Na tem izjemnem dogodku Tor des Geants (dirka med velikani) sem tretjič. Gre za 330 km dolg krog po alpskem svetu nad dolino Aosto, z 24.000 m vzpona ter toliko spusta, s pričetkom in ciljem v idiličnem gorskem kraju Courmayeur (1224 m). V resnici je tako kilometrov kot višincev še več. Krog je speljan z razgledom na štiri velikane: Mont Blanc, Gran Paradiso, Monte Roso ter Matterhorn.

Leta 2017 sva s sedemmesečno Hani spremljali Tonija na šestih tranzicijah, končal je v 114ih urah. Leta 2019 sem se na pot podala tudi jaz, Toni zaradi preobilice dela ni želel v spremstvo, z menoj sta bila Teja in Ivo. Odstopila sem na 270.-em km (Oyace). Odstop me je zelo potrl. Takrat bi sicer komot šla naprej, a nisem bila več v svojem željenem limitu pod 100 ur in nisem našla prave motivacije. Kasneje mi je bilo zelo žal za sprejeto odločitev, raje bi bila finišer s slabšim časom, kot pa DNF. Prijavila sem se tudi leta 2020, da popravim storjeno napako. A je korona imela drugačne načrte, tekma je bila odpovedana, dali so nam možnost prijave v roku treh let z znižano startnino ter avtomatsko prijavo, brez žreba. Startnina znaša že 1000 €, moraš pa skozi žreb, ni nujno, da boš sprejet. Letos sem izkoristila zadnjo možnost prijave brez žreba ter z znižano startnino (600€).

“Mama, prijavila sem se na TOR!” “Aha, kdaj pa je, točno mi povej, da si takrat vzamem dopust in bosta lahko šla v miru, jaz bom pa punci vozila v vrtec in šolo!” ❤ Brez moje mame bi v resnici vse skupaj bilo veliko težje. Drugega varstva nimava, Hani je letos prvošolka. Hvala mama za nesebično pomoč in da sem lahko bila popolnoma brez skrbi!

Zadnje leto je bilo zame precej stresno, zdi se, da se nam življenje vrti samo okrog dela, splaniran do vsake minute je vsak teden, komaj je kaj spontanosti. Treningi so vrinjeni v čas zgodaj zjutraj pred službo ter kot prihod iz službe. Med vikendi imam prav tako budilko, da sem večinoma nazaj iz treninga, ko se naši doma šele zbudijo. Ko sem doma, sem pretežno sama s puncama. Ničkolikokrat zvečer, ko zaspita, pomagam še Toniju v pivovarni in ta začaran krog me je pripeljal do skorajšnjega kolapsa. Vmes sem zbolela za celiakijo.

Na pot v Courmayeur sem odpotovala v četrtek zjutraj, saj sem krvavo potrebovala malo miselnega odklopa in počitek! 7 ur vožnje je minilo neverjetno hitro, brez enega samega zastoja. Sparkirala sem se na parkirišču pred športno dvorano, kjer je bilo že precej avtodomov. Večinoma Tor des Glacier-ovci (450km), ki so imeli start že v petek zvečer. Najprej sem šla malo pretegnit nogice, nato pa se zaprla v avtodomov in vse kar sem počela, je bil karbo lovding ter branje knjige. Z ostalimi slovenci smo se videli šele v soboto, ko smo dvignili startne številke in tranzicijsko torbo. Tranzicijska torba nas bo pričakala šestkrat, na vsake cca 50 km, vanjo pa lahko daš karkoli misliš, da boš potreboval .. od hrane, rezervnih superg, cunj, opreme, power bank, polnilce. Če greš čisto samooskrbno, je torba kar hitro nabito polna. Ure so minevale prehitro. Bilo me je strah, priznam. Tokrat je časovnica ponovno splanirana za pod 100 ur, a če se bo zalomilo, bom šla do konca, ne glede na končni čas! Tokrat si ne želim odstopa, fajtala bom do konca!

V nedeljo zjutraj poležavam vse do starta ob 10ih, sama sem namreč v drugi skupini, ob 12ih. Toniju pišem: “Kdaj prideš?” Odgovori: “Že tretje pivo pijem pred avtodomom.” odprem vrata in res ga zagledam. Premagajo me solze: ” Toni, strah me je!” On se samo smeji, ve, da sem dovolj trenirala (lahko bi sicer še več) in da bo šlo, če se bom poslušala, dovolj jedla in predvsem dovolj hitro šla spat, sigurno že prvo noč. Jaz imam pa vseeno dvome vase, pot, ki je pred nami, je nepredstavljivo dolga.

Odpravimo se proti centru Courmayeur-a, kjer je start. Postavim se v prve vrste. Vsi najhitrejši so startali v prvem valu, ob 10-ih, jaz sem startala dve uri za njimi, saj zaradi daljše tekaške pavze nimam ITRA točk in ob prijavi na TOR nisem imela nobenih rezultatov v zadnjih treh letih. Start v drugi skupini mi je zelo ustrezal, celo pot sem srečevala in prehitevala tekače iz prve skupine (startna številka manj kot 1000) in je bil lep občutek, da imam itak dve uri prednosti pred njimi, zato celo tekmo nisem bila niti malo tekmovalno usmerjena, šla sem svojo pot, v svojem ritmu od starta do cilja. Start je bil emocionalen in ob poku tudi zelo hiter, bila sem neogreta, množice navijačev skozi mesto so nas pa kar silile, da poženemo svoje mašine. Toni me je še enkrat ujel po dobrem kilometru in me miril, naj upočasnim. Tudi sem, saj sem začutila strašno bolečino v gluteusih že po kilometru in pol. Bolečina je vztrajala še cel prvi vzpon in spust v La Thouile. Niti malo nisem bila sveža in to me je skrbelo. V tej svoji agoniji, kaj neki se dogaja z mojimi mišicami (najbrž sem se preveč zaležala, saj nisem vajena počivat in dan prej nisem naredila aktivacije, kot sicer vedno opravim), sem po točno petih urah srečala Kristija, sedel je na kamnu in jedel slane ribice. Nisem si mislila, da se bova srečala tako zgodaj, startal je namreč v prvem valu. Imel je veliko krizo, objela sva se in malo pojamrala drug drugemu, in šla sem naprej, v dvomih, da mu bo uspelo nadaljevati. Bil je čisto zadnji iz prve skupine. Minevajo prelaz za prelazom, Passo Alto (2857 m), Col la Crosatie (2829 m). Višinci se lepo nabirajo, grem s svojem tempu. Srečujem se s Thomasom iz Češke in malo kramljava, neke dolgotrajne družbe si sicer ne želim, poslušam in prilagajam se zgolj sebi. Tudi na to temo imam slabo izkušnjo iz mojega prvega, neuspešnega TORa. V Valgrisenche (1800m), na prvo tranzicijsko točko od šestih, sem prišla predčasno. Nekako sem se ravnala po Tonijevi časovnici iz l.2018, svojo sem namreč izgubila (v Oyace, l.2019 po odstopu sem tam pustila tudi svojo Suunto uro). Prevzela sem tranzicijsko torbo, medtem klicala Tonija kje je? Zmešala sem si Winforce napitke in dofilala nahrbtnik z geli ter napitki in že je pritekel Toni, ves razburjen, ker ga nisem prej poklicala. Zelo hitro sva se poslovila, za spanje mi je bilo še prezgodaj. Toni je na vsak način želel, da malo odspim že prvo noč, na tej točki sem napreč svoj prvi TOR izgubila, saj se nisem poslušala in že prvo noč halucinirala, spat pa nisem šla. Kmalu sem pri Rif. Chalet, spat ne grem, saj želim še opraviti z vzponom na Col Fenetre (2854m) ter se spustiti v lepo vasico Rhemes Notre Dame (1738m). Enkrat bi tod rada hodila podnevi. Na okrepčevalnici imajo samo 6 postelj, vse so zasedene, počutim se še vredu, zato se odločim za še en vzpon, na prelaz Col Entrelor (3002m) ter spust do Eaux Rousses (1654m), kjer si preventivno privoščim “daljšo” pavzo. Želela sem spati dve uri, a nikakor nisem mogla trdno zaspati, po eni uri napol budnega stanja obupam in se odločim iti naprej. Zunaj iščem Tonija, seveda ga nikjer ni bilo. Vse moje stvari je pustil zunaj na dekci, saj sem prvotno mislila spati kar zunaj na travi, sprva ni bilo nobene proste postelje. Bi šla naprej, a iz nahrbtnika mi je vzel mobitel, brez katerega nisem mogla nadaljevati. Dve gospe prosim za telefon, če ga lahko pokličem, nikakor ga nisem mogla dobiti, treba bo fizično ponj. Avtodom je imel sparkiran vsaj 300 m izven naše smeri nadaljevanja, vsa besna pridem do njega in vzamem mobitel, ki ga je dal polnit. S fenom mi je sušil premočene superge in prav jezna sem bila nase, da sem tako grdo reagirala, a čisto vsako okrepčevalnico sem imela z njim več dela kot sama s seboj in nisem mogla prikriti razočaranja. Oprosti Toni! Trudil se je maksimalno, predvsem glede prehrane, saj mi nič ni pasalo jest, on mi je pa pekel palačinke z brezglutensko moko (delal jih je prvič v življenju!), kuhal testenine, polento, rižoto, pekel krompir in perutničke… V nadaljevanju sem izjavila celo: “Toni, deluješ, kot da v življenju nisi bil na nobeni tekmi, kot da ne bi tudi ti že naredil TOR, daj se malo zberi pa zorganiziraj!” Klical me je po vsaki okrepčevalnici, pred vsako naslednjo in še vmes, kar naprej mi je zvonil telefon in to me je res jezilo. Enostavno ni se mi dalo ukvarjat s telefonom, ker je bil zakopan zadaj v ruksaku in sem ga včasih težko dosegla. Po počitku je sledil vzpon na najvišjo točko Col Loson (3299m). Tik pred vrhom nam je nad glavo preletaval helikopter, reševali so eno punco. Na koncu je šlo res po polžje, občutila sem nadmorsko višino in kljub počasni hoji, se je srčni utrip kar višal. Se je pa na visoki nadmorski višini vsaj dalo živet, prva dva dneva je bilo peklensko vroče in vsa sreča za neštete potočke, izvire vode. Močila sem si čelo, zatilje, roke, noge praktično vsakič, ko sem šla mimo vode. Malo gore dole in že smo bili na drugi tranziciji v Cogne (106 km), kjer sem se zadržala skoraj pol ure. Toni se je res trudil, večkrat mi je umil noge ter na sveže namazal z NOK kremo, obula sem sveže nogavice in suhe superge. Trudila sem se čimveč pojesti trde hrane, tudi na okrepčevalnicah sem vzela kakšen sir, pršut, sadje, riž … kaj več pa že ne. Vsakič sem spila Pepsi, kar je bilo sicer čisto razočaranje, veliko raje imam Coca Colo. Cilj mi je bil prigurat do tretje tranzicije v Donnasu (151 km), ki je na naši najnižji točki (330m), kjer si bom spet privoščila nekaj počitka. Še malo, pa bo za menoj pol poti. Letos asistent oz. spremljevalec, ki te je spremljal, ni smel v glavni šotor oz. prostor (kjer je bila hrana, oskrba, prenočišča), ampak je bil zunaj poseben šotor za spremljevalce, na prostem. V Donnasu sem se prvič in zadnjič stuširala, bilo je prosto in nisem rabila čakati, se preoblekla v sveže tekaške cunje, spila shake, si dala čepke v ušesa in si naštimala budilko čez 2 uri. Včasih so te budili prostovoljci, veljajo pa še pokoronska pravila očitno in se moreš zbuditi sam. Tudi tukaj sem dobila praktično zadnjo prosto posteljo, pa jih je bilo res ogromno! Spet je bil spanec precej slab in sem se predčasno dvignila s postelje, vseeno pa skupno na okrepčevalnici porabila 2uri 20 minut. Umila sem zobe, kar mi je zelo pasalo, po vseh sladkih napitkih in gelih, sem imela občutek, da se mi že glivice v ustih delajo. Od Donnasa do Gressoneya sem precej obujala spomine na moj nesrečni TOR iz 2019, na Rif. Codi sem takrat iskala zdravniško pomoč zaradi driske, veliko je bil naokrog tudi Ivo. Prav pasalo bi mi, da bi me Toni spremljal tudi na kakšnem odseku poti, da bi se malo pogovarjala in bi čas hitreje minil, a ni z mano prehodil niti koraka. Spremstvo na trasi ni dovoljeno. Narava okrog mene je res božanska in ko mi je bilo najtežje, vsakič sem pogledala okrog sebe in se čudila lepotam in prelepim stezicam, pa je takoj bilo razpoloženje spet boljše. Prva dva dneva sta bila peklensko vroča, a nebo je bilo jasno in razgledi božanski! Vedno sem pomislila pa tudi na moji punčki doma, tokrat ne bom odnehala zaradi njiju!

Ura mi kaže že dobrih 200 km, ko se privlečem do NIEL-a (1573m). Za menoj je konkretna nevihta z grmenjem in strelami in prvič v življenju me je strah za svoje življenje v hribih. Usuje se sodra, v momentu zahladi, zadnji čas uspem nase navlečt dežno jakno. Toni oceni, da sem v Niel prišla v precej slabem stanju in zelo počasna, zato me nagovarja, da grem malo spat, še kakšno uro bo deževalo, potem pa več ne in se mi splača narediti malo pavze, zakaj bi nadaljevala v dežju in zaradi premočenih superg tvegala žulje? Morem se pohvaliti, da po več kot 200 kilometrih nisem imela še niti enega žulja. Na mrzlem zunaj sem se vsa preoblekla, skušala nekaj pojesti in se zleknila v šotor, ob petih popoldne ni bilo nobenega noter in sem si privoščila uro mirnega počitka. Spet nisem mogla trdno zaspati in zato predčasno zlezla ven. Res je nehalo deževati in noč je bila suha. Na tranziciji v Gressoneyu (206km) se nisem zadrževala, je pa kljub temu minilo 25 minut, preden sem se odpravila naprej. Počutje je nihalo, ponavadi proti jutru sem bila dobre volje in evforična, prebirala sem vzpodbudna sporočila in bila optimistična. Čez dan pa so se vsebolj zgrinjali temni oblaki v moji glavi, ponavadi, ko se je kakšen vzpon ali spust posebno vlekel mi je začela padati motivacija. Včasih mi je Toni rekel “3 urce maš do naslednje okrepčevalnice” a v resnici je bilo tega skoraj štiri ure, že sem “padla ven”. Težka je ta suporterska, ni kaj! 😉 Toni je spal maksimalno 3 ure na noč ves teden pred odhodom, zato je tudi zanj bilo zelo naporno, včasih je med vožnjo ustavljal na vsakih par minut, da je malo zaprl oči, saj ni mogel voziti. Na predzadnji tranziciji v Valtournenche – 240 km (1526m), sem zagledala Andija, kar me je zelo presenetilo. Toni je poročal, da ima veliko prednost pred menoj. Pripravljal se je za deževni popoldan v hribih, neprestano nad 2000m. Bo deževalo, na srečo pa več ne bo neviht. Tudi sama sem porabila ogromno časa, da sem si vzela več rezervnih oblačil, palerino plus jakno, vse za vsaj enkrat preoblečt, če bi še kje obtičala v kakšni koči. Rif. Barmasse (2175m), Fenetre du Tson (2738m), Rif. Magia (2007m), Rif. Cuney (2656m), Bivacco Clemont (2705m), Col Vessonoz (2788m) … vse to so bile kontrolne točke in do vsake se je kar konkretno vlaklo, deževalo je in voda je drla v potokih. Ledeno mrzla voda mi je žlobudrala v supergih, v Rif. Cuney sem si premražene noge osušila in obula v sveže nepremočljive nogavice, ki sem jih na srečo imela s seboj. Iz prelaza je sledil neskončno dolg spust do Oyace-ja na 270-em km, kjer sem nazadnje odstopila. Tudi tokrat sem prišla skoraj v solzah do okrepčevalnice, spustu je sledilo še 100 m vzpona, kar me je spet psihično dotolklo. Ni in ni bilo konca! Prvič na tej dirki so se mi pojavile halucinacije, vsak kamenček je bil neka žival, predmet, čudila sem se, kako so otroci narisali lepe risbe, ko sem prišla bližje in napela oči, da bi si pobližje pogledala, je bil pa samo kamen. Neštetokrat sem videla človeka sedeti ob nahrbtniku ali spati ob poti, ko sem prišla čisto blizu, je bila pa samo veja ali štor. Toni je rekel: “Nič, nujno moreš malo spat in potem mogoče do cilja več ne bo treba!” 🙂 Prvič sem spala kot ubita in želela sem si tistih dveh ur spanja, a Toni me je zbudil po eni uri. Prvič, da me ni priganjal k spanju, ampak me budil in priganjal naprej. Komaj me je zvlekel iz postelje, tukaj so mu dovolili, da je bil notri v dvorani, saj ni bilo gužve in je bil skoz ob meni. Bila sem v kar slabem stanju, utrujena in zaspana, hodila kot zombi. Umila sem zobe, treslo me je od mraza, a vsakemu počitku je kaj kmalu sledil vzpon, zato se ni splačalo preveč oblačit.

Od tukaj naprej mi je pot bila neznanka, tukaj sem bila prvič. Sprva sem na vponu na Col Brison še spala, hodila in spala in vsako spotikanje ob kamen me je malo predramilo, a ne dovolj, da bi se čisto zbrihtala. Dvakrat sem se vlegla ob poti in zaprla oči za 5 minut, nič ni pomagalo, potem sem “sklofutala” samo sebe, v kratkem času popila dva kofeinska gela in nekako se mi je uspelo vrniti med žive. Spust do Ollomonta se mi je spet vlekel, ampak bila sem vesela, saj sem z vsakim korakom bila bližje cilju. Cilj je še vedno bil daleč, ampak zdaj sem že slutila, da kakorkoli se bo obrnilo, veliko še imam časa, da cilj dosežem! Toni je za zadnjih 50 km iz Ollomonta (zadnja tranzicija) potreboval manj kot 12 h. Do Saint-Rhemy en-Bosses (309. km) se je vleklo kot pri norcih, sicer sem 10 kilometersko ravnino praktično vso pretekla (počasi!), a vsake toliko sem morala malo pomasirati stegna, ki so me bolela za znoret. Toni mi je na zadnji okrepčevalnici, kjer je lahko prišel zraven z avtom pripravil res lepo presenečenje. Bil je lep dan, spekel mi je krompirček, naredil palačinke, kupil brezglutenski sladoled. Ponudba ni da ni! Nazadnje sem mu zavrnila krompirček, češ, da je postan, pa si je tukaj tako splaniral, da ga je odstavil ravno, ko sem prihajala do njega. 🙂 “Ti bi mogla na Tor des Glaciers 450 km, jaz sem se lih ufural v spremstvo”. Vredu je Toni, pozabi, jaz umiram, vse me boli, ne vem ali sem v peklu ali nebesih že četrti dan zapored, še TOR prosim, da, če se bom še kdaj želela prijaviti, me prosim z lopato po glavi, ker to je brutalka, eno samo trpljenje! Danes seveda razmišljam drugače, res ni enostavno, je bilo pa tudi veliko lepega. Pojedla sem cel sladoled in še lep čas mi je bilo slabo od tega sladoleda.

Psihično naporno mi je bilo predvsem zaradi Hani in Dore, prvič sem bila toliko časa odsotna od najmanjše punčke in čeprav vem, da sta z babi uživali in je bilo vse v najlepšem redu (babi je šla tudi na roditeljski sestanek in Hani peljala na plesne vaje) se vseeno nisem mogla otresti misli, da bi raje bila sedaj z njima doma, kaj se jaz to po hribih sprehajam dneve in noči? 🙂 Prvič sem poklicala mamo domov in povprašala kako se imajo. Seveda je bilo vse ok. Zadnji dan sem dobila nekaj sporočil od Drejka team in vsako sporočilo me je dvignilo in motiviralo za naprej, hvala neskončno! Prebirala sem tudi vsa druga sporočila in se veselila, da bo kmalu te agonije konec. V resnici sem bila kar dobra, z dvema manjšima žuljema, utrujenost je bila pa pri vseh prisotna, ne gre drugače na tako dolgi in zahtevni poti. Občasno me je matral kašelj. Včasih je trajalo tudi pol ure, da sem se nekako izkašljala. Precej vlekla sem se do Merdeux-a na 1919 m, nato pa se vzela v roke, pojedla kar se je dalo največ, popila par gelov, shake, pojedla palačinko za TO GO in nazaj dobila moči za Rif. Frassati ter Malatro (2936m). Ko se mi je na prelazu Malatra pogled prevesil na drugo stran, na masiv Mont Blanca, mi je zaigralo srce. Skoraj sem doma, kmalu se bo sklenil krog nad dolino Aosto, ki smo jo pred štirimi dnevi pričeli v Courmayeur-ju. Še 2000 m spusta, vmes še malo gor, kako pa drugače in odprem pivo! Zelo zelo se je vlekla prečka do Rif. Bertone, čeprav pot je neverjetno lepa! Ne morem opisati kako čustven je bil spust od koče proti cilju, pot mi je poznana in v eni urci sem bila v mestu. Vsake toliko so mi spolzele solze. Toni mi je prišel nasproti. Skušal me je snemati, meni so tekle solze. Želela bi si, da bi lahko ta trenutek delila s Hani in Doro. Korak je stekel, tekla sem hitro, moči je bilo še dovolj in en, dva tri sem se znašla na krasnem črnem tepihu, ki je vodil do zmagoslavnega finišerskega loka. Tukaj sem pred petimi leti stala s Hani v vozičku, Toni je celotno pot premagal v 114ih urah.

Ni mi uspelo v željenem času pod 100 urami, kljub temu neskončno zadovoljna in presrečna s časom 102h 3min. Edini cilj je pravzaprav postati FINIŠER, kar na koncu šteje. Od 1100 tekmovalcev sem prilezla do absolutno 51.-ega mesta, v ženski kategoriji pa bila deveta. Samo dva tekmovalca iz drugega vala sta bila pred menoj v cilju. Odstop 2019 me je zelo potrl in letošnji TOR je zradiral slabo izkušnjo ter mi končno prinesel zadovoljstvo. Vsak, ki premore pot, je VELIKAN “GIANT”, kajti, kdor ne pozna TOR-a, si verjetno niti približno ne more predstavljati, za kako zahtevno, naporno in dolgo preizkušnjo to gre. Ura COROS mi je na koncu izmerila skoraj 360 km ter 25.000 vzpona, toliko tudi spusta.

Na cilju prejmem prelepo finišersko medaljo in usmerili so me do velikega plakata, kjer se podpišemo vsi finišerji. S Tonijem se objameva, in začutim, da tudi on joče. Tudi njemu je bilo težko. Opravičujem se ti, da sem bila naporna! Danes se iz tega smejiva. Odprla sva zasluženo pivo, a sama nisem spila niti kapljice. Sprijaznila sem se s celiakijo in živim z novim slogom naprej. Sicer se pa v Italiji dobi zelo ugodno brezglutensko pivo, tudi pri nas. Nobene drame! Žal pa to ni domač Stezičar 🙁

V nedeljo, točno en teden od našega starta, smo na razglasitvi rezultatov najboljših na vseh štirih razdaljah: 30km, 130km, 330km ter 450 km. Bila sem presenečena, da so klicali tudi mene, dobila sem prelep lesen pokal s celotno zaokroženo potjo nad Aosto. Po razglasitvi so na oder poklicali vse finišerje Tor des Glaciers, bilo jih je manj kot 100. Nato še čisto vse finišerje TOR-a (621 nas je končalo tekmo). Sledila je skupinska slika v finišerski majici in nahrbtniku ter pogostitev. Na parkirišču je pred odhodom sledila še analiza z Bojano in Matejem ob pečenih krompirčkih, perutničkah in solati.

Čestitke vsem našim, ki so borbali, Andi, Tomaž, Bojana in Matej, Borut! Uživala sem v vaši družbi! Vsak je šel skozi svojo agonijo, skozi svoje lepote, in vsakega od nas je preizkušnja veliko naučila, lahko smo ponosni nase! .. TOR je izkušnja za življenje! Hvala Toni za spremstvo, hvala moji mami za varstvo in hvala vsem za vzpodbudna sporočila ter čestitke! Nikoli ne reci nikoli … naslednje leto še ne, potem pa morda kdaj spet … khmm .. pod 100 ur? 😉

Ali pa s Tonijem na Tor des Glaciers (oba imava izpolnjene pogoje, TOR pod 130 ur) … “Mama, kdaj greš v penzijo?” 😉

Po čudoviti izkušnji obiska Makedonije in glavnega mesta Bitole leta 2014, ko sva obiskala sedem najvišjih vrhov držav bivše Jugoslavije, sva se z veseljem odzvala povabilu na drugo izvedbo Pelister ultra trail-a (PUT), ki ga skupaj z ženo organizira Tonijev prijatelj Nenad iz Bitole. Spoznala sta se na teku po puščavi – Maraton des Sables. Sprva sem mislila teči samo jaz, a Toniju ni dalo miru… kljub premajhni količini treninga, ga je mikalo, da bi neobremenjeno tekel na najdaljši razdalji, 115 km in 7000 m vzpona. Ko sva rešila varstvo, z nami je šla še Tonijeva najstarejša hči Zara, sva se prijavila oba. Po tekmi smo imeli še en teden časa, ki ga bomo preživeli ob morju v Albaniji ter Črni gori.

Tekmo sva startala oba zelo utrujena. Zaradi preobilice dela ni bilo časa za počitek, vozila sva 12 ur izmenično čez celo noč, da je bilo čimmanj stresno za punce. Naša Dora ima dobro leto, ampak je zelo potrpežljiva in prilagodljiva na potovanju. Namestili smo se v centru Bitole, se sprehajali po mestu in se pripravljali na tekmo.

Ko je Toni na rivi že davno tega v Karlobagu kupil zvonček in po Velebitu tekel z njim, da je odganjal medvede, so se mu vsi smejali. Na PUT-u smo pa dobili v startni vrečki vsak svoj zvonček, ki smo ga iz varnostnih razlogov pred divjimi živalmi morali imeti pritrjenega na ruksaku. 🙂 Na startu dolge tekme nas je bilo komaj čez 20. Škoda, ker gre za res lep event s čudovito organizacijo, prelepo naravo in krasnim vzdušjem s strani prostovoljcev. Zdi se, da vsi dihajo za to tekmo! Prvi kilometri čez Bitolo so bili peklensko vroči, srečevali smo želve, ki so se prosto sprehajale po potkah. Presenečena sva bila nad zelo tekljivimi širokimi potmi. Seveda se je to hitro obrnilo, profil je namreč kazal na štiri nazobčene vrhove, dolge okrog 1200 m vzpona. Tekla sva skupaj, morda bi sama šla nekoliko hitreje, a čez noč je obema odgovarjalo, da sva bila po zares dolgem času sama skupaj. Kot v starih časih 🙂 Ko sva prišla na tranzicijo, sva izvedela, da so trije pred nama očitno zašli in da sva prva na tranziciji. To sva bila presenečena! Mene je zdelovala zaspanost, a nekako sva skupaj pregurala noč in se odločila, da bova skupaj vztrajala do konca. Toni me je presenetil, glede na zelo majno mesečno kilometrino, mu je šlo res super. Le na spustih sem ga malo kregala, zakaj se tako vleče, če ne gre hitreje? 😉 Zgovarjal se je na visoko travo in mestoma težko prehodne stezice. Več kot 30 dni je namreč neprestano deževalo in niso mogli celotne trase pokosit. Za našo tekmo se je naredilo prekrasno vreme, le teren je bil kar razmočen. Ves čas sva pričakovala, da naju kdo dohiti, a se to ni zgodilo. Na zadnjem dolgem spustu sva prvič oba v živo v daljavi videla medvedka, sprehajal se je točno po naši stezici, a ob najini prisotnosti odlaufal v drugo smer … torej zvonček le ni bil odveč v obvezni opremi. 🙂 Prva sva prečkala ciljno črto v športnem središču Nizepole. Prihod v cilj je bil eden najlepših v vsej zgodovini mojih tekov. Pred ciljno črto je bil dolg strm klanec, ki sva ga težko tekla, ampak sva “morala”, toliko ljudi naju je čakalo, z našimi puncami vred. Zara, Hani, Dora ❤. Ob spremljavi makedonske nacionalne glasbe in zvokih kravjih zvoncev, sva nasmejana in vesela skupaj prestopila cilj. Objemi in čestitke so deževale iz vseh smeri, od popolnoma neznanih ljudi. Vzdušje je bili fenomenalno! Prvič sem doživela, da so na cilju imeli v ponudbi brezglutensko pivo, kar je zame sploh bil raj. 🙂 Pa seveda neomejeno sladoleda, saj sta Nenad in Vijoleta lastnika tovarne Zermatt. Prišla sva ravno pravi čas, saj so se takoj na nebu začeli zbirati nevihtni oblaki in pričelo je grmeti, deževati. Strašna škoda za vreme, a proti naravi ne moremo nič. Tekma je bila ustavljena.

Naslednji dan smo bili povabljeni na otroške teke, kjer je tekla tudi Hani ter na zaključek/pogostitev, namenjen sicer prostovoljcem. Iz srca se zahvaljujem za to izkušnjo in prelep sprejem! Z veseljem se bova vračala v Bitolo, kjer imajo pravo srce za stezičenje. Ravno ta vikend je ekipa PUT-a v Kranjski Gori na Julijana trailu, a jaz že v Courmayeur-ju odštevam ure do starta Tor Des Geants. Je pa v Kranjski Gori na stojnici s pivom Toni in bo vsekakor poskrbel, da naši prijatelji iz Makedonije po tekmi ne bodo žejni 😉 🍻

Teden po tekmi smo uživali ob morju, ustavili smo se tudi v mestu Vlöre v Albanije, od koder je Genci Kapllani, ki sva ga spoznala na PUT-u. Veliko je snemal in takoj sem ocenila, da res uživa v trailu. Kljub jezikovni barieri, smo se odlično sporazumevali in se srečali v mestu na kavi. Naslednji dan nas je s čolnom peljal na izlet po morju in nam razkazal čudovito jamo. Zelo smo se imeli lepo! Hvala Genci za gostoljubje!