Potovalno kolesarjenje po Istri

1.dan: Vrhnika – Kozina – Črni Kal – Koper – Izola (108 km) 
Simon se je dva dni pred najinim kolesarjenjem odločil, da bo kupil novo kolo. Dobil je dober popust v Maxisportu Čerin, vzel je čisto novega Stevensa (jaz ga imam že dobri dve leti in sem zelo zadovoljna) z 30-imi prestavami, tako da so mu ga sestavili in opremili, vse zadnji dan, v sredo sva že šla na kratko pot okoli Istre. 5 dni mojega koriščenja nadur in Simonovega dopusta sva izkoristila maksimalno. Še v zimskem obdobju kolesarit ob morju, ko je le še peščica turistov in zelo malo prometa, je res noro. Čudovita vožnja prvi dan, super razpoloženje. V Logatcu naju ogovori kolesar, ki trenira za DOS in je imel v planu priti do Pule čez Buzet v sedmih urah. To je čisto drug vidik kolesarjenja od najinega, ki poteka z povprečjem 15 km/uro. 🙂 Zgolj hedonistično opazujeva naravo in ljudi, nič ne divjava. 
V Kozini sva se ustavila na njokih in solati in se psihično pripravila na vzpon na Črni Kal. Sva že pozabila, da sva se že dovolj vzpela, da je Črni Kal izza ovinka in da naju čaka le še spust in ravnina do Kopra. Pred Koprom sva zavila na Parenzano / Porečanko (Poreč = Parenzo), bivša železniška pot, ki vodi iz Trsta v Poreč. Zavila sva ob obalo, prevozila Koper in ob morju šla do Izole, kjer sva takoj našla hotel. Pred sabo sva imela še cel večer, ki sva ga izkoristila za sprehod po Izoli in za večerjo.
Nanos
POSTOJ POPOTNIK
PARENZANA, pot zdravja in prijateljstva

Stevens
Hotel Keltika, Izola

2.dan: Izola – Piran – Sečovlje – Buje – Grožnjan – Vižinada – Poreč – Vrsar (85 km)

Zajtrk je bil šele ob osmih, midva sva vstala že malo po šesti uri. Tako da sva imela še dovolj časa za nabavo v trgovini, sadje, čokolada in kakšni piškoti pa sendvič so obvezna oprema, vprašanje kdaj spet prideva do naslednje trgovine. Po zajtrku sva zavila proti Piranu, na kavico z Slavi. Ta dan sva prevozila še pa še klancev. Že do Pirana sva skrenila s poti (ne namenoma) in namesto ob obali do Strunjana, šla v klanec do table Portorož, kot tudi iz Pirana, ko sva namesto čez kamp v Luciji spet šla v klanec in se spustila nazaj šele na koncu Sečoveljskih solin. Na meji sva za trenutek postala, nisva vedela katero pot naj izbereva: pot do Savudrije, Umaga in ob obali do Vrsarja, ali naj zavijeva v notranjost Istre in sekava Parenzano nekje na poti do Motovuna. Odločila sva se za slednje. Seveda, zakaj bi šla po lažji poti, če ni treba? 🙂 Od meje naprej res krasna pot, zelo malo prometna, veliko vzponov in spustov, vinske poti, oljčni nasadi, mesteca na hribčkih, vožnja vzporedno s Parenzano (to je makedamska pot, sicer krasna, a ne ravno primerna za najina kolesa). Kot zanimivost – 1.aprila se lahko udeležite teka po tej poti: ultramaraton po poteh Parenzane. Ob štirih popoldan sva imela šele 50 km na števcu. Zato nisva mogla do Motovuna, ampak sva šla na Vižinado (uf, spet klanec!) in iz Vižinade se je končno cesta zravnala in se le še spuščala do Poreča. Cel dan sva sanjala Ožujsko, pa ga nisva dočakala vse do Vrsarja, saj so konobe še povečini vse zaprte, razen kje ob morju. Hitro najdeva apartma, si skuhava večerjo. Gospod, ki nama odda apartma pohvali booking.com, da odkar obstaja, pridejo ljudje iz celega sveta, pa tudi stranke so zelo zavarovane. 
Izola

Buje
Istrske kolesarske poti

del Parenzane
po Parenzani iz Grožnjana

Motovun
Istra cveti
sončni zahod v Vrsarju

3.dan: Vrsar – Limski kanal – Vodnjan – Fažana – Pula – Premantura – Rt Kamenjak – Medulin (89 km)

Zbudila sva se s težkimi nogami. Gospod v apartmaju nama je rekel, da je cesta ravna, a od Limskega kanala do Brajkoviči sva spet crkovala v klanec. Se pa potem cesta spet zravna. Pulo sva samo na hitro prevozila, je bilo preveč drena, pogledala pa sva si amfiteater. Šla sva proti Premanturi, lačna in žal nama je bilo, da nisva jedla v Puli, ker od Pule naprej je bilo spet vse zaprto. V Premanturi naju ena gospa usmeri v eno odprto restavracijo. Jedla sem domače lignje, odlične pa motovilec. Nabrala sva novih moči za avanturo po Rtu Kamenjaku, ki je baje poleti za plačat, grobi makedam naju je premetal še pa še. 🙂 4 km do konca Rta, čudoviti razgledi na Cres (uf, kaki hrib, sva ga lansko leto prefurala), Medulin (tja greva spat). Nazaj grede najdeva bližnjico – en most čez morje, ki se nama zdi, da bi mogel vodit do najine poti. Ena gospa nama je to potrdila in tako sva prišparala kakšnih 5 km poti. Že se je temnilo. Apartma v Medulinu pa nisva našla in ga nikoli ne bi, če naju ne bi gospa prišla čakat na cesto, še dobro da obstajajo telefoni! Stara, skromna ženička, full dobrosrčna in prijazna. Soba je bila mrzla, brez ogrevanja (ker nisva doplačala klime), tako da sva se pokrila z štirimi kovtri in spala kot ubita. Naslednji dan naju je čakalo skoraj 100 km, a ta trenutek v postelji sem mislila, da se več ne bom mogla pobrati s postelje, tako sva bila utrujena in prekurjena od sonca, pa zmržnjena od mraza – vse obenem. Sva pa prišla še do enega spoznanja: vseeno je ali imaš kje sobo rezervirano ali ne, v vsakem primeru jo iščeš (ali kamp, ki ga je še najlažje najt, samo odprti morejo biti) 🙂
Vrsar

Limski kanal

Brioni
amfiteater, Pula

Rt Kamenjak

bližnjica čez most iz Premanture do Medulina

4.dan: Medulin – Valtura – Barban – Raša – Labin – Voziliči – Plomin – Lovran (98 km)

Spala sva kot ubita, zbudila se pa čisto spočita. Soba je bila tako hladna, da sva komaj čakala, da greva od tam. Tipično po najino spet zabluziva in komaj najdeva pravo cesto iz Medulina (narediva dodatnih 5 km, ki se izenačijo z včerajšnjimi pridobljenimi, tak da na koncu nisva nič pridobila :)). V tišini voziva do Valture, Simon me vsake toliko vpraša kaj razmišljam, čudno mu je zakaj nič ne govorim. Potem se ustaviva na kavici v Valturi in jaz šele po kavi oživim. Pot krasna, čez manjše vasice, do dvanajste ure sva že na polovici današnje vožnje (50 km). V Barbanu 5 kilometrski spust, nato spet isto dolg vzpon iz Raše v Labin. Spet spust in ponovno vzpon na Voziliči, od koder se pa začne čudovita panoramska pot (spet ob morju) mimo Brestove, Moščeniščke Drage do Lovrana. Vidljivost je slabša, a vseeno vidiva Učko, Cres, Rijeko, Krk. Takoj najdeva najin Pension Stanger, tik ob cesti, iz balkončka pa razgled na morje in Rijeko. Tukaj se konča najino popotovanje. Res čudovit zaključek! Sprehodiva se do Lovrana, najdeva the best pizzerijo Delfino z ogromnimi porcijami in zelo okusno hrano (“Kdor jezik špara, kruha strada.”). Še dobro, da Simon vsakega vpraša za pot. Kupiva Ožujsko, pijeva pivo in opazujeva mirno morje iz balkončka v sobi. Včeraj sva mislila, da današnjih kilometrov ne bova preživela, pa sva vse klance in vso pot prevozila brez najmanjšega problema. 
5 km spust do Mosta Raša
Plomin

Moščeniška Draga

pogled z balkona na Rijeko

5.dan: Lovran, Opatija

Ker sva se zbudila v deževno jutro, poti nisva nadaljevala do Opatije, kjer je bil najin cilj (če bi bilo po moje, bi šla s kolesom nazaj na Vrhniko:)). V Lovran sta naju prišla iskat Iztok in Vesna. V štirih dneh sva naredila 380 km, zato sva zadnji dan želela še malo počitka ob morju, brez hitenja. Prehodili smo Opatijo, šli na božansko vročo čokolado in tortico v Kraševo slaščičarno ter se odpeljali domov. Bilo je čudovito! Čez dober mesec, za prvomajske praznike bova prevozila še Dalmacijo, do takrat pa en kup seminarskih in učenja za izpite.
deževno jutro v Lovranu

Opatija

This entry was posted in , , , . Bookmark: permalink.

6 Responses to Potovalno kolesarjenje po Istri

Bravo! Krasen izlet!

Res lepo. Jota pa zdaj komaj čaka Dalmacijo, da bo lahko s5 pire cepal.

Super sta izkoristila vreme in vidim da sta full uživala, sicer pa vidva si itak znata narest da je luštn:)

Katja, čudovito!!! Navdušena sem nad tem, kako znata kljub vsem obveznostim izkoristiti proste dneve na polno. Res super.

Želim priporočam veliko mesto in veliko stanovanje na morju. apartmaji hrvaška

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories