moment za štartno črto sem se počutila strašno grozno, obupano, totalno nesamozavestno. Vse v meni je pokalo po šivih od nesigurnosti in strahu. Ampak kmalu se je začelo odštevanje in štartali smo. Bala sem se prehitrega štarta, a sploh ni bilo problema… sama sem tekla počasi v svojem ritmu, takoj so me začeli množično prehitevat. Šli smo zelo tekoče. Vzdušje je bilo fenomenalno, ogromno navijačev v prvih kilometrih, takoj se je začel vzpon…Vila se je kača rdečih luči pred menoj in belih luči za menoj.. prvič na tej tekmi je bila v obvezni opremi tudi  rdeča lučka odzadaj na nahrbtniku. Zelo romantično in lepo. Končno sem se sprostila, noga je bila ok, tekla sem in sopihala v klanec. Že prvi vzpon in prvo dolino sem čutila utrujenost. 🙂 Seveda, čisto neutrjena. V začetku je bilo zelo vroče, soparno, slekla sem vetrovko in si na vseh postojankah močila slan pot iz obraza. Razmišljala sem, kako vroče bo šele čez dan. Ampak se je okrog tretje ure zjutraj situacija obrnila, začel je pihati močen veter, ki ni ponehal vse do konca najinega potovanja na Kanarcih. Lotevala se me je rahla zaspanost, a vse do jutra so bile misli precej pozitivne…počasi sem tekla oz. hitro hodila in nisem čutila poškodbe. V Fontanales, na 45 km, sem prišla zjutraj pred sedmo uro, tik pred štartom kategorije Advanced. Tam me je pričakal Toni, ki je že odstopil. Štartal je mnogo prehitro, je mislil, da se bo izšlo, a to mu je bila dobra izkušnja, da brez ogromne količine mesečnih kilometrov ne bo nikoli mogel dobro odtečt tako dolge tekme. Se je pogovarjal z Carlos Sa-jem, ki je na vrhu lestvice ultra scene in preteče 200 km/teden. Toni mi reče, da Mihata še ni bilo pred menoj.
Po par metrih me prehitijo tekači, ki štartajo na 83 km. Znajdem se v gneči in doživljam še eno štartno evforijo. 🙂 Tečem podobno kot ostali, kljub temu, da je za menoj že dolga noč, več kot maratonska razdalja z okrog 4000 višinci. Čez čas me pokliče znan glas in objame me Simon, ves navdušen, da se srečava. Je zelo zagnan in videti spočit, zato ga kmalu pošljem naprej, naj gre svoj tempo. Sama sem se že kar matrala, noge so postajale vse težje, srčni utrip je bil vse nižji. Pot je bila krasna, teren težaven, dan vetroven in oblačen, brez razgledov. Moj um je pa začel brest v temačno cono, razmišljala sem kako neznansko daleč je še cilj, mene pa že sedaj tako bolijo stegenske mišice. Na eni ravnini po asfaltu sem se sprijaznila s tem, da z menoj res več ni vredu, saj več nisem mogla tečt po ravnini. Vsak korak je bil boleč. Klicala sem Tonija in ga pripravila na to, da je tudi zame tukaj nekje konec in komaj čakam da se konča ta kalvarija. V dolino, pred okrepčevalnico Tejeda, na 73km, sem še komaj tekla. Nalašč sem šla izredno počasi, z vmesno hojo, saj sem želela, da me dohiti Miha (Toni mi je sporočil, da je v Fontanales prišel 10 min.za menoj). Zaželela sem si malo družbe in da malo odmislim svoje pesimistične misli. V Tajedi si natočim kavice in razmišljam, kako se bom vsedla nekam, odprla pir in poiskala prevoz za Maspalomas (ciljni prostor), nakar zagledam Simona v enem kotu sedet. 🙂 Vzel si je malo daljšo pavzo, zgledal je precej bolj utrujen, kot v štartu. Medtem mi je Toni sporočil, da čaka na tranzicijski točki na avtobus in da če želim me počaka in greva potem supaj. Ok, zmenjeno, ampak to zame pomeni še vsaj 3 ure hoje, skoraj 2000 dodatnih višincev. 🙂 S Simonom začneva hodit naprej, Mihata ni od nikoder. Mi je pa kmalu žal za to odločitev.. zakaj nisem že v Tajedi odstopila? Veter piha na polno, stegna so boleča. Je pa res, da je to bil daleč najlepši del celotne poti in mi nič ni žal, da sem šla naprej… skupaj sva zgurala do vulkanske skale, 80 metrov visoke, Roque Nublo z mega razgledi vse naokrog. Na tem mestu se končno srečamo z Mihatom. Tudi on je precej utrujen. Sledil je še kar mukotrpen spust do tranzicije na 83 km. Tam me je pričakal topel objem mojega Tonija. In moje mučenje se je tukaj končalo. V enem kotičku svojih misli sem razmišljala, da bi z njima nadaljevala naprej do cilja.. ostalo je še “samo” 45 km in “samo 1600” višinskih metrov, kar je res mala malica od tega, kar je bilo za nami. Prehodila sem namreč že 7000 višincev v teh 83-ih km! Problem so bile stegenske mišice, že hudo načete in nisem zmogla več teka. Vedela sem, da bo naša hoja trajala neskončno dolgo, kar moj um ni želel sprejeti. V resnici sta res za ta zadnji del potrebovala še 12 ur in v cilj prišla okrog treh zjutraj, dve uri pred limitom. Kapo dol za takšno vztrajnost, voljo in motiviranost! Bravo fanta! Simona je menda čisto pobralo in vnel se mu je gleženj, a ga je Miha zmotiviral do cilja. Obžalujem, ker nisem doživela prihoda v cilj, sedaj razmišljam, da bi mi ta lahko bil dosegljiv, a za ceno res hudega trpljenja! In tega ne smem obžalovati… upam, da bo še veliko takšnih priložnosti z uspešnejšim zaključkom. Z veseljem se bom še vračala na Transgrancanario! Organizacija in vse ostalo je štimalo v nulo. Čestitkem ostalim našim članom ekipe, ki so vsi prišli v cilj! Predvsem čestitke Andreji, ki je lani pretekla prvih 21 km na Ljubljanskem maratonu in se na Kanarcih prvič srečala z razdaljo 45 km in trail terenom! Čestitke tudi Mojci za njeno prvo maratonsko razdaljo! In Robiju, ki je praktično brez treninga z nasmehom pritekel v cilj! …Pa naši Joli, za nesebičnost! <3 Vsi ste bili odlični, hvala vam za družbo!
gremo na štart, objemi za srečno pot… <3
štartala med elito… slika s Krupicko
pa še slikca s Tonijem in gremoooo…štart!
na 71 km, Tajeda
Roque Nublo, 1813m, 80 m visoka vulkanska skala

srečanje z Mihatom

tranzicija na 82 km, Garanon, 7000 višincev, moj odstop.
v cilju prva od naših maratoncev: Andreja Nagode! Bravo! 
kmalu za njo še Joli in Mojca, ter Robi
with Carlos Sa, drugouvrščen na 45 km
Naslednji dan smo šli na razglasitev najboljšim tekačem. Zmagal je Litvanec Grinius Gediminas s časom 14 ur 23 min, kar je tudi rekord proge. Prva ženska je bila pričakovano Nuria Picas s časom 16 ur 53 min. Zase sem vsekakor vesela, da sem prišla tako daleč kot sem, brez da bi zaradi tega moje fizično stanje bilo kaj slabše. Muskelfiber je hud, a to je najmanj. S Tonijem sva se že naslednji dan sprehajala po sipinah iz Maspalomasa do Playe del Ingles. Doživela sem en majhen delček puščavskega vtisa. Najino potovanje se je zaključilo v ponedeljek zjutraj, veliko raje bi pa še ostala na Gran Canarii. Toliko vsega je ostalo neraziskanega… čisto prehitro so se obrnili dnevi. Vsekakor je bila zame nepozabna in lepa izkušnja. Spet sem se naučila veliko novega. Življenje je prekratko in nepredvidljivo. Bogatejša sem za eno super dogodivščino in hvaležna za novo dragoceno izkušnjo.

zmagovalci
zmagovalke
neomejena količina pira v ciljnem šotoru… 😉
hrane in pijače v izobilju…
Toni nas zabava s svojim humorjem
po kosilu še sprehod do Farota
boleča ramena od ruksaka

ostali s taksijem domov, midva pa peš čez sipine, cca. 5km

<3
life is beautiful

v ozadju svetilnik, Faro

let nazaj domov, čisto prehitro 🙁
pogled na Alpe <3
kratkočasenje

Torino, iz zraka
Milano, iz zraka
This entry was posted in , , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories