Prva maratonska razdalja

Dober teden je že od maratona v Radencih, a nisem imela priložnosti opisati vtisov, saj sva v novem stanovanju še brez interneta. Kar sicer sploh ni moteče. Brez računalnika kvalitetno preživljava skupne popoldneve. In zelo lepo je živeti v “svojem” stanovanjčku. Naj se pa vrnem k bistvu. Tako dolgo sem omahovala s prijavo na maraton (42 km), da sem zamudila prvi rok prijave in zato plačala polno ceno. Napovedovali so visoke tempareture, izkušeni tekači so nama ta maraton za prvič odsvetovali, v prvih treh tednih maja sva skupno pretekla samo 54 km, kar bi naj bila tedenska razdalja, ne pa tritedenska. Preveč je bilo pritiska iz vseh strani- nova služba, selitev, maraton. Ampak kljub vsemu temu, notranji občutek ni bil pomirjen ob misli na polmaraton, ki sem ga točno leto dni nazaj prvič pretekla. Za novo leto sem si zadala cilj maratonsko razdaljo, zato sem na vsak način strmela k temu. In občutek me tudi tokrat ni prevaral. V soboto je bil peklensko vroč dan in ne ravno enostaven za tek, ampak čudovit in prave energije. Zgleda, da nama je pomagal tudi Lošinjski maraton, da sva se adaptirala na kakšno stopinjo več. Prvič sem tekla maraton, zato nisem vedela kaj naj pričakujem. In je prišel ta dan. Prvi krog sem odtekla brez težav, brez bolečine, totalno lahkotno. Že na osmem kilometru naju je čakala prijateljica z mrzlim pirom :). Prvi krog je bil ogrevanje, drugi je pa šel zares. “Težave” so se pa pričele na 35-em. Čeprav sem imela še 7 kilometrov do konca, sem pa v bistu že videla cilj, vedela sem, da ga bom zagledala, kakorkoli že bo. Zadnje kilometre sem začela hoditi in se ustavljati, kar ni bilo ravno pametno, saj je bila prava misija spet spraviti telo v tek. Pred mano so hodili, za mano so hodili, redko kdo je še tekel. Zaradi 27-ih stopinj in asfalta je bil ta maraton precej težek, marsikdo je po prvem krogu šel kar v cilj. Več ljudi mi je reklo, da če sem pretekla tega, bom druge še lažje. Malo krize je bilo zadnje kilometre, ampak je bil kakšen tek že težavnejši. Sicer sem šparala moči, v enakomernem tempu, nisem šla na polno, se na vsaki postojanki močila, polivala z vodo in pila ogromno tekočine. Pri 2:01 sem obrnila v naslednji (isti) krog. To mi ni delalo težav. Pravijo da je psihološko full bolj naporno se podat v krog, ki si ga že enkrat pretekel in veš kaj te čaka. Jaz sem bla full vesela, da sem šla v še en krog, mogoče zato, ker sem šla prvič, mogoče ker sem domačinka, ne vem, meni je bil fenomenalen občutek. Na poti sem srečevala nekatere znance, ki so se vračali v cilj polmaratona in šele ko se je pot v Petanjcih odcepila in nas je ostala še samo peščica, sem prižgala mp3. Točno dve leti nazaj na 29.maratonu treh src, ko je Simon tekel na 10 km, sem se nekako zaljubila v tek (in v Simona :)). Ko sem ga v cilju čakala, sem občutila željo po teku in ko sem ga po 10-ih km videla naspidiranega in fenomenalne volje, sem začutila, da bi tudi sama rada tekla. Takrat sem mi je ena ura neprekinjenega teka zdela nekaj nedosegljivega in mogočnega, o maratoncih sploh nisem razmišljala, ker to ni bilo v mojih mejah razumevanja in dojemanja. Še isti popoldan sva v Prvo ligo šla kupit moje praktično prve tekaške adidaske. In tako sem počasi začela. Prvi tek je bil 2,5 km dolg krog okrog Vodnikove in Celovške, neprekinjeno sem ga pretekla menda v 15ih minutah in to je bil zame neverjeten uspeh. Simon je imel idejo tečt svoj prvi polmaraton na Ljubljanskem maratonu, pa sem ga izzivala, da če gre on na 21 km, pa grem jaz na 10. Sekunda, dvajset in že sva bila zmenjena! In ko sem jeseni to desetko pretekla v 47.-ih minutah (še kot redna kadilka), me je tek prevzel in postal del mojega življenja.

Po štirih urah in osmih minutah so me v cilju pričakale moje drage prijateljice. Full sem bila srečna, zadovoljna, na cilju je vladalo nepopisno veselje. Kmalu se nam je pridružila še S., spet z mrzlim pirom (neskončno hvala!:)) in  čakali smo še Simona. Tudi on je zagledal cilj maratonske razdalje, še prej sva se močno objela, tako sem bila srečna, da nama je uspelo. Simon me je navdušil za tek, jaz pa njega za večje razdalje. Po teku sva šla spočit mišice v Terme Radenci in srečala Špelo, Petra in Roberta (hvala za nasvete oskrbe žuljev in za prijetno družbo!), zvečer pa sva še poslušala koncert Kreslina. 

na cilju, čila, zdrava in srečna 🙂

Hvala dragi moji za vzpodbudo in navijanje ter za nepozaben dan!

nekateri v cilj, drugi v še en krog
na cilju
Simon v cilju

zadnji objem pred ciljem 🙂

Včeraj se žal nisva mogla udeležiti 24 urnega Teka sreče v Grosuplju, naslednji plan je pa sigurno A jh uhka 10 v enem dnevu? (25.6., 10 krogov okrog Blejskega jezera).

Potovalno kolesarjenje po Kvarnerskih otokih

Kar težko je opisati najinih zadnjih 10 dni, toliko vsega se je zgodilo. Za nama je letošnji večji dopust, ki ga bom čez poletje le stežka še dobila, zato sva izkoristila praznične dni in se odločila za kolesarjenje. Na low budget, torej po Hrvaški. 
Še v petek, dan pred odhodom, sva bila prepričana, da greva s kolesom od doma (od Simona, iz Vrhnike) proti Rijeki oz. najbližjemu kampu. Pakiranje in planiranje je vzelo kar nekaj časa, zato je načrt kmalu propadel in naju zjutraj Vili odpeljal do meje – do Babnega polja, da se izogneva prometu čez Ilirsko. In klancem naproti, juhuu:) Prvič sem šla potovalno kolesarit, malo večje nestabilnosti kolesa zaradi prtljage sem se navadila zelo hitro. Na meji so naju gledali, kot da sva padla iz Marsa:) 
1.dan: Babno Polje-Prezid-Crni Lug-Gornje Jelenje-KRK-Omišalj (96km)
Najlepši je bil spust iz Gornjega Jelenja, iz 880 n.m. proti Krškemu mostu po kar hudičevih neskončnih klancih (letos sva oba bila na kolesu samo enkrat). V Omišalju (vsi kampi še niso delujoči, vsepovsod pa sva bila edina z šotorom) naju je pričakal tuš na prostem z mrzlo vodo, kot se za kamp z eno zvezdico spodobi, a lep razgled na morje in Rijeko v daljavi. Skuhala sva juhico in testenine in napol ubita zaspala.

start iz Babnega polja

2.dan: Omišalj-Malinska-Valbiska (trajekt)-Lopar-RAB (51km)
Najino gorivo na poti: EuroOžujsko za 11 kun:). V Malinski sva se na hitro odločila, da ne greva v Baško, ampak kar na Rab in sva za las ujela trajekt do Loparja, ki vozi le dvakrat dnevno. Lep kamp v mestu Rab – Padova III, kjer sva prišla do vročega tuša in mladega domačega lüka na Velikonočni ponedeljek. Uskrsni doručak tako to leto preskočila.
Krk

kamp Padova III
3.dan: mesto Rab (12 km)
Dan počitka in branja knjige. Od ležanja na plaži sva bila proti večeru čisto munjena in brez energije, zato sva šla malo tečt ob lepi poti do mesta in po čudovitem parku, cca 6km.
Rab

4.dan: Rab-Mišnjak (trajekt)-Jablanac- Prizna (trajekt)-Žigljen-Novalja (54 km)
Slabo vreme, burja, klanci po Jadranski magistrali, dež. V kampu Straško postavila šotor par metrov od morja. Čudovit razgled. Mirno. V Novalji srečala znance, ki so tekli mimo in se samo za glavo držali, da sva s kolesom iz Slovenije in da greva še naprej. To nobenemu na kraj pameti ne bi prišlo, da bi bli kje drugje kot v nadstandardnem apartmaju. Nama je pa v šotorčku bilo prav toplo. Ptički so naju zbujali že ob svitu in že sva kuhala kavico in se prepuščala poti in dogodivščinam novega dne.

Žigljen

kamp Straško
5.dan: Novalja-PAG- Zadar (trajekt)-Preko-UGLJAN (96km)
Iz čudovitega lagodja, čudovitega kampa spet proti burji, rahlim dežnim kapljam in klancem. V mestu Pag se okrepčila s čevapčiči in stalnim gorivom, kar nama je dalo zagon, da ne ostaneva na celini, ampak do šestih ujameva trajekt iz Zadra na Ugljan. Cesta se je precej zravnala, vsaj za en čas. Ker so bile Rozine skoz z mano, nama je seveda vedno vse zastavljeno tudi uspelo:) Na Jadroliniji v Zadru slučajno prideva do informacije, da v petek vozi trajekt iz Zadra do Malega Lošinja, kar naju odreši vožje nazaj po sicer lepi, a težki Jadranski magistrali. V sončnem zahodu sva prispela v majhen kamp v mestu Ugljan. Zelo lepo, zelo mirno, nabito z pozitivno energijo, po tolkih kilometrih zvečer utrujena, a polna energije.

mesto Pag
Pag

ob sončnem zahodu prispela v Ugljan
6.dan: Ugljan- Preko- PAŠMAN- Preko-Ugljan (78km)
Ugljan je čudovit otok, premalo sva ga raziskala in se nespametno podala proti Pašmanu, ki je sicer še bolj miren, manj poseljen. Ta dva otoka povezuje čudovit most. Ugljan ponuja čudovite razglede iz vrha s trdnjavo Sv.Mihovila na Dugi otok in Iž. Pristaniško mestece Preko in sosednje mestece Kali pa na otoček Ošljak in Zadar v ozadju. Prvič sem čutila poklapanost, da greva naprej, tukaj bi kakšen dan še z veseljem ostala, brala knjigo in se spočila. Ampak zaradi trajekta (enega in edinega cel teden na tej relaciji) sva morala naprej.

Ugljan
iz Pašmanskega mostu
Pašmanski most

7.dan: Ugljan-Preko-Zadar (trajekt-ustavil na otokih: Ist, Olib, Premuda, Silba)-MALI LOŠINJ (24km)
Medtem ko sta se poročala princ William in Kate, sva midva 8 ur presedela na trajektu, brala knjigo in se stiskala. Berem Tri skodelice čaja po resnični zgodbi Grega Mortensona, prijetno branje in fantastična zgodba, kako je na poti na drugo najvišjo goro na Zemlji – K2 zabredel v skrajno revno vasico, med dobre ljudi, ki so ga tako ganili, da se je odločil jim zgraditi šolo in vse posvetil tej misiji. Miši se spet potrudi, da bom lahko zjutraj pila kavo s pogledom na morje, zato šotor postaviva na razgledni točki v kampu Poljana na Malem Lošinju. Polna energije načrtujeva jutrišnji polmaraton, ki se nama slučajno poklapa z mestom in časom in vsem. Tudi spočita sva.

Mali Lošinj

8.dan: Mali Lošinj- Veli Lošinj (Lošinjski polmaraton-21 km) (21 km s kolesom)
Dan kolesarskega počitka sva izkoristila za tek. Kolo sva potrebovala le kot transportno sredstvo do prizorišča maratona v Velem Lošinju in za kruzanje ob obali. Čudovit tek ob morju. Zjutraj nama je skoraj burja odpihnila šotor, saj nisva mogla zabiti klinov zaradi kamenja in deževalo je. Kmalu po startu pa nas je osrečil še sonček. Teklo nas je samo nekaj čez 80 in kljub začetnemu občutku, da bo vse potekalo bolj po balkansko (od št. 80 naprej nas ni imelo čipov, ker niso pričakovali take udeležbe), je na koncu izpadel kot fenomenalno organiziran maraton. Dali so vse od sebe in se maksimalno potrudili. Organizator je bil zelo zadovoljen, saj so tekli reprezentanti Srbije, Bosne, Madžarske, naš Primož Kobe (ki žal ni prišel do cilja), dva Etiopijca…skratka močna udeležba, kljub majhnemu številu ljudi. Opazila sem tudi slovenskega ultramaratonskega tekača Lojzeta Primožiča. Dobili smo majčke in medalje že ob prijavi. Na prvi tretjini poti, ko smo tekli čez center Malega Lošinja so imeli postavljen oder in muziko in celo fešto. Brali so naša imena in štartne številke, ko smo tekli mimo in navijali za nas in nas vpodbujali. Omg, noro je blo. In potem naprej v klančke ob obali Čikata. Najlepši tek v mojem življenju, brez muzike, ker mp3 je ostal doma in bilo je super. Kljub klancem in progi, težji od Sežane, sem v cilj prišla 1:49, kar je moj najboljši rezultat. Simon pa samo minutko za mano. Zelo sem bila zadovoljna. Zastojn so točili pivo, vino, brezalkoholne pijače, delili domač štrudelj, limone in pekli slastne ribe na žaru ter testenine in jagnjetino. Vse zastojn. Noro dobro vzdušje. Ogromno Slovencev. In ker je teklo zelo malo žensk, sem bila počaščena še z zlato medaljo v ženski kategoriji do 30 let. S tako slabim časom se mi je to lahko zgodilo samo tukaj:) Ampak je bil nor feeling in pogum za naprej. Mogoče sem se zato včeraj prijavila na Maraton treh src in sicer na 42 km, kot je bil prvoten plan. 🙂

kamp Poljana
Veli Lošinj, start in cilj polmaratona
9.dan: Mali Lošinj- Osor- CRES- mesto Cres (54km)
Najhujši kolesarski dan, kar sem jih kadarkoli doživela. Po teku bi kakšen dan bilo treba počivati in sprostiti mišice, midva pa sva se  iz čudovitega Lošinja mogla podati v klance, tako težke, pa ne vem a so bili res, ali se mi je samo zdelo zaradi utrujenih mišic, jaz sem jih v glavnem komaj prevozila in bila na robu, da stopim s kolesa in ga zabrišem v prepad. S solznimi očmi sem preklela cel svet. V mišicah me je peklo in bila brez moči. A nekako sva prigonila do spet čudovitega spusta do mesta Cres, kjer sva prenočila v kampu Kovačine, zelo urejenem, tik ob morju, a z nedelujočim wc-jem, zato sva se tuširat in na wc vozila kar s kolesom (a brez prtljage:)), ker je bil oddaljen 600m.

Cres

Narezine, Mali Lošinj

10.dan: Cres-Porozina (trajekt)- Brestova-Lovran (54km)

Podoben dan od prejšnjega. Lovila sva trajekt ob enajstih, ker so naju v Lovranu že čakali starši. Zaradi številnih klancev sva ga komaj ujela. Cres nama je ponudil zelo lepe razglede, ampak tudi veliko neprijaznosti, saj je vsak ovinek prinesel nov klanec. Iz Brestove ni bilo veliko lažje, pa še v desnem kolenu me je začelo špikat, ampak razgled je odtehtal svoje. V agoniji, pri tablah 9 %, 11 % in spet 9 % klanec, eden za drugim, sva si pela in prirejala pesmi po svoje. In kjer je klanec, je tudi zaslužen spust. Ob morju še toliko bolj čudovit. Pot do Lovrana pa je sploh bila krasna.

Na cilju se mi je obrnil tritisoči kilometer, ki sem jih prevozila z mojim Stevensom v dobrem letu in pol. Oktobra sva kolesarila po Toskani (kakšnih 400 km), ampak sva bila z avtom, v hotelu ali apartmaju in se vsak dan vračala do avta, kar je lahko zelo omejujoče. Ta način, da greš naprej in se nikamor ne vračaš in prideš do kam prideš, mi je definitivno mnogo bolj všečen…in najljubši način potovanja. Na kolesu se v enem dnevu zgodi toliko stvari, prevoziš toliko idiličnih panoram, da se ti prejšnji dan zdi, kot da se je zgodil prejšnji mesec, sploh ne veš točno kje vse si že bil in kaj se je dogajalo. Še dobro da imava skupni Travel diary, kamor ob priložnosti sproti zapiševa par stavkov o dogodkih tekočega dne. 
Komaj čakam naslednje ture. Kupljen imava zemljevid Španije (Camino s kolesom), kolesarski vodnik Irske in velike želje po Siciliji… toliko zaenkrat 🙂

8-urni FORMAraton v Tivoliju

Včeraj smo se nekateri prvič udeležili Formaratona, nekateri pa že tretjo leto zapovrstjo. Gre za 8 urni dobrodelni tek, en krog je dolg 1.964 km. Lahko odtečeš samo en krog, lahko pa tečeš celih 8 ur. Tečeš lahko tudi ekipno, našo ekipo, ki smo jo poimenovali Koncertfriki smo sestavljali Nina, Simon in jaz. Sama sem želela odteči maratonsko razdaljo, ampak če ne bi mogla, bi pač prej nehala. Pri 12-em krogu, ko je bila za mano dolžina polmaratona sem naredila malo daljšo pavzo, spočila in namazala mišice, že malo otrdela kolena, se najedla in rehidrirala. Ker se je sonček skril in zapihal hladen veter, sem kar hitro nadaljevala s tekom, vendar še vedno z dvomom o maratonski dolžini, saj sem si težko predstavljala, da bi pretekla še enkrat toliko. In potem sem presenetila samo sebe. Krogi so se kar nabirali, sploh jih nisem več dohajala. Na koncu sem se še komaj ustavila, še kar bi tekla. Noge so bile super, samo križ me je kar precej bolel, zato sem se kakšno uro pred koncem ustavila in nisem več mislila nadaljevati, za mano je itak bilo 25 krogov. Bila sem več kot zadovoljna. Že sem se preoblekla in ogrnila v koco, ker je bilo precej mrzlo in šla gledat rezultate. Bila sem na 9. mestu v ženski kategoriji. Kar nisem mogla verjeti, da je to res. In v meni se je prebudil tekmovalni duh, slekla sem trenerko in šla naprej tečt. Pa še Vitezi in Simonov povratek na stezo so me vzpodbujali. Odtekla sem še tri kroge in Formaraton se je zaključil. Seveda sem bila presrečna in zelo zadovoljna z rezultatom, a obenem sem obžalovala, zakaj nismo šli na štart ob točni uri, ampak šele slabo uro in pol po uradnem štartu. Ker sem prepričana, da bi včeraj lahko tekla celih 8 ur. Počasi in z pavzami, ampak bi. Ker je bil pravi dan za tek. Ker smo v formi! 🙂 Zaključek je torej bil 28 krogov in s tem 55 km, kar je za prvič več kot zadovoljivo. S tem sem svoj osebni rekord povečala za 20 km. Še nikoli nisem tekla tako dolgo in super sem se počutila. Zgleda, da še preveč super, saj me že zelo mika, da bi se udeležila 6 urnega Vogau :). Pri teh tekih, kjer nabiraš kroge je dobro to, da nisi pod obremenitvijo, da moreš neko dolžino preteči in to v čim boljšem času, kot se dogaja na maratonih, vsaj pri meni. Ustaviš se lahko kadarkoli, ob poti imaš ljudi, ki te vzpodbujajo in navijajo zate in če več ne moreš, odnehaš, kadarkoli. Vzmes spiješ pivo ali vsaj nekaj požirkov, in nadaljuješ. Tečeš v počasnem tempu, konstantno, lahko tudi hodiš, nikamor se ti ne mudi. Res je bilo super. Koncertfriki smo skupaj pretekli 112 km. Kljub neravninski in s tem kar  težki progi, se vidimo na štartni črti Formaratona (upam) tudi naslednje leto, z še več friki v skupini! 🙂 Hvala vsem za čudovit dan in noro izkušnjo!
Koncertfriki (Nina, Simon in jaz)

Foto: Špela U., okrepčevalnica Vitezov in 3iron

Sreča je v majhnih stvareh.

Včeraj sem, mislim, da prvič šla sama z avtom v Mursko Soboto na koncert (običajno kdo drug vozi) in ga preživela s coca colo. In z mojo drago Majči. Bil je lep, sproščen večer. Kleemar pa, kot že večkrat prej, naravnost fantastičen. Še boljši. Po koncertu sem bila polna emocij, ki mi niso dale spati še pozno v noč. Zjutraj me je budilka prebudila že ob pol osmih. Kako fajn se je po koncertu zbuditi brez glavobola in slabosti! Mami sem srknila par požirkov kave, pojedla en majhen košček kruha, se oblekla v tekaško opravo in šla v sončen dan. Tako z užitkom že dolgo nisem tekla. Zadnje čase sem se med tekom skoz ustavljala, nisem imela prave energije, niti največje volje ne do teka. Danes sem tekla dobri dve uri in pol ob čudoviti poti ob Muri in dobila zagon za naprej. Za jutrišnji nov dan v službi, za to, da pričakam Simona, ki je šel za par dni na meditacijo z odprtimi rokami in srcem ter za marsikatero drugo situacijo. Imela sem čas za razmišljanje. In v sklepu ugotovila, koliko negativne energije je nad našimi oblaki, v našem domu in okolju nasploh. Vedno je bila. Pa sem kljub temu ušla rutini in stagniranju, ki bi se lahko prenesla name. Neskončno sem hvaležna Manuelu, ki me je iz tega izvlekel, me naučil ljubiti, zaupati ljudem in najti srečo v malenkostih. Seveda je bila to kratkotrajna zgodba in teoretično bi morala izgubiti zaupanje v vse to, pa vendar ga nisem. Še bolj sem ga okrepila in še bolj verjamem. 
Slišite ptičke? Vidite metuljčke, jih mogoče še kdaj čutite? Se kdaj za hip ustavite pod soncem in zgolj dihate in ste? Danes bi me lahko zabolelo obnašanje nekaterih ljudi, ampak mi je ravno tek pomagal, mi vlil toliko pozitivne energije, da ni dovolila vstopa slabim občutkom. 
…zato rabim tek…
…zato, da Živim…

Gospod Lado, VI ste moja inspiracija!

Zadnja dva tedna sta bila kljub lepemu vremenu zame precej turobna, kar se je poznalo tudi na Malem kraškem maratonu v Sežani. Ves teden pred maratonom sploh nisem tekla, kar je bila velika napaka. Tako rezultata nisem izboljšala na 1:45, kot sem si želela, kar me je precej razočaralo. Ampak roko na srce, ni moglo biti boljše glede na trening, ki ga praktično ni bilo. Ta tek me je vrgel na realna tla, da cel maraton nisem sposobna preteči, vsaj zaenkrat še ne. Tekli smo po lepi kraški pokrajini, mimo Lipice, eno tretjino po Italijanski strani, kar pa ni imelo vpliva na moj tek, saj sem skoz čutila težke noge, okrog 15. km pa me je čisto sesulo. Začela sem se ustavljati, hoditi, pregnale so me negativne misli, postalo mi je vseeno za vse, še najbolj za čas, ki sem si ga zamislila. Cilj je itak bil nerealen. Že na startu sem čutila žejo, kljub temu, da sem zaužila kar precej tekočine, kar je najbrž tudi imelo vpliv na počutje. Proti koncu poti sem se dosti ustavljala in takrat me je prehitel en starejši gospod, ki je prekinil mojo monotonost in agonijo s smešnimi komentarji in mi dal motivacije, da sem začela teči počasen tek konstantno brez ustavljanja. Čez čas se ozrem nazaj, bil je vztrajno za mano, tekel s težavo in sopihal. “Še samo 1,5 km do konca, to bo pa že šlo” rečem. “Ti si moja inspiracija” mi odgovori, in tako sva začela pogovor in si olajšala zadnje korake. Hospitaliziran je v bolnišnici in čaka na operativni poseg zaradi raka prostate, so mu pa dovolili vikend izhod, da se je lahko udeležil teka. Tečt je začel šele pri 55. letu, nazadnje je polmaraton pretekel s časom 1:42. Zaradi zdravstvenega stanja, nekaj več kilogramov in slabše pripravljenosti je zato preživljal manjšo krizo, a s časom 1:53 sva le prišla v cilj. Skupaj. V cilju me je čakal Simon, ki je tekel par minutk hitreje. Na koncu se je vse odvilo tako hitro, da sem se gospodu pozabila zahvaliti za prijetno družbo in lepši dan.
Sklep: Vsako “tekmo” se naučiš kaj novega, tokrat je bila lekcija: postaviti si realen cilj in ne imeti prevelika pričakovanja. Maratona v Radencih letos torej zame ne bo, bo pa še kak polmaraton, še prej pa Formaraton (mi smo skupina Koncertfriki, če kdo želi, se nam lahko pridruži 🙂 ) in najbrž tudi Tek trojk v Ljubljani  na 28km.

Začela sem z novo službo, redno službo v Kliničnem centru v Ljubljani. Brez turnusov, kar je velika zmaga! Čeprav se že lep čas dogovarjajo, da bi dežurstva prekinili in uvedli turnusno delo tudi za zdravnike in medicinske sestre. Začetek je zelo težak, prevzemat začenjam večjo odgovornost, na novo se učim praktično vsega, povrh tega pa še na lastni koži čutim frustracijo žensk v zrelih letih.

Mnogi ljudje so brez služb, z družino, za katero morajo poskrbeti in jo preživeti, drugi so neozdravljivo bolni in preživljajo strahotne bolečine, spet drugi so izgubili svoje najbližje in jim osamljenost para dušo. Kako lep je ta moment, ki ga živimo, se pa mnogi, ki imamo praktično vse, preslabo in preredko kdaj zavemo.

Nedeljsko pohajkovanje

V soboto sem se zbudila šele ob enajstih (ne pomnim kdaj sem nazadnje spala tako dolgo), v nedeljo pa  sem se premetavala že pred osmo, kot običajno in akcija, sonček sije: kam greva danes? Izbrala sva Slivnico, kamor bi naj šla že zadnjič, pa naju je zaradi presenečenja z novimi tekaškimi smučmi pot zanesla na Bloke. Prejšnji dan sva tekla na Rožnik, tam pojedla joto in spila pir ter s polnim želodcem, ki ni prav nič oviral, tekla po daljši poti nazaj domov. Zvečer sva slučajno naletela na film Finding Neverland, ki ga Simon še ni gledal. Jaz sem ga gledala tretjič in jokala še bolj kot prvič in drugič skupaj. Starejša sem, bolj sem sentimentalna. 🙂 Še pred Slivnico je treba omeniti petkov večer, ki sem se ga veselila že dneve prej, saj sva obiskala Valvazorjev dom pod Stolom, kjer je najboljši slovenski ultramaratonec Dušan Mravlje predstavil lastne izkušnje iz svojih tekaških podvigov, ki so nam, navadnim smrtnikom nedojemljivi. Poslušala sem ga kot začarana. Najprej je govoril o Badwaterju, 217 km dolgem teku po Dolini smrti pri 50 °C , kjer je l. 2000 osvojil drugo mesto, zgolj 12 min. pred prvouvrščenim, kar je pri taki razdalji in v takih razmerah ničelno. S to tekmo sem se seznanila v Ultramaratoncu Dean-a Karnazes-a, ki sem jo dobila v dar. Seznanila se in obsedlo me je, bi lahko rekla. Ne v smislu, da bi sama lahko kdaj pretekla kaj takšnega, ampak v smislu, kako hudo občudujem te tekače, ki se spopadejo s takimi preizkušnjami. To ni v moči telesa, ampak duha. Kot je rekel Mravlje, 20 % je telesne pripravljenosti, 80 % pa psihične. Badwater strokovnjaki ocenjujejo kot najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu. Kot nam je bilo predstavljeno iz prve roke, pa tudi eno izmed najslabše organiziranih. Preko diapozitivov nam je Mravlje predstavil tudi etapni transkontinenalni tek- TransAustralia Footrace, 4355 km. Na tem mestu je vredno omeniti, da je Dušan Mravlje eden izmed dveh zemljanov, ki sta pretekla vse tri največje transkontinentalne teke (Severno Ameriko, Avstralijo in Evropo). Zanimiv je pa tudi podatek, da so v Avstraliji tekli po najdaljši ravni cesti, ki je dolga cca.150km, obdajajo pa jo samo pesek, skale, puščava, crknjene živali… in lastne misli na neskončno dolgi cesti. Kot najpomembnejšo (v smislu: nisi ultramaratonec, če ne pretečeš Spartathlona, nekako jasno, saj se je tukaj maraton tudi “rodil”) in najbolj cenjeno tekaško ultramaratonsko razdaljo je opisal Spartathlon, katerega vtis smo dobili s predstavljenim filmčkom iz leta 1983, ko je zmagal Grk Yannis Kouros (nastopil štirikrat, štirikrat tudi zmagal z rekordnimi časi, ki jih še dandanes noben ni presegel), Dušan Mravlje je v cilj prišel tri ure (24:39:22) za Kourosom in bil drugi. Na taki tekmi, kjer so vmesni limiti in izločanja ter končni časovni limit 36 ur, je uvrstitev seveda zadnja stvar, ki je pomembna, če prideš v cilj, si zmagovalec. Zelo si želim v svoji zbirki knjig Neskončne ceste, ki je nikjer ne dobim, ampak sva po neumnosti pozabila dati v denarnico več denarja, zato nisem niti vprašala, kje bi jo lahko dobila, ker bi se najbrž samo osmešila. Na koncu so nas počastili z domačim narezkom in tako sva zaključila prijeten večer s prijetnim pogovorom o teku, tekmah  in tekaških supergah s Špelo in Petrom. (Tomaž, hvala za pir! :))
V moji navadi je, da zaidem od teme, sploh pa če je govora o teku, zato se vračam k rdeči niti. Šele letos sem začela hoditi v hribe. Zaenkrat bolj manjše hribčke, ko zaključim nakup pohodnih čevljev (beri: se odločim katere) in se primerno opremim, pa bo tudi nastopil čas, da gremo malo više. Šla sva na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Imela sva krasen dan, čudovit razgled na Julijce, Kamniške Alpe, na Snežnik… V planinskem domu na vrhu sva se okrepila z enolončnico in božansko slivniško palačinko, ki z lahkoto konkurira Schwarzwaldski iz Romea. Simon je popil dvojno dozo šnopsa, saj je čutil neko neprijetno ščemenje v grlu. Zelo se paziva ta teden, saj imava polmaraton v Sežani in je bolezen res zadnja stvar, ki je sedaj potrebna. Že nasploh se ne počutim najbolje, odkar ne delam joge, imam spet bolečine v križu. Tudi psihično nisem posvetila nič časa malemu maratonu, vse misli imam usmerjene v maj, ko bova najverjetneje odtekla svoj prvi maraton, ki pa nama ga vsi odsvetujejo zaradi možnosti višje temperature in psihično bolj napornih dveh enakih krogov. Ne poslušam več nobenga, grem pa pika! 🙂 Dobila sem pa tudi službo, več o tem drugič.

Cerkniško jezero in Snežnik iz Slivnice
Julijske Alpe

Slivnica iz Cerkniškega jezera
Slivniška palačinka – dietna! 🙂

  

Kako izbrati prave tekaške superge?

ASICS Gel KAYANO 16
Zadnje dneve se vse vrti okrog tekaških copat, moje noge in tekaške prihodnosti. Sanja me samo posluša in se čudi mojim vsakodnevnim novim “odkritjem”. Mislila je, da greš v trgovino in tekaške superge pač kupiš, ne pa, da je za tem toliko različnih modelov, specifikacij, načinov zavezovanja vezalk, ali gel ali taka pena ali drugačna pena itd. Naposled je ugotovila, da bi bilo boljše, da o vsem tem ne vem nič. Jaz pa vseeno želim vedeti vse. Tek je lahko cela znanost. Če se začneš srečevati s kakršnimikoli težavami z nogo, pa še toliko bolj. Januarja sem kupila nove superge- Asics Kayano. Prodajalec mi jih je priporočil, ko me je na podlagi enega počepa uvrstil med pronatorje. A so se z novimi supergami začele težave. Ta teden sem bila v Tomas sportu, kjer mi je prodajalec priporočil Nike Lunarglide (po njegovo: Dormeo na nogah) moško verzijo zaradi mehkobe in ker so bolj široki od ženskega modela ter na podlagi teka na stezi ugotovil, da tečem precej po prstih, kar bi naj bilo pravilno, zato večjo težo dajem sprednjemu delu noge. Zato potrebujem superg, ki je bolj blažen v sprednjem delu, kar Asics po njegovem ni. Rekel je tudi, da najbrž sploh nimam pronacije, problem je samo halux- izbočena kost, zato rabim širok superg. Dva dni zatem grem v Intersport, kjer so fantje iz Asicsa pripravili 3D merjenje stopal. Ta meritev je pokazala, da imam pronacijo in to precejšnjo in da bi supergi, ki jih imam, morali biti pravi zame. Desno nogo imam večjo in tudi širšo od leve. Seveda niso imeli pojma o nobeni drugi znamki tekaških copat. Sprobala sem še novi model Kayano 17, ki je mnogo bolj mehek in fleksibilen. Po vseh teh informacijah ne vem več kaj bi bilo dobro zame, predvsem pa pravilno. Če nimaš pravih superg, lahko stakneš poškodbo. Kako hudiča pa naj vem katere so prave, če ima vsak svojo omiljeno znamko in poveličuje le-to? A je kot prvo dobro kupiti ortopedski vložek, ki daje stabilnost nogi? Po meri narejen ortopedski vložek je pa lahko še dražja naložba kot novi supergi. Pri nas manjka trgovina, specializirana samo za tek in tekaško opremo, kjer bi bili zaposleni usposobljeni, izkušeni tekači. V Intersportu prisegajo na Asics, v Tomas sportu na Nike, tako kot eni zdravniki predpisujejo Lekadol, drugi Daleron, zaradi dogovora in pogodbe, v osnovi pa gre za isto stvar. Dobro je najti superge, ki popolnoma ustrezajo tvoji nogi in se jih potem držati, ampak da prideš do te faze je lahko dolga pot. 

VAN GOGH v puzzlih

Eno izmed daril za diplomo so bili puzzli- od mame sem dobila Van Gogh-ovo prekrasno delo Cafe Terrace at Night. Sestavljala sem jih tri, štiri dni, po nekaj ur neprestano in v tem času preposlušala veliko glasbe, predvsem pa Mumford & Sons, njihov en in edini album Sigh No More, ki se ga kar ne morem naveličati. To je mojstrsko delo! Lansko leto so  me na tak način prevzeli Wild Beasts, ki so jih potem dodali na festival Bilbao BBK live, ki smo se ga udeležili. Upam, da bo letos isto z Mumford & Sons. Da pridejo na InMusic.:) Zaenkrat so napovedani na festivalu v Španiji, ob morju (zelo rajcljivo) FIB Benicassim. Super bi bilo združiti festival in kolesarjenje. Tak načrt je bil že lansko leto za Camino, zato sva kupila karte za Bilbao BBK live, pa je kolesarjenje potem propadlo zaradi (ne)službenih težav, (ne)diplome in financ. Letos se zgodba ponavlja, razen diplomo mi je uspelo dokončati. 


Sestavljanje puzzlov je lahko vrsta sprostitve. Sama najprej sestavim okvir, potem pa se lotim kakih izrazitejših barv. Pri Van Gogh-u  sem si za konec pustila tla, ker so vse puzzle bile enake in nisem vedela kako se jih naj lotim. Čez čas pa kar dobiš feeling in sestavljaš ne nujno po barvah, ampak tudi po obliki puzzla. Art puzzle prodajajo na Pošti, lahko jih pa naročite, ker na poštah imajo ponavadi zelo omejeno izbiro. 1000 puzzlov je daleč premalo, me že vleče, da bi kupila nove. 🙂 Cafe Terrace at Night še čaka na okvir in to bo prva “slika”, ki bo krasila najin skupni dom. 

Priprava na Maraton treh src

Spet je bil pester vikend. V petek sem šla v Radence, saj smo zvečer pustovali (“fašenkovali”) v Gornji Radgoni. Nastopajoči so poleg Boben bas pa ananas in Adija Smolarja bili tudi Slon in Sadež, ki izvajata parodijo na boy bende v komadu Fantastičnih 5, od koder nam zamisel za letošnjo pustno masko. Bile smo najstnice, fenice Fantastičnih pet s svojim F5 Fan club-om. 🙂 Preživeli smo prijeten večer, za najboljšo oz. najbolj izvirno masko smo pristale na tretjem mestu. Nagrada je bil cel plato srebrnih radgonskih penin, ki smo ga takoj načele in seveda spraznile. 

sobota: Kljub pozni uri prihoda domov, sem se že okrog osme ure zjutraj premetavala po postelji in nisem mogla več spati. Najprej sem pozdravila glavobol, potem se pripravila na odhod nazaj v Ljubljano. Simon me je pobral na postaji s tekaškimi smučkami v avtu. Ustavila sva se v Hotedršici (občina Logatec), kjer je še dovolj snega za tek na smučeh. Bistveno več kot nazadnje na Blokah. Zjutraj so naredili super progo, sneg je bil mehek in ker mi ni preveč drselo, kot mi običajno na bolj zaledeneli progi, sem lahko vadila skating tehniko teka, ki mi je vse do takrat predstavljala veliko težavo. Čudovito sva se naužila sončka in tacanja po snegu. 

nedelja: Včeraj sva se zbudila v precej turobno jutro, ampak plan za ta dan je bil načrtovan že nekaj časa prej, zato nisva mogla iskati izgovorov. Maraton v Radencih se z veliko hitrostjo približuje, časa za treniranje ni več dosti. Tako sva se podala na POT. V majhen tekaški nahrbtnik sva nabasala 2 litra tekočine, 4 frutabele, 4 banane in nekaj koščkov čokolade. Vse je prišlo še kako prav. Štartala sva iz bližine Koseškega bajerja. Na poti sva nekajkrat “zalutala”. Mislim, da ni bil problem v slabi markaciji, ampak najini precej slabi volji. Kakšen sončni žarek ne bi bil odveč. Simon je preklinjal že na 11-em kilometru in tožil za bolečinami v kolkih. Ni bil najin dan za tek, a do cilja sva vseeno prišla. Jaz nisem imela večjih težav, razen v zadnjih kilometrih, ko je bolečina zaradi halux valgusa ali karkoli že je to, postala nevzdržna. To stanje me spravlja v obup, ker bi tek bil mnogo lepši brez te zoprne bolečine v palcu desne noge. Zadnji mesec me boli konstantno in po vsakem daljšem teku drug dan šepam in komaj obujem kateri koli čevelj. Čeprav sem enkrat sredi poti trdno sklenila, da tečem še samo sama (včasih se je težko prilagajati, ker ima vsak svoj tempo) in Simon je sklenil, da sploh ne bo več tekel večjih razdalj, sploh pa ne po poti spominov, sva na koncu na vse te besede pozabila. Simon je v deliriju sanjal samo še govejo juhico, ki naju je čakala doma in ko sem ga  vprašala če lahko zadnje metre prehodiva, saj mi je bolečina že silila solze v oči, se je komaj ustavil. 🙂 Tukaj je pa pozitivna stran tega, če tečeš v paru- ko ti pade volja, koncentracija, sploh pa motivacija, ti jo lahko da drug in obratno. Po novem večino časa pretečem brez glasbe. V celem 33 km krogu sem slišala 3 komade. Na tak način prečistim vse misli in si vzamem čas le zase. Včasih hrepenim po čisti tišini. V mestu je ni.
Po standardnem opravilu po daljšem teku (bazen če sva v Radencih, drugače sproščanje mišic v vroči banji in masaža mišic) sta na obisk prišla Nace in Martina z six packom pira. Pili smo na najin maraton in na Martinino zmago nad njenimi strahovi. Rozine so pomagale! 🙂 Super druženje, super večer. Bila sva utrujena, telo je bilo boleče, ampak občutki so bili fenomenalni, slaba volja pregnana.

Komaj čakam, da se na tako in še daljšo pot podam znova.
Pot spominov in tovarištva, 33km

Odnosi včeraj in jutri.

Danes je tako lahko nekoga dobesedno odjebat, ko se ti zdi, da ga več ne potrebuješ. Pri ljudeh postaja to stalna praksa, brez poglobljenega razmišljanja in vprašanj o smiselnosti posameznih dejanj. Najbrž tudi brez občutka krivde. Sama nimam take prakse, vse pogosteje jo pa občutim na sebi. Ljudje so sposobni izreči hudo boleče besede, velikokrat brez konkretnega razloga za njih. Zato, ker se jim ta trenutek pač ne ljubi ukvarjat s tabo. Ker se jim ne ljubi vzdrževati odnosa. Ker je lažje pretrgati dolgoletne veze, skupne trenutke veselja, žalosti, radosti, izkušnje, krvno sorodstvo, vse to v stotinki sekunde. Ker so egoisti. In ti reči, da se tukaj vajina zgodba konča. Da te v življenju več nočejo videti. In ti se, obstoječ v neskončno dolgem trenutku sprašuješ, čemu? In potem iščeš odgovore in krivca v sebi. 

Včasih so ljudje posedali in si pripovedovali svoje zgodbe ob kuhinjski mizi. (To knjigo toplo priporočam vsem, predvsem pa zdravstvenim delavcem, ki se radi prepustimo rutinskemu delu z ljudmi).
Danes le redkokdo ve kaj pomeni obsedeti za mizo in se s kom pogovarjati. Danes ni časa. Danes se izstavljajo računi za sosedsko pomoč, če ne si lahko kaznovan. Sploh pa se več ne znamo pogovarjati in zaradi strahospoštljive moči tehnologije le redki živijo dobro. Mogoče bi spet morali prisluhniti zgodbam, se ponovno naučiti nesebično dajati in sprejemati, prepoznati pomen v majhnih stvareh in bogateti z vsakdanjimi običajnimi življenjskimi dogodki. Morali bi si vzeti čas za ljudi. In nenazadnje, bolj bi morali spoštovati čustva in ceniti ljubezen. 

Danes zjutraj me je čakal listek na postelji, z željami za lep dan in dvema poljubčkoma(:*:*). Danes je bil perfekten dan!



Page 15 of 16« First...10«1213141516»

Categories