Articles Written By: katka_admin

SAVINJSKI K6 TRAIL (28km) – državno prvenstvo KRATKI TRAIL

Yes! Prebila sem led in po treh letih netekmovanja, sem končno spet stala na startu organiziranega dogodka (razen Triglav trail run v avgustu lani). Toni me je v zadnjem trenutku prijavil na Savinjski trail preko mojega kluba KGT Papež, dolg 28 km z 2000 vzpona, po tem, ko se zaradi zdravstvenih razlogov nisem prijavila ne na Istra 100 milj, niti Vipava 100 milj. Že celo leto imam v epizodah težave s prebavo (očitno gre za intoleranco na gluten). Tenirala sem zadnje tri mesece redno, solidno, v zadnjem mesecu vklučila tudi fartlek in intervale, ampak nič pretiravala, v vsakem treningu sem uživala. Toni je ocenil, na podlagi “testa na Pristavo”, da sem v zadnjih tednih izboljšala formo in da bi lahko šla na Savinjski tek, ki šteje za državno prvenstvo v kratkem trailu. Sprva sem rekla, da ni šans, tako kratka razdalja mi ne gre in bom zadnja na cilju, a po premisleku, sem si pravzaprav želela prebiti let in začet tekmovati. Dosti je bilo pavze! V resnici pa tudi Toni ni verjel, da mi bo šlo dobro, ker konkurenca je bila huda.

Največja skrb mi je bila, kako bo z mojo prebavo. Velik stres mi povzroča, da na vsakem treningu iščem grmovje, na tekmi bi to bilo toliko bolj stresno. Dolgotrajna diareja je vztrajala še par dni pred tekmo, krvni tlak je bil iz dneva v dan nižji in komaj sem se držala pokonci, čeprav sem se trudila skoz vnašati dovolj tekočine. Zadnje dni sem popolnoma izključila gluten in na dan tekme sem se počutila odlično, brez prebavnih težav.

Zahvaljujoč moji zlati mamici, ki je skrbela za moji dve punčki, sva lahko s Tonijem šla proti lokaciji tekme (Limberk, Griže) že večer prej in tam prespala v avtodomu. Dora se vsako noč prebuja in včasih res slabo spim, tako da mi je noč brez otrok bila kot balzam, spala sem kot polhek. 🙂 Zjutraj dolgo poležavanje, priprava in ogrevanje ter želja, da kmalu startamo, pa bo kar bo. Trasa je bila precej težka, vzponi ter spusti zelo ostri, strmi, mestoma blatna drsalnica. Svoje je naredilo deževje, sneg, pa tudi pohodniki pred nami. Tekli smo na Bukovico, Gozdnik, Mrzlico, Kamnik in Hom. Strmina Gozdnika mi je bila poznana že iz Knap trail-a. Ko se je iz vrha Gozdnika pot prevesila navzdol, me je veter kar zaslepil. Brisala sem si solze in bolj na blef kot sigurno tekla navzdol, saj mi je bil vid čisto zamegljen. Tudi spust iz Kamnika sem šla kot po jajcih, čeprav so očitno drugi imeli še več težav. Vse bolj sem se namreč začela približevala tretjeuvrščeni Barbari Jolič. Če bi mi tehnično zahteven spust šel bolje, bi jo najbrž lahko že tam ujela. Čeprav sem predhodno imela dobri dve minuti zaostanka za njo, sem jo na zadnjem, šestem vzponu dohitela in tudi šla naprej. Misel, da bi mi morda uspelo državno prvenstvo končati na 3.mestu, me je preplavila z adrenalinom. Bolj taktično bi ji bilo slediti in verjetno bi za zadnje metre tako ohranila več moči. Počasi me je začela dohitevati nazaj. Nekaj časa sva tekli skupaj, zadnjih 300 metrov pa je začela pridobivati prednost in tako sem za 6 sekund zaostala in končala na 4.mestu, s časom 3 ure 14 minut. Zelo zelo sem zadovoljna s svojim tekom, počutila sem se odlično, strme vzpone sem zmogla brez težav, kar mi je samo lepa motivacija, da nadaljujem, kakor sem si zasnovala in sem na pravi poti, da se še izboljšam. Za mamico, ki hodi v službo, doma dela v pivovarni in skrbi za dve mali navihanki, vedno brez varstva, razen ko iz Radencev pride moja mami, mislim, da včerajšnja predstava na kratkem trailu ni bila slaba. 🤪 Čestitke prav vsem tekačem, pohodnikom, prostovoljcem in organizatorjem! Imeli smo se čudovito, izpeljali ste krasen dogodek! Res sem neskončno uživala v družbi tekačev, te pozitivne druščine ljudi, ki te zmeraj napolni z energijo.

Ponavadi greva s Tonijem med zadnjimi domov, tudi tokrat ni bilo dosti drugače. Z Ivijem smo dolgo klepetali, in Katka je spet postala lačna. 🤭Šli smo v bližnjo pizzerijo in ker je bila oddaljena samo 400 metrov, smo šli peš. Vsi trije bosih nog 😅 Hvala Ivi za družbo, bilo je super!

REZULTATI: https://www.arrowliveresults.com/SavinjskiK6trail2023

Jesenske počitnice 2022 – SICILIJA

Potovanje na Sicilijo je bila moja ideja za darilo Tonijevi najstarejši hčerki Zari za 18-i rojstni dan. Ker nas je za naš avtodom preveč in ker sem si itak želela, da po dolgem času gremo nekam z letalom, smo po dolgem kolebanju med Tenerifi, Tunizijo, Egiptom … naposled izbrali ta čudovit otok, ki sem ga enkrat že prekolesarila s Simonom. Tokrat smo obiskali tudi tri kraje, ki jih s kolesom nisem .. Etno, notranjost otoka z vasico Corleone ter čudovit San Vito lo Capo. Na potovanju smo bili praktično 11 dni, lahko rečem, da premalo, zmanjkalo je časa za marsikatero plažo, mesto in tudi pretečenih kilometrov je bilo premalo, saj smo imeli precej natrpane dneve. Pozna se tudi to, da so dnevi že zelo kratki, ob šestih popoldan je bila že trda tema. Želela sem jim pa pokazati čimveč! V naprej nismo imeli rezervirano popolnoma nič. Že ob osmih zjutraj smo pristali v Palermu, a se od tam nismo spokali pred 11-o uro zaradi zapletov z rent a carjem. Na letališču imajo namreč precej višje cene, zato je Toni rezerviral preko spleta in imela sva nekaj težav. Ko smo se naposled napokali v Hyundai Bayon, je Zara ugotovila, da je na sedežu, kjer smo tri ure sedeli, pozabila pasno torbico z vsem denarjem. Torbice tam itak več ni bilo! Na srečo so dokumenti ostali pri Toniju, denar pa je dobila od naju, na srečo ga ni bilo pretirano veliko, tako, da se ni bilo treba preveč sekirat. Edino za izgubljen etui za očala, bo treba pa še enkrat v Pariz! 🙂 Začetek slab, konec dober! In točno tako je bilo. No, skoraj (po povpratku v Benetke je Toni namreč izgubil telefonsko številko našega shuttle busa in smo ostali brez prevoza do naše garaže, kjer smo imeli sparkiran avto. Eno uro sem s puncami čakala na letališču, ob enih ponoči, da je Toni prišel po nas s kombijem , hvala Maša za pomoč!!).

Med vožnjo sem preko bookinga rezervirala prvi apartma v prelepem meni že poznanem mestu Cefalu. Hani in Zara sta imele čisto svoj apartma s kuhinjo in kopalnico, zunaj bazen ter kolesa, ki so bila brezplačno na voljo. S Tonijem sva tekla z vozičkom, Zara je peljala Hani s kolesom do centra. Zelo smo uživali! Z Zaro sva zaplavali v morju, Hani že prej v bazenu. Naslednje jutro sem tekla okrog mesta, Zara je šla peš po svoje, sva se pa dobili na glavnem trgu pred čudovito katedralo na kavici. Popoldan smo že bili v Taormini. Moja želja je bila, da jih peljem na otok Vulcano in da se tudi povzpnemo na vulkan, a ker nisem dobila najboljših informacij, kako je z vzponom, naj bi bilo kaznjivo, se potem nismo odločili. V Taormini sem ponovno našla čudovit apartma, Lemon Tree, s čudovitim razgledom na mesto, s čudovitim bazenom ter najbolj čudovitima oskrbnikoma. Prišli smo v času sieste in so bile zaprte trgovine, pa tudi malce težko smo našli apartma. Navigacijo je prevzela Zara, ki se je takrat šele spoznavala z Google mapsom in smo prišli malce slabe volje na cilj. Diega sem prosila, če imajo kaj za jest oz. je kje blizu restavracija. Prinesel nam je paket testenin ter omako in svežo baziliko, toliko da ne umremo od lakote. Zvečer je šel Toni v nabavo, punce pa smo uživale ob razgledu in v bazenu. Dora je zbolela, prvič v življenju, bila slabo razpoložena, zgledalo je, kot da jo boli grlo, kašljala je, veliko je jokala. Zgodaj zjutraj sem si privoščila dvourni tek na Monte Venere, popoldan pa punci peljala po Taormini in ogled antičnega gledališča, ki mi je najbrž zaradi pogleda na morje in Etno veliko bolj posebno mesto, kot sicer največje gledališče na Siciliji, v Sirakuzah (tudi tam je bilo krasno, predvsem, ker smo bili ob sončnem zahodu). Četrti dan potovanja smo najprej peljali Doro k zdravniku, saj je noč bila res težka. Protibolečinska svečka je prijela zgolj za eno uro, večji del noči sem prebedela ob Dorinem joku. Šlo je za virusno vnetje ušeska, prejela je sirup. Po dveh dnevih jemanja sirupa je bilo na srečo čisto vredu. Vmes smo se povzpeli na Etno. Punci z gondolo, jaz peš. Zanimivo je bilo to, da nisem prišla na vrh gondole (višina 2900m) prav veliko za njima. 🙂 Za teh 600 višincev sem potrebovala okrog 45 minut, prišparala pa 30 eur za karto. Žal mi je edino, da si na poti nismo vzeli časa, da bi šli nabirat kostanj. Srečevali smo ogromno ljudi, ki so si nosili polne vreče kostanja iz gozda. Vzpon od višine 2900m do Torre del Philosopho je bil res težaven, en korak naprej, tričetrt koraka nazaj 🙂 Catanio smo preskočili, sigurno škoda, ker bi se lahko srečali s prijateljico Vlasto, ki so vzpon na Etno načrtovali za naslednji dan. Glede napotkov sva se slišali le preko telefona. Apartma sem rezervirala v Sirakuzah sredi mesta. S parkiranjem ni bilo težav, osrečili smo pa tudi Hani, ker je lahko šla v McDonalds na Happy meal. Zjutraj sem šla na tek in v izvidnico, kam jih bom peljala kasneje. Vsi radi bolj dolgo spijo in dokler so vsi pokonci, sem jaz že nazaj iz treninga s svežim kruhom. <3

Da smo malo čuvali Doro, je večkrat Toni ostal z njo v apartmaju, punce smo pa same pohajkovale po mestu. V Sirakuzah smo se skupaj sprehodili po čudoviti Ortigii, kjer sem se v eni od dveh mini plažic naplavala v morju (24 stopinj!), šli na božansko pico, popoldan pa punce same do grškega gledališča, ki je pod Unescovo svetovno dediščino. Južneje od Sirakuz je veliko lepih plaž, a smo vse izpustili ter šli do Agrigenta. Ker se doline templjev zelo dobro spominjam iz kolesarskega popotovanja, sta si to prelepo arheološko najdišče ogledali Zara in Hani sami. Dodatno sem jima vzela avdio guide. Zelo sem bila vesela in ponosna na Zaro, da je tako lepo vodila svojo manjšo sestrico in skrbela zanjo. Na celem potovanju sta vedno imeli skupaj sobico in veliko časa sta preživele skupaj. Prespali smo blizu Scale dei Turchie, čudovite bele skale, kjer smo uživali ob sončnem zahodu in pivu. Vreme smo vseskozi imeli čudovito. Dan smo preživeli v vasici Corleone, mafijsko mesto, od koder je veliko mafijskih donov. Obiskali smo muzej, šli na testenine v lokalno restavracijo ter kmalu popoldan proti Trapaniju. Vasica Corleone mi je bila neznansko všeč, ozke uličice, hribovita pokrajina naokrog in ta misterioznost mafije. Škoda, da nismo ostali dlje! V Trapaniju smo stanovali v mestu, šli na nočni sprehod, zjutraj sem pa tekla na Erice, kjer smo se dobili. Punci sem gor sicer poslala z gondolo, a ravno takrat žal ni delala.

Zadnje tri dni smo preživeli v san Vito Lo Capo, lep apartma z razgledom na morje. Žal se nam je ravno na tej elitni lokaciji, ki je znana tudi kot plezalski raj, skisalo vreme. Dolga peščena plaža, raj za Hani in igranje v pesku, ter za Zaro in sončenje. A žal je postalo vetrovno, morje razburkano. Tekla sem na Monte Monaco, sprehodili smo se čez nacionalni park Zingaro in se sprehajali okrog ene od številnih jam. Kljub slabšemu vremenu, nam ni bilo dolgčas. Zara naju je naučila CAMBIO. Kartali smo dolgo v noč! Toni nam je kuhal kosila. Nekaj sem tekla, vsekakor pa mi je ostalo še kar nekaj neprehojenih stezih za naslednjič! 😉

Mislim, da nam je vsem Sicilija ostala v prelepem spominu. Prehitro je minilo, veselim se pa že naših novih skupnih dogodivščin. Zara je pred kar nekaj prelomnicami v življenju in če v letošnjem šolskem letu uspešno opravi maturo, sem ji obljubila, da gremo na Maldive. 🙂

TRIGLAV TRAIL RUN 2022

Da sem se sedem mesecev po porodu odločila nastopiti na organizirani tekmi, je kriva Špela Čampa, ki me je kot ambasadorko dogodka povabila k sodelovanju. Sprva sem se optimistično prijavila na najdaljšo razdaljo, a po pestrem poletju (večino časa sem bila z avtodomom sama s puncama na morju), mi je bilo kristalno jasno, da je iluzorno pričakovati, da bi uspešno prišla do cilja. Nenazadnje še polno dojim in Dora brez mene še ni bila več kot 2 uri. Najraje bi tekla kakšnih 20 km, a trasa do Vrat in nazaj mi ni bila tako všeč, kot naslednja razdalja – 44 km z 2600 višinskimi metri, kjer se bo šlo v visokogorje. Velikokrat v življenju prej skočim, kot tehtno premislim, tako je bilo tudi tokrat. Start je bil ob štirih zjutraj, kar mi je zelo odgovarjalo, da bo Dora čimmanj časa brez mamice. Toni me je podpiral od vsega začetka, a kaj, ko si je nakopal še delo – stojnico s pivom Stezičar. Ne morem se pretvarjati, da mi ni bilo stresno, da sem znova ostala sama za varstvo in pripravo na tekmo. Tekmovala nisem ves čas korone in še dlje … celo večnost! Imela sem nemalo dilem in česarkoli sem se dotaknila, nekaj ni štimalo. Nezanesljiva čelka, plesen v bidonih, pretečeni roki gelov .. Dora kot zakleto ravno ta dan, ko sem pakirala stvari za tek ter urejala še avtodom, ni spala NIČ! Kmalu bi se mi zmešalo, njej pa tudi od dolgčasa, saj mamica ni bila čisto prisotna in skoncentrirana nanjo.

Pot do Mojstrane je trajala precej dlje zaradi zastojev na cesti, a mi je Dora v avtu lepo spančkala, ko pa se je v Jesenicah zbudila, je zaspala Hani, že ob sedmih zvečer in do jutra se več ni prebudila. Neverjetno! Ta teden je prvič po praktično dveh mesecih redno hodila v vrtec in očitno ji bolj zgodnje vstajanje ni najbolj odgovarjalo. Dori sem zraven speče Hani na posteljo nametala kup igrač, s katerimi se je lepo zamotila. Medtem sem skušala vase spraviti čimveč hidratov, si pripraviti vso opremo za zjutraj ter čimprej zaspati. Slednje nama je z Doro uspelo šele po deseti uri. Spala sem kot polhek in se prebudila par minut pred budilko, ob treh zjutraj, podojila Doro, si izbrizgala še preostanek mleka, pojedla kos kruha, se oblekla in šla v temno noč. Adrenalin je delal svoje, ni mi bilo težko vstat, je pa res, da me je malo stiskala tesnoba, ker grem za okrog osem ur vstran od moje male punčke. Vse bo ok!

Pred startom poklepetam s starimi tekaškimi prijatelji in obujam spomine, dolgo je že tega, ko mi je vse to bila rutina. Tokrat pa nisem bila sigurna, da sploh vem, kaj delam tukaj. 🙂 Treniram veliko premalo, višincev imam v nogah skoraj nič … uf … srčno upam, da bom zmogla do cilja! Od Mojstrane do Vrat tečem z rezervo, čisto na začetku občutim močno zgago, zaradi česa nisem mogla piti sladkih napitkov. V glavi se mi pa odvija, da, če ne bom pila napitkov in pojedla par gelov, tudi energije ne bo za celotno pot. Ponavljam si, da sem prišla uživat, da je za vse poskrbljeno, in da je to mojih par ur svobode, zato se moram že enkrat sprostiti in res uživati. Bolj ali manj mi je uspelo, dan je prinesel čudovite razglede in sem pa tja sem s kom spregovorila par besed, kar mi je bilo super. Na Luknji sem srečala legendo Francija Teraža, ki nas je pospremil do Doliča, a mu pravzaprav noben ni mogel slediti, kljub temu, da je pred kratkim prebolel kovid in letos praznoval 60 let!. 🙂 Čudovita pot, bilo mi je lepo, a nisem čutila nobene svežine, nobene lahkotnosti, sigurno tudi na račun odvečnih poporodnih kilogramov, v nogah ni bilo nobene moči, da bi lahko bolj pospešila. Zdelo se mi je, da se vlečem po polžje, je bilo pa v mojih nogah že okrog 1500 metrov vzpona! Kar nekaj sem jih spustila naprej, a jih na spustu hitro ujela. Hvala bogu sem imela relativno dober občutek pri spustih in tukaj nekaj pridobila. Na Doliču sem zmešala Winforce napitek, kar mi je vsakič vzelo precej čas (sem iz forme:)), za nameček pa se po kakšnih 200 metrih spomnila, da sem na okrepčevalnici pozabila palice. Najraje bi jih kar tam pustila, a sem se vseeno vrnila po njih. Sledila je prelepa pot proti Vodnikovi koči, a prav tekaška ni bila. Kljub temu so kilometri hitro leteli in kot bi mignil sem bila pri koči. Spet veliko časa sem porabila, da sem sploh našla pipco z vodo in si nato zmešala napitek. Prisilila sem se, da sem zaužila gel, saj me je čakal vzpon na Konjsko sedlo, nato pa spust v Krmo. Uživala sem v vsakem koraku, kilometri se mi niso zdeli dolgi, kar naenkrat sem bila na zadnji okrepčevalnici, pri Kovinarski koči. Popodla me je evforija, saj sem vedela, da teh zadnjih par kilometrov bom pa že zborbala, čeprav noge res niso bile več sveže! Orosile so se mi učke ob misli, da me čakata moji dve princeski. In to veliko prej, kot v zastavljenih osmih urah.

6 ur 22 minut neverjetno lepe trase in sem bila v cilju, v objemu svojih srčkov. Cilj ni bil prav nič dramatičen, saj je deževalo in praktično nikogar ni bilo ob ciljnem loku. “Škoda, četrta si, ena je samo kakšno minuto ali dve bla pred tabo!” mi je pričakal Toni. Priznam, ob tej novici me je malo grizlo, zakaj nisem več dala od sebe, ampak že itak sem med potjo sklenila, da sem zadovoljna z rezultatom in presenečena, da sem odtekla tako kot sem. Zdaj pa začet trenirat, predvsem v klanec, da bo drugič šlo bolje. 😉

Hvala za povabilo, hvala za to res lepo izkušnjo in hvala vsem mojim navijačem, ki ste verjeli vame!

Čestitke vsem tekačem, predvsem na najdaljši razdalji, 87 km! Norci! In pohvale organizatorjem, izpeljali ste krasen event v osrčju Julijskih Alp, okrog Triglava! Naslednjo leto se pa spet vidimo. 🙂

Mesec dni morja z mojima puncama

Začelo se je na Krku. Čisto spontano, kot večina stvari v mojem življenju. Preveč skrbi in težav se je nabralo, in ker Toni nima časa in ga ne bo imel še lep čas, sem trikrat globoko vdihnila, spakirala in na krajši vikend oddih peljala moji punci, v kamp Omišalj na Krku. Z avtodomom, ki sem ga prvič sama vozila in prvič sama ravnala z elektriko, vodo, spraznitvijo wc-ja.. – vsem kar pač paše v VanLife:) Zakaj ravno ta kamp, me sprašujejo!? Ker sem slišala da je zelo dober, da ima bazen in ker je dokaj blizu.

Ta uvertura v naše potovanje je bila, sedaj ko gledam nazaj, pravzaprav neverjetna! Hani je spoznala prijatelje iz Slovenije, s katerimi se je družila cel vikend, prvič je bila sama pri animatorju Marku in nasploh prvič je sama tavala naokrog po igralih, brez da sem bila čist vsak moment zraven in bilo ji je super.

Po štirih dneh smo šle domov, Hani si je želela zaključka v vrtcu in plesnih vaj, mi je pa kaj kmalu bilo jasno, da smo se vrnile čisto brezveze, treba je izkoristiti predsezono, ko še na morju ni nobene gneče. Že čez štiri dni smo šle na zabavo Uršule (Drejka team) v Borovnico. Toniju ni uspelo, da bi se nam pridružil. Od tam pa v neznano … slučajno sem se odločila za Istro, kamp Lanterna, ki bi naj bil zelo vredu za otroke. Res je bil nad pričakovanji, Hani pa maskoto Omija oz Omišalja zamenjala za Marota, maskoto Valamar resortov. Pet dni smo bile same, nakar se nam je pridružila prijateljica Anita z dvema podobno starima otrokoma. Bilo je perfektno, neskončno hvaležna sem ji za vso podporo, varstvo Dore in možnost teka! V par dnevih sem pretekla skoraj 50 km. Izmenjevale sve se za varstvo, ena je tekla, druga imela ta čas štiri otroke… ne vem sicer, kaj je bilo težje 🤪 Dnevi so hitro minevali in že smo se v Medveji dobili s Tonijem, ki je peljal na Krk mojo prijateljico Jano z dvema otrokoma in prišel do Medveje, da sem lahko skočila na Učko. Startala sem pred šesto uro zjutraj in čeprav sem sprva bila tečna od pobiranja pajčevine iz obraza in telesa, sem do vrha ravno prišla v tapravi feeling in v čisto spodobnem času. V kamp sem se vrnila, ko so še vsi spali in tudi mleko, ki sem ga zjutraj izčrpala za Doro, je bilo nedotaknjeno. 🤔

Še isti dan smo krenile proti Krku, nam že poznani Malinski. Z Jano in njenima dvema otrokoma, Saro in Oskarjem, smo skupaj preživeli dober teden, vmes skupaj skočili še na Cres in Lošinj. To je bilo res divje, dve nori babnici z štirimi otroci, nardili sva en kup prekrškov, ampak vse se je dobro končalo 🙂 Ogledali smo si Mali Lošinj, veliko poti prekolesarili, pretekli, si ogledali prekrasen Veli Lošinj, se spustili do Mrtvaške, zadnji dan pa do mesta Cres in Lubenic ter Valuna. Prelepi kraji, kamor se nedvomno čimprej vrnemo! Bi ostali že sedaj dlje, če nas ne bi pregnalo par dni slabega vremena.

Po Krku je ponovno sledila ISTRA. Najprej noro lep in pester vikend v Radičih pri Čampatih. Toni je spet uletel za en dan, jaz opravila dva krajša tekaška treninga. Hvala 🙏 Trenutno smo v Zeleni Laguni med Porečem in Vrsarjem. Ujele smo ritem in veter in če me ne bi že počasi v ozadju kljuvale skrbi, obveznosti do zaključka študija… se mi še dolgo ne bi prav nič mudilo domov …. 🙂

HVALA srčici moji zlati, da sta tako potrpežljivi, da skupaj zmoremo vse in se imamo nadvse lepo 🥰 Rada vaju imam do lune in nazaj!! 🥰

Kamp Pušča – Omišalj
Kamp Medveja – UČKA
Malinska
Kamp Čikat – Mali Lošinj
VELI LOŠINJ
Muzej OVAC, Lubenice
Valun, CRES
RADIČIJADA, Istra

Prvi izlet z avtodomom

Z rojstvom Dore, 14.1. smo dobili tudi nov kombi, predelan v avtodom, ki nam bo služil za nova popotovanja. S starim Renault Traficom bi štirje težko shajali. Sedaj je vse lažje. V avtu je postelja, ki je ni treba vsakič znova sestavljati, je stojna višina, imamo velik hladilnik in zamrzovalnik, mizo, wc, tuš, kuhinjo, ogrevanje  … te dni smo ga prvič sprobali in smo vsi navdušeni. Čeprav je še vedno malo na tesno, smo zelo dobro shajali.
Edini minus je, ker sem zaradi nakupa avtodoma ostala brez osebnega avtomobila, ampak ta problem bom reševala po končani porodniški, ko bo treba nazaj v službo. 🙂
Ker je bila zelo ugodna vremenska prognoza, smo krenili na pot v Istro. Prvi postanek je bil v Bujah, v novem kampu San Servolo, priznam, predvsem zaradi ogrevanega bazena (36°C), kar je za Hani, kot tudi za naju bilo več kot odlično. O kampu imam samo najboljše mnenje, le cena je kar visoka, 63 €/noč za parcelo ob bazenu. Razgled na Buje, kjer imam lepe spomine na 100 milj Istre in zmago na najdaljši razdalji leta 2019. Radi potujemo spomladi in jeseni, ko ni gneče in res, v kampu nas je bilo za preštet na prste ene roke. Dora je prvo noč spala malo slabše, je pa zato nadaljni dve noči odlično in se zbujala le po maksimalno dvakrat na noč. Ponavadi v prvem kosu spi 7 ur skupaj, kar mi je vrhunsko! Spočita in zadovoljna mamica, zadovoljen otrok! 😉
Naslednji dan smo šli v Pulo na ogled ene jadrnice, popoldan pa se “zasidrali” v kampu Centinera v Banjolah. Bili smo skoraj edini gostje.
Zjutraj sem šla na krajši tek iz Banjol proti Kamenjaku, dobili smo se v Dino parku, spet nekaj za Hani. 🙂 Našla sem prazen voziček in Dorino jopico v dinozavrovih ustih ter Tonijem sms: “Pridi, nekaj strašnega se je zgodilo!”
Nisem nasedla, da je dinozaver pojedel Doro, me je pa prestrašila kača, ki je švignila mimo mojih nog v iskanju dinozavrovih stopinj na koncu poti. Preživeli smo lep dan na Kamenjaku, Hani je uživala na igralih v Safari baru, z očijem lovila ribe ter nabirala solni cvet.
Zvečer smo se zapeljali proti Istrskim toplicam in prespali kar pred vhodom. Zjutraj sem šla na krajši tek, nato še Toni, vsi skupaj pa se kopat v toplice. Ponovno smo bili praktično sami, a kar razočarani nad stanjem toplic, potrebnih konkretne prenove. Malo smo se naplavali in kmalu zapustili Istro, v želji, da se kmalu spet vrnemo.
Dora je z odliko prestala svoje prvo mini popotovanje. ❤


Slovenska turnokolesarska pot (STKP) 2020

prvi žig na Ljubljanskem gradu

Za Slovensko turnokolesarsko pot (STKP) sem prvič slišala na potopisnem predavanju Pie Peršič in Andreja Martinčiča, ki sta jo poleti l. 2016 prva prevozila v kosu. Par dni pred njima jo je sicer prvi sploh končal Marko Vidmar, žige je zbiral daljše obdobje. Gre za 1800 km dolgo pot okrog Slovenije z 50.000 višinskimi metri. Razdeljena je na 41.enodnevnih etap in zato primerna za širok krog kolesarjev, saj tehnično ni posebej zahtevna, mestoma sicer je naporna in je treba kolo potiskati. Pot je speljana po neprometnih stranskih poteh, makedamskih poteh, gozdnih vlakah in stezah, nekaj tudi po asfaltni cesti. Vodi mimo 52 planinskih koč, več večjih krajev in turističnih središč. Žigi se zbirajo v posebni knjižici oz. dnevniku (stane 3,5 eur pri Planinski Zvezi Slovenije), podoben kot jo ima Slovenska planinska pot, le da so žigi drugačni, prav tako kontrolne točke, na STKP jih je potrebno zbrati 112. Najvišje točke so Poštarski dom na Vršiču (1688m), Dom na Uršlji gori (1680m), Dom na Peci (1665m), Porezen (1585m), najnižje pa Piran in Sečoveljske soline (1m). Od junija 2016 je pot uradno odprta, delno markirana s posebno markacijo, meni osebno zelo lepo, moder krog z belo črto počez (ki predstavlja gonilko). Do sedaj je bilo po poročanju PZS prodanih več kot 3300 Dnevnikov STKP, 23 kolesarjev pa jo je prevozilo v celoti. Takrat si nisem predstavlja, da jo bom tudi sama kdaj prevozila v kosu. Gre za kolesarjenje z gorskim kolesom. Sama gorskega kolesa nimam, niti se nikoli nisem z njim vozila.

Dopust, s kombijem v Grčijo, nam je zaradi koronavirusa propadel že za prvomajske praznike, pravtako za moj jesenski glavni dopust. Sprva sem za september ponovno planirala 350 km dolgo tekmo Tor des Geants, ker sem lansko leto po 280 km odstopila, po hribih okrog doline Aoste, a so tudi to odpovedali. Ko mi je Toni rekel, da sploh nikamor ne bi šel na dopust, saj že tako ali tako ne dohaja svojega dela, nisem bila niti preveč razočarana. Pričakovala sem, da se bo to zgodilo, a moja želja po nekem lepem doživetju po izjemno napornem delovnem poletju je bila goreča. “Ni mi problem, da delam, vozim Hani v vrtec in sem popoldne z njo, samo če tebi ni problem, da greš sama!” Iskreno, sprva nisem bila prepričana kako bom shajala sama … še nikoli nisem za več dni potovala sama, na noben način.

Ivo, ki me je z ženo Tejo z avtodomom spremljal že na Slovenski planinski poti (SPP), mi je v mesecu avgustu slučajno posodil gorsko kolo. Sprva sem nameravala še enkrat prehoditi SPP sama, samooskrbno, brez spremstva. Nato sem se pa v eni nočni spomnila na STKP, začela brskati po spletu in misel na kolesarjenje mi več ni dala miru …  Pred leti sem vsako poletje preživljala glavni dopust na kolesu in to sem pravzaprav zelo pogrešala. Prvo sem seveda povprašala Ivoja, kaj si misli o tem, saj je pot dolga 1800 km in mu ne bi rada uničila kolesa in ko mi je potrdil, da lahko grem z njegovim kolesom, sem si prvotna dva tedna dopusta podaljšala za še en dodaten teden. Povpraševala sem Pio glede poti in ko mi je po pošti poslala knjižico STKP, sem že vedela, da kljub dvomom, strahovom, negotovostjo .. mi ta pot ne uide. 🙂 Toni me je takoj podprl, zdela se mu je boljša ideja kot če grem ponovno hodit po Slovenski planinski poti, ostalim si pa nisem upala rečt v kaj se podajam. Mami sprva nisem rekla, da je pot tako dolga in da me tri tedne ne bo, to je izvedela kasneje.

Zadnji teden pred odhodom je spet bil divji v službi, dva dežurstva, še dodatna celodnevna, in v petek zjutraj sem “kapitulirala”, popoldne direktno po službi pa me je čakal odhod v neznano. Ampak res v neznano… vse mi je bilo tuje, z začetkom samo kolo, ki ga sploh nisem bila vajena (z njim sem se peljala dvakrat po eno uro). Že za prvi dan nisem vedela kje bom spala, niti kako hitro bom sploh napredovala s kolesom, kako se bom znašla z orientacijo. Priznam, da me je precej skrbelo, ampak v službi je bilo toliko dela, da niti za sekundo nisem uspela pomislila na samo pot in kaj me čaka prihodnje tedne. Predhodno sem si sprintala vse opise poti, si zapisala telefonske številke vseh koč, ki jih bom obiskala, da se predhodno pozanimam o prenočiščih, Toni pa mi je na telefon (aplikacija ORUX maps) naložil gpx celotne poti okrog Slovenije.

Takoj, ko sem stopila iz UKCja, sem zadihala s polnimi pljuči in naenkrat me več ni bilo ničesar strah. Zaupala sem sebi in nekako vedela, da bo vse vredu. V isti sekundi mi zazvoni telefon, Ajda Radinja. Začudena sem, zakaj me kliče. Ponudila se je, da prespim pri njej v Škofji Loki (pri temu je posredoval seveda Toni). In tako se mi je za prvi dan rešil največji problem.. prenočišče. Na kolesu sem se takoj počutila fantastično. Uživala sem v vožnji skozi Ljubljano, čez Klobuk, proti Sv. Jakobu, Govejku in Škofji Loki. Prvo markacijo sem srečala na obrobju Ljubljane v Bokalcih, proti Klobuku. Ajda mi je prišla nasproti proti Osolniku in skupaj sva se zapeljali do nje… čisto mimo njenega bloka gre pot. Noro! Zelo lepo je poskrbela zame, me hidrirala s Stezičarjem, skuhala večerjo in mi že zjutraj pred šesto uro spekla jajčka ter pripravila zajtrk!! Res čudovit začetek kolesarskega potovanja, hvala ti Ajda! Prvi dan sem se bolj kot ne spoznavala na kolesu in se skušala navaditi na navigacijo, brez tega ne bi prišla nikamor!! 🙂 Hvala Toniju, da mi je zadnji dan pred odhodom kupil super praktično torbico za na balanco, kamor sem spravila telefon v ovitek in pred seboj imela odprto sled poti.

Prvi teden sem zares neizmerno uživala, niti nisem nikamor hitela. Že drug dan je bil zanimiv, saj me je Toni zvečer ob šestih (po prevoženih 92,5km) prišel iskat k Bohinjskemu jezeru in peljala sva se v Ljubljano k prijatelju Borutu Rojcu na petdesetletnico, ob petih zjutraj pa me peljal nazaj k jezeru, kjer sem nadaljevala pot proti Uskovnici. Spala sem zelo slabo in malo, saj je v kombiju bilo ene 15 komarjev, Hani se je pol noči praskala in neprestano premetavala, tiščali smo se kot sardelice. Tretji dan poti sem startala zelo slabo, neprespana, pa še koleno me je začelo boleti pri vožnji navkreber. Glede na to, da nisem vajena kolesarjenja, sem drugi dan definitivno pretiravala. Kolo je bilo itak pretežko, vsa oprema za spanje v šotoru, torbe so dobesedno pokale po šivih. Koleno me je bolelo tako zelo, da sploh nisem mogla kolesariti in že sem imela telefon v rokah, da pokličem Tonija, naj me pride iskat, saj ne morem nadaljevati. V Studorju pri Bohinju sem povprašala eno gospo, ki je zgodaj zjutraj hodila v pižami okrog hiše glede poti naprej in jo še prosila, če ima morda kak elastični povoj. Nekako sem si povila pod kolenom in se delala, da mi je malenkost boljše. Dan je bil prelep, etapa pred menoj prekrasna, čez Pokljuko, zato sem se odločila, da se nekako prebijem vsaj do Mojstrane oz. Jesenic in če res ne bo šlo, grem na vlak in domov, ali pa pokličem Tonija, da me pride iskat. Vzpone sem začela hoditi ob kolesu in opazila, da med hojo ne čutim popolnoma nobene bolečine. Tako sem izmenjevala kolesarjenje in hojo in popoldne res prilezla do Mojstrane, kjer sva se super uskladila s Perojem za skupno kosilo. Spremljal je Dušana Mencina na SPPju. Dušan se je ta dan prebijal v precej slabem vremenu čez Triglav, Razor in Prisojnik. Moj namen je bil iti do Mihovega doma, kjer bi prenočila, a glede na to, da bosta Pero in Dušan prenočila v koči na Vršiču, sem se odločila, da še zborbam teh par višincev tisti dan in bomo skupaj na Vršiču. To etapo mi je spet naneslo skoraj 90 km. Kolo sem na Vršič pretežno potiskala, sram me je bilo pred mimoidočimi avtomobili, ker sem hodila ob kolesu, a koleno mi ni dalo, da strmejše klance prevozim. Ob enih ponoči sem se zbudila in ugotovila, da sta kolega varno prispela do Erjavčeve koče in še ne spita, tako da smo se do štirih zjutraj pogovarjali. Pero je rešil moj prvi tehnični problem na poti … dal mi je svoj polnilec za telefon, saj moj kar naenkrat ni več polnil, navigacija mi je bila pa prva in praktično najpomembnejša obvezna oprema. Zjutraj smo skupaj zajtrkovali in šele po deveti uri sem se odpravila na hladen spust v Trento. Ultralahka oblačila Raidlight so mi prav prišla tudi na kolesu in prav nič me ni zeblo. Sledila je fantastična etapa proti Lepeni, ob Soči v Drežnico, nekje na poti mi je nasproti pritekel Andraž. Dan sva skupaj zaključila na Planini Kuhinja oz. Zaslapu – prijatelj Andraž, ki me je velik del spremljal na SPP-ju, me je gostil na “njihovi” planini. Vzpon na Pl. Kuhinja si bom vsekakor zapomnila … tiščanje pretežkega kolesa po prestrmi pešpoti … najbrž edinič, da sem preklela pot, da to pa res ni pot za kolo, skoraj so mi odpadle tudi roke, ne samo noge. 🙂 Ponovno večer, ko smo debatirali dolgo v noč in naslednji dan sem res težko vstala ter precej čez deveto zjutraj po obilnem zajtrku zaštartala dan. Z Vilijem sva še očistila in naoljila ketno, dal mi je pa tudi pribor za šivanje, da sem zakrpala svoje luknje na torbah. Malo me je še pospremil Andraž, po kakšni urci pa sva odšla vsak na svojo pot, jaz proti prelepi Javorci, on krožno tekaško pot nazaj do Planine Zaslap.

V Mostu na Soči sem kupila Voltaren v lekarni in redno mazala koleno, z dnevi je bila bolečina pravzaprav vsak dan manjša. Občasno sem zvečer imela malo razdraženo kožo na ritnicah, ampak sem redno mazala s cinkovo kremo in do jutra je bilo čisto vredu. Popoldne tega dne sem doživela prvo in zadnjo in edino malo neprijetno izkušnjo, na Črvovem vrhu, kjer se mi je zdelo, da sem v največji “vukojebini”, kjer daleč naokrog ni žive duše. V belem avtu naenkrat ob meni pripelje starejši možak, se ustavi sredi klanca tik ob meni in začne telefonirat. Še parkrat se pelje mimo mene, se vsake toliko ustavi, prižge cigaret, me gleda in čaka ne vem kaj. Takoj ko je prvič ustavil, sem klicala Tonija (na srečo je bil signal), ga dala na zvočnik in skoraj eno uro sva bila na vezi, bilo me je strah, povedala sem mu njegovo registrsko številko avtomobila za vsak slučaj, če se kaj zgodi. Vmes sem panično iskala pravo pot do vrha, ker sem se odpeljala preveč naokrog in ko sem končno odtisnila žig, sem samo pičila v dolino in naprej in se nenehno ozirala nazaj. Mogoče me je zaman panika, a takrat mi je bilo precej neprijetno.

To noč sta me v Cerknem gostila Stanka, mama od Nine Frelih ter njen Igor. V Cerkno sem prispela že pred šesto uro zvečer, prevozila pa ta dan 67km. Nisem uspela priti do Idrije k Nini, čeprav sem imela željo. A od situacije na Črvovem vrhu nisem bila več mirna, nisem si želela voziti po temi. To je bila dobra odločitev, ena boljših, saj se je pot do Idrije naslednji dan precej vlekla in v Idrijo nikakor ne bi uspela priti pred 22-o uro. Ne morem opisati kako lepo sta poskrbela zame in kako fajn smo se imeli. Prvo sem se stuširala, oprala v pralnem stroju vse cunje, ter se oblekla v Stankino pižamo. Ponovno sem pila Stezičarja in se počutila skoraj kot doma. 🙂 Za večerjo so bili božanski žlikrofi in tudi naslednji dan v Idriji sem si privoščila žlikrofe. Stanka si je zgodaj zjutraj navila budilko in mi pripravila zajtrk. Ta dan mi je bila kar dolgočasna etapa … ponovno sama na poti, nobenih pohodnikov, sem in tja kak avtomobil, občasno sem spet pomišljevala na situacijo pod Črvovim vrhom.  Iz Cerknega sem kolesarila na Mrzlik, v Idrijo, na Hleviško planino in ob Idrijci proti Golakom, ter zaključila v Ajdovščini. Pot ni bila markirana cel dan, kakšnih 60km, markacije so se začele par km pred Iztokovo kočo na Golakih. Prespala sem v MC Hiša mladih, po prevoženih stotih kilometrih, kjer je bil kontrolni žig. Prvič sem bila sama zvečer in pravzaprav sem neznansko uživala v samoti. Šla sem na pico in pivo, nato pa hitro počivat. Prehitro se je vse dogajalo čez dan, dolgi pogovori in druženje vsak zvečer, jaz pa že konkretno utrujena in čeprav so vsa srečanja bila absolutno prijetna in prelepa, sem si zelo želela malo samote in miru … mogoče se to zdi čudno, glede na to, da sem cel dan kolesarila čisto sama. 🙂

Dnevi so bili neverjetno lepi, do 30°C in takšna je bila napoved za cel teden naprej … morala sem izkoristiti vreme, zato sem pretežno od zgodnjega jutra do večera oz. noči bila na kolesu. Kar naenkrat sem nekam hitela, in ko sem prvič prevozila 100 km v dnevu, sem očitno mislila, da moram toliko vsak dan. 🙂 V mislih sem se poigravala z idejo, da nič hudega, če kakšen dan prej zaključim in bomo šli še s Tonijem in Hani skupaj za kak dan kam. Čez dan sem šla na kosilo, na kakšno coca colo ali pivo, sicer pa večji del dneva preživela na kolesu. Iz Ajdovščine sem startala evforična, spremljale so me markacije, ki pa sem jih hitro izgubila in totalno zabluzila med vinogradi. Sem se pa vsaj grozdja najedla. 🙂 Šele zadnji dan poti sem dojela kako po nepotrebnem sem si zakomplicirala navigacijo – imela sem naložen track celotne poti, namesto, da bi si vsako etapo naložila posebej, kajti ta sled je bolj natančna in pelje točno po poteh. Moj track je pa risal ravne črte in v naravi sem se večkrat morala odločati katero pot izbrati, saj tista ravna črta ni vedno nazorno kazala na pravo pot. Po Krasu sem se kar nekaj lovila, pot mi je bila tehnično težka, prvič mi je track občasno kazal malo drugačno pot kot markacije in sem bila skoz v nekih dilemah. Pozno popoldan sem si naročila testenine v Lipici, poklicala v hostel v Ocizli ter si rezervirala sobo. Pred menoj je sicer bil še vzpon na Kokoš, ter spust v Kozino. Marko Vidmar mi je svetoval, da se spustim po glavni cesti, zaradi drugega tira je čez Mihele menda neprehodna pot. Sprva sem želela prespati na Kokoši v šotoru, a sem slišala, da je okrog veliko beguncev. In prav smešno, na spustu so trije tekli pred menoj čez cesto, kot tri srnice. 🙂 Šotor in vso odveč opremo (za eno veliko vrečo za smeti, kar je bilo sigurnih 6 kg) sem pustila v hostlu, dovolj sem imela prevažanja stvari, ki jih sploh ne potrebujem.

Ob osmih zjutraj 11.9. (osmi dan na poti) sva se dobila na Socerbu s Stanislavom Valjavcem, ki ga pred tem sicer nisem poznala. Prevozil je STKP po etapah in dobro pozna pot. 75km je prevozil z menoj in to je bil čas, ko sem resnično izklopila um, in samo poganjala pedala ter uživala ob lepih razgledih na morje. Hvala bogu vsaj en dan ne rabim vsaki dve minuti gledat na telefon in spremljat cest. Pridružil se nama je tudi Marko Vidmar, ki je kot prvi na PZS poslal dnevnik vseh zbranih žigov STKP. Pretežno smo vozili ob obali. Veliko asfalta, lepega makedama, dokaj hitre vožnje in zame brezskrbnosti. Vmes sladoled v Cacao, skok v toplo morje, odlično kosilo v Merezigah (rižota z morskimi sadeži) ob Vinski fontani s prelepim razgledom. Čudovito! Ker še nisem imela prenočišča, sem do konca izkoristila dan in namesto v Hrastovlje, prikolesarila pod Slavnik, v Podgorje, ob pol osmih zvečer po stotih kilometrih in prespala v bližini. Zgodaj zjutraj sem šla na Slavnik, to je bil dan Prekolesarimo Slovenskoturnokolesarsko Pot v enem dnevu, a nisem srečala nobenih kolesarjev, ki bi delali ta projekt. Opoldne sem že bila v Ilirski Bistrici in se povzpela na Veliko Milanjo … končno sem klance pretežno prevozila, koleno me je bolelo samo še obšasno, bolj konec dneva po dolgotrajni vožnji, prtljaga je bila pa bistveno zmanjšana. Prvič sem vozila s čelko, ujela me je noč, a morala sem priti do Hrib – Loškega Potoka, kjer sem imela rezervirano sobo v hotelčku OSKAR. Za prenočišča sem koristila turistične voucherje. Spala sem kot ubita. Zjutraj je bilo še malo hladno, čez dan idilično, skoz za kratke rokave, boljšega vremena si ne bi mogla želeti! Čakala me je zelo dolga vožnja čez Kočevski predel, a sedaj ko gledam za nazaj, mi je ta vožnja bila prekrasna, le nenehno sem bila v nekakšnem krču zaradi strahu pred medvedi. Ta strah mi je vcepil Toni, on se po mojem nikoli ne bi tukaj vozil sam. 🙂 Neskončni makedami, nenehno spremljanje markacij, a šlo je hitro… Kamni grič, Travna gora, Jelenov studenec, Rajhenav, … same lepe koče in meni popolnoma neznani konci, po Poti medvedovih stopinj. 🙂 Po situaciji na Črvovem vrhu so mi dostavili solzilec, tako da sem se z njim v žepu majčke počutila precej bolj varno. Neverjetno, a zvečer sem ponovno v temi, s čelko na glavi pripeljala še dolg spust iz Mirne gore v Črnomelj, kjer sem prav tako imela rezervirano sobico. Prevozila sem 115km. Višincev je pa vsak dan bilo krepko čez 2000. Popoldne me je s kombijem pričakal Ivo in me na spustu pospremil tako, da je vozil za menoj in mi dodatno osvetljeval pot. Čeprav je bila tema, sem se počutila varno. Nekako neprijetno mi je voziti ponoči po neznanem terenu, sploh ko se izogibaš glavnim cestam, čim je mogoče. 😉

Zjutraj sem po 45ih minutah vožnje že bila pri naslednjem žigu, v Kampu Podzemelj in se namočila v Kolpi. Ta dan sem bila nekako na polovici svoje poti… dolg vzpon na Trdinov vrh, čez Gorjance proti Brežicam, kjer me je pričakala Pia Peršič. Zveni malo, a vmes se je ponovno zvrtelo dobrih 100 km. Ta dan sem se malo zakalkulirala, mislila sem, da bom vozila veliko manj časa, da bo pot precej krajša in lažja in se popoldne vrgla še v reko Krko ali se namočila v Klunovih toplicah blizu Krške vasi, a je žal zmanjkalo časa za eno in drugo. Že v temi sem prispela do Mladinskega centra v Brežicah. Spile sva pivo in Pia je naložila kolo v avto ter me peljala k njej v Krško. Pogostila me je kot kraljico! Njena mama je pripravila božanska nadevana jajca z bakalarjem za predjed in skuhala zelo okusen curry z zelenjavo in mesom. Na terasi je zakurila ogenjček, dolgo sva klepetali, dokler nisem jaz že blizu polnoči omagala. Zjutraj mi je naoljila ketno na kolesu in me odpeljala nazaj v Brežice, kjer sem prejšnji dan zaključila. Sledila sta dva kolesarsko dolga in ne prav zanimiva dneva… klanci gor in dol in gor in dol ob vinogradih in zidancah. Velikokrat sem se zapeljala mimo dvorišča kake hiše, kjer običajno ni bilo videti druge žive duše kot spuščenega psa in kar nekaj me jih je nalajalo. Mislila sem na to, da čez Kočevje sploh ni bilo nobene nevarnosti, tukaj je večja… in dvakrat sem skoraj uporabila solzilec. 🙂 Bojim se jih in ne maram spuščenih psov.

Ta dan sem prespala v Šentjurju, kamor sta prišla Toni in Hani in na spustu do cilja iz Resevne naenkrat zaslišim znan zvok praskanja ob disk, ko so znucane zavorne ploščice. Ojoj. Nimam rezervnih, kaj pa sedaj!? Prvič na poti se mi ulijejo solze. Žalostna sem bila, ker Toni večno zamuja in želela sem si čimveč časa preživeti s Hani, tako ju bom pa še dobro uro čakala, pa tudi zavor očitno v Šentjurju ne bom mogla popravit. Slučajno me pokliče Ivo, ker mi je mislil predlagat, da prespim pri Aco Pepevniku ta dan, ki je iz Šentjurja, a jaz mu povem, da prenočišče imam, nimam pa zavornih ploščic. 🙂 V desetih minutah je bil Aco pri meni, naložil kolo v kombi in odpeljala sva se proti Celju. Še dobro da sem ta dan zaključila kolesarjenje že zelo zgodaj, kmalu po peti uri popoldne in je ostalo še nekaj časa do zaprtja trgovin. Pri prvem serviserju me poučijo, da ima “moje” kolo zavorne ploščice Magura, ki jih že nekaj let praktično ne uporabljajo in da le-teh ne bom nikjer kar tako dobila. Hitiva v drugo prodajalno s kolesi, kjer potrdi prej povedano in da jih nimajo na zalogi. Aco se spomni na še eno, tretjo in tudi zadnjo trgovino s kolesi. Pozdravita naju zelo prijazna fanta, pogledata kolo, se skoz smejita in po brskanju po škatli naposled le najdeta ene same ploščice. Jupiiii. Neverjetno se mi zdi, kako črnogledo mi je bilo vse, ko sem prišla v Šentjur, potem se je pa vse rešilo …. Hvala, hvala, hvala Acotu, da je rešil takrat mojo veliko težavo!! Po prihodu v Šentjur, sta me že čakala Toni in Hani. Po večerjici smo zaspali kot ubiti. Zjutraj pa zgodaj na pot, saj je Toni moral peljat Hani v vrtec. Težko mi je bilo ob slovesu in pogled na Hanikine kodrčke ter zaspane učke mi je še dolgo bil pred očmi … Dan za dnem sem delala po sto in tudi do 120 kilometrov, razen prvih dni čez Gorenjsko. Tudi naslednji dan je bil preeedolg … običajno sem konec etape določila glede na to, kje bom prespala. In včasih je potem naneslo malo preveč kilometrov. Ta dan sem kolesarila čez Planinsko postojanko na Sv.Uršuli, Klokočovnik, Ljubično goro do Boča in Donačko goro, kjer sva se slučajno srečali s Heleno Friz in prijetno poklepetali. Šele krepko po osmi uri zvečer sem se ustavila v Juršincih, kjer sem prespala pri Srečkotu in Marjeti Gomilščak. Tako sem bila psihično zblojena od celotnega dneva, da si prvič nisem pogledala katere žige morem poštemplat naprej … v glavi sem imela samo Gorišnico (žig pri Dominkovi domačiji) in da čimprej pridem do Juršinec. Nisem si prebrala opisa etape za naprej in tako sem dirkala mimo Polenška in Puhovega muzeja, kajti ponovno me je lovila tema, brez da bi na obeh točkah odtisnila žig. Na srečo smo po večerji gledali knjižico in sem brala opis za naprej in ugotovila, da sem vozila mimo dveh žigov, ki ju nisem odtisnila. Srečko se je zjutraj z avtomobilom zapeljal poštemplat, da nisem rabila kolesarit nazaj po žiga … bilo je zelo blizu njiju in dva žiga na zelo kratki razdalji. Marjeta je pripravila res okusno in obilno večerjo, Srečko pa poskrbel za dobro hidracijo. 🙂 Hvala vama za takšno gostoljubje! Spala sem kot ubita in noč je bila definitivno spet prekratka. Zjutraj lepa hitra vožnja proti Sv.Trojici in Mariboru … pretežno asfalt, kar mi je še kako pasalo. Ob 13ih sva bili dogovorjeni z mamo na kosilu pri Stari trti v Mariboru, kjer je kontrolni žig. Za popoldan je bil napovedan možen dež (Toni mi je vsak dan sproti natančno poročal glede vremenske prognoze). Res je padlo par kapljic in celo malo zagrmelo, medtem ko sva z mamo jedli pico. Dve uri pavze mi je dobro delo in polna moči sem se povzpela na Pohorje, do Ruške koče na Arehu, kjer sem prenočila. Dež me ni ujel, spet sem imela neznansko srečo. Zgodaj sem se odpravila na lepo vožnjo čez Pohorje, čeprav sem na eni točki imela spet težave z navigacijo … čisto nepotrebno, ko bi vsaj imela boljši track, pa se mi ni ljubilo s tem ukvarjat, raje sem imela težave. 🙂 Zamislila sem si, da bom prispela do Dravograda, a me je že na Košenjaku ujela noč, koča je bila itak zaprta in  tukaj sem ostala prvič tudi brez žiga. Primorana sem bila se v temi spustiti še v Dravograd, kjer sem sproti rezervirala prenočišče. Na črpalki sem kupila nov polnilec, saj sem dosedanjega zlomila in ponovno ostala brez kabla za polnjenje telefona. Zvečer procedura kot vsak dan …. čimveč pojest, nekaj popit, oprat in posušit kolesarske cunje, napolnit uro, telefon in power bank, s cinkovo kremo preventivno namazat rit ter se čimboljše spočit in naspat. Tudi ta večer ni bilo odstopanja. 🙂

Že sem bila na Koroškem delu in se zamislila, koliko narečij se je že zamenjalo na poti … neverjetno!! Pred menoj je bila lepa tura, tudi zahtevna, a nekako je bil moj dan … iz Dravograda na Poštarski dom in Uršljo Goro, Naravske ledine in v Mežico …. zaključila sem v Črni, nisem šla čez rudnik, ker sem čez rudnik tekla lansko leto na K24 in se nisem uspela dogovoriti za vodeno turo, saj moreta biti vsaj dve osebi. Peljala sem se po glavni cesti do Črne in že krepko pred šesto uro zvečer, končno en dan bolj na easy, končala kolesarski dan. Res dobro sem se spočila.

Zjutraj 20.9. (17.-i dan) sem kolesarila do Pikovega in Doma na Peci, dan je bil prelep. Iz Pece sem se spustila do Kumra, se najedla odlične juhice in narezka ter malo poklepetala z oskrbnikom tega dela poti in ga pohvalila, da je dobro markirano. Pod Olševo me je pot vodila skozi Solčavsko panoramsko pot, prvič bila v Matkovem kotu in se čez Matkov kot spustila v sosednjo dolino .. Logarsko dolino. Na srečo sem našla žig v Domu planincev, in mi ni bilo treba do konca doline. 🙂 Še hitra vožnja po glavni cesti do Luč, kjer mi je Toni rezerviral sobico …guesthouse S. Res prelepa sobica, zraven kolesarnica, kjer sem varno spravila kolo, čez cesto trgovina in restavracija, kjer sem gledala podelitev Tour de France in večerjala. Spala sem kot angelček … tako kot praktično vsako noč. Med večerjo sem prvič izpisovala dnevne kilometre in višince iz ure in bila evforična, da imam še “samo” 226km do cilja. Naslednji dan pa veliko manjša evforija, saj sem bila povožena, najbolj na celotni turi in vzpon na Menino planino mi je bil ena sama muka. Okrog Arničevega vrha sem zgrešila pravo pot in naredila kar nekaj dodatneg vzpona, to me je spravilo v slabo voljo, poleg tega se mi je med zobnike zapela najljuša Raidlight vetrovka in se mi čisto razcefrala. Presenetilo me je, da je bila koča na Menini planini odprta, pojedla sem šmorn in popila coca colo. Iz Menine planine super spust do Trojan, vmes seveda tudi precej navkreber, brez tega ne gre. 🙂 Iz Trojan na Čemšeniško planino sem ponovno imela težave z določeno potjo, ki enostavno nisem vedela, ali je prava ali ne in totalno “padla ven”. V gozu sem naglas kričala, če je lahko prosim kje kdo, da ga kaj vprašam, da mi pove jebemti ali sem na pravi poti. Toni res zna ujeti trenutek in ravno takrat me je klical, jaz mu pa tulila v telefon, da ne vem, ali sem jaz zmešana, ali ta telefon, kak jebemti v naravi ni tiste poti, ki je kao prava? Do tega seveda ne bi prišlo, če bi si znala naložiti in uporabiti pravi track. Utrujenost celega dneva je naredila svoje … nisem več mogla uporabljat možganov. Na Oruxu nisem razbrala, kje je sploh koča in ko sem naposled prišla do nje, je na njej pisalo Čoparjeva koča, moj žig je bil Dom Franca Goloba na Čemšeniški planini. Nekako se mi je zdelo, da se mi meša. Morala sem se pozanimati, da gre pravzaprav za tapravo kočo. Naprej sem dobro napredovala.. v Knezdolu smo se dobili s Tonijem in Hani, spet sem zmagala in že naročila pivo, preden sta prišla. 😉 Na večerji se nam je pridružil Pero, ki je z motorjem šel po Trojanske krofe in nas za hipec obiskal.

Toni me je spet zgodaj spodil s postelje, saj je Hani peljal v vrtec. Pred menoj je bil zadnji dolg kolesarski dan. Poigravala sem se z idejo, da ta dan naredim kar celo etapo, ampak bi naneslo vsaj 130 km, za kar pa ni bilo nobene potrebe. Že itak mi je sama pot čisto prehitro minila. Prevozila sem Trboveljske kuclje, Mrzlico, Kal, Gore in se spustila v Zidani most, kjer sem se naenkrat ponovno srečala s problemom škripanja zavor!! Tokrat obeh, sprednjih in zadnjih, jaz imam pa samo ene rezervne ploščice, plus tega, da jih ne znam zamenjat. Par ljudi na poti sem povprašala če bi kdo slučajno vedel zamenjati in se povzpela na Kum brez rešitve. Vedela sem, da jih bom najkasneje na Kumu morala zamenjati, magari se lotiti sama, ker potem me čaka spet dolg spust, bremze pa mi ne delajo več dobro, sprednje sploh ne. Ko pridem na vrh, k koči, ki je na srečo odprta, povprašam fanta odzunaj, ki slučajno dela tudi v koči, če mi lahko pomaga pri menjavi zavornih ploščic. “Nisem še to počel, ampak lahko poguglam in bova probala…” Medtem, ko sem pojedla ričet, spila Coca Colo, se je res podučil in mi pomagal rešiti težavo in jo tudi zelo uspešno in hitro rešil. 🙂 Wau … kaj imam lahko še večjo srečo? Tako sem brez problema peljala naprej, po razgibani cesti do Podkuma in Bogenšperka. Odločila sem se nadaljevati do Janč, čeprav je bila ura že pet popoldne in pričelo je deževati. Prvič na turi me je ujel dežek, ampak rahel, nič posebnega, vedela sem, da me malo naprej od Janč čakata Toni in Hani. Na Janče sem prišla ob 19:20 in se v temi peljala do Trebeljevega, kjer sem zaključila dan. Pot okrog Janč je res lepa za kolesarjenje, poleg tega je zadnjih okrog 150 kilometrov odlično markiranih. Lepo se je voziti po poti, ki je markirana in te skoz z lepo markacijo opominja na kakšni poti pravzaprav si. Zunaj na kuhalniku smo skuhali testenine, umila sem se s par plastenkami tople vode in skupaj smo zaspali v kombiju.

Ker sem bila tako blizu cilja, Hani nisva peljala v vrtec, ampak sta me kar direktno šla čakat v Ljubljano na Ljubljanski grad. Slabe tri urce kolesarjenja (brez zajtrka in sem bila že konkretno lačna) pa sem bila na cilju. Medtem sta mi šla na Janče po žig, ker ga prejšnji večer nisem dobila, ob torkih je namreč koča zaprta, ter v trgovino po zajtrk.

Zadnji kilometri so bili zelo lepi .. po Golovcu, kjer običajno tečem v službo ali iz nje. Nikakor ne morem verjeti kako hitro so mi minevali dnevi in da sem uspela s kolesom obkrožiti našo prelepo deželo. Dobro sem se znašla in lepo sem se imela sama s seboj. Spoznala sem ogromno lepih novih krajev. Presenetila sem sebe, najbrž tudi domače, da sem se podviga lotila sama. Veliko je kotičkov, ki jih bom še enkrat obiskala, saj sem malo prehitro šla mimo in si nisem vzela časa za ogled. Pot priporočam vsakomur, ki rad kolesari, seveda z gorskim kolesom! Idealno bi bilo iti počasneje, imeti več časa čez dan, ampak tako, kako sem šla, je moj način in zaenkrat ne znam drugače, niti ne morem, saj imam omejen dopust, največ pa zato, ker ne želim predolgo biti brez Hani in ne želim, da je ona brez mene… že skoraj 19 dni je na nek način bilo čisto preveč!! Kolesarila sem od 4.9. do 22.9., torej za celoten krog potrebovala slabih 19 dni. Ujela sem obdobje najlepšega vremena in nasploh imela na sami poti veliko sreče ter niti enega gumidefekta!

Največja zahvala gre Toniju, ki me je podprl, skrbel zame na daljavo in parkrat prišel tudi na pot, ter skrbel za najino malo princesko. Enako velika zahvala gre Ivoju, ki mi je posodil kolo, brez katerega ne bi mogla iti na pot in to VRHUNSKO kolo, ki mi je tako dobro služilo in me varno pripeljalo od starta do cilja. Hvala vsem, pri katerih sem prespala in ste tako lepo poskrbeli zame! (Ajda Radinja, Andraž Ivančič, Stanka in Igor, Pia Peršič, Srečko in Marjeta Gomilščak). Hvala vsem, ki ste me spremljali.

Preživela sem nepozaben dopust, malo naporen, največ pa prelep in še enkrat, kot že tolikokrat, zaključila, da je Slovenija prekrasna!!

Južna Amerika – PERU 2019 – 3.del

Po vzponu na Chachani bi nas pot morala voditi proti Boliviji. Priznam, ko smo se začeli pogovarjati o potovanju, sem se najbolj veselila prav Bolivije! Ampak zaradi političnih sporov v državi, protestov in nemirov, smo dali varnost na prvo mesto in ostali samo v Peruju. V Arequipi smo zgodaj zjutraj (ob petih) prevzeli avto Toyota Fortuner in se zapeljali proti Punu in najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu  – jezeru Titicaca (300km) in dobrih 5 ur vožnje. Titicaca leži na višini 3809m. Cesta je zelo lepa, razgledna in s številnimi vicunami ob cesti. Po kakšnih dveh urcah smo se ustavili na zajtrku, nekje na višini 4000m, Teja je dobila najboljšo juho (Caldo de galina), kar smo jih jedli, bogato z mesom in zelenjavo. V Punu smo šli na tržnico na kosilo, naročila sem Lomo saltado (15solov za vse tri), nakupit nekaj darilc, kajti tukaj je res pestra ponudba peruanskih suvenirjev, puloverčkov iz alpake in vsega živega… Če smo že tukaj, smo morali na otoke iz plavajočega trsja UROS – s turistično ladjico so nas zapeljali na otok 69. Imam brata po imenu Uroš, zato sem bila vesela, da sem obiskala ta kraj, in imela njega v spominu. Najprej ti povejo nekaj o teh plavajočih otokih, te peljejo v eno od hišk, kjer pričakujejo, da vsak kupi kak izdelek, ti zapojejo pesmico o jezeru Titicaca, nato te peljejo s čolnom narejenim iz trsja na glavni otoček, kjer je restavranček. Čeprav je vse skupaj res skomercializirano, smo se mi imeli zelo luštno in nam je bilo fajn. Pleme Urus je v inkovskem času pobegnilo pred njimi in si zgradilo plavajoče otoke iz trstike – tatore, ki obilno raste v plitvem obalnem delu jezera. Trstiko uporabljajo zudi za izdelavo čolnov, hiš, drugih uporabnih izdelkov. Za bolj pristno izkušnjo je menda boljše iti na otok TAQUILE, kjer so znani po kakovostnih in najlepših tradicionalnih oblačilih iz Peruja, štrikajo pa moški. Moški si tudi sami pletejo posebne kape, samski nosijo bele, poročeni pa rdeče. Mi smo bili v Punu čisto na hitro, saj nas je pot vodila naprej v PITUMARCO (dodatnih 300km), zgodaj naslednjega dne pa na Rainbow mountain oz. Vinicunco. V Pitumarco smo prispeli ponoči in se malce lovili z iskanjem sobice, jaz sem predlagala, da prespimo kar v avtu. Tega noben ni slišal. 🙂 Za ovinkom na glavnem trgu smo našli hostel in se namestili. Ni mi bilo do mrzlega tuša in sem ta del preskočila, imeli smo pa wi-fi in sem lahko domačim poslala par slikic in lepe pozdrave.

Rainbow mountain

 

Ob štirih zjutraj je že zvonila budilka. Tokrat se mi pa res ni ljubilo vstat, še dobro, da je Teja vzela stvar resno in smo tako vseeno zgodaj šli na pot.  Splačalo se je! Cesta zelo lepa, panoramska s prelepimi razgledi, res da tudi malo adrenaliska, ozka, s prepadi. Ampak Ivo je odličen voznik in sploh ni bilo strahu in dvoma, da bi lahko imeli kakšne težave. Na rampi smo plačali za vhod, potem plačali še dvakrat – 10 solov za Mavrično goro, ter 10 solov za Montano Royo. Imeli smo najlepši možen dan, jasno, lepo, sončno. Pogled na sosednji pobeljen Auzangate (6384m) je veličasten! Tukaj se da narediti čudovit pardnevni treking. Malo smo se čudili kako je šele en avto na parkirišču, a bomo res med prvimi gor? V zadnjih par letih je Mavrična gora postala zelo priljubljen kraj za turiste, dnevno sprejme tudi čez tisoč obiskovalcev. Prej je gora bila prekrita s snegom in niso vedeli kako lepa pravzaprav je. Njene mavrične barve lahko pripišemo oksidaciji mineralov, kot sta železov oksid in železov sulfid. Iz parkirišča je čisto malo hoje na razgledni vrh na Rainbow mountain, na višini 5036m, vsekakor manj kot eno uro. Treba je upoštevati visoko nadmorsko višino, čutiš, da ne gre hitreje. Videli smo zakaj je parking skoraj prazen, ker večina turistov pride iz druge strani, kraja Cusipata. Bili smo pravi čas, da smo ubežali množici turistov, prvi tistega dne obiskali Montana Royo .. čudovita gora s prekrasnim razgledom na rdeče gore v kombinaciji z zeleno travo in modrimi jezerčki ter barvo neba .. res barvito, posebno, prelepo! Okrog desetih se je gora spremenila v mravljično, in ne mavrično, kot je skoz govoril Ivo. 😉 Za nazaj grede smo peljali eno ženico, v zelo slabem stanju v bolnišnico v Pitumarco. Žal ni razumela niti besede angleško, mi bolj slabo špansko in nismo vedeli kaj točno ji je, samo, da je zelo slabo in da more k zdravniku. V manj kot eni uri smo bli v Pitumarci, Ivo je vozil hitro, kot se je le dalo, po mojem smo vsi molili, da preživi to divjo vožnjo. Na koncu nam je še hotela plačati par solov za vožnjo! Omg, srčno upam, da se je ta njena situacija dobro rešila. Pitumarca nam je bila strašno všeč, niti enega turista, niti ene gostilnice, kjer bi lahko šli na kavo in našli wi-fi, da pokličem Hani. Tako sem se usedla pred vrata našega hostla in poklicala domov. Mimo so hodile ženske s pisanimi culami, nosile otročke .. Hani pa vse to z zanimanjem opazovala in me spraševala kaj je to, kaj je tisto. 🙂 Šli smo na predobro kosilo k ženici kar sredi glavnega rondoja. Plačali 12 solov za vse tri (manj kot 4 eure). Brat Uroš mi je medtem pisal, če mu lahko prinesem kapo s cofkom, na kateri piše Cusco. Škoda, da mi ni pisal en dan prej, veliko tega bi se našlo v Punu. In tako smo se po dveh urah vožnje iz Pitumarce znašli v kaotičnem Cuscu. Šli smo v glavni market v nabavo. 🙂 Minilo je par ur, preden smo bili spet na poti proti našem naslednjem cilju: Abancay, ki je na poti proti Nazci (Cusco-Nazca =700km in 14 ur!!). Želja je bila čimprej priti v Nasco. Mislila sem, kako bom trenirala, ko bomo imeli svoj avto, pa je tempo bil strašen, razdalje enormne, nadmorska višina velikokrat tudi, in na koncu ni bilo kaj dosti s tekom.

 

Pozno smo prispeli v Abancay in točno ob polnoči sem prejela prvo čestitko za rojstni dan. Tukaj sem imela svojo sobo in zgodaj sta me prišla zbudit Ivo in Teja in presenetit z uhančki, vsak svojimi, ki sta jih izbrala prvi dan v Pisqu. 🙂 Moja rojstnodnevna želja je bila, da gremo na en dober zajtrk. Po sicer slabih navodilih gospe iz recepcije (ker ne razumemo dobro špansko), smo presenetljivo z lahkoto našli hotel EL TURISTA, kjer smo si privoščili res dober zajtrk. Pretežni del dneva smo se vozili, vendar že ob šestih zvečer prispeli v Nazco. Vmes smo šli na kosilo, ponovno na zelo visoki nadmorski višini. Cesta je bila panoramska, prelepa! Ivo je v Nasci ustavil sred ene ulice in ne bi se mogel bolje odločiti, desno smo imeli hotel, v katerem bomo prespali, levo čez cesto urad za nakup letalskih kart za ogled nasca linij ter 200 metrov naprej Hotel, kjer bo čez eno uro predavanje o teoriji nastanka nasca linij (Planetarium Maria Reiche). Juhuu … vse top! Ta dan nam je res vse čisto gladko steklo. Preživela sem čudovit rojstni dan! Po predavanju smo šli na krompirček in pivo ter razglabljali o linijah. Kmalu bi začela verjeti, da so kaj takega res naredili vesoljci!:)

NAZCA LINIJE – NAZCA ČRTE oz. GEOGLIFI, ki smo si jih z manjšim letalom ogledali zjutraj ob osmih, brez zajtrka, kakor so svetovali. Cena letala je 80 dolarjev na osebo, traja pa pol urce. Gre za serijo geometrijskih oblik, tisoče črt in velikih risb živalskih figur (kondor, opica, papagaj, kit, kolibri, kuščar, pajek, lama…) zgrajene na puščavskih tleh, vidne pa le iz zraka, z letalom. Tri figure so vidne iz stolpa ob Panamericani, preko kuščarja celo gre cesta, kar me je zelo presenetilo, videla pa sem šele iz letala. Figure so velike okrog 100m, pa tudi 300 metrov! Čemu so risbe služile, kdaj so jih naredili, kako so nastale, je predmet razprave, čisto pravega odgovora namreč še vedno ni. Več kot 40 let je črte raziskovala Maria Reiche, vse do svoje smrti l.1998 (stara je bila 95let), po njeni zaslugi spadajo pod UNESCO zaščito. Zaradi suhega podnebja in rdečega puščavskega kamenja ter svetlejše zemlje, so se črte tako ohranile. Puščava Nazca je ena najbolj suhih pokrajin na svetu, bolj suha od Sahare, kajti tukaj dežuje pol ure na vsaki dve leti. Marija je z metlo čistila linije, prekrite z gramozom. Risbe so izdelane v plitkih brazdah, globokih največ 30 cm, v katere se je tisočletja nanašal rdečkast oksidiran prod. Po odstranitvi zgornje plasti se razkrivajo linije na svetlorumeni kamniti podlagi. Nekateri menijo, da so linije nekakšen astronomski koledar oz. pripomoček za sajenje in žetev pridelkov, morda pa gre za pristajalne steze za vesoljske ladje? Drugi, da so ustvarjene za bogove, ali da gre pravzaprav za veliko zvezdarno, pa še več je predvidevanj. Po zaslugi Marie Reiche je l.1955 preprečila izdelavo namakalnega sistem, ki bi povsem uničil risbe. Izdala je tudi knjigo “Skrivnost puščave”, z denarjem, zasluženim od knjige pa sama plačala stražarja v puščavi, da jih ne bi ljudje uničevali. Linije so očitno bile njeno življenjsko poslanstvo. Fascinantno, kako je ta gospa hodila po tisti puščavi z metlo in raznimi pripomočki v roki, pa lestvijo dneve in tedne in leta, in pometala linije, merila in računala in raziskovala … Vsekakor se splača pogledati to svetovno čudo!

pred letom

tek ob puščavi, Paracas

 

Po Nazci smo se peljali v Paracas. Ne vem, ali sem obžalovala tudi Maraton des Sables Peru, ki se je pričel ravno ta dan, ko smo mi bili v bližini, ali ne. Malo me je strah teka po puščavi, ker ne prenašam najbolje vročine. Ampak vsekakor je želja, da se enkrat lotim tudi takšnega izziva. Najraje bi se ga sicer s Tonijem, ki ima že veliko izkušenj iz puščave. Vključno z Nasco in vse naprej se nam je zdelo kot območje, ki sploh ni spominjalo na Peru. Vse nekako bolj moderno. V Paracasu sta Teja in Ivo šla s turistično ladjico na otoke Ballestas, jaz pa tečt proti polotoku – Peninsula de Paracas. Vsi smo uživali. Jaz po dolgem času tekla, nekih 20 km ob puščavi, otoki Ballestas so pa tudi krasni za ogled, saj na njih živijo morski levi, Humboldtovi pingvini, kormorani in številne druge ptice. Ptic je res ogromno, saj je menda tudi rib tukaj ogromno. Sledilo je kakšnih 250km po Panamericani do Lime, ter kar nekaj časa, da smo se prebili čez Limo. Ivo pravi, da je vožnja čez Limo bila zanj najbolj adrenalinska! Hupanje, iz vseh smeri promet, noben te ne spusti, če si sam ne izsiliš prednosti, avto ali avtobus pa se ti približa tudi na milimeter. Na cestah povsod nekaj prodajajo. Ogromno je ljudi in prometa … skratka pestro, a jaz sem uživala odzadaj. Teja najbrž malo manj, ker je navigirala pa še lulat jo je neskončno tiščalo. Ivo je pa skoz morali biti skoncentriran in spremljati promet na vse strani. Iz Lime je bilo pred nami še 400 km do Huaraza. Zanimivo je bilo opazovati kako se iz puščave spet dvigamo visoko. Prespali smo v manjšem kraju Cajacay, kamor smo prišli že ponoči. Zgodaj zjutraj pa naprej na prvi ogled, ki smo ga izbrali. Zaradi slabše vremenske prognoze, smo se sproti prilagajali z načrti. Planiranje tega območja sem imela čez jaz. Žal nisem mogla izpeljati vsega, kar sem si želela in zadala. Smo pa v treh dneh videli največ kar smo lahko, popoldan je namreč ponavadi deževalo, ali se vsaj čisto zaprlo nebo. Če bi bilo vreme bolj ugodno, bi popolan izvedli še kakšen izlet. Razgledov nobenih! 🙁 HUARAZ je izhodišče za številne trekinge po Cordilieri Blanci, lahko tudi večdnevne. Mi smo delali dnevne izlete, saj je vse dokaj blizu, in veliko bolj enostavno če imaš svoje prevozno sredstvo!

PASTORURI GLACIER (5250m)– eden največjih ledenikov v Cordilieri Blanci, ki je zaradi globalnega segrevanja v zadnjem času izgubil veliko količino ledu in ga menda čez nekaj časa več ne bo. Ob glavni cesti sta nas ustavila dva “štoparja”, starejša gospa in gospod, ki sta šla prodajat suvenir ob vhodu v park in nas prosila, če ju lahko zapeljemo. Morali smo kupiti vstopnico za narodni park Huascaran (30 solov=8 eurov). Gospod nas je ustavil tudi za nazaj. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, ob sestopu smo doživeli dež, sneg in sodro, ampak vseeno je bilo lepo! Krožna pot, tlakovana in zelo urejena. Žal mi je da nismo poiskali votline v katero se lahko gre pod ledenikom. Smo pa na poti videli največjo rožo, bromelijo na svetu, Puya Raimondi (queen of the Andes).

Pastoruri ledenik

LAGUNA PARON (4155m) – prespali smo v Yungayu, v mestu, ki ga je l.1970 uničil potres – potres je namreč sprožil zemeljske plazove in zasul celo mesto, umrlo je več kot 60.000 ljudi. Zgodaj smo se zapeljali v Caraz in od tam še samo hrib, da smo prišli do rampe, kjer plačaš za vstop. Odpla se je ob 7ih, mi pa smo na izhodišču bili že kakšno uro prej. Hvala bogu, ker sicer bi morda Ivo peljal še naprej (do Lagune Paron se namreč da priti z avtom), tako smo pa mi vso pot prepešačili. Po Orux mapsu sem videla da je ves čas steza, ki večkrat prečka cesto. Pozabila sem natančne podatke, mislim, da smo v eno smer prehodili 8km in kakšnih 700 višincev. Mene je pogled na turkizno modro laguno osupnil. Prelepo, če bi bilo popolnoma jasno, bi bilo pa nebeško. Žal so oblaki prekrili pobeljene vrhove, a nič zato, bilo je prelepo! S Tejo sva se povzpeli še na razgledišče, se zapeljali s čolnom po jezeru, saj smo čakali, da pripravijo nekaj za pojest, bili smo sestradani. Za zajtrk pa smo dobili trdo kuhano jajce in kuhan krompir. Njami. Ampak doma kaj takega ne bi bilo tako okusno. 😉 Vse je bilo perfektno, le Ivoja je že drugi dan bolel zob in nič ni spal.

Laguna Paron, RAIDLIGHT in Sport2people

 

LAGO 69 (4600m) – iz Yungaya smo se peljali proti Lago LLanganuco, kjer pustiš avto in nadaljuješ peš. Ivo se je odločil, da ne gre z nama, saj že drugo noč ni spal in ga preveč boli zob. Dalo bi se narediti čudovit krog in se nazaj grede vrnit čez Nevado Pisco base camp. V agenciji so nam rekli da je to dvodnevni treking, a glede na izkušnje iz agencij ter pregled zemljevida, vem, da je to lahko lep enodnevni krog. Ker Ivo ni bil v dobrem stanju, sem to misel takoj opustila. Že tako naju je 5 ur čakal v avtomobilu, da sva se midve naužile te prelepe narave. Pot je zelo urejena, s prelepimi slapovi, očitno res zelo obljudena (midve sva ob sestopu sicer srečali kakšnih 50 ljudi), natančno markirana, vsake toliko je tabla koliko kilometrov je še do jezera. Sprva sva imeli slabo vreme, vse v oblakih. Za nazaj pa se nama je kar precejšnji del narave odprl. Hvala! Žal mi je, da Ivo ni šel z nama. Meni se je zdelo prekrasno, morda celo lepše kot Laguna Paron. Jaz sem bila prva tega dne pri jezeru in 15 minut uživala v popoli tišini  (edino enkrat je tišino zmotil plaz iz ledenika, kar je bilo scary, ampak sem nekaj podobnega že slišala v Everest Base campu). Takrat me je sicer zaskrbelo za Tejo in sem ji šla nasproti, a je kmalu prisopihala izza ovinka. Ni lahko življenje na višini! 🙂 Ponovno sva prehodili čez 700 višincev. Ob povratku me je Teja počastila z mrzlo Cusqueno, počutila sem se evforično in prelepo. Hvala za prelep izlet! Ivo je v avtu imel savno in ko se je preoblekel, avto ni vžgal. Ne vem zakaj in kako, a očitno smo spraznili akomulator. V roku pol ure smo zrihtali, na srečo je kmalu mimo pripeljal en avto in gospod je v avtu imel priključne kable. Aleluja! V Yungayu smo pobrali preostalo prtljago in odpotovali proti Huarazu. Malo smo se sprehodili po mestu, nakupili zadnje drobnarije in prespali še zadnjo noč v Peruju! Tukaj smo prišli tudi do tortice, tako da smo moj rojstni dan oficielno zaključili. 🙂

Lago 69

Naslednjega dne smo po zajtrku šli proti Limi, zvečer ob šestih moramo pustiti avto. Čez dan smo imeli postanek za kosilo in namakanje nogic v Pacifiku. Seveda srečna, da bom kmalu zagledala mojo princesko in Tonija, obenem pa že željna novih dogodivščin in polna idej, kam bi lahko potovala s svojo družino. Upam, da nam uspe že to leto! Hvala Teji in Ivotu za nepozabno izkušnjo in najboljše možno praznovanje rojstnega dne!! Muchas gracias mi amigos! :*

 

Južna Amerika – PERU 2019 – 2.del

Zgodaj zjutraj smo leteli v Arequipo, čeprav so mene skoraj zadržali v Cuscu. Ivo je namreč v začetku tedna prebookiral letalske karte, saj je mislil, da bo skoz v okolici Cusca slabo vreme in da itak ne bomo mogli na Vinicunco (Mavrično goro), ki jo imamo v planu takoj po Salkantay treku. Zgodba z vremenom je bila v resnici veliko boljša kot so bili obeti. Kogarkoli smo spraševali o vremenu, je odgovoril samo, da je “nepredvidljivo”, nič konkretnega. Verjetno je bil problem letalskih kart v tem, da dan prej nismo naredi check in. In tako nam gospod pri oddaji prtljage pove, da je flight overbooked in da Katja Kegl Vencelj ne more na ta let, da naj gre v Arequipo preko Lime. Pregovarjanja sem in tja in nekako mu je uspelo, da je tudi moja letalska karta dobila številko sedeža. Že zjutraj ob devetih smo tako vsi skupaj po manj kot enournem letu pristali v vroči, puščavnati Arequipi, t.i. White city – belo mesto (2300m). Že iz letala smo videli izrazite aktivne vulkanske gore .. Misti (5822m), Pichu Pichu (5665m) ter Chachani (6067m), in na slednjega se bomo povzpeli že čez par dni. Belo mesto se imenuje po belem kamnu Sillar, ki je vulkanskega izvora in iz katerega je bilo zgrajeno veliko starih zgodovinskih stavb. Od Pacifiške obale smo bili oddaljeni zgolj 75km, podnebje je tukaj toplo in suho, bilo nam je vroče in več kot kratke hlače in kratko majico nismo potrebovali, do večera, ko se je pa kar ohladilo. Pohajkovali smo po mestu, tržnici, popoldan pa preživeli vsak zase. Teja si je šla uredit nohte ter v muzej o Juaniti, Ivo na masažo, jaz pa tečt, 20 km. Zgodba o 12-15 letni ledeni princesi Juaniti je kar zanimiva, več o njej sicer ve Teja. Okrog leta 1450 so jo Inkovski duhovniki žrtvovali gori Ampato (6288m), da bi si pridobili njeno naklonjenost, njeno mumificirano truplo pa so na gori našli šele leta 1995. Nisem se mogla odločiti kam bi šla, pa sem se držala smeri Mistija, ki je s svojo samotno lego in obliko najbolj impozanten. Nazaj grede sem šla malo drugače, ne po čisto isti poti nazaj, tako da sem med tekom videla še lep del mesta. Naslednji dan smo imeli day off pred trekingom v kanjon Colca. Ravno na ta dan je potekala tekma na Chachani! Ampak to smo na žalost izvedeli šele zvečer na brifingu, ker naš vodič na Chachani (Roy) je očitno en tak naspidiran hribovc, včasih bil tudi hiter tekač (mi je razlagal, da je iz središča Arequipe na vrh Mistija pritekel v manj kot treh urah, mogoče celo v dobrih dveh urah, ne vem, podatek mi je ušel iz spomina, crazy skratka!) Meni je bilo srčno žal, da nismo šli na to tekmo, pravzaprav vsem trem. Iskreno sicer, nimam pojma kako bi na tekmi prišla na 6075m visok vrh in potem tekla navzdol (tekma je bila dolga dobrih 20km). Ta dan smo sicer preživeli kar aktivno, zgodaj zjutraj krajši tek s Tejo, dopoldan na kolesu, iz 4000 m smo se spustili v Arequipo, popoldan pa na raftingu na reki Chili. Jaz sem bila na raftingu prvič v življenju, Teja in Ivo že velikokrat in sta oba rekla, da jima je bil ta najboljši. Bilo je kar adrenalinsko. Zvečer sem ponovno posedala na trgu, s pivom Cusqueno in Arequipeno v roki in opazovala ljudi.

V Peruju se vsi trekingi začnejo zelo zgodaj zjutraj, nemalokrat že pred četrto uro. Običajno se je itak treba voziti do izhodišča kar nekaj ur. Tako smo ob štirih zjutraj startali iz Arequipe do COLCA kanjona, ki slovi kot drugi najglobji kanjon na svetu. Pot do tja je prelepa (v smeri Puna – jezera Titicaca), čez visoko planoto Altiplano, kjer cesta gre čez prelaz Patapamba na 4900 m z razgledom na številne vulkane v okolici in ves čas opazuješ ob cesti kako se pasejo vicune ter tu in tam kakšno osamljeno hiško, kjer se verjetno preživljajo le z rejo živali in ti ni čisto jasno kako poteka tukaj njihovo življenje, daleč od civilizacije, saj ti ljudje nimajo avtomobilov, hiše nimajo niti ogrevanja. Zajtrkovali smo v kraju CHIVAY, prijetno je bilo opazovati utrip njihove rutine, hitenja otrok v šolo, vse v enakih oblačilih in odraslih žensk na delo ali kamorkoli že, v lepih peruanskih pisanih oblekah in pisanih culah na ramenih, v katerih nosijo vse, tudi svoje otroke. Večkrat sama pri sebi v mislih razglabljam kakšne “strese” doživljamo mlade mamice v urbanem okolju, saj se ne moremo odločiti ali bi kupili nosilko Ergobaby, Boba ali kakšno cenejšo, a v tem primeru se porajajo vprašanja, a je dovolj dobra in ergonomska za otroka? V Peruju sem ponovno bila priča, kako skomno se lahko živi in kako malo potrebujejo otroci. Nešteto otrok sem videla sedeti v nekem kotu, bodisi v trgovini bodisi na cesti, medtem, ko so mamice skušale zaslužiti kak sol s prodajo raznih izdelkov. Otroci niso bili tečni, niti jih ni noben gledal vsako sekundo in se z njimi ukvarjal, igrali so se sami ali z drugimi otročki in delovali zelo potrpežljivo.

Zapeljali smo se do Cruz del Condor, razgledne točke za opazovanje kondorjev, kjer je običajno precej turistov. Trenutno je očitno res bolj mrtva sezona, saj nikjer nismo čutili neke silne gužve. Nisem čisto prepričana ali so kondorji največji ptiči, ki lahko letijo na svetu, ali so to albatrosi. Vsekakor so ogromni, njihov razpon kril preseže 3 metre! Ivo mi je izboril, da so me 8 km pred to točko spustili iz avta in sem pot pretekla, in tako do razgledišča prišla peš. Pozabila pa sem, da smo na višini 3700 m , pot se je vila konstantno še malo navzgor, zato je bil tek kar mukotrpen. Kondorje smo videli bolj od daleč, kot pikice na nebu. Škoda, sem pa uživala ob razlagi o kondorjih našega vodiča Edisona. Slikovito je opisal, kako je nekoč videl kondorja čisto od blizu – kako se je v nekem naravnem bazenu umival. Zakaj se kondorji umivajo? Ker s tem odstrani vonj in sebe in lahko spet bolje vonja iz zraka in s tem najde kakšno crknjeno žival, ki si jo bo privoščil. Peljali smo se še malo naprej do Cabanaconde (3200m) –  še en zelo prijeten kraj, rojstni in domači kraj našega vodiča Edisona, kjer smo se pripravili za začetek dvodnevnega trekinga. Colca Canyon je po priljubljenosti in obiskanosti na tretjem mestu v Peruju (na prvem mestu brez dvoma Machu Picchu, na drugem Nasca linije). Colca Canyon, kanjon istoimenske reke je dolg okrog 70 km, globok do 3191m – obstajajo neke polemike, da je zaradi globine celo največji kanjon na svetu, a to častno ime vseeno pripada Grand Canyonu v ZDA. Zakaj in kakšna so merila za določitve kanjonov, nimam pojma. Za nas “superhikerje” kot bi rekel Franz, je treking bil mala malica. Z lahkoto bi ga zmogli v enem dnevu. Ampak je bilo prav, da smo ga v dveh in to prelepo naravo bolj počasi predihavali. Najprej smo se spustili 1000 metrov globoko do Oaze (kraj se imenuje Sangalle). Običajno turisti hodijo v kontra smeri in prespijo v Oazi. Mi nismo srečali praktično nikogar, zelo malo ljudi. Ta oaza sredi suhega kanjona s kaktusi je res nekaj posebnega. Teja je prišla na svoj račun, saj smo imeli kosilo ob bazenu. Mene bazen toliko ne gane, vsekakor se pa je v vročem dnevu res fajn osvežit v vodi, še boljše pa spit mrzlo pivo. Zelo sem bila evforična in vsi smo bili super razpoloženi. Ura je bila primerna, da sem lahko poklicala domov in govorila z mojo princesko. S težavo sem namreč našla primeren čas, zjutraj ko smo se kam odpravljali in sem ponavadi imela wi-fi, je bila Hani v vrtcu, zvečer, ko sem spet imela dostop do omrežja, je bilo doma že sredi noči. Malo me je čudno gledala v kopalkah, doma pa kar slabo vreme, bolj deževno vse dni.  Po kosilu in hedonizmu smo se odpravili naprej, kar težkih nog, ampak pot je bila kratka, prelepa in poučna. Ob reki je dovolj vode, da uspeva veliko rož in sadežev, najbolj si bom območje zapomnila po božanskem avokadu. Avokado nikoli ni okusen direkt iz drevesa, na tla pade še nezrel in nekaj časa potem zori, preden je dober za jest. Prispeli smo v vas San Juan de Chuccho, jaz sem še malo potekla proti Tapayu, a se hitro obrnila, ker je bilo povsod veliko psov. Imeli smo gromno časa, saj smo bili hitri, tudi Edison očitno ni vajen tako hitrih pohodnikov. Popoldne smo igrali Jamb in spali v verjetno najbolj udobni postelji, tudi kopalnica je bila nenormalno lepo opremljena. Nasploh so sanitarije povsod bile glede na razmere zelo čiste. Zjutraj, kot običajno, smo že ob štirih sedeli pri obloženi mizici za zajtrk. Spili čaj iz kokinih listov, ter prehodili 10 km (in 1000 višincev), da smo prišli nazaj v Cobanaconde. Jaz sem se odlepila od skupine in šla naprej svoj tempo, ter jih na določenem razgledišču potem počakala. V Cabanaconde smo imeli zajtrk in že drveli proti novi dogodivščini – vzpon na naš prvi šesttisočak v življenju, CHACHANI (6075m). Vmes smo se ponovno ustavili v Chivayu, kjer smo imeli kosilo, pred tem pa se namakali v vroči vodi naravnih term Termales PUYE. Na kosilu še en dokaz o tem, kako majhen je svet. Ob isti uri, na istem kraju, s čisto drugačnim planom potovanja po Peruju, smo namreč srečali skupino Slovencev, s katerimi smo potovali skupaj na istem letalu iz Pariza v Limo. Enega sem si zapomnila po tem, da je nosil majico Akrapovič, on pa verjetno mene, ker sem imela oblečeno majico Prijetno domače. 🙂 Tokrat so v večini imeli na sebi sicer majice iz Nasce. Toplo so nam priporočali ogled linij, pa en dan zvečer prej obvezno na predavanje o linijah. Ta nasvet nam je prišel prav in smo ga upoštevali.

Na poti, v kraju Canahuas, sta se zamenjala voznika in avtomobila. Preselili smo se k Royu (iz agencije Pablo Tours), ki smo ga že spoznali na brifingu v Arequipi, v terenca na štiripogon, ki nas bo jedva pripeljal po razdrapani cesti na višino 4900m. Med vožnjo sem pojedla kar nekaj prahu in peska iz ceste, saj so tukaj vsi vozniki očitno mahnjeni na vožnjo z odprtimi okni. Poslovila sem se od Edisona, pa je tako čudno reagiral, da se še ne poslavljamo, da gre naprej z nami. Nič mi ni bilo jasno, situacijo mi razloži Ivo – Roy je ostal brez porterja, ki bi naj nesel del opreme (šotore, spalke ipd.v base camp), in je prosil Edisona, če gre on z njim. Pa je privolil. In Edison, ki mi morda sprva ni bil najbolj všeč, se je izkazal za izjemno močnega in sposobnega, karakterno izjemnega človeka. Doma nanj čaka dvomesečni fantek. Nenehno so bili na zvezi z družino, ženo je poklical tudi iz samega vrha Chachanija. 🙂 Avto je vmes spuščal čudne glasove in tudi vonjave, a nekako nas uspešno pripelje do cilja. Roy in Edison si oprtata enormno težo prtljage na hrbet, sama sem čimveč teže strpala v svoj Raidlight nahrbtnik. Meni so ti pohodi kljub visoki nadmorski višini bili silno nenaporni, zato mi ni bil problem nositi prtljago. Nisem vajena takšnega razvajanja. 🙂 Teja, Ivo in jaz smo šli počasi naprej in se čudili prelepi barviti naravi, pisanim hribom, ki nas obdajajo. Do base campa je bilo zgolj 3 km, 360 m navzgor in 280 m navdol. Hoja je bila počasna, saj smo bili na višini 5200m. Roy in Edison sta hitro postavila šotore in en šotor za jedilnico, mi smo se pa kar malo vlegli v šotor. Na tej višini se nekako slabo počutiš, brez energije. Jaz sem komaj čakala večerjo in jo tudi vso pojedla, Ivo in Teja pa sta že bila malo slabotna, z glavobolom, brez apetita. Pojedla sem še njun sladki krompir, kar je bila napaka. Na višini tudi prebava poteka počasneje in se ni dobro preveč basati. Vsa čast našima spremljevalcema, Roy je popekel meso, zelenjavo, skuhal krompirček in nam na pogrnjeni mizi s prelepim barvnim prtom postregel večerjo. Kmalu po šesti uri zvečer, smo bili zadekani v spalnih vrečah. Škoda, da nisem preventivno vzela aspirina, po par urah že itak slabega spanca, sem se dokončno prebudila s silnim glavobolom in brbotanjem v trebuhu. Malo mi je šlo na bruhanje, občutek sem imela, da se mi je nekje na pol poti ustavil tisti sladki krompir iz večerje. Dolgo časa sem iskala boljši položaj, glavo mi je hotlo raznest. Naposled sem šla ven na wc in poiskala aspirin. Teja in Ivo sta večkrat zjutraj tožila kako slabo sta spala, jaz sem povsod spala kot angelček, le to noč ne. Ta noč je bila obupna in komaj sem čakala, da gremo na pot – na Chachani, ta pot bo sicer zelo težka, saj gre samo še navzgor, čez višino 6000m. 🙂 Vmes moram še enkrat na wc, saj iz tistega brbotanja pričakovano nastane driska. Takoj vzamem dva seldiarja (Lopacut) in upam, da iz tega ne nastane kakšna večja drama, saj je pred nami že tako naporen dan. Malo čez eno zjutraj nas “zbudi” Edison, jaz sem že tako zbujena in srečna, da gremo. Ivo naznani, da ne gre nikamor, saj ga boli glava, in očitno tudi noge od Colca Canyona. Za zajtrk spijem samo koka tee, želodec se mi obrača ob pogledu na salamo, kruh, sir ali karkoli. Vse kar bom pojedla v naslednjih urah so nenakšne žitne ploščice. Hodimo počasi, pa še to nas Roy zabremza, da je treba hodit še bolj počasi. Jaz sem fizično kar vredu, se mi pa dogaja, da sem, podobno kot na Tor des Geantsu, neznansko omotična od zaspanosti. Pomanjkanje kisika se še kako čuti. Vsak postanek izkoristim, da nekaj popijem in potem za par trenutkov zaprem oči. Ponosna sem na Tejo, kako z lahkoto sledi, pravzaprav smo vsi štirje zelo usklajeni, energija je dobra, čeprav se praktično nič ne pogovarjamo. Pavze so proti vrhu vse pogostejše. Moja omotičnost vse večja, ne čutim nekega entuziazma in evforije, zgolj diham in hodim. Po štirih urah in pol (1000 višincev) dosežemo vrh. Srečnejša in ponosnejša sem bila bolj potem, po prihodu v Arequipo, na tistem mestu še ne tako zelo. Škoda, da nisva te sreče delili tudi z Ivom. Teji je padla solzica sreče in ponosa. Uspelo nama je, skupaj! Hvala ti za te trenutke, prvič sva obe stali na šesttisočaku. Res da velja za enostavnejše, saj se tukaj snežna meja pravzaprav šele začne. Ampak marsikomu je že štiri ali pettisočak nepredstavljivo težak. Midve sva pa na šesttisočaku! Juhej! Naslednjič pa sem na tekmo! 😉

V base campu sva bili v dobri uri, morda še prej. Po nekakšnem melišču smo en dva tri kar padli v objem Ivu. 🙂 Pospravili smo tabor, in se po isti poti vrnili do avta. Bogatejši za izjemno doživetje. Sledila je še vožnja po slabši cesti (del poti isti, kot smo jo prevozili s kolesi pred dnevi) in popoldan prihod v Arequipo. Šla sem si po pivo in sedela na trgu, tokrat s Tejo in Ivom. Nazdravili smo srečnemu povratku in izjemnemu doživetju. Naslednji dan (ob petih zjutraj, kakopak:)) se pričenja nova dogodivščina, prevzamemo namreč rent a car in bomo po Peruju potovali s svojim avtomobilom. 🙂

Južna Amerika – PERU 2019 – 1.del

Če sem že kdaj razmišljala o Južni Ameriki, sem o Patagoniji. Da smo letos novembra odpotovali v Peru, nobeden od nas pravzaprav ne ve točno zakaj, glavni krivec pa je vsekakor Ivo, ki je v teh krajih preživel najlepši dopust v življenju pred 18-imi leti (v veliko čast si štejem, da je njegov drugi naj dopust moja Slovenska planinska pot – videl je pa že dobršen del našega prelepega planeta Zemlja :)). Tonija je vprašal, kam bi me peljali za moj 34-i rojstni dan konec meseca novembra in Toni je bleknil: v Nepal. Zaenkrat je Himalaja moja nr.1 destinacija na svetu. Neskončno hvala srček moj, da si sploh pomislil na kaj takega. Lahko bi rekel npr.Sicilija, ki mi je prav tako všeč in bi lahko šli vsi skupaj za kakšen teden. Ne. Ti me pošiljaš na dopust daleč, samo, brez vaju s Hani, za tri tedne. Ker veš, da moje nemirno srce hrepeni po čem takem, in da vsi skupaj zaenkrat nimamo pogojev. Tukaj je še moja mama. Brez njenega potrdila, se za kaj takšnega sigurno ne bi odločila. Vzela si je cel teden dopusta in 12 dni (od 21-ih, kolikor sem bila odsotna) preživela pri nas s Hani. Nimam besed za to nesebično dejanje. Hvala! Zelo težko sem sprejela odločitev, da sploh grem. V začetku si nisem predstavljala, da bi lahko bila tri tedne brez moje male princeske. Istočasno kot je srček trepetal ob misli na novo eksotično deželo in potovanje, ga je stiskalo ob vsemogočih negativnih mislih in strahovih glede še ne triletne hčerkice, ki bo brez mamice doma. Ker sem še vedno zaposlena zgolj za polovični delovni čas (teče zadnji mesec tega privilegija:)), mi je potovanje predstavljalo tudi finančni problem. Nazadnje sem pa odločitev sprejela in danes mislim, da je bila edina pravilna – “vzemi vse, kar ti življenje ponuja”, tega me je naučila Teja, njo pa njena teta. Hvaležna sem za vse, kar se je zgodilo! Bogatejša sem za zelo veliko in dragoceno izkušnjo. Hvaležna vsem, ki so vpleteni v zgodbo, ki sem jo lahko doživela. Predvsem Teji in Ivoju, da sta me tako široko odprtih rok povabila in vzela s seboj! Počutim se, kot, da sem rojena pod srečno zvezdo …

Letalsko karto smo nabavili mislim da šele tri tedne pred odhodom. Takrat sem se tudi cepila proti rumeni mrzlici (35 eur,zaščita je doživljenjska), čeprav za ta predel Peruja niti ni obvezno, bolj za tropski deževni gozd. Uredila sem tudi turistično zavarovanje pri Planinski zvezi za področja nad 3000m (kategorija A, 55eur, velja sicer celo leto, vendar le do decembra). Plan za Peru je skreiral Ivo in s Tejino pomočjo sta rezervirala prvi del potovanja. Za drugi del potovanja smo načrtovali Bolivijo, plan je pa žal padel v vodo zaradi protestov v državi. Ne bi bilo varno in nismo reskirali. Sama zelo obžalujem, da nismo šli tudi v Bolivijo. Najbolj sem si želela videti največjo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni ter številne barvne lagune na visoki planoti (Altiplano) z roza flamingi v ospredju, če bi čas dopuščal pa še San Pedro de Atacama v Čilu – kakšen treking po najbolj suhi puščavi na svetu. Ampak varnost je na prvem mestu! Peru je tako ogromen, da je še tri tedne, kolikor smo bili mi, premalo za samo to državo. Je dvajseta največja država na svetu. Peru je čaroben, barvit, pester – na zahodu se razteza puščava ozko vzdolž ob obali, ki se naglo dviga v Ande (Kordilijera) in vrhove čez 6000 metrov, na vzhodu se pa Andi strmo spuščajo v Amazonsko nižino, ki zajema pravzaprav 60% ozemlja. Najvišji vrh Peruja je Nevado Huascaran (6768m) v Cordilleri Blanci.

Iz Zagreba smo 16.11. leteli v Pariz, nato v Limo (11ur), kjer smo par urc prespali in zjutraj iz Lime z notranjim letom potovali v nekdanjo prestolnico in srce inkovskega imperija, v čudovit CUSCO (3400m). Pričakovala sem prastaro letalo in let podoben, kot je bil iz Lukle v Kathmandu, a na naše presenečenje, je bilo letalo sila moderno in lepo. Z občudovanjem sem iz okna opazovala hribovito pokrajino s številnimi jezeri – Ande. Dva dni smo preživeli v Cuscu (popek sveta). Še isti dan smo se peljali na panoramsko vožnjo po Sveti dolini Inkov – Sacred Valley, v Pisac (ob nedeljah čudovita živahna indijanska tržnica) in Ollantaytambo – zadnji kraj v Sveti dolini, ob reki Urubambi. Glavna arheološka najdba Inkov je seveda Machu Picchu – od l.2007 ena izmed sedmih čudes starega sveta na svetu. Povsod so bile gostilnice s ponudbo guinea pig- pečen mali morski prašiček, kot nekakšna specialiteta, ki si jo na mojo srečo nismo privoščili. 😉 Naslednji dan smo preživeli peš okrog Cusca – dva km nad mestom znamenita trdnjava natančno klesanih velikih kamnitih blokov – Saqsaywaman, z razgledom na Cusco in okoliške hribe. Enodnevna vstopnica stane 70 SOL, cena za vse utrdbe okrog Cusca pa 130 SOL=35eur. Kako se lahko kamni, visoki tudi do 6 metrov in težki tudi čez 100  ton, tako tesno prilegajo drug drugemu, da ne prepuščajo niti igle vmes, pa brez malte, je še dandanes skrivnost. Vsako leto 24. junija se tukaj odvija največji festival v Peruju in drugi največji v J.Ameriki (za karnevalom v Riu) INTI RAYMI, praznovanje sonca, ki privablja množice turistov, mislim, da je cena vstopnice kar zasoljena – čez 100 dolarjev na osebo. Pachatutec – prvi Inka, je ustvaril Inti Raymi z namenom praznovanja zimskega solsticija oz. enakonočja, ki je zazanamoval prvi dan novega leta v inkovskem koledarju. Enakonočje se zgodi sicer 21.6., ampak po inkovskem verovanju sonce ostane na istem mestu do 24.6., ko se končno dvigne. Popoldne smo šli na božansko kosilo, jedli meso alpake in se sprehodili še po mestu. Prve dni se mi je zdelo, kako je Peru drag! Imela sem predstavo kako bo vse poceni, potem pa cene takšne kot pri nas ali še dražje .. kmalu smo ugotovili, da se da na tržnicah in dobesedno na cesti pri domačinkah, jesti zelo poceni in celo najboljše! Ta kosila oz.obroki so bili zelo ugodni – tudi 12 SOL za vse tri, kar je manj kot 4eur, medtem, ko so cene v restavracijah za turiste tudi desetkrat dražje! Vsekakor se cene z nenehnim naraščanjem turizma precej dvigujejo. Cene javnih prevozov, vlakov so za turiste izjemno visoke! Za domačine seveda veljajo druge cene. Preden smo šli v Peru, sem prebrala kar nekaj blogov in priporočil, zapomnila sem si tudi to, da je treba paziti, da ne ješ sveže zelenjave in sadja, ker vprašanje kako in kje to umivajo. Mogoče celo nekje v jarku v umazano rjavi vodi. Nekateri si tudi zobe umivajo z ustekleničeno vodo. Mi smo bistveno manj komplicirali. Zobe smo umivali z vodo iz pipe, jedli smo solato v restavraciji in si kdaj tudi privoščili sadje v sadni kupi (kakšne jagode noter bi že lahko bile vprašljive), tudi sladoled sem jedla. Vodo je pa res treba kupiti. Razen kake enkratne driskice enkrat v celem potovanju, nobenemu ni bilo nič.

Zvečer smo šli na brifing za štiridnevni SALKANTAY TREKING, ki je bil pred nami zgodaj naslednjega dne. Čeprav nisem ravno ljubiteljica skupin, vodenih izletov ipd., sem imela takoj prijeten občutek, da bo super in lepa dogodivščina. Vodič Franc mi je bil takoj zelo všeč, skoraj vsak stavek je zaključil z : “chicos” :). Nekako, kot da smo njegovi otroci, kakorkoli, bilo je prisrčno.  Ob 4ih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali v Mollepato (2857m), kjer smo imeli bogat zajtrk in še malo naprej (Challacancha 3651m), na izhodišče trekinga. Lahko bi rekla, da so nas odložili kar nekje, sredi ceste. Večina turistov najbrž izbere tridnevni INKA TRAIL, oz.v zadnjem času kar enodnevne izlete do Machu Piccha (izgovori se Maču Pikču). Mislim pa, da je ravno to, da si na večdnevni poti in za nagrado dobiš Machu Picchu, nekaj najboljšega! Goro Salcantay (6271m) Indijanci častijo že tisočletja. Za nas je treking bil zanimiv, ker je daljši, prehodili smo čez 80 km, in  ker smo šli čez prelaz 4600 m (Salkantay pass). Trenutno turistična sezona sploh ni na vrhuncu, temu primerno je tudi naša skupina bila maloštevilčna. Prvi dan le pilot Dale in Pia iz Kanade, naslednji dan sta se pridružila še mlada zdravnika Niki in Pete iz Južne Afrike, ki me je po zunanjem izgledu strašansko spominjal na mojega brata Uroša. Prvi dan smo spali v steklenih iglujih v kraju Soraypampa (3869m) – Salkantay Sky Camp, popoldan se za aklimatizacijo še povzpeli na prelepo jezero Humantay Lake (4200m). Predstavljam si, da je poleti (meseca junija in naprej) noč tukaj čarobna, s pogledom na Mlečno cesto iz zastekljenega igluja. Mi nismo imeli razgleda, saj so nebo prekrivali oblaki. Trenutno je v Peruju deževna doba (ki traja od novembra do aprila, največ padavin je od januarja do aprila, od maja do oktobra je suha doba), sicer smo imeli idealne pogoje in temperaturo za hojo, pri njih je sedaj poletje, razgledi pa zato malo okrnjeni. Drugi dan trekinga smo zgodaj šli čez prelaz Salcantay. Konkretno se je poznala višina (4600m!). Sama na srečo nisem imela večjih težav, zgolj bolj počasen težek korak in sapo, kar je čisto normalno, Ivo pa je imel močen glavobol že dan prej in zato izpustil Humantay Lake, s Pio sta do prelaza Salcantay šla s konjem. Naj bi potrebovali 4 ure do prelaza, sama sem potrebovala 2 uri 20 minut, Dale pa še par minutk manj. Franc nas je nazival z “superhikerji”. V Wayracmachay (3906m) smo imeli kosilo, nato se spustili do kraja Chaullay (2870m) – Andean huts, preproste hiške, pokrite s slamo, brez elektike. Na višini 3800 m smo se prvič srečali s komarji! 🙂 Mi optimisti pa brez repelenta proti komarjem. A si ga ni bilo težko izposoditi, saj nobeden ni šel na pot brez. Narava se je v hipu izjemno spremenila, iz skal smo prišli v tropski deževni gozd in v naši idilični vasici z Andskimi hišicami smo bili obdani s številnimi rožami, drevesi in sadeži. Prvič smo se lahko kockali (Jumb), kajti Ivo je na nižji nadmorski višini ponovno zaživel! Bili smo nekje na višini Triglava. Tretji dan smo ponovno štartali zelo zgodaj, običajno vstajanje kmalu po četrti uri, saj je pred nami bil dolg dan in več kot 30km hoje po razgibanem terenu. Ob peti uri je že bilo svetlo, znočilo pa se je okrog šestih zvečer. Zjutraj so nam, tako kot ob vsakem obroku, lepo pogrnili mizo s tipičnim pisanim peruanskim prtom in jo bogato obložili s hrano. Pričakovala sem več skromnosti glede menija, so nas pa razvajali z več hodi. 🙂 Upanje, da bom domov prinesla kakšen kilogram manj, je hitro izpuhtelo – hrana je bila božanska, moj apetit pa nenasiten! Že zjutraj so nas pogostili še s torto, saj se je del ekipe poslovil – “horseman” bo odpeljal svoje konje dolgo pot nazaj (nosili so nam potovalke s svojo opremo, kot nekakšna tranzicijska torba na TOR-u :)). Od tukaj naprej smo v civilizaciji, poti so dostopne z avtomobili. V kraju Playa Sahuayacco se je poslovil še kuhar, Fredy. Pred tem pa s pomočnikom, zelo luštnim 19-letnim fantom shuhal še zadnje božansko kosilo za nas pohodnike. Ta dan smo hodili po izredno lepi poti v tropskem gozdu z bogatim rastlinjem in sadeži, na postojankah pa pili najboljši sveže iztisnjem sok iz svežega sadja EVER! Srečevali smo banane, mango , papajo, granadile, avokado… Po kosilu smo sami zmleli kavo, saj smo bili na območju kave. Franc nam je pokazal vse faze pridelovanja kave. Ta trenutek so sadeži še bili zeleni, zrela kava ima rdeče sadeže. Z manjšim avtobusom smo se peljali v Hidroelectrico(1771m). Peljali smo se po čudovito razgledni poti na same nasade banan! Žal mi je bilo, da nisem izpustila kosila in to pot, dolgo kakšnih 20km, pretekla. V Hidroelektriki lahko kupiš karto za vlak, ki pelje v Aquas Calientes (t.i.Machu Picchu pueblo), ali pot ob železniških tirih prehodiš sam in s tem prišparaš 60 dolarjev, koliko stane karta za to kratkotrajno vožnjo z vlakom. Mi smo pot pretekli, 12 km in kakšnih 200 višincev do prelepega kraja Aquas Calientes, saj smo želeli v terme, po katerih je kraj tudi dobil ime. Pred vhodom si lahko sposodiš brisačo in kopalke za nekaj solov, če jih slučajno nimaš. Terme so bile vredne obiska, čeprav je treba pričakovati veliko turistov in se namakaš v tisti prijetno topli vodi kot v konzervi za sardine. V mestu te iz vseh strani posiljujejo z meniji v restavracijah, ampak kljub vsemu je to res prijetno in prelepo mestece, v zadnjih letih se je sicer turizem tako zelo povečal, da je pridih mesta zelo moderen. Ivo ga praktično ni spoznal po 18ih letih. Precej smo zabluzili v termah in po mestu, ki je tudi raj za nakupovanje in komaj smo našli pravi naslov našega hotela, da so nas napotili v restavracijo, kjer smo imeli večejo in brifing za “most important day”, kot nas je Franc skoz opominjal.

Začel je razlagati, da si bomo po večerji šli kupit vstopnico za avtobus, ki nas bo zjutraj ob 4:30 peljal do vhoda. Cena enosmerne vožnje je 12 dolarjev, kar sploh ni tako malo. Gre namreč za zgolj 7 km dolgo pot (morda še manj) po serpentinah, serpentine pa seka direktna pešpot. Franz je rekel, da je “impossible”, da pridem peš, da šele ob petih odprejo rampo in potem ne bom v eni uri prišla do vhoda, saj je pot dolga 5 km in 400 višincev. Z Ivojem sva stopila v akcijo, pregledala pot na Oruxu in ocenila, da mi bo vsekakor uspelo, da ta pot nikakor ne more niti biti dolga 5km! Mogoče Franzu ni bilo všeč, da grem peš, ampak tole fijakanje z busi in plačevanje na vseh koncih mi pošteno gre na živce. Ponavadi smo sobo imeli vsi trije skupaj, tukaj sem pa kraljevala v svoji sobici in kot ponavadi, spala kot angelček. 🙂 Zgodnje vstajanje, s Tejo sva šli istočasno iz hotela, ona na bus, jaz s čelko v tekaški korak proti vhodu, ki je od Aquas Calientesa oddaljen 2km. Prehitevala sem kar nekaj pohodnikov, kar mi je dalo vedeti, da sploh ne bom edina na pešpoti. Ena za menoj, medtem ko smo čakali v vrsti, je v angleščini prosila, če nas res ne bi mogel prej spustit, saj je ona mislila, da bo na Machu Picchu doživela sončni vzhod! Ata se je nasmejal in rekel, da nikakor ne in bilo je konec pogajanj, gospodična pa ostala vidno razočarana, saj bi lahko vsaj pol ure dlje spala. 🙂 Med čakanjem sem pojedla vso malico, ki smo jo dobili za s seboj – “breakfast to goo” Ker je moj korak hiter, nikakor pa ne tekaški, takoj prehitim tiste štiri pred menoj in enostavno sem presrečna, vzhičena, očitno bom danes prva, ki bo zagledala to čudo sveta! Ko pridem pred glavni vhod, ni nikjer žive duše. Potrebovala sem 30 minut in 38 sekund. 1,7km in 370 višincev! Upam, da bo v bodoče Franc znal svojim turistom navesti točne podatke, sem mu vse natančno pokazala na uri! 😉 Kakšno minutko za menoj pride en starejši gospod in mi čestita, ker sem ta dan prva na tem kraju. Oba sva zelo vesela in ponosna, tudi iz njegovih učk sijejo iskrice veselja. Na tem mestu vam povem, da se ne splača z busom, da je hoja bila čisto preveč fajna, v nulo dobro označena, ves čas po stopnicah sicer, ampak veliko lepše je do določenega kraja priti sam, peš, kot pa da te nekdo dostavi tik pred vrata. In ta kraj je prav gotovo nekaj posebnega. Največ mi je pomenilo, da sem pogled na to prelepo mesto imela sama, brez turistov. Vsekakor svetujem obisk mesta zgodaj zjutraj. Vstopnice so namreč od 6:00-12:00 ali od 12:00-18:00. S seboj je obvezno treba vzeti potni list, kajti brez potnega lista te ne spustijo noter že pri spodnji kontroli na mostu. Šele za menoj so počasi pričeli kapljati ljudje, kasneje, okrog desete, enajste ure je pa povsod bilo že prepolno ljudi in s Tejo sva se hitro pobrali nazaj proti Aquas Calientesu, kjer naju je čakal Ivo.

Dan za ogled Machu Piccha, ki od l.1983 spada pod UNESCO svetovno dediščino in kamor v največji sezoni menda pride tudi 7000 ljudi! Machu Picchu je ostal vojaška skrivnost, nekako je skrit med strmima gorami Putucosi, Huayana Picchu (Mlada gora) in Machu Picchu, (Stara gora), Španci ga niso nikoli odkrili, zato je najbolj ohranjena zapuščina Inkovske civilizacije.  Zakaj so ta kraj zgradili (l.1450), in zakaj po približno stotih letih nenadoma zapustili, se točno ne ve, verjetno je bil nekakšno poletno počitniško mesto za inkovsko plemstvo (v deževni dobi verjetno ni bil naseljen). Inki niso poznali knjižnega jezika, zato ni zapisov. Sredstvo za sporazumevanje so jim bile vrvice z vozli (kipu). Leta 1911 ga je odkril ameriški raziskovalec Hiram Bingham (vodič Franc nam je povedal, da je domačina podkupil za 1 SOL, da ga je pripeljal na ta kraj, pokradel vse kar je bilo vrednega, nato pa ga predstavil širši javnosti). Pri projektu so ga podprli univerza Yale, Kodak ter National Geographic. Po tem svetem kraju ga je pospremil Pablito -11 letni deček, zato Pablito velja kot prvi guide-vodič v Peruju). Menda sta ob odkritju kraja tam živeli dve družini. S Tejo sva se povzpeli tudi na sosednjo goro – Machu Picchu mountain (3061m), dodatnih 500 metrov višje. Cena navadne vstopnice je 65 dolarjev, z obiskom bodisi hriba WaynaPicchu ali Machupicchu mountain pa 80 dolarjev, obeh ne moreš obiskati. Mislim, da se zelo splača povzpeni na eno od teh dveh prelepih gora. Resnica je menda takšna, da se ta kraj, kjer so Inkovske razvaline pravzaprav imenuje nekako drugače “Jahtapata – City over the clouds” (ne vem kako se pravilno zapiše, to pišem po pripovedovanju Franca), Machu Picchu je gora nad mestom, kamor sva šli midve. Veliko ljudi ne ve kje je Peru, še manj kje je Cusco. Praktično vsi pa vejo, da obstaja Machu Picchu. In zato je nemogoče spremeniti to ime v Jahtapata. 😉 Mojega duha je burila misel, da bi tekla v kontra smeri INKA TRAILa in šla do Sun Gate-a in Winay Wayna ter nazaj, če bi bil ob meni Toni, bi mu to sigurno predlagala in tudi on bi sigurno bil za ušpičit kaj takšnega. Če bi vprašala Franca, bi mi itak rekel, da je impossible. 🙂 Najbrž pa je res impossible, ker bi slej ko prej bila kakšna kontrola dokumentov in vstopnic in me ne bi spustili nikamor. 🙂 Za nas tekače so takšne razdalje pravzaprav zelo kratke in dostopne.

Kraj je definitivno naredil lep vtis name in vesela sem, da smo ga obiskali! Na poti nazaj me je strašansko mikalo, da bi našla pot iz mesta na Putucusi (happy mountain, ki jo je omenjal Franc). Ampak trenutno se na njo ne da. Ne vem ali zaradi nevarne poti, ali kot nam je Franc razlagal, da sta lansko leto dva turista na vrhu seksala in posnetek objavila na you tubu, po tem pa so prepovedali dostop na goro. 🙂 Kakorkoli, kdor bo šel v prihodnosti v te kraje, spomnite se na Putucosi, jaz bi vsekakor šla! V Aquas Calientesu smo skupaj šli na kosilo in pivo Cusquena (660ml), popoldne pa z vlakom v Ollaytantambo. Vožnja je bila čudovita, ob reki Urubambi, mi pa smo spet kockali in se imeli zelo fino. S Tejo in Ivojem je vse tako enostavno in nič ne komplicirata, zato sem tako rada z njima. V Ollaytantambu nas je čakal kombi, ki nas je v poznih večernih urah pripeljal nazaj v Cusco. Tukaj so se naše poti razšle. Dale, Pia, Niki in Pete so počasi šli nazaj proti svojemu domu, za nas pa se je končala šele prva dogodivščina, pred nami je bilo še celo potovanje. Nismo uspeli niti dobro premleti Salkantay trekinga, že smo pakirali nahrbtnike za letalo – zgodaj zjutraj smo namreč leteli v Arequipo.

prelepo

Jadranje 2019

Kako bi preživeli Ivojev rojstni dan, da bi bilo nekaj posebnega? Pa smo našli zelo ugodno jadrnico (350€ za 5 dni + čiščenje), od 28.septembra do 2.oktobra. Tonija sploh ni bilo treba vprašati, ta ideja mu je bila najboljša, saj sta mu jadranje in ribolov največja strast. Šli smo Teja, Ivo, Toni, jaz in Hani. Moj največji strah je bil, kako bo Hani prenesla jadranje. Otroci so zelo prilagodljivi in lahko rečem, da je bilo odlično. V začetku sem sicer imela težave, ker bi Hani pogumno in brez strahu hodila povsod po jadrnici, ne bi pa nosila jopiča. Tekle so krokodilje solze in kar nekaj časa je preživela v salonu, dokler je naposled le sama prinesla jopič, ker bi rada bila zunaj. Preživeli smo pet dni čudovitega vremena, vetra južnih smeri in odklopa. Startali smo iz Malega Lošinja, se prvo noč privezali v Krivici, naslednjo noč v Sakarunu na Dugem otoku, tretjo na severni strani Škarde (sidrišče Trate) ter zadnjo noč na Susku. Želeli smo vključiti še Silbo in tam opraviti tekaški trening, a nam ni zneslo. Po treh dnevih na jadrnici, brez, da bi stopili na kopno, je Hani na Susku z nasmehom do ušes tekla do plaže. Otok, rajski za otroke. Brez prometa, lahko sem jo pustila samo, da teče po plaži in v morje, saj smo bili praktično sami in ogromno je mesta za otroško odkrivanje ter igranje. Lepo jo je bilo gledati, kako je zadovoljna. Zvečer smo si prvič privoščili večerjo v restavraciji, zjutraj pa nas je že Toni preganjal, da moramo čimprej proti Lošinju, saj se krepi veter in bomo s težavo prišli iz zaliva. Ker sem vstala zgodaj, sem si lahko privoščila še jutranji tek po Susku. Ko nas je obsijalo sonce, se je Hani še verjetno zadnjič letos kopala v morju in norela po plaži. Vse dni smo jedli ribe in ogromno zelenjave, ki smo jo prinesli z domačega vrta. Čeprav ribolov ni bil najboljši, ni bil pa tudi slab. S Tejo nama je prvi dan bilo kar slabo, zato smo šli samo do Krivice, naslednje dni pa sva bili super, Teja je lahko celo kuhala notri med vožnjo. Upam, da tak čudovit odklop na jadrnici še kdaj ponovimo in da je Ivo preživel nepozabno praznovanje! 🙂

srečneži 🙂

sonček, morje in jadrnica

prostoren salon

moj sonček

ustvarjamo .. rišemo ..

“Oči, kaj delaš?”

eni lovijo ribice, druge beremo knjigico

juhuu

čudovita knjigica Petre Vladimirov: EVFORIJA

“jaz ti bom pomagala!” 🙂

Susak

zobatec

“kakšna velika riba!”

poslednje kosilo in penina Drejke team še za moj SPP 🙂

zobatec, njami!

čin čin!

Page 1 of 1712345»10...Last »