2. Ultra Trail Vipava Valley

V Vipavo sva se odpravila v petek popoldne, direktno po moji službi. Klasika. Sicer nisem vraževerna, a ta petek 13. je bil res zelo čuden dan. Toliko je bilo dela in šele ob treh popoldne sem s polnimi pljuči zajela svež zrak izpred UKC-ja. Najprej sva šla v trgovino po hrano in sladkarije, ki si jih zmeraj pred tekmo brez slabe vesti privoščim. Ker v službi ni bilo prav veliko časa za malico, sem med vožnjo jedla in skušala preklopiti na čisto drug film… na 50 km dolg tek, ki me čaka prihodnji dan. 

Vikend prej sva “sklicala najin krizni sestanek” in se odločala na kakšno razdaljo se bova v Vipavi sploh prijavila, 25 km, 50 km ali 110 km. Lansko leto sva oba tekla na najdaljši razdalji. V nedeljo sva odtekla 26 km po domačih hribčkih in ker me je ta tek čisto izžel, pa sploh ni bil hud tempo, sem se odločila za 50 km. Po trekingu v Nepalu me je več kot teden dni mučila trebušna viroza, ki mi je pobrala veliko moči, kasneje pa se je od mene nalezel tudi Toni. Čeprav teden dni pred startom tudi on še ni bil dober, se je vseeno odločil za 100 km z veliko verjetnostjo odstopa, če se ne bo počutil dobro. Sicer je imel popravni izpit, lansko leto je na tej tekmi že odstopil, zato vsaj meni, misel na ponovni odstop, ni bila preveč prijetna. 
Zvečer je v kampu Tura v Gradišču pri Vipavi imel Toni potopisno predavanje. Predstavil je Maraton des Sables, nekaj malega o Mont Blancu 100 milj ter par posnetkov najinih potovanj iz Skandinavije, Italije in državah bivše Jugoslavije. Ker sem to videla že parkrat in ker itak ne maram sebe gledati na posnetkih, sem izkoristila čas, da po napornem dnevu malo zadiham v samoti, si v miru pripravim opremo za tek ter vmes skuham večerjo – testenine kakopak. Čeprav je zvečer deževalo, ni bilo moteče, saj sta Toni in Francesco napela cerado med oba kombija in smo imeli streho nad glavo.
Kmalu po deseti uri zvečer sem že opravila vse potrebno in zaspala ter se do 4:20, ko je Toniju zvonila budilka, nisem verjetno niti premaknila. Ponavadi je spanec pred tekom bolj slab, tokrat sem pa spala kot ubita. Toniju sem zaželela srečno pri teku, sama pa nazaj zaspala za dodatno dobro uro, šele ob 6:45 nas je pobral kombi in nas peljal iz kampa v Vipavo do avtobusa. V Vipavi je že bilo živahno, najbolj sem se razveselila Uršule, Drejke, Mucki, Cici, Braneta. Večina znancev je pa itak bila na 100 km razdalji. Pogovarjali smo se, da je letos res huda konkurenca med ultraši, praktično vsa slovenska ultra trail elita. Cici je imela ta dan rojstni dan in se je želela poljubljat na vsaki okrepčevalnici. 🙂 Ob njenih izjavah in zgodbah je splahnela trema in moja nesigurnost vase, sploh, ko sem v Brjah malo tekla, sem videla da so noge kar lahkotne, končno. Ves teden prej sem se namreč vlekla kot megla, noge so bile pa trde kot kamen. Imela sem nove superge, sicer že preverjen model, a superge so čisto neshojene, vendar je občutek bil vredu. Na startu sem spregovorila par besed še z ostalimi, zaželela sem srečno pot tudi Jakatu in njegovi Tatjani, nato pa smo startali novi dogodivščini naproti. 
Seveda sem imela za največjo konkurentko Mihaelo Tušar, ki je kandidatka za reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Podbrdu. Čudilo me je, zakaj me ne dohiti, sem pa si pri sebi mislila, če ne prej, me bo pri vzponu na Nanos ujela, ker je močna za vzpone. Pulz mi je sicer rahlo uhajal čez željeno vrednost, a počutje je bilo kljub temu dobro, nisem imela občutka, da se matram. V začetnem delu sva kar nekaj časa tekla skupaj z enim izmed ambasadorjev Pušeljc teka – Renatom Lešnikom. Bil je zelo prijetna družba in mi je popestril kar nekaj kilometrov. Kasneje se nama je pridružil še Iztok Omejc, a smo se  okrog Podnanosa vsi porazgubili. V cilju mi je rekel, da je mislil, da sem kje zašla, čudno mu je bilo, da me ni ujel. A meni se je mudilo, sem bežala pred Mihaelo. 🙂 Vmes sem klicala mamo, da mi pove rezultate. Presenetilo me je, da je Žana bila na okrepčevalnici pri Štjaku le 4 minute za menoj, torej sem nepričakovana bežala pred Žano – Mucki. 🙂 Kot večina trailov zadnje čase, so tudi tukaj uporabili sistem merjenja časov – Stotinka kar pomeni, da se je dalo spremljati vmesne rezultate s proge preko interneta v času tekme.
Ves čas sem premalo jedla in pila, kar sem čutila pri vzponu na Nanos. Čeprav mi je Vesna Gombač rekla, da sem šla kot raketa mimo nje, to ni ravno držalo. Počutila sem se zelo počasno. Proti vrhu sem srečala še Markota Perkota, morala sem se ustaviti za hip, namreč ni me spustil naprej brez objema. Navzdol je fajn letelo, sploh na tehnično najbolj zahtevnih odsekih sem bila prepričana, da sem brez konkurence. Na tekaških delih sem pa malo manj uživala in spet imela občutek, da sem počasna. Nove superge so odlično prijele in nobeno blato in luže me niso mogle ustaviti. Za spust iz Pleše do kampa Tura, kjer je bil cilj, sem potrebovala 1 uro 14 minut, kar sicer v primerjavi s Tonijevim časom (1 ura 6 minut + pred tem dodatnih 50 km teka) ni omembe vredno. Fantje na stopničkah 50 km razdalje so tekli pod eno uro! Noro!
V cilju je bilo odlično vzdušje, sonček je kar premočno pripekal, bila sem zelo vesela, da sem uspešno končala tek. Za traso sem potrebovala 5 ur 38 minut in zasedla skupno 13. mesto od 131 tekačev ter 1. mesto v ženski kategoriji. V cilju ni bilo skoraj nikogar od mojih prijateljev, večina jih je še premagovala takšne in drugačne osebnostne in fizične borbe nekje na progi. Z navdušenjem so me pozdravili dolenjci z Janezom na čelu in sem bila vesela, da je tudi njemu šlo dobro na 25 km. Najprej sem poklicala Tonija in presenetil me je njegov pozitiven glas, zelo dobro se je počutil, omenil pa je, da so ostali pred njim zelo hitri, da zaostaja skoraj pol ure za vodilnim Marjanom in da se jim nikakor ne more približati. Oba se strinjava, da to še ničesar ne pomeni, naj le nadaljuje v tem svojem ritmu in uživa. Ni me pričakoval tako zgodaj v cilju in je bil zelo vesel, da sem uspešno prišla do cilja. 
Žana je pritekla 15 minut za menoj v cilj, 10 minut za njo pa še Cici. Od sile sta ti dve punci, skupaj smo preživeli res lep popoldan, tudi Brane se nam je pridružil. Iz idiličnega vremena je okrog petih popoldne nastala ploha, ki je v trenutku pregnala vse v šotor, pod streho. Končno smo prišli do hrane, ves čas smo se hidrirali s Stezičarjem ter opravili podelitve nagrad na 25 in 50 km. 
Sredi Tonijevega vzpona na Nanos sva se še enkrat slišala, malo je bil že v skrbeh, kako to, da noben ne popusti pred njim, kje neki so? Pri oddajniku na Nanosu (oz. Pleši) je Toni imel 17 minut zaostanka za Marjanom Zupančičem, 5 minut za Tilnom Potočnikom in Ivijem Hrastovcem. To sem mu napisala preko sms-a, a sem kasneje izvedela, da ga ni imel časa prebrati. Odločil se je namreč, da gre na vse in ulovi Tilna ter Ivija, da mu bo ratalo še Marjana, pa še sam ni verjel, da je mogoče. Tako se zgodi, da dejansko na polovici spusta, na Abramu, prevzame vodstvo. V ciljnem prostoru so nas obveščali o dogajanju s proge in nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. Moj Toni bo prišel kmalu v cilj, po dobrih dvanajstih urah teka, 105 km ter 5200 višinskih metrih in to kot zmagovalec! Res sem bila neskončno vesela in ponosna nanj. Razen Cici, ki je delovala precej ravnodušno nad rezultati in zgolj številkami, smo vsi bili totalno evforični in v pričakovanju. Na koncu je prišel v cilj z deset minutno prednostjo pred Marjanom in niti ne preveč utrujen.
Naslednji dan sem videla še ostale prijatelje, ki so se v večini spopadali z 100 km razdaljo. Zvečer in ponoči so imeli slabo vreme, dež, sodro in nizke temperature na Nanosu. Vsa čast vsem tekmovalcem! Veliko je bilo odstopov, od 90 tekmovalcev jih v cilj ni prišlo 33. 
Vsa čast tudi organizatorjem za izredno dobro označeno pot in vzdušje tako na okrepčevalnicah, kot v ciljno štartnem prostoru ter številnim prostovoljcem! Čestitke! Z veseljem se bom vsako leto vračala vsakič znova!
Po razglasitvi najboljših na 100 km sva zamotila organizatorje pri pospravljanju, z gajbo Stezičarja. Toni je bil v elementu, ostalo mu je čisto preveč energije in z njegovim sloganom : “Nikol’ še nismo šli, ne da bi še enga spil’!” sva prizorišče dogajanja zapustila šele pozno popoldne, z od sonca opečenim obrazom. 🙂
Hvala za prelep in nepozaben vikend! 

s cerado za streho dež ni bil nič moteč 🙂

start 50 km, Brje
pred startom

zmagovalke 50 km

kategorija do 35 let
zmagovalci 100km

This entry was posted in , , , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories