Letošnje leto se ni začelo najbolj optimistično. Vse vikende, kar jih imam proste sem porabila za seminarske naloge ali učenje za izpite, en vikend pa je bilo treba domov obiskat domače in prijateljice. Tako da imam blazno potrebo po izginotju kam v naravo. En teden še imam časa za oddajo dispozicije in ene seminarske naloge. Začeli pa smo nov semester in vsaka nova predavanja se začnejo tako, da se najprej predavatelji predstavijo, nato predstavijo navodila za pisanje seminarske naloge. Aaaaaaaaaaaaa. Dajte mi že mir!!! :)) Ta vikend bi se lahko odklopila na Bledu, humanitarno društvo Never Give Up je pripravilo čudovit dogodek, 12 urni tek okrog Bleda, v soboto in nedeljo s humanitarnim pridihom in zbiranjem raznih sredstev. V soboto se dogaja tudi 12 ur Rekorda Šmarne Gore, že četrtič zapored. Za kaj takega sem jaz še prezelena, zveni pa super. Mogoče kdaj. Ta vikend sem itak v službi. Urniki so napisani že mesec ali dva prej, da ti pa kdo vikend zamenja je pa včasih zelo težka misija. Vse lepo in prav, če bi vsaj vedela za kaj delam. Zadeva je pa takšna, da se je UKC spomnil šparat tudi na zaposlenih, tako da nam dajejo čez teden koriščenja, v kolikor imamo preveč ur, sobotne in nedeljske ure pa se obračunavajo kot navadne dopoldanske in popoldanske ure, saj čez teden ne pokriješ rednega števila ur. V nedeljo si v službi, plačano imaš pa isto, kot če bi delal kateri koli dan čez teden, zamudiš pa marsikater dogodek, ki se dogaja ob vikendih. Pa naj ne slišim od nikogar: “Saj ni zadnjič, kaj pa se sekiraš, boš šla pa drugo leto!” Drugo leto, kaj pa veš kaj bo drugo leto? 

Januarja sva kar veliko tekla, februarja pa bolj slabo. Bo treba povečat kilometrino in tako pregnat slabo razpoloženje in se sprijaznit s sistemom kakršen je. V službo se vozim vsak dan s kolesom (7,5 km v eno smer), ampak kaj ko je ozračje tako onesnaženo, da včasih komaj diham in imam občutek da se bom zadušila. Hodiva pa na jogo dvakrat tedensko, začeli smo z novim programom – dinamično jogo in dobro uro šponamo na polno. Aleš nas tera, da nam teče iz vseh por 🙂 Nazadnje smo po 50-ih minutah dinamičnih položajev še stali na rokah, potem 5 minut na glavi, nato ene šestkrat šli v most. Šavasana na koncu še nikoli ni bila prijetnejša 🙂 

Pustovali smo spet v Gornji Radgoni, letos sploh ni bilo nagrad, pustnih mask pa tudi bistveno manj. Me smo bile klovnese, povezovala pa nas je lasulja, narejena iz makaronov (sliši se enostavno, ampak je bilo kar nekaj zajebancije in časa potrebnega za to izvedbo:)). Drugo leto upam, da bomo zbrane spet v celotni zasedbi.

Nazadnje sem pisala o tem, kakšen kup nesreče sem. Ampak me je realna situacija spet spravila na realna tla in mi dala vedeti, kako dobro nam gre in kako srečni smo lahko, za vsak dan posebej! Zadnjič je umrla ena gospa, pričakovali oz. “čakali” smo na ta izzid, ker ni bilo rešitve. In malo pred iztekom turnusa gledam na monitor, kako vitalne funkcije počasi upadajo do asistolije – ravne črte. Spet druga, mlada gospa pa je ležala možgansko mrtva in se je čakalo, da se vse zorganizira za darovanje organov – to je vse kar lahko v svojem življenju še naredi dobrega. Vse v istem dnevu, pa še več. Najhuje od vsega pa mi je gledat poslavljanje svojcev. Kako stojijo ob postelji in jočejo. In ko pridem domov, imam to v mislih in razmišljam, kako nekateri ljudje trpijo ta trenutek. Kakšno izgubo so utrpeli, koga so izgubili. Zato jemljem nazaj besede, ki sem jih zapisala zadnjič! Premalo se zavedamo, kaj imamo. Vedno znova pozabljamo. Ukvarjamo se s tako nepomembnimi stvarmi. Vsakodnevno poslušam zgodbice iz družinskih življenj, kako si drug drugemu gredo na živce, ker en ne pospravi stvari tako kot bi drug želel in drug gre ven s prijatelji in to drugemu gre na živce, ker on pa ne hodi ven, ker ima doma tolko za delat in nima časa ipd.. Skratka, posegamo v življenja drugih (ampak na slab način), jih želimo spreminjati po svoje in stresamo svojo slabo energijo naokrog. Komaj sem si izborila en teden dopusta za prvomajske praznike in komaj, res komaj čakam, da spet sedeva na kolo in greva samo naprej, čeprav samo za par dni. Pogrešam občutek svobode na kolesu. Nasploh pogrešam svobodo. Službe so nas zasužnjile, delamo vedno več, plačani smo vedno manj, odnosi v službah so vse bolj nemogoči. In malo obžalujem, da sem se vpisala na fax, ker mi tudi to jemlje svobodo. Grebemo se za nekimi položaji, skoz se moramo nekomu dokazovat, namesto da bi samo uživali v naravi in živeli v sožitju. Samo to si želim, notranjega miru!