Tek trojk 2013

Letos mi trojke niso mogle uiti, sploh, ko sta me Kristi in Miha vprašala, če bi tekli skupaj, mešane trojke. Zadnji dve leti sem na ta vikend morala biti v službi. Takoj sem zagrabila, čeprav sem vedela, da sta oba mnogo hitrejša od mene. Že dolgo sicer nismo skupaj tekli za trening, a zmeraj ko smo šli, sem sopihala za njima. Preteči bo treba 29 km. Dogovorimo se, da štartamo počasi in v drugi polovici iztisnemo več iz sebe. Zgodba se pa je odvila drugače, Kristi nama tik pred startom izda njegov strateški plan, ki ga je sam skoval in ni želel slišati nobenih pripomb – tečemo 4:20 pa brez trte mrte! Z Mihatom se samo spogledava, v bistvu naju Kristi sploh ne preseneča. 🙂 Jaz nisem hitra tekačica, v življenju nisem naredila niti enega spodobnega intervalnega treninga in že tempo 5:00 na km je zame super čas. Kar naenkrat zaslišim pok pištole in poženemo se na pot. Štart je zame preveč divji, precej hitro tečemo, gledam svoj pulz, ki kar znori, skoz je nad mojo normalno mejo. Malo se zaskrbim kako bo šlo v tem tempu naprej, a bom zdržala? “Kaj pa če na tričetrt poti čisto omagam in sploh ne bom mogla več tečt?” me najbolj skrbi. Kristi teče naprej, srečuje razne prijatelje in se zabava, midva z Mihatom pa tečeva v tišini, vsak s svojimi mislimi, moje so kar pesimistične. 🙂 Jaz v Mihata ne dvomim, čeprav pravi, da je zadnje časa premalo tekel in da nima hitrosti. Zavedam se, da sem najšibkejši člen in da bo treba več dati od sebe. Obremenjujem se z mislijo, da preveč pričakujeta od mene. Noge so kar težke, diham pospešeno, pulz nabija, ampak tečemo naprej. Danes me zezajo vezalke, na celi poti jih 5 krat zavežem, na cilj pa pridem spet z odvezanimi. Kaj takega pa še ne..:) Ciljamo, da bomo dobro tekli čez Golovec, saj smo vsi kar domači s takim terenom, a jaz tukaj še najbolj odpovem. Prvi klanec po asfaltirani cesti pretečem v celoti, piham pa kot zmaj. Naslednjega že par korakov prehodim. Kar nimam in nimam moči, čutim kako telesu zmanjkuje energije, kako so koraki težki in počasnejši, noge trde kot kamen. Tokrat Miha dobi pospešek in nama pobegne naprej, Kristi prevzame vlogo mojega pacemakerja. Ravna pot in spust mi pašeta, lahko tečem hitreje in sprostim trde stegenske mišice. Na Golovcu zaradi moje počasnosti prehitimo zelo malo ljudi, ampak važno je, da nas ne prehitevajo. Škoda, da ne morem dati več od sebe, štart je zame bil prehiter, nisem vajena te hitrosti, zato me je počasi pobiralo na koncu. Sem vzdržljiva, a ne na visokih obratih. Naposled le pride zadnji klanček. Blata niti ne bi omenjala, ker smo ga vajeni in sploh ni bilo moteče, vreme je pa tudi bilo praktično perfect! Žal je lahko tistemu, ki ni šel na tek zaradi slabega vremena! Ljudje božji, saj nismo iz cukra! Še zadnja dva kilometra do cilja…tega sem pa res vesela, dovolj je bilo za danes! 🙂 Tek je bil super, a zame malo stresen, je pa hitro minil. Pravzaprav zelo hitro. V cilj smo prišli s časom 2:22:43, kar je itak čas nad mojimi pričakovanji, se pa zavedam, da bi lahko bili še boljši. Dosegli smo 7. mesto v mešanih trojkah. Vsi smo precej zadovoljni. Hitro smo se šli preoblečt, nato pa na pico in pir v Foculus, kako pa drugače. 😉 Iz tega enega pira jih je nastalo mnogo več, do šestih zvečer smo pohajkovali po mestu. Doma sem se za urico, dve ulegla, nato pa akcija naprej…z Alenko in Tino smo bile zmenjene za Zebra Dots na Metelkovi. Vauuuu…kakšen amazing koncert je bil to!! Zgodaj zjutraj pa 12 urni šiht…a tudi to smo preživeli. 😉

ekipa: Never Give Up 2

Zebra Dots, Gala Hala, Metelkova
This entry was posted in , . Bookmark: permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories