SVET, KO HODIŠ


Na svetu si, da gledaš sonce.
    Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sami si sonce
  in da s sveta odganjaš – sence.
(Tone Pavček)

Kar sanjarim in sanjarim. Vidim se na vrhovih hribov in na kolesu, kako vsak dan premagujem razdalje, klance in se navdušujem nad prečudovito naravo, ki jo imaš na kolesu možnost doživeti. Samo tukaj se ne vidim, kjer sem zdaj. Saj vem, treba je biti srečen in zadovoljen v vsakem trenutku, tudi v rutini vsakdana. A si ne morem pomagat, da ta trenutek ne razmišljam tako. Ujeta sem v okolje, ki mi ne odgovarja. Zavedam se, da sem sama krivec, v meni je problem, da se na nekatere stvari težko prilagodim, neznanje je problem. Ampak vedno se potem prilagodim, tudi tokrat se bom in na koncu je vedno vse vredu. Vmes pa sanjarim. In podoživljam čudovite trenutke na kolesarjenjih. Ko sem bila neskončno srečna, da sva na suhem v šotoru, ko je zunaj deževalo in ko sva po dnevih brez vode prišla do vročega tuša. Takoj bi napakirala torbe, se vsedla na kolo in šla naprej, naprej, samo naprej, brez cilja. Ta december je malo depresiven. Mogoče zato, ker sem na kroženju na drugem oddelku in delam v turnusih in imam en kup obveznosti na faxu. Saj drugače nimam nič proti mesecu decembru. Že v začetku meseca je naš blok bil ena sama božična smrekica. Včasih smo jo postavljali na božični večer, obvezno, nič prej. In kar je najhujše, tudi midva sva jo letos postavila že ta teden. Tako smo nestrpni in neučakani. In ker imajo vsi že smrečice in lučke, moramo tudi mi imet. Tak smo kot ene ovce, ki hodimo drug za drugim. 🙂 Nisem še bila v centru na kuhanem vinu. Pa kaj. Itak je vsako leto isto, gneča vsepovsod. Čakam na vikend, da jo popihava iz tega drena nekam v naravo in mir. Da bova tacala po snegecu in dihala svež zrak. Da bova skupaj. 

Ko hodiš, 
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice.
Jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice, 
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.
(Tone Pavček)

Popolni Ti

Tako sem čudne volje, da moram malo sfilozofirat o “resnicah” naših življenj. Danes sem prebrala odlično kolumno Varje Kališnik v Poletu – Popolni Ti, napisala je točno te stvari, ki jih sama premlevam že dober teden,  odkar sem zvedela,  da je umrl dedek in da je zbolela mama. Sploh slednje me je čisto sesulo. Rozine so ta vikend potovale skupaj z mano domov, potrebovala sem pogum za normalno funkcioniranje.
Prva stvar, ki je tako značilna za nas je ta, da živimo samo, da preživimo in ne da živimo! Imeti svoje stanovanje ali hišo, službo za nedoločen čas, avto in nekaj prišparanega denarja je skoraj vse kar potrebujemo. S tem smo uresničili vse, kar smo hoteli. V resnici pa smo zaradi tega razmišljanja tako nesrečni. Životarimo. Ne zavedamo se kaj zamujamo, kaj vse nam življenje ponuja, samo spregledati moramo in se začeti poslušati. S Simonom se imava precej dobro. A dobivam iz vseh koncev po glavi, kako je meni lepo, da tako uživam in kar je še hujše, sam sebe začneš obtoževati , da pa ne delaš prav, da ker drugi trpijo, bi moral tudi ti trpeti. Skoraj greh se zdi, da se ima nekdo res dobro. Velikokrat iščemo užitke v napačnih, materialnih stvareh, v alkoholu in zabavi, namesto da bi ga iskali v sebi. “Naučili so nas, da se povezujemo s svojo zunanjostjo, da je ta pomembna, zato ubijamo in dušimo notranjost. Ne zavedamo se je in tam notri so zaradi tega zmaji. Ujeta, boleča čustva, ki jih v različnih situacijah nismo mogli predelati. To so danes naši notranji hudiči, ki nas silijo živeti nesrečno, v notranji bedi ujete v tisočere strahove, prežete z jezo in objete z občutkom nemoči, frustracije in pesimizma. Tako smo zgubili stik s svojo močjo, s svojim jedrom, bistvom in naučili smo se trpeti. Zato danes vsak impulz, ki ga naš um, naša podzavest razume kot nevarnega, povzroči v nas občutek strahu oz.željo, da bi pobegnili ali pa sveto jezo, ko se hočemo branit z napadom. Skratka avtomatičen impulz bega ali boja. In prav vsako zgodbo, ki jo začnemo, vsako izkušnjo, v katero se potopimo, vse doživljamo skozi avtomatičen impulz preživetja, ki je beg ali boj. Vse to je tako nasilje v telesu, da imamo občutek, da smo v nenehni nevarnosti. Stisnemo se vase, skrijemo, umaknemo, dihamo plitvo in naš um neprenehoma dobiva sporočila o krizi. Vse to se dogaja v mikrodelčkih sekunde vsak trenutek v življenju in marsikdo tega procesa sploh ne opazi. “
Vsak je zase. Vsak zase osamljen. In zato, ker več ni pravih, globokih razmerij tudi med prijatelji, smo nasploh zelo osamljeni. Nočemo se navezati, ker smo tolikokrat bili prizadeti. Strah nas je sebe in strah nas je drugih. Ne poznamo se in niti se ne potrudimo, da bi se. V službi dam ta članek v branje sodelavki in ga takoj odloži z odgovorom: “To je preveč nekaj duhovno, to jaz ne maram brat”.  Ma kaki duhovno, to se resnice, to je osnova razumevanja o tem, kakšni smo ljudje in kaj moramo spremeniti, da bomo srečnejši, zadovoljnejši in manj osamljeni.
Pa kaj bi to razglabljala, tudi zato ne, ker se itak malokomu sploh ljubi brat, raje nanizam par fotkic prečudovite narave, kjer vlada mir, tišina in brezčasje. Pri slikcah ne rabiš razmišljat pa še hitreje preideš skozi (tudi ta odgovor sem pred kratkim slišala) :). Torej: nazadnje sva bila na Grintovcu (2558 n.m.)- zapis Jotaeaterja:

Storžič, Triglav v ozadju
Kočna
Skuta, Ojstrica, Planjava, Brana
vrh Grintovca, 2558 n.m.
Jezersko
Velika Planina 

If you don’t like the november fog … climb above it!

Cel teden se zjutraj v megli vozim s kolesom v službo in zvečer v megli, da 500 metrov pred sabo ne vidim, se vozim nazaj proti domu. To je to..megla, megla, megla. In čeprav imam slabo vest, da spet nič oz. zelo malo tečem, sva se vseeno ta vikend raje podala v hribe, kot na kak daljši tek. V soboto smo se dobili z Vesno in se zapeljali do izhodišča za na Blegoš. Pot je bila razmeroma kratka, vendar čudovita. Prva slika po par korakih v gozdu je bil Triglav. Tako blizu in tako slikovit, nad meglo je vidljivost skoraj perfektna. In to je to, gozdni zrak, hoja in panoramski razgledi..nič drugega ne rabim!:) Pot je bila sicer precej “prometna”- prava višina za družine z otroci. A smo se kljub temu imeli full dobro, se updejtali, na vrhu popili čajček, pojedli jotico in čokolado, posedeli na sončku in počasi odšli nazaj. V Škofji Loki smo se ustavili na kavici in sladici, tak da sem utrujena, bolj od hrane kot od hoje, kar počivala preostali večer in nič ne naredila za fax :/.
na Blegošu (1562 m.n.m.)
Triglav, Ratitovec

Tošč, Ljubljanska kotlina
Hribi so naju od počitnic v Špiku čisto prevzeli, tako da sva po Blegošu tuhtala kam naslednji dan – je treba izkoristit tako lepe vikende, sploh ker naslednji mesec začnem s kroženjem na intenzivnem oddelku (CIIM) za pol leta, kar pomeni turnusno delo in dva delovna vikenda 🙁 Ni bilo treba dolgo razmišljat, že sva imela v planu Stol, najvišji vrh Karavank (2236 m.n.m.). Sploh brezveze, da kaj opisujem, ker je res čist huda pot, panoramska (Bleda nisva vidla, ker ga je zakrivala gosta megla) spet pa sva občudovala vrhove Julijcev, obsijane s soncem. Na vrhu je sicer malo pihalo, a bilo je prijetno toplo. Na poti do Valvazorjevega doma sva srečala dva kolesarja in potem sva ju spet srečala tik pred vrhom Stola, kako na rami nosita svoja kolesa. Na vrhu sta se preoblekla, se najedla in se s kolesi spustila dol. Ojej, meni je drselo že peš 🙂 Gor sva šla po Žirovniški (2 uri 50 min.), dol pa po Zabreški poti (2uri 30 min.). Koliko sva midva porabila za pot nimam pojma, ker niti enkrat nisem pogledala na uro. Na koncu sva se ustavila v Valvazorjevem domu na borovničkah, macesnovcu in božanski joti s kislo repo (Jotaeater pa je jedel žgance :)). En gospod je razlagal, da sta z ženo šla kontra – gor po Zabreški in dol po Žirovniški poti in sta se zeznila. Razgled je neprimerljivo lepši po Žirovniški, dopoldan je bilo pa bolj jasno in razgledno kot popoldan. Pot je po Žirovniški nekoliko bolj položna. Če bo naslednji vikend še tako lepo, brez snega, sigurno v hribe! Če bo pa sneg, pa na tekaške smuči. Komaj čakam! Tudi jesen in zima imata svoj čar. Zelo je lepo, jaz sem srečna.

polena so pripravljena, da jih odneseš do koče 

futrava Kavke 🙂
Stol
Prešernova koča na Stolu

Sladkih6

Včeraj sva se prvič udeležila fenomenalnega tekaškega dogodka, ki je sicer potekal že peto leto zapored – Sladkih6, v Sladkem Vrhu. Gre za šest urni tek z nabiranjem krogov, en krog je dolg 1035 m. Sama sem imela malo smole in sem zaradi bolečine v kolku nehala tečt po štirih urah. Danes zjutraj sem še šepala in ponoči sem zelo slabo spala, saj me je hudičevo bolelo v levem kolku. Ampak zdaj je dosti bolje in že sem začela z pesimističnim razmišljanjem – zakaj nisem vztrajala v bolečini, sigurno bi izginila in danes bi bil isti izid, kot je, nič hujšega ne bi bilo naslednji dan. Bolečina se je pojavila nekje po 20-em km in sem vztrajala do 38-ega, ampak potem mi je pa vsa volja čisto upadla. Nisem več jasno videla cilja. Peter mi je rekel: “Imaš dve možnosti: da te nafilamo z naklofeni in greš naprej, kar pa premisli, ker vprašanje v kakem stanju boš jutri ali pa da nehaš.” Vsedla sem se na stolček, odprla pir in se nisem več vstala. Ampak je bilo zelo težko sedet in gledat kako drugi tečejo. Prej ko sem jaz tekla se mi je zdelo, da pol ljudi hodi, ko pa sem vsedla, pa so kar vsi tekli. Lahko bi še dve uri počasi hodila pa si nabrala še par krogov, a to se mi je zdelo čisto neumno. Zakaj bi to počela? Da bo pol številka večja? Brezveze, ali razdaljo pretečem ali pa nič. Potolažili so me Robert, Peter in Robert, ki so bili na istem. Ampak pustimo to! Tek in organizacija in lokacija in vse je bilo tako popolno, da šele sedaj razumem zakaj vsi tako opevajo ta tek. Takoj ko sva se pripeljala v Sladki Vrh sem začutila pozitivno energijo tega kraja in vseh zbranih ljudi. Počutje je bilo odlično. Takoj sva nesla dve vrsti peciva na mizo, namenjeno samim sladkim dobrotam, ki mi ju je spekla mama – ace kocke in eno skutno pecivo, mnjami. Zatem sva šla dvignit štartne številke, na katerih je pisalo katka005 in jotaeater. 🙂 
Tudi Simon je bil po 38-ih km že precej zdelan in brez moči, pa je rekel: “Kje, jaz grem naprej, kje je še 50!” 🙂 Mislim, da ga noben ni ravno resno vzel, vsi smo mislili, da bo naslednji krog nehal. Pa ni! Vztrajal je do konca in zadnji krog pred iztekom limita šestih ur ujel za pičli dve sekundi. Za dve sekundi bi bil počasnejši, pa se mu zadnji krog ne bi štel. Tako je končal z 49-imi krogi in s tem 50,7 km. Bravo! 
Kmalu po zaključku smo se dobili v jedilnici šole, pojedli topel obrok, pili pir (in brezalkohol :)) in se imeli super. Sledila je javna podelitev nagrad. Vsakega posebej so poklicali naprej, povedali njegovo število kilometrov, mu čestitali. Vsak je izžrebal eno številko in dobil vrečko z nagrado. Dolgo je potekala ta procedura, saj nas je bilo 114 tekačev, a bilo je fantastično! Čestitke družini Koražija za  odlično izpeljan tekaški dogodek! Čestitke zmagovalcem, vsem tekačem in tekačicam ter tudi navijačem! Drugo leto spet!
sladki kotiček 🙂
naša postojanka
zadnji tekač v cilju 🙂

podelitev priznanj 
zmagovalci 

Gozd Martuljek in okoliški hribi

1 DAN: Slemenova Špica (1911 m)

Po običajnem spanju po šotorih ali vsaj najcenejših možnih sobah, sva si tokrat privoščila hotelsko nastanitev, če sva že naletela na akcijo 3 noči je enako 4:) – v Gozdu Martuljku, v prenovljenem hotelu Špik. V petek zvečer sva se malo zapeljala do Kranjske Gore in sva kar obžalovala, da s sabo nisva vzela koles, tako lepe razgledne ceste so tukaj pa še urejena kolesarska pot. A sva se odločila obiskati okoliške hribe. Štartala sva z Vršiča, šele na tej vožnji z avtomobilom sem se pomirila: “Hvala bogu, da nisva s kolesom!”:) Na višini kakih 1200 se je pogled zjasnil, obšla sva meglo, ki je bila do te meje. Zelo lepa pot, ki se odcepi levo za Malo Mojstrovko po severni strani in desno za Sleme. Midva izbereva slednje. Po severni strani je pot precej zasnežena, tako da uživava v hoji po snegu in razgledu na meglo pod nama in na hribe vse naokrog. Na vrhu se nama je odprl čudovit razgled na Jalovec, ki je res eden izmed naših najlepših vrhov. Hotel je zelo lep, v istem nadstropju imava fitnes z dvema tekaškima stezama, orbitrekom in kolesom, s pogledom na Martuljkovo skupino. Zvečer sva tekla na stezi.

sobica
Hotel Špik
Prisojnik / Prisank, 2547 m
Ajdovska deklica 

na Slemenovi špici, 1911 m
Jalovec, 2645 m
Martuljkova skupina 
prelaz Vršič
jezero Jasna

2.DAN: Visoki Kurji vrh (1828 m)

Preživeli smo krasen dan z Saro, Andrejem in Žigom. Slednji je poznavalec okoliških hribov in neoznačenih poti, tako da smo jo mahnili iz Srednjega vrha po gozdni poti. Žiga je rekel, da ne bo težka tura, da gre večinoma po ravnem. Ker sem ga šele spoznala, nisem vedela, da malo pretirava. 🙂 Je pa logično, da se iz 800 na 1800 glih ne moreš povzpet po ravnem. Še dobro da sva s sabo vzela pohodne palice. Sara ga je malo preklinjala občasno, ko smo kar drseli po strmi drseči zasneženi in kamniti poti (oz.brezpotju), ampak nič hujšega. Hodili smo dobrih 7 ur, na Visoki Kurji Vrh. Butasto ime, ampak lepšega razgleda še v življenju nisem videla. Pot je razgibana – ozke gozdne poti, ki je na neki točki tudi zmanjka, tako da smo šli kar naravnost in pošteno zagrizli v klanec. Cel dan nismo srečali nikogar, razen gamsov, ptic in mravljic. Na vrhu smo imeli daljši postanek, malico in počitek ob panoramskem razgledu na cele Julijce, Karavanke, videl se je najvišji vrh Avstrije – Grossglocner, Kamniške alpe, Kranjska Gora, Mojstrana in v meglo zakrite Jesenice. Od spodaj je bilo turobno in zabasano vreme, višje od 1400 pa veličasni razgledi in sonček! Res perfektni dnevi za v hribe.

Veliki Kurji Vrh (1811 m), v ozadju Kepa (2143 m)
Špikova skupina
Julijci in Kranjska gora v dolini

3.DAN: 1. in 2. Martuljkov slap, Mangartska jezera in Planica

Že dva dni razmišljava o Mali Mojstrovki, ampak je lahko kar nevarna, če zapade sneg in če nimaš prave opreme in izkušenj v hribih. Je vrh visok 2332 m. Južna stran je lažja (to sva prebrala v knjigi:)) in ni bilo videti, da bi bila zasnežena, a sva se vseeno odločila, da raje mahneva raziskovat bližnje gozdove. Odpravila sva se peš iz hotela do Martuljkovih slapov. Lepa, lahka a strma pot po gozdu, ob potoku Martuljek. Do prvega Martuljkovega slapa prideš v kakšnih pol ure in je res čudovit! Iz skalnatih sten kar pronica voda in odteka na vse strani. Krasen sprehod! Povzpela sva se še do drugega Martuljkovega slapa, ki je še dobre pol ure ali uro naprej. Nazaj grede sva se ustavila v Brunarici Pri Ingotu, ki ponuja omamen razgled in malo manj dobro mineštro. Ker je bila ura šele tri popoldan, sva se še zapeljala čez mejo na sprehod okrog Mangartskih jezer (želela sva v Tamar, pa bi naju najbrž ujela tema), na poti nazaj pa sva se ustavila še pod skakalnico v Planici. Tamar pa si bova slej ko prej ogledala, samo da zapade snegec in da uredijo tekaške poti.  

1.Martuljkov slap

2. Martuljkov slap

pri brunarici “Pri Ingotu” 

Mangart
Mangartsko jezero
Planica

4.DAN: Jerebikovec (1593 m), Slap Peričnik, Vrata – Aljažev dom

Mala Mojstrovka bo že počakala na naju, danes jo mahneva na Jerebikovec! 🙂 Malo nad Mojstrano sva pustila avto, v smeri Radovna, malo naprej od table za Triglavski narodni park. Prečkaš cesto in takoj se začne kolenogriz, ki traja celo pot – dobri dve uri. Na vrhu pa imaš poplačano vsako kaplico potu, saj je razgled res prekrasen. Gozdna pot pa tako lepo speljana, da je bil pravi užitek hodit. Na vrhu sva se okrepčila in se razgledala na Julijce nad dolinami Vrata, Krma in Kot, na Kepo, Karavanke (z vrha sva videla v kako meglo in turobo greva, ko se bova vračala domov). Pot navzdol sva tekla in tako bila na parkirišču v slabi uri. Imela sva še veliko časa (no, v bistvu bi morala domov, ker imam en kup dela za fax, ampak kar nisem mogla vstran od teh lepot) in sva se odpeljala še po dolini Vrat, mimo slapa Peričnika (šla sva na vrh slapa in ga tako občudovala iz vseh smeri:)) in naprej po strmi cesti (25% klanec, pa ročna nama ne prime :)) do konca doline z namenom, da bova v Aljaževem domu jedla joto in pila pir. Hja, kar sanjaj. Aljažev dom je bil zaprt, okolica pa sapo jemajoča, tako da sem res s težkim srcem šla nazaj v turobno Ljubljano.  

Kepa in Dovje v dolini

pogled na Julijce, Triglav

na vrhu Jerebikovca 

slap Peričnik (zgornji)
slap Peričnik (spodnji)
Aljažev dom pod Triglavom

16. Ljubljanski maraton – druga maratonska razdalja

Septembra sem pretekla 60 km, v prvih treh tednih oktobra pa zgolj 49 km. Temu primerno me je bilo precej strah Ljubljanskega maratona. Čez teden niti nisem imela dosti časa razmišljati o maratonu, ker je bil moj delavnik tak: 5:45 budilka, 7:00 služba, 15:30 predavanja, domov sem pribiciklirala okrog 20:00, pol ure gor ali dol. Vsak dan! Ko sva kolesarila okrog Sicilije sem zvedela, da sem sprejeta na podiplomski študij in že žanjem te sadove – tak da edini prosti čas, ki ga imam, porabim za pisanje seminarskih nalog. :/ Ampak nedelja je prišla in počutila sem se fizično ok. Rekla sem si, da če mi že prvi krog ne bo šlo, bom zavila v cilj po enem krogu. Ta misel mi je sicer bila grozljiva. Tega si res nisem želela, se predat po enem krogu? Ne, to moram speljat do konca! Lansko leto sem na Ljubljanskem maratonu šla na polovičko, ki sem jo pretekla s časom 1:55 in to komaj! Cel Bežigrad me je zbediral do konca, sploh pa neskončna Dunajska, ko sem kar hodla in nisem imela nobene motivacije. Zato sem s strahospoštovanjem čakala to neskončno dolgo Dunajsko cesto, ki jo bo treba pretečt dvakrat, pa mi je letos na celem maratonu bilo bistveno lažje obakrat, kot lani enkrat. Hja, pomembno je kakšen dan imaš, predvsem pa kakšne misli imaš v glavi! Zgodilo sem mi je isto kot v Radencih – prvi krog sem pretekla brez težav, z velikim užitkom in lahkotno, vendar s preudarnim tempom, nič se nisem forsirala. Počasi pa ziher! 🙂 Mislim, da sem ga pretekla s časom 1:55. In že so me usmerjali levo v drug krog, nešteto polmaratoncev pa desno v cilj. Včasih kdo reče, da se mu ne zdi predstavljivo it še enkrat tečt isti krog, kot si ga že pretekel, drugi pa med tem grejo že v cilj. Meni se hvalabogu še zaenkrat to ni zgodilo. Do sedaj mi je bilo the best iti v naslednji krog – kar osvobodiš se iz množice, malo še navijajo in ti ploskajo (sploh ženskam), potem pa se vse skupaj sprosti in ostane nas veliko manj. Kar naenkrat tečeš v tišini, noge te pa kmalu začnejo opozarjat na neko napetost in, da bi jim bolj pasalo hodit. Ampak ti se ne daš! Včeraj me skoraj nič ni bolel križ, me je pa že na 26.km nekam čudno bolela stegenska mišica – ne bolela, kar trda je postala, kot da bi že med tekom imela muskelfiber 🙂 Pa še kar ne morem verjeti, da sem v takem stanju brez težav prišla do cilja. Ta teža v stegnih me je skoz spremljala, ampak sem jo vztrajno odganjala. Bala sem se, da me zagrabi kak krč. Mislila sem na druge stvari, ampak pojma nimam na kaj. Kakšno besedico smo rekli s kakšnim sotekačem, pa spet sem se osamila. In tako sem dočakala cilj v času 3:55. Za 13 min. boljši čas kot v Radencih, pa brez kakšnih večjih priprav. Sem čisto zadovoljna! Simon je iz 4:33 izboljšal čas na 4:08. Super! Na cilju sta me pričakala Uroš in Aleksandra ter Martina z mrzlim pirom. Malo je bilo sicer mrzlo, a brez pira ni maratona. 🙂 Hvala Martina! Čestitke sotekačem pa tudi vsem navijačem, ki so toliko časa stali na mrzlem in čestitke organizatorjem, za tako dobro izpeljan maraton, tujci so čisto navdušeni! Na okrepčevalnicah ni bilo gužve, Strojmachine pa še vedno povzročajo kurjo polt. Čez slaba dva tedna me čaka Sladkih 6, čez 11 mesecev Celje-Logarska, pa še kaj vmes 🙂

Tek za življenje in radost 2011

8.10.2011 je Evropski dan darovanja organov in tkiv. Slovenija transplant je v ta namen organiziral humanitarno prireditev: tek (8km) ali pohod (2km) v Tivoliju. Majhen dogodek, a dobro organiziran. Rezultati in slike so bile dostopne že zelo kmalu po teku. 🙂 15 min. pred startom smo s tekaškim trenerjem Urbanom Praprotnikom naredili par razteznih vaj in ogrevalni tek. Po teku je imel kratek nastop reper Zlatko, pred njim še govor Ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki nama je z močnim stiskom roke tudi osebno čestital. Transplantacijska društva so pripravila stojnice z raznimi dobrotami, majčkami, info točkami. Najbrž je bilo še mnogo več, pa žal ne vem, full je bilo poznanih ljudi in smo malo zadebatirali, tako da sem pozabla iti tudi po majčko transplantacijskega društva. Po teku, ko smo se najedli na žaru pečene zelenjave in krompirja, pa smo jo mahnili na kavo in čaj v Čolnarno. Čeprav sva prijavljena na maratonsko dolžino in bi bilo dobro še kak daljši tek odtečt (nisva ga že celo večnost, pa še samo dva tedna je do Ljubljanskega maratona), sva danes kljub temu imela dober trening, čeprav dolg samo 8 km. Nisem vedela, da tečemo na Rožnik, pa se malo spustimo in potem še enkrat vzpnemo, tak da je bilo kar precej vzpona. Kljub vzponu sva tekla 5 min/km in sva kar zadovoljna. K tekaškim prireditvam pa ne spada samo tek, cilj, rezultati ampak tudi druženje, tako kot na koncertnih dogodkih. V tem je največji čar. Danes je bil lep dan! 

S kolesom okrog Sicilije

Tudi tokrat sem dnevno beležila kilometrino, opisovala okolico in dogodke ter risala pot na zemljevidu, ki sva jo dnevno prevozila, običajno s Petzlom na glavi, medtem ko je Simon kuhal večerjo. 🙂 A bi bilo čist preveč vse to opisovat. Zato na kratko: preživela sva dva mega pestra tedna na kolesu okrog čudovitega otoka. Začetni plan je bil 1037km, ki sva ga po tipično najino podaljšala na 1160km. Dnevno sva prevozila cca. 100km (treba je računat še na 25 kg prtljage), dvakrat sva imela daljšo turo, enkrat 130 km, enkrat 140 km, kakšen dan pa tudi krajše. Dan brez kolesarjenje sva imela tretji dan, ko sva si v Agrigentu šla ogledat arheološko območje antičnih templjev (Valle Dei Templi), po tem sva se premaknila vsak dan, brez “dneva počitka”. 
Izbrala sva pot južno od Trapanija (letališče Birgi). Najprej morje, obale, ravnina in na koncu Palermo in hribi. Južni del je en sam nasad grozdja, oljk, limon, na drugi strani pa plaže in precej razburkano morje. V drugi polovici septembra je turistov le še minimalno. Razen v mestih in celoletno obiskani Taormini. V kampih sva bila večinoma edina s šotorom, vsepovsod pa tarča ne gledanja, ampak buljenja. Kolesarjev s torbami sva srečala le kakšne štiri, od teh nobenega z šotorom. Sploh pa sem žensk na kolesu preštela na prste ene roke, zato se me pa najbrž vsi tako čudno gledali.:) Vse na Siciliji me je očaralo, vključno s kaosem v prenatrpanih mestih in še bolj kaotičnim prometnim režimom. Danes sem se peljala iz službe s kolesom in je ena gospa trobila avtu pred sabo, ampak ne zato, da bi ga pozdravila, temveč zaradi živčnosti, ker je gospod pred njo zaplaval v svoje misli in je že 3 sekunde bila zelena luč, pa še ni speljal. Ja, take riti smo! Živčne, nestrpne in egoistične. Na Siciliji smo se skoz pozdravljali. Kljub tablam za prepovedano hupanje pred vsakih mestom, Italijani ne jebejo sistema. Prva dva dni me je parkrat skoraj vrglo s kolesa, ker sem se ustrašla kamiona ali avta, ki je potrobil direkt za mojim hrbtom, pol pa sem se navadila in sem samo še mahala v pozdrav. Ko sva sredi ceste razgrnila zemljevid in iskala pravo pot, sva že imela koga pred sabo, bodisi motorista ali pešča bodisi koga v avtu, ki naju je spraševal, kam greva in če rabiva pomoč. Vse so nama razložili v italijanščini seveda, midva kao razumela. In kar zanimalo jih je od kje sva, kam greva. Vsi so na ulicah, pred hišami, na cesti, drugače od nas, ki se zabubljamo pred ekrane in v osamo. V lokalih sva neštetokrat edina pila pijačo, pa poln lokal! Kar sedeli so, mogoče so imeli mizo pred sabo, pa ni nujno, glavno da ima vsak svoj stol, nekateri so brali časopis, nekateri spregovorili kako besedo, večinoma pa kar sedeli in opazovali dogajanje na cesti. 
Spala sva večinoma v kampu, na jugu ni bilo težav, obale res prazne, čudovite a čist samotne, pa so vsepovsod še bili odprti kampi. Od Catanie proti severu pa sva se spopadala z zaprtimi kampi. Situacija naju je tako dvakrat vrgla v preizkušnjo kampiranja na divje in trikrat sva iskala Bed & Breakfast. V celih dveh tednih noben ni imel gumi defekta, kljub povoženim milijonim delčkom stekla, zgleda, da sva rabila druge vrste preizkušnje, z gumidefekti sva se spopadala lansko leto na kolesarjenju po Toskani, tokrat naju je preizkušalo drugače. Ko po 140 km, totalno smrdeč in prešvican in moker od tri urnega zalivanja dežja in peska in vožnje po temi čakaš samo še na topel tuš pa prideš do ograje z napisom: Close for works, kar kričiš na ves glas in izrečeš vse možne kletvice. Ampak situacijo zaobvladaš v par minutah, postaviš pač šotor pred ograjo, ni važno, saj imava osvežilne robčke, da se malo osveživa:), osvetljeno je, imava še pol litra vode, žejna nisva. In ko se zjutraj spočit zbudiš kar nekje, si skuhaš kavo, poješ zajtrk, greš zadovoljen in čist zaljubljen v nov dan. In preživiš krasen dan, ker ceniš vodo, ker ceniš sveže postlano posteljo, ker ceniš, da si vse to lahko privoščiš in imaš! In si preprosto srečen. Nič več ne padaš v nesmiselno nerganje in stresanje slabe volje na drugega. In naslednji dan spet padeva v tako situacijo in še naslednji dan spet. In vedno lažje nama je. In vse bolj povezana in mirna sva. Ni lagodnost tista, ki te osrečuje! Včasih me je kdo vprašal zakaj grem tečt na 42 km, brezveze, to je mučenje in da ne rabim tolko, da mam dost 21 km, da je to ravno prav. Ravno tukaj je point, zakaj mora biti ravno prav, zakaj mora biti enostavno? V “trpljenju” najdeš srečo! Lagodnost me hromi, zato včasih zaidem v ekstrem. 2 meseca nič ne kolesarim, potem naenkrat 1160km. Cel mesec skoraj nič ne tečem, nato me čaka Ljubljanski maraton – 42km (to še ni nujno, da bo ratalo :)). Komaj sem spackala diplomo, že sem se čist brezglavo vpisala na podiplomski študij in sem kar sprejeta. Ampak jaz nič ne smatram z ekstremom, to tako vidijo drugi. 
Naj se vrnem k Siciliji: lepa je, raznolika, zgodovinska, pestra, ravninska in hribovita, vulkanska in prijazna. Cel jug nama je bil zelo všeč, bila sva sama na obalah, se metala v valove in zganjala norčije. Vozila sva ob oljčnih in limoninih nasadih, po samotnih širokih cestah. Catania je zelo lepa, kaotična kot vsako mesto, sicer sva šla na hitro čez mesto, le po glavnih ulicah. Etne nisva videla, ker sva imela izredno slabo vidljivost. Časa za Etno pa tudi ni bilo, kot tudi za Eolske otoke ne. Absolutno rabiš 3 tedne za turo okrog Sicilije, če želiš še malo raziskovati mesta in okolico. Ponuja ogromno! Za Corleone ni bilo časa, sva pa šla skozi malo morje obmorskih mest in krajev in prevozila skoraj vse Capo-je 🙂 Taormina je krasna, polna turistov, prav tako Letojanni s čudovito plažo, Trapani in Erice. Palermo mi je bil še najmanj všeč, uro in pol sva iskala izhod iz totalnega kaosa. Grozljivo! Castelmare di Golfo, Capo D’Orlando, Cefalu, Messina, Siracusa, Pozzallo…. sama čudovita obmorska mesta.

Lansko leto me še noben ne bi mogel prepričati, da grem s kolesom na letalo, ker me je bilo strah, da se kaj zgodi z mojim Stevensom. Ampak smo vsi lepo prestali preizkušnjo. Simon je evidentiral ravnanje s kolesom. 🙂 Komaj čakam, da greva spet na turo. Dobro bi bilo združit Provanso in Španijo. Nisem še bila v Barceloni. V času absolventa ni bilo denarja za take podvige, je bil pa čas, zdaj pa ni časa, denar se nekak še spraska. Danes me je Tina zrajcala s Caminom – ampak ne s kolesom, s hojo! Rada hodim, ampak cca. 30 km 30 dni si pa ravno ne predstavljam in to mi nedvomno predstavlja velik izziv. Še večji izziv pa je dobiti 4 tedne dopusta. 🙂

PRADA Autumn/Winter:)

San Leone / Agrigento

Agrigento

Siracusa 

Taormina
via Messina
Granita 
Milazzo

Cefalu

1000km v predmestju Palerma
Palermo
gorivo
Castellammare del Golfo

Awesome TERRANEO summer music FESTIVAL

Od 9.-14. avgusta smo bili v Šibeniku na Terraneo festivalu. Istočasno se je v Budimpešti odvijal Sziget festival (nekateri so se ga udeležili že 11-ič :)). Večina prijateljev in znancev nas je bila pa na Terraneu. Za izbiro le tega je najbrž pretehtala bližina morja. Za festival, ki se je letos odvil prvič imam same pohvale. Z Majo sve na prvi pumpi, na kateri smo se ustavili, kupili vsaka 4 pive. Voznik je spil mogoče eno, midve pa vse ostalo do Šibenika. Vožnja je tako minila zelo hitro, v dobri družbi. Takoj smo našli prizorišče, šotor sva imela že postavljen in akcija se je začela. Prvi dan smo zamudili Bernays Propagando in Repetitor (Handsome Furs sta jih naslednji dan pohvalila-da so bli awesome!), uleteli smo na Wovenhand, katerim so sledili še fantastični SUUNS, Destroyer, Frank Turner in katastrofalni La Roux. Dan Deacona ob tretji uri nisva dočakala. Naslednje jutro naju je savna v šotoru in bioritem vrgel pokonci že pred sedmo uro. Tušev še niso dostavili, kaj naj drugega počneva v kampu ob sedmih zjutraj, ko še vsi spijo? Šla sva tečt. Našla sva krasno pot, speljano tik ob obali, nasproti Šibenika kake 3 km v eno smer in nikjer žive duše. Skoraj vsak dan sva sem hodila zajtrkovat in se kopat, saj je pasalo malo miru po napornih večerih. Popoldan sva se pridružila prijateljem v Zablačah ali Solarisu. Šele drug dan so nam pripeljali tuše (tovornjak z dvema kabinama, ločeno za moške in ženske in v vsaki kabini je bilo po deset tušev, tak po vojaško, brez zaves ali česar koli). Zunaj je bilo “korito”, kjer smo si umivali zobe, perilo in polnili plastenke z vodo in zraven dixiji. To je, kar se higiene tiče. Prizorišče pa čist ok. Prostore med vojaškimi hangarji so izkoristili za odre, dva prostora z DJ-i sta bila pa noter v hangarju. Pogrešala sem edino večjo ponudbo hrane. Prva dva dni sva ostala brez hrane, ker so vsepovsod bile neskončne vrste, ponujali pa so edino čevapčiče (hamburgerje, hot dog in te stvari), vege in ribje jedi. To so bili trije štanti in to je bilo vse. Potem sva skužila sistem, hodila jest pred koncerti oz.še bolj zgodaj, potem pa smo ga itak spet začeli s piri oz. žganjem v rakija baru, nad katerim so bili vsi tako fascinirani. Full je bilo znanih ljudi, tako da smo se skoz srečevali in hengali. Se zgubljali in se spet našli. Drug dan smo poslušali Liars, Janelle Monae, Mogwai, The National, Crystal Castles in Handsome Furs. Tretji dan je bil super, ženski del družbe je hengal v kampu, moški so pa šli na The Fall in se totalno napili. Poslušali smo East Rodeo, Nouvelle Vague, The Thermals, Lollobrigido, The Baseball Project in fantastične The Raveonettes. Glavna dva odra so naslednji dan podrli, tako da je čez vikend precej ljudi odšlo domov. Med festivalom smo uspeli en dan v Šibenik in si ogledat mesto in naslednji dan na Krkine slapove. Nismo pa šli na Kornate – posledica slabe in pozne organizacije. Ostanejo za drugič! 🙂 V nedeljo sva se  peljala po stari cesti od Šibenika do Zadra, se ustavila blizu Biograda na Moru na kosilu in dan zaključila v Zadru. Sprehodila sva se po prekrasnem starem delu mesta, počivala ob zvoku morskih orgel in jedla izvrsten sladoled. Septembra naju čaka pa še športni izziv – s kolesom okrog Sicilije (najbrž bo manj naporno kot en 5 dnevni festival). 🙂 

Zadar

Shower pleasure 🙂

Janelle Monae
Krkini slapovi
Šibenik

Triglavov 14. tek štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera

Včeraj smo tekli na Teku štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera, ki meri približno 12 km. Pretekla sva jih v 55.-ih minutah. Srečala sva kar nekaj znancev iz preteklega vikenda z Urbanimi tekači, Zorana iz Lošinjskega polmaratona, Viteze dobrega teka in še koga iz kakšnih drugih tekov. Trasa je bila lepa, okrog celega Bohinjskega jezera, zahtevala je pa kar precej pazljivosti, gledali smo bolj v tla in pazili da se ne spotaknemo ob kako korenino ali spolzko kamenje. Vreme nam je malo ponagajalo, padla je kakšna kaplja,  ki pa je v takem soparnem dnevu bila kar dobrodošla. Vendar pa ni odvrnilo najkorajžnejših, da se ne bi po teku vrgli v jezero. Mi smo se odločili za Aqua park v Bohinjski Bistrici, da bi nam vroča voda vrnila moči v mišice, posebej Karin, ki je komaj še hodila zaradi bolečin v kolenu. Sprejeli smo slabo odločitev. Bazen je bil poln, sumljivo nam je bilo že, ko smo komaj našli prosto omarico. Potem pa je bilo še treba poštekat elektronski način zaklepanja omaric. S sabo sem vzela Križnarjevo knjigo Z biciklom okoli sveta, pa je nisem mogla brati, saj nismo našli niti enega prostega ležalnika. Katastrofa. Voda mrzla, noter in zunaj, vsepovsod. Bili smo premraženi in utrujeni. Kar preslikala bi se v naše Terme Radenci, ki so zakon za regeneracijo po teku. Imaš vroče bazene, masaže in proste ležalnike :). Po petih minutah trpljenja v mlačni vodi smo šli na gobovo juho (vsaj ta je bila zelo dobra), vroč čaj in proti domu. V aqua park nikoli več! Zvečer smo se družili z Nacetom in Martino, ki sta obrazložila dogodivščine njunega potovanja London-Lizbona-Pariz, midva pa načrte za septembersko kolesarjenje okrog Sicilije. Lepo je imeti takšne prijatelje! Sprehodili smo se po mestu, pojedli slastne čevapčiče v Harambaši in zaključili s pirom na Trnfestu. 

Page 14 of 16« First...10«1213141516»

Categories