Articles Written By: katka_admin

Slovenska turnokolesarska pot (STKP) 2020

prvi žig na Ljubljanskem gradu

prve markacije poti v Bokalcih

 

Za Slovensko turnokolesarsko pot (STKP) sem prvič slišala na potopisnem predavanju Pie Peršič in Andreja Martinčiča, ki sta jo poleti l. 2016 prva prevozila v kosu. Par dni pred njima jo je sicer prvi sploh končal Marko Vidmar, žige je zbiral daljše obdobje. Gre za 1800 km dolgo pot okrog Slovenije z 50.000 višinskimi metri. Razdeljena je na 41.enodnevnih etap in zato primerna za širok krog kolesarjev, saj tehnično ni posebej zahtevna, mestoma sicer je naporna in je treba kolo potiskati. Pot je speljana po neprometnih stranskih poteh, makedamskih poteh, gozdnih vlakah in stezah, nekaj tudi po asfaltni cesti. Vodi mimo 52 planinskih koč, več večjih krajev in turističnih središč. Žigi se zbirajo v posebni knjižici oz. dnevniku (stane 3,5 eur pri Planinski Zvezi Slovenije), podoben kot jo ima Slovenska planinska pot, le da so žigi drugačni, prav tako kontrolne točke, na STKP jih je potrebno zbrati 112. Najvišje točke so Poštarski dom na Vršiču (1688m), Dom na Uršlji gori (1680m), Dom na Peci (1665m), Porezen (1585m), najnižje pa Piran in Sečoveljske soline (1m). Od junija 2016 je pot uradno odprta, delno markirana s posebno markacijo, meni osebno zelo lepo, moder krog z belo črto počez (ki predstavlja gonilko). Do sedaj je bilo po poročanju PZS prodanih več kot 3300 Dnevnikov STKP, 23 kolesarjev pa jo je prevozilo v celoti. Takrat si nisem predstavlja, da jo bom tudi sama kdaj prevozila v kosu. Gre za kolesarjenje z gorskim kolesom. Sama gorskega kolesa nimam, niti se nikoli nisem z njim vozila.

Dopust, s kombijem v Grčijo, nam je zaradi koronavirusa propadel že za prvomajske praznike, pravtako za moj jesenski glavni dopust. Sprva sem za september ponovno planirala 350 km dolgo tekmo Tor des Geants, ker sem lansko leto po 280 km odstopila, po hribih okrog doline Aoste, a so tudi to odpovedali. Ko mi je Toni rekel, da sploh nikamor ne bi šel na dopust, saj že tako ali tako ne dohaja svojega dela, nisem bila niti preveč razočarana. Pričakovala sem, da se bo to zgodilo, a moja želja po nekem lepem doživetju po izjemno napornem delovnem poletju je bila goreča. “Ni mi problem, da delam, vozim Hani v vrtec in sem popoldne z njo, samo če tebi ni problem, da greš sama!” Iskreno, sprva nisem bila prepričana kako bom shajala sama … še nikoli nisem za več dni potovala sama, na noben način.

Ivo, ki me je z ženo Tejo z avtodomom spremljal že na Slovenski planinski poti (SPP), mi je v mesecu avgustu slučajno posodil gorsko kolo. Sprva sem nameravala še enkrat prehoditi SPP sama, samooskrbno, brez spremstva. Nato sem se pa v eni nočni spomnila na STKP, začela brskati po spletu in misel na kolesarjenje mi več ni dala miru …  Pred leti sem vsako poletje preživljala glavni dopust na kolesu in to sem pravzaprav zelo pogrešala. Prvo sem seveda povprašala Ivoja, kaj si misli o tem, saj je pot dolga 1800 km in mu ne bi rada uničila kolesa in ko mi je potrdil, da lahko grem z njegovim kolesom, sem si prvotna dva tedna dopusta podaljšala za še en dodaten teden. Povpraševala sem Pio glede poti in ko mi je po pošti poslala knjižico STKP, sem že vedela, da kljub dvomom, strahovom, negotovostjo .. mi ta pot ne uide. 🙂 Toni me je takoj podprl, zdela se mu je boljša ideja kot če grem ponovno hodit po Slovenski planinski poti, ostalim si pa nisem upala rečt v kaj se podajam. Mami sprva nisem rekla, da je pot tako dolga in da me tri tedne ne bo, to je izvedela kasneje.

Zadnji teden pred odhodom je spet bil divji v službi, dva dežurstva, še dodatna celodnevna, in v petek zjutraj sem “kapitulirala”, popoldne direktno po službi pa me je čakal odhod v neznano. Ampak res v neznano… vse mi je bilo tuje, z začetkom samo kolo, ki ga sploh nisem bila vajena (z njim sem se peljala dvakrat po eno uro). Že za prvi dan nisem vedela kje bom spala, niti kako hitro bom sploh napredovala s kolesom, kako se bom znašla z orientacijo. Priznam, da me je precej skrbelo, ampak v službi je bilo toliko dela, da niti za sekundo nisem uspela pomislila na samo pot in kaj me čaka prihodnje tedne. Predhodno sem si sprintala vse opise poti, si zapisala telefonske številke vseh koč, ki jih bom obiskala, da se predhodno pozanimam o prenočiščih, Toni pa mi je na telefon (aplikacija ORUX maps) naložil gpx celotne poti okrog Slovenije.

Takoj, ko sem stopila iz UKCja, sem zadihala s polnimi pljuči in naenkrat me več ni bilo ničesar strah. Zaupala sem sebi in nekako vedela, da bo vse vredu. V isti sekundi mi zazvoni telefon, Ajda Radinja. Začudena sem, zakaj me kliče. Ponudila se je, da prespim pri njej v Škofji Loki (pri temu je posredoval seveda Toni). In tako se mi je za prvi dan rešil največji problem.. prenočišče. Na kolesu sem se takoj počutila fantastično. Uživala sem v vožnji skozi Ljubljano, čez Klobuk, proti Sv. Jakobu, Govejku in Škofji Loki. Prvo markacijo sem srečala na obrobju Ljubljane v Bokalcih, proti Klobuku. Ajda mi je prišla nasproti proti Osolniku in skupaj sva se zapeljali do nje… čisto mimo njenega bloka gre pot. Noro! Zelo lepo je poskrbela zame, me hidrirala s Stezičarjem, skuhala večerjo in mi že zjutraj pred šesto uro spekla jajčka ter pripravila zajtrk!! Res čudovit začetek kolesarskega potovanja, hvala ti Ajda! Prvi dan sem se bolj kot ne spoznavala na kolesu in se skušala navaditi na navigacijo, brez tega ne bi prišla nikamor!! 🙂 Hvala Toniju, da mi je zadnji dan pred odhodom kupil super praktično torbico za na balanco, kamor sem spravila telefon v ovitek in pred seboj imela odprto sled poti.

Prvi teden sem zares neizmerno uživala, niti nisem nikamor hitela. Že drug dan je bil zanimiv, saj me je Toni zvečer ob šestih (po prevoženih 92,5km) prišel iskat k Bohinjskemu jezeru in peljala sva se v Ljubljano k prijatelju Borutu Rojcu na petdesetletnico, ob petih zjutraj pa me peljal nazaj k jezeru, kjer sem nadaljevala pot proti Uskovnici. Spala sem zelo slabo in malo, saj je v kombiju bilo ene 15 komarjev, Hani se je pol noči praskala in neprestano premetavala, tiščali smo se kot sardelice. Tretji dan poti sem startala zelo slabo, neprespana, pa še koleno me je začelo boleti pri vožnji navkreber. Glede na to, da nisem vajena kolesarjenja, sem drugi dan definitivno pretiravala. Kolo je bilo itak pretežko, vsa oprema za spanje v šotoru, torbe so dobesedno pokale po šivih. Koleno me je bolelo tako zelo, da sploh nisem mogla kolesariti in že sem imela telefon v rokah, da pokličem Tonija, naj me pride iskat, saj ne morem nadaljevati. V Studorju pri Bohinju sem povprašala eno gospo, ki je zgodaj zjutraj hodila v pižami okrog hiše glede poti naprej in jo še prosila, če ima morda kak elastični povoj. Nekako sem si povila pod kolenom in se delala, da mi je malenkost boljše. Dan je bil prelep, etapa pred menoj prekrasna, čez Pokljuko, zato sem se odločila, da se nekako prebijem vsaj do Mojstrane oz. Jesenic in če res ne bo šlo, grem na vlak in domov, ali pa pokličem Tonija, da me pride iskat. Vzpone sem začela hoditi ob kolesu in opazila, da med hojo ne čutim popolnoma nobene bolečine. Tako sem izmenjevala kolesarjenje in hojo in popoldne res prilezla do Mojstrane, kjer sva se super uskladila s Perojem za skupno kosilo. Spremljal je Dušana Mencina na SPPju. Dušan se je ta dan prebijal v precej slabem vremenu čez Triglav, Razor in Prisojnik. Moj namen je bil iti do Mihovega doma, kjer bi prenočila, a glede na to, da bosta Pero in Dušan prenočila v koči na Vršiču, sem se odločila, da še zborbam teh par višincev tisti dan in bomo skupaj na Vršiču. To etapo mi je spet naneslo skoraj 90 km. Kolo sem na Vršič pretežno potiskala, sram me je bilo pred mimoidočimi avtomobili, ker sem hodila ob kolesu, a koleno mi ni dalo, da strmejše klance prevozim. Ob enih ponoči sem se zbudila in ugotovila, da sta kolega varno prispela do Erjavčeve koče in še ne spita, tako da smo se do štirih zjutraj pogovarjali. Pero je rešil moj prvi tehnični problem na poti … dal mi je svoj polnilec za telefon, saj moj kar naenkrat ni več polnil, navigacija mi je bila pa prva in praktično najpomembnejša obvezna oprema. Zjutraj smo skupaj zajtrkovali in šele po deveti uri sem se odpravila na hladen spust v Trento. Ultralahka oblačila Raidlight so mi prav prišla tudi na kolesu in prav nič me ni zeblo. Sledila je fantastična etapa proti Lepeni, ob Soči v Drežnico, nekje na poti mi je nasproti pritekel Andraž. Dan sva skupaj zaključila na Planini Kuhinja oz. Zaslapu – prijatelj Andraž, ki me je velik del spremljal na SPP-ju, me je gostil na “njihovi” planini. Vzpon na Pl. Kuhinja si bom vsekakor zapomnila … tiščanje pretežkega kolesa po prestrmi pešpoti … najbrž edinič, da sem preklela pot, da to pa res ni pot za kolo, skoraj so mi odpadle tudi roke, ne samo noge. 🙂 Ponovno večer, ko smo debatirali dolgo v noč in naslednji dan sem res težko vstala ter precej čez deveto zjutraj po obilnem zajtrku zaštartala dan. Z Vilijem sva še očistila in naoljila ketno, dal mi je pa tudi pribor za šivanje, da sem zakrpala svoje luknje na torbah. Malo me je še pospremil Andraž, po kakšni urci pa sva odšla vsak na svojo pot, jaz proti prelepi Javorci, on krožno tekaško pot nazaj do Planine Zaslap.

V Mostu na Soči sem kupila Voltaren v lekarni in redno mazala koleno, z dnevi je bila bolečina pravzaprav vsak dan manjša. Občasno sem zvečer imela malo razdraženo kožo na ritnicah, ampak sem redno mazala s cinkovo kremo in do jutra je bilo čisto vredu. Popoldne tega dne sem doživela prvo in zadnjo in edino malo neprijetno izkušnjo, na Črvovem vrhu, kjer se mi je zdelo, da sem v največji “vukojebini”, kjer daleč naokrog ni žive duše. V belem avtu naenkrat ob meni pripelje starejši možak, se ustavi sredi klanca tik ob meni in začne telefonirat. Še parkrat se pelje mimo mene, se vsake toliko ustavi, prižge cigaret, me gleda in čaka ne vem kaj. Takoj ko je prvič ustavil, sem klicala Tonija (na srečo je bil signal), ga dala na zvočnik in skoraj eno uro sva bila na vezi, bilo me je strah, povedala sem mu njegovo registrsko številko avtomobila za vsak slučaj, če se kaj zgodi. Vmes sem panično iskala pravo pot do vrha, ker sem se odpeljala preveč naokrog in ko sem končno odtisnila žig, sem samo pičila v dolino in naprej in se nenehno ozirala nazaj. Mogoče me je zaman panika, a takrat mi je bilo precej neprijetno.

To noč sta me v Cerknem gostila Stanka, mama od Nine Frelih ter njen Igor. V Cerkno sem prispela že pred šesto uro zvečer, prevozila pa ta dan 67km. Nisem uspela priti do Idrije k Nini, čeprav sem imela željo. A od situacije na Črvovem vrhu nisem bila več mirna, nisem si želela voziti po temi. To je bila dobra odločitev, ena boljših, saj se je pot do Idrije naslednji dan precej vlekla in v Idrijo nikakor ne bi uspela priti pred 22-o uro. Ne morem opisati kako lepo sta poskrbela zame in kako fajn smo se imeli. Prvo sem se stuširala, oprala v pralnem stroju vse cunje, ter se oblekla v Stankino pižamo. Ponovno sem pila Stezičarja in se počutila skoraj kot doma. 🙂 Za večerjo so bili božanski žlikrofi in tudi naslednji dan v Idriji sem si privoščila žlikrofe. Stanka si je zgodaj zjutraj navila budilko in mi pripravila zajtrk. Ta dan mi je bila kar dolgočasna etapa … ponovno sama na poti, nobenih pohodnikov, sem in tja kak avtomobil, občasno sem spet pomišljevala na situacijo pod Črvovim vrhom.  Iz Cerknega sem kolesarila na Mrzlik, v Idrijo, na Hleviško planino in ob Idrijci proti Golakom, ter zaključila v Ajdovščini. Pot ni bila markirana cel dan, kakšnih 60km, markacije so se začele par km pred Iztokovo kočo na Golakih. Prespala sem v MC Hiša mladih, po prevoženih stotih kilometrih, kjer je bil kontrolni žig. Prvič sem bila sama zvečer in pravzaprav sem neznansko uživala v samoti. Šla sem na pico in pivo, nato pa hitro počivat. Prehitro se je vse dogajalo čez dan, dolgi pogovori in druženje vsak zvečer, jaz pa že konkretno utrujena in čeprav so vsa srečanja bila absolutno prijetna in prelepa, sem si zelo želela malo samote in miru … mogoče se to zdi čudno, glede na to, da sem cel dan kolesarila čisto sama. 🙂

Dnevi so bili neverjetno lepi, do 30°C in takšna je bila napoved za cel teden naprej … morala sem izkoristiti vreme, zato sem pretežno od zgodnjega jutra do večera oz. noči bila na kolesu. Kar naenkrat sem nekam hitela, in ko sem prvič prevozila 100 km v dnevu, sem očitno mislila, da moram toliko vsak dan. 🙂 V mislih sem se poigravala z idejo, da nič hudega, če kakšen dan prej zaključim in bomo šli še s Tonijem in Hani skupaj za kak dan kam. Čez dan sem šla na kosilo, na kakšno coca colo ali pivo, sicer pa večji del dneva preživela na kolesu. Iz Ajdovščine sem startala evforična, spremljale so me markacije, ki pa sem jih hitro izgubila in totalno zabluzila med vinogradi. Sem se pa vsaj grozdja najedla. 🙂 Šele zadnji dan poti sem dojela kako po nepotrebnem sem si zakomplicirala navigacijo – imela sem naložen track celotne poti, namesto, da bi si vsako etapo naložila posebej, kajti ta sled je bolj natančna in pelje točno po poteh. Moj track je pa risal ravne črte in v naravi sem se večkrat morala odločati katero pot izbrati, saj tista ravna črta ni vedno nazorno kazala na pravo pot. Po Krasu sem se kar nekaj lovila, pot mi je bila tehnično težka, prvič mi je track občasno kazal malo drugačno pot kot markacije in sem bila skoz v nekih dilemah. Pozno popoldan sem si naročila testenine v Lipici, poklicala v hostel v Ocizli ter si rezervirala sobo. Pred menoj je sicer bil še vzpon na Kokoš, ter spust v Kozino. Marko Vidmar mi je svetoval, da se spustim po glavni cesti, zaradi drugega tira je čez Mihele menda neprehodna pot. Sprva sem želela prespati na Kokoši v šotoru, a sem slišala, da je okrog veliko beguncev. In prav smešno, na spustu so trije tekli pred menoj čez cesto, kot tri srnice. 🙂 Šotor in vso odveč opremo (za eno veliko vrečo za smeti, kar je bilo sigurnih 6 kg) sem pustila v hostlu, dovolj sem imela prevažanja stvari, ki jih sploh ne potrebujem.

Ob osmih zjutraj 11.9. (osmi dan na poti) sva se dobila na Socerbu s Stanislavom Valjavcem, ki ga pred tem sicer nisem poznala. Prevozil je STKP po etapah in dobro pozna pot. 75km je prevozil z menoj in to je bil čas, ko sem resnično izklopila um, in samo poganjala pedala ter uživala ob lepih razgledih na morje. Hvala bogu vsaj en dan ne rabim vsaki dve minuti gledat na telefon in spremljat cest. Pridružil se nama je tudi Marko Vidmar, ki je kot prvi na PZS poslal dnevnik vseh zbranih žigov STKP. Pretežno smo vozili ob obali. Veliko asfalta, lepega makedama, dokaj hitre vožnje in zame brezskrbnosti. Vmes sladoled v Cacao, skok v toplo morje, odlično kosilo v Merezigah (rižota z morskimi sadeži) ob Vinski fontani s prelepim razgledom. Čudovito! Ker še nisem imela prenočišča, sem do konca izkoristila dan in namesto v Hrastovlje, prikolesarila pod Slavnik, v Podgorje, ob pol osmih zvečer po stotih kilometrih in prespala v bližini. Zgodaj zjutraj sem šla na Slavnik, to je bil dan Prekolesarimo Slovenskoturnokolesarsko Pot v enem dnevu, a nisem srečala nobenih kolesarjev, ki bi delali ta projekt. Opoldne sem že bila v Ilirski Bistrici in se povzpela na Veliko Milanjo … končno sem klance pretežno prevozila, koleno me je bolelo samo še obšasno, bolj konec dneva po dolgotrajni vožnji, prtljaga je bila pa bistveno zmanjšana. Prvič sem vozila s čelko, ujela me je noč, a morala sem priti do Hrib – Loškega Potoka, kjer sem imela rezervirano sobo v hotelčku OSKAR. Za prenočišča sem koristila turistične voucherje. Spala sem kot ubita. Zjutraj je bilo še malo hladno, čez dan idilično, skoz za kratke rokave, boljšega vremena si ne bi mogla želeti! Čakala me je zelo dolga vožnja čez Kočevski predel, a sedaj ko gledam za nazaj, mi je ta vožnja bila prekrasna, le nenehno sem bila v nekakšnem krču zaradi strahu pred medvedi. Ta strah mi je vcepil Toni, on se po mojem nikoli ne bi tukaj vozil sam. 🙂 Neskončni makedami, nenehno spremljanje markacij, a šlo je hitro… Kamni grič, Travna gora, Jelenov studenec, Rajhenav, … same lepe koče in meni popolnoma neznani konci, po Poti medvedovih stopinj. 🙂 Po situaciji na Črvovem vrhu so mi dostavili solzilec, tako da sem se z njim v žepu majčke počutila precej bolj varno. Neverjetno, a zvečer sem ponovno v temi, s čelko na glavi pripeljala še dolg spust iz Mirne gore v Črnomelj, kjer sem prav tako imela rezervirano sobico. Prevozila sem 115km. Višincev je pa vsak dan bilo krepko čez 2000. Popoldne me je s kombijem pričakal Ivo in me na spustu pospremil tako, da je vozil za menoj in mi dodatno osvetljeval pot. Čeprav je bila tema, sem se počutila varno. Nekako neprijetno mi je voziti ponoči po neznanem terenu, sploh ko se izogibaš glavnim cestam, čim je mogoče. 😉

Zjutraj sem po 45ih minutah vožnje že bila pri naslednjem žigu, v Kampu Podzemelj in se namočila v Kolpi. Ta dan sem bila nekako na polovici svoje poti… dolg vzpon na Trdinov vrh, čez Gorjance proti Brežicam, kjer me je pričakala Pia Peršič. Zveni malo, a vmes se je ponovno zvrtelo dobrih 100 km. Ta dan sem se malo zakalkulirala, mislila sem, da bom vozila veliko manj časa, da bo pot precej krajša in lažja in se popoldne vrgla še v reko Krko ali se namočila v Klunovih toplicah blizu Krške vasi, a je žal zmanjkalo časa za eno in drugo. Že v temi sem prispela do Mladinskega centra v Brežicah. Spile sva pivo in Pia je naložila kolo v avto ter me peljala k njej v Krško. Pogostila me je kot kraljico! Njena mama je pripravila božanska nadevana jajca z bakalarjem za predjed in skuhala zelo okusen curry z zelenjavo in mesom. Na terasi je zakurila ogenjček, dolgo sva klepetali, dokler nisem jaz že blizu polnoči omagala. Zjutraj mi je naoljila ketno na kolesu in me odpeljala nazaj v Brežice, kjer sem prejšnji dan zaključila. Sledila sta dva kolesarsko dolga in ne prav zanimiva dneva… klanci gor in dol in gor in dol ob vinogradih in zidancah. Velikokrat sem se zapeljala mimo dvorišča kake hiše, kjer običajno ni bilo videti druge žive duše kot spuščenega psa in kar nekaj me jih je nalajalo. Mislila sem na to, da čez Kočevje sploh ni bilo nobene nevarnosti, tukaj je večja… in dvakrat sem skoraj uporabila solzilec. 🙂 Bojim se jih in ne maram spuščenih psov.

Ta dan sem prespala v Šentjurju, kamor sta prišla Toni in Hani in na spustu do cilja iz Resevne naenkrat zaslišim znan zvok praskanja ob disk, ko so znucane zavorne ploščice. Ojoj. Nimam rezervnih, kaj pa sedaj!? Prvič na poti se mi ulijejo solze. Žalostna sem bila, ker Toni večno zamuja in želela sem si čimveč časa preživeti s Hani, tako ju bom pa še dobro uro čakala, pa tudi zavor očitno v Šentjurju ne bom mogla popravit. Slučajno me pokliče Ivo, ker mi je mislil predlagat, da prespim pri Aco Pepevniku ta dan, ki je iz Šentjurja, a jaz mu povem, da prenočišče imam, nimam pa zavornih ploščic. 🙂 V desetih minutah je bil Aco pri meni, naložil kolo v kombi in odpeljala sva se proti Celju. Še dobro da sem ta dan zaključila kolesarjenje že zelo zgodaj, kmalu po peti uri popoldne in je ostalo še nekaj časa do zaprtja trgovin. Pri prvem serviserju me poučijo, da ima “moje” kolo zavorne ploščice Magura, ki jih že nekaj let praktično ne uporabljajo in da le-teh ne bom nikjer kar tako dobila. Hitiva v drugo prodajalno s kolesi, kjer potrdi prej povedano in da jih nimajo na zalogi. Aco se spomni na še eno, tretjo in tudi zadnjo trgovino s kolesi. Pozdravita naju zelo prijazna fanta, pogledata kolo, se skoz smejita in po brskanju po škatli naposled le najdeta ene same ploščice. Jupiiii. Neverjetno se mi zdi, kako črnogledo mi je bilo vse, ko sem prišla v Šentjur, potem se je pa vse rešilo …. Hvala, hvala, hvala Acotu, da je rešil takrat mojo veliko težavo!! Po prihodu v Šentjur, sta me že čakala Toni in Hani. Po večerjici smo zaspali kot ubiti. Zjutraj pa zgodaj na pot, saj je Toni moral peljat Hani v vrtec. Težko mi je bilo ob slovesu in pogled na Hanikine kodrčke ter zaspane učke mi je še dolgo bil pred očmi … Dan za dnem sem delala po sto in tudi do 120 kilometrov, razen prvih dni čez Gorenjsko. Tudi naslednji dan je bil preeedolg … običajno sem konec etape določila glede na to, kje bom prespala. In včasih je potem naneslo malo preveč kilometrov. Ta dan sem kolesarila čez Planinsko postojanko na Sv.Uršuli, Klokočovnik, Ljubično goro do Boča in Donačko goro, kjer sva se slučajno srečali s Heleno Friz in prijetno poklepetali. Šele krepko po osmi uri zvečer sem se ustavila v Juršincih, kjer sem prespala pri Srečkotu in Marjeti Gomilščak. Tako sem bila psihično zblojena od celotnega dneva, da si prvič nisem pogledala katere žige morem poštemplat naprej … v glavi sem imela samo Gorišnico (žig pri Dominkovi domačiji) in da čimprej pridem do Juršinec. Nisem si prebrala opisa etape za naprej in tako sem dirkala mimo Polenška in Puhovega muzeja, kajti ponovno me je lovila tema, brez da bi na obeh točkah odtisnila žig. Na srečo smo po večerji gledali knjižico in sem brala opis za naprej in ugotovila, da sem vozila mimo dveh žigov, ki ju nisem odtisnila. Srečko se je zjutraj z avtomobilom zapeljal poštemplat, da nisem rabila kolesarit nazaj po žiga … bilo je zelo blizu njiju in dva žiga na zelo kratki razdalji. Marjeta je pripravila res okusno in obilno večerjo, Srečko pa poskrbel za dobro hidracijo. 🙂 Hvala vama za takšno gostoljubje! Spala sem kot ubita in noč je bila definitivno spet prekratka. Zjutraj lepa hitra vožnja proti Sv.Trojici in Mariboru … pretežno asfalt, kar mi je še kako pasalo. Ob 13ih sva bili dogovorjeni z mamo na kosilu pri Stari trti v Mariboru, kjer je kontrolni žig. Za popoldan je bil napovedan možen dež (Toni mi je vsak dan sproti natančno poročal glede vremenske prognoze). Res je padlo par kapljic in celo malo zagrmelo, medtem ko sva z mamo jedli pico. Dve uri pavze mi je dobro delo in polna moči sem se povzpela na Pohorje, do Ruške koče na Arehu, kjer sem prenočila. Dež me ni ujel, spet sem imela neznansko srečo. Zgodaj sem se odpravila na lepo vožnjo čez Pohorje, čeprav sem na eni točki imela spet težave z navigacijo … čisto nepotrebno, ko bi vsaj imela boljši track, pa se mi ni ljubilo s tem ukvarjat, raje sem imela težave. 🙂 Zamislila sem si, da bom prispela do Dravograda, a me je že na Košenjaku ujela noč, koča je bila itak zaprta in  tukaj sem ostala prvič tudi brez žiga. Primorana sem bila se v temi spustiti še v Dravograd, kjer sem sproti rezervirala prenočišče. Na črpalki sem kupila nov polnilec, saj sem dosedanjega zlomila in ponovno ostala brez kabla za polnjenje telefona. Zvečer procedura kot vsak dan …. čimveč pojest, nekaj popit, oprat in posušit kolesarske cunje, napolnit uro, telefon in power bank, s cinkovo kremo preventivno namazat rit ter se čimboljše spočit in naspat. Tudi ta večer ni bilo odstopanja. 🙂

Že sem bila na Koroškem delu in se zamislila, koliko narečij se je že zamenjalo na poti … neverjetno!! Pred menoj je bila lepa tura, tudi zahtevna, a nekako je bil moj dan … iz Dravograda na Poštarski dom in Uršljo Goro, Naravske ledine in v Mežico …. zaključila sem v Črni, nisem šla čez rudnik, ker sem čez rudnik tekla lansko leto na K24 in se nisem uspela dogovoriti za vodeno turo, saj moreta biti vsaj dve osebi. Peljala sem se po glavni cesti do Črne in že krepko pred šesto uro zvečer, končno en dan bolj na easy, končala kolesarski dan. Res dobro sem se spočila.

Zjutraj 20.9. (17.-i dan) sem kolesarila do Pikovega in Doma na Peci, dan je bil prelep. Iz Pece sem se spustila do Kumra, se najedla odlične juhice in narezka ter malo poklepetala z oskrbnikom tega dela poti in ga pohvalila, da je dobro markirano. Pod Olševo me je pot vodila skozi Solčavsko panoramsko pot, prvič bila v Matkovem kotu in se čez Matkov kot spustila v sosednjo dolino .. Logarsko dolino. Na srečo sem našla žig v Domu planincev, in mi ni bilo treba do konca doline. 🙂 Še hitra vožnja po glavni cesti do Luč, kjer mi je Toni rezerviral sobico …guesthouse S. Res prelepa sobica, zraven kolesarnica, kjer sem varno spravila kolo, čez cesto trgovina in restavracija, kjer sem gledala podelitev Tour de France in večerjala. Spala sem kot angelček … tako kot praktično vsako noč. Med večerjo sem prvič izpisovala dnevne kilometre in višince iz ure in bila evforična, da imam še “samo” 226km do cilja. Naslednji dan pa veliko manjša evforija, saj sem bila povožena, najbolj na celotni turi in vzpon na Menino planino mi je bil ena sama muka. Okrog Arničevega vrha sem zgrešila pravo pot in naredila kar nekaj dodatneg vzpona, to me je spravilo v slabo voljo, poleg tega se mi je med zobnike zapela najljuša Raidlight vetrovka in se mi čisto razcefrala. Presenetilo me je, da je bila koča na Menini planini odprta, pojedla sem šmorn in popila coca colo. Iz Menine planine super spust do Trojan, vmes seveda tudi precej navkreber, brez tega ne gre. 🙂 Iz Trojan na Čemšeniško planino sem ponovno imela težave z določeno potjo, ki enostavno nisem vedela, ali je prava ali ne in totalno “padla ven”. V gozu sem naglas kričala, če je lahko prosim kje kdo, da ga kaj vprašam, da mi pove jebemti ali sem na pravi poti. Toni res zna ujeti trenutek in ravno takrat me je klical, jaz mu pa tulila v telefon, da ne vem, ali sem jaz zmešana, ali ta telefon, kak jebemti v naravi ni tiste poti, ki je kao prava? Do tega seveda ne bi prišlo, če bi si znala naložiti in uporabiti pravi track. Utrujenost celega dneva je naredila svoje … nisem več mogla uporabljat možganov. Na Oruxu nisem razbrala, kje je sploh koča in ko sem naposled prišla do nje, je na njej pisalo Čoparjeva koča, moj žig je bil Dom Franca Goloba na Čemšeniški planini. Nekako se mi je zdelo, da se mi meša. Morala sem se pozanimati, da gre pravzaprav za tapravo kočo. Naprej sem dobro napredovala.. v Knezdolu smo se dobili s Tonijem in Hani, spet sem zmagala in že naročila pivo, preden sta prišla. 😉 Na večerji se nam je pridružil Pero, ki je z motorjem šel po Trojanske krofe in nas za hipec obiskal.

Toni me je spet zgodaj spodil s postelje, saj je Hani peljal v vrtec. Pred menoj je bil zadnji dolg kolesarski dan. Poigravala sem se z idejo, da ta dan naredim kar celo etapo, ampak bi naneslo vsaj 130 km, za kar pa ni bilo nobene potrebe. Že itak mi je sama pot čisto prehitro minila. Prevozila sem Trboveljske kuclje, Mrzlico, Kal, Gore in se spustila v Zidani most, kjer sem se naenkrat ponovno srečala s problemom škripanja zavor!! Tokrat obeh, sprednjih in zadnjih, jaz imam pa samo ene rezervne ploščice, plus tega, da jih ne znam zamenjat. Par ljudi na poti sem povprašala če bi kdo slučajno vedel zamenjati in se povzpela na Kum brez rešitve. Vedela sem, da jih bom najkasneje na Kumu morala zamenjati, magari se lotiti sama, ker potem me čaka spet dolg spust, bremze pa mi ne delajo več dobro, sprednje sploh ne. Ko pridem na vrh, k koči, ki je na srečo odprta, povprašam fanta odzunaj, ki slučajno dela tudi v koči, če mi lahko pomaga pri menjavi zavornih ploščic. “Nisem še to počel, ampak lahko poguglam in bova probala…” Medtem, ko sem pojedla ričet, spila Coca Colo, se je res podučil in mi pomagal rešiti težavo in jo tudi zelo uspešno in hitro rešil. 🙂 Wau … kaj imam lahko še večjo srečo? Tako sem brez problema peljala naprej, po razgibani cesti do Podkuma in Bogenšperka. Odločila sem se nadaljevati do Janč, čeprav je bila ura že pet popoldne in pričelo je deževati. Prvič na turi me je ujel dežek, ampak rahel, nič posebnega, vedela sem, da me malo naprej od Janč čakata Toni in Hani. Na Janče sem prišla ob 19:20 in se v temi peljala do Trebeljevega, kjer sem zaključila dan. Pot okrog Janč je res lepa za kolesarjenje, poleg tega je zadnjih okrog 150 kilometrov odlično markiranih. Lepo se je voziti po poti, ki je markirana in te skoz z lepo markacijo opominja na kakšni poti pravzaprav si. Zunaj na kuhalniku smo skuhali testenine, umila sem se s par plastenkami tople vode in skupaj smo zaspali v kombiju.

Ker sem bila tako blizu cilja, Hani nisva peljala v vrtec, ampak sta me kar direktno šla čakat v Ljubljano na Ljubljanski grad. Slabe tri urce kolesarjenja (brez zajtrka in sem bila že konkretno lačna) pa sem bila na cilju. Medtem sta mi šla na Janče po žig, ker ga prejšnji večer nisem dobila, ob torkih je namreč koča zaprta, ter v trgovino po zajtrk.

Zadnji kilometri so bili zelo lepi .. po Golovcu, kjer običajno tečem v službo ali iz nje. Nikakor ne morem verjeti kako hitro so mi minevali dnevi in da sem uspela s kolesom obkrožiti našo prelepo deželo. Dobro sem se znašla in lepo sem se imela sama s seboj. Spoznala sem ogromno lepih novih krajev. Presenetila sem sebe, najbrž tudi domače, da sem se podviga lotila sama. Veliko je kotičkov, ki jih bom še enkrat obiskala, saj sem malo prehitro šla mimo in si nisem vzela časa za ogled. Pot priporočam vsakomur, ki rad kolesari, seveda z gorskim kolesom! Idealno bi bilo iti počasneje, imeti več časa čez dan, ampak tako, kako sem šla, je moj način in zaenkrat ne znam drugače, niti ne morem, saj imam omejen dopust, največ pa zato, ker ne želim predolgo biti brez Hani in ne želim, da je ona brez mene… že skoraj 19 dni je na nek način bilo čisto preveč!! Kolesarila sem od 4.9. do 22.9., torej za celoten krog potrebovala slabih 19 dni. Ujela sem obdobje najlepšega vremena in nasploh imela na sami poti veliko sreče ter niti enega gumidefekta!

Največja zahvala gre Toniju, ki me je podprl, skrbel zame na daljavo in parkrat prišel tudi na pot, ter skrbel za najino malo princesko. Enako velika zahvala gre Ivoju, ki mi je posodil kolo, brez katerega ne bi mogla iti na pot in to VRHUNSKO kolo, ki mi je tako dobro služilo in me varno pripeljalo od starta do cilja. Hvala vsem, pri katerih sem prespala in ste tako lepo poskrbeli zame! (Ajda Radinja, Andraž Ivančič, Stanka in Igor, Pia Peršič, Srečko in Marjeta Gomilščak). Hvala vsem, ki ste me spremljali.

Preživela sem nepozaben dopust, malo naporen, največ pa prelep in še enkrat, kot že tolikokrat, zaključila, da je Slovenija prekrasna!!

Južna Amerika – PERU 2019 – 3.del

Po vzponu na Chachani bi nas pot morala voditi proti Boliviji. Priznam, ko smo se začeli pogovarjati o potovanju, sem se najbolj veselila prav Bolivije! Ampak zaradi političnih sporov v državi, protestov in nemirov, smo dali varnost na prvo mesto in ostali samo v Peruju. V Arequipi smo zgodaj zjutraj (ob petih) prevzeli avto Toyota Fortuner in se zapeljali proti Punu in najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu  – jezeru Titicaca (300km) in dobrih 5 ur vožnje. Titicaca leži na višini 3809m. Cesta je zelo lepa, razgledna in s številnimi vicunami ob cesti. Po kakšnih dveh urcah smo se ustavili na zajtrku, nekje na višini 4000m, Teja je dobila najboljšo juho (Caldo de galina), kar smo jih jedli, bogato z mesom in zelenjavo. V Punu smo šli na tržnico na kosilo, naročila sem Lomo saltado (15solov za vse tri), nakupit nekaj darilc, kajti tukaj je res pestra ponudba peruanskih suvenirjev, puloverčkov iz alpake in vsega živega… Če smo že tukaj, smo morali na otoke iz plavajočega trsja UROS – s turistično ladjico so nas zapeljali na otok 69. Imam brata po imenu Uroš, zato sem bila vesela, da sem obiskala ta kraj, in imela njega v spominu. Najprej ti povejo nekaj o teh plavajočih otokih, te peljejo v eno od hišk, kjer pričakujejo, da vsak kupi kak izdelek, ti zapojejo pesmico o jezeru Titicaca, nato te peljejo s čolnom narejenim iz trsja na glavni otoček, kjer je restavranček. Čeprav je vse skupaj res skomercializirano, smo se mi imeli zelo luštno in nam je bilo fajn. Pleme Urus je v inkovskem času pobegnilo pred njimi in si zgradilo plavajoče otoke iz trstike – tatore, ki obilno raste v plitvem obalnem delu jezera. Trstiko uporabljajo zudi za izdelavo čolnov, hiš, drugih uporabnih izdelkov. Za bolj pristno izkušnjo je menda boljše iti na otok TAQUILE, kjer so znani po kakovostnih in najlepših tradicionalnih oblačilih iz Peruja, štrikajo pa moški. Moški si tudi sami pletejo posebne kape, samski nosijo bele, poročeni pa rdeče. Mi smo bili v Punu čisto na hitro, saj nas je pot vodila naprej v PITUMARCO (dodatnih 300km), zgodaj naslednjega dne pa na Rainbow mountain oz. Vinicunco. V Pitumarco smo prispeli ponoči in se malce lovili z iskanjem sobice, jaz sem predlagala, da prespimo kar v avtu. Tega noben ni slišal. 🙂 Za ovinkom na glavnem trgu smo našli hostel in se namestili. Ni mi bilo do mrzlega tuša in sem ta del preskočila, imeli smo pa wi-fi in sem lahko domačim poslala par slikic in lepe pozdrave.

plavajoči otoki Uros, jezero Titicaca

Rainbow mountain

 

Ob štirih zjutraj je že zvonila budilka. Tokrat se mi pa res ni ljubilo vstat, še dobro, da je Teja vzela stvar resno in smo tako vseeno zgodaj šli na pot.  Splačalo se je! Cesta zelo lepa, panoramska s prelepimi razgledi, res da tudi malo adrenaliska, ozka, s prepadi. Ampak Ivo je odličen voznik in sploh ni bilo strahu in dvoma, da bi lahko imeli kakšne težave. Na rampi smo plačali za vhod, potem plačali še dvakrat – 10 solov za Mavrično goro, ter 10 solov za Montano Royo. Imeli smo najlepši možen dan, jasno, lepo, sončno. Pogled na sosednji pobeljen Auzangate (6384m) je veličasten! Tukaj se da narediti čudovit pardnevni treking. Malo smo se čudili kako je šele en avto na parkirišču, a bomo res med prvimi gor? V zadnjih par letih je Mavrična gora postala zelo priljubljen kraj za turiste, dnevno sprejme tudi čez tisoč obiskovalcev. Prej je gora bila prekrita s snegom in niso vedeli kako lepa pravzaprav je. Njene mavrične barve lahko pripišemo oksidaciji mineralov, kot sta železov oksid in železov sulfid. Iz parkirišča je čisto malo hoje na razgledni vrh na Rainbow mountain, na višini 5036m, vsekakor manj kot eno uro. Treba je upoštevati visoko nadmorsko višino, čutiš, da ne gre hitreje. Videli smo zakaj je parking skoraj prazen, ker večina turistov pride iz druge strani, kraja Cusipata. Bili smo pravi čas, da smo ubežali množici turistov, prvi tistega dne obiskali Montana Royo .. čudovita gora s prekrasnim razgledom na rdeče gore v kombinaciji z zeleno travo in modrimi jezerčki ter barvo neba .. res barvito, posebno, prelepo! Okrog desetih se je gora spremenila v mravljično, in ne mavrično, kot je skoz govoril Ivo. 😉 Za nazaj grede smo peljali eno ženico, v zelo slabem stanju v bolnišnico v Pitumarco. Žal ni razumela niti besede angleško, mi bolj slabo špansko in nismo vedeli kaj točno ji je, samo, da je zelo slabo in da more k zdravniku. V manj kot eni uri smo bli v Pitumarci, Ivo je vozil hitro, kot se je le dalo, po mojem smo vsi molili, da preživi to divjo vožnjo. Na koncu nam je še hotela plačati par solov za vožnjo! Omg, srčno upam, da se je ta njena situacija dobro rešila. Pitumarca nam je bila strašno všeč, niti enega turista, niti ene gostilnice, kjer bi lahko šli na kavo in našli wi-fi, da pokličem Hani. Tako sem se usedla pred vrata našega hostla in poklicala domov. Mimo so hodile ženske s pisanimi culami, nosile otročke .. Hani pa vse to z zanimanjem opazovala in me spraševala kaj je to, kaj je tisto. 🙂 Šli smo na predobro kosilo k ženici kar sredi glavnega rondoja. Plačali 12 solov za vse tri (manj kot 4 eure). Brat Uroš mi je medtem pisal, če mu lahko prinesem kapo s cofkom, na kateri piše Cusco. Škoda, da mi ni pisal en dan prej, veliko tega bi se našlo v Punu. In tako smo se po dveh urah vožnje iz Pitumarce znašli v kaotičnem Cuscu. Šli smo v glavni market v nabavo. 🙂 Minilo je par ur, preden smo bili spet na poti proti našem naslednjem cilju: Abancay, ki je na poti proti Nazci (Cusco-Nazca =700km in 14 ur!!). Želja je bila čimprej priti v Nasco. Mislila sem, kako bom trenirala, ko bomo imeli svoj avto, pa je tempo bil strašen, razdalje enormne, nadmorska višina velikokrat tudi, in na koncu ni bilo kaj dosti s tekom.

pogled na Montana Royo

 

Pozno smo prispeli v Abancay in točno ob polnoči sem prejela prvo čestitko za rojstni dan. Tukaj sem imela svojo sobo in zgodaj sta me prišla zbudit Ivo in Teja in presenetit z uhančki, vsak svojimi, ki sta jih izbrala prvi dan v Pisqu. 🙂 Moja rojstnodnevna želja je bila, da gremo na en dober zajtrk. Po sicer slabih navodilih gospe iz recepcije (ker ne razumemo dobro špansko), smo presenetljivo z lahkoto našli hotel EL TURISTA, kjer smo si privoščili res dober zajtrk. Pretežni del dneva smo se vozili, vendar že ob šestih zvečer prispeli v Nazco. Vmes smo šli na kosilo, ponovno na zelo visoki nadmorski višini. Cesta je bila panoramska, prelepa! Ivo je v Nasci ustavil sred ene ulice in ne bi se mogel bolje odločiti, desno smo imeli hotel, v katerem bomo prespali, levo čez cesto urad za nakup letalskih kart za ogled nasca linij ter 200 metrov naprej Hotel, kjer bo čez eno uro predavanje o teoriji nastanka nasca linij (Planetarium Maria Reiche). Juhuu … vse top! Ta dan nam je res vse čisto gladko steklo. Preživela sem čudovit rojstni dan! Po predavanju smo šli na krompirček in pivo ter razglabljali o linijah. Kmalu bi začela verjeti, da so kaj takega res naredili vesoljci!:)

NAZCA LINIJE – NAZCA ČRTE oz. GEOGLIFI, ki smo si jih z manjšim letalom ogledali zjutraj ob osmih, brez zajtrka, kakor so svetovali. Cena letala je 80 dolarjev na osebo, traja pa pol urce. Gre za serijo geometrijskih oblik, tisoče črt in velikih risb živalskih figur (kondor, opica, papagaj, kit, kolibri, kuščar, pajek, lama…) zgrajene na puščavskih tleh, vidne pa le iz zraka, z letalom. Tri figure so vidne iz stolpa ob Panamericani, preko kuščarja celo gre cesta, kar me je zelo presenetilo, videla pa sem šele iz letala. Figure so velike okrog 100m, pa tudi 300 metrov! Čemu so risbe služile, kdaj so jih naredili, kako so nastale, je predmet razprave, čisto pravega odgovora namreč še vedno ni. Več kot 40 let je črte raziskovala Maria Reiche, vse do svoje smrti l.1998 (stara je bila 95let), po njeni zaslugi spadajo pod UNESCO zaščito. Zaradi suhega podnebja in rdečega puščavskega kamenja ter svetlejše zemlje, so se črte tako ohranile. Puščava Nazca je ena najbolj suhih pokrajin na svetu, bolj suha od Sahare, kajti tukaj dežuje pol ure na vsaki dve leti. Marija je z metlo čistila linije, prekrite z gramozom. Risbe so izdelane v plitkih brazdah, globokih največ 30 cm, v katere se je tisočletja nanašal rdečkast oksidiran prod. Po odstranitvi zgornje plasti se razkrivajo linije na svetlorumeni kamniti podlagi. Nekateri menijo, da so linije nekakšen astronomski koledar oz. pripomoček za sajenje in žetev pridelkov, morda pa gre za pristajalne steze za vesoljske ladje? Drugi, da so ustvarjene za bogove, ali da gre pravzaprav za veliko zvezdarno, pa še več je predvidevanj. Po zaslugi Marie Reiche je l.1955 preprečila izdelavo namakalnega sistem, ki bi povsem uničil risbe. Izdala je tudi knjigo “Skrivnost puščave”, z denarjem, zasluženim od knjige pa sama plačala stražarja v puščavi, da jih ne bi ljudje uničevali. Linije so očitno bile njeno življenjsko poslanstvo. Fascinantno, kako je ta gospa hodila po tisti puščavi z metlo in raznimi pripomočki v roki, pa lestvijo dneve in tedne in leta, in pometala linije, merila in računala in raziskovala … Vsekakor se splača pogledati to svetovno čudo!

pred letom

Panamericana čez linije

tek ob puščavi, Paracas

 

Po Nazci smo se peljali v Paracas. Ne vem, ali sem obžalovala tudi Maraton des Sables Peru, ki se je pričel ravno ta dan, ko smo mi bili v bližini, ali ne. Malo me je strah teka po puščavi, ker ne prenašam najbolje vročine. Ampak vsekakor je želja, da se enkrat lotim tudi takšnega izziva. Najraje bi se ga sicer s Tonijem, ki ima že veliko izkušenj iz puščave. Vključno z Nasco in vse naprej se nam je zdelo kot območje, ki sploh ni spominjalo na Peru. Vse nekako bolj moderno. V Paracasu sta Teja in Ivo šla s turistično ladjico na otoke Ballestas, jaz pa tečt proti polotoku – Peninsula de Paracas. Vsi smo uživali. Jaz po dolgem času tekla, nekih 20 km ob puščavi, otoki Ballestas so pa tudi krasni za ogled, saj na njih živijo morski levi, Humboldtovi pingvini, kormorani in številne druge ptice. Ptic je res ogromno, saj je menda tudi rib tukaj ogromno. Sledilo je kakšnih 250km po Panamericani do Lime, ter kar nekaj časa, da smo se prebili čez Limo. Ivo pravi, da je vožnja čez Limo bila zanj najbolj adrenalinska! Hupanje, iz vseh smeri promet, noben te ne spusti, če si sam ne izsiliš prednosti, avto ali avtobus pa se ti približa tudi na milimeter. Na cestah povsod nekaj prodajajo. Ogromno je ljudi in prometa … skratka pestro, a jaz sem uživala odzadaj. Teja najbrž malo manj, ker je navigirala pa še lulat jo je neskončno tiščalo. Ivo je pa skoz morali biti skoncentriran in spremljati promet na vse strani. Iz Lime je bilo pred nami še 400 km do Huaraza. Zanimivo je bilo opazovati kako se iz puščave spet dvigamo visoko. Prespali smo v manjšem kraju Cajacay, kamor smo prišli že ponoči. Zgodaj zjutraj pa naprej na prvi ogled, ki smo ga izbrali. Zaradi slabše vremenske prognoze, smo se sproti prilagajali z načrti. Planiranje tega območja sem imela čez jaz. Žal nisem mogla izpeljati vsega, kar sem si želela in zadala. Smo pa v treh dneh videli največ kar smo lahko, popoldan je namreč ponavadi deževalo, ali se vsaj čisto zaprlo nebo. Če bi bilo vreme bolj ugodno, bi popolan izvedli še kakšen izlet. Razgledov nobenih! 🙁 HUARAZ je izhodišče za številne trekinge po Cordilieri Blanci, lahko tudi večdnevne. Mi smo delali dnevne izlete, saj je vse dokaj blizu, in veliko bolj enostavno če imaš svoje prevozno sredstvo!

PASTORURI GLACIER (5250m)– eden največjih ledenikov v Cordilieri Blanci, ki je zaradi globalnega segrevanja v zadnjem času izgubil veliko količino ledu in ga menda čez nekaj časa več ne bo. Ob glavni cesti sta nas ustavila dva “štoparja”, starejša gospa in gospod, ki sta šla prodajat suvenir ob vhodu v park in nas prosila, če ju lahko zapeljemo. Morali smo kupiti vstopnico za narodni park Huascaran (30 solov=8 eurov). Gospod nas je ustavil tudi za nazaj. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, ob sestopu smo doživeli dež, sneg in sodro, ampak vseeno je bilo lepo! Krožna pot, tlakovana in zelo urejena. Žal mi je da nismo poiskali votline v katero se lahko gre pod ledenikom. Smo pa na poti videli največjo rožo, bromelijo na svetu, Puya Raimondi (queen of the Andes).

Pastoruri ledenik

mrzlo!!!.. pa tudi tečt se ne da čez 4000 metrih 🙂

Puya Raimondi

 

LAGUNA PARON (4155m) – prespali smo v Yungayu, v mestu, ki ga je l.1970 uničil potres – potres je namreč sprožil zemeljske plazove in zasul celo mesto, umrlo je več kot 60.000 ljudi. Zgodaj smo se zapeljali v Caraz in od tam še samo hrib, da smo prišli do rampe, kjer plačaš za vstop. Odpla se je ob 7ih, mi pa smo na izhodišču bili že kakšno uro prej. Hvala bogu, ker sicer bi morda Ivo peljal še naprej (do Lagune Paron se namreč da priti z avtom), tako smo pa mi vso pot prepešačili. Po Orux mapsu sem videla da je ves čas steza, ki večkrat prečka cesto. Pozabila sem natančne podatke, mislim, da smo v eno smer prehodili 8km in kakšnih 700 višincev. Mene je pogled na turkizno modro laguno osupnil. Prelepo, če bi bilo popolnoma jasno, bi bilo pa nebeško. Žal so oblaki prekrili pobeljene vrhove, a nič zato, bilo je prelepo! S Tejo sva se povzpeli še na razgledišče, se zapeljali s čolnom po jezeru, saj smo čakali, da pripravijo nekaj za pojest, bili smo sestradani. Za zajtrk pa smo dobili trdo kuhano jajce in kuhan krompir. Njami. Ampak doma kaj takega ne bi bilo tako okusno. 😉 Vse je bilo perfektno, le Ivoja je že drugi dan bolel zob in nič ni spal.

Laguna Paron, RAIDLIGHT in Sport2people

 

LAGO 69 (4600m) – iz Yungaya smo se peljali proti Lago LLanganuco, kjer pustiš avto in nadaljuješ peš. Ivo se je odločil, da ne gre z nama, saj že drugo noč ni spal in ga preveč boli zob. Dalo bi se narediti čudovit krog in se nazaj grede vrnit čez Nevado Pisco base camp. V agenciji so nam rekli da je to dvodnevni treking, a glede na izkušnje iz agencij ter pregled zemljevida, vem, da je to lahko lep enodnevni krog. Ker Ivo ni bil v dobrem stanju, sem to misel takoj opustila. Že tako naju je 5 ur čakal v avtomobilu, da sva se midve naužile te prelepe narave. Pot je zelo urejena, s prelepimi slapovi, očitno res zelo obljudena (midve sva ob sestopu sicer srečali kakšnih 50 ljudi), natančno markirana, vsake toliko je tabla koliko kilometrov je še do jezera. Sprva sva imeli slabo vreme, vse v oblakih. Za nazaj pa se nama je kar precejšnji del narave odprl. Hvala! Žal mi je, da Ivo ni šel z nama. Meni se je zdelo prekrasno, morda celo lepše kot Laguna Paron. Jaz sem bila prva tega dne pri jezeru in 15 minut uživala v popoli tišini  (edino enkrat je tišino zmotil plaz iz ledenika, kar je bilo scary, ampak sem nekaj podobnega že slišala v Everest Base campu). Takrat me je sicer zaskrbelo za Tejo in sem ji šla nasproti, a je kmalu prisopihala izza ovinka. Ni lahko življenje na višini! 🙂 Ponovno sva prehodili čez 700 višincev. Ob povratku me je Teja počastila z mrzlo Cusqueno, počutila sem se evforično in prelepo. Hvala za prelep izlet! Ivo je v avtu imel savno in ko se je preoblekel, avto ni vžgal. Ne vem zakaj in kako, a očitno smo spraznili akomulator. V roku pol ure smo zrihtali, na srečo je kmalu mimo pripeljal en avto in gospod je v avtu imel priključne kable. Aleluja! V Yungayu smo pobrali preostalo prtljago in odpotovali proti Huarazu. Malo smo se sprehodili po mestu, nakupili zadnje drobnarije in prespali še zadnjo noč v Peruju! Tukaj smo prišli tudi do tortice, tako da smo moj rojstni dan oficielno zaključili. 🙂

Lago 69

prelepa pot

 

Naslednjega dne smo po zajtrku šli proti Limi, zvečer ob šestih moramo pustiti avto. Čez dan smo imeli postanek za kosilo in namakanje nogic v Pacifiku. Seveda srečna, da bom kmalu zagledala mojo princesko in Tonija, obenem pa že željna novih dogodivščin in polna idej, kam bi lahko potovala s svojo družino. Upam, da nam uspe že to leto! Hvala Teji in Ivotu za nepozabno izkušnjo in najboljše možno praznovanje rojstnega dne!! Muchas gracias mi amigos! :*

iščemo lekarno.. Ivoja boli zob

zadnji pogledi ..Pacifik .. in nazaj v Slovenijo!

 

 

Južna Amerika – PERU 2019 – 2.del

Zgodaj zjutraj smo leteli v Arequipo, čeprav so mene skoraj zadržali v Cuscu. Ivo je namreč v začetku tedna prebookiral letalske karte, saj je mislil, da bo skoz v okolici Cusca slabo vreme in da itak ne bomo mogli na Vinicunco (Mavrično goro), ki jo imamo v planu takoj po Salkantay treku. Zgodba z vremenom je bila v resnici veliko boljša kot so bili obeti. Kogarkoli smo spraševali o vremenu, je odgovoril samo, da je “nepredvidljivo”, nič konkretnega. Verjetno je bil problem letalskih kart v tem, da dan prej nismo naredi check in. In tako nam gospod pri oddaji prtljage pove, da je flight overbooked in da Katja Kegl Vencelj ne more na ta let, da naj gre v Arequipo preko Lime. Pregovarjanja sem in tja in nekako mu je uspelo, da je tudi moja letalska karta dobila številko sedeža. Že zjutraj ob devetih smo tako vsi skupaj po manj kot enournem letu pristali v vroči, puščavnati Arequipi, t.i. White city – belo mesto (2300m). Že iz letala smo videli izrazite aktivne vulkanske gore .. Misti (5822m), Pichu Pichu (5665m) ter Chachani (6067m), in na slednjega se bomo povzpeli že čez par dni. Belo mesto se imenuje po belem kamnu Sillar, ki je vulkanskega izvora in iz katerega je bilo zgrajeno veliko starih zgodovinskih stavb. Od Pacifiške obale smo bili oddaljeni zgolj 75km, podnebje je tukaj toplo in suho, bilo nam je vroče in več kot kratke hlače in kratko majico nismo potrebovali, do večera, ko se je pa kar ohladilo. Pohajkovali smo po mestu, tržnici, popoldan pa preživeli vsak zase. Teja si je šla uredit nohte ter v muzej o Juaniti, Ivo na masažo, jaz pa tečt, 20 km. Zgodba o 12-15 letni ledeni princesi Juaniti je kar zanimiva, več o njej sicer ve Teja. Okrog leta 1450 so jo Inkovski duhovniki žrtvovali gori Ampato (6288m), da bi si pridobili njeno naklonjenost, njeno mumificirano truplo pa so na gori našli šele leta 1995. Nisem se mogla odločiti kam bi šla, pa sem se držala smeri Mistija, ki je s svojo samotno lego in obliko najbolj impozanten. Nazaj grede sem šla malo drugače, ne po čisto isti poti nazaj, tako da sem med tekom videla še lep del mesta. Naslednji dan smo imeli day off pred trekingom v kanjon Colca. Ravno na ta dan je potekala tekma na Chachani! Ampak to smo na žalost izvedeli šele zvečer na brifingu, ker naš vodič na Chachani (Roy) je očitno en tak naspidiran hribovc, včasih bil tudi hiter tekač (mi je razlagal, da je iz središča Arequipe na vrh Mistija pritekel v manj kot treh urah, mogoče celo v dobrih dveh urah, ne vem, podatek mi je ušel iz spomina, crazy skratka!) Meni je bilo srčno žal, da nismo šli na to tekmo, pravzaprav vsem trem. Iskreno sicer, nimam pojma kako bi na tekmi prišla na 6075m visok vrh in potem tekla navzdol (tekma je bila dolga dobrih 20km). Ta dan smo sicer preživeli kar aktivno, zgodaj zjutraj krajši tek s Tejo, dopoldan na kolesu, iz 4000 m smo se spustili v Arequipo, popoldan pa na raftingu na reki Chili. Jaz sem bila na raftingu prvič v življenju, Teja in Ivo že velikokrat in sta oba rekla, da jima je bil ta najboljši. Bilo je kar adrenalinsko. Zvečer sem ponovno posedala na trgu, s pivom Cusqueno in Arequipeno v roki in opazovala ljudi.

V Peruju se vsi trekingi začnejo zelo zgodaj zjutraj, nemalokrat že pred četrto uro. Običajno se je itak treba voziti do izhodišča kar nekaj ur. Tako smo ob štirih zjutraj startali iz Arequipe do COLCA kanjona, ki slovi kot drugi najglobji kanjon na svetu. Pot do tja je prelepa (v smeri Puna – jezera Titicaca), čez visoko planoto Altiplano, kjer cesta gre čez prelaz Patapamba na 4900 m z razgledom na številne vulkane v okolici in ves čas opazuješ ob cesti kako se pasejo vicune ter tu in tam kakšno osamljeno hiško, kjer se verjetno preživljajo le z rejo živali in ti ni čisto jasno kako poteka tukaj njihovo življenje, daleč od civilizacije, saj ti ljudje nimajo avtomobilov, hiše nimajo niti ogrevanja. Zajtrkovali smo v kraju CHIVAY, prijetno je bilo opazovati utrip njihove rutine, hitenja otrok v šolo, vse v enakih oblačilih in odraslih žensk na delo ali kamorkoli že, v lepih peruanskih pisanih oblekah in pisanih culah na ramenih, v katerih nosijo vse, tudi svoje otroke. Večkrat sama pri sebi v mislih razglabljam kakšne “strese” doživljamo mlade mamice v urbanem okolju, saj se ne moremo odločiti ali bi kupili nosilko Ergobaby, Boba ali kakšno cenejšo, a v tem primeru se porajajo vprašanja, a je dovolj dobra in ergonomska za otroka? V Peruju sem ponovno bila priča, kako skomno se lahko živi in kako malo potrebujejo otroci. Nešteto otrok sem videla sedeti v nekem kotu, bodisi v trgovini bodisi na cesti, medtem, ko so mamice skušale zaslužiti kak sol s prodajo raznih izdelkov. Otroci niso bili tečni, niti jih ni noben gledal vsako sekundo in se z njimi ukvarjal, igrali so se sami ali z drugimi otročki in delovali zelo potrpežljivo.

Zapeljali smo se do Cruz del Condor, razgledne točke za opazovanje kondorjev, kjer je običajno precej turistov. Trenutno je očitno res bolj mrtva sezona, saj nikjer nismo čutili neke silne gužve. Nisem čisto prepričana ali so kondorji največji ptiči, ki lahko letijo na svetu, ali so to albatrosi. Vsekakor so ogromni, njihov razpon kril preseže 3 metre! Ivo mi je izboril, da so me 8 km pred to točko spustili iz avta in sem pot pretekla, in tako do razgledišča prišla peš. Pozabila pa sem, da smo na višini 3700 m , pot se je vila konstantno še malo navzgor, zato je bil tek kar mukotrpen. Kondorje smo videli bolj od daleč, kot pikice na nebu. Škoda, sem pa uživala ob razlagi o kondorjih našega vodiča Edisona. Slikovito je opisal, kako je nekoč videl kondorja čisto od blizu – kako se je v nekem naravnem bazenu umival. Zakaj se kondorji umivajo? Ker s tem odstrani vonj in sebe in lahko spet bolje vonja iz zraka in s tem najde kakšno crknjeno žival, ki si jo bo privoščil. Peljali smo se še malo naprej do Cabanaconde (3200m) –  še en zelo prijeten kraj, rojstni in domači kraj našega vodiča Edisona, kjer smo se pripravili za začetek dvodnevnega trekinga. Colca Canyon je po priljubljenosti in obiskanosti na tretjem mestu v Peruju (na prvem mestu brez dvoma Machu Picchu, na drugem Nasca linije). Colca Canyon, kanjon istoimenske reke je dolg okrog 70 km, globok do 3191m – obstajajo neke polemike, da je zaradi globine celo največji kanjon na svetu, a to častno ime vseeno pripada Grand Canyonu v ZDA. Zakaj in kakšna so merila za določitve kanjonov, nimam pojma. Za nas “superhikerje” kot bi rekel Franz, je treking bil mala malica. Z lahkoto bi ga zmogli v enem dnevu. Ampak je bilo prav, da smo ga v dveh in to prelepo naravo bolj počasi predihavali. Najprej smo se spustili 1000 metrov globoko do Oaze (kraj se imenuje Sangalle). Običajno turisti hodijo v kontra smeri in prespijo v Oazi. Mi nismo srečali praktično nikogar, zelo malo ljudi. Ta oaza sredi suhega kanjona s kaktusi je res nekaj posebnega. Teja je prišla na svoj račun, saj smo imeli kosilo ob bazenu. Mene bazen toliko ne gane, vsekakor se pa je v vročem dnevu res fajn osvežit v vodi, še boljše pa spit mrzlo pivo. Zelo sem bila evforična in vsi smo bili super razpoloženi. Ura je bila primerna, da sem lahko poklicala domov in govorila z mojo princesko. S težavo sem namreč našla primeren čas, zjutraj ko smo se kam odpravljali in sem ponavadi imela wi-fi, je bila Hani v vrtcu, zvečer, ko sem spet imela dostop do omrežja, je bilo doma že sredi noči. Malo me je čudno gledala v kopalkah, doma pa kar slabo vreme, bolj deževno vse dni.  Po kosilu in hedonizmu smo se odpravili naprej, kar težkih nog, ampak pot je bila kratka, prelepa in poučna. Ob reki je dovolj vode, da uspeva veliko rož in sadežev, najbolj si bom območje zapomnila po božanskem avokadu. Avokado nikoli ni okusen direkt iz drevesa, na tla pade še nezrel in nekaj časa potem zori, preden je dober za jest. Prispeli smo v vas San Juan de Chuccho, jaz sem še malo potekla proti Tapayu, a se hitro obrnila, ker je bilo povsod veliko psov. Imeli smo gromno časa, saj smo bili hitri, tudi Edison očitno ni vajen tako hitrih pohodnikov. Popoldne smo igrali Jamb in spali v verjetno najbolj udobni postelji, tudi kopalnica je bila nenormalno lepo opremljena. Nasploh so sanitarije povsod bile glede na razmere zelo čiste. Zjutraj, kot običajno, smo že ob štirih sedeli pri obloženi mizici za zajtrk. Spili čaj iz kokinih listov, ter prehodili 10 km (in 1000 višincev), da smo prišli nazaj v Cobanaconde. Jaz sem se odlepila od skupine in šla naprej svoj tempo, ter jih na določenem razgledišču potem počakala. V Cabanaconde smo imeli zajtrk in že drveli proti novi dogodivščini – vzpon na naš prvi šesttisočak v življenju, CHACHANI (6075m). Vmes smo se ponovno ustavili v Chivayu, kjer smo imeli kosilo, pred tem pa se namakali v vroči vodi naravnih term Termales PUYE. Na kosilu še en dokaz o tem, kako majhen je svet. Ob isti uri, na istem kraju, s čisto drugačnim planom potovanja po Peruju, smo namreč srečali skupino Slovencev, s katerimi smo potovali skupaj na istem letalu iz Pariza v Limo. Enega sem si zapomnila po tem, da je nosil majico Akrapovič, on pa verjetno mene, ker sem imela oblečeno majico Prijetno domače. 🙂 Tokrat so v večini imeli na sebi sicer majice iz Nasce. Toplo so nam priporočali ogled linij, pa en dan zvečer prej obvezno na predavanje o linijah. Ta nasvet nam je prišel prav in smo ga upoštevali.

Na poti, v kraju Canahuas, sta se zamenjala voznika in avtomobila. Preselili smo se k Royu (iz agencije Pablo Tours), ki smo ga že spoznali na brifingu v Arequipi, v terenca na štiripogon, ki nas bo jedva pripeljal po razdrapani cesti na višino 4900m. Med vožnjo sem pojedla kar nekaj prahu in peska iz ceste, saj so tukaj vsi vozniki očitno mahnjeni na vožnjo z odprtimi okni. Poslovila sem se od Edisona, pa je tako čudno reagiral, da se še ne poslavljamo, da gre naprej z nami. Nič mi ni bilo jasno, situacijo mi razloži Ivo – Roy je ostal brez porterja, ki bi naj nesel del opreme (šotore, spalke ipd.v base camp), in je prosil Edisona, če gre on z njim. Pa je privolil. In Edison, ki mi morda sprva ni bil najbolj všeč, se je izkazal za izjemno močnega in sposobnega, karakterno izjemnega človeka. Doma nanj čaka dvomesečni fantek. Nenehno so bili na zvezi z družino, ženo je poklical tudi iz samega vrha Chachanija. 🙂 Avto je vmes spuščal čudne glasove in tudi vonjave, a nekako nas uspešno pripelje do cilja. Roy in Edison si oprtata enormno težo prtljage na hrbet, sama sem čimveč teže strpala v svoj Raidlight nahrbtnik. Meni so ti pohodi kljub visoki nadmorski višini bili silno nenaporni, zato mi ni bil problem nositi prtljago. Nisem vajena takšnega razvajanja. 🙂 Teja, Ivo in jaz smo šli počasi naprej in se čudili prelepi barviti naravi, pisanim hribom, ki nas obdajajo. Do base campa je bilo zgolj 3 km, 360 m navzgor in 280 m navdol. Hoja je bila počasna, saj smo bili na višini 5200m. Roy in Edison sta hitro postavila šotore in en šotor za jedilnico, mi smo se pa kar malo vlegli v šotor. Na tej višini se nekako slabo počutiš, brez energije. Jaz sem komaj čakala večerjo in jo tudi vso pojedla, Ivo in Teja pa sta že bila malo slabotna, z glavobolom, brez apetita. Pojedla sem še njun sladki krompir, kar je bila napaka. Na višini tudi prebava poteka počasneje in se ni dobro preveč basati. Vsa čast našima spremljevalcema, Roy je popekel meso, zelenjavo, skuhal krompirček in nam na pogrnjeni mizi s prelepim barvnim prtom postregel večerjo. Kmalu po šesti uri zvečer, smo bili zadekani v spalnih vrečah. Škoda, da nisem preventivno vzela aspirina, po par urah že itak slabega spanca, sem se dokončno prebudila s silnim glavobolom in brbotanjem v trebuhu. Malo mi je šlo na bruhanje, občutek sem imela, da se mi je nekje na pol poti ustavil tisti sladki krompir iz večerje. Dolgo časa sem iskala boljši položaj, glavo mi je hotlo raznest. Naposled sem šla ven na wc in poiskala aspirin. Teja in Ivo sta večkrat zjutraj tožila kako slabo sta spala, jaz sem povsod spala kot angelček, le to noč ne. Ta noč je bila obupna in komaj sem čakala, da gremo na pot – na Chachani, ta pot bo sicer zelo težka, saj gre samo še navzgor, čez višino 6000m. 🙂 Vmes moram še enkrat na wc, saj iz tistega brbotanja pričakovano nastane driska. Takoj vzamem dva seldiarja (Lopacut) in upam, da iz tega ne nastane kakšna večja drama, saj je pred nami že tako naporen dan. Malo čez eno zjutraj nas “zbudi” Edison, jaz sem že tako zbujena in srečna, da gremo. Ivo naznani, da ne gre nikamor, saj ga boli glava, in očitno tudi noge od Colca Canyona. Za zajtrk spijem samo koka tee, želodec se mi obrača ob pogledu na salamo, kruh, sir ali karkoli. Vse kar bom pojedla v naslednjih urah so nenakšne žitne ploščice. Hodimo počasi, pa še to nas Roy zabremza, da je treba hodit še bolj počasi. Jaz sem fizično kar vredu, se mi pa dogaja, da sem, podobno kot na Tor des Geantsu, neznansko omotična od zaspanosti. Pomanjkanje kisika se še kako čuti. Vsak postanek izkoristim, da nekaj popijem in potem za par trenutkov zaprem oči. Ponosna sem na Tejo, kako z lahkoto sledi, pravzaprav smo vsi štirje zelo usklajeni, energija je dobra, čeprav se praktično nič ne pogovarjamo. Pavze so proti vrhu vse pogostejše. Moja omotičnost vse večja, ne čutim nekega entuziazma in evforije, zgolj diham in hodim. Po štirih urah in pol (1000 višincev) dosežemo vrh. Srečnejša in ponosnejša sem bila bolj potem, po prihodu v Arequipo, na tistem mestu še ne tako zelo. Škoda, da nisva te sreče delili tudi z Ivom. Teji je padla solzica sreče in ponosa. Uspelo nama je, skupaj! Hvala ti za te trenutke, prvič sva obe stali na šesttisočaku. Res da velja za enostavnejše, saj se tukaj snežna meja pravzaprav šele začne. Ampak marsikomu je že štiri ali pettisočak nepredstavljivo težak. Midve sva pa na šesttisočaku! Juhej! Naslednjič pa sem na tekmo! 😉

V base campu sva bili v dobri uri, morda še prej. Po nekakšnem melišču smo en dva tri kar padli v objem Ivu. 🙂 Pospravili smo tabor, in se po isti poti vrnili do avta. Bogatejši za izjemno doživetje. Sledila je še vožnja po slabši cesti (del poti isti, kot smo jo prevozili s kolesi pred dnevi) in popoldan prihod v Arequipo. Šla sem si po pivo in sedela na trgu, tokrat s Tejo in Ivom. Nazdravili smo srečnemu povratku in izjemnemu doživetju. Naslednji dan (ob petih zjutraj, kakopak:)) se pričenja nova dogodivščina, prevzamemo namreč rent a car in bomo po Peruju potovali s svojim avtomobilom. 🙂

downhill, pogled na Misti

rafting, reka Chili, Arequipa

prelaz na glavni cesti Arequipa-Puno (4900 m)

Colca Canyon

Cabanaconde

čudovit razgled na rodovitna polja na začetnem delu kanjona

base camp, 5200 m

CACHANI, najin prvi šesttisočak .. 6075m

Južna Amerika – PERU 2019 – 1.del

Mavrična gora, 5000m, v ozadju Ausangate

Če sem že kdaj razmišljala o Južni Ameriki, sem o Patagoniji. Da smo letos novembra odpotovali v Peru, nobeden od nas pravzaprav ne ve točno zakaj, glavni krivec pa je vsekakor Ivo, ki je v teh krajih preživel najlepši dopust v življenju pred 18-imi leti (v veliko čast si štejem, da je njegov drugi naj dopust moja Slovenska planinska pot – videl je pa že dobršen del našega prelepega planeta Zemlja :)). Tonija je vprašal, kam bi me peljali za moj 34-i rojstni dan konec meseca novembra in Toni je bleknil: v Nepal. Zaenkrat je Himalaja moja nr.1 destinacija na svetu. Neskončno hvala srček moj, da si sploh pomislil na kaj takega. Lahko bi rekel npr.Sicilija, ki mi je prav tako všeč in bi lahko šli vsi skupaj za kakšen teden. Ne. Ti me pošiljaš na dopust daleč, samo, brez vaju s Hani, za tri tedne. Ker veš, da moje nemirno srce hrepeni po čem takem, in da vsi skupaj zaenkrat nimamo pogojev. Tukaj je še moja mama. Brez njenega potrdila, se za kaj takšnega sigurno ne bi odločila. Vzela si je cel teden dopusta in 12 dni (od 21-ih, kolikor sem bila odsotna) preživela pri nas s Hani. Nimam besed za to nesebično dejanje. Hvala! Zelo težko sem sprejela odločitev, da sploh grem. V začetku si nisem predstavljala, da bi lahko bila tri tedne brez moje male princeske. Istočasno kot je srček trepetal ob misli na novo eksotično deželo in potovanje, ga je stiskalo ob vsemogočih negativnih mislih in strahovih glede še ne triletne hčerkice, ki bo brez mamice doma. Ker sem še vedno zaposlena zgolj za polovični delovni čas (teče zadnji mesec tega privilegija:)), mi je potovanje predstavljalo tudi finančni problem. Nazadnje sem pa odločitev sprejela in danes mislim, da je bila edina pravilna – “vzemi vse, kar ti življenje ponuja”, tega me je naučila Teja, njo pa njena teta. Hvaležna sem za vse, kar se je zgodilo! Bogatejša sem za zelo veliko in dragoceno izkušnjo. Hvaležna vsem, ki so vpleteni v zgodbo, ki sem jo lahko doživela. Predvsem Teji in Ivoju, da sta me tako široko odprtih rok povabila in vzela s seboj! Počutim se, kot, da sem rojena pod srečno zvezdo …

Letalsko karto smo nabavili mislim da šele tri tedne pred odhodom. Takrat sem se tudi cepila proti rumeni mrzlici (35 eur,zaščita je doživljenjska), čeprav za ta predel Peruja niti ni obvezno, bolj za tropski deževni gozd. Uredila sem tudi turistično zavarovanje pri Planinski zvezi za področja nad 3000m (kategorija A, 55eur, velja sicer celo leto, vendar le do decembra). Plan za Peru je skreiral Ivo in s Tejino pomočjo sta rezervirala prvi del potovanja. Za drugi del potovanja smo načrtovali Bolivijo, plan je pa žal padel v vodo zaradi protestov v državi. Ne bi bilo varno in nismo reskirali. Sama zelo obžalujem, da nismo šli tudi v Bolivijo. Najbolj sem si želela videti največjo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni ter številne barvne lagune na visoki planoti (Altiplano) z roza flamingi v ospredju, če bi čas dopuščal pa še San Pedro de Atacama v Čilu – kakšen treking po najbolj suhi puščavi na svetu. Ampak varnost je na prvem mestu! Peru je tako ogromen, da je še tri tedne, kolikor smo bili mi, premalo za samo to državo. Je dvajseta največja država na svetu. Peru je čaroben, barvit, pester – na zahodu se razteza puščava ozko vzdolž ob obali, ki se naglo dviga v Ande (Kordilijera) in vrhove čez 6000 metrov, na vzhodu se pa Andi strmo spuščajo v Amazonsko nižino, ki zajema pravzaprav 60% ozemlja. Najvišji vrh Peruja je Nevado Huascaran (6768m) v Cordilleri Blanci.

Iz Zagreba smo 16.11. leteli v Pariz, nato v Limo (11ur), kjer smo par urc prespali in zjutraj iz Lime z notranjim letom potovali v nekdanjo prestolnico in srce inkovskega imperija, v čudovit CUSCO (3400m). Pričakovala sem prastaro letalo in let podoben, kot je bil iz Lukle v Kathmandu, a na naše presenečenje, je bilo letalo sila moderno in lepo. Z občudovanjem sem iz okna opazovala hribovito pokrajino s številnimi jezeri – Ande. Dva dni smo preživeli v Cuscu (popek sveta). Še isti dan smo se peljali na panoramsko vožnjo po Sveti dolini Inkov – Sacred Valley, v Pisac (ob nedeljah čudovita živahna indijanska tržnica) in Ollantaytambo – zadnji kraj v Sveti dolini, ob reki Urubambi. Glavna arheološka najdba Inkov je seveda Machu Picchu – od l.2007 ena izmed sedmih čudes starega sveta na svetu. Povsod so bile gostilnice s ponudbo guinea pig- pečen mali morski prašiček, kot nekakšna specialiteta, ki si jo na mojo srečo nismo privoščili. 😉 Naslednji dan smo preživeli peš okrog Cusca – dva km nad mestom znamenita trdnjava natančno klesanih velikih kamnitih blokov – Saqsaywaman, z razgledom na Cusco in okoliške hribe. Enodnevna vstopnica stane 70 SOL, cena za vse utrdbe okrog Cusca pa 130 SOL=35eur. Kako se lahko kamni, visoki tudi do 6 metrov in težki tudi čez 100  ton, tako tesno prilegajo drug drugemu, da ne prepuščajo niti igle vmes, pa brez malte, je še dandanes skrivnost. Vsako leto 24. junija se tukaj odvija največji festival v Peruju in drugi največji v J.Ameriki (za karnevalom v Riu) INTI RAYMI, praznovanje sonca, ki privablja množice turistov, mislim, da je cena vstopnice kar zasoljena – čez 100 dolarjev na osebo. Pachatutec – prvi Inka, je ustvaril Inti Raymi z namenom praznovanja zimskega solsticija oz. enakonočja, ki je zazanamoval prvi dan novega leta v inkovskem koledarju. Enakonočje se zgodi sicer 21.6., ampak po inkovskem verovanju sonce ostane na istem mestu do 24.6., ko se končno dvigne. Popoldne smo šli na božansko kosilo, jedli meso alpake in se sprehodili še po mestu. Prve dni se mi je zdelo, kako je Peru drag! Imela sem predstavo kako bo vse poceni, potem pa cene takšne kot pri nas ali še dražje .. kmalu smo ugotovili, da se da na tržnicah in dobesedno na cesti pri domačinkah, jesti zelo poceni in celo najboljše! Ta kosila oz.obroki so bili zelo ugodni – tudi 12 SOL za vse tri, kar je manj kot 4eur, medtem, ko so cene v restavracijah za turiste tudi desetkrat dražje! Vsekakor se cene z nenehnim naraščanjem turizma precej dvigujejo. Cene javnih prevozov, vlakov so za turiste izjemno visoke! Za domačine seveda veljajo druge cene. Preden smo šli v Peru, sem prebrala kar nekaj blogov in priporočil, zapomnila sem si tudi to, da je treba paziti, da ne ješ sveže zelenjave in sadja, ker vprašanje kako in kje to umivajo. Mogoče celo nekje v jarku v umazano rjavi vodi. Nekateri si tudi zobe umivajo z ustekleničeno vodo. Mi smo bistveno manj komplicirali. Zobe smo umivali z vodo iz pipe, jedli smo solato v restavraciji in si kdaj tudi privoščili sadje v sadni kupi (kakšne jagode noter bi že lahko bile vprašljive), tudi sladoled sem jedla. Vodo je pa res treba kupiti. Razen kake enkratne driskice enkrat v celem potovanju, nobenemu ni bilo nič.

Zvečer smo šli na brifing za štiridnevni SALKANTAY TREKING, ki je bil pred nami zgodaj naslednjega dne. Čeprav nisem ravno ljubiteljica skupin, vodenih izletov ipd., sem imela takoj prijeten občutek, da bo super in lepa dogodivščina. Vodič Franc mi je bil takoj zelo všeč, skoraj vsak stavek je zaključil z : “chicos” :). Nekako, kot da smo njegovi otroci, kakorkoli, bilo je prisrčno.  Ob 4ih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali v Mollepato (2857m), kjer smo imeli bogat zajtrk in še malo naprej (Challacancha 3651m), na izhodišče trekinga. Lahko bi rekla, da so nas odložili kar nekje, sredi ceste. Večina turistov najbrž izbere tridnevni INKA TRAIL, oz.v zadnjem času kar enodnevne izlete do Machu Piccha (izgovori se Maču Pikču). Mislim pa, da je ravno to, da si na večdnevni poti in za nagrado dobiš Machu Picchu, nekaj najboljšega! Goro Salcantay (6271m) Indijanci častijo že tisočletja. Za nas je treking bil zanimiv, ker je daljši, prehodili smo čez 80 km, in  ker smo šli čez prelaz 4600 m (Salkantay pass). Trenutno turistična sezona sploh ni na vrhuncu, temu primerno je tudi naša skupina bila maloštevilčna. Prvi dan le pilot Dale in Pia iz Kanade, naslednji dan sta se pridružila še mlada zdravnika Niki in Pete iz Južne Afrike, ki me je po zunanjem izgledu strašansko spominjal na mojega brata Uroša. Prvi dan smo spali v steklenih iglujih v kraju Soraypampa (3869m) – Salkantay Sky Camp, popoldan se za aklimatizacijo še povzpeli na prelepo jezero Humantay Lake (4200m). Predstavljam si, da je poleti (meseca junija in naprej) noč tukaj čarobna, s pogledom na Mlečno cesto iz zastekljenega igluja. Mi nismo imeli razgleda, saj so nebo prekrivali oblaki. Trenutno je v Peruju deževna doba (ki traja od novembra do aprila, največ padavin je od januarja do aprila, od maja do oktobra je suha doba), sicer smo imeli idealne pogoje in temperaturo za hojo, pri njih je sedaj poletje, razgledi pa zato malo okrnjeni. Drugi dan trekinga smo zgodaj šli čez prelaz Salcantay. Konkretno se je poznala višina (4600m!). Sama na srečo nisem imela večjih težav, zgolj bolj počasen težek korak in sapo, kar je čisto normalno, Ivo pa je imel močen glavobol že dan prej in zato izpustil Humantay Lake, s Pio sta do prelaza Salcantay šla s konjem. Naj bi potrebovali 4 ure do prelaza, sama sem potrebovala 2 uri 20 minut, Dale pa še par minutk manj. Franc nas je nazival z “superhikerji”. V Wayracmachay (3906m) smo imeli kosilo, nato se spustili do kraja Chaullay (2870m) – Andean huts, preproste hiške, pokrite s slamo, brez elektike. Na višini 3800 m smo se prvič srečali s komarji! 🙂 Mi optimisti pa brez repelenta proti komarjem. A si ga ni bilo težko izposoditi, saj nobeden ni šel na pot brez. Narava se je v hipu izjemno spremenila, iz skal smo prišli v tropski deževni gozd in v naši idilični vasici z Andskimi hišicami smo bili obdani s številnimi rožami, drevesi in sadeži. Prvič smo se lahko kockali (Jumb), kajti Ivo je na nižji nadmorski višini ponovno zaživel! Bili smo nekje na višini Triglava. Tretji dan smo ponovno štartali zelo zgodaj, običajno vstajanje kmalu po četrti uri, saj je pred nami bil dolg dan in več kot 30km hoje po razgibanem terenu. Ob peti uri je že bilo svetlo, znočilo pa se je okrog šestih zvečer. Zjutraj so nam, tako kot ob vsakem obroku, lepo pogrnili mizo s tipičnim pisanim peruanskim prtom in jo bogato obložili s hrano. Pričakovala sem več skromnosti glede menija, so nas pa razvajali z več hodi. 🙂 Upanje, da bom domov prinesla kakšen kilogram manj, je hitro izpuhtelo – hrana je bila božanska, moj apetit pa nenasiten! Že zjutraj so nas pogostili še s torto, saj se je del ekipe poslovil – “horseman” bo odpeljal svoje konje dolgo pot nazaj (nosili so nam potovalke s svojo opremo, kot nekakšna tranzicijska torba na TOR-u :)). Od tukaj naprej smo v civilizaciji, poti so dostopne z avtomobili. V kraju Playa Sahuayacco se je poslovil še kuhar, Fredy. Pred tem pa s pomočnikom, zelo luštnim 19-letnim fantom shuhal še zadnje božansko kosilo za nas pohodnike. Ta dan smo hodili po izredno lepi poti v tropskem gozdu z bogatim rastlinjem in sadeži, na postojankah pa pili najboljši sveže iztisnjem sok iz svežega sadja EVER! Srečevali smo banane, mango , papajo, granadile, avokado… Po kosilu smo sami zmleli kavo, saj smo bili na območju kave. Franc nam je pokazal vse faze pridelovanja kave. Ta trenutek so sadeži še bili zeleni, zrela kava ima rdeče sadeže. Z manjšim avtobusom smo se peljali v Hidroelectrico(1771m). Peljali smo se po čudovito razgledni poti na same nasade banan! Žal mi je bilo, da nisem izpustila kosila in to pot, dolgo kakšnih 20km, pretekla. V Hidroelektriki lahko kupiš karto za vlak, ki pelje v Aquas Calientes (t.i.Machu Picchu pueblo), ali pot ob železniških tirih prehodiš sam in s tem prišparaš 60 dolarjev, koliko stane karta za to kratkotrajno vožnjo z vlakom. Mi smo pot pretekli, 12 km in kakšnih 200 višincev do prelepega kraja Aquas Calientes, saj smo želeli v terme, po katerih je kraj tudi dobil ime. Pred vhodom si lahko sposodiš brisačo in kopalke za nekaj solov, če jih slučajno nimaš. Terme so bile vredne obiska, čeprav je treba pričakovati veliko turistov in se namakaš v tisti prijetno topli vodi kot v konzervi za sardine. V mestu te iz vseh strani posiljujejo z meniji v restavracijah, ampak kljub vsemu je to res prijetno in prelepo mestece, v zadnjih letih se je sicer turizem tako zelo povečal, da je pridih mesta zelo moderen. Ivo ga praktično ni spoznal po 18ih letih. Precej smo zabluzili v termah in po mestu, ki je tudi raj za nakupovanje in komaj smo našli pravi naslov našega hotela, da so nas napotili v restavracijo, kjer smo imeli večejo in brifing za “most important day”, kot nas je Franc skoz opominjal.

Začel je razlagati, da si bomo po večerji šli kupit vstopnico za avtobus, ki nas bo zjutraj ob 4:30 peljal do vhoda. Cena enosmerne vožnje je 12 dolarjev, kar sploh ni tako malo. Gre namreč za zgolj 7 km dolgo pot (morda še manj) po serpentinah, serpentine pa seka direktna pešpot. Franz je rekel, da je “impossible”, da pridem peš, da šele ob petih odprejo rampo in potem ne bom v eni uri prišla do vhoda, saj je pot dolga 5 km in 400 višincev. Z Ivojem sva stopila v akcijo, pregledala pot na Oruxu in ocenila, da mi bo vsekakor uspelo, da ta pot nikakor ne more niti biti dolga 5km! Mogoče Franzu ni bilo všeč, da grem peš, ampak tole fijakanje z busi in plačevanje na vseh koncih mi pošteno gre na živce. Ponavadi smo sobo imeli vsi trije skupaj, tukaj sem pa kraljevala v svoji sobici in kot ponavadi, spala kot angelček. 🙂 Zgodnje vstajanje, s Tejo sva šli istočasno iz hotela, ona na bus, jaz s čelko v tekaški korak proti vhodu, ki je od Aquas Calientesa oddaljen 2km. Prehitevala sem kar nekaj pohodnikov, kar mi je dalo vedeti, da sploh ne bom edina na pešpoti. Ena za menoj, medtem ko smo čakali v vrsti, je v angleščini prosila, če nas res ne bi mogel prej spustit, saj je ona mislila, da bo na Machu Picchu doživela sončni vzhod! Ata se je nasmejal in rekel, da nikakor ne in bilo je konec pogajanj, gospodična pa ostala vidno razočarana, saj bi lahko vsaj pol ure dlje spala. 🙂 Med čakanjem sem pojedla vso malico, ki smo jo dobili za s seboj – “breakfast to goo” Ker je moj korak hiter, nikakor pa ne tekaški, takoj prehitim tiste štiri pred menoj in enostavno sem presrečna, vzhičena, očitno bom danes prva, ki bo zagledala to čudo sveta! Ko pridem pred glavni vhod, ni nikjer žive duše. Potrebovala sem 30 minut in 38 sekund. 1,7km in 370 višincev! Upam, da bo v bodoče Franc znal svojim turistom navesti točne podatke, sem mu vse natančno pokazala na uri! 😉 Kakšno minutko za menoj pride en starejši gospod in mi čestita, ker sem ta dan prva na tem kraju. Oba sva zelo vesela in ponosna, tudi iz njegovih učk sijejo iskrice veselja. Na tem mestu vam povem, da se ne splača z busom, da je hoja bila čisto preveč fajna, v nulo dobro označena, ves čas po stopnicah sicer, ampak veliko lepše je do določenega kraja priti sam, peš, kot pa da te nekdo dostavi tik pred vrata. In ta kraj je prav gotovo nekaj posebnega. Največ mi je pomenilo, da sem pogled na to prelepo mesto imela sama, brez turistov. Vsekakor svetujem obisk mesta zgodaj zjutraj. Vstopnice so namreč od 6:00-12:00 ali od 12:00-18:00. S seboj je obvezno treba vzeti potni list, kajti brez potnega lista te ne spustijo noter že pri spodnji kontroli na mostu. Šele za menoj so počasi pričeli kapljati ljudje, kasneje, okrog desete, enajste ure je pa povsod bilo že prepolno ljudi in s Tejo sva se hitro pobrali nazaj proti Aquas Calientesu, kjer naju je čakal Ivo.

Dan za ogled Machu Piccha, ki od l.1983 spada pod UNESCO svetovno dediščino in kamor v največji sezoni menda pride tudi 7000 ljudi! Machu Picchu je ostal vojaška skrivnost, nekako je skrit med strmima gorami Putucosi, Huayana Picchu (Mlada gora) in Machu Picchu, (Stara gora), Španci ga niso nikoli odkrili, zato je najbolj ohranjena zapuščina Inkovske civilizacije.  Zakaj so ta kraj zgradili (l.1450), in zakaj po približno stotih letih nenadoma zapustili, se točno ne ve, verjetno je bil nekakšno poletno počitniško mesto za inkovsko plemstvo (v deževni dobi verjetno ni bil naseljen). Inki niso poznali knjižnega jezika, zato ni zapisov. Sredstvo za sporazumevanje so jim bile vrvice z vozli (kipu). Leta 1911 ga je odkril ameriški raziskovalec Hiram Bingham (vodič Franc nam je povedal, da je domačina podkupil za 1 SOL, da ga je pripeljal na ta kraj, pokradel vse kar je bilo vrednega, nato pa ga predstavil širši javnosti). Pri projektu so ga podprli univerza Yale, Kodak ter National Geographic. Po tem svetem kraju ga je pospremil Pablito -11 letni deček, zato Pablito velja kot prvi guide-vodič v Peruju). Menda sta ob odkritju kraja tam živeli dve družini. S Tejo sva se povzpeli tudi na sosednjo goro – Machu Picchu mountain (3061m), dodatnih 500 metrov višje. Cena navadne vstopnice je 65 dolarjev, z obiskom bodisi hriba WaynaPicchu ali Machupicchu mountain pa 80 dolarjev, obeh ne moreš obiskati. Mislim, da se zelo splača povzpeni na eno od teh dveh prelepih gora. Resnica je menda takšna, da se ta kraj, kjer so Inkovske razvaline pravzaprav imenuje nekako drugače “Jahtapata – City over the clouds” (ne vem kako se pravilno zapiše, to pišem po pripovedovanju Franca), Machu Picchu je gora nad mestom, kamor sva šli midve. Veliko ljudi ne ve kje je Peru, še manj kje je Cusco. Praktično vsi pa vejo, da obstaja Machu Picchu. In zato je nemogoče spremeniti to ime v Jahtapata. 😉 Mojega duha je burila misel, da bi tekla v kontra smeri INKA TRAILa in šla do Sun Gate-a in Winay Wayna ter nazaj, če bi bil ob meni Toni, bi mu to sigurno predlagala in tudi on bi sigurno bil za ušpičit kaj takšnega. Če bi vprašala Franca, bi mi itak rekel, da je impossible. 🙂 Najbrž pa je res impossible, ker bi slej ko prej bila kakšna kontrola dokumentov in vstopnic in me ne bi spustili nikamor. 🙂 Za nas tekače so takšne razdalje pravzaprav zelo kratke in dostopne.

Kraj je definitivno naredil lep vtis name in vesela sem, da smo ga obiskali! Na poti nazaj me je strašansko mikalo, da bi našla pot iz mesta na Putucusi (happy mountain, ki jo je omenjal Franc). Ampak trenutno se na njo ne da. Ne vem ali zaradi nevarne poti, ali kot nam je Franc razlagal, da sta lansko leto dva turista na vrhu seksala in posnetek objavila na you tubu, po tem pa so prepovedali dostop na goro. 🙂 Kakorkoli, kdor bo šel v prihodnosti v te kraje, spomnite se na Putucosi, jaz bi vsekakor šla! V Aquas Calientesu smo skupaj šli na kosilo in pivo Cusquena (660ml), popoldne pa z vlakom v Ollaytantambo. Vožnja je bila čudovita, ob reki Urubambi, mi pa smo spet kockali in se imeli zelo fino. S Tejo in Ivojem je vse tako enostavno in nič ne komplicirata, zato sem tako rada z njima. V Ollaytantambu nas je čakal kombi, ki nas je v poznih večernih urah pripeljal nazaj v Cusco. Tukaj so se naše poti razšle. Dale, Pia, Niki in Pete so počasi šli nazaj proti svojemu domu, za nas pa se je končala šele prva dogodivščina, pred nami je bilo še celo potovanje. Nismo uspeli niti dobro premleti Salkantay trekinga, že smo pakirali nahrbtnike za letalo – zgodaj zjutraj smo namreč leteli v Arequipo.

pogled iz letala na Ande, proti Cordillieri Blanci

Sacred Valley, Sveta dolina Inkov

tržnica PISAC

alpaca, lama, vicuna in guanaco

kakav

coca leafs

alpake

Ollaytantambo

Sacsaywaman

mojstrsko delo Inkov

utrdbe, lame in alpake. 24.6.tukaj Inti Raymi festival

meso alpake

tržnica Cusco

najboljše sadje!

odlični sveži sokovi

zajtrk v Mollepati, jedilnica 🙂

začetek trekinga SALKANTAY TREK

..praktično sredi ceste 🙂

kapa izpred 18ih let iz Peruja

z Dale-om in Pio

Franc je bogat vir znanje iz zgodovine, botanike… marsičesa

hey chicos…;)

Salkantay Sky Camp

niti ena juha v Peruja ni bila slaba!

hrane preveč..

…več menijev

dober tek!

levo od hriba Humantay Lake, desno Salkantay

Humantay lake 4200m

popoldan se je razjasnilo nebo:)

pogled iz postelje.. stekleni igluji

pridružita se Niki in Pete

lepa pot na poti do prelaza

Salkantay pass 4600m

naša ekipa

rainy season .. okrnjeni razgledi 🙂

happy da nam je uspelo

pot navzdol..

še malo Ivo, pa bo življenje spet lažje 😉

kosilo

kuhna

vedno lepo pogrnjena miza

predjed, ceviche – sveža riba

kosilo bo! 🙂

Chaullay 2870m, Andean huts

zelo lepa pot

Bromelia

Granadila

trgovinca

območje granadil

..in avocada

lunch , Playa Sahuayacco

KAVA, vse faze od cveta do pražene kave

praženje kave

luščenje kave

mletje kave .. kar težko gre 🙂

mmm diši, sveža kava

Hidroelectrica

Aquas Calientes

t.i.machu picchu pueblo

številni lokali, gostinci pa povsod cepljeni proti hitrosti in sploh sposobnosti gostinstva 😉

znamenite terme

lepo!

zadnja večerja 🙂

sklenili smo krog .. jutri zadnje dejanje .. Machu Picchu

pred šesto uro, prva pred vhodom

najprej se pripeljejo delavci ..

,,, kmalu horde turistov 🙂

prelepo

raj

vodena tura

in vzpon na Machu picchu mountain s prelepim razgledom

lepo se vidi zavoj reke Urubambe in desno Happy mountain

številne stopnice do izhoda, s Tejo sva spretni kot srnici in turisti naju obcudujejo 🙂

vpis in izpis, ko zapustiš Machu Picchu mountain

veselimo se uspešnega trekinga, HVALA TEJICA in IVO!

Jadranje 2019

Kako bi preživeli Ivojev rojstni dan, da bi bilo nekaj posebnega? Pa smo našli zelo ugodno jadrnico (350€ za 5 dni + čiščenje), od 28.septembra do 2.oktobra. Tonija sploh ni bilo treba vprašati, ta ideja mu je bila najboljša, saj sta mu jadranje in ribolov največja strast. Šli smo Teja, Ivo, Toni, jaz in Hani. Moj največji strah je bil, kako bo Hani prenesla jadranje. Otroci so zelo prilagodljivi in lahko rečem, da je bilo odlično. V začetku sem sicer imela težave, ker bi Hani pogumno in brez strahu hodila povsod po jadrnici, ne bi pa nosila jopiča. Tekle so krokodilje solze in kar nekaj časa je preživela v salonu, dokler je naposled le sama prinesla jopič, ker bi rada bila zunaj. Preživeli smo pet dni čudovitega vremena, vetra južnih smeri in odklopa. Startali smo iz Malega Lošinja, se prvo noč privezali v Krivici, naslednjo noč v Sakarunu na Dugem otoku, tretjo na severni strani Škarde (sidrišče Trate) ter zadnjo noč na Susku. Želeli smo vključiti še Silbo in tam opraviti tekaški trening, a nam ni zneslo. Po treh dnevih na jadrnici, brez, da bi stopili na kopno, je Hani na Susku z nasmehom do ušes tekla do plaže. Otok, rajski za otroke. Brez prometa, lahko sem jo pustila samo, da teče po plaži in v morje, saj smo bili praktično sami in ogromno je mesta za otroško odkrivanje ter igranje. Lepo jo je bilo gledati, kako je zadovoljna. Zvečer smo si prvič privoščili večerjo v restavraciji, zjutraj pa nas je že Toni preganjal, da moramo čimprej proti Lošinju, saj se krepi veter in bomo s težavo prišli iz zaliva. Ker sem vstala zgodaj, sem si lahko privoščila še jutranji tek po Susku. Ko nas je obsijalo sonce, se je Hani še verjetno zadnjič letos kopala v morju in norela po plaži. Vse dni smo jedli ribe in ogromno zelenjave, ki smo jo prinesli z domačega vrta. Čeprav ribolov ni bil najboljši, ni bil pa tudi slab. S Tejo nama je prvi dan bilo kar slabo, zato smo šli samo do Krivice, naslednje dni pa sva bili super, Teja je lahko celo kuhala notri med vožnjo. Upam, da tak čudovit odklop na jadrnici še kdaj ponovimo in da je Ivo preživel nepozabno praznovanje! 🙂

srečneži 🙂

sonček, morje in jadrnica

prostoren salon

moj sonček

ustvarjamo .. rišemo ..

“Oči, kaj delaš?”

eni lovijo ribice, druge beremo knjigico

juhuu

čudovita knjigica Petre Vladimirov: EVFORIJA

“jaz ti bom pomagala!” 🙂

Susak

zobatec

“kakšna velika riba!”

poslednje kosilo in penina Drejke team še za moj SPP 🙂

zobatec, njami!

čin čin!

Tor des Geants 2019

Minil je dober mesec dni od mojega nastopa na prestižni tekmi Tor des Geants (TOR) v Italiji, dolgi 330 km z 24.000 višinskimi metri. Sprva sem želela na celotno izkušnjo čimprej pozabit, jo izbrisat iz spomina. Na tekmi sem namreč odstopila na okrog 270em kilometru. Letos zelo malo pišem blog, pa mi je žal, poleti smo na primer glavni dopust preživeli tri tedne na Korziki, pa nisem nič napisala. Škoda, ker smo toliko lepega doživeli in čez leta rada preberem te spomine, kajti sem bolj pozabljive sorte, in mi marsikaj uide iz spomina. 🙂 Vrnimo se na TOR. Sprejela sem svoj poraz, napovedala popravca, kdaj pa to bo, še ne vem. Enkrat zagotovo. Gre za izjemno zahtevno, vendar odlično organizirano tekmo, na kateri sva s takrat sedemmesečno Hani spremljale Tonija pred dvema letoma. Rekla sem si, da na kaj takega nikoli ne grem. A sem že dve leti kasneje stala na startu v Courmayeurju. Če pomislim, mi tekma že v startu ni bila usojena, saj nisem prišla skozi žreb in je moja prijava bila zavrnjena. Na TOR sprejmejo dobrih 800 tekačev, prijav pa je veliko več, zato žreb. Bila sem zelo razočarana, Toni pa me je nagovoril, da se prijavim na Swisspeaks – podobna zadeva, s podobnimi kilometri in višinci, le da v Švici, en teden pred TOR-om. Ker sem od sponzorjev dobila denar za kritje visoke štartnine (750 eur), sem se res prijavila na Swisspeaks, kjer prijave še niso bile zapolnjene, kljub dokaj nizkemu limitu števila tekmovalcev – 250. V tem času je Toni dobil odgovor iz TOR-a (poslal je mail, če vseeno obstaja kakšna možnost, da me vzamejo, na podlagi ITRA točk), da če plačam v roku enega tedna, se še lahko prijavim na TOR. Ker sem si veliko bolj želela TOR, kjer bo tudi večja konkurenca in več udeležencev, sem šla v akcijo, našla zamenjavo za mojo prijavo na Swisspeaks-u – Tomaž Kristavčnik, in se uspešno prijavila na Tor des Geants! V glavnem: kaotično že na samem začetku zgodbe! 🙂

Deset dni pred tekmo je občina Ivančna Gorica s pomočjo Tonija organizirala tek v okviru projekta Run4EU. V projekt so bile vključene 4 države, štirje teki. V soboto, en teden pred mojim startom je zaključek projekta potekal v Italiji, kamor je Toni želel iti, glede na zelo uspešno izvedbo teka pri nas, in ni želel niti slišati, da midve s Hani ne bi šle zraven. Večkrat sem izrazila željo, da bi ostala doma, saj krvavo potrebujem počitek in mirne priprave, pakiranje. Ker večkrat gledam na zadovoljstvo drugih, kot na svoje, smo naposled vsi potovali v Italijo, se sicer imeli zelo super cel vikend, ampak jaz sem bila iz dneva v dan bolj utrujena. Pa tudi živčna, saj so mi vse stvari uhajale iz rok. Med tednom vsak dan služba, popoldan z otrokom, zvečer pakiranje in priprave opreme … tako so potekali dnevi pred startom, časa za pošten spanec in psihično pripravo ni bilo. V petek zjutraj sem še Hani peljala k zdravniku zaradi impetiga. Prevzela jo je moja zlata mamica, ji dva grozna in velika izpuščaja mazala s kremico in ob uri dajala antibiotik, jaz pa v skrbeh potovala s Tejo in Ivojem proti Courmayeurju. Že, da je bila v najboljših rokah svojega očeta in najbolj skrbne babi Marije, ampak ne morem iz svoje kože – vsakič jo zelo pogrešam in iskreno, v tem trenutku bi si želela, da bi bili vsi skupaj. Tudi Toni ni šel z menoj v spremstvo na tekmo, saj vem, da ima obilico dela doma in nisem imela vesti, ga vzeti s seboj za več kot teden dni, doma pa ima toliko stvari še za postoriti. Vse do štarta sem si želela samo počitka in spanca. Samo spati in spati! Celo življenje sem se samo prilagajala drugim, v zadnjih letih sicer postala precej drugačna in začela poslušati sebe, ter početi stvari, ki me veselijo, brez večjega obzira na druge. Na TORu sem pa ponovno pogrnila na celi črti. Počutila sem se, da z menoj opravljajo vsi, samo jaz sama ne. Težko opišem, počutila sem se v totalnem neravnovesju sama s seboj. Kriva sem sama, nisem bila sposobna sprejeti drugačnih odločitev, se postaviti zase. V zadnjem času se je zgodilo ogromno, turbolentne stvari. In jaz sem ta trenutek bila v turbolenci. Namesto, da bi v petek zvečer prišli na cilj in v miru spat, smo doživeli gumidefekt in obtičali dobro uro vožnje do Courmayeurja. Ni bilo prave sproščenosti, časa sicer še več kot dovolj do starta, cel dan in pol.

V soboto dopoldne smo prispeli v Courmayeur, Ivo in Teja sta mi priskrbela številko 7 za prevzem opreme, ter me opremila z novimi rokavicami za tekmo. So imeli pa letos super sistem za prevzem startne številke: dobil si številko, nato pa preko aplikacije spremljal kdaj je na vrsti tvoja številka – tako, da nisi rabil stat ure in ure v vrsti, ampak prišel v vrsto ob tvojem času. Sledilo je pakiranje tranzicijske torbe, ki me bo čakala na vsakih 50km. Čeprav sem želela čimveč spati, sem šele ob pol šestih zvečer uspela leči v posteljo. Počutila sem se na smrt utrujena. Spanec je bil prekinjen in nato ponovno šla spat precej pozno, ne vem kdaj, verjetno okrog enajstih. Jutro je prišlo čisto prezgodaj. Zbudila sem se nenaspana. Vsega preveč se mi je nabralo in nikakor nisem prišla k sebi. Pred menoj pa neskončno dolga pot. Moj cilj te poti je bil pod 100ur, limit tekme bo 150 ur.

Kakšno uro pred startom sem šla v startni prostor, kjer so nam preverili GPS-e in se postavila bolj odspredaj. Če startaš na sredi ali bolj zadaj, po dveh kilometrih teka, ko iz ceste skrenemo na stezico, padeš v zamašek. To se je izkazalo kot super taktika, kakor so mi že predhodno poročali poznavalci tekme, nikjer nisem stala v koloni, pravzaprav je zame bil še prehiter začetni tempo. Sklenila sem startati precej počasi, čisto v svojem ultraškem tempu in moči hraniti za zadnje dni, ure. 🙂 Na vzponu na prvi hrib smo doživeli presenečenje, ne vem ali je bila takšna vremenska napoved, moj vremenar (Toni) mi namreč tega ni poročal, ampak že po 500 višinskih metrih vzpona je začelo snežiti, povzpeli smo se pa iz 1224m na 2571m! To je bilo sicer čisto super, boljše kot če bi deževalo. Za začetek prava zimska pravljica. Le moje počutje je bilo že od starta klavrno. Povsod je bilo polno navijačev, vzdušje bi lahko rekla, da je bilo res fenomenalno, ampak meni so šli vsi na živce. Nisem želela, da me slikajo, da navijajo, samo sem želela, da se stvari umirijo in da nikjer nobenga več ne vidim. Fizično sem se počutila še kar vredu, tempo mi je bil super, le zaspanost sem čutila že prve ure tekme. Najraje bi se vlegla že v La Thuilu, na 18em km, kjer sta me prvič čakala Teja in Ivo. 🙂 Že na prvem spustu me je dohitel Dejan Vukotič, tukaj je bil na “popravnem izpitu”, saj pred dvema letoma ni končal tekme zaradi težav z žulji. Ni se mi niti sanjalo, da bova vse štiri dni praktično skoz nekje skupaj. Niti enkrat nisem pomislila ne na čas, ne na dan, ne na uvrstitev. Samo šla sem od točke do točke in obremenjevala svojo psiho s tem, kako trpim in kaj sploh počnem tukaj? Mar bi bila doma pri svoji princeski. Bilo je par svetlih trenutkov, lepih delov poti, ko sem uživala, a prepozno ugotovila, da je to bilo takrat, ko sem bila sama. Odkar imava otroka, vedno tečem sama, s Tonijem izredno redko kdaj greva skupaj. Očitno sem se navadila biti popolnoma sama in se težko prilagajam. Sama imam svoj ritem, svoj tok misli in motiviranosti. Tukaj, na TORu sem bila popolnoma brez fokusa, brez motivacije. Ampak o odstopu nisem razmišljala in niti za trenutek pomislila, da bi odstopila. Še krepko po dvestotem kilometru, sem se pogovarjala po telefonu in govorila, kako je težko, kako je brutalno vse skupaj, ampak to bom pa zborbala, šla do konca in se nikoli več vrnila! Že drug dan zjutraj (katera okrepčevalnica točno je bila, sem pozabila), je bilo pa daleč pred stotim kilometrom, sem opazila otečeno mišico tibialis anterior, Teja pa je ocenila, da imam celotne noge otečene. To sem opazila prvič v življenju. Nič hudega, masaža in gremo naprej! Že prvo noč bi nujno morala spat, ker sem hodila kot zombi, a je splet okoliščin poskrbel, da nisem poslušala svojega telesa, niti navodil Tonija po telefonu. Dejan mi je dal gvarano za spit, to sem probala prvič v življenju, kao neke vrste kofein, ki ga dobiš v Mullerju. Čez čas sem bila budna kot ris, res neverjetno zbujena in ko sem prišla do koče, kjer sem želela spati, seveda nisem, saj sem bila zbujena. Ko me je proti jutru učinek gvarane popustil, sem še po telefonu Teji rekla, da grem spat. Ko sem prvo jutro tekme prišla do njiju, je bil lep dan in sem rekla, ma nič, zdaj ne grem spat, sem boljše kot sem bila. Ivo mi je rekla, da naj grem spat, saj je lep, topel prostor za spanje in nikogar ni! Pa nisem šla. Mislim, da sem tukaj tekmo izgubila. To je bil zadnji čas, da spočijem um in se rešim neznosne zaspanosti. Pa sem mislila, raje izkoristim dan in bom spala ponoči! Napaka. Na okrepčevalnici res nisem bila zaspana, evforija in vse to naredita svoje, ampak po pol urah, ko nadaljuješ pot, se vrnejo občutki, halucinacije, zombijevstvo. Potem sem se odločila, da grem pa sigurno spat na 106em km, v Cognu, na tranziciji. In kaj se zgodi, ko se tam končno dejansko vležem in dvignem noge, saj mi zatekajo? Ležalniki za spanje so v istem prostoru kot masaže in oskrbe žuljev in vlada totalen šunder. Čepkov nimam, zaspati ne morem niti za trenutek. Po desetih minutah se totalno živčna dvignem in pošljem vse v k…, seveda samo pri sebi 🙂

Od tukaj naprej se menda začne zelo lahka pot, najprej še vzpon na 2.827m, potem pa 2500 spusta v Donnas (na 330 nadmorske višine). Teja mi je rekla, da gre pot v Donnas potem samo še navdol, nič višincev! Zadnji del, ki je bil menda tehnično kar zahteven, po nekih kamnih ob potoku, kjer je bila mokrota in spolzkost kamnov zagotovljena, so spremenili. In pot pred Donnasom, je vmes šla še konkretno navzgor. Sigurno za več kot 300 metrov, in mene je to psihično ubilo. Rekli so, da gre samo navzdol! Kmalu bi jokala od agonije, v stanju haluciniranja sem bila prepričana, da se nekdo poigrava z mano in da sploh nisem več na pravi poti, ampak najbrž hodim v kontra smer, saj so skoz zastavice? Vse male vasice skozi katere smo šli so se mi zdele enake in bila sem prepričana, da hodim v krogu. Dejan je skoz hodil za mano, kljub temu, da sem ga skoz nagovarjala, da hodi pred menoj, saj težko sledim poti, pa živcira me, da skoz nekdo hodi za menoj. Meša se mi od zaspanosti, meša se mi od prividov. Pa še driska se je pojavila to noč, pa tako sem bila vesela, da je prebava super urejena. Ponovila sem isto napako, kot na K24, iste napitke in evo, sledilo bo dvodnevno driskanje. Nekako sva le prikorakala v Donnas, kjer me je čakal Ivo. Želja je bila vnesti čimveč kalorij in čimprej iti spat, tokrat s čepki. Jedla sem res kar veliko, medtem mi je Ivo zrihtal masažo, čeprav sem odklonila. Ivo je moj najboljši maser, ne rabim drugega. Pa je vztrajal. Masaža je bla za en k…, ampak sem pa tej, sicer izjemno luštni in prijazni punci rekla, da me neznansko pečejo podplati, pod palcem. Naredila mi je bandažo. To je bilo super! Prvič sem se srečala s preventivnim povijanjem podplatov, na TORu so res specialisti tega in težave s pekočim podplatom so se ublažile in tudi žulja nisem dobila prav nobenega, razen enega na malem prstu, ki mi ga je že zdavnaj oskrbela Teja in mi ni delal nobenih težav. Postajala sem pa spet živčna, tole vso rihtanje traja že uro in pol, jaz pa še vedno nisem šla spat! Mislila sem si, pa ljudje božji a vi veste, da bom lihkar umrla od zaspanosti in nikakor nikjer ne morem it spat! Že sem se vlegla, ko slišim tako z leve, kot z desne strani smrčanje. Ivo ni našel čepkov, tako, da sem ponovno spala za silo in se skoz zbujala ter gledala na budilko, kdaj morem vstat. Na tem mestu se moram opravičiti Teji in Ivu, ne vem koliko sta onadva to doživela, ampak skoz sem bila nerazpoložena in tečna in čeprav nisem želela to pokazati njima, najbrž da s svojimi dejanji sem. Zbudila sem se klavrno, najraje se sploh ne bi vstala, pa me je začelo zvijati po trebuhu in to tako silno, da sem zadnjo sekundo pritekla do WC-ja, preden bi se zgodila katastrofa.  Super začetek dneva, sem si mislila in se hitro spokala naprej. Na sred vzpona sem se vlegla na mrzlo skalo in želela za par minut zadremati, a je bilo tako mrzlo, da ko sem začela hoditi, sem imela občutek, da me bolijo ledvice in da sem se sigurno prehladila. Kljub kratkemu spancu ponoči (uro in pol verjetno), sem se počutila kot zombi. Pričele so se hude težave z drisko. Teja in Ivo sta mi na sproti peljala oglje in tablete proti driski, a smo se zgrešili. Imela sem strašno slabo vest, ker ju nisem čakala v kraju Perloz. Čakati bi ju morala od 20-30 minut. Tako sta imela totalno kolobocijo, ker sta se odločila iti na naslednjo točko, k jezeru Lago Vagno. So pa tudi tukaj spremenili traso in sploh nismo šli do jezera, kjer bi naj bila okrepčevalnica. Z avtodomom sta že itak težko prišla do tja, ker so prej zaprli pot, potem pa še je Ivo tekel ne vem kako visoko, da sva se naposled le srečala in mi je prinesel oglje. Pred tem sem povedala v Rifugio Coda, da imam težave in mi je zdravnik dal kapsulo Imodium. Kar me je najbolj presenetilo, so me na naslednji okrepčevalnici vprašali, če imam še vedno težave, ker so klicali iz Code, da ima št. 1453 drisko. 🙂 Noro! Zabeležili so vsako oskrbo nog in vse, ter zapisali tvojo štartno številko. Kar nekako varno sem se počutila. Hvala Ivo in Teja za požrtvovalnost! Teja je ta dan zvečer štartala svojo tekmo, Tot Dret, 130km iz Gressoneya in jo na žalost tudi ona končala v Oyaceju, kjer jaz, še daleč do cilja. Drugače mi je šlo še kar vredu, rezultatov ne vem, menda sem bila 14. ženska in okrog stotega mesta absolutno. Če bi uspela uštimat svojo psiho in motiviranost, vem, da me nič ne bi moglo ustaviti. V Nielu (192km) sta me pričakali čudoviti Drejka team, Uršula in Andreja, me napojili s hrano ter energijo. Zamenjala sem superge Raidlight Responsiv Dynamic za številko večje. Neskončno hvala Lani Grandovec, da mi jih je posodila. Zadnje dni pred tekmo sem ugotovila, da pri petih tekaških nahrbtnikih, ki jih premorem, nimam prave številke (18L) in mi je uredila, da mi ga Raidlight pošlje v Courmayeur v kakšen hotel. Rešilo se je sicer še lažje, tako da mi ga je posodila Teja. <3 Sem ponosna ambasadorka za znamko Raidlight, ob taki podporni ekipi, pa še bolj!

Toni me je začel po telefonu spraševat,  če me prideta s Hani spremljat. V meni je kričalo, da ja, da si tega res želim, a obveljal je razum: mama si je vzela cel teden dopusta, da bo doma s Hani, Toni ima ogromno dela. Ne, ne morem biti tako sebična in vsem pokvariti plane. Jezilo me je edino, zakaj mi ne pošiljajo redno slikic od moje princeske. Bilo je na enem neskončno dolgem spustu, tretji dan, ko mi je mama poslala slikico Hani na postelji, kako gleda knjigico slončka Dumba. Še zdaj si ne znam razlagat, kaj se je pravzaprav zgodilo, ampak iz mene se usule krokodilje solze, v potokih, jokala sem tako glasno in spontano, nisem imela moči niti pogoltnit sline, tudi slina je kar curljala iz ust. Najbrž je to bil moment, ko sem zavedala svojega konca. Če bi moje misli bile vsaj kanček pozitivne, bi mi slikica vlila moči, tako pa sem razmišljala samo, kako nesmiselno je moje početje in vse kar si želim je, da stisnem k sebi moj mali zakladek. O odstopu vseeno še nisem razmišljala, to bom pa ja še zborbala, sem že zelo daleč. Moja duša je bila prazna, bila sem le telo, ki se potika po sicer prelepih, a ta trenutek meni nepomembnih hribih. Ne spomnim se imen krajev, niti koč, pa so nekatere bile res noro prijetne. Nič me ni zanimalo. Kaj sledi, kaj je bilo. Samo, da bo že enkrat konec. Četrto noč sem začela pešati. V hitrosti, stopnjevale so se bolečine. Ponoči sem šla spat v eno kočo, zgolj zato, ker so mi noge kar puhtele, voda se je nabirala in enostavno morala sem jih dvigniti višje. Ponovno sva hodila skupaj z Dejanom, tokrat sem se odločila, da če mu bom lahko sledila, če sva že celo tekmo bolj ali manj skupaj, pa bova še vse do konca. Končno sem se sprijaznila s tem, a žal prepozno. Začela sem zaostajati, bolečine v tetivi so me ustavljale. V Bivacco R. Clermont (264km) sem se odločila, da se ne grem več te igre in da v Oyaceju (274km) odstopim, kjub temu da imam časa do limita tekme še več kot 50 ur, za zadnjih 70km! Dejan me je razumel, ker je pred dvema letoma sam moral sprejeti to strašno neprijetno odločitev. Zaželela sva si srečno pot. Za spust, za katerega bi naj potrebovala 2 uri, sem tri ure in pol. Na vsake toliko sem zajokala. Naj mi ne zameri tisti, ki misli, da sem odstopila, ker nisem več uživala. Res nisem šla samo uživat na tekmo. Ampak takšnega vsestranskega trpljenja več nisem zmogla. Ivo me je takoj vzpodbujal k odstopu, z menoj je bil največ časa in videl kaj se z menoj dogaja. Mislil je, da bom odstopila že zdavnaj. Ostali so me prepričevali, naj poskušam še vsaj do Ollomonta, potem bom pa videla. Na SPPju sem doživljala mnogo večje bolečine, a bila tako visoko motivirana in fokusirana, in se kljub bolečinam imela neznansko lepo! Na TORu vse tako negativno. Na koncu se je zgodilo eno pozitivno presenečenje … zvedela sem, da je Peter Vujevič na poti do nas, z motorjem. Stisnilo me je pri srcu, mislim, da je prišel v največji meri zaradi mene. Dve leti nazaj, ko sta s Kristijem hodila iz Bertoneja proti cilju, sem ju pri koči čakala in z njima šla do cilja. Tempo je seveda bil zelo počasen in vzeli smo si čas, da smo nazdravili s Stezičarjem. Nikoli ne bom pozabila teh emocij! Vsi smo imeli solzne oči. Letos mi je on želel priti nasproti na Bertone s Stezičarjem, čeprav poškodovan in niti ni bil prepričan, ali bo sploh lahko sestopil. Dober prijatelj, resnično in zelo malo je takšnih dobrih, srčnih ljudi! To sem žal zvedela prepozno, ko sem že praktično odstopila. Mi je bilo pa zares hudo, sploh, ker smo šli domov prej, preden bi se sploh srečali. Doma mi je bilo seveda žal. Zakaj nisem vztrajala? Zakaj res nisem šla vsaj do Ollomonta? Morda bi potem šlo na boljše, morda še na slabše, pa bi vsaj vedela, da sem čisto vse naredila, kar se je dalo. Fizioterapevt mi je rekel, da če bi šla naprej, bi rehabilitacija sicer verjetno trajala malo dlje, a kakšnih hujših problemov zaradi te tetive ne bi bilo. Opazovala sem Dejana, kako vesel je bil na vsaki okrepčevalnici, kako se je pohecal in vsakič spil kakšno pivo! To je bilo to! Pri meni je pa bil ta problem, da sem bila skoz slabe volje. Morda bi morala začeti piti Stezičarja, da bi me malo sprostilo. Naslednjič sigurno sežem po pivu! 🙂

Zgodba se ni zaključila z lepim zaključkom, s finišerskim, temveč s porazom. Moj tretji odstop. Prvi na 100 milj Istre, drug na trailu na Cresu, ter tretji tokrat. Vsak odstop, vsak poraz nad seboj je težak. Še isti dan smo potovali nazaj proti Sloveniji, želela sem si čimprej priti k Hani. Na srečo je Ivo imel nujen sestanek in pravtako hitel proti domu. Ampak doma so me čakali težki dnevi. Nisem mogla spati, ne ležati, ne noge imeti gor, ne dol… telesne bolečine so bile neprijetne, še večja pa psihična. Za dva dni sem poniknila, nisem se javljala na telefon. Šele v nedeljo sem upoštevala Tonijev nasvet in šla kolesarit na Pristavo (hodit nisem mogla, sem pa lahko kolesarila). Malce predihana pljuča so mi omogočila, da sem zleknjena v travici napisala post na fb, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Hvala mamica za nesebično pomoč! Za čisto vse si poskrbela! Sama nisem mogla popolnoma ničesar. Ampak z vsakim dnem je bilo boljše … in danes je že čisto vredu … TOR sem vzela kot dobro izkušnjo, naučila sem se ogromno in kot izziv za prihodnost.

Hvala vsem, ki ste me spremljali!

K24 (Koroških 24)

PROFIL PROGE 100 km

K24 – Koroških24 je izziv, dolg dobrih 80 km z več kot 5000 višinski metri vzponov in spustov na pet najvišjih koroških vrhov – Peco (2125m), Olševo (1930), Raduho (2062m), Smrekovec (1577m) in Uršljo goro (1699m). Letos poteka 20. obletnica teka izziva, v klub katerega se vpišeš, če celotno pot prehodiš v manj kot 24-ih urah. Midva s Tonijem sva se ga samooskrbno lotila l.2014 in ga končala v 16ih urah in 44 min. Glede na to izkušnjo sem vedela, da bo tekma K24 kar hitra, kljub temu, da je podaljšana na 100 km in 5420m+.

Hvala organizatorju za povabilo na tekmo, takoj, ko je bil zunaj razpis, sem vedela, da bom del te zgodbe. Tega enostavno ne gre zamuditi, čeprav mi je Toni odsvetoval udeležbo, glede na to, da me čez slabe štiri tedne čaka Tor des Geants! Pot imam v posebej lepem spominu, trije od petih vrhov grejo po meni ljubi Slovenski planinski poti. Ker je na prireditvi imel Toni postavljeno stojnico s športno opremo, prehrano in promoviral najino pivo Stezičar, sem zelo hvaležna moji mami, da se je ponudila za varstvo Hani. Zelo so uživali skupaj s stricem Urošem, ki je prvič letos prišel domov iz Frankfurta. Pred tekmo sem se po dolgem času res dobro naspala in spočila, šele ob 18ih sva z Andražem krenila iz Ljubljane proti Črni na Koroški. Start smo imeli ob 22ih. Toliko poznanih ljudi, prijateljev, znancev, da je čas do starta minil ekspresno hitro. Prvi kilometri so bili pretežno ravninski, posebna atrakcija tekme je bil 6,5 km dolg tek skozi opuščene rove rudnika Mežica. Kako prijeten tek je to bil, sem spoznala, ko smo prišli ven iz rudnika in je v obraz butnila sopara. Bila je res topla noč. Vzpon na Peco sem šla v umirjenem, svojem tempu in pravzaprav zelo uživala, noge sem končno enkrat spet imela lahke. Vmes me je dohitela Špela Zupan, a sem do Doma na Peci uspela pobegniti. Od Kumra naprej sem dohitela takrat vodilno Viktorijo in od 33.ega km naprej prevzela vodstvo. Morda sem strm vzpon na Olševo šla malo prehitro, čeprav nisem želela, glede na to, da bo tekma še dolga, a sem kar malo bežala pred številnimi lučkami za seboj.  Do tranzicije (Koča na Grohatu) sem prišla z deset minutno prednostjo in glede na to, da je moj postanek bil izredno kratek, s Tonijem sva le zamenjala bidone, sem skupno pridobila 19 minut prednosti. Na vzponu na Raduho sem neskončno uživala, sicer opazila, da mi že rahlo upada pulz, a Toni mi je javil, da sem imela ta odcep do vrha Raduhe skupno 5.najboljši čas. Čas je bil, da se umirim, a na žalost mi je dan prinesel same težave. Če jih ne bi bilo, bi bilo čisto preveč popolno. 🙂 Že prej sem obiskovala grmovje, ampak od Koče na Loki pod Raduho proti Smrekovcu se je stanje drastično poslabšalo. Karkoli sem vnesla, tudi zgolj požirek ali dva čiste vode, sem že iskala wc papir in grmovje. Hvala Boža Meža za oskrbo s papirjem, ki mi ga je ravno pred tem snidenjem zmanjkalo. Nehala sem pit in jest in nekako premagovala dolge kilometre proti Smrekovcu, kjer sem vedela, da me čaka Toni. Najprej ni mislil več biti na tej okrepčevalnici, potem pa je videl, da mi gre dobro in si je verjetno želel še biti malo fizično prisoten na tekmi. Želela sem mu javiti, da je moje stanje klavrno in naj mi priskrbi kak Linex, oglje, ..karkoli, a ni bilo signala, telefonska št.nedosegljiva! 🙁 Vmes sem dohitela Vidalija, kar mi je bilo totalno čudno. In še bolj čudno, da me kljub mojemu upočasnjenemu tempu, noben z naše trase ni dohitel! (in tako je ostalo vse do cilja :)) Na Smrekovcu so me pričakali prekrasni navijači z Joškom Dakskoblerjem na čelu, a jim nisem namenila niti nasmeška, kot jim ga vedno! Počutje je bilo grozno, trebuh napihnjen, noter neko vulkansko brbotanje neprestano in pojavil se je še občutek, da bom morda začela bruhat. Skušala sem pojesti par makaronov in spit coca colo. Pasala mi je edino coca cola, to sem si natočila na vsaki okrepčevalnici, sicer pa nič drugega pojedla, niti vmes pila. Pred tem sem morda mislila o odstopu, ampak je Toni deloval tako prepričano, da naj grem naprej, ampak zelo počasi hodim ter pijem čisto vodo in se mi bo želodec pomiril. Ne da bi sploh na kaj pomislila, sem že hodila naprej proti Slemenu. Toni mi je še enkrat dal zavoj wc papirja, najino naslednje snidenje pa bo na cilju. Tempa pravzaprav sploh nisem spustila, nekako v solidnem tempu sem tekla, dokler bo šlo bo šlo, sem si rekla. Malo me je skrbela dehidracija, bilo je že vroče, potila sem se zelo, pila pa nič razen 2 dcl coca cole na okrepčevalnicah. Na Uršlji gori je bilo tako krasno vzdušje, da me je adrenalin prekrasnih prostovoljcev in navijačev ponesel skoraj do Žerjava, kjer je bila zadnja okrepčevalnica. Hvala Peter in Darinka za objem in spodbudo ter za ohladitveni tuš. Sledil je brutalen vzpon, skoraj navpičen, pot ozka in mestoma previsna, izpostavljena soncu, … ampak naposled se je tudi ta prevesila v dolino, kar je pomenil zadnji spust do cilja!! Postala sem pa tako lačna, da sem slišala kruljenje v želodcu in si želela, da pridem čimprej že v cilj, saj me bo vsak čas zmanjkalo od pomanjkanja energije in lakote.

Prihod v cilj je bil neverjeten, zame zelo čustven, da ni manjkalo tudi solzice sreče. V cilj sem prišla s časom 15 ur 37 minut, kot prva v ženski konkurenci in 11.absolutno. Na 100 km nas je teklo 246 tekmovalcev, 43 je bilo odstopov. Krasno vzdušje, krasni navijači in sami pozitivci na kupu. V tej družbi sem res najraje! Na tej tekmi sem dala vse od sebe in še več! Bolj kot fizično, mi je bila druga polovice proge psihično naporna. Ko je bilo najhuje, sem mislila na svojo skravžlano Hani, na mamo, ki mi nesebično pomaga pri varstvu in na Tonija, ki ga skrbi zame in me absolutno podpira. Ob tej misli mi je postalo lažje.

Čestitke organizatorjem za skoraj brezhibno izpeljano prvo izvedbo K24! (zadnji vzpon sem takoj po prihodu v cilj oprostila ;)) Krasni prostovoljci, dobre okrepčevalnice, prelepa trasa .. ravno prav zahtevna in ravno prav tekaška. Kljub težavam, sem uživala, sploh analiza v cilju je bila vrhunska .. v krogu pozitivnih, prekrasnih ljudi! Čestitke vsem za zborban najtežji koroški izziv! Ta vikend so se pisale neverjetne zgodbe!!

REZULTATI

 

Maraton treh src RADENCI 2019

Leta 2011 sem v domačih Radencih pretekla svojo prvo maratonsko razdaljo, lansko leto po dolgih letih ponovno šla na cestni maraton v svoj domači kraj in ga pretekla z osebnim rekordom (3:09), letos pa se ponovno prijavila, predvsem zaradi svojih domačih navijačev. Maraton zame pomeni 42 km. Zgolj teden dni pred maratonom sem tekla na Ultra Trail Vipava Valley – sicer na najkrajši razdalji, 30 km.Ta tek mi je šel odlično, počutila sem se še bolj odlično, zato se tudi nisem prav pretirano tekaško šparala in vedela sem, da bom plačala neko ceno na maratonu v Radencih, saj se bom težko čisto regenerirala in se dovolj spočila v enem tednu.

V petek, na testeninki, ki so jo v Radencih uvedli prejšnje leto, sem bila gostja in z Emilom Šmidom sva imela sproščen pogovor o mojih tekaških začetkih, o Slovenski planinski poti ter drugih dolgih tekih. Dan prej sem se zbudila z močno bolečim grlom in slabšim počutjem, na srečo pa ni bilo vročine. V petek sem si v službi kontrolirala vnetne parametre, ki so bli skoraj v mejah normale in bolj kazali na virozo. Cel dan sem se “zdravila” s propolisom, Neo anginom in praženim sladkorjem z mlekom. Zjutraj na dan maratona je bil Toni skoraj prepričan, da ne bom šla na start, tako slabo sem menda izgledala. Pa sva se po zajtrku vseeno odločila, da greva, skupaj, po občutku, počasi, pa četudi bova štiri ure tekla. Bo kar bo!

Ker nisem lovila svojega osebnega rekorda, to sem vedela, da je v trenutni situaciji nemogoče, sploh nisem razmišljala o supergih. Obula sem trail copate Raidlight Responsiv ULTRA, ki so se mi čisto super obnesle tudi na asfaltu. V startnem boksu sva se spoznala s Tešky-evim kolegom Matjažem, s katerim smo skupaj potem tekli kakšnih 30km. Start je bil hiter, bila sem tudi bolj slabo ogreta. Toni me je ves čas prigovarjal, naj greva počasneje, a je kar nekako letelo, čeprav počutje od vsega začetka ni bilo najbolj optimalno. Že na četrtem kilometru proti Gornji Radgoni, so se mi vsiljevale negativne misli.. kako mi je težko, kako so noge težke, kako bom to sploh lahko zdržala do konca, kdaj bo že konec? Ampak namesto, da bi orng popustila in morda celo uživala v tekaškem koraku, sem grizla neki svoj tempo brez popuščanja. Presenetilo me je, da smo polmaraton pretekli s časom 1:32, podobno kot sem ga lansko leto, s tem da sem se lani počutila bistveno boljše in lahkotno. Toni mi je podajal bidon s tekočino, gela sem pojedla samo dva, ker mi niso pasali. Še vedno sem razmišljala kako hudiča bom zdržala še enkrat toliko, ko pa sem že zdaj tako utrujena? Vedela sva, da bova maraton končala, čas je bil celo nad vsemi pričakovanji, tako, da tudi če zahodiva, nič hudega. Definitivno je to bil moj najtežji maraton. Škoda, ker sem zbolela, kajti vreme je bilo pa kot mi pisano na kožo! Optimalno, v Radencih je namreč velikokrat v tem času že peklensko vroče za tek! Pri ponovnem vstopu v Avstrijo, nekje po Gederovcih je Matjaž zaostal, midva pa sama naprej. Bil mi je dolgčas, kilometri so sicer hitro bežali (to mi je super, saj na gorskem teku običajno grejo veliko počasneje), pa vseeno se je pot začela neznansko vlečt. Tonija sem vprašala če bi mi kaj zapel, pa je šel raje na Youtube in mi spustil pesem od Koale Voice, Nič me ne boli 🙂 Imela sva s seboj denar, če bi omagala, bi pa šla v Pivohram k Golarju na odlično pivo Bevog. Ni bilo treba, sva kar rinla naprej proti Radencem. 🙂 Pred nama je bilo še 8km. Dolgih, težkih, ampak z vsakim korakom sem bila bližje moji mali Hani in to me je motiviralo. Vedela sem, da me z mojo mamo pričakujeta v cilju, pravtako moje drage prijateljice in sošolke iz osnovne šole, ki vsakič navijajo zame. Ko sem jih zagledala, je bilo zame zelo čustveno. Potem pa zagledam še Boruta Rojca in Marka Kosija. Hvala vsem za navijanje in vzpodbudo! In že pritečeva do mamice, ki nama je čez ograjo podala Hani. Vsi trije skupaj smo z nasmehom prečkali ciljno črto! Bila sem presrečna, da sem zmogla. Čas je bil 3ure 10 minut, kar sem zjutraj mislila, da bo nemogoče doseči. To je tudi zadostovalo za 4.mesto. Več dobrih tekačic je bilo na polmaratonski preizkušnji, ki je veljala za državno prvenstvo. Skoraj sem ostala brez glasu. Poiskali smo naše punce, ki so nas že čakale s penino in pivom. Nazdravljanje pa se je nadaljevalo cel popoldan, do noči. Toni je vmes mogel domov se malo odpočit, maraton je tudi njega kar izčrpal. Pomagal je meni, sam pa premalo pil in nič jedel. Hvala srček, bil si dober zajček!! 😉

Bil je prelep dan z mojimi najdražjimi! Hvala! Se vidimo spet prihodnje leto, ko bo maraton treh src organiziran že 40-ič.

Ultra Trail Vipava Valley (UTVV) 2019

Lansko leto se dogodka nisem udeležila zaradi maratona treh src v Radencih, letos pa sem si pa ponovno želela biti zraven. Tudi letos me čaka cestni maraton v domačih Radencih, zgolj teden dni po Vipavi. Sprva sem mislila, da bom na Vipavi šla lepo počasi s Tadejo. Prijavila sem se na 32 km z 1350 višinci. Bolj se je bližala sobota, bolj me je mikalo, da grem v svojem tempu, da vidim kje sem na krajši razdalji. Konkurenca je bila zelo močna, Lucija Krkoč, Barbara Trunkelj, Mojca Koligar pa ni tekmovala. Smešno mi je bilo, ker so me v večini spraševali:”Kaj pa ti počneš tukaj na Cici teku?” 🙂 Moram reči, da mi je neznansko odgovarjalo, da sem na najkrajši razdalji. Start smo imeli v soboto ob desetih dopoldne. Letos se je prizorišče prestavilo na trg v center Vipave, kar je meni zelo ustrezalo. Že prej v kampu Tura je bilo super, tukaj, na trgu se je pa dalo bolj dihat, več je prostora, stojnice, otroška igrala v bližini in odlična restavracija Rahne v neposresni blizini, kjer sem jedla odlične žlikrofe.

Spali smo v avtodomu, v neposredni bližini starta. Na srečo je Hani spala zelo dolgo in sem se lahko dobro spočila. Pripravili smo zajtrk in se pripravili na tek. Ob Hani je to sicer kar naporno, saj nima obstanka in je skoz treba tečt za njo in jo imeti na očeh. Varstvo je prevzel Ivo za teh par ur, kar me ne bo, saj je Toni imel stojnico. Hani ga ima zelo rada, sta super tim in sem lahko šla na start neobremenjena. Le za Ivoja me je skrbelo, da mu ne bo prenaporno. 😉 Malo sem se ogrela in že smo startali. Imela sem tremo predvsem zaradi vzpona na Nanos – samo to sem morala preživeti, na spustu bo šlo pa samo od sebe, to sem vedela. Najprej smo tekli 8 km po ravnini do Podnanosa, kjer je bila vrhunska okrepčevalnica in vzdušje. Šlo mi je dobro, počutila sem se odlično. Ves čas sem s “strahom” čakala vzpon, ki pa se je izkazal veliko položnejši, kot se pričakovala. Bilo je treba teči, čeprav bi si kar želela malo hoje – hodila sem le zadnji del proti vrhu, kjer je naklon postal veliko strmejši. Povsod sem imela navijače, znance, vzdušje je bilo čudovito. Ponavadi me na vzponu prehitevajo, tokrat sem bolj prehitevala jaz, kar me je presenetilo. Več kot 1000 višincev mi je minilo nepopisno hitro. Zadnje metre pred vrhom sem videla Barbaro, ki se je že spuščala iz okrepčevalnice. Štopala sem si svoj zaostanek, ura je pokazala 4minute in pol zaostanka. To se mi je zdelo super, pričakovala sem veliko več. Celotno progo sem uživala, na spustu pa še najbolj. V mislih sem imela, naj se malo šparam za maraton v Radencih, ampak počutje je bilo super in nisem popuščala, o Radencih bom razmišljala kasneje ..:) Nisem tekla prav dolgo, ko ponovno srečam Lučkinega moža, ki mi poroča, da je Barbara “gotova”, 2 minuti pred menoj, naj stisnem in da jo imam. To se mi zdi neverjetno, da bi prehitela Barbaro Trunkelj, ampak ce sem zaostanek razpolovila v tako kratkem času, je očitno z njo res nekaj narobe. Kakšnih 6-7 km pred ciljem sem jo prehitela in v cilj pritekla kot drugouvršena, za Lucijo Krkoč. Čas pa 3 ure 12 minut. Nad svojim tekom sem bila zadovoljna in najbolj presrečna, ker sem z roko v roki v cilj pritekla z mojo malo princesko. <3

V Vipavi smo preživeli ves vikend, šli domov med zadnjimi. Bilo je prelepo! Čestitke organizatorjem, ki so priredili res vrhunski dogodek, ga z novo lokacijo še izboljšali. Čestitkem vsem volunterjem, ki so požrtvovalno garali za vse nas tekače! In čestitke vsem tekačem, spisali smo nepozabne zgodbe!!

Se vidimo prihodnje leto!

Madeira

Madeira je čudovit, relativno majhen, zelen otok sredi Atlantskega oceana, skoraj 1000 km oddaljen od obale Portugalske, z manj kot 300.000 prebivalci, ki sem ga imela priložnost spoznati čisto nepričakovano. Konec meseca aprila poteka na Madeiri ena izmed tekem Ultra Trail World Tour-a – MIUT, katere so se letos udeležili moji prijatelji Teja in Ivo ter Matjaž in Helena. Teden pred odhodom smo z Ivojem in Tejo bili skupaj na zimskem Triglavu in že takrat je Ivo veliko govoril o tem, da mu ni za iti na Madeiro, saj si je pri padcu iz podstrešja poškodoval peto in tečt itak ne more, pa še veliko dela s čebelami se jima je nabralo ravno za to obdobje. Dan pred njihovim odhodom me je v službo poklical Toni in mi rekel, da sem si zaslužila teden dni počitnic in da naj namesto Ivoja grem uživat na Madeiro. Vsi stroški so kriti, le prepis imen letalskih vozovnic je treba urediti (Matjaž je javil, da bo to za vse 4 lete stalo 250 eur, kar je več kot je vrednost samih kart, zanimivo). To mi nista predlagala Ivo in Teja, ker bi njima ponudbo sigurno zavrnila, ker pa me je nagovarjal Toni, sem pa začela resno razmišljati o tem, če bi res šla. Največji problem mi je predstavljal biti en teden brez Hani. Toni si je zaradi dela želel ostati doma. V službi so mi takoj odobrili dodaten dan dopusta, za kar sem zelo hvaležna. Poklicala sem še mojo mamo za mnenje, kaj naj naredim in me je stoodstotno podprla, naj izkoristim in uživam, teden, da bo itak hitro minil in Hani se bo doma s Tonijem imela lepo, naj me zanjo čisto nič ne skrbi. To je bilo to, začela sem pakirati, popoldan preživela z mojo princesko, da se za cel teden vnaprej naužijem njenih sladkih besed, poljubčkov in zlatih kodrčkov, naslednji dan direktno po službi pa smo šli na nepričakovano dolgo pot .. z avtom do Milana, let do Porta z Ryan air-om ter naslednje jutro zjutraj iz Porta v Funchal z Easy Jet-om. V Portu smo prespali v hotelu nasproti letališča za 35 eur/osebo (5 minut hoje), kar je bila super ideja, sicer bi se celo noč svaljkali po tleh letališča.

Zjutraj smo pravočasno prišli na letališče, vendar naleteli na veliko gnečo za check in, ker pa noben od nas ni pomislil na to, da smo v nekakšni stiski s časom, nismo šli v priority ali preskakovali vrste, temveč potrpežljivo čakali. Do našega gate-a smo prišli 20 minut pred letom in pred nami je stala gospa, brezizrazen zmaj od ženske, ki je v portugalščini, nato še v angleščini za nas razložila, da so se vrata zaprla 30 minut pred letom in da smo zamudili let. To se nobenemu od nas še nikoli ni zgodilo, nismo je mogli prepričati, da nas spusti. Vsaj 15 oseb, nisem nas štela, nas je zjutraj malo po šesti uri ostalo na trdnih tleh. Letalo za Madeiro brez nas je šlo PA -PA. Naredila se nam je tema pred očmi, Matjaž in Teja sta namreč čez manj kot 18 ur (ob polnoči) imela že start tekme. Prevzeli smo kovček, ki je na srečo z nami vred ostal v Portu, ter šibali na TAP Portugal po nove letalske karte. Najprej kratek let do Lizbone, tam 6 ur čakanja na naslednji let do Funchala (Madeira), ki bo ob 16ih. Cena: dodatnih 300 eur/osebo. Imela sem občutek, da bi morala ostati doma in da mi ta Madeira ni usojena, kot je prvotno izgledalo, sploh, ko mi je Ivo poslal sporočilo, če ga enkrat ponoči pridem iskat na letališče v Funchal, kamor prileti iz Zagreba. Zaradi slabe vremenske prognoze ne more delati s čebelami, kakor je mislil da bo in rad bi presenetil ženo na tekmi, to se je spomnil naknadno. Imela sem kratek krizni sestanek sama s seboj in se odločila, da zdaj sem tukaj kjer sem, brez razmišljanja in občutka krivde bom uživala, trenirala po planu ter izkoristila, kar mi je dano. Kot prvo sem v Lizboni pustila kovček v omarici in šla na štiriurni tekaški izlet iz letališča v mesto na kratek ogled središča mesta, do morja ter nazaj do letališča. Letališče v Lizboni je čisto blizu centra.

V petek 26.4. zvečer ob pol sedmi uri smo po več kot 30ih urah potovanja naposled le prileteli na Madeiro. Na zanimivo letališče, pristajalna steza je namreč zaradi pomanjkanja ravnine v celoti na pilotih. Otok je zelo hribovit. Dobrih 5 ur je bilo do štarta tekme. Hitro sem tekla na Goldcar uredit rent a car. Kot zakleto je ravno pri meni štekal računalnik, gospa se je neskončno opravičevala, a trajalo je krepko več kot pol ure, da sva s Tejo prevzeli Opel Corso 1,2, ki je že v prvi klanec pokazala svojo moč, po polžje sva se premikali po avtocesti. Nato smo hiteli na dvig startnih številk v 4 km oddaljen Machito. Jaz sem želela prevzeti Ivojevo in namesto njega odtečt 16 km, a se ni dalo prevzeti številke brez njegove osebne in podpisa, kaj šele prepisat njegovo ime na moje. Misija nemogoče! Da bi bilo vse popolno, smo še čakali pred apartmajem na prevzem ključev. Čas sem izkoristila za iskanje kakšne trgovine, da za Tejo kupim kaj za pod zob, bili smo namreč čisto brez hrane in se mi je zdelo prepotrebno, da še pred tekmo z Matjažem kaj pojesta. Malo čez deveto uro zvečer sem prinesla dve pici, se stuširala in že smo se vozili na štart Madaira ultra traila na severo zahodni del otoka v mesto Porto Moniz. Vsaka čast Teji in Matjažu, da sta po res dolgi in naporni poti oba uspela finiširati 116 km in 7000 višincev dolgo tekmo!

Po startu sem šibala na letališče po Ivoja, on je prevzel avto in šel zgodaj zjutraj nasproti Teji, da jo preseneti na tretji okrepčevalnici v Estaquintosu, sama sem spala kot ubita v apartmaju. Zbudili so me glasovi in vonj po kavi ob deveti uri. Helena se je pripravljala na odhod na svojo 42 km dolgo tekmo. Peljala sta jo hči Tina in njen fant Jure. Kasneje se mi oglasi Ivo, da je presenečenje lepo uspelo, da se vrača po mene, da greva skupaj proti njihovi naslednji točki. Odločila sem se, da bo današnji trening kar po trasi MIUT-a, čeprav je na ožjih stezicah včasih bilo kar težko prehitevati, saj sem s svojim tempom bila veliko hitrejša od tekačev. Pridružila sem se jim na 5. okrepčevalnici (Encumeada) in šla 35 km in 3000 višincev do 9. okrepčevalnice Chao da Lagoa. Vmes sem dohitela Tadejo, Katarino, Matjaž pa je žal šibnil naprej in ga nisem dohitela, prav tako Janija sem najbrž za las kje zgrešila. Na tranziciji v Curral das Freiras sva oskrbela Tadejo, Ivo jo je zmasiral, jaz pripravila napitke. Ta del od tranzicije čez Pico Ruivo in Pico do Areeiro je bil res čudovit, najprej čez omamno dišeč evkaliptusov gozd, nato proti najvišjemu vrhu otoka (Pico Ruivo 1862 m) z lepimi razgledi. Uživala sem neskončno, na koncu sem bila sicer precej izčrpana, saj sem bila dolge ure brez hrane in tekočine. Rešil me je Ivo, me peljal na pico in pivo, odpeljal spat, on pa naprej na okrepčevalnico k Teji. Enkrat sredi noči je ponovno prišel pome, da sva pred šesto uro zjutraj bila v Machicu, kjer sva pričakala Tejo v cilju. Teja čestitke za borbo, vztrajnost, ter povratek v tekaškem in tekmovalnem tempu!

Jasno, da se je Teja morala malo naspati, Ivo se je odločil za raziskovanje otoka, čeprav bi tudi njemu najbrž bil spanec kar potreben. V tekaški opravi me je pustil na severovzhodu, šla sem raziskovat en najlepših delov otoka zame, Ponta de Sao Lourenco. Zvečer smo se dobili z Matjažem in Heleno ter šli na skupno večerjo v kraj Ribeira Brava, na analizo tekme. Bilo je zelo lepo in moja večerja seafood rice je bila zelo okusna, poskusila sem tudi njihovo lokalno specialiteto, nekakšno ribo z banano. Naslednji dan smo šli skupaj do enega najvišjih klifov v Evropi, Cabo Girao (580m). Nismo se najboljše razumeli, zato sta Teja in Ivo bila spodaj pod klifom, kjer se da z gondolo čisto pod klif, mi pa smo bili na vrhu in ga opazovali iz steklene platforme v globino, kjer se tere turistov. Dogovorili smo se, da se dobimo na naslednji turistični destinaciji, Lavada das 25 Fontes.  Sama sem spet tekla, 14 km sem nabrala samo ob teh prelepih sprehajalnih poteh ob lavadah. Levada ima veliko stranskih pritokov, ki so poti dali tudi ime, na koncu se pa pot zaključi pod večjim slapom. Obiskala sem tri slapove. Šele ob treh popoldne sem šla od tam, proti magični planoti s številnimi vetrnicami v smeri kraja Fanal, kjer so na tekmi imeli prvo okrepčevalnico. Dogovorjeni smo bili, da se dobimo v Porto Monizu. Na severnem delu otoka je čisto druga klima in ponovno je močno pihalo in bilo mrzlo, zato se v znamenitih Piscinas naturais (naravni bazen, kjer ima voda kakšno stopinjo več od morja) niso kopali, kakor je bil plan. Skupno sem ta dan pretekla 37 km, en del tudi po trasi tekme, ob čudovitih lavadah, v Ribeira da Janela smo se pa srečali s Tejo in Ivojem, sta me vsa sestradana čakala. Zapeljali smo se v Seixal na večerjo. Od navdušenja, da se je našla “pogrešana”, ter da smo končno prišli do hrane, smo na veliko nazdravljali. 😉 Najprej z žganjem, nato buteljko vina, nato gin tonicom celotno pot v avtu do Funchala, kjer smo nadaljevali s penino in zaključili s pivom. Ni čudno, da je naslednji dan bila malo težka glava! 🙂 Klif mi ni dal miru in smo šli pod njega zjutraj z gondolo, našli njive paradižnikov pod klifom ter samotno plažo za kopanje v Atlantiku. Voda ima kakšnih 18 stopinj. Teja in Ivo sta me po kopanju odložila v Machicu in nameravala sem teči v kontra smeri po trasi tekme čez lavade do klifov, kjer bi me nato spet pobrala. Teh klifov sem se najbolj veselila. Seveda sem totalno zabluzila, pot je bila čudovita, ob levadah in številnih rožah, ki rastejo po otoku, zato sem pozabila gledat na zemljevid in zgrešila ključni odcep. Šla sem bolj proti notranjosti otoka in to pozno ugotovila, zato sem pot nadaljevala proti Porteli, kjer sta me čakala Teja in Ivo. Želja po bolj ravninskem teku se je zaključila z 900 višinci. Zapeljali smo se do Santane, si na hitro ogledali “švicarske hiške” rdečo belo modre s slamnatimi strehami, se odpeljali na kosilo, nato pa še na večerjo v naš apartma – Matjaž in Jure sta spekla odlično tuno na terasi. Naslednje jutro sem se odpeljala z Čampa family proti najvišjim vrhovom, Teja in Ivo sta pa itak stanovala ločeno v hotelu in to je za Ivoja bil zadnji dopoldan na otoku pred odhodom v Zagreb. Ponovno sem si pustila odprtih preveč tekaških variant in na koncu izbrala najslabšo. Proti Pico Ruivo nato pa v smeri 80 stopinj, z željo, da pridem do klifov na vzhodu. Naletela sem na cestne prepreke, pot me je vodila čisto do Santane in nikakor nisem mogla čez strmo obalo proti kraju Larano. Vmes me je kontaktirala Teja, da me lahko pride iskat če želim, in sem se takoj strinjala, čeprav sem si želela daljšega treninga. Sporočila sem, da grem v Porto da Cruz na pivo in tam me najde ob morju. Zadnji del čez tunele mi je takoj ustavil en turističen kombi, niti štopat nisem potrebovala in me zapeljal čez, saj je bil prepovedan prehod za pešce, ceste pa tudi ni bilo druge. Tako se je zaključil moj tekaško popotovalni dopust na Madeiri. Skupaj sem pretekla 160km v enem tednu. S Tejo sva preživele super lep popoldan v Funchalu, naslednji dan pa tekaško gurmanski v Portu, kjer smo čakali na večerni let nazaj domov.

Največja zahvala za to mojo dogodivščino gre Toniju, ki mi je to omogočil, ki me razume in podpira maksimalno. Isto velika zahvala gre Tadeji in Ivoju, ki sta se spomnila name in mi v veliki meri to omogočila! Hvala, da sem lahko bila del vaše družbe na prečudoviti Madeiri, otoku večne pomladi!Zagotovo se bom z veseljem vrnila! Hvala! Hani sem neskončno pogrešala in določeni trenutki, ko sem videla družinice z majhnimi otroki, so bili prav boleči, a kot je rekla moja mama … en teden strašno hitro mine in vsi smo se imeli lepo, tudi mala princeska doma z očijem. Evforični blaženi nasmehi in nešteto močnih objemov pogrešanja ob najinem snidenju, ostaja kot nepozabno lep spomin!

masaža na letališču

Porto Moniz, start

start

MIUT

MIUT

MIUT

evkaliptusov gozd

nekje na poti

cilj

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

Ponta de sao Lorenco

vesela druščina

cabo Girao z vrha

Cabo Girao in “naša” plaža

kopanje

Atlantik

25 Fontes

pot ob lavadah

25 Fontes

najdem tudi bolj osamljene poti…

25 Fontes

večerja

rožice Madeire 😉

rožice v ginu:)

naravno kopališče

Porto Moniz

kosilo bo 🙂

edina ravna cesta 🙂

njami ..

v ozadju Funchal

a smo v Riu? 😉

kosilo bo 😉

pluta

Machico

odlično sadje, pasijonke, banane..

otok rož … strelicije

prelepe Kale v naravi

banane

Santana

Pico Ruvio, 1862m

prelepe tekaške poti

kako pridem do klifov odzad?? 🙂

Porto da Cruz

Funchal

poncha

Porto

najboljše kosilo bo, v Portu

mestno stezičenje, Porto

reka Douro

 

Page 1 of 1612345»10...Last »