Valamar trail 2014

Prejšnjo soboto je v Rabcu potekal lep tekaški dogodek – Istra 100 milj je dobila mlajšega bratca – Valamar 73, 53, 21 in 13. Kar se mene tiče, ni bilo nobene dileme izbrati dolžino teka, brez pomišljanja sem se prijavila na najdaljšo razdaljo, 73 km. Teden je spet bil naporen v službi, pa tudi pretekli vikendi niso ravno bili izkoriščeni za namen počitka. Dva tedna prej smo tekli na Učka trail-u, prejšnjo soboto sva pa sklenila kar dolg in prelep tekaški krog iz Savice, čez Komno na Krn ter čez planino Razor in Vogel nazaj do Savice – 55 km, 3300 višinskih metrov. 
V petek 3.10. sva direktno po moji službi šla proti Rabcu. Vožnja je bila malo daljša, zaradi cestnih del pri Uncu. Zvečer sva dvignila štartne številke in malo poklepetala, srečala sva kar nekaj poznanih ljudi. Ko sva se vrnila v kombi, par sto metrov od prizorišča pri hotelskem resortu Valamar, sem na hitro na kup pripravila nahrbtnik in obleke za naslednji dan. Kuhanja večerje se je lotil Toni, jaz pa hop v horizontalo, mešalo se mi je od glavobola, preveč vsega se je nabralo čez dan. Tableta je zgleda kmalu zagrabila, sploh, ko sta se nama pridružila Tadeja in Ivo, in smo spili en “pre race beer”, sem bila že skoraj ok. 😉
Noč je bila prekratka, a spala sem kot ubita. Hitro napoči čas, ko je traba vstat, ni kaj. Sledi jutranja rutina pred tekom – oblačenje (vmes že prvi skok za grmovje), kuhanje kavice, priprava napitka v bidon, še drugič skok za grmovje, iskanje stvari za Tonija (enkrat išče ključe, nato ne najde telefona, itn;)), hitenje na štartni prostor… Tam je bila zbrana že vsa druščina, nekateri so šli na krajše razdalje, nekateri na daljše, nekateri so bili pa tokrat prisotni kot volunterji. Res lepo je bilo videti po dolgem času moje prijatelje. Odkar živim na Dolenjskem, se žal z nekaterimi čisto premalo vidimo. 
Ob osmi uri se je začelo odštevanje in stekli smo na pot. Kar dolgo pot, 73 km. Razmišljala sem, da me najmanj devet ur ne bo nazaj. Razmišljala sem tudi, a mi je bilo treba na ta tek? Telo me namreč nagovarja k počitku, k branju knjigice, za katero ni časa med tednom, k brezdelju, ki si ga tako redko privoščim. 
Prečudovit sončen dan smo imeli, takšnih je bilo malo to leto. Že jutro je bilo prijetno toplo, čez dan pa kar malo prevroče za tek. Zjutraj sem se počutila še čisto polomljeno, a na srečo kmalu ujela lep tekaški ritem, brez da bi se kakorkoli matrala. Med tednom ne tečem veliko in sem bila fizično spočita. V Labinu, v prvih kilometrih sem zagledala najhitrejšo od punc, Jeleno. To me je precej presenetilo. Tekla sem za njo in ocenila, da lahko držim njen tempo. Kmalu so se pa pojavile neke jezne psihične borbe v mojih mislih. Vem, da so šle samo na račun pomanjkanja časa in preobremenjenosti. Nekaj kilometrov je šlo po isti trasi, kot lanskoletna Istra 100km/milj – proti Koromačnem. Skušala sem uživati v že poznani trasi. A vzpon na Gora Glušići me je spet prizemljil. Res težek vzpon zaradi otežkočene hoje – kot neko melišče z večjimi kamni, pa precej strmo se je vzpenjala pot. Ta del sva tekla/ hodila skupaj s Tonijem Lekšetom. Rekel je, da imava zelo dober tempo in me sigurno nobena ne bo na tem delu dohitela. Sama nisem imela občutka, kako hitro greva. Dolgo časa nobenega nisva dohitela, noben ni naju. Od Skitače na 32-em do Bartići na 51-em km sem mislila bolj ali manj samo na to, da bi raje ležala nekje na obali v Rabcu, poslušala valovanje morja, z mrzlim pirom ob sebi in prebirala knjigo Ultrablues. Naposled sem se le sprijaznila, da bo treba še pač malo tečt do tovrstnega ugodja in se še malo pomatrat. Se mi je pa nato čisto spontano odprlo, sploh ko smo drugič prišli v Labin (58 km) oz. par kilometrov prej. Labin se mi je prikazal čisto iznenada, ko ga še najmanj nisem pričakovala. Ta del je bil precej tekaški, res pa je,  da si moral paziti na vsak korak zaradi skalnatega terena. Višincev je bilo skupno okrog 2500, najvišja nadmorska višina terena je bila pa 500 metrov nad morjem, torej vzponi niso bili ne vem kako dolgi, so bili pa težki, prav zaradi terena. Zadnjo uro sem si prižgala mp3, kakšni dve leti že nisem poslušala glasbe med tekom. Playlista je že zelo stara, komadi stokrat preposlušani, a kar kocine so mi šle pokonci ob določenih komadih, ki so me včasih spremljali med tekom – takrat sem glasbo potrebovala kot stimulacijo, da sem sploh lahko tekla. 
Ko sem začela dojemat, da mi je zmaga v ženski kategoriji na dosegu roke, sem skušala še več stisniti iz sebe. Ves čas sem sicer gledala za sabo, kdaj se bo katera kje prikazala. Jelena je imela res super tempo kar nekaj začetnih ur (do 30-ega km smo tekle skupaj) in ves čas sem tekla z zavestjo, da ni ravno dosti za menoj. Proti koncu sem srečala Leona in razveselil me z odgovorom, da imam še samo slab kilometer do cilja. S Franc Ferdinandi v ušesih, totalno evforična, sem s časom 8 ur 24 minut prišla v cilj. Kot prva ženska na najdaljši razdalji ter 7. absolutno. Spraševali so me kako je šlo in odgovarjam, da super. Na koncu je itak zmeraj vse slabo pozabljeno. 🙂 Iskala sem Tonija.. nikjer ga nisem videla, običajno mi gre nasproti že na progi, ali me vsaj pričaka v cilju. Čez nekaj trenutkov priteče iz klanca proti ciljnemu prostoru z dvema piroma v roki, ves zaskrbljen. “A si ti po kakšni bližnjici prišla, da si prej v cilju? Ali kako? Jaz sem ti šele čez kake pol ure nameraval iti nasproti! ” Malo sem ga presenetila, glede na težavnost terena je pričakoval, da bom potrebovala veliko več časa… 
Srk Alba so se spet zelo potrudili z organizacijo tekaškega dogodka. Nekateri so sicer  pripovedovali, da so parkrat zašli na poti … meni se je proga zdela izjemno dobro označena. Tudi sama sem kdaj spregledala oznake in skoraj zašla, večinoma takrat ko sem se s kom pogovarjala in bila zato nepozorna na okolico. Ampak proga je bila dobro označena. Ne predstavljam si te organizacije, kako speljat tak dogodek, da vse štima… res vse pohvale organizatorjem, predvsem Alenu Paliski ter volunterjem, ki so poskrbeli za nas pred, med in po tekmi! Z Marjanom Z. sva dobila za 1. mesto športno uro Suunto Ambit 2. Dobila sem tudi štartnino za prihodnje leto na Valamar trail-u. Zelo sem vesela nagrade. Splačalo se je malo pomatrat. 😉 Hvala! Upam, da se bo v bodoče tudi v Sloveniji nekaj premaknilo glede trail tekov… imamo tako krasno naravo, možnosti za res lepe teke nešteto! 
Čestitke vsem tekmovalcem, na vseh razdaljah in hvala prijatelji moji, za super druženje vse do poznega večera! <3

REZULTATI: RaceBase

This entry was posted in , , , , . Bookmark: permalink.

One Response to: Valamar trail 2014

Bravo 🙂 Za tek in zapis… človeka spet prime, da bi bil tam.. čist nor čas, btw 😉 Čestitke obema..!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories