Category: tek

Vikend v Bohinju

Pretekli vikend smo se odzvali na povabilo sosedov iz Šentvida in preživeli vikend pri njih v Bohinju. Komaj sva se vrnili iz tedenskega razvajanja pri babi v Radencih, že smo pakirali za v Bohinj. Moja mami zelo rada skrbi za Hani, jo razvaja in se ukvarja z njo, zato sem vsak dan lahko tekla. Ob dopoldnevih sva šli na sprehod, popoldne pa na kak obisk, pretežno pa smo se zadrževali kar doma zaradi visokih temperatur čez dan. Hani je imela moten spanec, raste že četrti zobek, pa tudi sicer občasno zelo težko zaspi. Začela se je intenzivno plazit, skušat posedat in raziskovat okolico in ni časa za spanje. 😉
V Bohinj smo prispeli v petek pozno zvečer. Hani smo sestavili prenosno posteljico in jo dali spat, odrasli pa odprli pivo, Sreč je pripravil žar in imeli smo bolj pozno večerjo. Imela sem namen na daljšo turo v hribe zgodaj zjutraj.. Ker si nisem pripravila nahrbtnika, ker je bilo že itak zelo pozno in bila sem neprespana in utrujena, sem glede na dobro vremensko napoved prestavila svoj plan na nedeljo. Tako je Toni izkoristil dan za svoj trening, mi pa smo navijali za jeklene na Triatlonu jeklenih. Šel je po njihovi trasi do Vodnikove koče, nato na Kanjavec in čez Dedno polje do Stare Fužine. Pri jezeru se nam je pridružil, a šele pozno popoldne.. njegova tura je bila dolga 44 km in 2300 višincev. Zvečer so v družbi sosedov kramljali pozno v noč, midve s Hani sva pa zaspali, mene je čakalo zgodnje vstajanje. Zjutraj ob petih sem si izčrpala mleko, ga pustila Toniju za dopoldanski obrok. Hani sva položila v lupinico, brez da bi se prebudila in odpeljala sta me do Koče pri Savici (653m). Prespala je vso pot, tudi nazaj grede se ni prebudila menda in z očijem sta zaspala še do osme ure. Zelo sem vesela, da je tako neproblematična glede transportov in spanja na različnih lokacijah, tako da z lahkoto izpeljemo najine izzive, ki so včasih tudi ob čudnih urah. Samo želim si lahko, da ostane tako tudi v bodoče. 🙂
Malo pred pol sedmo zjutraj sem se podala na strmino čez Komarčo proti Sedmerim jezerom. Po uri in 40 minut sem bila pri Koči pri Triglavskih jezerih (1685m). Nimam pojma kdaj mi je minil ta čas, še Črno jezero sem spregledala in odšla mimo. Toliko enih negativnih misli se mi je nabralo, da sem mogla dodobra prevetrit um. Zadala sem si, da se prvič po sedmih mesecih odkar sem mama, ne bom obremenjevala kdaj se bom vrnila. Nenehno hitim nazaj k Hani, kot da bo konec sveta, če se ne bom kmalu vrnila, za razliko od Tonija, ki teh skrbi nima. Hrano ima (sedaj že papca tudi kašice, sadje, zelenjavo, kakšen baby piškotek), družbo ima (Toni, Zdenka, Sreč), tako da ne vidim nobenega problema, zakaj bi bila obremenjena. Na poti sem srečala izredno malo ljudi, kar mi je tudi izjemno ugajalo. Pri Koči pri Triglavskih jezerih se je trlo ljudi, očitno so imeli fešto prejšnji dan, ena skupina je s seboj nosila domalega cel orkester. Neskončno mi je ugajala samota in če je bila pot čez Komarčo psihično mukotrpna, je tod naprej bila ena sama uživacija. Šla sem proti Hribarcam in na Kanjavec (2569m) in do vrha nabrala že skoraj 2000 višincev, hujša tura kot če bi šla na Triglav. Razen zadnjih 100-200 metrov sem šla lahkotno, brez težav, na koncu se pa itak vedno vleče. Na gori sem bila popolnoma sama, srečala samo štiri gamse in v miru uživala v prekrasnem razgledu. Celotna tura je bila prelepa. S seboj sem imela tri litre vode, nekaj čokoladic in energetskih napitkov, prvo pomoč in nepremočljive hlače ter jakno… v hribih pač nikoli ne veš kaj se lahko zgodi. Vračala sem se preko Hribaric, Dednega polja, Planine pri Jezeru, Vogarja do Stare Fužine. Spust je bil kar hiter, imela sem še dovolj moči za dokaj hiter tek, le v klanec me je že precej zmanjkovalo. 3 ure 25 minut sem potrebovala iz Savice do Kanjavca in 2 uri in 30minut iz vrha Kanjavca do Bohinjskega jezera, dolžina celotne poti pa je znašala 30 km. Po šestih urah vandranja v novih Hokicah je namakanje v jezeru zmehčalo utrujene mišice, predvsem me je na koncu skurila vročina…čez 30 stopinj. Toni je menda bil malo izgubljen brez mene, ampak so s skupnimi močmi zrihtali Hani in ob našem snidenju je bila čisto zadovoljna.. do sedaj še nisem nikoli imela občutka, da bi me pogrešala. Preživeli smo lep popoldan ob jezeru, v senčki, ob kartah in cartanju s Haniko. Sreč je pripravil krasne sendviče tudi zame, kot dan prej za Tonija… vrhunsko sta poskrbela za nas, nas gostoljubno sprejela, v Šentvid smo se vrnili v nedeljo pozno ponoči, tako luštno je bilo v Bohinju. Hvala! <3

Koča pri Triglavskih jezerih

krasno jezero Ledvica
pogled na Triglav iz Kanjavca

Dedno polje
pogled iz Vogarja na Bohinjsko jezero 

Krožna pešpot PRIJETNO DOMAČE v enem dnevu

markacije krožne poti PRIJETNO DOMAČE
V četrtek 1. maja, na praznik dela sva s Tonijem pretekla krožno pot Prijetno domače, okrog občine Ivančna Gorica. Okrog občine smo tekli že dvakrat, na Tektonik ultra 124 prvi vikend v januarju 2013, kjer sva se s Tonijem tudi spoznala. Letos istega termina smo zadevo ponovili, v treh dneh smo ponovno etapno pretekli 124 km, v spomin na lanskoletni nepozaben vikend. Krožna pot Prijetno domače je bila povsem drugačna izkušnja, saj je speljana predvsem po planinskih poteh. Zaradi večkrat vnete pokostnice se v zadnjem času izogibam asfaltnim cestam. Izziv sva vzela za trening, z zavedanjem, da sva tako blizu doma, da se lahko kadarkoli ustaviva, če bi bilo karkoli narobe. Bila je dobra izkušnja za prihajajoče tekaške dogodke: junija sem prijavljena na Lavaredo ultra trail – 119 km po Dolomitih, konec avgusta pa UTMB – 100 km okrog Mont Blanc-a. 
Krožna pot je povezovalna pot med dvanajstimi krajevnimi skupnostmi občine Ivančna Gorica. Temelj predstavlja dvanajst informativnih središč s tablo turistične infrastrukture občine ter unikatno izdelana klopca v neposredni bližini.  Ta središča so mi nedvomno pomagala k lažjemu dosegu cilja, saj sem si celotno pot, dolgo dobrih 100 km, razdelila po etapah. Cilj je bil vsako naslednje mesto z žigom, in ne zgolj končni cilj, ki se je zdel tako neskončno oddaljen. Razdalje med krajevnimi središči so bile dolge od 5 – 17 km. Najkrajša je bila smer Muljava – Krka (4,9 km), najdaljša pa Metnaj – Višnja Gora (16,9 km). Za to pot sva se odločila praktično zadnji dan, prvotno sva nameravala na morje, a je bila precej slaba vremenska prognoza. Priprave so bile temu primerno bolj površne in sva pozabila na kartonček za zbiranje žigov. Sva se pa zato pri vsaki tabli slikala v dokaz! 😉 Štartala sva pozneje, kot sva nameravala, sem pozabila vključiti budilko. Na srečo me je notranji bioritem prebudil 15 minut pred šesto zjutraj. Ohjoj: “Čez 15 minut je štart!” 😉 Seveda se nisva obremenjevala s časom. Končno imam prost dan, kdaj se bova vrnila domov naju pa tudi ni skrbelo, imava dobre naglavne svetilke in ostalo potrebno opremo za tek ponoči. Informativni izračun je pokazal, da bi lahko za vseh 100 km s krajšimi postanki vred potrebovala 14 ur. Štartala sva doma, v Šentvidu pri Stični. Po dveh pretečenih kilometrih se Toni vrne nazaj domov in mojo pasno torbico zamenja za tekaški nahrbtnik – tega sem vajena, pasne torbice pa ne in bi me samo živcirala celo pot zaradi opletanja sem in tja. Toni tako preteče dodatne 4 km. Ob pol osmih zjutraj končno zares štartava s celodnevnim tekaškim popotovanjem, z najino tekaško dogodivščino izpred domačih vrat. Iz Šentvida do naslednje postojanke pri Turistični info točki Stična, blizu najstarejšega samostana na današnjem slovenskem ozemlju (ustanovljen leta 1136), je 5,2 km. Do Turistične kmetije Grofija se precej loviva glede poti in parkrat zgrešiva. Nadaljujeva do izvira Virskega potoka, kjer je menda bila prva najdena človeška ribica. Pot naju vodi do Stične, kjer se že zbirajo pohodniki prvomajskega Romanovega pohoda. Od Stične naprej nama šele dobro zalaufa, ta etapa je dolga 6,8 km. Tečeva po znani poti na Gradišče (519 m) in naprej proti Pristavi (658 m). Po krasni gozdni poti od cerkve Sv. Lamberta naprej prispeva do najine 3. turistične info točke – Metnaj. Nadaljujeva do naslednje info točke, ki je tudi najbolj oddaljena, in sicer 16,9 km – do Višnje Gore, čez Obolno, kjer srečava pohodnike Romanovega pohoda v najini nasprotni smeri. Do tu so se prepletale Lavričeva, Romanova in Viridina pot, tik pod prekrasnim vrhom Kucljem (748 m) pa sva se pridružila še Poti dveh slapov, ki naju je pripeljala vse do Višnje Gore. V Višnji Gori imam malo psihične krize. Razmišljam, da se bo težko še ponovila tako krasna pot, kot sva jo imela do sedaj. Za nama je šele 30 km (Toni pravi, da ŽE 30 km ;)), še ne tretjina poti, cilj se mi zdi neskončno daleč. Tudi vreme se začne malo spreminjati, iz jutranje sopare in že skoraj vročega dneva nastane oblačno nebo, začne grmeti in pade par kapljic dežja. Pašejo mi vzponi, da me ne zebe. Pred točno enim mesecem sem se preselila k Toniju v Šentvid. Moram priznati, da sem prve dni prav pogrešala Rožnik, kjer sem brezskrbno tekla. Tukaj me je enkrat napadel petelin, drugič pes, tretjič sem se zgubila in vaščane spraševala po pravi poti. Ta tekaška izkušnja mi je pokazala toliko novih možnosti in me navdušila nad Dolenjsko. 
Iz Višnje Gore nadaljujeva po Jurčičevi poti – proti domačiji Josipa Jurčiča v Muljavi (10,2 km). Pri Hotelu Polževo naju pozdravi Tonijev oče, ki prikolesari mimo. Zmenimo se, da se dobimo v Dobu, enkrat proti večeru. Po levem robu smučišča se vzpneva do cerkvice Sv. Duha (630 m). Pot je čudovita, vzameva si čas za video posnetke, za slikanje. Polovica poti proti Muljavi teče v dolino, dobim novo svežino v noge, povrne se optimizem. Zgolj 4, 9 km naju loči iz Muljave do izvira Krke ter Krške jame. Prečkava visoko zaraščen travnik, tako da si z nesigurnostjo v pravo pot spet malo popestriva tekaško popotovanje. 😉 Krožna pot Prijetno domače je v celoti markirana, vendar ne tako dobro, da ne bi parkrat zašla. Če si pohodnik, imaš več časa za opazovanje, med tekom se ti pa hitro zgodi, da kakšno markacijo spregledaš. Toni je imel gps sled poti, brez katere ne bi tako gladko prišla skozi, že itak sva zgrešila 2 km na celi razdalji. Iz Krke do Ambrusa, oddaljenega 10,9 km poteka zelo dobro markirana pot. Izbereva krajšo in lažjo variano, ki pa je letos tudi uradna pot – ob Krki in ne na Ciganov Vrh (731 m) – le-ta je najvišji vrh na poti Prijetno domače. V Ambrusu imava daljši postanek za malico, Toni natoči vode na bližnjem pokopališču. Postanki nama vzamejo tudi več kot 20 minut, čeprav se vsakič sprašujem, kam neki je šel ta čas? Zdi se, kot da je minilo le 5 minut. Iz Ambrusa naju vodi prekrasna gozdna pot proti Zagradcu. Ta del se mi kar vleče, odsek je dolg 16 km. Greva tudi mimo Valične vasi, kjer nas je letos sodelavka Nina letos na Tektonik ultra 124 pričakala s kamnito mizo obloženo z domačimi dobrotami. Naposled enkrat le zagledava najino 7. turistično info točko – Zagradec. Bližnja soseda nama natoči sveže vode. Ponudi nama tudi malico, vendar sva s hrano dobro preskrbljena, Tonijev ruksak je težek 6 kg!  Sledi naslednjih 10,6 km do Doba, kjer naju čaka support, Tonijeva mama in oče. Ne vem od kje imam energijo, ta del poti tečem z največjo lahkoto. Toni ima pa malo krize in me skoz ustavlja, predvsem teža ruksaka in premalo zaužite hrane sta vzrok. Menda tečeva po območju medvedov, a imava srečo tudi na tem področju – nobenega ne srečava. V Dobu, po 85-ih km se počutim fantastično, le žulj na desnem podplatu me precej boli. Od doma sva oddaljena zgolj 3 km, po cesti, a najina pot gre še malo naokoli. Obiskati morava še dve turistični info točki – Temenica (5, 7 km) in Sobrače (6, 1 km) ter nazaj do Šentvida. Kmalu se znoči. Gozdne poti so dobro označene, po poljih se pa loviva in zanašava na track v uri. Pri prečkanju travnikov sem vsakič čisto zmočila superge in nogavice, skeleča bolečina in pekočina na podplatu pod palcem zaradi žulja je zato zadnjo uro še toliko bolj moteča. Samo še na to čakam, da zagledam tablo Šentvid in vržem superge daleč vstran. Toni zadnji dve uri čisto oživi, teče spet brez težav, z največjo lahkoto. Hrana je bila bistvenega pomena! Prazen žakelj ne more stati pokonci, kaj šele teči! Naj sem si še tako želela v cilju najprej sezuti superge, sva prej šla v sosednji lokal Salon nazdravit z mrzlim pivom. To sva si pa res prislužila! 😉 Za celotno pot sva potrebovala 15 ur 52 minut (25 min. bi bilo manj, če se Toni ne bi po dveh km vrnil domov),  102, 5 km, 3041 +/- višinskih metrov, 1 ura 39 minut postankov, 17 minut za iskanje prave poti, neto čas teka 13 ur 56 minut.
Krožna pot Prijetno domače je začrtana, markirana, namenjena vsem, da obiščejo njene številčne znamenitosti. Ni važno, na kak način, ali pohodniško, ali s kolesom, ali z avtom po določenih destinacijah… midva sva jo pretekla, v enem dnevu. Predvsem sem spoznala čudovite kotičke mojega novega doma in odkrila številne prekrasne tekaške poti. Hvala Toniju za vodstvo in idejo! Vse pohvale občini Ivančna Gorica in ostalim sodelujočim krajevnim skupnostim za krasno zamisel in izpeljan projekt! Bil je nepozaben dan!

start: ŠENTVID

izvir Virskega potoka, najdena prva človeška ribica
STIČNA, zbor pohodnikov na Romanovem pohodu

z Gradišča

METNAJ
Stiški potok, okrepčevalnica z vodo
Poljane
Obolno

na Gradišče nad Višnjo Goro

slapovi Kosce

VIŠNJA GORA
simbol Višnje Gore – polž priklenjen na verigi
Polževo 
po Jurčičevi poti…
…do domačije Josipa Jurčiča v Muljavi
MULJAVA

izvir Krke in Krška jama 

KRKA

AMBRUS 
južni rob občine Ivančna Gorica – na Pajčni

Valična vas
ZAGRADEC
Kitni vrh

DOB PRI ŠENTVIDU
TEMENICA

SOBRAČE 

cilj: ŠENTVID

Kolesarska idila konec marca na Dugem otoku

1. DAN: Šentvid pri Stični – Karlovac – Slunj – Zadar (330 km) / trajekt / Brbinj – Saharun – Mala voda (35 km)
Od kratkega marčevskega kolesarskega popotovanja mineva skoraj en teden, a v zadnjih dneh sem vse sile namenila učenju za izpit, zato ni bilo časa za zapis. Sva pa preživela fenomenalen in tako polno doživet podaljšan vikend, da ga morem deliti z vami. V sredo zvečer sem se kuhala z 38 temp., naslednji dan cel dan pospravljala, pobelila steno in se popoldan dokončno preselila na Dolenjsko. Preostanek dneva spet pospravljanje v novem stanovanju, tako da sem zvečer čutila izčrpanost do zadnjega atoma. Že prej sva planirala vikend na morju, a do zadnjega nisva vedela, ali bova lahko šla, sploh pa s kolesom. Na srečo je vročina popustila, ostalo je samo še boleče grlo. Toni pride bolj pozno domov in reče: “Katka, ne upam si ti to pokazat!” “Kaj?” Bil je napisan seznam trajektov iz Zadra na Dugi otok. Mislila sem, da imava katamaran šele naslednji dan proti večeru in se imava čas dobro naspat, vozi pa tudi trajekt, sicer v Brbinj že ob 10:00. Me že dobro pozna in ve, da bom na vsak način želela na prvi trajekt. Skličeva krizni sestanek ob pivu, dopolniva seznam stvari, ki jih potrebujeva za na pot in počasi pričneva s pakiranjem. Ne vem na kak način so se izpraznjeni atomi obnovili, a ni bilo več ne duha ne sluha o utrujenosti. Sklep kriznega sestanka: najkasneje ob treh zjutraj je odhod proti Zadru! 🙂
Ob 3:20 se usedeva v avto in potujeva novim dogodivščinam naproti. “Ne samo novi dogodivščini Katka, novemu življenju greva naproti!” In ta vikend je bil res nepozabno prelepa otvoritev najinega skupnega življenja. <3
Zgodaj zjutraj prideva v Zadar, živa in zdrava, hvala Bogu! Zaradi zaspanosti sva se menjavala pri vožnji in je bilo na trenutke res precej utrujajoče vozit. Razen, da se nama je v prtljažniku polil kanister z vodo in zalil mojo torbo z vsemi cunjami in, da sva za las prišla na trajekt, saj je Toni v avtu pozabil set za prvo pomoč, v njem pa dokumente in ves denar in ga je šel nazaj iskat, avta pa itak ni v tako kratkem času našel, je šlo vse po planu. Set za PP je tako ostal v avtu, midva pa v upanju, da naju tam tudi pričaka, z vetrom v laseh, z zgodnjimi sončnimi žarki ter omamnim morskim vonjem via Long Island. 😉 Na trajektu igrava Scrabble, imava 1 uro in 20 min. časa. Ne morem opisati sreče in odličnega razpoloženja, ko prideva na otok, daleč od celine, daleč od vsakodnevnih obveznosti in skrbi. Sproti se odločava, kam bova šla in kaj bova počela. Imava sprintan podroben zemljevid, zavijeva za Malo vodo, čeprav to pomeni 150 višinskih metrov razlike, da prideva nazaj na glavno cesto, če nama tam ne bo všeč. A najdeva raj na zamlji. Odpreva pivo, se uleževa na obali, ura je šele poldne, petek je, ljudje so še v službah, midva pa tukaj, v raju! Na obali je naplavljenih nekaj smeti in vse naokrog ležijo spužve. Ker sva doma pozabila viledo za pranje posode, Toni obreže spužvo, ki nama nato cel vikend služi namesto vilede. Jaz se več nočem premaknit nikamor, a Tonijev nemirni duh naju vodi dobrih 10 km naprej proti Saharunu, kjer si je zamislil, da bova prespala. Saharun naju razočarala, precej ribičev je okrog, full smeti in nikjer mesta za postavit šotor na samem, sami kamni. Odločiva se, da greva nazaj v najin raj, v Malo vodo. Zvečer sem resnično izčrpana, dan je bil dolg 36 ur. Bučanje valov naju zaziba v spanec kmalu po sončnem zahodu, ki pade v morje. Romantika. 🙂

iz Brbinja, iz trajekta do prvega križišča, kam naprej?
Saharun
Mala voda

sušenje mokrih cunj
ravna in mehka podlaga za šotor
spužva, gobica za umivanje posode
sunset

2. DAN: Mala voda – Luka – Sali – Park prirode Telašćica (45 km)
Večinoma vstajam zgodaj in potem v povprečju kakšno uro porabim za to, da zbudim še Tonija. Vmes popijem svojo, nato še njegovo kavo. Je pa največkrat to tudi edini čas v dnevu, ko lahko v miru berem knjigo. Oblečem se za tek, a ker tukaj ni dobrega ulova (ribe nobene vabe niti ne povohajo) se odločiva, da se premakneva, greva naprej s kolesom do Salija, se hitro nekam namestiva in grem raje popoldan tam tečt. Vožnja je lepa, avtomobile lahko preštevava na prste rok, tako da res uživava v raziskovanju in občudujeva otok. Povprečje vožnje je 15km/h, imava polno naložene torbe. Toni vozi 6 litrov vode, najmanj deset pločevink piva, 4 ribiške palice in veliko škatlo z ribiškim priborom + ostale nujne stvari. V Sali prispeva zgodaj popoldne, zelo je vroče, zato je čisto brez pomena pisati kako sva happy, da končno najdeva eno odprto trgovino z hladilnikom in mrzlo pijačo. V pristanišču se “zasidrava”, Toni nabira dagnje (je treba zamenjat vabo za ribe). Dobrih 10 km imava do Nacionalnega parka Telašćica, kjer bova prespala. Tako uživam v lenobnosti, sončku in brezdelju, da je vsak prevožen km odveč. 🙂 Telašćica naju preseneti, nikjer ni žive duše. V sezoni bi težko tukaj postavila šotor, v tem obdobju pa nisva srečevala nobenih ljudi nikjer, razen ribiči so se oddaljeni od obale vsake toliko s čolni vozili mimo. Res odmaknjeno območje, na robu z Nacionalnim parkom Kornati. Takoj, ko prispeva, še razgreta od vožnje, segrejeva vodo na gorilniku, zlijeva toplo vodo v plastenke in se med neštetimi postavljenimi možiclji iz kamenčkov stuširava. Mi več na misel ne pride, da bi šla še tečt, raje sem se zleknila na pečine, Toni je lovil ribice, jaz sem brala knjigo, dokler ni sonce tudi danes “padlo” v morje. 😉 Ponoči se super spi v spalki, pri 12-ih stopinjah me nič ne zebe.

umivanje posode
150 višinskih metrov do glavne ceste
Rava in Pašman v ozadju
Luka
v Sali-ju nabiranje dagenj, vabe za lovljenje rib
Sali
Park prirode Telašćica

še 1 km okrog slanega jezera do najinega raja
klifi …
… in magarci na otoku 🙂
Slano jezero

tuširanje
… nato počivanje, daleč v ozadju Kornati
še eno sonce, ki pade v morje 😉
nočni ribolov uspešen
3. DAN Park prirode Telašćica – Brbinj (35 km) / trajekt / Zadar – Plitvička jezera (145 km)
Rana ura, zlata ura. Spet vstanem zelo zgodaj, še ura se pomakne in je še skoraj tema, ko kuham kavico. Porabim eno uro, da zbudim Tonija, spet spijem vso kavo, eno morem zlit vstran, ker mi je v plastenki skisalo mleko. Za drugič vem, da ne bom mleka prelivala v manjše plastenke. Pospraviva šotor, ker mi je kar zoprno, če bi prišli kakšni ljudje, saj sva v osrčju nacionalnega parka, a skrbi so odveč, tukaj ostaneva do treh popoldne in ne pride noben človek na obisk. 🙂 Zjutraj končno grem tečt, po štirih dnevih. Prehlad me je malo zdelal, full sem zadihana, noge so pa tudi težke kot beton. Tečem bolj turistično in se razgledujem na vse smeri, grem do klifov in zelo uživam, dokler ne začnem srečevati kač, saj je teren full skalnat. Po trekersko grem po ozki stezici, da bi čimprej prišla nazaj do Slanega jezera, saj me je strah kač, a te ozke poti kmalu zmanjka in komaj se še prebijam čez zaraščen gozd, da pridem do jezera. Ves čas pa samo čakam, da zagledam kakšno žival. 🙂 Raje tečem še par krogov po 2,2 km dolgi urejeni poti okrog jezera. Dokler tudi tukaj pred mano ne švigne gož in se skrije pod skalo, potem imam pa dovolj solo tekaške dogodivščine in grem nazaj k Toniju. Sonce žge, midva pa brez sončne kreme. Prvič sama lovim in se naučim ravnat z ribiško palico. Ujamem tri bukve, ki so sicer majhne, ene najpogostejših jadranskih ribic, a sveže pečene so zelo okusne. Popoldan dve uri kolesariva do Brbinja na trajekt, 25 kn na osebo in 25 kn za kolo. Na kolesu imaš res minimalne stroške, sploh če ne plačuješ prenočišča in spiš v šotoru, v naravi. Vse in največ kar naju je stalo, je bencin do Zadra in nazaj. V Zadru se zapeljeva do morskih orgel in Pozdrava soncu, poiščeva avto in se zapeljeva do Plitvičkih jezer, kjer prespiva, v kombiju. Noč je mrzla (4 stopinje) in se celo noč tiščiva tesno drug k drugemu, da naju ne zebe. 

najin šotorček, zlit z naravo 🙂
zajtrk, mešanica musli-jev, nato preliti z vodo
jutranji tek
parkrat okrog Slanega jezera, en krog dolg 2, 2 km

ujela tri bukve
celoten ulov, za kosilo in večerjo bo dovolj 
večje ribe niso šle v “potovalno” ponev 🙂
4. DAN Plitvička jezera / tek 12 km / – Karlovac – Novo mesto – Šentvid pri Stični (180 km)
Zgodaj vstaneva, na srečo, kajti praznovali so obletnico incidenta Krvavi Uskrs (31.3.1991), ko je padla prva žrtev državljanske vojne – Josip Jović. Cele Plitvice so bile polne policajev, vojakov, črnih dobrih avtomobilov. Prišla sva v pravo osje gnezdo. 🙂 Že zjutraj, pred njihovim shodom sva odtekla 12 km, po Plitvicah, ob jezerih in slapovih, srečala na vsej poti zgolj 4 turiste. Spet ne morem opisati svoje evforije in počutja ob misli, kakšno srečo imam doživeti Plitvička jezera, turistično zelo oblegano mesto v sezoni, na tako intimen in edinstven način. Naredila sva samo dva prekrška ta dan: vstop v nacionalni park, ki je pod zaščito Unesca, po trekersko, brez vstopnine ter v parku nabrala čemaž za k ribicam. 
Hvala Toni, za to prekrasno izkušnjo in tako perfekten podaljšan vikend! <3
jutranji tek, Plitvička jezera

je res bil medvedek tukaj ponoči?
po trekersko, ne upoštevajoč znakov:

nabiranje čemaža
zapora ceste, spomin na Krvavi Uskrs, prve žrtve domovinske vojne

Ultrabericus trail 2014, Vicenza

naša ekipa pred startom

V soboto ob štirih zjutraj smo se Tilen, Miha, Simon in jaz odpravili proti Italiji, v Vicenzo, na 65 km dolgi tek z 2500 višinskih metrov – Ultrabericus trail. Napovedan je bil lep vikend, 20 stopinj, zato smo par dni prej rezervirali hostel, da še nedeljo izkoristimo za izletek, za potep po mestu. Ob pol osmih zjutraj smo že bili sparkirani 200 metrov vstran od prizorišča. Najprej dvignemo štartne številke, nobene gužve, smo zgodnji. Super, vse je šlo kot po maslu. Imamo še čas za kavo in večkratni obisk sanitarij. 😉 Gremo nazaj do avta, da se preoblečemo in pripravimo za štart. Kar naenkrat čas prehitro beži, jaz pa imam še kup dvomov: katere nogavice obut, kateri bidon vzet, ali enega ali dva, kaj od hrane… Miha že zrihtan, nas priganja, jaz pa imam še kup “problemov”. 🙂 Prvič sem vzela Tonijev Raid Light bidon in do zadnje minute sem se spraševala, če je to vredu odločitev, ali me bo motil tulec, ki štrli iz bidona. 🙂 Sedaj, po testni probi, ga lahko samo pohvalim. Kamele ne maram

Raid Light bidon

najbolj, ker je treba snemat ruksak pri polnjenju in ker preveč klokota voda v njej. Navaden bidon je traba vsakič jemat iz žepka in se mi včasih kar ne ljubi, zato manj spijem. Ta bidon je pa super, ker ga ni treba sploh jemat iz žepka, skoz po malem lahko piješ, isto kot iz kamele in samo odpreš pokrovček za dolivanje na postojankah.
Na štartnem prostoru se takoj najdemo z ostalima dvema članoma naše družbe, Matjažem in Romanom ter Ano, ki ju spremlja. Izkoristimo priložnost za skupno slikco, nato pa v štartni prostor. Z Mihatom greva bolj naprej, ostali se ne želijo gužvat, a sigurno jim je kasneje bilo žal. Že midva sva za moje pojme bila preveč odzadaj, saj sem prvi dve uri tekla v preveliki koloni, večina poti je bila ozke in smo sploh v klanec počasi hodili en za drugim. Po eni strani mi je odgovarjalo, da sem šla počasi, z nizkim pulzom in šparala energijo, po drugi strani pa sedaj vem, da sem šla prepočasi in so mi na koncu “manjkale” te minute. Prvi dve uri sem zelo uživala, trasa mi je bila prijetna, po poljih, med vinogradi, po čudoviti zeleni travi… omamno dišeč čemaž na parih odsekih, sijal je sonček, mi smo tekli. Kaj si želiš lepšega? 🙂 Ne vem kje se mi je zalomilo, najprej po prvi postojanki, ko sem napolnila bidon, pozabila pa sem pit na sami okrepčevalnici in sem razmišljala ali bom imela dovolj tekočine do naslednje, 12 km oddaljene okrepčevalnice? A ni blo problema, sem imela dovolj vode. Na drugi okrepčevalnici spijem veliko coca cole in dotočim vodo. Čez par sto metrov ugotovim, da sem si dotočila mineralno vodo, saj mi kar vre iz bidona. Naslednjih 12 km sem primorana pit vodo z mehurčki. 🙂 Na 35, 5 km sem bila s časom 4 ure 20 minut, kar me je spravilo iz stanja zasanjanosti. Začela sem kalkulirat kaj pomeni ta moj čas in sem ugotovila, da bom težko prišla skozi v osmih urah, ki mi je nekako bil zadan cilj. Šaltala sem v drugo prestavo. Postojanke so bile zelo dobro založene, od pomaranč, banan, piškotov, pit, pršuta, sira, kruha, coca cole, mineralne vode, vode, piva… Pot je bila izredno lepa za tečt, določeni vzponi zelo strmi, prav tako strmi  spusti v dolino. Zelo dober trening pred Istra 100 milj, ki je 11. aprila, čez 25 dni. Tudi po petih, šestih, sedmih urah mi tempo ne upade, noben me ne prehiteva, jaz počasi lovim enega za drugim oziroma tečemo s parimi fanti kar nekako enakomerno ves čas. Na 57 km, pri zadnji okrepčevalnici, medtem, ko hodim v klanec, naposled pokličem Tonija po telefonu. Nekako sem naveličana monotonosti proge, ko bi vsaj bil kje kak razgled na morje ali visoke hribe. 🙂 Takoj, ko je dvignil telefon, sem bila kar naenkrat brez težav. Samo, da sem ga slišala. <3 (zaradi Istre bo z Mobitela prišel enormen račun, ker bom skoz na telefonu ;)) Čakala me je še ena ura teka do cilja. Naprej sem šla bistveno lažje, tudi v klance sem počasi tekla, zelo malo hodila. Aleluja, kmalu zagledam Vicenzo pod seboj, po številnih stopnicah dol do mesta, še par ovinkov po mestnih ulicah in prikazal se mi je ciljni prostor. Full je bilo navijačev in so pričarali res krasno vzdušje. V cilju je že čakal Miha. Sem bila prepričana, da je tam že najmanj pol ure, pa mi reče, da sem samo slabih 5 minut za njim prišla in rekel “Vidiš smotka, bi lahko skupaj laufala!” :).  Tek ni bil ravno lahkoten, a v cilju sem bila tako neskončno happy. Vse je bilo pozabljeno. 🙂 Ura se je ustavila na 7 ur 49 minut 49 sek, kar je zadostovalo za 8. mesto v ženski kategoriji. V ciljnem prostoru so nudili neomejeno količino piva in z Mihatom sva si postregla. 🙂 Šla sva se preoblečt in nazaj čakat naše fante. Prvi je prišel Matjaž, dobro uro za nama, nato Roman in Tilen, še dodatno uro kasneje ter kmalu še Simon. Luštno smo se imeli, vse skozi smo se hecali, vsi fenomenalno razpoloženi. Žal so nas Dolenjci hitro zapustili, mi pa naprej – na obilne in odlične testenine ter pivo. Glede hrane in pijače so se res potrudili. Medalj pa letos niso delili v cilju. Precej smo bili utrujeni, zato smo preskočili žur do jutranjih ur. Kot klade smo popadali v postelje, jaz sem si izbrala svoje mesto zgoraj na pogradu, a ko je bilo treba po ozkih stopničkah zlezt gor, mi je bilo silno žal, sploh pa ko je bilo treba zlezt dol….auč…noge so bile kar utrujene, boleli so me nohti na nogah, najmanj dva se bosta spet kmalu poslovila. Pri tekačih nohti na nogah pač niso ravno najlepši del telesa. 😉 Ob šestih zjutraj smo vsi že bedeli, dovolj nam je blo počivanja, hitro na zajtrk in na sprehod po mestu. Center je spet bil poln tekačev, saj so imeli neko krajše tekmovanje, mislim da 5 in 10 km ter pohod. Na poti domov smo se ustavili še v Izoli, se malo sprehodili ob obali ter se okrepčali z  odličnimi picami v Primaveri. Res perfekten vikend v prekrasni družbi! Hvala vam!

REZULTATI

Vicenza, štartni prostor

pred startom

tekma naslednji dan

Bohinjski treking 2013

Se mi zdi, da je že precej časa minilo od Bohinjskega trekinga (28.9.), a enostavno nisem našla časa in prave volje, da bi opisala, kako smo ga preživeli. Začelo se je novo šolsko leto in zadnje v mojem življenju, na posteljo pa me je priklenila včerajšnja operacija ušesa, zato se ne morem več izgovarjati s pomanjkanjem časa. Bolečine popuščajo, traja pa še proces sprijaznjenja na partedenski počitek. Bolnišnično okolje lahko hitro razrahlja sicer pozitivne misli. Hvala Mihatu, Urši in Nini, Urošu ter Mateju, da so mi danes skrajšali dan in ostalim, ki ste z menoj preko klicev ali sms-ov. To mi veliko pomeni. Pa seveda Nini za pošiljko slastnih muffinov in Mateju za prve letošnje mandarine. 🙂 Pa se vrnimo k trekingu: S Tonijem sva podzavestno verjetno oba računala na precej boljšo uvrstitev, kot se je na koncu izkazalo, a nikakor nisem razočarana zaradi tega. Treking je bil orientacijsko precej zahteven, izgubljali so se tudi najboljši. Ko sva doma analizirala pot in gledala čase, sva dobila točen podatek, da sva po sedmi kontrolni točki zgrešila odcep in šla naravnost po poti, se zaplezala v zajle in se znašla skoraj na brezpotju, ki naju je pripeljalo v gosto poraščene borovce, prečkala le-te ter zaradi tega zgrešenega odcepa izgubila 1 uro in 37 minut. Pri bluzenju po krošnjah borovcev sem pomislila, da se bom mogla soočit še z enim DNF – teden pred Bohinjskim trekingom sem namreč zašla na Cres trail-u, na sicer označeni poti. Po spletu okoliščin smo odstopile – z mano še dve punci s Hrvaške, saj nam je do takrat šlo precej dobro, kar sem šele v cilju in po dolgem razmisleku ter premlevanju okoliščin ugotovila, da je bila napaka. Tudi če bi šli po poti nazaj, vse bi bile sposobne dodatnih 300 višinskim metrov, bi izgubile mogoče eno uro, mogoče celo manj in še zmeraj v nekem doslednem času prišle v cilj. Ta DNF me je precej šokiral in potrl in evo, teden kasneje sem v mislih spet pri njemu. 🙂 Štartala sva zelo počasi, a do četrte KT že bila peta absolutno. To nama je vsakemu posebej najbrž malo nabilo ego, a naju tudi zelo kmalu postavilo na trdna tla. Takoj iz Koče pri Savici se je zgodil prvi kiks, cesta je bila 100 m nižje vrisana, in sva se zaplezala v skale, za katere sem se spomnila, da je bilo zjutraj rečeno, naj ne izberemo te možnosti rešitve. Res se je zdelo malo nevarno in sva iskala pot naprej. Hud kolenogriz po razmočenem gozdu, meni so drsele superge – po zgolj dveh mesecih uporabe so Salomon XT Wings zgleda, da še samo za po ravnem hodit. :/  Pot je bila in ni bila, še zdaj ne razumem kako nama je uspelo vsakič mimo poti usekat. 🙂 Na sedmi KT smo se srečali z Vedrano in Andražem, naj bi bila tam živa kontrola, ampak je ni bilo, kasneje smo izvedeli, da se je tudi ta izgubil, zato smo zaman iskali možica za “poštemplat”. Malo bi počakala z njima in bi verjetno še en čas nadaljevali skupaj, Andraž bi naju “peljal” po pravi poti, a midva sva jo mahnila hitro naprej. Zabredla sva v zajle, a nama nič ni bilo sumljivo, dokler se spet pot ni tako zožala, da je še komaj bila vidna. Kmalu sva jo popolnoma izgubila. Parkrat greva gor, dol, ja nič..in naprej. Bo kar bo! Zabredeva v borovce, nekaj časa naju vodi pot med borovci, nato še ta izgine. “Katka, a si vredu? Kaj je narobe?” po dolgih minutah tišine vpraša Toni. Šele ta vprašanja me streznijo in mi dajo mislit, zakaj sem pa res slabe volje? Pa kaj, četudi sva zadnja, važno je, da sva skupaj. Nazadnje sva skupaj tekla 21.4. na IškaAdventure. In situacija se je obrnila, v poti sem začela uživat, zganjala norčije in razigrano “surfala” po krošnjah borovcev. Skoz sva se hecala na račun situacije. Po uri in 37-ih minutah tavanja sva le prišla na pravo, markirano pot in od tukaj do zgornje postaje žičnice Vogel je končno spet steklo. Vreme nam je malo zagodlo, zaradi megle smo bili oropani razgledov, a sama pot zato ni bila nič manj lepa in zanimiva. No, sončka nam tudi ni manjkalo! Imeli smo vsega po malem. 🙂  Pri Gostišču Viharnik na zgornji postaji žičnice Vogel je bila deseta KT in cilj, a pred tem smo morali še dobro uro tečt in zbrat dodatnih pet kontrolnih točk po Voglu, najprej na Orlove glave – 1582 m, kjer me je skoraj odpihnilo, nato hiter spust po smučišču in še malo po gozdnih poteh do cilja. Dvakrat sva na poti srečala Perota in Darinko, sta isto imela velike težave z orientacijo, smo se hitro zmenili, da se kmalu dobimu na zasluženem piru. 🙂 V cilj sva prišla ravno ob koncu podelitev. Čestitala sem Marjanu Zupančiču za ponovno zmago, tokrat se je menda mogel pošteno namatrat, da jo je dosegel. Čestitke Marjan še enkrat! V cilj je prišel s časom 5 ur 20 min. V ženski kategoriji je zmagala Vedrana, s časom 6 ur 15 min. Midva sva potrebovala 7 ur in 34 minut. Kilometrov je bilo precej manj od obljubljenih, zgolj 31 km, višincev pa nekaj čez 2600 m. V cilju sem bila zelo zadovoljna, raje uro in pol kasnej od pričakovanega, kot pa DNF. 🙂 Splačalo se je, nabrala sva novih izkušenj in prav luštno se imela. V cilju smo poklepetali z Boltezom in Majo – Maja je zmagala v pohodniški kategoriji. Srečala sva tudi Blažko in Igorja, s katerima smo se spoznali pred tednom na Cres treku – bila sta najin prevoz iz trajektne luke do mesta Cres pa nazaj. V Hostlu ob Bohinjskem jezeru smo poklepetali in se zadržali v pozen večer z Darinko in Perojem, za spremembo ob kavi. 🙂 Misel na spanje v kombiju in “tuš” na hladnem je premamila misel na toplo posteljo in vroč tuš. Odpeljala sva se domov, obetala se je ležerna nedelja, pižama party in movie night…takih dni je na sporedu precej malo, ampak ko so, so toliko lepši. <3
Zaradi okrevanja po operaciji se ne bom mogla udeležiti zadnjega letošnjega trekinga – Kozjaški treking, niti trail-a na Mljetu in zaključka hrvaške treking lige na Rabu. Se pa veselim novih tekaških dogodivšin v prihodnjem letu!

prva kontrolna točka

4. KT: slap Savica

Večina slikc je snetih na FotoBohinj: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.583032818421990.1073741922.147996025259007&type=

Učka trail 2013

Foto by Salomon, AD natura Multisport series, FB

Za nami je super dan in dogodek – prva izvedba trail-a na Učko, 14.9.2013. Pred tem je desetkrat potekal Učka treking, kar je pomenilo vključevanje kompasa, orientacije in kontrolnih točk. Letos so AD Natura pripravili prvi trail, pot je bila popolnoma označena. Štart je bil v Moščeniški Dragi pri hotelu Mediteran, tik ob morju. Startalo nas je 178 tekačev, 100 na krajši razdalji – Blue, ki je merila 25 km in 1250 m + ter 78 tekačev na daljši razdalji – Green, dolgi 41 km z 2350 m +. Spoj zelenega in modrega, Green and Blue: hribov in morja. Ko smo se zjutraj peljali mimo Ilirske Bistrice je števec kazal zgolj 3 stopinje, a na morju je bila situacija drugačna, pričakal nas je sonček in zelo ugodne stopinje za tek. V začetnih kilometrih, sploh po neštetih strmih stopnicah se mi je zdelo, da bo še prevroč dan. Pot nas je vodila po čudovitih markiranih gozdnih planinskih poteh. Dodatno so jo označili z rdečimi trakovi, tako da možnosti, da se izgubiš praktično ni bilo. Iz Mošćeniške Drage smo tekli preko Mošćenic, Bodaja do Male Učke, kjer sta se kategoriji razcepili. Tekači na Green razdalji smo nadaljevali vzpon na Vojak (1400 m), najvišji vrh Učke, kateremu je sledil noro lep spust do Poklona. Ta del poti je bil odet v meglo, zato smo bili prikrajšani za razglede na Rijeko in Kvarner, na trenutke je malo zazeblo, padla je tudi kakšna kapljica dežja. Do Vojaka smo že “nabrali” vsaj 1600 višinskih metrov. Na uro sem gledala čimmanj, saj mi je pulz nenormalno bezljal, daleč nad mojo optimalno mejo, morala bi upočasniti, a nisem. Kasneje sem plačala malo davka najbrž ravno na račun prehitrega prvega dela poti. Hrana mi pa tudi ni ravno iz ušes gledala. 🙂 Nadaljevali smo po precej tekaški poti do Lovranske Drage, Trebišća, do Mošćenic in nazaj do morja – centra Mošćeniške Drage. Malo naprej od Poklona sem prehitela Katjo R., nato pa do Lovranske Drage nisem videla žive duše, ne pred menoj, ne za menoj. Sem pričakovala da me bo dohitel vsaj kakšen od štirih Slovencev, Aleš, Peter in še dva, s katerimi smo se srečevali vse do Poklona, a kar ni bilo nobenega. Ta del sem izredno uživala, tekli smo po čudoviti gozdni poti. Pasala mi je samota. Le rdeči trakci na drevesih so izdajali, da pa le nisem na samotnem treningu. Kmalu sem pa začutila, da telesu primanjkuje energije, tempo je začel upadat, že manjši klanci so me napeljevali k hoji. Spusti so mi šli kar dobro, klance pa sem že težje tekla. Po dolgem času sem prižgala Mp3, da sem odgnala slabe misli vsiljivke. Škoda le, da imam že dve leti isto, preveč mirno playlisto. 🙂 Kmalu sem tudi to ugasnila. Sama pot je bila res da precej težka zaradi kamnov, blata, gozdne podlage, stopnic, …ampak nenormalno lepa!  Na Poklonu mi je moj brat, ki je gor šel s kolesom, rekel, da so vsaj štiri, pet punc pred menoj (še zdaj mi ni jasno, kje jih je videl :)), zato se nisem ukvarjala s časom in končnim mestom, zmaga je že to, da brez večjih težav pretečem celo pot, kajti poznajo se trije meseci tekaške abstinence čez poletje. Skrbelo me je, da se ponovi poškodba, ki me je zadnje mesece tako obremenjevala. V Lovranski Dragi sem zagledala štiri tekače in tudi njih počasi, do zadnje okrepčevalnice (Obrš) pustila za seboj. Spet sem tekla sama, z zavestjo, da sem četrta ali peta. Lahko bi vprašala koga na poti za točnejše podatke, a me pravzaprav sploh ni zanimalo. Na zadnji postojanski zagledam sendviče s suho salamo, sem kar presenečena, zelo dobro so založene vse okrepčevalnice. Voda, izotonični napitki, coca – cola, sadje, čokolade, sladkor, piškoti… ni da ni. Sama imam vse s seboj, zato zmeraj dotočim samo vodo, spijem kozarec coca – cole in šibam naprej. Zadnji kilometri so mi že malo odveč, komaj čakam, da pridem v cilj. Na koncu sem pričakovala več konstantnega spusta, se je pa pot še parkrat nepričakovano dvignila. 🙂 Par sto metrov pred ciljno črto me pričaka moja ljubezen. Šele od njega izvem, da sem druga v Ž kategoriji. Zelo sem presenečena in zadovoljna, ampak mene predvsem zanima, kako je šlo njemu!?

Tekmovalo nas je 15 Slovencev. Čestitke vsakemu posebej! Toni je zmagal s časom 4:14,27, Goran Modrušan iz Pule je bil zgolj 28 sekund za njim, Ivan Blečić je kot tretji prišel v cilj s časom 4:28,54. V ženski kategoriji smo Slovenke kar blestele. Špela Strasser je izvrstno tekla, prvič udeležena kakšnega trail-a in s časom 5:02, 07 prva pritekla čez ciljno črto, v absolutnem seštevku deveta. Jaz sem potrebovala celih 37 minut za njo, do ciljne odrešitve! 🙂 Katja Rutar je v cilj pritekla kot tretja, s časom 5:48,26. V krajši, Blue kategoriji je zmagal Jan Božič (Slo) s časom 2:24, 52.

Ne morem opisati, kako neizmerno srečna sem bila v cilju! Po zelo dolgem času sem spet bila del tekaške prireditve, po dolgem času sem spet z užitkom in brez bolečin tekla. Tonijeva zmaga, moja dobra uvrstitev (čeprav bi čas lahko bil boljši), moji najdražji prijatelji, ki so zaupali vame, da bom zmogla…morska klima…vse to je pripomoglo k temu prelepemu dnevu! Vse pohvale tudi organizatorjem, odlično so izpeljali prvi trail na Učko! V cilju so pričakali slehernega tekača, vsakega posebej so vprašali, kakšna se mu je zdela tekma, šele nato so bile podelitve zmagovalcem obeh kategorij. Podelitve so bile predvidene, da bodo šele ob pol osmih zvečer, a so prestavili na šesto uro, saj so prej kot v devetih urah vsi prišli v cilj. Limit je sicer bil 10 ur. Dan sva preživela z Urošem in Jernejem. Hvala za super družbo in perfect day! <3

priprave 🙂

pred startom

Foto by Učka trail
štart, Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Učka trail
Foto by Paulo Dukić
Vojak, najvišji vrh Učke, 1400 m, Foto Paulo Dukić
Foto by Paulo Dukić

zmagovalci Blue

zmagovaalci Green 
<3

100 Miles of Istria

naša četica koraka…:)
Na 100 km / 100 milj teka po IPP (Istrska planinska pot) smo se prijavili že lansko leto, ampak v zadnjih tednih sem bila zelo skeptična če bi sploh šla zaradi poškodbe, ki je nastala po Tektonik ultra 124. Teden pred dogodkom, po uspešno zaključenem vzpenjanju na Kališče smo še praznovali Bojanin rojstni dan, kjer so me v hecu nagovarjali, da s tempom Dejana in Leona – “da se pir ne polije” 🙂 komot grem na Istrsko avanturo. Z Matjažem sva se že zdavnaj dogovorila, da se bova skupaj lotila tega podviga. V ponedeljek se res prijavim, čeprav so prijave že zaprte, ne komplicirajo in me dodajo nazaj na listo. V petek sva štartala iz Ljubljane šele ob devetih zvečer, pred tem pa sem namesto da bi še kako uro ali dve spala, bluzila po internetu, Toni je namreč končal svoj peti Marathon des Sables in čeprav je letos imel veliko smole, je vseeno končal na 30. mestu! On je razočaran, mi pa smo ponosni nanj! 🙂 Za 250 km po puščavi je potreboval 27 ur in 15 min…toliko kot mi za 104 km Istre (+4500 višincev), čeprav tega tisti moment še nisem vedela. Če bi mi kdo rekel, da bo tako dolgo trajala pot, mu ne bi verjela, kajti v glavi zacrtan maksimum prihoda v cilj je bil 20 ur, čeprav sem po drugi strani bila totalno brez pričakovanj. Malo čez polnoč prideva v Koromačno, parkirava in že se nama Boris pridruži pri piru. Ob petih zjutraj štartamo z avtobusi iz Koromačnega proti Buzetu, kjer je ob sedmi uri start na 104 km, na 100 milj (164 km) so štartali že v petek ob 21-ih. Zjutraj sem brez kave, pa še kmalu bi brez zajtrka ostala, kar mi povzroči glavobol in slabše razpoloženje, ampak vzdušje v štartnem prostoru me hitro naspidira. Ko zagledam Kristija, Perota in Robija (naše 100 miljaše;)), sem pa sploh happy, čeprav tudi zelo presenečena, saj sem pričakovala, da bodo najkasneje ob štirih zjutraj zapustili Buzet. Začetek je počasen, kmalu se začne hoja, saj je pred nami 10 km nabiranja višincev. Dela se krasen dan, toplo je in sonček sije. <3 Niti ura ne mine, pa se že srečamo z našimi prijatelji, veseli smo, da smo se našli in da lahko skupaj nadaljujemo (Kristi, Pero, Robi, Mirsad, Leon, Dejan, Simon, Tilen in mi, ki smo itak team: Boris, Matjaž in Roman). Kasneje se nam pridruži še Miro R. 
Kaj sploh naj rečem o tako dolgi poti, katero smo večji del prehodili? Bila je neskončno dolga… kilometri niso šli nikamor, čas pa je prehitro tekel.. družba je bila fantastična, skoz enga smeha in dogodivščin, pa tudi resnosti iz zatopljenosti vsak v svoje misli. Občasno smo se ločili, eni smo šli naprej, drugi so zaostali, a zmeraj smo se spet na kaki točki vsi zbrali in nadaljevali skupaj. Cel dan sem bila fantastično razpoložena, polna energije in zagona. Full mi je bilo vse skupaj prepočasno, kar sem se še najbolj zavedala po devetih urah, ko smo naredili šele maratonsko dolžino…to je bil najdaljši maraton v življenju vseh nas prisotnih. 🙂 Sama pot nas je čisto fascinirala – razgledi, pokrajina…ampak za tek pa obupno težka! Jaz sem obula napačne superge, ki sploh niso za kamne, skale, na koncu sem plačala davek s parimi žulji in strašno pekočim podplatom. Noro smo uživali, sploh na poti do Učke, čez zasnežen gozd..to je bila prava pravljica. Potem se je počasi začela kalvarija, sploh ko je zašlo sonce. Z Borisom sva šla naprej, saj sva bila polna energije, Matjaž in Roman sta zaostala. Pogovarjava se vse mogoče in kujeva plane prihoda v cilj. Jaz še kar govorim, da bova na cilju še ponoči. Boris se zaveda, da o tem lahko samo sanjava, da bo pot še precej daljša. En čas nama gre zelo dobro, veliko tečeva in prehitiva kar nekaj ljudi. Ker imam boljšo čelko, grem naprej in naju vodim po sicer zelo dobro označeni poti. Dokler ne prideva do ceste, ki vodi za Rabac, sva na višku najinih moči in motivacije, potem pa pade napačna odločitev – s pomočjo še enega tekača se odločimo it levo dol za Rabac, ker ne najdemo več markacije. Naredimo 2-3 dodatne km, pot pa itak napačna. Zgubimo dobre pol ure. To me psihično totalno uniči, demotivira, izgubim voljo. Končno najdemo pravo pot – samo čez cesto bi mogli it, po zajlah v kanjon, zelo adrenalinsko, sploh ker je noč. Spet se nekaj lovimo glede markacij in KT, a jaz totalno znorim, da se držim še samo belih listkov in ne briga me nobena druga markacija več in ne poslušam več nobenga.:) Vsak dodaten meter mi je bil odveč. 🙂 Borisu se na tem mestu opravičujem za mojo slabo voljo, čeprav on pravi, da moja trma glede na razmere sploh ni bila huda. 🙂 Za seboj vidim hordo lučk, kar me še bolj demotivira…prej nikjer nobenga, sedaj pa, kar sva s tekom prej pridobila, sva sedaj vse in še več nazaj izgubila. Nekak le prilezeva do kontrolne postaje (Labin), kjer dobimo vrečo osebnih stvari, obleke in hrano, kar smo pač oddali ob prevzemu številk. Do sem me že tako načne zaspanost, da še komaj živim. Fizično ne čutim nobene utrujenosti, od zaspanosti pa se mi blede, začnem halucinirat, ne vem več kaj govorim. Šele ko slišim svoj glas, se zavedam, da nekaj govorim. V moji glavi se vse dogaja z zamikom. Orientacijski bel listič, ki visi z drevesa je človek, ki pleše, palica na tleh je kača, kamni pa razne manjše živali. Sem tako otopela, da četudi bi bile v realnosti te razne živali, najbrž ne bi niti trznila. Toni mi pošlje par sporočil iz Maroka, ki me vsakič predramijo in razveselijo…za nekaj časa se zbudim, nato pa mučenje z zaspanostjo naprej. Na KT v Labinu žal izgubimo Romana, ki odstopi, saj ima prehude žulje. Občudujem ga, da je sploh prišel do te točke in da nam je na poti prispeval toliko dobre volje ter zvrhano mero optimizma. Z Matjažem sta bila dream team! Komaj odprem vrečko s svojimi stvarmi in napadem rižev narastek, se usujejo 4 punce in še kup enih ljudi. Motivacija mi še bolj pade, zdaj se zavem, da sem res med zadnjimi in še bolj mi postane vseeno za vse. Ne ljubi se mi nadaljevat, a ne dvomim vase…vem, da bom to še pregurala, čeprav je pred nami še 20 km. Še dobro, da se ne zavedam, da to pomeni še kakšnih 5 ur (ugibam, kajti niti enkrat nisem pogledala na uro). Spet gremo cela zasedba skupaj naprej, razen Romana. Jaz spim med hojo. Vsak spodrsljaj ob kamen me za hip predrami, nato spet spim…tako se mučim, dokler se ne naredi dan. Šele sončna svetloba me spravi k sebi. Enkrat grem na wc, takrat vse izgubim, hitrejše ne morem dohitet, Kristi in Robi zaostaneta, prepričana sem da me bosta dohitela, a me ne. Imata 60 km več za seboj kot jaz, tempo jima upade. V bistvu mi paše da sem sama. Vse je ok, dokler ne dohitim Matjaža, vprašam ga koliko km je še do konca. Odgovori: “11.” Jaz se samo obrnem, začnem korakati naprej, usujejo se mi solze. Čutim pekoč podplat, začnem sovražit kamne, skale, to zajebano podlago. Nimam pravih superg. Žulji me pa v bistvu sploh ne ovirajo, čeprav jih imam po dva na vsaki nogi. Prvič sprobam Compeed obliže za žulje in se res obnesejo! Podplati so boleči za znoret. Solze mi kar lijejo, sprašujem se kje sem zajebala, da ta zadeva tako dolgo traja, zakaj nisem šla prej naprej, da bi več tekla in že zdavnaj lahko spala v cilju.  Razmišljam zakaj jočem, pa sploh ne najdem odgovora, razen da smo neskončno dolgo časa potrebovali za 9 km, pa še kar jih je 11, ki se mi zdijo neskončno oddaljeni.. Toniju sem že pred polnočjo pisala, da imava z Borisom še 30 km pred ciljem, sedaj pa je že bil dan in še zmeraj jih imam 11?? Nekdo se heca z nami in prestavlja čas! 🙂 Iz joka preidem v agresijo in bes na cel svet, nato pa kujem plan: kako čimprej na cilj, dovolj imam te zajebancije! Lahko še neskončno dolgo hodim, lahko pa tečem in sem hitreje na cilju, bolečina je pa itak enaka. Ja nič, treba bo tečt! 
In res zalaufam..smešno, koliko energije je še ostalo po vsem tem času na poti, tečem z lahkoto, samo podplate bi morala zamenjat. 🙂 Ko zagledam zadnjo kontrolno točko, se spet raznežim, saj slišim valove, sem ob morju, cilj je skoraj viden, še par ovinkov, malo gor malo dol pa bom prišla v Koromačno! Spet na polno zalaufam, pot je prekrasna in 2 km pred ciljem zaslišim Borisa in Matjaža…na cilj pridemo skupaj, tako kot smo startali. Hvala vsem za fantastično družbo, naše prijateljske vezi smo še bolj poglobili. Čeprav sem razočarana zaradi rezultata, sem pa presrečna za vse skupne trenutke z ljudmi, ki jih imam rada in smo si tako blizu. Brez vas Istra ne bi bila v takšnem spominu, kot je! Čestitke tudi organizatorjem! Označeno je bilo fenomenalno, poskrbeli so za vse težave, ki jih je kdorkoli imel na poti, osebje na kontrolnih točkah super! Vsaka čast! Čestitke vsem tekačem na 100 km, še večje čestitke vsem na 100 milj, ki ste prišli na cilj pa tudi velikemu deležu ljudi, ki niso zagledali cilja, a so vseeno poskušali. Velik procent ljudi je odstopil. Hvala Mateji in Darinki za vztrajen support iz avtomobila ter za omamno dišečo in božansko kavo na kontrolni točki v Pazinu ter na cilju. V Pazinu smo imeli veliko srečo, da smo se greli na toplem v koči med nevihto, dežjem in sodro. Vesela sem, da sem se v ponedeljek naposled le odločila za ta podvig in da je za menoj tako nepozabna izkušnja! Drugo leto pa popravljamo rezultat, in to v miljah, kajti danes se počutim, kot da sploh nisem nič počela za vikend, sem popolnoma brez bolečin, razen malo rame bolijo od nahrbtnika najbrž. Spala sem pa 13 ur skupaj. Budilka me je zbudila ob pol šestih zjutraj in šla sem v službo…taka čudna realnost, kot da živim dva življenja. 🙂
Slike so od: Leon Grenko, Matjaž Čampa in Boris Grabnar
Video Istrske planinske poti, ki ga je posnel Inot K.

zjutraj na avtobusu
pred startom v Buzetu


Buzet

za dežjem vedno posije sonce…:)
na poti do Učke

Vojak, najvišji vrh Istrskega polotoka: 1401 m 
Učka

Rijeka
težavna pot za tek

trije mušketirji in jaz 🙂
noč nas bo vzela….žalujemo za soncem 🙁

naposled le prispeli v Koromačno…na cilj:)
..in zmagovalno pivo. Hvala Alen Paliska!!

6 ur Kališča, 2013

V četrtek slučajno naletim na dogodke čez vikend in med pestro paleto krajših tekov me zamami 6 ur Kališča. Začnem poizvedovati glede prevoza. Hitro se dogovorimo: Polona, Nataša in Irena, pred pol šesto zjutraj je odhod! Polona nam da koristne napotke, saj je že stari maček na Kališču. Informacija “kake hlače za tazadnjo, ki jih ni zelo škoda, ker znamo tudi malo po riti it dol” mi šele kasneje postane smiselna. V soboto dopoldan bomo osvajali Kališče, zvečer praznovanje Bojaninega rojstnega dne, v nedeljo pa pižama party all day..ne premaknem se iz bajte, morem nadoknaditi prekratke ure spanca. Nataše in Irene prej še nisem osebno poznala, takoj se ujamemo, krasne punce, pozitivna energija! Celo pot rahlo dežuje, vreme nas sicer ne ovira, ampak bi si pa res vsi že želeli, da se končajo te zimske in deževne razmere in da posije sonček. Kmalu prispemo na start – nad vasjo Mače, zgodnje smo, ampak nič zato, itak nasedemo v blatu, pa ne edine in je treba reševat problem parkiranja. Doživim najlepše presenečenje dneva – znan, vedno nasmejan obraz iz Tektonik ultra 124 – Uršula! Velikokrat sem mislila nanjo, pa smo izgubili vse stike, zdaj se pa tukaj najdemo. 🙂 Štartala sem z željo, da dosežem štiri vzpone, nisem pa vedela, koliko so realni, saj je pot zelo zahtevna – dobrih 800 višincev na en vzpon na Kališče, še nikoli nisem naenkrat prehodla/pretekla 3000 višincev. Imam 6 ur časa, da realiziram svoj cilj. Prvi vzpon zelo hitro mine, potrebujem 55 minut, spogledujem se z bližnjicami, ki so hitrejše, a toliko bolj strme. Spustim se po isti poti, s tem da grem po eni drugi direkti navzdol in sem za trenutek v dvomu ali grem prav, sledi so bile, megla full, nikjer nobenga. Tečem, tečem, snega je ogromno, prava zima še, ne pomnijo takih razmer v tem času. Naposled le prečkam markirano pot in začnem srečevati ljudi. Vem, da sem na pravi poti. Drugi vzpon ni bil nič posebnega, čas izkoristim za pripravo šejka, saj že čutim lakoto. Spet se hočem spustit po isti poti nazaj, pa me ogovorijo eni gospodje, zakaj ne grem po oni poti odzadaj, da je full hitrejša. Hm, ne poznam druge poti. Pospremi me do žičnice in mi prijazno pokaže pot. Spustim se, full je strmo, drsi, težko tečem, kar padam. 🙂 Vidim lepo gladko pot, ob robu shojeno … le od kje taka lepa bob steza? Padem spet na rit in po tej stezi me odnese dol, nakar pokapiram, da se folk po riti dol spušča in zakaj nam je Polona priporočala oblazinjene hlače, ki jih ni škoda, za po riti dol se pelat. 🙂 In akcija, kar vriskala sem od veselja, ko me je neslo par sto metrov nižje v dolino. Res sem pridobila najmanj 5 minut, saj sem prehitela Barbaro, ki je pred tem bila druga. Srečam jo na poti tretjega vzpona, pred tem sem bila pa še za njo. Pred seboj zagledam Manjo, ki je ves čas vodila. Do kontrolne točke divjih zajcev sem ji tik za petami, nato se mi pa ne ljubi več ukvarjat z mislijo, da bi jo mogoče pa lahko prehitela. Razmišljam o hedonizmu. Ko se enkrat “grebeš” za rezultat, ni več tapravega užitka. Namesto da opazuješ okolico in uživaš v naravi, v miru, se ti v mislih nenehno obračajo številke in kalkulacije okrog rezultata. Ne rabim tega, prišla sem uživat in se imet fajn. Tretji vzpon me je uničil, bil mi je najtežji. Pripravim si še en šejk, divji zajci že vedo, da rabim samo vodo v bidon, nič drugega. 🙂 Upam, da pridobim nazaj energijo. Sledi tretji spust, zadnji, po tazadnji…že v začetnem delu nasedem na eno skalo, edino, ki kuka izpod snežne podlage. Full zaboli, padec direkt na trtico, zato spuščanje ni več tako zabavno, nič več ne vriskam od veselja, samo še čakam, da pridem v dolino. Ta je bil res adrenalinski, full sem hitra, komaj se ustavljam na vsake par metrov, da me ne zabriše kam v drevo ali izven steze. Tukaj naredim še eno napako – ne grem po desni poti do spodnje kontrolne točke, ampak po levi, daljši in blatni cesti naokrog. Pa se sploh ne obremenjujem, vesela sem, da je pred menoj zadnji vzpon. Cel vzpon hodiva skupaj z Šumadincem. Celo pot se pogovarjava, kar me reši, da moje misli niso temne, v smislu, kako se mi več ne da. Itak oba veliko jamrava in čeprav se vzpon neznansko vleče, na koncu vseeno zelo hitro mine. Ko zagledam tablo za Kališče 5 minut, potem vem, da še par sicer zelo strmih metrov, a cilj je na dosegu. Dom na Kališču je odet v meglo. Zelo sem happy, da pridem do cilja, da se lahko preoblečem v topla, suha oblačila in navsezadnje sem vesela, da mi je uspelo obdržati drugo mesto. Sledil je topel obrok, laško in pa razglasitev rezultatov. Marjan Zupančič, ne vem kaj naj mu drugega rečem, kot norc 🙂 je dosegel rekord proge – 6 vzponov v 5ur 19 min. In to glede na razmere, kakršne smo imeli. Bravo bravo! Drugo mesto je osvojil Hrastavec Ivan, 5 vzponov v času 4 ure 52 min. Tretje mesto Miha Kosec, 5 vzponov v času 5 ur 14 min. V ženski kategoriji je prva bila Manja Frece s časom 5 ur 5 min, ki je rekorden v ženski kategoriji, drugo mesto sem dosegla s časom 5 ur 14 minut in treje mesto je osvojila Zupančič Barbara s časom 5 ur 28 min. Vse ženske smo opravile 4 vzpone, kar pomeni dobrih 3000 višincev in cca. 16, 5 km. Treba je bilo nazaj v dolino do avta, narediti še en spust, po dveh pirih je bilo to nadvse zabavno. 🙂 Nataša je imela full težav zaradi neprimerne obutve, shojena pot, moker sneg, strmina, drselo je nenormalno. Ampak počasi se daleč pride. Pa še Divji zajci so naju zabavali. 🙂
Pred dvema tednoma sem šla na Škofjeloški treking, prejšnji teden na Istra Trek, Barban, pa me noben ni tako zdelal kot včerajšnje Kališče. Že uporaba palic, ki jih sicer nisem vajena in jih praktično nikoli ne uporabljam so naredile svoje, konkretno čutim roke danes. Trtica še kar boli od nespametnega padca na tazadnjo. Bojanina žurka je uspela. Smeha ni manjkalo, sploh ko smo začeli igrati Activity – ženske vs. moški. 🙂 Res huda igra, zadnjo rundo sem izpustila, saj me je zaspanost onesposobila. Ob dveh zjutraj sem ugasnila. Bil je dolg in naporen dan. Čestitke vsem frikom, ki so se poganjali na Kališče, namesto da bi bili doma na toplem (itak nas prav nič ni zeblo) ter vse pohvale organizatorjem! Čudovit dogodek, na katerega se bomo še vračali! Tako kot je rekla Urša: “To je tak dogodek, kjer se lahko samo smeješ, ni prostora za slabo voljo!”
Slike sem ukradla na Kališče.com:
kontrolna točka na štartu

Planinski Dom  na Kališču, cilj

že nam kuhajo hrano 🙂
kontrolna točka: Divji zajci
komisija 🙂
zmagovalci absolutno
zmagovalke absolutno

Brooks Istra Trek, Barban 2013

V soboto zjutraj sva se odpravila proti Barbanu, kjer se je odvijal letošnji že tretji treking Alpe Adria Trekking Cup, na katerega sva se v navalu evforije prijavila po uspešno zaključenem Škofjeloškem trekingu, teden prej. Brez oklevanja spet na ultra kategorijo, cca 45 km. Čez teden sem dvakrat tekla na tekaški stezi, tako pogledala dva dobra filma, saj drugače ni časa za filme. Zvečer še enkrat 2 uri, drugič 3 ure spininga, konec tedna pa sem se počutila precej utrujeno, da sploh ne omenim neprespanih noči in stresne službe. Po treh urah spanca naju je zbudila budilka, skuhala sva kavo za na pot in že se je mudilo proti morju, na štartni prostor. 
Štart je bil zame spet čista zmeda, čisto nepripravljena, sploh nisem vedela, da smo že začeli, imela sem štartno številko 4 in naenkrat slišim: “Katja, ti si naslednja, za Tadejo! ” Vidim Tadejo, ki že teče, omg, čez 15 sekund pa sem na vrsti jaz. Že v začetku skoraj zgrešim smer, kar me čisto iztiri. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila terena, da tečemo po bodečih brezpotjih, vse ožjem žbunju, nadenem si rokavice, saj sem takoj cela popraskana. To je moja druga treking izkušnja in hitro mi je postalo jasno, da bo full težje kot v Škofji Loki. Vsakič se česa naučim, naslednjič bom bolje pripravljena. To sicer zmeraj rečem, pa zmeraj pride do kakšnih novih nevšečnosti. 🙂 Tovrstni teki, orientacijski, so me čisto fascinirali, vsebolj se oddaljujem od teka po asfaltu, a potrebujem še veliko znanja in izkušenj, da bom sigurna vase in se orientacijsko bolje znašla. Kasneje gazimo po blatu, vodi, nekateri padajo na rit… noro dobra dogodivščina, tudi nenehne mokrote v supergah se navadim. Na Istra Treku sva naredila kar nekaj nepotrebnih kiksov, pa tudi par zelo dobrih potez. Pred kontrolno točko 8 sva že mislila, da sva totalno zabluzila v gozdu, a naposled le zavijeva na glavno cesto, na srečo že v vas Bašić. Toni po telefonu ureja službene stvari, jaz tečem počasi naprej. Iz Jurićevega Kala do KT8 doživiva presenečenje – sploh nama ne gre slabo, mimo naju gredo vse moje glavne konkurentke, do kontrolne točke pa imava samo še kakšen kilometer – to pomeni, da sva zelo blizu ostalih, da nisva toliko zaostala kot sva mislila. Upanje se vrne, sploh pa moč v noge, paše mi tečt po ravnem in v dolino. Vrneva se po isti poti in na poti do KT 10 že prehitiva vse tri punce, ki so pred menoj. Ta del poti nama gre zelo dobro, saj je čisto tekaški. Problem se pojavi pri KT14 in nato KT15, obe nama vzameta precej minut, preden ju najdeva in tukaj me spet vse prehitijo nazaj. Zadeva postane zelo zabavna. Jaz, Marija in Meta se izmenjujemo in se prehitevamo. Zadnji vzpon, dobrih 200 metrov višinske, midva pospešiva, hodim hitro kot lahko in pridobiva dve minuti prednosti (Tonijevi strokovni izračuni :)). Ampak tokrat sreča ni na najini strani, saj zgrešiva zadnjo kontrolno točko (17) v vasi Puntera, pretečeva cel krog okrog vasi in tako zgubiva vso prednost, ki sva jo pridobila. Marija in Božo ravno zapuščata KT, ko midva šele prideva do nje. Zdaj bijemo dvoboj, Meto izgubimo, mi pa na polno naprej. 🙂 Pri teku sva hitrejša, a je prekratka pot do cilja, da bi še lahko pridobila nazaj izgubljeno minuto. Samo še kilometer naju loči do mrzlega pira. Malo si očitam za napake na poti, sploh za zadnjo KT, saj je na koncu šlo samo za dobro minutko zaostanka, ki jo je imela Marija v prednosti zaradi kasnejšega štarta. Za Istra Trek sva potrebovala 52 km, 7 ur 38 minut in okrog 1600 višincev, kar mi je prineslo 2. mesto v ženski kategoriji ter 14. mesto absolutno. Hitro jo popihava v kombi, na polno zakuriva, preoblečeva totalno mokre in z blatom prepojene cunje, odpreva še en pir in se relaksirava od precej napornega dneva, sploh ker nama primanjkuje spanca. Zgleda, da mine precej časa, saj me pridejo iskat do avta naj pridem na podelitev, saj me čakajo že 20 minut. Jej, jej, jej, zmeraj ista pesem zaradi zelenih bidonov. 🙂 Nazaj gledano, nama spet tako hitro mine tek, pa čeprav sva “oddelala” skoraj cel šiht. Bolj zadovoljna in predvsem srečna kot sem ta trenutek, ne morem biti. Spoznala sem človeka, kakšnega sem si lahko zamišljala le v najlepših sanjah. Sedaj živim te sanje. <3 
Večer zaključiva v Flirt Baru, pri sponzorju. 🙂 Super dan, večer in ves dogodek. Pohvale in čestitke organizatorjem ter bravo bravo vsem tekačem, da smo kljub slabemu vremenu, megli, dežju, vztrajali do konca in v cilj prišli z nasmeškom!! Se vidimo 4. 5. na Grobnik trekkingu!
Istra Trek 2013
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/ 
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
pred startom
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/

kontrolna točka
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/
Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/

Foto: Dejan Hren, http://www.hren.hr/, zmagovalke ultra kategorije

Slovenska treking liga – Škofjeloški treking 2013

Na Križni Gori blizu Škofje Loke se je v soboto 23.3. pričel letošnji prvi treking Slovenske treking lige. Že jutro je bilo za naju orientacijsko pestro. Kakšne 4 km sva se odpeljala predaleč, med zavzetim pogovorom sva spregledala tablo za Podlubnik oz. Križno Goro. Postane nama čudno predaleč in zavijeva ob potoku desno, čimprej je mogoče. Voziva v klanec, dokler ne prideva do žage, kjer se cesta konča..juhej 🙂 Tonijev raziskovalni duh nama popestri vožnjo še po nekih stranskih, makedamskih poteh, preden prideva do prave ceste in kmalu zagledava Gostilno pri Boštjanu, že naju usmerjajo kje naj parkirava. To je to! Pa še med prvimi sva prišla. 🙂 Smeha ne manjka, kar razbremeni mojo “živčnost”, saj to je bila moja prva treking izkušnja, nisem vedela kaj pričakovati.  Že dobra dva meseca, odkar sem staknila poškodbo, nisem tekla takšne razdalje, sploh pa nimam od takrat nobenih višinskih kilometrov, kar je bil še dodaten razlog, da sem bila zjutraj že pred budilko budna kot sova. Kmalu smo štartali, midva pa niti karte nisva utegnila naštudirati pa tudi predstavitev trase preslišiva, zamudiva. In že akcija!! Na razpolago so bile tri kategorije: aktivna – cca. 10 km, pohodniška – cca. 20 km in ultra – cca. 40 km (in cca. 2000 višincev), za katero sva se brez pomisleka odločila s Tonijem. Dobimo vsak svojo karto s 15.-imi kontrolnimi točkami, do katerih moramo priti. Skupno se nas je trekinga udeležilo nekaj več kot 200 tekmovalcev. Začetni del je bil orientacijsko bolj zahteven, sama bi se težko znašla, saj sem bila čisto nepripravljena. Šele po drugi kontrolni točki sem bolj začela gledati na karto in se ukvarjati z orientacijo. Pot je potekala nekako tako: Križna Gora, Lavtarski vrh, Ševlje, Topolje, Selca, Kališe – Sv.Križ, Sv. Mohor (949 m.n.m.), Špičasti hrib, Kovk, Moškrin, Križna Gora. Okrog dveh ur teka mi začne zmanjkovati moči, začnem se spraševati kje je še sedma, osma ura, ki je nekako optimalno predvidena za cilj. Um se obremenjuje še z mislijo, da sva počasna, čeprav se obenem zavedam, da Toni jemlje tek samo kot dober trening v okviru priprav na Marathon des Sables (še slaba dva tedna do štarta) in ne kot tekmovanje. Od vasi Ševlje zagrizemo v klanec, hojo izkoristim za vnos potrebnih kalorij. Naslednje minute so še težke, a na sedmi kontrolni točki oživim. Ne vem kaj me je bolj predramilo, sporočilo, da nama pravzaprav ne gre slabo, da sem prva med ženskami, ali mrzla Coca Cola, ki je bila božanska osvežitev, kot darilo iz nebes. 🙂 Sploh od Sv. Mohorja, ki je naša najvišja višinska točka, tečeva, kot da lebdiva po zraku. Pogovarjava se, oba polna evforije, a se v istem trenutku zavedam, da me je ta občutek že velikokrat zavedel in da se moram nazaj prizemljit. In res v navalu te evforije prvič za hip izgubiva orientacijo. Treba je najti 11. KT- Kovk, midva pa tečeva mimo. In panika!! “Kje sva, predaleč sva?!?” Skušava se skulirati in najti pravo pot. Zagizeva v klanec, direktno med vejami in drevesi. Klanci me počasi načenjajo, hoja je vse bolj počasna, čutim težke stegenske mišice, a grizem, grizem.. Toni teče naprej in kmalu slišim vzklike veselja, da je našel kontrolno točko, ki sva jo kmalu zgrešila. Na vrh za nama pride tudi Miha, ki ga kasneje v gostišču spoznava in mi poda koristne informacije glede Adventure Race-a. Ponudi se, da naju slika. Toni že cel dan samo mene slika (ima veliko rezerv in časa, medtem ko se jaz matram :)), končno prideva do skupne slikce. Na 12. KT spet dobiva podatek, da sem prva od žensk, zato nadaljna energija gre predvsem v ohranitev tega rezultata. Pred nami pa je še en klanec. Zadnji del je precej tricky, a se odločimo iti po cesti do cerkve, ki jo gledamo v daljavi, nekateri grejo že prej desno po gozdu direktno. Kasneje se izkaže, da je naša odločitev bila odlična, saj je KT še v gozdu, mi smo šli direktno mimo. Pred nama je še zadnjih 1,5 km. Tik pred ciljem odpreva pir, Toni ju ves čas nosi v nahrbtniku, težkem 8 kg. Tonija sprašujejo kje se je obiral tako dolgo. 🙂 V cilj sva prišla s časom 5 ur in 46 minut. Ampak se ne sekirava za to, imela sva se odlično. Nisva bila na tekmi, ampak na enem prekrasnem tekaškem doživetju, ki nama je obema minil neizmerno hitro. Uspelo mi je obdržati rezultat vse do konca in za nagrado sem dobila tekaške superge Brooks Cascadia, prav tiste, ki sem jih gledala pred startom. Super darilo, sem jih že sprobala, sicer na tekaški stezi in so se super obnesle. Preoblečeva se, sledi razglasitev rezultatov in podelitev nagrad, skoraj jih zamudim, saj se mudiva za šankom 🙂 Čaka nas še odlična hrana – gobova juha z ajdovimi žganci, zame pa odličen golaž, malo poklepetamo in se poslovimo. Odlična organizacija, krasen dogodek. Nedvomno se vidimo še na kakšnem trekingu! <3
kontrolne točke

hop…čez potok
Sv.Mohor
še zadnji kilometer do cilja
v cilju…zaslušen pir, itak! 🙂
razglasitev rezultatov
Page 1 of 41234»

Categories