Poročno potovanje – SKANDINAVIJA

Letošnji dopust je bil planiran za Slovensko planinsko pot, ki je lansko leto nisem dokončala. Dogodki v zadnjih tednih, mesecih so bili tako vrtoglavo hitri, zato je prišlo do spremembe plana. Imela sem splanirane tri tedne dopusta in dva dni pred odhodom je padla odločitev, da greva na sever! Takoj po potrditvi, da se lahko udeleživa 125 km dolge tekme na Finskem. Nikoli nisem razmišljala, da bi obiskala Skandinavijo, zato sem bila precej nepripravljena na pot. Dan pred odhodom sem oddelala dežurstvo (27 ur), v knjižnici nabrala cel kup vodnikov, doma spakirala za potovanje, zvečer pa šla na pot, utrujena do amena! Tudi Toni ni bil v kaj boljšem stanju, saj je celo noč flaširal pivo. To je bila velika napaka, ki nama je diktirala cel prihodnji teden. Vsekakor bi se prej morala dobro spočit, ampak sva bila tako neučakana dopusta. Do Lofotov, ki so bili najin glavni cilj (razen tekme na Finskem), sva imela dobrih 3000 km vožnje s kombijem (predelan v avtodom). Nenehno sem bila utrujena in zaspana in težko sem vozila. Prvi postanek je bil v Obertaurnu, kjer sva opravila štiriurni trening na Glocknerin (2433m), teren je bil kar zahteven in posledično sva bila počasna, a razgledi so bili božanski in v naslednjih tednih bom kar pogrešala pogled na visokogorske vrhove. Pretekla sva 17 km, 1600 višinskih metrov. Nadaljevala sva dolgočasno, a relativno hitro vožnjo čez Nemčijo do Danske. Dokler me nekje na Danskem ni odneslo na bankino, saj sem dobesedno zaspala za volanom, sva skušala vozit čimveč, po tej skorajšnji nesreči pa sva se ustavila za dalj časa, kajti nujen je bil počitek. V prvih dneh potovanja sva se pretežno vozila in si ogledovala mesta. Avto običajno pustiva kje v predmestju, da se izogneva gneči in parkirnini, zato raje tistih par km do centra pretečeva. To je zmeraj tudi izziv glede orientacije in kot tekača se že precej dobro znajdeva. Ustavila sva se v Copenhagnu (pretekla 16,5 km), zelo živahnem in prijetnem mestu, ki mi je bil najbolj všeč od vseh mest. Na Švedskem sva si ogledala njihovo drugo največje mesto Goteborg (pretekla 13km), zvečer istega dne sva tekla po Oslu (15km), glavnem mestu Norveške.
Na tem mestu sem imela dovolj mest, čeprav je vsako po svoje zelo lepo, imela sem pa tudi dovolj vožnje. Pravzaprav sem doživela eno manjšo krizo in obžalovala, da sva šla tako daleč. Kje je sonce, kje so hribi, kje je narava? Pretežno sva imela dež, okrog 15 stopinj maksimalno. Zapeljala sva se do Holmenkollen-a, kjer sva tik pod skakalnico prespala v avtu. Bilo je še veliko drugih avtodomov na parkirišču, tukaj še nisem dojela tega, da lahko prespiš kjerkoli, razen kjer ni izrecno prepovedano kampiranje. Na celotnem potovanju sva vse noči prespala v kombiju, niti enkrat nisva šla v kamp. Skandinavija je raj za avtodomove, saj lahko prespiš kjerkoli, razen seveda na privatnem zemljišču, 150 metrov vstran od hiš ter ne smeš se na enem mestu zadržati več kot 24 ur. Na vsake par km so urejena počivališča, največkrat na lepem mestu z razgledom. Višje na sever greš, lepše je, bolj neokrnjena je narava! Prispela sva v mesto Lom, blizu katerega je izhodišče za najvišji Norveški vrh Galdhopiggen, 2469 m. Ampak vreme ni bilo primerno za vzpon na vrh, zato sva se odpeljala do fjorda Geirangenfjord, ki slovi kot eden izmed najlepših fjordov. Toni bi naj opravil trening, jaz pa se peljala z ladjico po fjordu. A ko sem se zbudila v megleno in deževno jutro, mi ni bilo za ladjico. Skupaj sva tekla/hodila do vasice Skagefla mimo Homlongsaetre (550m), po pravi džungli, razmočenem in spolzkem terenu, da nikamor nisva prišla – za 5 km sva potrebovala 2 uri. V kombiju so se nama iz dneva v dan kopičile mokre cunje in premočene superge. Je bila pa ena izmed lepših izkušenj, saj sva bila nagrajena za razgled iz naslovnice mojega Lonely planeta – največji slap Geirangenfjorda, šla sva pa tudi mimo idiličnih in tipičnih hišk s pokrito travo na strehah. Značilnost fjordov je, da se hribi strmo dvigajo nad njimi, to jim dale tisto veličastnost. Domačini so posamezne težko dostopne predele v preteklosti skrbno predelovali, izkoristili kratko poletno obdobje za kot neke vrste planšarske barake. Te čudovite ohranjene hiške lahko turisti še danes opazujejo med vožnjo z ladjicami po fjordih.
Nazaj grede sva nabrala celo vrečo lisičk, Toni je pa ta večer ujel prvo skandinavsko ribo, kot je rekel, za par številk večjo kot se lovi na Jadranu. Nabrala sva še regrada za solato, tudi ta je bil za par številk večji kot pri nas. Darove narave sva delila z starejšima Francozoma, ki sva jima vidno polepšala dan, kljub dežju in mrazu smo bili zadovoljni in srečni. Onadva že več desetletij potujeta na tak način in opažata, da se ljudje zadnje čase zapirajo v svoje moderne avtodomove, manj je pristnega stika z ljudmi in druženja. Dež tukaj je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, bolj je bil podoben rosenju, kot pa pravemu dežju, zato sem v dežju vse počela kot običajno, oprala posodo v bližnji reki, lovila ribe, le v nepremočljive cunje sva se morala obleči. V trgovini sva kupovala izredno malo, na vsake 3-4 dni hlebec kruha in mleko za kavo, saj cene so res zasoljene, pol kg kruha stane okrog 3 eur, pločevinka piva okrog 3 eure in več, da ne govorim o zelenjavi, sadju in mesu, kar je zelo drago. Vse dni sva tako jedla regrat v solati s krompirjem ali jajčkom, je bil zelo okusen, nič grenak. S seboj sva imela več gajb Stezičarja ter dovolj hrane za cel mesec.
Naslednje jutro sva se vseeno odločila za vzpon na Galdhopiggen iz kraja Spiterstulen, čeprav vreme še ni bilo nič boljše. Možen je še en drug dostop, a je menda bolj nevaren zaradi ledeniških razpok. Narava tukaj je prekrasna, če bi bilo še kaj sončnih žarkov, bi bila pa božanska! Od glavne ceste do izhodišča sva imela 10 km makedamske ceste. Cesta je privatna in plačljiva, a sem prebrala na tabli, da se plača na koncu ceste na recepciji. Plačilu sva se izognila tako, da sva parkirala kakšen kilometer pred izhodiščem in šla peš naprej. Bila sva zimsko opremljena, z zataknjenim cepinom na nahrbtniku, večina pa jih je bila v kavbojkah, lahkih supergah, z majhnimi otroki in kužki. Po par sto metrih zaznam prve snežinke, in vse do vrha je snežilo. Mama mi je poslala sporočilo, da je doma 40 stopinj, da bi bila sedaj raje z menoj. Jaz pa sem hrepenela po soncu in toploti. Zaradi nizkih temperatur in naključij, se že dva dni nisva tuširala. Nisem se več dobro počutila, Toniju sem rekla, danes se pa tuširava, ne glede na razmere, najbolje da čimprej, že pri avtu, takoj ko se vrneva! Na vhu seveda ni bilo nobenega razgleda, nisva videla ledenike, je bilo je vseeno lepo. Šla sva med zadnjimi gor, prehitela pa vse po vrsti, veliko se jih je tudi obračalo, saj niso bili pripravljeni za te razmere, saj je na izpostavljenih mestih močno pihalo. Pri avtu nama pokaže 2 stopinji nad ničlo! Nič ne bo s tušem pri avtu. Sva se pa umila kasneje na sedmih stopinjah, saj sva vendar na poročnem potovanju! 😉 Noči so bile noro prijetne, nenehno sva se stiskala drug k drugemu, zaradi hladu mi je tako ugajala toplina mojega moža. Pred nama je bilo 1000 km do Lofotov. Vožnja je bila krasna, saj je tukaj malo prometa, praktično nič semaforjev, vozniki se držijo omejitev in ne divjajo, vozijo zelo umirjeno. V kraju Bodo sva naključno ujela trajekt ob enih ponoči. Bilo je še svetlo. Na trajektu sva opazovala sončni zahod in čez kakšno uro že vzhod, med tem pa seveda ni bilo čiste teme. Največja fascinantnost potovanja je bila nenehna svetloba, nikoli ni bilo trde teme! S spancem nisva imela težav, saj sva bila skoz po malem utrujena od poti, teka in potovanja.

Lofoti so otočje na severu Norveške, nad severnim polarnim pasom (med 67. in 68. severnim vzporednikom), zato imajo značilnosti severnih dežel z ogromno snega, vendar je klima vseeno malo milejša in ob sončnih dnevih je prav prijetno toplo. Ob času najdaljšega dneva sonce ne zaide, v času najdaljše noči pa sploh ne vzide. Nikakor ne moreš ostati ravnodušen nad to neokrnjeno naravo, značilnimi arhitekturnimi ribiškimi vasicami in številnimi fjordi, ki se zajedajo globoko v otoke. Na Lofotih sva doživela božansko jutro.  Sončno, toplo! Oblekla sva kratke rokave in šla raziskovat okolico. Spala sva v kraju z najkrajšim imenom na svetu: A (izgovori se z O). Želela sva opraviti dober trening, a poti na izbiro ni bilo ravno veliko. Poletna sezona je tukaj kratka, pozimi pa verjetno noben ne hodi po teh stezicah, zato tudi niso ne vem kako dobro shojene in markirane. Tako da naju je iz kraja A peljala edina vidna pot mimo jezera Agvatnet do sedla pod vrhom Gjerdtindan (821m). Spustila sva se dol proti drugemu jezeru in nadaljevala do konca stezice – do razburkanega odprtega morja na drugem koncu otoka, čeprav sva precej počasi napredovala, zaradi težko prehodnega razgibanega terena, skal, zaraščenosti čez stezico. Nazaj grede je Slovakinja, s katero smo se že prej na sedlu pogovarjali in se izmenično fotografirali, zavpila za nama: “What a freedom!” ko naju je videla, kako lahkotno sva tekla čez kamne in čofotala po lužah. Pohodnikom je pot verjetno delala preglavice, saj je bil res močvirnat teren in si kdaj zabredel tudi do kolen v vodo in blato. Poleg tega sva v tako kratkem času prešla praktično trikrat večjo razdaljo. To je prednost nas tekačev, da se lahko gibamo hitreje, kot če hodiš, večje območje lahko prehodiš, nenazadnje pa si prej na cilju. Trava je tukaj bila tako zelena, voda tako modra…narava tako božanska, da mi je vriskala duša. To je to, za to se je splačalo priti na sever! Po dvajsetih kilometrih in 1700 višincih sva se vrnila mimo sušilnice ribjih glav na prostem. Popoldan se je že začelo kisati vreme, pričeli so se spet deževni dnevi, a ujela sva še božanski razgled na vasico Reine, povzpela sva se proti Reinebringen, kamor vodi precej strma pot. Nikoli ne bi našla te lokacije, če ne bi pred tem prebrala zapiske iz enega bloga, kjer so priporočali ta vzpon in razgled. Sprehodila sva se tudi po idiličnem ribiškem mestecu Heninsvear, blizu katerega sva imela dober plac za ribolov ter obiskala par prelepih peščenih plaž, od koder sva opazovala sončne vzhode in zahode.  Na Lofotih se nama je čas ustavil, jaz sem pretežno počivala in uživala v brezdelju ter lovila ribe, Toni je pa itak mislil samo na ribolov, čisto ga je prevzelo. Bilo je zelo zanimivo in nič dolgočasno, saj sva vsakič ujela ogromno rib in to precej večje ribe, kot smo jih vajeni pri nas. Ribe sva konzervirala v soli, in še zmeraj jih imava doma. Sem mislila, da bo treba še vmes na kakšen trajekt, a so vsi otoki bili povezani med seboj z mostovi ali podvodnimi tuneli. Po petih uživaških dnevih sva se počasi začela premikati proti Finski, ustavila sva se še v Narviku, ki je pomembno pristaniško mesto, saj zaradi toplega zalivskega toka morje pozimi tukaj ne poledeni. Iz Narvika sva imela zgolj 400 km do ciljnega prostora tekme. Prečkala sva kraj Abisko, kjer se začne znamenita 450 km dolga pot po Švedski (Kungsleden) za pohodnike, nato se pa znašla na območju, kjer so naju pozdravili številni komarji. Čeprav jih menda letos sploh ni veliko, je vseeno bilo nadležno in ni se dalo preživeti, brez da se našpricaš proti komarjem. V avtu sva nujno mogla prižgat spiralo proti komarjem, da sva jih odgnala. Bala sem se kako bom spala, da mi bodo skoz brenčali na uho, a ni blo nobenega ponoči, verjetno je res ta spirala pripomogla k temu – sicer so namenjene uporabi na prostem. Najhuje je bilo iti na wc na prostem… full me je tiščalo, a tudi hitro minilo, saj se ne moreš skoncentrirat, ker te že kakšen piči v tazadnjo. 🙂 Na hitro sva se ustavila v Kiruni, prespala pa sva malo višje na bližnjem smučišču, z razgledom na oddaljen Kebnekaise, najvišji vrh Švedske. V bližini športnih objektov je še najlažje prenočit, saj so ponavadi tam velika prosta parkirišča. Začuda tukaj ni bilo komarjev in sva se lahko v miru stuširala. V Kiruni je pozimi odprt znameniti Ice Hotel, mesto je sicer poznano predvsem po rudniku železove rude. Finska mi je izredno všeč, vendar ko prevoziš več sto kilometrov, postane malo enolična. Predvsem sem pogrešala poglede na visoke hribe. Tukaj je pa pretežno ravnina, tundra, blago valovita pokrajina s številnimi jezeri in neskončnimi gozdovi poraščenimi z borovnicami.
V Hetto, nacionalni park Pallas Yllastunturi sva prišla dan pred tekmo, takoj naju je pozdravil organizator, s katerim je Toni bil že prej na vezi, da sva kot “povabljena” tekmovalca dobila brezplačno štartnino. Predlagal nama je, da se odpeljeva par metrov više na bivši kamp plac oz.kamp, ki obratuje samo pozimi, kjer sva ves vikend bila sama. Odprt je bil celo dostop do umivalnika s toplo vodo. Pod nama pa je bil štartni prostor in vso dogajanje. Večina jih je spala v bližnjem hotelu Lapland Hetta. Laponske sem se najbolj veselila zaradi prebranih knjig Arta Passiline in sedaj sem bila tukaj. Na Finskem sva imela sončne in tople dneve. Žal pa nama je zmanjkalo časa, da bi obiskala najvišji vrh Švedske in Finske, bila sta nama dokaj na poti, vendar sva morala počivati pred tekmo, po tekmi je pa bila spet vlažna vremenska fronta. Gre za kar oddaljene vrhove, kar pomeni dvo ali tridnevne pohodniške ture. Dan prej sva na easy tekla do bližnjega jezera in me je močno bolelo levo koleno, tako da sem bila precej zaskrbljena. Cel naslednji dan sem počivala. Ob pol desetih zvečer so nas peljali z avtobusom v Yllas – uro in pol vožnje vstran. Iz Yllasa bomo tekli nazaj v Hetto. Opremljeni smo bili z GPS sledilno napravo, saj smo pretežno tekli po divjini, daleč od civilizacije. Na štartu je bilo malo hladno, a svetlo, to je bil Midnight Sun Trail – ob polnočni smo še vedno gledali sonce. Prvi ultratek, kjer nisem potrebovala naglavne svetilke. Toni je imel v začetku kar nekaj težav, in sva se še 45 minut po štartu že tretjič srečala na progi. Malo me je skrbelo zanj, a mu je naprej šlo dobro. Sama sem pa skoz po malem bila čudne volje, raje bi bla z mojim možem nekje na poti po Švedskih gozdovi s šotorčkom, na easy, kot tukaj, na tekmovanju. Narava je bila krasna in dejstvo, da se gibam nekje na severu Finske je bilo noro! Ampak po 65ih km borovničevja in cikcakanja ob podrtih drevesih se mi je že mešalo. Tonija sem klicala, da ne vem kako bom zdržala ta teren, da mi je grozno dolgočasno. On je imel iste probleme. Pa tudi tečt se ni dalo hitro, ker je bil teren kar zoprn. Večkrat je bilo močvirnato, čeprav so imeli speljane lesene potke, ampak v supergah sem imela kljub temu nenehno mokro. Pokasirala sem številne žulje. Na tranziciji, na 65em km sem želela odstopiti, kar tako, ker se mi ni ljubilo več tečt in mučit samo sebe, ampak sem zagledala celo čredo severnih jelenčkov in sem bila čisto impresionirana, potem mi je pa volunterka rekla, da je naslednja punca za menoj 5 km (po tem težkem terenu je to pomenilo sigurno skoraj 1 uro), Toni pa mi je rekel, da me po tranziciji čaka precejšen vzpon, kjer bom imela lepe razglede in naj uživam v razgledih… vse to je pripomoglo, da sem pozabila, da sem tukaj mislila odstopit. 🙂 Pa je bilo kar je bilo, čakalo me je 45 km terena ala Krk trail, kdor je tekel, ve kakšna muka je to, po špičastih skalah, kjer človek še hodi težko, kaj šele teče. 26 km pred ciljem sem zapadla v jok, saj kilometri niso šli nikamor. Res da me noben ni prehitel, to je bil znak, da nekako držim tempo, a kljub temu se mi je zdelo, da se pot vleče v neskončnost. Na okrepčevalnicah so že vsi vedeli za moje ime in me vzpodbujali, spraševali kako se počutim. To mi je dalo krila, da sem premagala pot. Po kalvariji s kamnito podlago me je čakalo še 10 km pretežno ravnine po makedamu in zadnje 3 km po asfaltu. Ker fizično nisem imela nekih večjih težav, sem to lahko odtekla okrog 10km/h. Problem mi je delala psiha, saj so se mi ves dan vsiljevale same negativne misli. SMS so mi poslali Brane, Mateja in Brina, sem bila res vesela, potem pa še Tilen. Kar neslo me je proti cilju, tukaj sem vedela, da mi bo ratalo do cilja in da so ostale punce daleč za menoj, sedaj že skoraj dve uri. Ena punca, domačinka se je vozila vštric z menoj s kolesom, pogovarjali sva se in tako sem kmalu zagledala ciljni prostor, kjer me je čakal moj Toni, že dobri dve uri pred menoj je prišel v cilj. 🙂 Po 16ih urah 27 minutah sem stekla čez zmagovalni ciljni trak, bila sem prva od punc in osma absolutno, kar je bil res nor občutek! Rekla sem jim lahko le to, da je bila tekma lepa, a nikakor ne enostavna in da sem imela številne težave. Objel me je moj mož, saj ga je zelo skrbelo zame, glede na to, kako sem pred parimi urami jokala v telefon. Ampak ciljna črta je zabrisala te slabe spomine, ostali so le najlepši. Čeprav Toni ni zmagal v absolutni konkurenci, bil je drugi, sva vseeno bila glavne zvezde tam. 🙂 Tekači smo imeli na voljo brezplačno savno. Ko sva dajala intervju za lokalni časopis iz jacuzzija sem se zamislila, da res nisva čisto normalna – za nama je nora zgodba, sedaj pa si končno zasluživa počitek. Splačalo se je zgarat teh 125 km, za nagrado za 1.mesto sem dobila novo uro Suunto Ambit 3, ki je na trgu vredna 500eur. Organizator tekme nama je v dar dal vsakemu en buff s finskega traila, midva pa njemu gajbo Stezičarja še za ostale v organizaciji. To je najmanj kar sva lahko storila, nenazadnje sva tudi avtobusni prevoz do štarta imela zastojn. Naslednji dan je pohvalil pivo in vso gajbo so pridno spraznili in vrnili. Poslovila sva se, poslovilo se je tudi lepo vreme na severu, zato sva pot nadaljevala proti jugu.
Slednje dni sva uživala v vožnji mimo številnih finskih jezer, v neokrnjeni naravi, obiskala sva tudi Božička na domu v Napapiriju blizu Rovanemija. Arktični krog lahko prečkaš na večih mestih po severnih državah, a tukaj, v Božičkovi deželi je to najbolj skomercializirano. Obiskala sva uradno pošto Božička, kjer lahko ljubljenim osebam pošlješ razglednico. Obstajata dva poštna nabiralnika, eden pošto pošilja vsakodnevno, drug pa bo oddal pismo šele ob Božiču.
Zadnja etapa potovanja je bilo pohajkovanje po prekrasnih Helsinkih, s trajektom za 5 eur povratno karto (ki je noben ni preverjal) sva se na mojo željo zapeljala na 15 minut oddaljen otoček Suomelina, ki je priljubljen izletniški kraj in mesto za piknike. Čez Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Češko in Avtrijo sva se počasi vrnila v domače Radence. To ni bila najboljša odločitev, zaradi številnih del na cesti sva spet ogromno časa preživela v avtu, sploh čez Poljsko je šlo počasi. Toni, sedaj že specialist za ribe, je skuhal ribjo juho ter okusno trsko – bakalar. Najinega potovanja je bilo konec. Še slabih 200 km do Dolenjske, kjer je najin skupni dom in dopusta bo konec. Kot bi mignil. A ostajajo spomini, bogati, nepozabni. V Skandinavijo se bom zagotovo z veseljem vračala, ostalo je še veliko kotičkov, ki bi jih rada raziskala. Najbolj pa pogrešam midnight sun! <3
statistika: prevozila sva 8400 km (850eur bencin)
cestnine (Avstrijska vinjeta 9 eur, Norveška, Češka vinjeta 12,5 eur, ostalo brez cestnin)
most iz Danske na Švedsko (30+50 eur)
trajekt Bodo-Lofoti (100eur)
trajekt Helsinki-Tallin (100eur)
prenočišča 0 eur
hrana: nimam točnega podatka, a minimalno, večina hrane je bilo od doma.
jutranja kavica na poti
prvi postanek: Obertauern – Gloecknerin 2433 m, Avstrija

drugi postanek: Copenhagen, Danska
Little Mermaid, po navdihu pravljice H.C.Andersena
živahno in prekrasno mesto
tretji postanek: Gothenburg, Švedska
tretji postanek: Oslo by night, Vigelandov park z skoraj 200 skulpturami
prespala sva pod skakalnico Holmenkollen, z razgledom na Oslo

Lillehammer
Geirangen

številni slapovi
znamenita panorama Geirangenfjorda

znamenite norveške hiške, s travo pokrita streha

nabrala celo vrečo lisičk

jedla sva: regrat v solati s krompirjem ali jajčkom
…ter ribe. cel teden! 😉
ribo sva delila s prijaznima Francozoma

iz Geirangenfjorda nazaj v vasico LOM
ena najstarejših cerkva, LOM
na najvišji Norveški vrh: Galdhopiggen, 2469 m
uradno izhodišče, kjer plačaš parkirnino

večji del poti je snežilo, doma so pa imeli 40 stopinj 🙂

koča, v kateri se je trlo ljudi
prikrajšani za razgled iz vrha 🙁

prvi dan potovanja SONCE, 20 stopinj, RAJ na ZEMLJI!!!

za cel popoldan sva se utaborila, oprala in posušila cunje…
se sončila, kuhala kosilo…
…prvič se stuširala pod sončnimi žarki <3

darovi narave 
prečkala sva Arktični pas 

s trajektom na LOFOTE, ura je ena zjutraj
vreme ni najbolj obetavno, kljub temu vidiva lepoto otočja
kraj z najkrajšim imenom na svetu: A
na koncu jezera je vasica A

severno morje, kmalu bi naju odpihnilo:)
jezera niti niso bila mrzla

posušene ribje glave

sušenje rib

Prekrasen kraj: REINE

par sto metrov više, po najlepše razglede <3

raj za avtodomove!!
sončni zahodi in kmalu za tem vzhodi, ura je okrog dveh ponoči
sandy beach
dež, megla…najina zvesta spremljevalca

lačna ne bova:)

Henningsvear

Toni nabiralec 🙂 

posušene trske (poznan tudi kot bakalar), namesto čipsa:)
Fiskesuppe

še zadnji ribolov na Lofotih

most iz otokov proti Narviku
NARVIK, največje pristaniško mesto na severnem pasu
kaj bova s tolkimi ribami?? 🙂

Ice Hotel, Kiruna
severni jelenčki <3
priprave na tekmo
pot je tako dolga, da je na dveh listih, 125 km:)

najvišji vrh tekme, podobno kot na Krk trail-u 🙂
številna Finska jezera
po hudem naporu, veselje v cilju 🙂
honeymoon runnerja 🙂
prvi trije v moški kategoriji
prve tri v ženski kategoriji
savnanje v cilju <3 …
ter v jacuzziju pričakovanje ostalih tekačev, ki prihajajo v cilj
čestitke in objem organizatorja tekme
urejene steze za motorne sani pozimi

spet prečkala severni pol v Napapiriju, Rovanemi, na uradnem domu Božička 😉

najlepši trenutki dneva: kosilo v naravi
sončni zahod v Oulu-ju
lisičke
dobila sem šopek <3

Helsinki
Paavo Nurmi (Flying Finn) pred stadionom
urejene sanitarije po vsem mestu

s trajektom na bližnji priljubljen otoček Suomelinna
še vedno utrujena od tekme, uživava na otoku
pozno zvečer imava trajekt do Tallina – Estonija
Baltiško morje
na Polskem šla na ogled pivovarne Tyskie

This entry was posted in , , , , , , . Bookmark: permalink.

One Response to: Poročno potovanje – SKANDINAVIJA

Celo za bralca nepozabno doživetje! Hvala za ta blog, Katka!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories