SVET, KO HODIŠ


Na svetu si, da gledaš sonce.
    Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sami si sonce
  in da s sveta odganjaš – sence.
(Tone Pavček)

Kar sanjarim in sanjarim. Vidim se na vrhovih hribov in na kolesu, kako vsak dan premagujem razdalje, klance in se navdušujem nad prečudovito naravo, ki jo imaš na kolesu možnost doživeti. Samo tukaj se ne vidim, kjer sem zdaj. Saj vem, treba je biti srečen in zadovoljen v vsakem trenutku, tudi v rutini vsakdana. A si ne morem pomagat, da ta trenutek ne razmišljam tako. Ujeta sem v okolje, ki mi ne odgovarja. Zavedam se, da sem sama krivec, v meni je problem, da se na nekatere stvari težko prilagodim, neznanje je problem. Ampak vedno se potem prilagodim, tudi tokrat se bom in na koncu je vedno vse vredu. Vmes pa sanjarim. In podoživljam čudovite trenutke na kolesarjenjih. Ko sem bila neskončno srečna, da sva na suhem v šotoru, ko je zunaj deževalo in ko sva po dnevih brez vode prišla do vročega tuša. Takoj bi napakirala torbe, se vsedla na kolo in šla naprej, naprej, samo naprej, brez cilja. Ta december je malo depresiven. Mogoče zato, ker sem na kroženju na drugem oddelku in delam v turnusih in imam en kup obveznosti na faxu. Saj drugače nimam nič proti mesecu decembru. Že v začetku meseca je naš blok bil ena sama božična smrekica. Včasih smo jo postavljali na božični večer, obvezno, nič prej. In kar je najhujše, tudi midva sva jo letos postavila že ta teden. Tako smo nestrpni in neučakani. In ker imajo vsi že smrečice in lučke, moramo tudi mi imet. Tak smo kot ene ovce, ki hodimo drug za drugim. 🙂 Nisem še bila v centru na kuhanem vinu. Pa kaj. Itak je vsako leto isto, gneča vsepovsod. Čakam na vikend, da jo popihava iz tega drena nekam v naravo in mir. Da bova tacala po snegecu in dihala svež zrak. Da bova skupaj. 

Ko hodiš, 
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice.
Jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice, 
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.
(Tone Pavček)

This entry was posted in . Bookmark: permalink.

2 Responses to SVET, KO HODIŠ

Zelo lepo napisano in zelo podobno tistemu, kar v teh dneh roji po moji glavi.
Tile kratki dnevi in natrpan delovnik…
In Pavček…ja, to je to!

O Katka moja, bi te kar objela, mislim, da nam vsem roji po glavi-skoraj brenči od vsega kar se nam dogaja..res je december ni več kar je včasih bil. Jutri je že petek in itak se vidiva-lepo spančkej in kej lepega sanjej:)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Categories